Zapozneli Riklijan
| Zapoznèli Riklijan. Slika iz Bleškega življenja. Matej Tonejec |
Spisal Samostal II.
| |||||||||||||
Cel teden že je prepreženo nebo s sivimi oblaki. Kedaj pa kedaj prši iz jesenske goste megle dež v drobnih, skoro nevidljivih kapljicah. Nadležno postaja vsakemu tako vreme, le lovcem, ki hodijo za slukami, se veselja taja srce, to se pravi „lovski dnevi“, kakeršnih si le želeti morejo. Bleski gostje so že davno razpršili se na vse štiri vetre, pota so posuta z odpalim listjem, vse je prazno in pusto. Kmetje pripravljajo nastelj in na pamet računijo, koliko čistega dobička imajo iz živahne jabolčne kupčije. Poljski pridelki so razven repe in korenja pospravljeni, uspeh letošnje letine izpal je povsem v zadovoljstvo. Živahno gibanje po cestah je minilo, le kak z deskami težko obložen voz počasi reže blatno pot.
V četrtek opoludne pa, vender premaga, če tudi le za nekaj časa žarko solnce megleno obnebje in osveti s svojih žarkov vodeno svetlobo jesensko okolico Bleško.
Od Lesec sem počasi koraka nekdo. Če tudi še ni treba pihati mraza si v roke, je vender zavit ves v rujavo kožuhovino. Okoliščina, da bos capa po blatu in da glava nema pokrivala, sili nas soditi, da je pozni obiskovalec, ki ga opazujemo, čestilec solnčnega doktorja. Gotovo je čital v prostornih sobanah domačega gradu o vsemoči solnčnih kopelji in prihaja ravno, da bi pod osobnim navodom svetovno znanega zdravnika narave okrepil si nezmožne živce. Nemirno, da s strahom ogleduje s svojimi očmi okolico. Vidi se mu, da ne mara za družbo, sicer bi si bil v Lescah voznika najel. Ko dospe proti Bobnovcu čez most, zapazi, da gre nekdo za njim, pospeši korake, da bi ga ne došla neljuba druščina, a ko pride prav mej hišo in hlev, žuga ga srečati drug prišedši iz Zagoric sem. Plašljivi ali sramežljivi (to pustimo nerešeno), gost ne more ne naprej ne nazaj. Ne premišlja dalje, smukne s ceste skozi odprta vrata na dvor samotni. — Misli si, da ga ne vidi nihče, toda ljuto se moti ubogi revež. Srce mu zatrepeče strahu v prsih, ko zaropota veriga in se vrže za njim. Bobnovčev srditi pasji varuh, močni Tiger. Ne le samo hlač pomeril, raztrgal bi bil nesrečneža, da ne poteče h kratu veriga hudemu psu. Položaj pa je bil še vedno kritičen. Bosopeti Riklijan tiščal se je v obzidani kot, iz katerega je bil izid nemogoč. Na obeh straneh visok gladek zid, zadaj pa razjezenega psa ostrozobe čeljusti odprte, vsaki hip pripravljene prijeti. Tesno kakor deska se je pritiskal na zid, kakor se le skusi ganiti, doseže ga neusmiljeni Tiger. V kacem strahu in trepetu je bil, čuti lehko vsak sam, če si predoči obupno situvacijo. — Celo uro je ravsal razdraženi pes po njem in bati se je bilo, da sedaj pa sedaj poči veriga. Ni ga bilo človeškega bitja na pomoč, vladala je tista absolutna tišina, ki jo često nahajamo v „farovžih“ na kmetih. No, na vse zadnje vender pride angelj varuh v podobi robustne „te kravje“. Prišla je namreč gledat, kaj vender ima Tiger, ker ne da tako dolgo miru že.
Ako je res, kar trdijo nekateri, da prvo svidenje odločuje udanost ali mržnjo dveh bitij, bili so ti trenutki za našega Riklijana pogubonosni. Zastonj je upiral milo proseče oči v dekletov obraz, ni jej mogel omečiti srca. Zunajnost njegova govorila je prejasno zoper njega. Bosonog, gologlav, kaj ima tukaj stikati po dvoru? Kraja je namen njegov, toda Tiger mu je preprečil hudobne namere. S psom potegne dekla, oklešček jak na tleh pobere, bliže stopi in začne mu jih dajati po hrbtu, po glavi, kamor je zadela. Kakor toča gosti udarci krepke Gorenjke so leteli nanj, še jedenkrat se proseč ozre v neusmiljenega novega zoprnika, potem mu blagodejna nezavest prevzame ude, omedli in se zgrudi na tla.
Na vpitje deklino prilete hlapci in Bobnovec sam, ogledajo ubitega in ga po obleki spoznajo za grozno velicega starega — lisjaka.
Iz napol odprtega ozkega gobca visel mu je čez ostre zobe rudeči belopenasti jezik. Sape ni bilo zaznati na njem, nobena mišica se ni za las premaknila, da še celo svit malo odprtega očesa bil je mrkel, steklen, bil je popolnem mrtev.
Veliki hlapec pa, skušen mož z glavo majaje pravi, da stavi, kar kdo hoče, da lisjak ni mrtev, da se je le potajil in da ga bo kakor duha zmanjkalo, če si ga bolj ne zagotovijo. Neverjetno, vendar pa mogoče se je drugim to zdelo, zato ga ukaže gospodar deti na verigo dolgo in močno. Vrhu tega so ga še pomašili v široko vrečo, ter zborovali, kaj je početi sedaj. Besedovanje prestriže jim Bobnovčevo povelje, nesti lisjaka najemniku lova gosp. M., češ temu sliši ubita zver.
Ubita zver? vpraša hlapec, kažoč na vrečo. Vreča se je začela majati polahkoma od kraja, vedno bolj, dokler se popolnem ni jela premetavati. Ali vam nisem pravil, kričal je hlapec, vi še ne poznate lisic, potaji se hudič, potem pa gre kakor veter.
Čudom se je čudil g. M. zanimivemu lovu. Urno stopi v zgornjo hišo, oboroži se s puško na dva ognja. Mej tem so lisjaka privezali tik jezera pri Riklijevih toplicah za deblo divjega kostanja.
Videvši g. M. prihajati z oboroženo roko stresel se je ubogi lisjak, spoznal je, da to niso več šale, vender nič ni hotel opustiti, kar koli bi mu utegnilo pripomoči k zlati svobodi. Poslednje moči zbere in v pogumnem skoku puhne v zelene valove jezerske. Visoko je plusknila voda kvišku ter se zgrnila mu čez hrbet. Iskrica upanja se mu zasveti, kajti čuti, da ga nosi voda. Urno reže vodno plan, toda obrežje neče nič za njim ostati, neusmiljena veriga vleče ga nazaj. Zastonj so vsi napori, potegnejo ga na suho. Po Riklejevi brošuri pride za mrzlo vodo drganje s krtačami, a tu je padel drugim tičem v pest. Nikdar več se pred lisičino ne bo grel na solnci, kajti že dviguje smrtonosna cev se in ko dospe v višavo glave zablisne se, mogočnega strela grom budi veličastni jek jezerskih hribov, ubogi lisjak pa se zgrudi s prestreljeno črepinjo poleg kostanja na velo jesensko listje. Mrtev je v resnici. Dobro je bil zadet. V višnjevkastem smodnikovem dimu zdihnil je črno dušo.
Dekli pa, ki ga je z okleščekom nažigala, da je gotovo tri solnca videl, dal je g. M. srebrnjak svetel, ki jo bo gotovo še v poznih letih spominjal te čudne od besede do besede resnične dogodbe.