Zapravljivec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zapravljivec. Čarobni igrokaz v treh dejanjih.
Ferd. Raimund
Prevajalec: Po Ferd. Raimundu poslovenil J. Ogrinec
Izdano: Slovenska Talija 1871
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Osobe prvega dejanja.[uredi]

Vila Keristana.

Azur, njen služni duh.

Julij Blodvelj, bogat plemenitaš.

Volk, njegov tajnik.

Voltej, njegov strežaj.

Roza, hišnja.

Vitez Dumont, Gospod Krasen, Gospod Klopec, Gospod Vivod, } Blodveljevi prijatelji.

Stanko, Gugelj, } stavbarja.

Jan, Marko, } slugi.

Več Blodveljevih prijateljev. Posli. Lovci. Silfide. Geniji.

Osobe druzega dejanja.[uredi]

Julij Blodvelj.

Vitez Dumont.

Vivod.

Skrivni svetovalec Modrin.

Amalija, njegova hči.

Baron Svitelj.

Volk, tajnik.

Voltej.

Roza.

Berač.

Stara baba.

Matej, Tom, } brodnika.

Liza, hišnja.

Sluga. Točaj. Dvornik. Lepotičar. Zdravnik. Plesalci. Plesalke. Gostje.

(Godi se tri leta po prvem dejanji.)

Osobe tretjega dejanja.[uredi]

Vila Keristana.

Azur, njen služni duh.

Julij Blodvelj.

Gospod pl. Volk.

Voltej Polesnik, mizar.

Roza, njegova žena.

Anka, Mihec, Janko, Tinko, Milko, } njegovi otroci

Vrtnar.

Sluga.

Služabniki. Sosedje. Planšarji. Planšarice.

(Godi se dvajset let pozneje.)

Prvo dejanje.[uredi]

Prvi prizor.[uredi]

(Dvorana v Blodveljevem gradu, z glavnimi in s čvetero stranskimi vrati, spredaj okno. Bogato oblečeni posli se sučejo opravljaje po dvorani. Nekateri nesó na srebrnih krožnikih kavo, čaj, šampanjca, osnaženo obleko i. t. d. v stanice gostov. Jan in Marko priredújeta. Lovca snažita puške.)

Zbor.

Alo! le na noge zdrave,
Gostom prinesite oblék!
In šampanjca, ruma, kave,
Brez pomude, urno v ték!
Tukaj v gradu Blodvelja
Nam ponosnim bit’ velja.

(Zbor proč.)

(Na dvorišči zatrobijo lovski rogovi. Jan in Marko stopita k oknu.)

Jan. Da, le trobite! Dolgo boste še trobili, predno da gospôda vstane. Danes bo pač pozen lov.

Marko. Igrali so do dveh po polnoči.

Jan. Kaj pak, če začnó igrati po večerji, potlej kar ni konca.

Marko (smejé se). No, saj nocoj so dobro skúbili gospoda.

Jan. Jaz se grizem, da on toliko zaigra.

Marko. Čemu pač? Saj hoče sam tako! Jaz pa pravim: bogatinci naj plačujejo dolg čas, ki ga nam drugim prizadevajo.

Jan. O, milostivemu gospodu ni besede reči! To je mož v resnici plemenit. On ne vabi le prijateljev v gostí, on vsemu svetu rad pomaga. Kakor čujem, kmetje mu skor nikdar davka ne plačujejo.

Marko. Meni le njegove strasti niso všeč. Čakaj, da ga enkrat vidiš jeznega! Tačas mu ni ne lastna niti tuja sreča mar. Potlej naj bi vsega konec bilo.

Jan. Ali ko se spet zavé, ti povračuje vse po trikrat.

Marko (majaje z ramama). Da, da, ko bi zmerom šlo tako!

Jan. Kdo pak je ón mladi mož, ki je včeraj k nam prišel? To je blaga duša!

Marko. Jaz tega še ne vem; pa se kmalu pokaže. Zame so ljudje le dvojni. Taki, ki jim cvenek rad gre izpod palca, in pa taki, ki jim gre nerad izpod palca. Prav po tem je tudi poslužnost moja.

Jan. Kolikor ga jaz presodim: kaže prav izvrstno oliko.

Marko. Potem bo pa že jalova ž njim. Kdor obdarja me z oliko, dela me le klavrnega; ali kdor mi vrže zlat in reče: na, poberi, paglavec! — tistemu se vklanjam, češ: to je radost biti paglavec!

Drugi prizor.[uredi]

Krasen. Prejšna.

Krasen (naredi korak iz svoje stanice in zakliče). Sluge, he!

Jan in Marko (se ozreta). Prec! Zapoveste?

Krasen. Že dvakrat sem zvonil. Ali bi hoteli biti tako dobri, da mi ruma prinesete?

Marko (ponosito kimaje). Prec, gospod! (Janu.) Ali si ga slišal? Ta mi celih sedem tednov niti bora ni pokazal; tak bo skromno slavo žel pri meni. Tak naj malo počaka!

Jan. O, ta tudi meni ni posebno v čislih. Sam gospod ne mara zanj veliko.

Marko. Prav to je, na kar treba gledati. Tudi tajnik ga ne more.

Jan. Če ga pa ta ne more, pa bo skoraj zdrčal iz grada. Ta ga ovadi gospodu, če nobeden ne!

Marko. Da, ta ti je gospodov ljubček, in nihče ga ne izpodrine.

Jan. Saj menda veš, kaj mu velja: Vse za blagor mojega gospoda, pravi, zraven si pa polni žepe.

Marko. Pa tudi pomni, kaj bo, ko njegove goljufije pridejo na dan. Bolj prebrisanega tiča ne poznam! To sva midva prave kukavice proti njemu.

Tretji prizor.[uredi]

Volk. Prejšna.

Volk (obnaša se mogočno proti služabnikom, ponižno proti višim. Čul je posledne besede). Kaj pretresata že spet? Koga imata v mislih?

Marko. Dobrega prijatelja.

Volk. Nu, saj tacega prijateljstva sta vredna vidva! Ali sta imela skrb za vse? Postregla gostom?

Marko. Na tanko.

Volk. Izročiti vama imam od milostivega gospoda to prepoved, da nimata darov jemati od gostov! Zahtevati jih smeta le od darežljivosti njegove.

Oba. To nama bode le na prid.

Volk. Le samopridnosti se varovati, to je lepa čednost.

Marko. Pa težka — kaj ne, gospod tajnik?

Volk. Kje je Voltej? Ali je že prinesel pobotnico od pevke?

Jan. Ni ga še nazaj, če prav so milostivi gospod mu zapovedal, da mora tudi na lov, da bo gospodom kaj za smeh.

Volk (smehljaje se). Zares, nedolžna duša, ta fanté.

Marko. A gospod tajnik, vendar bi storili to delo usmiljenja, pa pognali tega paglovca iz hiše.

Volk. Bog me varuj take nepravičnosti! To bi bilo zoper voljo mile mi gospode. Fant je sicer res robat in pa surov, ali zvest in dober. Vrhi tega pa je v čislih tudi gospodu, ki ljubi vse služabnike, kot otroke svoje. To je res, kaj redek mož, da mu na svetu ni enacega! In ko bi hotel njega hvalovrednosti pisati v knjige, ne prišel bi nikdar h koncu. Toraj, le boga hvalita, da je vaju pripeljal v to hišo; ker, kdor njemu zvesto služi, ta zares sam sebi služi. Zajutrek za milostivega gospoda?

Jan. Prec! (Proč.)

Marko (odhajaje). Pravičnost tega-le me še pod zemljo spravi. (Proč.)

Volk. To sta premetena rokonjača, gledal bom, da si ju spravim izpod nog.

Četrti prizor.[uredi]

Stanko. Prejšni.

Stanko. Dobro jutro, gospod tajnik! Ali bi mogel imeti čast, govoriti z gospodom Blodveljem?

Volk. Gospod stavbar, prosim, da mi ne zamerite; njih milost mi je ravno zapovedala, naj vsakemu jih oprostim, ker danes idejo na lov.

Stanko. Ali ne veste, gospod tajnik, ali je gospod Blodvelj odobril moj načrt za novi grad?

Volk. Prav dobro mu je všeč. Le to je še, da neki drug stavbar mu je tudi predložil prav enak načrt, s ponudbo, da mu hoče ravno tolik grad postaviti, pa za deset tisoč ceneje.

Stanko. Obžalujem, toda kot pošten mož jaz ceneje ne zidam. Jaz bi sploh le v bolj za čast ko za dobiček rad prevzel to stavbo. Če je pa gospod Blodvelj res našel umetnika, po katerem se nadeja kaj lepšega in boljšega, pa odstopim jaz.

Volk. To se pravi, vam na tem ni nič ležeče.

Stanko. Narobe, meni tukaj prav veliko gre za čast.

Volk. No, potlej vam je tudi nekaj žrtovati svoji časti.

Stanko. To bi bilo žalostno za umetnost, ko bi morali umetniki sè žrtvami iskati si priložnost za izvrševanje kacega umotvora. Saj velikašem gre ponos, da nam podpirajo umetnost; le grdo bi bilo slišati, da tak bogat gospod, kot Blodvelj, hoče dobičkariti.

Volk. Vi me ne razumete, gospod stavbar.

Stanko. Dovolj! Jutri hočem sam z gospodom Blodveljem govoriti o tem. A gospod tajnik, ne mislite, da jaz sem mož, ki ne pozna sveta. Če se pri milostivem gospodu vi potegnete za to reč, bom si štel na prav veliko čast, če se ne bodete branili sto zlatov v dar.

Volk. Vi me krivo sodite. Sebičnost, to ni moja reč; jaz govorim vse milostivemu gospodu na korist.

Stanko. To lože dosežete po meni, kakor da kdo drug ceneje, toda slabše zida grad.

Volk. Dobro tedaj! Skusiti hočem, koliko moj neznatni vpljiv zamore tako slavnemu umetniku na dobro; če se mi posreči, bodem vzel darilo vaše le pod tem pogojem, da mi še dovolite, porabiti ga drugim na korist.

Stanko. Prav po vaši volji. (Na stran.) Umetnost naj mi oproščuje to ponižanje. (Glasno.) Jutri pričakujem pač povoljnih sporočil. (Hoče proč.)

Volk (pogleda skozi okno). Zlodej! Zdaj pa drugi pride. (Naglo.) Ali bi ne izvolili potruditi se po stranskih stopnicah; po glavnih sluge gnječo delajo s pohištvom? Priporočam se udano. (Odpravi ga skozi stranska vrata.) S tem je jalova, pa poskusimo zdaj druzega.

Peti prizor.[uredi]

Gugelj. Prejšni.

Gugelj. Dobro jutro, gospod Volk! Dali ste me sèm poklicati, prišel bi bil že včeraj, pa sem moral že podpirati dati hišo, ki sem jo še le pred dvema letoma sezidal. Saj razumete? Da, to vam pravim, dandenašnji vam je bolje sekati drva, ko zidati poslopja. Prvič žgó opeko tako, da se zmane, če le človek malo zarentači. Potlej hoče vsak koj cel milijon najemščine, zgol sobe, brez zidú! Razumete? Zato so tudi z večma vse današne hiše tako tenke, kakor da bi bile starim za okvir. Tudi je stavbar časi lehko se zanašal na poštene stanovalce, zdaj se pa pritepa noter ljud, ki druzega ne, da trga se in bije, mize, stole prekucuje, vse preobrača napak. Nu, od kod naj potlej hiša jemlje toliko potrpljenja? Pa jo tudi skaklina zgrabi, da prekucne se na kùp. Razumete?

Volk. To je vse prav, toda zdaj reciva katero pametno.

Gugelj. Dovolite mi — a besede moje, to so pravi cvet človeške pameti! Razumete?

Volk. Povedati vam imam to neugodno sporočilo, da ne boste vi zidali grada.

Gugelj. Pojdite kam, da krča ne dobim. To ni mogoče posled najinega zmenka. Saj razumete?

Volk. Milostivi gospod čé Stankota za stavbarja.

Sluga (ki je Blodvelju nesel zajutrek, se povrne).

Gugelj. A bilo je že vse v najboljšem redu. Saj sem vam jaz tisoč go —

Volk (naglo, oziraje se na slugo). Tisoč gotovih razlogov ste navajali, ki pa –

Gugelj. Ne, ne, jaz sem vam obljubil —

Volk (nevoljno teptaje z nogoj). Da, obetali ste mi, da hočete jemati le najboljšega gradiva. Joško, tamkaj je nekdo pozvonil. (Sluga odide v stanico.) A jaz ne morem nič zato, da je prišel zdaj drug, ki se veliko več obeta in za celih deset tisoč ceneje zida grad.

Gugelj. A, ta vam je prevbogo revše, ki zidarstva niti ne umeje — mojster-skaza, — jaz pa korenina možna svojem mesti, da! Razumete?

Volk. Prav veliko čast vam dela, da tako grdite svojega drugá, pa to je vaši reči le na škodo.

Gugelj. Nu, saj ravno vi me tirate do obupa. (Na stran.) Gradbe pa ne smem pustiti, mi preveč ponese. (Proti občinstvu, kakor bi štel denar.) Razumete? (Glasno.) Spreljubi moj gospod tajnik, jaz vem, to je na vas. Milostivi gospod se nič zato ne briga, je prelahkomišljen! Dam vam tisoč goldinarjev —

Volk. Gospod! Vi si upate —

Gugelj. Upam si ponuditi še petkrat sto goldinarjev.

Volk. Vi razžalenje kopičite na razžalenje —

Gugelj. Kaj pak, jaz sem najsurovejši človek na svetu. A zdaj-le, ko že šarim sè surovostjo, vam moram še pet sto goldinarjev ponuditi.

Volk. Stojte! Pa nikar mene dražite s tako samopridnimi ponudbami!

Gugelj (na stran). Oh, človek, kar na meh bi se odrl, sam!

Volk. Jaz sprevidim, da vam vaša čast —

Gugelj. Ej, kaj čast! Človeku sicer res ni na sramoto, ako zida grad, ali v ognji ga pa tudi ne zlaté zato. Le novci so izgubljeni. Volk. Smijali se vam bodo.

Gugelj. Kaj pak, po vsem mesti se je zvedelo.

Volk. Kako je bilo to mogoče?

Gugelj. Povedal sem bil svoji ženi.

Volk. Kako, ste mar oženjeni?

Gugelj. Žalibog. Razumete?

Volk (s strahom). Imate morebiti kaj otrok?

Gugelj. I, to se ve!

Volk. Oj, to je bridko! Koliko pa?

Gugelj. Moj bog, kolikor jih hočete, le naredite mi, da zidam!

Volk. To moram vedeti.

Gugelj. Pet! Razumete?

Volk. Gorje! To je genljivo!

Gugelj. Dajte se omehčati! Vzemite tistih dve tisoč goldinarjev!

Volk (obžalovaje). Vi družinski oče! Pet otrok! Zakaj mi niste tega prec povedali? — On stavbar pa nemara nima ne enega otroka?

Gugelj. Nobenega!

Volk. Oj, potlej morate dobiti stavbo vi! To bi bila živa krivica —

Gugelj. O, vi veledušni mož!

Volk. Zdaj zamorem vzeti dar od vas. A morate mi obljubiti, da grad postavite za večne čase —

Gugelj. Deset let nikake poprave!

Volk. Ker gospodova korist gre meni nad vse drugo!

Gugelj (jokaje). Preblaga duša!

(Oba v Blodveljevo stanico.)

Šesti prizor.[uredi]

Voltej.

Pesem.

Hopsa-sa, vesel se nosim,
Dan na dan brez vse skrbi,
Nič na posodo ne prosim,
Sluga res lepo živi.
Prvič sem postave vitke,
Od glave do polnih méč,
Pri vseh žepih rmene obšitke
Vsem dekletom tako všeč.

Drugič marsikaj prestanem,
Sem prav krotkega duhá
Pamet’ v misel še ne vzamem
Ker sem vse premoder, da!
Tretjič znam lepo zapeti,
Glas mi je tako močèn:
Da le hočem usta odpreti,
Poslušalci vsi kar vèn!

Znam četrtič pisariti,
In zračnnim mars’kak groš,
Sem učil se mizariti
Pa sem politiran mož.
Petič, šestič, sedmič, osmič
In tak’ dalje do devet,
Več ne pride mi v glavó nič.
Toraj naj pa neham pet’.

Nu, danes lahko po pravici rečem: rana ura, zlata ura. Pevki, ki je ón dan pri nas kitajsko arijo pela, nesel sem od milostivega gospoda nagrado, pa mi je podarila dva rumena zlata. Nu, saj milostivi gospod je moral tudi nji za eno samo arijo šteti pet sto rumenjakov. To so lepi novci! Pa je tudi kaj nebeškega bilo, ta pevkinja! Saj jaz si vendar tudi kaj umem na godbo, ker so me v mladosti prav po notah krišpali, ali distonirati zná ta, da ji nikjer ni para! Cele arije nisem mogel poslušati, ker sem moral na dvorišči tolažiti pse, da niso preveč tulili vmes; ali enkrat se je zadrla — saj sem cul že marsikoga dreti se, pa njen ton je pretresel mi vés drób! Še najlepši pa je bil njen glas tedaj, ko, mi je vrgla zláta tja na mizo: to jo dela neumrjočo!

Sedmi prizor.[uredi]

Prejšni. Roza (prikradši se noter in čujóč nasledne besede).

Voltej. In smehljala se je meni.

Roza. Nu, kako se je pa smehljala? (Zaničljivo se smehljaje). Kako-li? Ali tako-le, – glej?

Voltej. Pojdi no! Ti se pačiš proti njenemu posmehljaju! Menda si saj ne domišljaš, da si v stanu njo posnemati?

Roza. Zakaj pa ne? Zakaj bi ona bolje znala se smijati, kakor jaz?

Voltej. No, osoba, ki za eno samo péto arijo dobiva petdeset zlatov, zná vendar čudno se smijati?

Roza. Da, a kdor se zadni smeje, smeje se najbolje, in ta bodem jaz! Jaz nočem ljubčeka, ki leta v mesto se lovit okrog princesinj gledaliških.

Voltej. Jaz moram pač početi, kar mi gospod zapové — pa je!

Roza. Ti in tvoj gospod sta eden kakor drug.

Voltej. Nu, to bi bilo meni pràv: imel bi milijon, ko on.

Roza. In kakšen si pa spet? Ves dan naj človek popravlja kàj na njem! Ali se robec okrog vrata tako zavezuje, ti človeče rahlo? Čaj, sèm pojdi! (Zaveže mu robec.)

Voltej. Ne bodi sitna! Ti me še zadaviš, ne tako zadrgovati!

Roza. To mora biti!

Voltej. Ne, te zadrge niso zdrave, zdaj ti pridejo ob vso veljavo in iz noše. Saj tudi tebi — ni ti treba tiste prsne zadrgulje, ne!

Roza. To nobenemu človeku ni nič mar!

Voltej. Kaj pa da! Zadrgovanje bili bi že po postavah prepovedali, pa so krčmarji bili proti temu.

Roza. A glej! Kaj pa postopaš tukaj, kakor da je praznik. Ali ne greš brž in se oblečeš za na lov!

Voltej. Zdaj pa že spet na tisti zlodjev lov!

Roza. Lej, kdo pa more kàj zato, da si tako dober lovec ti!

Voltej. Ej, saj jaz ne gonim, saj le mene gonijo! Nihče me niti ne prišteva lovcem. Med divjino spadam. Zadnjič je milostivi gospod ustrelil divjo raco, in ker ni bilo psa nobenega pri rokah, moral sem jaz v vodo po-njo; notri v sredi mi pa niso več pustili vèn.

Roza. In ti vse to lepo prenašaš?

Voltej. I, če grem za svojega gospoda v ogenj, pa grem potlej tudi v vodo.

Roza. No, biti, hiti, skoraj bodo na nogah.

Voltej. Bès te plentaj, pa ta gomba! Da bi človek le tako lačen ne postajal! Veš ti ljubka, da za lovca ino pêsa, zmerom treba mêsa!

Roza. Sram te bodi!

Voltej. Ti ne verjameš, kakšno je trpljenje, kaj človeku gostje prizadevajo? Pri mišji duši, da bi mi ne bilo za gospoda, vse našeškam, vse skùp!

Roza. Nikar mi zmerom ne govori o pretepu. To se vidi, da si rasel le med lesom.

Voltej. Nikar mi kar vedno ne očitaj mizarskega stanú!

Roza. Pa nikar ne bodi tolikanj drvén.

Voltej. No, kakšna si pa ti —

Roza. Pojdi se solit! Ne maram več za té. Že vem, že, s kom se omožim.

Dvospev.


Roza.

Jaz vzéla pa klučarja bom
Najprvi mož je to:
Skrbi, da varen je naš dom,
Zvari ključalnico.

Voltej.

Ej ljubka, to je huda var,
Ključar ti prvi ni.
Poprej ti zmerom gre mizár
Da vrata naredi.

Roza.

Prečrn je ključar za mé,
In vroč preveč bi bil.

Voltej.

Če se brijač zaljubi v té,
Bo česal te in bril.

Roza.

Oj zdaj pa spomnim se lepó,
Zakaj pa ne vrtnar?

Voltej.

Dekletam rož’ce trgal bo,
Ali ne bojiš se mar’?

Roza.

Pekar mi nič kàj ni po volj’,
Prerad bi dremotàl.

Voltej.

Morda pa bo kotlar ti bolj’,
Bo zmerom ropotàl.

Roza.

Poglej, zakaj pa ne krojač,
Preslab ne more bit’.

Voltej.

Če nima suknje in ne hlač,
Mu kmal’ poteče nìt!

Roza.

Še bolje zdí se mi klepár,
Brez dela ni nikolj.

Voltej.

Tako pa tudi vsak čevljar,
Ce druz’ga ne, pa smôl'.

Roza.

Klob'čarja vzamem brez skrbi,
Mu zmerom gre blago.

Voltej.

Naj celi svet glavo zgubi,
čemu klobuk nam bo?

Roza.

Na kratko, zbiram sem ter tja,
Pa prav’ga ne dobóm;
Zato mizarja vzamem, da,
Pa najbolj srečna bom.

Voltej.

Najzanesljiveji je vsaj,
Ne bo ti zlo živet’,
Če sreča malo poči kdaj,
Mizar jo zlima spet.

Oba.

Gotovo res, najlepši pač,
Je rokodelec bit’;
Naj bo mizar, čevljar, krojač,
Rad hočem mu napit’.

(Oba proč.)

Osmi prizor.[uredi]

Klopec (v lovski obleki). Krasen (stopi iz svoje stanice). Volk (iz Blodveljeve sobe).

Klopec. No, kako je, gospod tajnik, ali kaj kmalu odrinemo?

Volk (burno). Da, da, milostivi gospod bo skoraj tukaj. (Hiti k oknu.) Alo, lovci, dajte se zaslišati! Strežniki pripeljite konje! Strelci, naglo gór! (Čujejo se lovski rogovi.)

Klopec. Alo, alo, urno gospoda! Pridite tu venkaj, zdaj zaplešemo! (Več gostov pride skozi sredna, pa tudi stranska vrata, tudi Krasen. Vsi oblečeni po lovski.)

Krasen. Dobro jutro vsem!

Vsi (med seboj). Dobro jutro! Dobro spali?

Klopec. Grom in strela, to je bila slaba noč!

Krasen. Moje spanje — kakor kak zanikaren služabnik, ki ga kličeš, pa ne pride.

Klojec. Spanec je svoboden mož, on pride le, če hoče.

Vivod. Koketa, ki se lepotiči, predno objame.

Deveti prizor.[uredi]

Vitez Dumont (v gizdavi. lovski obleki. Gleda skozi lorgneto.) Prejšni.

Dumont. Ah bon jour mes amis. Kako ste spali?

Vsi. Oj, naš prijatelj prirode!

Dumont. Da, Messieurs, narava je res veličastna. Ravnokar sem rajal v mičnem nje narečji. Celo noč sem slonel gori na oknu oči pasóč po le-ti krasni okolici. O charmant!

Deseti prizor.[uredi]

Blodvelj. Gugelj. Prejšni.

Blodvelj. Dobro jutro, žlahni prijatelji!

Vsi. Dobro jutro. (Nekateri mu sežejo v roke.)

Blodvelj. Malo pózen bo naš lov. Jaz upam, da gospodje, ki so danes prvikrat tu v mojem gradu počivali, zadovoljni so s postrežbo kakoršno vsem sam jaz le želeti morem. Rad bi bil tudi spanec vam pogostil s sladkimi sanjami, a žalibože, te mi niso v službi.

Gost. Meni se je sanjalo o lilijah!

Klopec. Meni pa od divje svinje, da sem ji nastavil past.

Vivod. Jaz sem na zlati mizi videl gostoljubnost, lipove mladike so ji venčale glavo.

Krasen. Jaz sem bil vso svojo srečo stavil le na srca-damo, in zgubivši sem se izbudil.

Blodvelj. In kaj se je pa tebi sanjalo, prijatelj Voltej?

Voltej. Sanjalo se mi je, da vaša milost mi je podarila štiri zlate.

Blodvelj (smeje se). To so pa sebične sanje, vendar hočem jih vresničiti.

Voltej. Poljubim vaši milosti rokó.

Blodvelj. Mojih sanj vam še ne morem razodeti. Sladke so bile, pripravljene izpolniti voščila mi naj višja. Žarno so mi slikale prihodnost.

Klopec. Saj vem: sanjalo se ti je o kakovem rendez-vous. Od oči, kakor rubin, in druzih tacih neumnosti.

Blodvelj (smeje se). Ne mara, da si ugenil, prijateljček. Rendez-vous, kjer mi pojde za življenje. Vendar, naj molčim o tem, denašni dan mi je srce prevzetno, da se ne izdam.

Krasen. Mi že vemo za vaša pota, vi imate ves drug lov na mislih, kakor mi.

Blodvelj. Res je taka, da. Hodite vi lovit le kamor koga veseli, zamene se ne brigajte. Vsak ima svojo strast.

Krasen. Jaz imam naduho.

Klopec. Jaz sem zagrizen lovec.

Vivod. Jaz ga srkam rad, Šampanca.

Dumont. In jaz naravo občudujem.

Klopec. To se mi pa čudno zdi, vi vitez! Vi ste kratkovidni.

Dumont. To so vsi ljudje.

Krasen. In kedar se vozite, pa dremljete v kočiji.

Dumont. To nič ne dene. Práv prijatelj prirode se zna lepoti njeni tudi spéč čuditi.

Klopec. Jaz temu nisem kos. Moj ljubček, ta je lov.

Blodvelj. Alo! Ročno po Bordóvca, da se mi gospodje ponavdušijo.

Dumont. Odprite okno, da bo kàj razgleda po deželi. (Gleda skozi stekla.)

Volk. Tu je Bordovec. (Prireduje služabnike, stoječe že pripravljene, na srebrnih ploščah držeče napolnjene podolgaste čaše.)

Vivod (vsklikne). Zlata kapljica!

Dumont (pri oknu radostno). Nebeški slap!

Blodvelj (povzdigovaje čašo). Vekomaj prijatelji in dolgo, dolgo živeli, gospoda!

Vsi. Bogati Blodvelj, dolgo naj živi!

Dumont (kakor poprej, brez čaše). Oh! ono pokopališče tam se kaj lepo podaje.

Blodvelj. O, ko bi bil jaz prav bogat! Želim si to, da s celim svetom bi delil zaklade svoje. Kaj pa je res mamon? Novci se čislajo vse preveč! Zatoraj so tako prevzetni! Nikedar nočejo ostati v reveževem žepu, vedno bogatincu vkup deró.

Krasen (navdušen). Kdo je tako dober, ko naš plemeniti Blodvelj tu?

Vivod. Ne poznam je duše, ki bi bila mu podobna.

Vsi. Res je.

Dumont. Un enfant gâté de la nature.

Blodvelj. O, ne hvalite me preveč. Zasluge nimam druge, kot očetovo zlato. Če mi svet odpusti, je prav in dobro; če pa ne, naj sam se grize zè zavistjo! Ne borim se ž njim! Ali sreča moja pa je smela, kliče me na boj, zatoraj hočem velikansko vživati življenje; ako pridejo skrbi, vtajim se jim. Jaz čmernim modrijanom ne verjamem. Jeli prijatelj Klopec, da le solnčnata življenja stran velja? Nebo je krasna prilika: žareče solnce je ljubezni vroči plam, in bleda luna zvestega prijateljstva podoba. Zvezd bogata setev — milijoni radovanj, katera klijejo v življenji. Resni oblaki so bridkostni dnevi, pa veselo srce je kriljati vetérc, ki nam jih prežene.

Gugelj. Nebeščan! Prav nebeščan! Razumite?

Blodvelj. A dajte tudi našemu stavbarju kozarec! To vam je imeniten mož, gospoda, ta postavi novi grad, in teh dvoran ne bomo času dalj odtezali. Blodveljeva hiša naj mu bode ime. Še en kozarec zdaj na tega moža delo.

Gugelj (se vstraši in izpusti kozarec na tla). Razumite?

Vsi (povzdigovaje čaše). Blodveljeva hiša! Dolgo naj stoji!

Blodvelj (izprazni čašo). In zdaj na lov, gospoda. Odvrzite čaše, hitro puške v roke. Gozd je vaša last in vsa divjina. Vendar, ne gonite mi čez mero; ne trpim, ker jelen kakor človek vzdiha, če trpinči se na smrt! Odkar sem takemu prizoru priča bil, minula me je lovska grozovitost. Zdaj pa srečno pot na lov. Zvečer se spet tu snidemo, potem pri polni čaši zmenimo, le-kdo naj zmago se ponaša plemenitejo? Vi, ali jaz! (Proč. Rogovi doné.)

Vsi. Alo, na lov! (Vsi proč.)

Dumont (ostane pri oknu, dokler vsi drugi odidó vèn, potem klikne:) Kako strašenski lepa je narava! (Za drugimi.)

'Melodrama.'

(Potem za doneče godbe sprememba v zlato vilsko dvoráno, zadej z razgledom na mično pogorje. Sredi dvorane veliko, čarovno zrkalo, pred njim zlat žrtvenik zè žrtvenim kotličem na stopnicah. Keristána zagrnena v svitlo-modro gosto gubano krilo, okrašeno s čarovnimi znaki, in na glavi zlato krono, pride od strani nesóč zlato knjigo in čarodejno palico.)

Enajsti prizor.[uredi]

Keristaná (sama).

Končan je boj, premagala sem se,
Veljá mi zdaj od zemlje se ločiti;
Če prav bridkost utrga mi srce
Da morem njega le tako rešiti!

(Sè sredne kronine ključice sname modri biser.)

Ti dragi biser kleneš mi duhá,
Poslednega, ki v moji moči je,
Katera kmalu tudi za-nj nehá.
V kotliči zlatem zdaj darujem te!

(Vrže biser v zlati kotlič. V njem se vname moder plam. Grom zadrdra. Kratka, prilična godba. Zrkalo se okadi.)

Pokaži čarom bliščavo glavó,
Obrni bisrni očesi va-me,
Prikaži se. Azur ti ime naj bo,
Beseda tvoja z nado naj navda me!

(Godba. Strašen tresek. Dim se vzdiga in v zrkalu se prikaže Azur po egiptovski oblečen, zagrneno glavo, modrobliščeč se na polgolih laktih in obrazu. Mesto oči se mu svetita dva žareča kamena. Magična razsvitljava.)

Dvanajsti prizor.[uredi]

Azur. Prejšna.

Azur.

Ti, ki me čarodejno si vstvarila,
Ali blagoslovit ali klet, povej!