Zaplenjena svinja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zapljenjena svinja
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


9. Zaplenjena svinja

Ko se je Lakotnik zjutraj prebudil, je zopet začutil veliko praznino v želodcu. Iztikal je po vseh loncih in skledah, toda niti mrvice ni bilo ostalo od pirovanja; vse je bilo polizano. A da je Zvitorepka še vedno hrpala in spala, če jc bil tudi že velik dan, to je volka še bolj razkačilo. Naposled se ni mogel več premagovati; ljuto je stresel in premikastil zaspanko ter zakričal nad njo: „Hej, vstani, dremavka! Včeraj si ves božji dan si mastila brado in pasla norce; danes pa imam jaz zaspani ponedeljek tei hočem malo polenariti. Le brž na noge, pa preskrbi pošteno kosilo za me, za Pohlastavko in za mojo deco! Pa le hitro, če nočeš, da bi bilo najinega prijateljstva konec, ki je že itak na zadnji zarezi!" „Čemu toliko krika in vika, častiti moj stric in gospod?" mu je sponosila Zvitorepka, „saj ni treba, da bi mi že za vsako betvico oskubcl kožuh!*1 To rekši, se je lenivo skomarala z ležišča, pogladila svoj svetli rjavi kožuh ter si navihala dolge resine. Ko je bila konci povsem napravljena, je dejala: „Zdaj pa le z mano, gospod stric, kosilo naju že čaka!" Lisica je vodila volka po goščavi dalje in dalje, dokler nista dospela do samotnega laza, kjer se je kolovoz spuščal v strm klanec. Tu sta legla za leščevje ob precej visoki groblji, odkoder sta imela prost razgled po vsej vkrebrici in daleč vzdolž po kolovozu. Ko sta tako nekaj časa mirno oprezovala, se jima je približal po poti kmet z zaklano svinjo na rami. Breme je bilo težko, pot pa strma in ve-gasta; mož je zategadelj večkrat postajal, težko sopihajoč navkreber. „Le dobro poslušaj, kaj ti zdaj velim!" je zasepetala lisica volku na uho. ,Jaz pojdem in zvodim téga-le kmeta za nos, ti pa bodi lepo na oprezu! Kadar pa vidiš, da sem ga zvabila že dosti daleč v stran, tedaj pa odnesi svinjo domov in počakaj mene, da si lepo razdeliva plen!« Ko je lisica tako volka poučila, je odtihotapila skoz grmovje ter se navidez nerodno prekomatala na kolovoz, kjer je šantucala navkreber, kaKor da je krevljasta na vseh štirih. Kmetic je zagledal šepajočo lisico in si takoj mislil: „Glej ga kleka, ta jo je pa nekje pošteno izkupila. Hm, kaj pa, če bi majčkeno poskočil za njo! Tako lep ko¬žušček kakor ga ima — to bi ne bilo napačno. Par okroglih kronic bom že dobil zanj pri krznarju!" Položil je torej svinjče na tla, pograbil krepclce ter jo ulil za lisico; ta pa je zvabljala kmetica čez groblje in jarke, navkreber in navzdol, črez kamen in brin, dokler se ni kmetic ustavil ves upehan, debele pol ure od pota oddaljen. Med tem se je Lakotnik spravil nad svinjo; trgal in obiral jo je na vse pretege in se ni prej oddahnil, da je pojužinal tolstega pujska s kostmi in kožo vred; na lisico pa pri tem še zmislil ni. Ko se je Zvitorepka vrnila, ni našla ne svinjČeta, nc volka. Brž jo je odplela domov, meneč, da jo tam čaka dogovorjeni delež. Pa kako je debelo gledala, ko tudi doma ni bilo o svinji ne sluha, ne duha! „Ne zameri mi, kuma,« se jame volk opravičevati; _veš, mesce pujskovo je bilo tako sladko in okusno, da nisem mogel nehati, dokler ga je še bilo kaj; samo zadnje krače sem še prihranil tebi. Le pojdi v gozd, tam za grobljo jih najdeš!" Zvitorepka se je nemudoma vrnila v gozd, da si po¬išče krače, ki so še ostale volku; iztikala je okrog groblje in iskala, a našla ni nič drugega, kakor leseno kljuko, ki je imel za njo kmetic svinjo obešeno. Da jo je požrešni stric tako grdo oplahtal, to je lisico peklo in jezilo, da bi se najrajši same jeze zgrizla. Vrh tega ji je tudi že neznansko krulilo po želodcu, a požirati ni imela drugega kakor sline in jezo. Silno ozlovoljena se je naposled vrnila v volčjo kolibo in za trdno sklenila, da se o svojem času hudo maščuje nad oblogoltnim La-kotniku. Toda dobro vedoč, da s telesno silo pri volku nič ne opravi, je skrbno skrivala svoje maščevalne nakane ter se je delala, kakor da bi bila najzvestejša prijateljica svojemu stricu.