Zapravljivec
| Zapravljivec. Čarobni igrokaz v treh dejanjih. Ferd. Raimund |
| |||||||||||||
Osobe prvega dejanja.
[uredi]Vila Keristana.
Azur, njen služni duh.
Julij Blodvelj, bogat plemenitaš.
Volk, njegov tajnik.
Voltej, njegov strežaj.
Roza, hišnja.
Vitez Dumont, Gospod Krasen, Gospod Klopec, Gospod Vivod, } Blodveljevi prijatelji.
Stanko, Gugelj, } stavbarja.
Jan, Marko, } slugi.
Več Blodveljevih prijateljev. Posli. Lovci. Silfide. Geniji.
Osobe druzega dejanja.
[uredi]Julij Blodvelj.
Vitez Dumont.
Vivod.
Skrivni svetovalec Modrin.
Amalija, njegova hči.
Baron Svitelj.
Volk, tajnik.
Voltej.
Roza.
Berač.
Stara baba.
Matej, Tom, } brodnika.
Liza, hišnja.
Sluga. Točaj. Dvornik. Lepotičar. Zdravnik. Plesalci. Plesalke. Gostje.
(Godi se tri leta po prvem dejanji.)
Osobe tretjega dejanja.
[uredi]Vila Keristana.
Azur, njen služni duh.
Julij Blodvelj.
Gospod pl. Volk.
Voltej Polesnik, mizar.
Roza, njegova žena.
Anka, Mihec, Janko, Tinko, Milko, } njegovi otroci
Vrtnar.
Sluga.
Služabniki. Sosedje. Planšarji. Planšarice.
(Godi se dvajset let pozneje.)
Prvo dejanje.
[uredi]Prvi prizor.
[uredi](Dvorana v Blodveljevem gradu, z glavnimi in s čvetero stranskimi vrati, spredaj okno. Bogato oblečeni posli se sučejo opravljaje po dvorani. Nekateri nesó na srebrnih krožnikih kavo, čaj, šampanjca, osnaženo obleko i. t. d. v stanice gostov. Jan in Marko priredújeta. Lovca snažita puške.)
Zbor.
Alo! le na noge zdrave,
Gostom prinesite oblék!
In šampanjca, ruma, kave,
Brez pomude, urno v ték!
Tukaj v gradu Blodvelja
Nam ponosnim bit’ velja.
(Zbor proč.)
(Na dvorišči zatrobijo lovski rogovi. Jan in Marko stopita k oknu.)
Jan. Da, le trobite! Dolgo boste še trobili, predno da gospôda vstane. Danes bo pač pozen lov.
Marko. Igrali so do dveh po polnoči.
Jan. Kaj pak, če začnó igrati po večerji, potlej kar ni konca.
Marko (smejé se). No, saj nocoj so dobro skúbili gospoda.
Jan. Jaz se grizem, da on toliko zaigra.
Marko. Čemu pač? Saj hoče sam tako! Jaz pa pravim: bogatinci naj plačujejo dolg čas, ki ga nam drugim prizadevajo.
Jan. O, milostivemu gospodu ni besede reči! To je mož v resnici plemenit. On ne vabi le prijateljev v gostí, on vsemu svetu rad pomaga. Kakor čujem, kmetje mu skor nikdar davka ne plačujejo.
Marko. Meni le njegove strasti niso všeč. Čakaj, da ga enkrat vidiš jeznega! Tačas mu ni ne lastna niti tuja sreča mar. Potlej naj bi vsega konec bilo.
Jan. Ali ko se spet zavé, ti povračuje vse po trikrat.
Marko (majaje z ramama). Da, da, ko bi zmerom šlo tako!
Jan. Kdo pak je ón mladi mož, ki je včeraj k nam prišel? To je blaga duša!
Marko. Jaz tega še ne vem; pa se kmalu pokaže. Zame so ljudje le dvojni. Taki, ki jim cvenek rad gre izpod palca, in pa taki, ki jim gre nerad izpod palca. Prav po tem je tudi poslužnost moja.
Jan. Kolikor ga jaz presodim: kaže prav izvrstno oliko.
Marko. Potem bo pa že jalova ž njim. Kdor obdarja me z oliko, dela me le klavrnega; ali kdor mi vrže zlat in reče: na, poberi, paglavec! — tistemu se vklanjam, češ: to je radost biti paglavec!
Drugi prizor.
[uredi]Krasen. Prejšna.
Krasen (naredi korak iz svoje stanice in zakliče). Sluge, he!
Jan in Marko (se ozreta). Prec! Zapoveste?
Krasen. Že dvakrat sem zvonil. Ali bi hoteli biti tako dobri, da mi ruma prinesete?
Marko (ponosito kimaje). Prec, gospod! (Janu.) Ali si ga slišal? Ta mi celih sedem tednov niti bora ni pokazal; tak bo skromno slavo žel pri meni. Tak naj malo počaka!
Jan. O, ta tudi meni ni posebno v čislih. Sam gospod ne mara zanj veliko.
Marko. Prav to je, na kar treba gledati. Tudi tajnik ga ne more.
Jan. Če ga pa ta ne more, pa bo skoraj zdrčal iz grada. Ta ga ovadi gospodu, če nobeden ne!
Marko. Da, ta ti je gospodov ljubček, in nihče ga ne izpodrine.
Jan. Saj menda veš, kaj mu velja: Vse za blagor mojega gospoda, pravi, zraven si pa polni žepe.
Marko. Pa tudi pomni, kaj bo, ko njegove goljufije pridejo na dan. Bolj prebrisanega tiča ne poznam! To sva midva prave kukavice proti njemu.
Tretji prizor.
[uredi]Volk. Prejšna.
Volk (obnaša se mogočno proti služabnikom, ponižno proti višim. Čul je posledne besede). Kaj pretresata že spet? Koga imata v mislih?
Marko. Dobrega prijatelja.
Volk. Nu, saj tacega prijateljstva sta vredna vidva! Ali sta imela skrb za vse? Postregla gostom?
Marko. Na tanko.
Volk. Izročiti vama imam od milostivega gospoda to prepoved, da nimata darov jemati od gostov! Zahtevati jih smeta le od darežljivosti njegove.
Oba. To nama bode le na prid.
Volk. Le samopridnosti se varovati, to je lepa čednost.
Marko. Pa težka — kaj ne, gospod tajnik?
Volk. Kje je Voltej? Ali je že prinesel pobotnico od pevke?
Jan. Ni ga še nazaj, če prav so milostivi gospod mu zapovedal, da mora tudi na lov, da bo gospodom kaj za smeh.
Volk (smehljaje se). Zares, nedolžna duša, ta fanté.
Marko. A gospod tajnik, vendar bi storili to delo usmiljenja, pa pognali tega paglovca iz hiše.
Volk. Bog me varuj take nepravičnosti! To bi bilo zoper voljo mile mi gospode. Fant je sicer res robat in pa surov, ali zvest in dober. Vrhi tega pa je v čislih tudi gospodu, ki ljubi vse služabnike, kot otroke svoje. To je res, kaj redek mož, da mu na svetu ni enacega! In ko bi hotel njega hvalovrednosti pisati v knjige, ne prišel bi nikdar h koncu. Toraj, le boga hvalita, da je vaju pripeljal v to hišo; ker, kdor njemu zvesto služi, ta zares sam sebi služi. Zajutrek za milostivega gospoda?
Jan. Prec! (Proč.)
Marko (odhajaje). Pravičnost tega-le me še pod zemljo spravi. (Proč.)
Volk. To sta premetena rokonjača, gledal bom, da si ju spravim izpod nog.
Četrti prizor.
[uredi]Stanko. Prejšni.
Stanko. Dobro jutro, gospod tajnik! Ali bi mogel imeti čast, govoriti z gospodom Blodveljem?
Volk. Gospod stavbar, prosim, da mi ne zamerite; njih milost mi je ravno zapovedala, naj vsakemu jih oprostim, ker danes idejo na lov.
Stanko. Ali ne veste, gospod tajnik, ali je gospod Blodvelj odobril moj načrt za novi grad?
Volk. Prav dobro mu je všeč. Le to je še, da neki drug stavbar mu je tudi predložil prav enak načrt, s ponudbo, da mu hoče ravno tolik grad postaviti, pa za deset tisoč ceneje.
Stanko. Obžalujem, toda kot pošten mož jaz ceneje ne zidam. Jaz bi sploh le v bolj za čast ko za dobiček rad prevzel to stavbo. Če je pa gospod Blodvelj res našel umetnika, po katerem se nadeja kaj lepšega in boljšega, pa odstopim jaz.
Volk. To se pravi, vam na tem ni nič ležeče.
Stanko. Narobe, meni tukaj prav veliko gre za čast.
Volk. No, potlej vam je tudi nekaj žrtovati svoji časti.
Stanko. To bi bilo žalostno za umetnost, ko bi morali umetniki sè žrtvami iskati si priložnost za izvrševanje kacega umotvora. Saj velikašem gre ponos, da nam podpirajo umetnost; le grdo bi bilo slišati, da tak bogat gospod, kot Blodvelj, hoče dobičkariti.
Volk. Vi me ne razumete, gospod stavbar.
Stanko. Dovolj! Jutri hočem sam z gospodom Blodveljem govoriti o tem. A gospod tajnik, ne mislite, da jaz sem mož, ki ne pozna sveta. Če se pri milostivem gospodu vi potegnete za to reč, bom si štel na prav veliko čast, če se ne bodete branili sto zlatov v dar.
Volk. Vi me krivo sodite. Sebičnost, to ni moja reč; jaz govorim vse milostivemu gospodu na korist.
Stanko. To lože dosežete po meni, kakor da kdo drug ceneje, toda slabše zida grad.
Volk. Dobro tedaj! Skusiti hočem, koliko moj neznatni vpljiv zamore tako slavnemu umetniku na dobro; če se mi posreči, bodem vzel darilo vaše le pod tem pogojem, da mi še dovolite, porabiti ga drugim na korist.
Stanko. Prav po vaši volji. (Na stran.) Umetnost naj mi oproščuje to ponižanje. (Glasno.) Jutri pričakujem pač povoljnih sporočil. (Hoče proč.)
Volk (pogleda skozi okno). Zlodej! Zdaj pa drugi pride. (Naglo.) Ali bi ne izvolili potruditi se po stranskih stopnicah; po glavnih sluge gnječo delajo s pohištvom? Priporočam se udano. (Odpravi ga skozi stranska vrata.) S tem je jalova, pa poskusimo zdaj druzega.
Peti prizor.
[uredi]Gugelj. Prejšni.
Gugelj. Dobro jutro, gospod Volk! Dali ste me sèm poklicati, prišel bi bil že včeraj, pa sem moral že podpirati dati hišo, ki sem jo še le pred dvema letoma sezidal. Saj razumete? Da, to vam pravim, dandenašnji vam je bolje sekati drva, ko zidati poslopja. Prvič žgó opeko tako, da se zmane, če le človek malo zarentači. Potlej hoče vsak koj cel milijon najemščine, zgol sobe, brez zidú! Razumete? Zato so tudi z večma vse današne hiše tako tenke, kakor da bi bile starim za okvir. Tudi je stavbar časi lehko se zanašal na poštene stanovalce, zdaj se pa pritepa noter ljud, ki druzega ne, da trga se in bije, mize, stole prekucuje, vse preobrača napak. Nu, od kod naj potlej hiša jemlje toliko potrpljenja? Pa jo tudi skaklina zgrabi, da prekucne se na kùp. Razumete?
Volk. To je vse prav, toda zdaj reciva katero pametno.
Gugelj. Dovolite mi — a besede moje, to so pravi cvet človeške pameti! Razumete?
Volk. Povedati vam imam to neugodno sporočilo, da ne boste vi zidali grada.
Gugelj. Pojdite kam, da krča ne dobim. To ni mogoče posled najinega zmenka. Saj razumete?
Volk. Milostivi gospod čé Stankota za stavbarja.
Sluga (ki je Blodvelju nesel zajutrek, se povrne).
Gugelj. A bilo je že vse v najboljšem redu. Saj sem vam jaz tisoč go —
Volk (naglo, oziraje se na slugo). Tisoč gotovih razlogov ste navajali, ki pa –
Gugelj. Ne, ne, jaz sem vam obljubil —
Volk (nevoljno teptaje z nogoj). Da, obetali ste mi, da hočete jemati le najboljšega gradiva. Joško, tamkaj je nekdo pozvonil. (Sluga odide v stanico.) A jaz ne morem nič zato, da je prišel zdaj drug, ki se veliko več obeta in za celih deset tisoč ceneje zida grad.
Gugelj. A, ta vam je prevbogo revše, ki zidarstva niti ne umeje — mojster-skaza, — jaz pa korenina možna svojem mesti, da! Razumete?
Volk. Prav veliko čast vam dela, da tako grdite svojega drugá, pa to je vaši reči le na škodo.
Gugelj. Nu, saj ravno vi me tirate do obupa. (Na stran.) Gradbe pa ne smem pustiti, mi preveč ponese. (Proti občinstvu, kakor bi štel denar.) Razumete? (Glasno.) Spreljubi moj gospod tajnik, jaz vem, to je na vas. Milostivi gospod se nič zato ne briga, je prelahkomišljen! Dam vam tisoč goldinarjev —
Volk. Gospod! Vi si upate —
Gugelj. Upam si ponuditi še petkrat sto goldinarjev.
Volk. Vi razžalenje kopičite na razžalenje —
Gugelj. Kaj pak, jaz sem najsurovejši človek na svetu. A zdaj-le, ko že šarim sè surovostjo, vam moram še pet sto goldinarjev ponuditi.
Volk. Stojte! Pa nikar mene dražite s tako samopridnimi ponudbami!
Gugelj (na stran). Oh, človek, kar na meh bi se odrl, sam!
Volk. Jaz sprevidim, da vam vaša čast —
Gugelj. Ej, kaj čast! Človeku sicer res ni na sramoto, ako zida grad, ali v ognji ga pa tudi ne zlaté zato. Le novci so izgubljeni. Volk. Smijali se vam bodo.
Gugelj. Kaj pak, po vsem mesti se je zvedelo.
Volk. Kako je bilo to mogoče?
Gugelj. Povedal sem bil svoji ženi.
Volk. Kako, ste mar oženjeni?
Gugelj. Žalibog. Razumete?
Volk (s strahom). Imate morebiti kaj otrok?
Gugelj. I, to se ve!
Volk. Oj, to je bridko! Koliko pa?
Gugelj. Moj bog, kolikor jih hočete, le naredite mi, da zidam!
Volk. To moram vedeti.
Gugelj. Pet! Razumete?
Volk. Gorje! To je genljivo!
Gugelj. Dajte se omehčati! Vzemite tistih dve tisoč goldinarjev!
Volk (obžalovaje). Vi družinski oče! Pet otrok! Zakaj mi niste tega prec povedali? — On stavbar pa nemara nima ne enega otroka?
Gugelj. Nobenega!
Volk. Oj, potlej morate dobiti stavbo vi! To bi bila živa krivica —
Gugelj. O, vi veledušni mož!
Volk. Zdaj zamorem vzeti dar od vas. A morate mi obljubiti, da grad postavite za večne čase —
Gugelj. Deset let nikake poprave!
Volk. Ker gospodova korist gre meni nad vse drugo!
Gugelj (jokaje). Preblaga duša!
(Oba v Blodveljevo stanico.)
Šesti prizor.
[uredi]Voltej.
Pesem.
Hopsa-sa, vesel se nosim,
Dan na dan brez vse skrbi,
Nič na posodo ne prosim,
Sluga res lepo živi.
Prvič sem postave vitke,
Od glave do polnih méč,
Pri vseh žepih rmene obšitke
Vsem dekletom tako všeč.
Drugič marsikaj prestanem,
Sem prav krotkega duhá
Pamet’ v misel še ne vzamem
Ker sem vse premoder, da!
Tretjič znam lepo zapeti,
Glas mi je tako močèn:
Da le hočem usta odpreti,
Poslušalci vsi kar vèn!
Znam četrtič pisariti,
In zračnnim mars’kak groš,
Sem učil se mizariti
Pa sem politiran mož.
Petič, šestič, sedmič, osmič
In tak’ dalje do devet,
Več ne pride mi v glavó nič.
Toraj naj pa neham pet’.
Nu, danes lahko po pravici rečem: rana ura, zlata ura. Pevki, ki je ón dan pri nas kitajsko arijo pela, nesel sem od milostivega gospoda nagrado, pa mi je podarila dva rumena zlata. Nu, saj milostivi gospod je moral tudi nji za eno samo arijo šteti pet sto rumenjakov. To so lepi novci! Pa je tudi kaj nebeškega bilo, ta pevkinja! Saj jaz si vendar tudi kaj umem na godbo, ker so me v mladosti prav po notah krišpali, ali distonirati zná ta, da ji nikjer ni para! Cele arije nisem mogel poslušati, ker sem moral na dvorišči tolažiti pse, da niso preveč tulili vmes; ali enkrat se je zadrla — saj sem cul že marsikoga dreti se, pa njen ton je pretresel mi vés drób! Še najlepši pa je bil njen glas tedaj, ko, mi je vrgla zláta tja na mizo: to jo dela neumrjočo!
Sedmi prizor.
[uredi]Prejšni. Roza (prikradši se noter in čujóč nasledne besede).
Voltej. In smehljala se je meni.
Roza. Nu, kako se je pa smehljala? (Zaničljivo se smehljaje). Kako-li? Ali tako-le, – glej?
Voltej. Pojdi no! Ti se pačiš proti njenemu posmehljaju! Menda si saj ne domišljaš, da si v stanu njo posnemati?
Roza. Zakaj pa ne? Zakaj bi ona bolje znala se smijati, kakor jaz?
Voltej. No, osoba, ki za eno samo péto arijo dobiva petdeset zlatov, zná vendar čudno se smijati?
Roza. Da, a kdor se zadni smeje, smeje se najbolje, in ta bodem jaz! Jaz nočem ljubčeka, ki leta v mesto se lovit okrog princesinj gledaliških.
Voltej. Jaz moram pač početi, kar mi gospod zapové — pa je!
Roza. Ti in tvoj gospod sta eden kakor drug.
Voltej. Nu, to bi bilo meni pràv: imel bi milijon, ko on.
Roza. In kakšen si pa spet? Ves dan naj človek popravlja kàj na njem! Ali se robec okrog vrata tako zavezuje, ti človeče rahlo? Čaj, sèm pojdi! (Zaveže mu robec.)
Voltej. Ne bodi sitna! Ti me še zadaviš, ne tako zadrgovati!
Roza. To mora biti!
Voltej. Ne, te zadrge niso zdrave, zdaj ti pridejo ob vso veljavo in iz noše. Saj tudi tebi — ni ti treba tiste prsne zadrgulje, ne!
Roza. To nobenemu človeku ni nič mar!
Voltej. Kaj pa da! Zadrgovanje bili bi že po postavah prepovedali, pa so krčmarji bili proti temu.
Roza. A glej! Kaj pa postopaš tukaj, kakor da je praznik. Ali ne greš brž in se oblečeš za na lov!
Voltej. Zdaj pa že spet na tisti zlodjev lov!
Roza. Lej, kdo pa more kàj zato, da si tako dober lovec ti!
Voltej. Ej, saj jaz ne gonim, saj le mene gonijo! Nihče me niti ne prišteva lovcem. Med divjino spadam. Zadnjič je milostivi gospod ustrelil divjo raco, in ker ni bilo psa nobenega pri rokah, moral sem jaz v vodo po-njo; notri v sredi mi pa niso več pustili vèn.
Roza. In ti vse to lepo prenašaš?
Voltej. I, če grem za svojega gospoda v ogenj, pa grem potlej tudi v vodo.
Roza. No, biti, hiti, skoraj bodo na nogah.
Voltej. Bès te plentaj, pa ta gomba! Da bi človek le tako lačen ne postajal! Veš ti ljubka, da za lovca ino pêsa, zmerom treba mêsa!
Roza. Sram te bodi!
Voltej. Ti ne verjameš, kakšno je trpljenje, kaj človeku gostje prizadevajo? Pri mišji duši, da bi mi ne bilo za gospoda, vse našeškam, vse skùp!
Roza. Nikar mi zmerom ne govori o pretepu. To se vidi, da si rasel le med lesom.
Voltej. Nikar mi kar vedno ne očitaj mizarskega stanú!
Roza. Pa nikar ne bodi tolikanj drvén.
Voltej. No, kakšna si pa ti —
Roza. Pojdi se solit! Ne maram več za té. Že vem, že, s kom se omožim.
Dvospev.
Roza.
Jaz vzéla pa klučarja bom
Najprvi mož je to:
Skrbi, da varen je naš dom,
Zvari ključalnico.
Voltej.
Ej ljubka, to je huda var,
Ključar ti prvi ni.
Poprej ti zmerom gre mizár
Da vrata naredi.
Roza.
Prečrn je ključar za mé,
In vroč preveč bi bil.
Voltej.
Če se brijač zaljubi v té,
Bo česal te in bril.
Roza.
Oj zdaj pa spomnim se lepó,
Zakaj pa ne vrtnar?
Voltej.
Dekletam rož’ce trgal bo,
Ali ne bojiš se mar’?
Roza.
Pekar mi nič kàj ni po volj’,
Prerad bi dremotàl.
Voltej.
Morda pa bo kotlar ti bolj’,
Bo zmerom ropotàl.
Roza.
Poglej, zakaj pa ne krojač,
Preslab ne more bit’.
Voltej.
Če nima suknje in ne hlač,
Mu kmal’ poteče nìt!
Roza.
Še bolje zdí se mi klepár,
Brez dela ni nikolj.
Voltej.
Tako pa tudi vsak čevljar,
Ce druz’ga ne, pa smôl'.
Roza.
Klob'čarja vzamem brez skrbi,
Mu zmerom gre blago.
Voltej.
Naj celi svet glavo zgubi,
čemu klobuk nam bo?
Roza.
Na kratko, zbiram sem ter tja,
Pa prav’ga ne dobóm;
Zato mizarja vzamem, da,
Pa najbolj srečna bom.
Voltej.
Najzanesljiveji je vsaj,
Ne bo ti zlo živet’,
Če sreča malo poči kdaj,
Mizar jo zlima spet.
Oba.
Gotovo res, najlepši pač,
Je rokodelec bit’;
Naj bo mizar, čevljar, krojač,
Rad hočem mu napit’.
(Oba proč.)
Osmi prizor.
[uredi]Klopec (v lovski obleki). Krasen (stopi iz svoje stanice). Volk (iz Blodveljeve sobe).
Klopec. No, kako je, gospod tajnik, ali kaj kmalu odrinemo?
Volk (burno). Da, da, milostivi gospod bo skoraj tukaj. (Hiti k oknu.) Alo, lovci, dajte se zaslišati! Strežniki pripeljite konje! Strelci, naglo gór! (Čujejo se lovski rogovi.)
Klopec. Alo, alo, urno gospoda! Pridite tu venkaj, zdaj zaplešemo! (Več gostov pride skozi sredna, pa tudi stranska vrata, tudi Krasen. Vsi oblečeni po lovski.)
Krasen. Dobro jutro vsem!
Vsi (med seboj). Dobro jutro! Dobro spali?
Klopec. Grom in strela, to je bila slaba noč!
Krasen. Moje spanje — kakor kak zanikaren služabnik, ki ga kličeš, pa ne pride.
Klojec. Spanec je svoboden mož, on pride le, če hoče.
Vivod. Koketa, ki se lepotiči, predno objame.
Deveti prizor.
[uredi]Vitez Dumont (v gizdavi. lovski obleki. Gleda skozi lorgneto.) Prejšni.
Dumont. Ah bon jour mes amis. Kako ste spali?
Vsi. Oj, naš prijatelj prirode!
Dumont. Da, Messieurs, narava je res veličastna. Ravnokar sem rajal v mičnem nje narečji. Celo noč sem slonel gori na oknu oči pasóč po le-ti krasni okolici. O charmant!
Deseti prizor.
[uredi]Blodvelj. Gugelj. Prejšni.
Blodvelj. Dobro jutro, žlahni prijatelji!
Vsi. Dobro jutro. (Nekateri mu sežejo v roke.)
Blodvelj. Malo pózen bo naš lov. Jaz upam, da gospodje, ki so danes prvikrat tu v mojem gradu počivali, zadovoljni so s postrežbo kakoršno vsem sam jaz le želeti morem. Rad bi bil tudi spanec vam pogostil s sladkimi sanjami, a žalibože, te mi niso v službi.
Gost. Meni se je sanjalo o lilijah!
Klopec. Meni pa od divje svinje, da sem ji nastavil past.
Vivod. Jaz sem na zlati mizi videl gostoljubnost, lipove mladike so ji venčale glavo.
Krasen. Jaz sem bil vso svojo srečo stavil le na srca-damo, in zgubivši sem se izbudil.
Blodvelj. In kaj se je pa tebi sanjalo, prijatelj Voltej?
Voltej. Sanjalo se mi je, da vaša milost mi je podarila štiri zlate.
Blodvelj (smeje se). To so pa sebične sanje, vendar hočem jih vresničiti.
Voltej. Poljubim vaši milosti rokó.
Blodvelj. Mojih sanj vam še ne morem razodeti. Sladke so bile, pripravljene izpolniti voščila mi naj višja. Žarno so mi slikale prihodnost.
Klopec. Saj vem: sanjalo se ti je o kakovem rendez-vous. Od oči, kakor rubin, in druzih tacih neumnosti.
Blodvelj (smeje se). Ne mara, da si ugenil, prijateljček. Rendez-vous, kjer mi pojde za življenje. Vendar, naj molčim o tem, denašni dan mi je srce prevzetno, da se ne izdam.
Krasen. Mi že vemo za vaša pota, vi imate ves drug lov na mislih, kakor mi.
Blodvelj. Res je taka, da. Hodite vi lovit le kamor koga veseli, zamene se ne brigajte. Vsak ima svojo strast.
Krasen. Jaz imam naduho.
Klopec. Jaz sem zagrizen lovec.
Vivod. Jaz ga srkam rad, Šampanca.
Dumont. In jaz naravo občudujem.
Klopec. To se mi pa čudno zdi, vi vitez! Vi ste kratkovidni.
Dumont. To so vsi ljudje.
Krasen. In kedar se vozite, pa dremljete v kočiji.
Dumont. To nič ne dene. Práv prijatelj prirode se zna lepoti njeni tudi spéč čuditi.
Klopec. Jaz temu nisem kos. Moj ljubček, ta je lov.
Blodvelj. Alo! Ročno po Bordóvca, da se mi gospodje ponavdušijo.
Dumont. Odprite okno, da bo kàj razgleda po deželi. (Gleda skozi stekla.)
Volk. Tu je Bordovec. (Prireduje služabnike, stoječe že pripravljene, na srebrnih ploščah držeče napolnjene podolgaste čaše.)
Vivod (vsklikne). Zlata kapljica!
Dumont (pri oknu radostno). Nebeški slap!
Blodvelj (povzdigovaje čašo). Vekomaj prijatelji in dolgo, dolgo živeli, gospoda!
Vsi. Bogati Blodvelj, dolgo naj živi!
Dumont (kakor poprej, brez čaše). Oh! ono pokopališče tam se kaj lepo podaje.
Blodvelj. O, ko bi bil jaz prav bogat! Želim si to, da s celim svetom bi delil zaklade svoje. Kaj pa je res mamon? Novci se čislajo vse preveč! Zatoraj so tako prevzetni! Nikedar nočejo ostati v reveževem žepu, vedno bogatincu vkup deró.
Krasen (navdušen). Kdo je tako dober, ko naš plemeniti Blodvelj tu?
Vivod. Ne poznam je duše, ki bi bila mu podobna.
Vsi. Res je.
Dumont. Un enfant gâté de la nature.
Blodvelj. O, ne hvalite me preveč. Zasluge nimam druge, kot očetovo zlato. Če mi svet odpusti, je prav in dobro; če pa ne, naj sam se grize zè zavistjo! Ne borim se ž njim! Ali sreča moja pa je smela, kliče me na boj, zatoraj hočem velikansko vživati življenje; ako pridejo skrbi, vtajim se jim. Jaz čmernim modrijanom ne verjamem. Jeli prijatelj Klopec, da le solnčnata življenja stran velja? Nebo je krasna prilika: žareče solnce je ljubezni vroči plam, in bleda luna zvestega prijateljstva podoba. Zvezd bogata setev — milijoni radovanj, katera klijejo v življenji. Resni oblaki so bridkostni dnevi, pa veselo srce je kriljati vetérc, ki nam jih prežene.
Gugelj. Nebeščan! Prav nebeščan! Razumite?
Blodvelj. A dajte tudi našemu stavbarju kozarec! To vam je imeniten mož, gospoda, ta postavi novi grad, in teh dvoran ne bomo času dalj odtezali. Blodveljeva hiša naj mu bode ime. Še en kozarec zdaj na tega moža delo.
Gugelj (se vstraši in izpusti kozarec na tla). Razumite?
Vsi (povzdigovaje čaše). Blodveljeva hiša! Dolgo naj stoji!
Blodvelj (izprazni čašo). In zdaj na lov, gospoda. Odvrzite čaše, hitro puške v roke. Gozd je vaša last in vsa divjina. Vendar, ne gonite mi čez mero; ne trpim, ker jelen kakor človek vzdiha, če trpinči se na smrt! Odkar sem takemu prizoru priča bil, minula me je lovska grozovitost. Zdaj pa srečno pot na lov. Zvečer se spet tu snidemo, potem pri polni čaši zmenimo, le-kdo naj zmago se ponaša plemenitejo? Vi, ali jaz! (Proč. Rogovi doné.)
Vsi. Alo, na lov! (Vsi proč.)
Dumont (ostane pri oknu, dokler vsi drugi odidó vèn, potem klikne:) Kako strašenski lepa je narava! (Za drugimi.)
Melodrama.
(Potem za doneče godbe sprememba v zlato vilsko dvoráno, zadej z razgledom na mično pogorje. Sredi dvorane veliko, čarovno zrkalo, pred njim zlat žrtvenik zè žrtvenim kotličem na stopnicah. Keristána zagrnena v svitlo-modro gosto gubano krilo, okrašeno s čarovnimi znaki, in na glavi zlato krono, pride od strani nesóč zlato knjigo in čarodejno palico.)
Enajsti prizor.
[uredi]Keristaná (sama).
Končan je boj, premagala sem se,
Veljá mi zdaj od zemlje se ločiti;
Če prav bridkost utrga mi srce
Da morem njega le tako rešiti!
(Sè sredne kronine ključice sname modri biser.)
Ti dragi biser kleneš mi duhá,
Poslednega, ki v moji moči je,
Katera kmalu tudi za-nj nehá.
V kotliči zlatem zdaj darujem te!
(Vrže biser v zlati kotlič. V njem se vname moder plam. Grom zadrdra. Kratka, prilična godba. Zrkalo se okadi.)
Pokaži čarom bliščavo glavó,
Obrni bisrni očesi va-me,
Prikaži se. Azur ti ime naj bo,
Beseda tvoja z nado naj navda me!
(Godba. Strašen tresek. Dim se vzdiga in v zrkalu se prikaže Azur po egiptovski oblečen, zagrneno glavo, modrobliščeč se na polgolih laktih in obrazu. Mesto oči se mu svetita dva žareča kamena. Magična razsvitljava.)
Dvanajsti prizor.
[uredi]Azur. Prejšna.
Azur.
Ti, ki me čarodejno si vstvarila,
Ali blagoslovit ali klet, povej!
Keristana.
Za varha Blodvelju sem te izvolila.
Azur.
Smem biti to? V osodno knjigo glej!
(Med naslednim tresljajoča godba.)
»Osoda naj ne vodi ga nikoli,
»On sam naj si gorjé ali blagor voli.
»Le sam svaritelj si zamore biti,
»Ter sam na pot nesrečno zagaziti,
»In ker osode sila ga ne moti
»Le sam ogniti more se sramoti.
Keristana.
Osodino glasilo že poznam,
Izmišljeno le meni na gorje.
Sedaj ti zlato knjigo tu podam,
Naj lokavo zvijačo ti povè,
Ki iznašlo mi jo ranjeno srcé.
A zdaj nemoča moram proč od tu,
Zatoraj zvrši delo ti za mé,
Da brez tolažbe ne pojdem domu.
Azur (vzemši knjigo).
Le z mirom hodi, zvestega boš našla,
Iz nova me rešnika v službi tvoji.
Keristana. (Godba.)
Oj, da nikoli nisem semkaj zašla,
Prebridka kazen radosti je moji!
(Počenivši na kolena bridko sklene glavo pred žrtvenikom. Med tužno godbo sprememba v kratek gozdič. Na strani holmec z nizkim grmičevjem.)
Lovcev petje. (Lovci korakajo preko odra.)
Naj bo log, al’ temna hosta,
Naglo lovec jo premér’;
Mračnega poišče gosta,
Zasledi jo, divjo zvér.
Hola, ho —
Lovci radostno!
Pa jo goni, pa jo tira,
Dokler mrtva obleži,
Na večer se solnce ozira,
Rana rdeča se blišči.
Hola, ho —
Lovci radostno!
Kedar tiha noč nastaja,
Lov’c poišče kočico.
Puško tje za steno vsaja,
In objema ljubico.
Hola, ho —
Lovec, radostno!
(Vsi proč.)
Trinajsti prizor.
[uredi]Voltej (skrit v grmovji pride na dan).
Zarad mene, le gonite, dokler hočete. Mene pa ne bodete pojali, kakor divjo svinjo, ne! Kar postrelil bi jih vse na kup, te zgage, da bi le petelina imel na puški. Meni kar ne more v glavo, kaj ta šentana gospoda v eno mer lovi po hostah.
Pesem.
Kaj, da bogataš gospod,
Slast življenja sam si mót’,
Da žival, ljudi vznemirja,
Vsaki teden na lov dirja.
Meni to ne more v glavo,
Kako imajo zabavo:
Plezati na gôro vsako,
Drezati za vsako dlako!
Toraj pravim za gotov’:
Najneumneji je lov!
Dve je ura, ni še čez,
Vstaja človek ino pes,
Vsaki s puško se prikaže,
In jo gladi, in jo maže.
Letajo, kakor prismode,
Prazen jim želodec gode,
Potlej noč in dan lovenje,
Češ, to je lepo življenje!
Dobro, da jaz nisem tak,
Lovec, ta je vsak bedak!
Gomba piši me v uhó,
Kakoršno ti tirajo.
Mene sèm ter tje pehajo,
Nikdar mi miru ne dájo.
Zdaj prekucnem se čez strmec,
Zdaj zapletem se v kak grmec.
Kar začnejo vsi trobiti,
Jaz priplazim se po — glavi.
Potlej temu prav’jo lov,
Bog se usmili in svet’ Gol!
Človek, spehan kakor zaj’c,
Vsede se na trato zdajc’;
Si natoči malo vina,
Kar prihrusta divja svinja,
Komaj dobro se ogleda,
Že od zadej dva medveda.
Hoče puško brž popasti,
Kar od vseh strani pošasti.
Zdaj pa člov’k naj bije se,
Tega jaz ne znam, pa je!
(Hiti proč.)
(Spremenba. Mično selišče, zadej jezero v sredi prijaznih goric. Na desni pečina, nad njo vhod v Keristanin pozemski hram, pred katerim ona stoji v svojem prejšnem odelu, pa brez krone, gledaje v daljavo.)
Štirnajsti prizor.
[uredi]Keristana.
Zdaj — skoraj že pripleza vrh strmine, pa bo zopet željno pogledoval proti koči Minice, menéč, da vedno tam prebiva mu najdražje bitje. Naj se toraj zadnikrat razveseluje njenega pogleda.
(Kratka godba. Spremeni se v ljubeznjivo kmetsko deklico, po taljanski nežno oblečeno. Naglo se potopi v pečino, katera se spremeni v prijazno kočico ovito s trto in cvetlicami, in iz katere ona iz nenada stopi. Ob enem se kulise premené v orientalične, visoke rože in zlato-obrobljene palme, katere do srede odra segajo. Mišljavo se vsede spredaj na tratino klopico ozališano s cvetlicami).
Ah, sam le more se svariti,
Le sam na pot nesrečno priti,
In ker osode sila ga ne moti,
Le sam ogniti se sramoti.
O bridki glas osode, dadeš
Krila otroku, pa njegov’ mu kradeš
Angelju.
Petnajsti prizor.
[uredi]Blodvelj. Prejšna.
Blodvelj. Jasni dan ti, drago dekle, pa ne bodi huda, da te tako pozno obiščem, hrepenenje moje je že davno bilo pri tebi. Ali povej mi, kaj je, da si tako otožna? Kdo te je razžalil? Ali te ljubosumnost muči? Ali si bolna? Žalostna? Govori! Ali morda bi rada me vžalila?
Keristana. Moj Julij! Ne, jaz nočem tega! (Ovije mu lakti okoli vrata in glavo položi na prsi.)
Blodvelj. Potlej pak si le na pol mi tista, ki me je sicer po polnem osrečevala, veselejše polovice ti pogrešam, le otožna mi počivaš tu na prsih. Narediva mir med sabo, ljubo dete. Ti ne slutiš radosti, ki meni igra v srci. Ti ne smeš na dalje tukaj v svoji kočici bivati, že koj jutri moraš z mano v grad, ker venec nevesti že predolgo diči svilne kite, utegnil bi na čelu ti zveneti. Svet naj bode te pozdravljal kot preljubo ženko mojo, temu se ne smeš nič več vstavljati.
Keristana. O ne množi mi bridkosti! Ne dviguj me do vrhunca, s katerega mi raj se pokazuje, in v katerega pa jaz nikdar ne morem. Jaz sem te prevarila! Jaz nisem tista stvar, katero ti še v tem trenutji iščeš v meni.
Blodvelj. Bodi le, kar hočeš, samo da si vedno tolikanj mi ljubeznjiva. Tri leta je, kar sem z lova tukaj sem zašel in prvikrat zagledal tebe. Nenavadno je lepota tvoja tlela v ti pohlevni koči, kakor biser siromaku v roči. Ti si mi posvetila srce, da nisem nikdar smel prašati, od kod da si, in kdo da si? In glej, pokoren sem ti bil, kakor otrok, nikoli te ne vprašal druzega, kakor če boš tudi vedno me ljubila. Ti si kraj ondukaj prevstvarila v raj, in zasadila cvetje, kakoršne le Indijancu sanje lepša. Nikdar te nisem povpraševal, od kod ti taka moč, zadosti mi jo bilo, da si ti stvarila to za mene.
Keristana. Tebi je bilo posvečeno, toda cvelo je zastonj! Lej, dušo naj bi ti potezalo v dišeče kroge svoje ter učilo te, koliko je vredna prava sreča; toda tega nisem bila dosegla. Tvoja domišljija je predivja in prepoželjiva. Ti zahtevaš,naj bi bilo ti življenje kot sijajna gostba, in le koliko sveta ti vabiš k svoji zlati mizi? O, saj naj bi enkrat ti z ljubeznijo povračal!
Blodvelj. To se bo zgodilo, le tako hudo ne misli. Ajdi, brez pomude z mano, samovaje si zbolela.
Keristana. Zastonj! Prepozno! Dalj ne morem tvoja biti, danes me objameš zadnikrat.
Blodvelj (divje in burno). To se ne sme zgoditi. Kdo se drzne mi najdražjo stvar prevzemati?
Keristana. Osoda!
Blodvelj. Ne verjemi! Sreča moja polna je poguma, da se tako hitro pač ne dá premagati. (Objemši jo.) Ne pustim te iz rok, če prav si mi nezvesta, hočem te ljubiti, dokler se iz nova k meni vrneš. (Godba. V tem trenutji rudeč orel, z zlato krono na glavi, leti preko jezera.)
Keristana (za sé). Proč od mene, zdajci čutim, da mi ginejo moči! Vidiš-li, žarjavega orla, ki je glavo si okinčal s krono?
Blodvelj. Kaj neki govoriš ti? Nobena tica se ne gane tukaj! (Godba. Tropa meglenih podob, ki pretéče obračajo oči v Keristano, leti nad jezerom.)
Keristana. Tudi ne pretéče te prikazni, ki me opominjajo, naj grem domu. Le pojdite naprej, jaz kmalu sem za vami. (Strmi za njimi.)
Blodvelj. Predrago dete ti, kako hudo si izbolelo! A povej mi: kaj so te prikazni, kdo ta orel s krono?
Keristana (slovesno). Ilmaha, kraljica Vil. (Počenivši vkloni glavo, potem nadaljuje.) Vedi toraj: Bitja nisi človeškega pritiskal si na srce. Moje ime je Keristana, jaz sem Vilnega rodu in domovina moja, ta je daleč tam v oblatih, ki se čarom krožijo nad Perzijo in Arabijo.
Blodvelj. Kaj v oblacih je ljubezen hudobija? Kaj osoda tam kaznuje jo s prekletstvom? Potlej pa na zemlji bila bi nebesa, večnost pa pregnanstvo?
Keristana. O poslušaj me, predno preklinjaš! Že je trikrat sedmo leto, kar sem jaz stopila k vam na vašo zvezdo. Blagor le delit zemljanom je poslala me kraljica. Položivši bisrno mi krono gori na vedno mlado glavo, rekla mi je: Vsaki biser krije čar, katerega zamoreš rabiti na vsak način. Obračaj jih ljudem na blagor. Ko zastaviš zadnega, tačas je konec zemljevanja tvojega, povrneš se nazaj, da pred prestolom mojim prejmeš kazen ali povračilo. Pa gorje ti, ako bodeš osrečavala nevredne, ter zaklad odtezala potrebnim! — (Presledek. v katerem jo Julij genljivo in pomenljivo pogleduje.) Kako sem bila storila, bo prihodnost me učila. Marsikak sem še imela biser, ko sem tam pred tvojega očeta gradom zapazila sedemletnega Julija. Ti si bil prijazen, kakor pomladansko jutro, da ljubezni vnetega očesa nisem mogla odtegniti od tebe. In od tistega trenutja sem sklenila tebe osrečiti, in odkrhnila sem nekateri biser s krone pa ga tebi in tvojemu očetu položila na glavo; od tod neizmerno premoženje, katero si je v kratkem času bil pridobil. O da nisem nikdar storila tega! Umrl je. Neobžalovan od nehvaležnežev, edino le od tebe, ti postal gospod si od vsega premoženja, in tedaj še le sem videla, da vse, karkoli sem hotela storiti ti na blagor, vse ti tvoja strast utegne spreobrniti na gorjé. In nisem mogla dalje zapovedovati srcu, pripeljala sem te tukaj sèm, nahajala potem najvišo srečo, ljubljena od tebe! Zdaj so sanje proč, vsi biseri zapravljeni, najzadnega sem morala še danes darovati tebi na dobro. Nekdaj nisem nič pomislila, da ta utegne pomeniti grenke solze.
Blodvelj. O Keristana! Kaj si mi storila? Jaz te ne pustim in vržem vse od sebe, samo da mi ostaneš ti, in ako ti odhajaš, vzemi sabo tudi življenje moje!
Keristana. O, darežljiv si, kakor kak vladar. Ti svetove bi dajal na dar, da bi mušici otel življenje, toda nočem zlorabiti tvoje velikodušnosti; daruj mi le eno leto svojega življenja, eno leto, ki si sama smem voliti ga; na katero se ti sam več ne zanašaš.
Blodvelj. O vzemi ga! Le vzemi ga! Vzemi, kar te najbolj osrečuje, kar ti je edino, kar premore revno to zveličanje, katero še vživati morem brez tebe!
Keristana. O hvala ti, ne bom te kruto oropala, pripravljena sem zdaj — odpadi mi posvetno zagrinjalo. (Godba. Spremeni se v podobo mične Vile. Ob enem se koča spremeni v pečino, ovito s cvetlicami, obsenčeno od palm in vrb, in v katero je zarezano ime Keristana.) Le-ta pečina naj bo skrivna priča, da je Keristana nekdaj ljubila tu na zemlji. (Godba. Iz cvetlic se vzdigajo Geniji in žalovaje počenejo h Keristaninim nogam.) Solnce tone in cvetlice mi povešajo glavice. Moji Geniji se tiho jočejo, ker morajo z manoj vred proč s te krasne zemlje. (Tožna godba.)
Blodvelj (ginjen padši ji pred noge). O Keristana, umori me!
Keristana. Zahvaljujem se ti za sladko zvestost, moj dragi zemski prijatelj. O, ko bi svojo ljubezen do tebe zamogla vsem ljudem vliti v srca, kako potolažena jadrala bi od tod! Kar mi prizadeva žalost, tega ti ne smem povedati, ne smem tebi razodeti najine prihodne osode; vendar, ko bi ti razumel groma glas in vetrov tulenje, slišal bi Keristano žalovati po tebi. (Gre s svojimi Geniji za kulise. Godba se prične. Keristana obdana od Genijev prileti na cvetličnih mrežah, razpetih kakor jadra, iz za kulis preko jezera, v katerem se hipoma vidi cela gruča. V tem trenutji se še enkrat ginjeno ozre na Blodvelja in vsklikne.) Julij, o spominjaj se na mene! (Potem se naglo zagrne v temni glavni zavoj, povesi tožno glavo in razpete mreže se hipoma spremené v žalotrake. Kardelo genijev v večernem odsevu se čaroma prikaže, zorno obnebje se vijolno pooblači in le iz enega vedrega polja še blede zvezde lesketajo za njo. Ko Keristana prijadra za nasprotno kuliso, Blodvelj grudéč se na pečini vsklikne:)
Blodvelj. O bog! Daj mi utopiti se v svoji bolečini!
Drugo dejanje.
[uredi](Jutro. V ozadji čelo Blodveljevega, novo zidanega grada. Spodej ob širocih stopnicah vodečih do vrat, sedi berač, v oguljeni, vendar neraztrgani obleki z beraško palico. Lasje so mu sivi in globoka bridkost počiva na njegovem obrazi. Jutranje solnce ga obseva. Na strani mrežasta vrata, skozi katera se vidi v graščinski vrt. V daljavi se vidi na holmci poprejšni Blodveljev grad. Novega grada okna so odprta, v veliki dvorani goré luči. Blodvelj in nekaterigostje sloné na oknih.
Zbor (v obedni sobi.)
Točite, naj vince v kozarcih nam vre,
Kdor zdaj je zaspan, naj ne hodi med nas,
Naj jutro pri oknih le noter nam zre.
Kdor piti ga zna, se mu smeje v obraz.
Ha! ha! ha! ha!
(Vršeč krohot.)
Berač (ob enem zè zborom).
O čujte, kaj berač vas prosi:
Bi sámo košček kruha rad;
Ko vaša miza komaj nosi,
Pa mene tare hudi glad.
(Iz nova krohot na njegovo pesem.)
Zbor.
Nobeden naj črnim skerbém se ne vda;
Neumnemu norcu veselja ni mar,
Življenje le radostnim dobro velja;
Le sam svoj sovražnik ne vživa nikdar.
Ha! ha! ha! ha!
Berač.
O ne prezirajte me reve,
Prevzetnost dobro ne peljá,
Tud’ jaz imel sem zlate dneve,
Bridkost imam zdaj za drugá.
(Pobesi glavo.)
Prvi prizor.
[uredi]Voltej in Roza (prideta z vrta).
Voltej. Že stokrat sem ti rekel, da naprem tajniku mi ne bodi več tako surova. Dobro ga poznaš, da je hudoben človek, naju še zatoži pri gospodu.
Roza. Molči, in mi ne govori, kedar nič ne veš. Jaz moram biti surova, ker sem ti poštena oseba.
Voltej. Nu, to ti je doslednost! Potlej bi pa stolonosci bili najpošteneji ljudje na svetu.
Roza. E, bodi no priprost! Kaj res ne vidiš, da tajnik povsod za mano lazi, da mi niti v kuhinji ne dá miru?
Voltej. I, kaj pa hoče od tebe?
Roza. Za tajnico svojo bi me rad.
Voltej. Drži naj se raje svoje stanice, če je prav tajnik; kaj ima stikovati v kuhinji? Ti ga menda vendar ne poslušaš?
Roza. Saj mi niti ne pustiš povedati mu svoje mnenje.
Voltej. Kaj pak? Tega jaz še vedel nisem. Škodovalo mu ne bo. Sicer pa je od tebe prav lepo, da mi sporočaš kaj tacega.
Roza. Nu, zakaj pa ne? Saj jaz ne maram za-nj, o ko bi mi dopadel, ne zinila bi ne besedice.
Voltej. Pravo! To so čednostna načela. Vendar zalezáj tajnik mi kar ne more iz glave.
Roza. Prenašati ga ni več. Vse že hoče gospodariti. Za najneumnejši reči se briga.
Voltej. Zdaj leta celó za tabo.
Roza. Povsod čé zraven biti.
Voltej. O ko bi bil le naš gospod za kak pogovor, toda nekaj časa sèm je ves zamolkel, kakor kaka stara rena.
Roza. Zato, ker se mu ženitev razdira. Gospod svetovalec Modrín ne dá. mu hčere. Kar trpeti ga ne more.
Voltej. K obedu pride danes, pa bi ga trpeti ne mogél?
Roza. Hej ti, ko bi se lahko trpeli vsi ljudje, ki sedajo skup k eni mizi, potlej bi pobraten bil vesolni svet. Kar se godi tu v naši hiši, temu pravijo gostovanje. Toda tem gospodom ljube so samo gostí, ne naš gospod, ki jih daje.
Voltej. In gospod svetovalec?
Roza. Ta je ves drugačen, pošten mož, ki hrani boljši hišni red, ko naš gospod. Prav dobro mi je znano tamkej, pestunja mi je najboljša prijateljica.
Voltej. Meni tudi. Kočijaž me ima grozno rad, in on pa vodi celo hišo.
Roza. Jaz poizvem skor sleherno besedico. Gospod svetovalec le zatoraj nima v čislih našega gospoda, ker tako visoko leta. Boji se pač, da pride še na kant. Baron Svitelj je ves drugačen mož, in blizo toliko premožen, kakor naš gospod. In tega naj bi vzela milostiva gospodična.
Voltej. To se ne sme zgoditi. Boljšega, ko naš gospod — ne more ga dobiti. On je tako radodaren, tako dober!
Roza. Predober je tudi napak. Jaz na primer sem veliko predobra s tabo; kratko-malo, gospod svetovalec noče tega.
Voltej. A ona je vsa nora na-nj. Nikdar ga ne pusti.
Roza. Saj mora. Kaj je bilo že ropota. Zmerom se na skrivnem shajata; bog varuj, ko bi gospod svetovalec izvedel to! Da bile nikomur ne povedal ti.
Voltej. Jaz vsaj svojega gospoda ne izdam. A zakaj pa danes barona Svitelja vabi? Pisan je na listu.
Roza. Ker mora, ker gospod svetovalec bi niti ne prišel brez njega. Včeraj že so obhajali gostí, ker bode jutri gospodične Amalije god. A včeraj jih ni bilo. Zato je bil milostivi gospod kar ves obupan, pisal dolgo, dolgo pismo na svetovalca. Tajnik je jahal v mesto izročit ga mu, pa prišel strašno spehan spet domu s tem poročilom, da danes pridejo; pa ž njimi tudi baron.
Voltej. To je vendar strašno, kar počnó z gospodom. Ko bi jaz le vedel, kaj početi. Ko bi nekoliko nališpal to-le reč?
Roza. Lišpaj ti svoje suknje in čevlje, kaj te brigajo reči, ki niso ne za té.
Voltej. Jaz se le bojim, če mu jo izpelje baron, utegne si narediti kaj žalega. Naposled bode še najboljše da jaz sam spregovorim o tem katero pametno z gospodom svetovalcem.
Roza. Ti? No, to bi bile lepe marnje. Bog ti ne zadeni — to bi razžaljenje bilo za tacega gospoda.
Voltej. I, jaz le zatoraj, da mi ne bo očitanja, če se danes ali jutri pripeti kaka nesreča taka.
Roza. A pojdi, pojdi čenča, ti priprosta!
Voltej. E, človek ni nikdar dovolj previden. (Oba proč.)
Drugi prizor.
[uredi]Blodvelj in njegov hišni dvornik (iz grada).
Blodvelj. Kako je z nama, moj preljubi dvornik? Ali je pač vse, kakor sem bil zapovedal? Nočem, da bi mene kdo prekosil v sijajnosti. In Amaliji na veselje se mi nobena žrtva prevelika ne zdi.
Hišni dvornik. Da pač res, žrtva, milostivi gospod! Ker se gostija danes še sijajneje ponavlja, bo račun zares precej visok.
Blodvelj. Zato le sreča, da ni treba njemu plačevati ga. A bogati Blodvelj vsaj ne bode ostajal kaj dolžan? Kako je z naročenim lišpom, ali ga lepotičar še ni prinesel?
Hišni dvornik. Še nič ne vem o tem.
Blodvelj (burno). Nemudoma pošljite v mesto. Skrajni čas je, že ón teden moral bi zgotovljen biti.
Hišni dvornik. Ko bi bila vaša milost naročila ga pri prida-možu, katerega sem jaz bil priporočil vaši milosti, imeli bi ga že v rokah. Bil bi lep in pa po ceni. Ali tajnik, ta je —
Blodvelj. Boljšega mi priporočil. Mar ni tako?
Hišni dvornik. Nerad verjamem.
Blodvelj. Kakor hočeš. Ali ljubo mi ni, če hoče moj služabnik meni biti za poduk; to za prihodnost. Zdaj po lepotičarja! (Obrne se od njega.)
Hišni dvornik (zase, razžaljen). O zvestoba! Ti tepeškana pesica! Nehvaležnost te tepta z nogami. (Proč.)