Zaradi škandala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaradi škandala
Rudolf Maister
Rudolf Maister (Vojanov)
Izdano: Slovenski narod 31. januar 1903 (36/25), 1–2
Viri: dLib 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospa Ana Katalinova, bivša vdova po sodnijskem svetniku Soboru in rojena Ahil, se je vzbudila ob osmih zjutraj in pogledala po sobi. Potem je brcnila parkrat z nožicama v spodnji del postelje, vzdignila belo desnico izpod odeje, zažugala s tenko pestjo v zrak in siknila skozi bele zobe: uh!

Skočila je s postelje, potegnila razmršene lase izpred očij, se umila, okrog škrope, kakor kanarček in se začela napravljati pred velikim stenskim zrcalom.

Med napravljanjem se je smejalo gospe Ani Katalinovi v polzaspani obrazek rumeno jesensko sonce, objemalo ji lepa, malo bleda lica in poljubljalo ji črne lase. Blisketalo in zrcalilo se je v baržunastem, rožnem teintu njenih okroglih, mehkih ramic, rudečkastih komolcev in vitkega vratka.

To se je seveda godilo v lastni spalnici gospe Ane Katalinove. Dve postelji sta stali jedna poleg druge, kakor je to pri poročencih sploh navada. Dve postelji iz trdega, rjavega lesa. Jedna, v kateri je prebila noč gospa Ana — gorkota gospe Ane, ki je štela približno petindvajset let, je še puhtela iz snežnobelih, pomečkanih rjuh — je bila odkrita, kakor vse postelje, iz katerih vstane človek v novo dnevno življenje. Druga bila je nedotaknjena. Popolnoma nedotaknjena. Pred to je stalo majestetično par mehkih copat, potem par črnih in par rjavih šavročevljev. Črez ta obuvala so ležale crne, vijoličasto pretkane moške nogavice. Postelj sama je bila pogrnjena z lepo perzijsko odejo. Na tej je počival cilinder, tenka palca s srebrnim ročajem in moške rokovice.

»Preneumno! Zaradi take malenkosti! Ko bi že kaj na tem bilo. Pa ko bi jaz nič ne imela. A jaz s svojim premoženjem! On je odvisen od mene. Tega ne trpim nič več. To mi je neznosno. K Saturinu — on naj razsodi. Jaz se ločim od Katalina. Ločim se, ločim, ločim od njega! . . .«

Ko se je gospa Ana prepričala, da klobuk najnovejše mode, ki ga je bila dobila nedavno iz Pariza, sedi, in ko si je nadela sive rokovice, je pozvonila sobarici in ji naročila, da se vrne ob jednajstih. Potem je zaloputnila duri, da so figurice na pisalni mizi dvomljivo zmajale z glavicami. In gospa Katalinova si je grizla po stopnjicah idoč rubinaste ustne in srce ji je bilo, kakor ura-budnica. Na ulici je pometal jesenski veter z rjavimi kostanjevimi listi. Drdranje voz se je čulo in zvonenje z električne železnice.

Boa iz štrusovega perja je vihral gospej Ani kakor zastava prostosti in neizprosne odločnosti. A gospa Ana vsega tega ni čutila in čula. Le ona zagrizena jeza, ki je posebno pri gospeh prav občutna, katere smo zasačili pri kakem nedopustljivem činu, ta jeza ji je trla srce.

Tam pred justično palačo je stala krasna, moderno zidana hiša. Nad vhodom se je a temnorudeče plošče blestelo v zlatih Črkaji: Advokat dr. Saturin.

Ko je gospa Ana Katalinova v veži pozvonila, je prihitel odvetnikov sluga po stopnicah.

»Prosim, milostna?«

»Napovejte me gospođu dokorju. Tu moja vizitnica!«

Kmalu potem je prosil odvetnik, naj blagovoli gospa vstopiti. Dve, tri, no, morda štiri leta črez petdeset je štel dr. Saturin. Melirana brada storila mu je obraz prav prikupljiv. Moderna odvetnikova obleka je bila popolnoma primerna v secesijskem slogu opremljeni sobi.

»Klanjam se, milostna. A! Čast mi je, čast. Kako, prosim, kako in s čim naj vam služim, gospa?«

»Preneumno, res preneumno! Saj poznate mojo usodo, moje življenje, gospod doktor? Vdova sem bila. Mlada, a zdržala sem vendar, kakor vam bo znano, sedem . . . se . . . dem mesecev. Ali ni to mnogo?«

»To je jako mnogo za tako mlade bitje!«

»Bitje, kajne? No in potem sem se zopet omožila. Saj mi ni bilo za možitev. Denarja sem imela dosti. In vsega, kar sem si poželela. Vsega obilo, gospod doktor.«

»Da, znano mi je, gospa.«

»Znano, kajne? No in vendar. Me ženske smo pač podrejene moškemu spolu, smo slabotne. Vzela sem tistega Katalina, kakor veste. Ni mi dal miru. Iz samega usmiljenja sem ga vzela. Ne zaradi sebe, le zaradi njega sem se odločila zanj. Vse noči je prebil pod mojimi okni. Pisaril mi je pisma, celo pesni, pomislite, lastne pesni mi je pošiljal.«

»A kaj, milostna, vse to pomeni?«

»Počakajte, gospod doktor, počakajte. Vzela sem ga torej pred tednom. In sedaj, danes, še to uro se dam ločiti od njega . . .«

»Ločiti od gospoda Katalina?!

»Od Katalina, od svojega moža Katalina! Da, da, gospod doktor. Prav od tega!«

»Pa zakaj vendar? Za Boga, zakaj, milostna? Je mlad, pameten, lep mož, pa trden . . . močan . . .«

»Vse prav, gospod doktor, a ušel mi je. Niti ne vem, kje je. Nikacega poročila od nikoder. Da, ušel takoj tretji dan po poroki in ni ga več blizo.«

»Ušel . . in . . ni . . ga . . na . . zaj ?« —

Gospej Ani Katalinovi, rojeni Ahil, so utopile solze v oči, tresla se je po vsem životu in komaj, komaj je še dosegla stol, mehek stol, na kateri se je zvrnila, kakor mrtva.

»Milostna, vam je slabo?! Prosim . . .«

»Mi je že bolje. Da ušel in ni ga nazaj. In zaradi neke malenkosli. Ni vredno, da se omeni. Res ne. Moj Bog, moj Bog! Moje življenje je kazen. Zakaj živim, zakaj? Vsaka jerebica ima lepše na svetu, kakor jaz.« —

»Povejte vendar gospa, kaj je bilo. Kaj se je pripetilo tako hudega?«

»Povem vam, nič, prav nič hudega. No, poslušajte in sodite sami. Tretji dan po poroki — ženitvanjsko potovanje, namreč črez Italijo, Švico in Nemčijo, sva preložila na zimo — je šel moj soprog v službo. Tako, kakor prej vsak dan. Od devetih zjutraj do dveh popoldne ima uradne ure. No in nesreča in zloben slučaj sta hotela, da je prišel k meni na obisk ob poldeseti uri bankirjev sin, veste oni, ki je dobil lansko jesen pri konjski dirki prvi dobitek — z mojim prvim možem, Bog daj dobremu Soboru lahko zemljico, sta bila najboljša prijatelja. Vedno je bil pri nas. Ta je torej prišel. Skuhala sem čaj v ruskem samovaru, ki mi ga je dal stric za poročno darilo. Seveda nisem bila v salonski obleki, temveč v jutranji. A kaj to? Saj smo bili stari znanci, vedno je bil prej pri nas. Zato sem ga čisto domaće sprejela, v spalnici. Niti v zlo mi ni štel tega. «

»Gospa, ste pač . . .«

»Prosim ne motite me, gospod doktor. Sedela sva skupaj na kanapeju, smejala sva se. On je kadil cigarete mojega soproga. In tako dovtipen je! Smejala sem se mu na glas. Kaj je vse pripovedoval. Naenkrat — vrata se odpro s silnim hruščem — je stopil, pomislite, moj mož v sobo. Gospod doktor, moj mož, ki bi moral biti v uradu — ob poldesetih zjutraj — v mojo spalnico! Ah! Ah!«

»Pa . . .«

»Prosim, prosim! Grdo je pogledal, strašno grdo. Obstal in naju nekaj časa opazoval. Nasmehnil se je prav satansko. Najraje bi ga bila raztrgala. V osupnjenosti sem zlila čaj na svoje dragoceno krilo. Kdo bi si bil tudi mislil, da pride ob tej uri iz urada. Vstala sem, moj obisk tudi. On pa je rekel počasi, suho in prav negalantno: To je pa jako čudno! — A meni se je mnogo bolj čudno zdelo, kaj pač išče doma moj mož ? Me hoče nadzorovati? Mene? Ha! Potem je odšel iz sobe, sploh zdoma in ni ga bilo več, nič več do sedaj. Predvčerajšnjim ne, včeraj ne, danes ne. Pa kako sem jaz dobra. Le pomislite! Takoj, ko je bil odšel, sem se odpravila v mesto. Kupila sem mu zlato verižico za uro, kakršno si je enkrat želel. Za god bi jo bil pravzaprav šele dobil. Kuharici sem zapovedala, da skuha njemu najljubše jedi. Opoldne smo imeli postrv z majonezo in čokoladen puding. Ni ga bilo. Zvečer jerebice pa kruhke s kavijarom. Kako so bile jerebice okusno pripravljene! Ni ga bilo. Ravno tako včeraj. Same izvoljene jedi. In zlata verižica ga je čakala na krožniku pod prtičem. Vse to sem napravila, ne da ga potolažim, samo, da spozna, da ga imam res rada. In še zdaj ga ni . . .«

»Hm!«

»Kaj, hm? Nič hm!? Ali se vam morda to njegovo vedenje, gospod doktor, ne zdi neumno, smešno nekavalirsko. Da pusti mož svojo ženo v sramoti. Tacega jaz še nisem slišala in nihče. Kmalu bo vse mesto šepetalo, potem bodo na glas govorili, slednjič pride celo v časopise ta stvar. In gotovo se bede reklo, da sem jaz kriva, jaz, jaz! Pa je vsega on kriv. In moje prijateljice! To, to je najhuje. To bo zanje zlato. Prosim vas torej, gospod doktor, da moj zakon s Katilinom razveljavite. Takoj, še to minuto. Mislim, da je pač dosti vzroka.«

»Hm, gospa, prosim, oprostite! Saj veste da zagovarjam svoje kliente, kolikor se da. Ali v tem slučaju, oprostite gospa Ana Katalinova, v tem slučaju imate vendar tudi vi malo krivde, čeprav je soprog največ zakrivil, ker se je vrnil nepričakovano. To morate sami pripoznati. Svetoval bi vam, da prosite gospoda soproga odpuščanja, pa da naj se vrne na vaš dom. Razložite, dokažite mu, da je njegov sum docela neopravičen. Pa zakaj ste vendar vsprejeli . . .«

»Torej tudi vi držite z njim? Vsi ste jednaki. Ko sem tako nedolžna. Ko sem samo obisk vsprejela, seveda malo prezgodaj in ne v vsprejemni sobi, a pomislite, star znanec, prijatelj mojega prvega moža, vedno je bil pri nas, ko je še živel moj rajnki. — Potem pa mislite, gospod doktor, da je imel moj mož res kaj opravila doma v tem času? Nič, povem vam, prav nič! Na poti v urad je najbrž srečal onega gospoda in videl, da gre v naše stanovanje. Zaupal mi ni! Moj mož! To je sramotilno zame. Pogledat je prišel, kakor nadzornik otroke. Fuj! Tacega moža imeti. Potem človek sploh ni prost. Nikdar! Torej, gospod doktor, hočem da mi rešite ranjeno čast. Prevzemite mojo častno zadevo. Hočete? Če ne, sem primorana, obrniti se do druzega odvetnika.«

»Ali prosim, milostna! To klepetanje! Vse mesto bo govorilo o njem. No, in saj veste, vsak človek ima prijatelje, ki komaj kaj tacega verjamejo. Se več povedo, kakor je res. Pomislite samo to. V tem mestu vam potem sploh ni več obstanka. S prstom bi kazali za vami in stikali glave. Saj vendar poznate naše meščane. Pa vaši sorodniki! Sploh dobro ime. In kar je tudi treba upoštevati, dobrega soproga imate, s krasno službo. Povsodi imate pristop, povsodi kamorkoli pridete. To pomislite, pa premislite si. Če se poravnate z lepa, se bode v kratkem času vse uredilo. Če prav kdo zve, se ne bo dalje govorilo, ker se bo zdelo vsakemu neverjetno.«

»Vse res, vse res. A vendar! Tega nikdar! Gospod doktor, raje zgubim vse premoženje, raje grem za odgojiteljico, ali kamorsibodi. Tacega moža, ki spravi svojo ženo v tako zadrego in sramoto pred vsem svetom — nikdar! Jedino le ločitev.«

Tiiiiiii — tiiii, je zazvonel električni zvonec iz čakalnice.

»Prosim, milostna, samo za trenutek. Takoj se vrnem.«

V čakalnici je stal gospod Katalin.

»Gospod doktor, za kratek pomenek vas prosim. A med štirimi očmi. Jako polzka stvar. Imate čas ? Nujno je!«

»Prosim, gospod Katalin. Prosim kar tukaj. Saj sva sama.«

»Za sedaj mora najin pomenek ostati med nama, le za sedaj. Pozneje naj izve ves svet, če je treba. Veste, razžaljen sem na časti. Moja soproga se je kot omožena dama vedla skrajno nedostojno, da ne rabim tršega izraza. Izvedelo bode o tem s časom vse mesto. Ločiti se hočem torej od žene, hočem in moram. To mi veleva moja služba in pa moj ponos. Tretji dan stanujem pri bratu. Nikdar več k njej! To je nečuveno! Škandal, neizogiben, javen škandal, ki si napravi pot v vsako hišo. Pomislite, tretji dan po poroki, tretji dan, vam pravim, zasačim ob poldesetih zjutraj pri svoji soprogi v spal—ni—ci mladega gospoda! Strl bi ga bil, zmlel, da nisem ohranil svoje hladnokrvnosti. Kaj pravite k temu? Ločitev, ne? Čaj sta kuhala, moje cigarete kadila, smejala se razposajeno . . . Jedino le ločitev, ne? Ko vstopim, začudena, presenečena obraza — impertimentno, izzivajoče vedenje . . . Ločitev, kaj ! Ne? Da, da! To odločno zahtevam.«

»Gospod Katalin, to mi je vse znano.«

»Le meni je znano, le umirite se. Pomislite, vaša lepa karijera gre v nič, če se ločite. Krasno službo dobite črez malo let. Vse vas bode zavidalo zanjo. V malo časa se popnete do najviše stopinje. A, če postane ta hišna afera vsled ločitve javna — vse nič, vse nič. Le to pomislite! Ni res? Potem pa lepo, krasno gospo imate. Saj ni bilo nič hudega. Samo mala diferenca v času in obleki. Nikdar več, pravim vam, ne zasačite soproge tako!«

»Mislite?«

»Prepričan sem o tem, gotovo!«

»Vse res, vse prav. Da, da, moja služba. Pa vendar, ne, ne! Če mi vi, gospod doktor in ves svet prigovarja — ne grem k njej. Niti jedne ure ne preživim z njo pod isto streho, niti minute. Da bi sprejemala moja Žena med tem, ko sem jaz v službi, mlade gospode?! A .. . a . . .a! Ne, ne, ločitev! To je moja parola. Neovrgljivo!«

»Vas popolnoma razumem, gospod Katalin. V prvi, vroči jezi . . . Toda, prosim vstopite tja v mojo sobo. Pridem takoj za vami.«

In odvetnik doktor Saturin potisne na lahko gospoda Katalina v sobo, kjer je sedela v srčni borbi gospa Katalinova. Sam pa ostane v čakalnici.

Črez par minut prideta gospod in gospa Katalin iz Saturinove pisarne, gospa v lica porudečena, kakor od mnogo poljubov.

»Gospod doktor, vse ostane med nami!«

»Naravno! Prosim, prosim, to je stroga tajnost.«

»Pa v petek pridete k nama na malo večerjo. Kajne?«

»Bom tako prost.«

»Ob osmih.«

»Ob osmih, da.«

Na stopnicah se pri ovinku vstavi gospa Ana Katalinova in šepetne:

»Veš, ti, jedino le zaradi škandala! Veruj mi!«

»Jaz tudi, Ana, le zaradi škandala, gotovo!« ji mrmraje odgovori gospod Katalin.