Zaradi mačke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaradi mačke
Izdano: Amerikanski Slovenec 23. avgust 1901, 30. avgust 1901 (10/36-37), 6
Viri: dLib 36, dLib 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mlinar Peter Grivac — navadno so ga ljudje nazivali, "Peterček", dasi ni bil ravno majhne, ampak srednje, žilave postave — se je proti večeru vračal iz vasi, kamor je nesel Brumnovim škaf ajdinske moke. V zahvalo za uslugo mu je gospodar ponudil čašo žganja, ki se ga mlinar seveda ni branil. Pijača ga je pa naredila prav dobre volje.

Ker se mu ni mudilo, je sedaj polagoma stopical skozi gozd, za katerim je imel svoj stari mlin. Dolinico, ki mu je v njej samotno in zapuščeno stal mali mlin, smo imenovali "Pekel", dasi peklu ni bila nič kaj podobna, ampak je bila povsem navadna, precej globoka, s temnim gozdom obkoljena in obrobljena dolinica.

Ker je bil Peterček dobre volje in malo omamljen, je med potom sam s seboj govoričil ter se zdaj in zdaj sam sebi pouglasno nasmejal ....

Hipoma pa je obstal.

V travi, v večernem hladu že rosni je ležal človek, mirno in na dolgo iztegnjen po zemlji. Mlinar bi ga morda niti ne bil opazil, da ni tresnil z nogo vanj.

Bil je izredno presenečen. V prvem hipu je molčal vztrajen molk. Čez nekaj trenutkov pa je dal svojemu začudenju duška v poluglasoem monologu: »Glej ga spaka! Človek leži tu v travi, človek — in morda je mrtev — leži kakor kos lesa .... Nemara ga je ubil kak potepuh, ropar, tolovaj, gozd je velik, in kdo ve?«

Peterček je hipoma umolknil ter se boječe ozrl okrog sebe ne preži li kje ob strani med drevjem kak tolovaj, ki bi lahko še tudi njemu ugasil življenja luč.

A nikogar ni opazil v bližini. To mu je zopet oživelo upadli pogum.

Nagnil se je nad truplo ter približal oči za nekaj hipov k strani obrnjenemu obrazu ležečega moža. Polagoma se je spet zravnal, tlesknil z dlanjo ob dlan ter govoril z napol dobrohotnim in pomilovalnim, napol ogorčenim glasom, »A — a tako, tako! Valte je, Orehovčev Valte! No, kako da tega nisem takoj ugenil! Kdo drug bi sicer sedaj ležal tukaj v gozdu! .... Hm .... Valte — pijan, seveda ..... hm.«

In zmajeval je z glavo, kakor bi premišljeval, kaj naj počne z njim.

Po kratkem premišljevanju ga je začel tresti za rokav.

»No, Valte, ti klada pijana, vstani! Vstani, ti pravim Valte!«

Ta je zahrlil, zagrgljal, a oči ni odprl.

»No — ali hočeš morda čez noč tukaj ležati, ti lump! Pomlad je — noči so mrzle, da še človeka v sobi zebe, in ta nepridiprav bi prenočil tukaj v gozdu, v rosni travi, na mrzli vlažni zemlji! .... Na smrt se lahko prehladiš, Valte, na smrt ti pravim. Umreš za jetiko ali za pljučnim vnetjem in nikdar ne bodeš več popil nobenega požirka!«

»A, a, ha! Ali je že prazen? Pa še enega!« je mrmral Valte s težkim o potekajočim se jezikom.

»Kaj še enega! Po plečih, ti tele pijano, ti! Sram te bodi! Skoro petdeset let se že potikaš po tej zemIjici božji, pa še nisi toliko spametoval, da bi v tako mrzlih, pomladnih nočeh ne polegal po gozdih. — Sramuj se! Če piješ, pij pošteno! Jaz ga tudi pijem tuintam a pošteno, kakor se spodobi za krščenega človeka.«

Ker je med vsem tem govorom tresel in vzdigoval pijanega Valteja se je ta polagoma nekoliko iztreznil. Začel se je zavedati, kje da je in kaj da se godi z njim. A ni še bil voljan vstati. V hladni travi mu je prijalo.

»Pusti me no, pusti! kaj me boš ongavil!«

Tako mrmraje je vpiral kalne okrvavljene oči v mlinarja, da bi spoznal kdo je usmiljeni Samaritan, ki se trudi z njim.

A ta ni bil voljan pustiti ga čez noč sredi gozda.

Jezil se je, ker se Valte ni hotel dvigniti. In odločno je zarezal nad njim: »Sedaj pa vstaneš, ti pravim, če ne, ti pomagam — po hrbtu — s pestjo in takoj bodeš po koncu.«

Ne baš posebno nežno ga je zvlekel po koncu! ter ga postavil na slabe noge.

»Tako! Sedaj pa pojdeš z menoj Sam ne prideš nikamor. Opri se ob mene. Tako spejva!«

In šla sta polagoma. A ker so Valteja vinski duhovi nagibali in mikali sedaj v to, sedaj v ono stran sta se opotekla oba.

Polagoma se je Valte čutil že krepkejšega in treznejšega. Stopal je že prosteje in gotoveje. In tedaj se mu je že poljubilo malo se porazgovoriti s spremljevalcem.

In začel je z važnim glasom:

»Pravzaprav je dobro in pametno da si prišel ravno tod mimo. Peterček! Dobro je, pravim, in ti si dober človek!«

»Hm, hm!« je pokošljeval mlinar ne da bi odgovoril spremljevalcu na njegovo laskavo priznanje in pohvalo.

A Valteja to ni motilo. In nadaljeval je svoj govor — sedaj hitro in razburjeno, potem pa spet v odmorih in govoreč elegično in melanholično.

»Veš, slaba je na svetu, Peterček, slaba. In jaz sem siromak, grozen siromak, da veš! Ljudje pa so hudobni! .... in z Matevžem, veš s Petkom saj veš kako pošteno in verno sem mu služil in da sem delal za dva, če ne za tri — s Petkom sva se sprla. In plačal me je, in šel sem ... Veš, Peterček, da ti povem: babe so krive tega razpora, babe preklicane, ničvredne! Mlado ženo ima — saj jo poznaš Tinico! Letošnji predpust je prišla za gospodinjo. In njej nisem ugajal! In vedno se je zajedala ob mene ter me drezala .... In če sem si ob nedeljah privoščil kak poliček — povem ti, tedaj je bil že ogenj v strehi. — A jaz sem zrel in izkušen mož — saj me poznaš! — Tinica pa je dvajsetleten otrok. In jaz naj bi se ji vdal! — Ho ho, nikdar ti pravim, Peterček — nikdar! Vojak sem bil in v mestu sem služil tri mesece za fiakarja — pa bi se takemu otročetu vdal! .... In veš, Matevža je tako dolgo hujskala in podpihovala proti meni, da je prišlo do prepira in razpora. In odpovedal mi je službo! Izplačal me je, in čez štirinajst dni sem šel.«

».... ter si takoj zapil težke prislužene novce.«

Valte se je zavzel nad takim zaključkom.

»No, no — Peterček, kaj se pravi zapil! Kako zapil, zakaj zapil? Živeti sem vendarle moral, — in ker nisem imel službe sem šel pač v krčmo.«

»Pit in zapravljat denar!«

»No, no če ravno hočeš, pa pit, pa pit!« se je vdajal Valte, da ne bi razžalil mlinarja, ki ga je poznal kot moža izredno nagle in hude jeze. »Sicer pa bi nekaj še moral imeti, če me Škrlec ni ukanil pri plači.«

In začel je iskati po žepih in našel je par desetic:

»Ukanil me je, ukanil ta slepar! O, saj ga poznam, često me je že ukanil, ko sem bil tako .... tako. Ta Žid sleparski.«

Jezil se je nad krčmarjem in nad pijačo.

»Kaj pa človek vendar ima od tega neumnega pitja!« je jezno razkladal mlinarju, ne da bi pomislil, da s tem obsoja najbolj samega sebe. »Kaj ima od tega, ha? Človek je neumen, pravo teslo, ko se napije. In kako čudno je tedaj vse! Ves svet je poln nekega pepelnega vzduha vročega, in težkega. In ta pritiska nate, da ti začne vse vreti v žilah. In šele v glavi, v glavi, v glavi. Vsa ta vročina ti leze v glavo pri očeh, pri ušesih, pri ustih, pri nosu ti sili v možgane. In ta vročina te tako mami, mami. Ves svet se suče okrog tebe. Vse pleše, ti pa stojiš in gledaš ha, ha, kako smešno je vendar vse to, kako bedasto .... In naposled se začneš še ti gugati in zibati s to plešočo okolico. In če se pravočasno ne oprimeš kakšne trdne močne stvari, se zvrneš kakor mrtev v travico hladno. Veš, tako se mi je zgodilo tudi danes .... A sedaj je že bolje. Le v glavi mi še nekaj brni in šumi in vre! In svet je že skoro ves napoljen z onim svinčenobojnim vzduhom.«

Umolknil je ter se zagledal v zrak.

Oba sta za nekaj časa molčala. Čez nekoj hipov pa je opomnil mlinar: »Valte, bodi Bogu hvaležen, da sem te našel. Do jutra bi bil lahko zmrznil.«

»Res, res, ko bi zmrznil, ko bi umrl,« je mrmral Valte z vdanim glasom.

»Hitro lahko umremo, hitro povsem nenadoma.«

Valte je pomolčal. A kakor bi se domislil nekaj važnega, je hitro spet začel: »In Pekov Matevže je tudi že mrtev!«

»Da, da! Bog mu odpusti vse grehe ter ga sprejmi v sveta nebesa!« je tiho zdihnil mlinar.

»In kako je umrl, kako čudno je vendar umrl! Veš, ležal je v listniku pri Sokovih, v listniku je ležal, in nekdaj je bil bogat pek. In jesti ni mogel več in smrtne bolečine je trpel. Jaz pa sem šel ravno s polja. In mislil sem si: Pa pogledam k Matevžu, bode li že skoro izdihnil in pridem v Ustnik. Na listju je ležal veš, v umazanih cunjah je ležal v umazanih cunjah je ležal. In stokal je in ječal. In meni se je v srce smilil, ker sem dober človek. Vprašam ga torej, ali mu morda morem s čim postreči in pomoči. "Piti mi daj, Valte piti," je ječal ter me gledal z vročim pogledom. "Pil bi še enkrat," je govoril. A navadne vode ne …. ne ... Žganičico, žganičico, Valte le še en sam požirek.... Žejen sem. In prosil me je in prosil. Jaz pa sem dober človek ti, Peterček! In stopil sem v vas k Škrlcu ter mu prinesel poliček. Glavo sem mu privzdignil ter ga podpiral, da je mogel piti. Potem pa sem mu položil glavo spet v listje. Bil je mirnejši. "Bog ti plačaj to uslugo, Valte, " me je zahvaljeval. "Sedaj pa bom moral umreti, Valte umreti! " In kakor malo dete je začel jokati in ihteti in čez kratko je izdihnil ... Veš, jokaje je umrl — jokaje Peterček.

In pripovedovalec je sam zadušeno zaihtel ob spominu na smrt in na oni dogodek.

Mlinar pa je tiho stopal ob strani plakajočega Valteja.Pomilovanje je pokimaval z že precej osivelo glavo.

Bližala sta se mlinu, v katerega majhnih oknih so se nekaj hipov pozneje motno zasvetile umazane šipe.

***

Valte pa se je od tedaj nastanil in povsem udomačil pri mlinarju.

Kaj pa naj bi tudi počel! Doma ni imel. Mati mu je bila dekla, a je že davno umrla. Očeta niti nikdar poznal ni. Bil je baje nekak železniški delavec, ki je ravno nekaj časa pred njegovim rojstvom delal na novi progi v tamošnjem okraju. Niti po materi niti, niti po očetu ni podedoval ničesar razen — bornega življenja.

V mladosti je služil za pastirja, pozneje za hlapca. A ker je izredno rad pil, ga niso nikjer posebno poželeli. Hitro je menjaval gospodarje. Služil je že vse kmete in vse krajine.

Sedaj pa je bil v začasnem pokoju pri mlinarju. Temu je pomagal plesti koše in cajnice, s katerimi je Peterček, ki kot mlinar ni bil preobložen z delom, zalagal vso okolico in katere je nosil često tudi v mesto.

Časih je Valte po cele tedne pridno delal. A tedaj se ga je polastila nepremagljiva žeja. In zginil je za več dni.

Po nekaj dni je še delal kje pri kakem kmetu, da si je zaslužil nekoliko desetič. Potem pa je zaslužek zapil.

In ko je bil suh, se je spet vrnil k Peterčku ter mu pomagal pri pletenju. In nekega dne je spet izginil, a čez nekoliko dni se je spet vrnil. To se je redno ponavljalo. Mlinar ga je večkrat opominjal ter mu prigovarjal, naj rajši hrani, ako si kaj prisluži.

»Čemu naj hranim, čemu? Saj nimam ne žene, ne otrok!«

»Pa jesti nimaš kaj!« se je jezil Peterček.

»Jesti — moj Bog! Dandanes mnogo ljudi nima kaj jesti. Drugi pa imajo ter se usmilijo nas ubožcev, nas siromakov.«

»Ha — misliš da te bodem jaz večno hranil! Tak bedak še vendar nisem!«

»Peterček, moj ljubi dragi — černu se jeziš, čemu?« ga je miril Valte. »Ti si dober človek, hvala Bogu! In ako imaš kaj, daš drage volje siromaku. Bog ti povrni vse stotero!«

Mlinar pa je bil dober človek. Le grozno hitro se je razgrel in razjezil. A če ga v takih hipih nihče ni dalje dražil, ampak mu prigovarjal z lepim ga je spet hitro pridobil in potolažil.

In Valte je poznal mlinarja in njegove slabosti ter se je ravnal po njih, vsaj kadar je bil trezen. Ako pa je prišel kdaj od vinskih duhov obseden v mlin ter ni računal z mlinarjevo hitro jezo, ga je ta večkrat na prav negostoljuben način spravil iz sobe in iz mlina.

In tedaj je prenočil Valte na podstenju pred mlinom, ali pa v kozjem hlevu za mlinom, ali pa v listniku tik hleva.

***

Mlinar Peterček Grivec je štel že nad petdeset let. Hrbet mu je bil še raven. A lasje so se mu že beleli. Posebno ob sencih mu jih je že močno zapadel življenja sneg.

Njegov mlin pa ni bil samo star, ampak je bil res prava prastarina. Bil je majhen, precej zanemarjen in zapuščen. Vse je postajalo že kolikor toliko nerabno kamenje in kolesa, zajeza in splav.

A ker je imel Peterček bore malo mlenja, tudi popravljal ni mnogo.

»Zame bode še zadostovalo,« je rekel, ako ga je kdo opomnil, da bi bilo dobro to ali ono popraviti ali prenarediti. — »Meni bode še za silo služilo. Ko pa mene več ne bode, naj popravlja, kdor pride za menoj, če hoče, če ne, pa naj pusti!«

V bližini mlina je imel zaplato njivice in košček senožeti, kjer je pasel kožico. Od pridelkov njivice in s pletenjem košev, se je živel — ne sicer posebno imenitno in razkošno, a pošteno in zadovoljno.

Bil je osamljen na svetu. Mlajši brat je bil v sosednji župniji kovač. A nista se mnogo menila drug za drugega. Čemu? To so bili že nekdaj trdi in krepki ljudje; ves zarod Grivčevih je bil žilav. Posebno mehkužni ljubezni se niso vdajali, prenapetih čutov niso poznali.

In vendar je Peterček na stara leta odprl svoje ne ravno mehko in mehkužno, a vendar dobro srce — ljubezni. Izvoljeni predmet mlinarjevi predmet te ljubezni pa ni bila kaka rdečelična kmetiška krasotica v kateri izmed bljižnih vasi; tudi ne pijanček Valte, ki ga je mlinar sprejemal pod svoj krov pravzaprav le nerad in ker se sitneža, ki si ni mogel in deloma tudi ni hotel poiskati in preskrbeti nove službe, po onem večeru ni mogel več ubraniti.

Ne, izvoljeni predmet mlinarjeve ljubezni je bila mačka!

Toda dovolite, da vam pripovedujem po vrsti!

To je prišlo namreč takole:

Preteklega poletja je bil Peterček neki dan po opravkih pri Pevčevih v bližnji vasi.

Napravljal se je že proti domu in z gospodarjem sta stala že na dvorišču, kjer mu je gospodar še nekaj naročal.

Tedaj pa je po lestvici raz hlev prilezel Pevčev pastir, tisti kozaški Lipe, o katerem se je vedelo, da je malo, tako namreč ne ravno pri najboljši pameti. Predpasnik je imel zavihan. Nekaj je nesel v njem.

»Kaj pa neseš Lipe?« vpraša gospodar, misleč da je pastir morda po gnezdih na hlevih pobral jajca.

»Kaj,« se je čudil pastir ter se neumno zarežljal, »Mucike — mlade, lepe! Naj se malo segrejejo na solncu!«

In iz predpasnika je polagoma vzel pet malih mucik ter jih oprezno in nežno položil v travo, kjer so takoj začele z mehkimi šapicami tipati in pečati druga drugo. In premetavale so se kakor razgnevljeni borivci druga čez druga, grizle so se, potem pa se spet lizale in se ljubkale druga drugi.

Peterček jih je ogledoval z vidnim zanimanjem in veseljem.

»He — mucike, male, mlade toraj imate? ln kako so lepe! Čujte no, ali bi ne dali meni ene, kaj? Že dolgo nimam več mačke. Poprej nekdaj sem imel mačka, pa je bil povsem ničvreden, len in potepuh! V mlinu pa se mi miši mirno plodijo in množijo. Dajte!«

»Pa si izberite eno, Peterček!« je prigovarjal Pevec.

Peterček se je odločil po daljšem izbiranju in važni debati s pastirjem in gospodarjem za belo mačico s črnimi lisami. Posebno mu je ugajala, da je imela ravno spredaj na gobčeku oglenočrno liso.

Presrčno je zahvalil gospodarja in še celo pastirja. Potem pa je zadovoljno korakal proti domu. V veliki, suhi roki je nalahno in nežno držal mlado mačico, katere baržunasto mehka, dlaka mu je prijetno božala žilavo, trdo kožo.

»Nič se ne boj, noričica mala!« ji je prijazno prigovarjal, ko je žalostno mijavkala ter se mu hotela izviti iz roke.

»Nič se ti no zgodi, nič! Doma dobiš mleka — veš kozico imam — Belko. Kuhanega dobiš, ali surovega kakršno ti gre bolj v slast. In ko malce porasteš, pa si začnež loviti miši. Oj, v mlinu jih je dovolj; res še preveč jih je .... Nič ne žaluj in ne mi javkaj, pri meni se ti ne bo slabo godilo! Ne, nikakor ne!«

In z zadovoljstvom in veseljem je gledal malo stvarco.

»Kake oči ima,« je pomišjal »in kak gobček! No, ta bode pridna, mislim, prav pridna. Zadovoljen bodem z njo, upam!«

In bil je zadovoljen z njo, še več kakor zadovoljen.

Od istega dne je skrbel mlinar za muciko kakor za kakega otroka. Od vsega, kar je sam jedel, je dobila najboljši del mačica.

»Žival božja je!« je pomišljal često, ko je n. pr. jedel in je prišla ljubljenka izpod stare, prhle postelje ter je mijavkala okrog njega, ščegetaje mu z mehko dlako bose noge. — »Čuti in misli kakor človek. Le govoriti ne more, kakor govori človek. A govori svojo govorico. Ljudje ne umevajo tega govora a jaz ga umevam. V očeh ji berem, kaj da hoče.«

In vzel jo je k sebi na klop ter ji v posebni, majhni skledici dal del svojega živeža.

Navadil se je na njo kakor na nekaj potrebnega za vsakdanje življenje. Govoril je z njo kakor z umnim bitjem. In ko ga je tako vdano gledala z rjavimi, le napol odprtimi očmi, je bij preverjen, da ga ume, da čuti z njim. In da je imel ob sebi neko bitje, ki mu je lahko govoril ter mu vse zaupal, kar mu je tožilo kdaj srce, o katerem je mislil, da mu je dobro, vdano, hvaležno: — to ga je navdajalo z nekim prijetnim toplotnim čutom zadovoljstva in veselja. Da prav ponosen je bil, da ima tako muciko!

No, možu srce menda ni bilo več zmožno za drugo za pravo ljubezen. Nikdar ni imel žene, nikdar otrok. V mladosti je morda ljubil — a temu je že davno. Nemara pa prave ljubezni nikdar niti poznal ni! Dejstvo pa je bilo, da je bil sedaj osamljen, zapuščen samotar, suha trhla veja na življenja krepkem, mogočnem drevesu.

In postal je čudak. Vdal se je čudni skoro smešni kaprici in ekstravaganci Polagoma se je popolnoma zaljubil v mačko.

Sicer pa, če se pomisli, kakor ljubijo često ravno dobro olikani ljudje živali, bodisi mačke, pse ali konje, zakaj bi se čudili temu ravno pri mlinarju?

Toda, čemu ga izpričevati in zagovarjati! Dejstvo je bilo, da je čuval to mačico kakor punčico svojega očesa in da bi je za drag denar ne bil dal iz mlina

In ta mačica, a sedaj je že dorastla, močna in debela — je postala usodepolna za mlinarja in za njegovega gostača Valteja. Bila je za njiju pravi fatum, a fatum skrajnje nesrečen in tragičen.

***

Bilo je v jeseni — meseca oktobra.

Zunaj se je mračilo.

Gosta sivkastobela megla se je kuhala po "Peklu" ter s sanjavo in dremotno temoto zagrinjala mlin in bližnje gozde.

V mlinu je sedel na prhli klopi ob veliki stari mizi Valte. Sredi mize je gorela lojeva sveča, slabo razsvetljaje majhno revno opravljeno sobo.

Valte je podpiral z obema težko glavo. Nekako topo je bulil zdaj v trepetajoči plamen sveče, katerega rumenkasti soj mu je jemal vid ter ga slepil.

A v tem je čutil nekaj prijetnega vsaj za svoje sedanje duševne stanje, ker namreč ni bil več povsem normalen.

Ko so ga zečele oči ščemeti, je pomežikaval z njimi ter jih vprl za nekaj hipov v mizo. A ko se mu je vid spet razjasnil, je spet napeto zrl v belkastorumeni plamen.

Pred njim na mizi je stala zelenkasta, tanka, a precej velika steklenica. Zdaj in zdaj je posegel po njej. Žejno in z vidnim zadovoljstvom se je okrepčal s par požirki.

Zdaj in zdaj se mu je obriti, suhi, od pijače zardeli obraz nabral v šemast nasmeh. Tanke ustnice so se mu široko raztegnile, med njimi pa so se mu kakor zrela pšenica rumenili krepki zobje.

Časih je hipoma zamahnil z desnico Po vzduhu; kakor bi hotel prepoditi kako vznemirjajočo misel. Časih je udaril s pestjo ob mizo, obenem pa mrmral nekaj nerazumljivega. Obraz pa mu je v takih hipih postal mrk in preteč.

Zunaj so zaškripala težka mlinska vrata. Začuli so se počasni, drsajoči koraki.

Majhna, a debela sobna vrata so se polagoma odprla. Vstopil je Peterček. Vrnil se je iz mosta, kamor je nesel koše.

Ne da bi kaj rekel, je sedel na stol ob strani mize. Debelo gorjačo je naslonil ob steno pri klopi.

Ni bil dobre volje, dasi se mu je videlo, da ga je nekoliko imel pod kapo. Slab kup je napravil in še od tega, je precej dal za pijačo. In to ga je sedaj jezilo.

Valte ga je nekaj časa mirno gledal.

Z rjavimi, ob robu od pijače krvavo zalitimi očmi je venomer skrivnostno in pomembno namežikaval. Obenem pa se je nekako napol neumno, napol lokavo nasmihaval.

In naposled je začel s hohnjajočim, nakamo izivajočim glasom: »Torej si se vrnil, Peterček — vrnil! Hi — hi — hi, jaz pa sem bil predpoldne pri Sršenu — nesel sem košek, hi — hi — hi .... Saj si ti tudi nesel koške — saj veš onega sem nesel, ki sem ga predvčerajšnjim dogotovil.«

Umolknil je. A ker mu mlinar ni odgovoril je nadaljeval z istim zasmehljivim glasom: »Hi —hi — hi — veš, dobri ljudje so Sršenovi. Luka mi je dal za košek dvaindvajset grošev, Mica pa mi je podarila navrh še klobasico — veš prav lepo, mastno klobasico.«

In Valte je dvignil steklenico, v kateri jo bilo še za nekaj požirkov strupene pijače, in držeč jo proti luči, jo je motril z božajočim pogledom ter nadaljeval resneje: »In kupil sem si malo pijačice, da se spet malce oživim in dobim novih moči!«

V treh požirkih je izpil žganje. Steklenico bil je postavil na mizo ter jo s trepetajočo roko zateknil z zamaškom, ki je ležal na mizi.

»To gre v slast, Peterček oj! A kako bi mi šla v slast še le klobasica! — O, o — kako je bila lepa in kako mastna .... mastna .... Peterček!«

»No pa si jo skuhaj! Bog ti jo blagoslovi!«

»Hi — hi — hi — Peterček. Ne bode mi je Bog blagoslovil, ne bode je, Peterček! Na-ak!«

In nagnil se je tesno k mlinarju, ter mu z režečim obrazom in lokavim pogledom zrl naravnost v oči. Od njega pa je puhtel ščemeči duh žganja in tobaka.

»A,« — se je začudil Grivec, ki ni vedel, kaj da hoče polupijani Valte pravzaprav reči — »ali si jo že snedel?«

»E — e — e — ne, nisem je snedel … A ne bode mi teknila ... Mački pa je šla v slast, mački …. he — he — he .... ali pa tudi ne morda pa res ne«

»Kaj ti jo je?«

Mlinar ni izgovoril.

»Mačka, mačka, Peterček. Snedla jo je! In kako lepa klobasica je bila, velika, mastna. O, oj!«

Obžalovaje je gugal glavo s strani v stran.

»Zakaj pa nisi pazil?« je menil mlinar s tihim očitanjem. In sklonil je glavo na prsi, kakor bi se sramoval, da je njegova ljubljenka storila kaj takega.

»Pazil, pazil, he, he, he!« je ječal Valte — »Kako naj bi pazil ? — Položil sem jo na mizo, semkaj tik žganice, ki sem je že malo pokusil — le pokusil, tako malo, a pijan nisem bil .... Tukajle sem jo torej dejal na mizo in premišljeval sem že, kako mi bode zvečer šla v slast, in tudi tebi, Peterček, bi je bil dal nekaj. Tedaj pa je prinesel Klinarjev Jakobe škaf koruze na mlin. In šel sem venkaj in shranil sem koruzico, hvala Bogu letos je lepa! In porazgovoril sem se malce z Jakobetom, tamkaj zunaj na drvih sva malce posedla. In ko je odšel, moj Bog, moj sveti Bog! tedaj pa tudi klobasice ni bilo več. Ni je bilo ne! — O .... o .... oj!«

V alte se je prijel z obema rokama za glavo ter je zaplakal. Kakor vsem starim pijancem, so mu solze prišle kaj hitro in navrh je še poželel slastne klobasice, ki je pa ni bilo več ….

Ko se je naplakal, je nadaljeval, držeč se še vedno z obema rokama za vročo glavo, v kateri so se mu polagoma začeli puntati žganjski duhovi.

»In ona — ona je sedela tamkaj na peči ter si zadovoljno oblizovala mastni gobček .... O, šla ji je v slast — moja klobasica — tej tatici, preklicani, prokleti! A nikdar več, ne več ne bode nobene ukradla, nikdar več!«

Zadnji stavek je govoril skoro kričeč. Oči so se mu izbulile ter so mu zrle kakor prestrašene v luč, ki je nemirno plapolala ter z napol zabrisanim sojem obsevala njega in mlinarja. Prsi so se mu visoko dvigale in hropel je, kakor bi nesel težak tovor, ali pa bi se s kom boril za življenje in smrt. Z rokami je krilil po zraku, kakor bi hotel koga udariti, pobiti koga na tla.

»Ho — ho ... prokleta!« je grgral. Hotel je vstati, a je padel nazaj na klop.

Mlinar pa je prebledel. Zroč v pijanega druga z nemirnimi in bodočimi očmi, kakor bi ga hotel prebosti ter brati v njegovem srcu usodo svoje ljubljenke, je vprašal s trepetajočim glasom; »Kje pa je sedaj? Valte, kaj si storil z njo?«

»Ha, ha,« je kriknil pijanec ter udaril s pestjo ob piravo mizo, da je odskočila od tal, »ha, ha, kamen sem ji obesil na nogo ter jo potopil v potoku. Ha, ha, ha, ta tatica nesramna!«

Mlinar je vztrepetal.

Dasi je bil že skoro popolnoma trezen, pot od mesta je bil precej dolg — mu je vendar nekaj zašumelo v glavi, kakor bi mu vsa pijača, kar je je danes použil, v vročem navalu bruhnila v glavo. Nezmožen v hipni jezi razsodno misliti in preudariti, kako malenkostna je vsa stvar, je planil pokonci ter siknil z groznim glasom: »Lopov — prokleti!«

Hipno je držal v roki gorjačo, ki jo je poprej naslonil ob steno. In preden se je pijani Valte zavedal, da mu preti nevarnost, je zavihtel besni mož palico, da je siknila po zraku ter padla Valteju na tilnik, kakor pade kladivo ob naklo.

»O, ah!« je jeknil Valte. Stresnil se je, se zazibal v stran, — in kakor posekan hrast se je zgrudil pod mizo.

Po mizi in po mlinarju je brizgnila vroča kri.

Valte je še nekaj hipov grgral pod mizo ter se valjal in zvijal po tleh.

Potem pa je postala globoka tišina v sobi. Luč je nemirno, vzplamtevala. Ozki plamen se je zibal s strani v stran. Za hip je pojemal, kakor bi hotel ugasniti, a takoj je spet visoko vzplamtel. Bilo je kakor bi razjarjena kača sikaje migala s svojim ostrim jezikom.

Zunaj je šumela voda, ki je med razpokami in skozi luknjice lesene splavi padala v tolmunček pri kolesih.

Mlinar je obstal na mestu v isti poziciji, v kakršni je stal pri udarcu.

Le roka s palico se mu je povesila. Sličen je bil kameneni podobi.

Stoprav čez nekoliko minut, se je začel spet gibati. Prestrašeno zroč na mizo, ki so jo omadeževale debele rdeče kaplje, je tiho mehanično mrmral: »Kri! kri!«

In kakor bi se ničesar ne domislil je kriknil obupno, skoro blazno: »Valte, ali sem te močno?!«

A ta ni odgovoril. Tudi grgral ni več. Le telo mu je še kakor je videl mlinar v polutmini pod mizo nalahno vztrepetavalo.

Grozna slutnja je hipoma kakor mogočen električen tok prešinila Peterčka: »Nemara pa sem ga zadel smrtno!«

Za hip je z divjim pogledom bulil pred se, pod mizo.

Potem pa si je, kakor bi se hotel prepričati, ali sanja ali pa je vse to res gola istina, z levico polagoma potegnil čez nagubano čelo,ki so mu ga močile mrzle, znojne kaplice. — Z desnico pa je dvignil gorjačo ter jo počasi položil na mizo, tesno k luči.

Dolgo, dolgo je nemo zrl na težko gorjačo, v slabo brlečo luč, na kaplje krvi na mizi. — Na obrazu pa se mu je pojavljal vedno večji strah. Strašna groza se mu je brala iz vsake gubice, iz slednje žilice. Čutil je — vsega tega se je še pozneje dobro spominjal, kako mu je srce zaostalo, kako se mu je smrtna tesnoba ovila z železnimi, ovoji vsega telesa. Na vsak posamezni del telesa, doli od konca velikega prsta pa gor do temena, mu je polagoma legala nekaj grozno težkega, nekaj njemu samemu neumIjivega, nekaj neizrekljivega. Bilo mu je približno tako, a le približno, ker popolnoma tako se mu vendar ni dozdevalo, kakor bi mu polagoma zalivali posamezne ude, drugega za drugim, s težkim, ledenomrzlim svincem. In pod tem svincem mu je ginilo življenje. Bilo mu je, kakor bi navalili nanj ves svet. Čutil je, kako ga pritiska ta teža k zemlji, k tlom. A vendar se ni mogel zrušiti. Moral je stati. Bil je tako nepregibno trd in obkoljen od vseh strani z ono grozno pezo, da niti pasti ni mogel, ampak je moral stati mirno in trdno.

Čez nekaj časa pa so ti okovi spet polagoma odklapljali, polagoma, leno, drug za drugim, kakor bi jih snemala brezčutna roka krvoločnega trinoga, ki se hoče dolgo naslajati in opajati z njegovimi mukami.

Ko se je čutil oproščenega tega groznega bremena, te mrtvaške otrplosti, je spet kriknil: »Valte!«

Sklonil se pod mizo ter začel tresti prijatelja.

»Saj nisem nameraval tako zelo!« je mrmral kakor 'nezavesten, trepetajoč kakor trst v vetru. »A moja jeza, moja jeza!«

Valte pa je ležal molče v polutmini, iztegnjen na dolgo po ilovnatih tleh. Postajal je že trd in mrzel.

Peterček je pograbil svečo ter mu posvetil v obraz. Bil je bled. Na ustnicah so se mu nabrale pene. Iz tilnika pa mu je še polagoma curljala kri ter se razlivala po umazanorumenih tleh, kjer se je sesedala.

»Mrtev!« je zaihtel Grivec. In ječe se je zgrudil na tla tik mrliča ……

Glavo je povesil na prsi, obraz pa si je zakril z drhtečimi rokami. Lete so bile otrple in mrzle kakor led ker je vsa kri vrela iz njih k srcu, ki mu je utripalo hitro in glasno, da je preglušilo šumenje padajoče vode. — Razločno ga je slišal biti.

Na polnoč je že šlo.

Mlinar se je polagoma dvignil raz tla. Na posteljo je pogrnil drug čistejši prt. Ob zglavje je postavil stol ter se približal na njem blagoslovljeno svečo.

S težavo je dvignil raz tla mrtvega druga ter ga prinesel na trepetajočih rokah in opotekajoč pod težkim bremenom na posteljo.

Bedel in čuval je ob žrtvi svoje neukrečene jeze do zore.

***

Drugega dne pa je tako sredi predpoldneva korakal stari mlinar s počasnimi koraki in s sklonjeno glavo skozi našo vas.

Zrl je zamišljeno na pot pred se in nikogar ni pozdravil. Ljudje so pogledovali za njim ter se mu čudili. Nekateri so pozneje trdili, da se jim je dozdeval tisti dan vsaj za deset let starejši kakor kdaj poprej.

In Peterček je šel proti mežnarjevemu domu.

Mežnar Joža Potokar je ravno pred hišo obrezoval repo. Mlinar je raz osivelo glavo počasi privzdignil veliki stari klobuk in zroč s steklenimi, motnimi očmi v debelo repo na majhnem vozu, je govoril z mirnim, vdanim glasom:

»Ponoči je pri meni izdihnil Orehovčev Valte, saj si ga poznal, Joža! Pa boš menda moral izkopati grob, in zvoniti bode tudi treba — trikrat na dan. Plačal bodem že jaz! Sedaj pa grem v mesto. Če bi se morda ne vrnil o pravem času na stolu ob mrliču so denarji za pogreb in za zvonenje. Dobro bi tudi bilo, če bi kdo kaj pogledal v mlin, da mrlič ne ostane popolnoma sam. Če imaš kaj časa, Joža, daj, poglej!«

Mežnar se je čudil mlinarju in njegovemu govorjenju.

In ker je bil radoveden in zgovoren kakor stara baba, niti vedel ni, po čem da naj poprej povpraša. In hitel je: »Oj — oj — Peterček, povej no, kako pa je umrl, kaka bolezen? In v mesto greš — čemu pa v mesto? In veš, zvonenje, h gospodu župniku! Ho, Peterček, čakaj ali si slišal radi zvonjenja moraš h gospodu župniku,« ... je kričal Joža za mlinarjem, ki je že šel po cesti svojim potem.

A ta so ni okrenil in ni poslušal mežnarjevih besed.

Tedaj smo ga videli zadnjikrat v vasi.

Šel je v mesto ovajat svoj zločin.

Ker se je sam ovadil in ker je storil zločin v jezi in ne namenoma, so ga obsodili le na dve leti ječe.

A poldrugo leto po obsodbi je v ječi umrl.