Zapotreba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske pripovedke iz Motnika
Zapotreba.
Gašpar Križnik
Spisano: Tjaša Jelnikar
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bil je reven kmet, ko je po eniga sveneta zredil in ga za domače potrebe obernil. Neki večer, ko so koline imeli, reče mož ženi: Zapotrebo smo dobili slanine. Neki človek je zunej čutel, kaj je ženi rekel. On je šel drugi den iz doma. Človek ko je zvečer pod oknam poslušal, je prišel po slanino in ženi reče: Sedaj sem prišel po slanino! Žena reče: ja, ja! bom precej prinesla, sej je sinoč reku, de jo ima za vas. Mo je jo prinesla in on je šel z njo. Mož pride damu, mu reče: Zapotreba je prišel po slanino, ko si rekel: Zapotrebo smo dobili slanine , sem mu jo dala. Mož reče: o ti neumneška, koj bi te ubil, zadrugega nisi. Zdej bom šel po svetu, če so tudi tako neumne, to bom pustil. Sem rekel: de za ano potrebo smo jo dobili slanine, ne de bi jo kemu dala. Ko grede po svetu pride do neke vode ko je jo baba z rešetom v škaf vlivala in reče: ta je enako naumna ko moja. Gre naprej, ga je malo začelo zepti, ko je bilo zjutrej, ide v bližno hišo ko je baba iz peči v čevle skakala, de bi jih obula. On reče: ta je enako neumna ko moja in una. Gre še naprej memo neke hiše ko so v veži ropotali z orehi; ide noter jih je ena baba narobe z vili metala na vežo. On reče: ta je še bolji neumna ko une dve in moja. Sedaj se pa preko domu obrne, po poti grede je po obljakih gledal, če bo lepo vreme ali ne, med tem pride do neke graščine; ko je gospa skuz lino gledala in ga zapita: kaj tako v nebo gledate? On ji reče: iz nebes so me poslali po denarje, jim jih manka, igrajo radi; sedaj v nebo gledam od kodi sem doli prišel do pote, ne zgrešim. Ali ste videli mojiga moža, ko je pred šternajstem dnevi umrl v nebesih kako se mu godi? Reče gospa. On ji reče: je tudi prosil, de bi mu nekaj denarjev poslali, igra rad, denarjev mu manjka. Gospa reče: lepo vas prosem, nesite mu te le tri sto dolarjev in recite, de sem mu jih poslala. On ide vesel s trdaki damu in reče: še bolji so druge neumne ko moja posebno ta ko je dala 300 terdakov, de bi jih v nebesa nesel, svoje ne bom ubil, lahko drugih slanin kupim za tako lepe denarje. Ko damu pride, je kosil napravil in mene povabil. Potlej sem damu šel.