Zapiski političnega kaznjenca v Italiji

Zapiski političnega kaznjenca v Italiji Peter Žele

Izdano:	Prosveta 27/29-53; 1934
Viri:	dLib 29, 30, 31, 33, 34, 35, 36, 38, 39, 40, 41, 43, 44, 45, 46, 48, 49, 50, 51, 53,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Peter Žele, doma s Primorskega in danes v Jugoslaviji, je prebil sedem let v političnem jetništvu v Italiji in okusil je fašistovsko strahovlado do dna. V pričujočem spisu opisuje življenje v Italijanskih ječah. – Ured.)

––– I. Prihod

Vlak se je ustavil. Parkrat je še zahropel, lokomotiva je izpustila paro iz svojih pljuč in kolesa so obstala na tračnicah. Izstopamo v polnem jutranjem mraku. Moji "angelji varuhi" se poslavljajo od tovarišev trideseturne vožnje. Dva karabinerja, ki potujeta v podčastniško šolo v Rim, sta bila dodeljena mojemu spremstvu radi večje varnosti in iz previdnosti. Kdo ve, iredentisti lahko napadejo vlak ali skušajo pomagati na drugačen način svojemu tovarišu. Tu pa ni nikake nevarnosti več. Nahajamo se že v srednji Italiji, v bližini večnega mesta.

V istem vozu se peljeta še dva druga jetnika. Vedejo ju pred izredno sodišče v Rim. Rad bi ju pozdravil, pa tako lepo spita, da ju je škoda buditi. Tudi orožniki so polegli po klopeh, si podložili glave s prtljago in zasanjali.

Moja spremljevalca mi pomagata pri izstopanju. Noseč mojo prtljago, me podpirata, da ne padem po stopnicah. Zelo ljubeznivo ravnata z menoj:

– Pazite, da se ne pobijete! Počasi! Tako, bravo.

Stopamo proti čakalnici.

– Vidva ostanita tu! Pogledat grem, če je že prišla kočija, in "caposcorta" odhaja na cesto, pred postajo.

Vstopiva v malo dvorano, ki je skoraj prazna. Le par železničarjev spi po klopeh, pa neki civilist leži med njimi. Nekdo smrči, da se kar trese; nekdo drugi godrnja nekaj nerazumljivega v sanjah. Vsako toliko se ozre v čakalnico miličar, ki se ponosno, skoraj ošabno sprehaja po postaji.

V splošnem dobi človek utis, da so, miličarji pretirano ponosni in domišljavi. Ponašajo se, kot bi hoteli reči: Svet je naš. Mi ukazujemo! Vendar si mislim, da bi se večina izmed njih ustrašila enake sile in moči ter se potuhnila.

Kdor potuje po današnji Italiji, lahko domneva, da je dežela v obsedenem stanju, ko vidi in opazi vsepovsod oboroženo silo. Na vsaki postaji se šetajo, postajajo, korakajo in pazijo na prihajajoče fašisti, karabinerji in finančni stražniki. Čim večji je kraj, več jih je. V velikih mestih pa jih skoraj ni prešteti. Spremljajo te v vlaku, istotako po cestah, povsod. Oh, da, človek je varen v Italiji. Lahko je tudi trikrat aretiran v enem dnevu; če ima sreče, da ga v prvo in drugo takoj izpustijo.

Postaja je prazna. Vlak je že daleč, na poti proti Rimu. Zunaj se dani. Iz Tibere se vzdiguje lahna meglica in prepreza vso okolico z njenim vlažnim plaščem.

Vse je tiho, malone mrtvo.

Naenkrat pa prekine to tišino veselo ščebetanje, žvižganje in prepevanje ptičev, ki se zbujajo po bližnjih travnikih in grmovjih ter se veselijo, da so preživeli brez nesreče in neprijetnosti noč, ki se izgublja bolj in bolj v prihajajočem dnevu. Radostno hiti njihova pesem po prostranstvu in se dviga proti nebu, proti blagodejnemu solncu, katerega prihod napoveduje zlata zarja, ki pričenja rdečiti obronke abruških gora.

Sedim in čakam. Truden sem, izmučen in zaspan, saj nisem spal dve noči zaporedoma, vendar ne strpim na klopi. Zato vstanem in krevljam z mojimi bergljami sem in tja ter ogledujem vozni red in reklamo, ki je nalepljena, in razobešena po vseh štirih stenah čakalnice.

"Capo" se vrača. – Pojdimo, pravi.

Odhajamo iz postaje na cesto, kjer nas čaka stara, polomljena kočija, ki je v pravem nasprotju z lepo rejenim, čilim konjem. Voznik lep, zastaven očanec, katerega obraz dičijo temnorjave oči, orlovski nos in svetločrni lasje, mi pomaga v vozilo in namešča mojo prtljago, tožeč pri tem opravilu.

– Pa vendar, kje je pravica? Tako bolanega človeka vozijo po zaporih. Ne, to ni prav! V bolnišnico bi vas morali dati, ne pa v luknjo. Eh, giustizia, giustizia!

– Saj ne bo tako hudo. V zdravilišče gre, tam ni napačno. Hrana je dobra, zrak in podnebje sta izvrstna, da ne govorim o oskrbi, ki je imenitna. Nič se ne bojte, kar naenkrat vam bodo pretekla ta leta, mi prigovarja vodja eskorte, ki je prisedel h kočijažu, dočim se je drugi orožnik pridružil meni.

Čeprav sem že dovolj izkusil v italijanskih ječah in spoznal do dobra jetniško upravo in oskrbo, mi vseeno prijajo karabinerjeve besede. Vem, da so izgovorjene bolj iz sočutja kot pa iz prepričanja, vendar si mislim, da morda res ne bo toliko slabo.

Voz se premakne in pričenja se zadnji del mojega žalostnega romanja iz ene ječe v drugo. Še 24 km ceste pa bom konočno dospel do cilja, ki mi je vsiljen. Cesta se vije iz mesteca proti vinskim goricam in oljčnim nasadom ter se vzpenja v lahnih klancih vedno višje.

Voznik in njegov prisednik sta se zapletla v živahen razgovor. Stari rimski okoličan je precej zgovoren in prijazen. Njegovi domisleki in izvajanja mi prijajo. Iz njegovega pogovora se jasno riše doslednost in kmečka premetenost in prebrisanost. Mož je prevejan in navihan, obenem pa dobrodušen in dobrosrčen, čeprav je morda nepismen.

Zibanje vozila, ki se počasi pomika po strmini, lahna, sveža sapica, ki pihlja od tirenske obali in prijetno boža obličje ter opojni in omamni vonj zemlje in sadežev v dozorevanju, me zaziblje v dremavico. Zaspim. Nič ne čutim razen tihega, nerazumljivega šepeta, prihajajočega iz daljave.

Sanjam. Na vrtu sediva z žensko, komaj poročena in se pogovarjava:

– Kako sem srečna, pravi ona. Ne vem, zdi se mi in bojim se, da ne bo dolgo trajala najina sreča. Preveč sem srečna sedaj. Nisem pričakovala tolike dobrote, moje hrepenenje se je več kot izpolnilo.

Naslanja se mi na rame, potem na prsa. Objamem jo in poljubljam. V srcu se tudi meni vzbuja bojazen.

Slika se preminja. Večer je. Ravno hočeva k počitku, ko čujeva trkanje, zatem udarec po vratih.

– Kdo je?

– Javna varnost, odprite!

– Ti, karabinerji so, pravi žena.

–Odpri jim, naj vstopijo.

Skozi vrata se gnetejo miličarji in brigadir.

– Gospod, za trenutek pojdite z nami. Zaslišali vsa bodo, nato se vrnete.

Grem z njimi. Zunaj pritrkavajo zvonovi, veselo znaneč ljudem najlepši praznik človeštva: Vstajenje.

Zbudim se. Naš voz ravno reže čredo ovac, ki se vrača z apeninskih gora na letno pašo v nižavi. Na čelu koraka zastaven, rejen jarec z glasnim, precej velikim zvoncem okoli vrata, za njim pa drobijo ovce in jagnjeta. Zaletajo se sem in tja, da imata pastirja dovolj opravka z njimi. Kraj ceste, ravno nad robom, kjer se cesta boči nad strmim bregom, stoji kot kip velik, močan pes, podoben bolj mesarskemu kot pa ovčarskemu psu. Popolnoma miren je, niti gane se ne, le kadar zavije proti bregu ovca ali nebogljeno jagnje, zamahne z glavo in žival se takoj obrne v nasprotno stran. Čreda je prešla, zaključuje jo visok dvokolni voz z nekakšno kletko, v kateri se stiska par ovac, ki radi nosečnosti ali bolezni ne morejo hoditi tako daleč. Še pastir, zagorel in rjav Arabec, jezdeč na muli in čreda izginja za ovinkom.

Solnce se je dvignilo precej visoko in razliva svojo blagodejno toploto po zemlji in stvarstvu. Bližamo se vrhu gorice. Trte so polne in bohotne; grozdi se že polnijo, njihove jagode zadobivajo barvo, tu vijoličaste, tam prehajajo iz zelene v bledorumeno. Breskve se šibijo pod težkim blagoslovom, vmes pa se košatijo figova drevesa z že dozorevajočimi sadeži.

– Lepo letino in bogato bomo imeli, de voznik. Kaj rodi tudi pri vas trta? se zaobrne nato napram meni.

Pravim mu, da je naša zemlja drugačna in različna od njihove; skopa je in težko jo je obdelovati. Negovati jo je treba skrbno in ljubeznivo, pa še ne rodi toliko, da bi preživela vse svoje ljudi. Zato se mnogi njeni prebivalci podajo v mesta ali v tujino, kjer si s krvavimi žulji služijo svoj kruh.

– No, saj tudi mi moramo "s trebuhom za kruhom." Kaj hočete, preveč nas je. Pa tudi nam zemlja ne koristi. Saj ni naša. Glejte, vsa ta lepa polja, te krasne vinske gorice in oljčni nasadi, vse to je last par ljudi, grofov in veleposestnikov. Kmet pa garaj, da ne umreš lakote. Oprostite, zakaj pa ste kaznovani? premenja hipoma pogovor.

V par potezah mu opišem način, radi katerega sem poslan v živ grob, čeprav ga nisem izkusil. Povem mu, da sem obsojen, ker ne čutim ljubezni do Italije in ker sem Slovenec, torej ?gorodec in po mnenju voditelja laškega naroda pripadam narodu, ki je manj vreden kot italijanski. Razlagam mu ? mučni položaj, vse krivice in trpljenje, ki ga prestajamo in prenašamo, pa se čudi:

– Kaj niste Italjan?

– Da, sem italjanski državljan, ali narodnosti sem slovenske.

Ne razume me takoj, pa kako naj bi me razumel! Kako naj bi pač revež vedel, kje in kaj je Pr morje, kdo so Slovenci, kje in kako živijo? Kako naj ve, da Slovenci ne zaostajajo v kulturi in civilizaciji za drugimi narodi? Saj je vedno živel v rimski okolici, vozil včasih jetnike, včasih gospode, kakor je pač nanesel slučaj in njegov poklic, a v ostalem se je bore malo brigal za ves svet. Kaj njemu mar, kdo živi na Primorskem, dovolj mu je, da pozna domačega župnika, podestata in trgovca ter da zasluži za opoldanski kos kruha in čebule, zvečer pa nekoliko sočivja in zelenjave, iz katere mu žena pripravi tako dobro "minestro". Če ostane včasih za pol litra in za "past asciutto", toliko bolje.

Zato se tembolj čudi, ko mu pojasnim naše razmere, življenje in težnje:

– Če ne marate živeti v Italiji, čemu pa smo šli v vojno? Jaz ne grem k sosedu, če me ne mara in me rad ne vidi.

Opazka je dokaj umestna, ali težko odgovoriti na njo. Akoravno sta karabinerja dobra dečka, jima ne zaupam preveč. Lahko obvestita vodstvo kaznilnice in temnica mi ne uide, če ne bi bile še kakšne večje sitnosti. Sicer pa sem že dovolj govoril, ne ljubi se mi. Zato skomignem z ramo in ga pogledam. Namežikne mi, češ, saj te razumem in se mi nasmehne.

Prešli smo med tem vrh gorice. Cesta se spušča nizdol in konj nas pelje v lahnem diru vedno nižje. Zavijemo mimo obronka in naenkrat se nam odpre pogled na starinsko mestece, nad katerim kraljuje kakor pošast, sivo, mračno poslopje, deloma zavito v meglo. Šopiri se prav na vrhu griča, pod njim se stiskajo borne, umazane koče, kakor piščanci okoli koklje. Stolpa sta zavita v meglo, nad njima pa je raztegnjeno jasno, sinje nebo.

– Ecco, tam je S-ki grad, vaše bodoče bivališče. Tam vam bo dobro, mi kliče vodja eskorte. Še kakšnih 6 ali 7 km, pa bomo tam.

Res drdramo naprej nizdol, zatem pa pričenja spet breg in klanec. Vozimo se mimo kostanjevih gozdičev in po polurni vožnji po klancih, ki se vzpenjajo v reber, prispemo slednjič v mestece.

Voz se ustavi na trgu. Ne more iti do kaznilnice, ker je z okroglim kamenjem tlakovana cesta preozka in prestrma. Izstopimo zategadelj iz vozila, karabinerja si oprtita mojo prtljago in pomikamo se počasi proti vrhu. Zelo težko hodim vkreber. Berglje mi izpodletajo, pot mi lije z obraza. Vsakih deset korakov moram počivati, pa dospemo do prvih vrat. Orožnik pozvoni, vrata se odprejo in stražnik nas nagovori:

– Nov prihod? Od kje?

Vodja mu odgovarja, midva s karabinerjem nadaljujeva pot k gradu. Pot je tu nekoliko bolj položna, kmalu prideva do grada. Široke stopnice vodijo do vhoda. Spet zabrni zvonec, skozi linico pogleda temen obraz in vrata se odprejo.

Končno sem na cilju.

Vstopim v malo dvorišče, potem ko sem prešel dvojna vrata odložim svoje reči na kamenito klop in se vsedem. Popolnoma sem izmučen, težko diham in komaj čakam, da bi se vlegel v posteljo in se odpočil.

Vodja eskorte odide v pisarno, da izroči spremni list in moje osebne vrednosti. Kmalu se vrne; poslavljata se s tovarišem od paznikov, pozdravita tudi mene in odhajata. Pazniki se porazgubijo v poslopju.

Le malo časa sem sam. Na nasprotni strani, v prvem nadstropju zagledam par obrazov, ki se pritiskajo k zamreženim oknom in me opazujejo. Nekateri izmed kaznjencev me pozdravljajo z rokami, drugi zro name z mrkimi obrazi. Ko pa se pokaže na dvorišču nadpaznik, se hitro poskrijejo.

Nadpaznik pa pristopi k meni in me povpraša po osebnih podatkih, o zločinu, radi katerega sem kaznovan in o višini kazni.

Po končanem "obredu" ukaže službujočemu pazniku, naj me odvede v celico.

– Vaše stvari pustite kar tu, mi reče, videč, da jih hočem odnesti s seboj.

Celice so na dvorišču, po tri na levi in na desni strani tesnega, visoko obzidanega četverokotnika. Zelo so majhne, brez oken, le v vratih so izrezane 2 cm dolge in 10 cm visoke linice, skozi katere prihaja žarek svetlobe.

Vležem se na umazano slamnjačo in prižgem cigareto. Premišljujem, kakšno bo moje življenje v tem kraju, v tem poslopju. Poznam laške kaznilnice le iz pogovorov z nekaterimi kaznjenci, ki so že okusili vse sladkosti in dobrote te kulturne ustanove v Italiji, a sam sem bil dosedaj le v sodnijskih zaporih. V preiskovalnem zaporu se živi slabo, to je res, kljub temu je še nekako znosno, ker vidiš vsak dan kak nov obraz, ki je še svež iz prostosti; izveš dnevne novice na vsakovrstne načine in skoraj se udomačiš, čeprav je hudo in slabo. A tu, kako bo in kaj bo?

Iz tega premišljevanja me vzbudi nenadoma vprašanje:

– Kaj je novega zunaj? Kako bo s pomiloščenjem?

Pogledam skozi linico in vidim starega arestanta, srednje postave, ki šepa proti moji celici. Ozre se na vse strani, da ga stražnik ne opazi, se približa celičnim vratom in me gleda s trdimi, sivimi očmi, pričakujoč odgovora. Na njegovem obrazu odsevata nada in strah pred razočaranjem.

– Nič ne vem, mu odgovarjam.

– Kaj ni šel papež iz Vatikana?

– Dosedaj še ne in najbrže tudi ne bo šel.

– A tako. Z oči sta izginila prejšnja trdost izraza in sijaj. Klaverno se umika v drugi konec dvorišča.

Med jetniki igra veliko vlogo vprašanje amnestije. Na dnevnem redu je in mnogokrat nastanejo med kaznjenci radi njega burni prizori, razvijajo se prepiri in prerekanje. Vsak važnejši politični dogodek da povod govoricam o pomiloščenju in tako tudi podpis lateranskega pakta. Že v sodnijskih zaporih je vladalo med jetniki trdno prepričanje, da bo podpis tega pakta prinesel rešitev marsikateremu "umazancu". Pa ni bilo nič. Toda arestant se ne poda tako hitro.

– Počakaj, da papež prvič prestopi vatikanski prag, pa boš videl. Če ti ne maraš amnestije mi lahko odstopiš svoj del. Ravno prav mi bo šel račun; grem takoj domov.

– Le vzemi ga! Ne razumem vas. Najprej se pregrešite proti zakonu – kradete in ubijate – potem pa bi hoteli, da vas pomilostijo. Seveda, vsak teden ena amnestija, to bi bilo za vas, revčki.

Taki in podobni razgovori so se razpletali med njimi, ki so padli v roke pravice, ker "niso znali živeti".

Zato se mi je smilil nekoliko starec, ko je razočaran odšepal proti stopnjicam, ki vodijo v prvo nadstropje. Izginil je v mračnem poslopju.

Moja vrata se odpro. Visok plavolas Istrijanec mi podaja okrušeno lončeno skledico, iz katere mi zaudarja oster, pikanten duh. Riž z maslom in sirom. Prvo kosilo v novi ječi. Pokušam, kar nič mi ne diši. Riž je popolnoma zlepljena kakor polenta, sir smrdi že od daleč, masla pa skoraj ni videti. Neokusna in nezabeljena jed, prav zoprna. Zajamem par žlic in mu vrnem vse skupaj.

Zanima me starec, ki je bil prej pri meni, pa vprašam Jožeta, koliko je kaznovan.

– Tri sardinjske dneve, mi odgovarja. Že nad dvajset let je v tej kaznilnici. Nekoč je imel več oblasti v njej kot poveljnik ali pa ravnatelj. Tepel je tovariše in nihče mu ni mogel do živega, ker ga je vodstvo ščitilo. Sedaj pa so se razmere spremenile, nekdanji "mozzi" niso več v veljavi. Zavedo me k brivcu. Nastanjen je tudi on v temnici, le da so podnevi vrata vedno odprta.

Brivec, debel, rejen Napolitanec, s prekanjenimi očmi in debelim nosom mi takoj otipa srajco:

– Ne bi napravili male kupčije z menoj? Prodajte mi srajco. Koliko hočete?

Zavračam kupčijo, ker nimam namena prodajati perila, pa ga le povprašam, kako bi mi plačal, ko ne sme imeti denarja pri sebi.

– Kupim vam tobaka, ali kar hočete drugega v kaznilniški zalogi.

– Žal, da vam ne morem ustreči, res mi je žal.

Nič ni zadovoljen, kar pozna se mu na obrazu. Obrije me in ostriže in, ko sem že v moji celici, priteče k vratom:

– Dajte mi malo tobaka. Tistega finega, ki ga imate tam v Julijski Benečiji. Tu ne prodajajo tiste vrste.

Dam mu pol zavitka, da se ga le odkrižam.

Tako sem že na pol kaznjenec. Moji lasje, na katere sem bil kolikor toliko ponosen, so padli pod ostrimi škarjami in skrhano britvijo. Nekoliko sem že podoben kaznjencem, kmalu jim bom popolnoma.

Še ne preteče pol ure, pa me spet kličejo. V skladišče, v oblačilnico je treba iti. Nahaja se v podzemlju. Tam se slečem do nagega, paznik pretiplje natančno vsak kos obleke, vpisuje v register kos za kosom in mi podaja arestantsko uniformo. Preišče in pretiplje tudi vso prtljago, potem mi izroči nekaj mojega lastnega perila. Zapiše, kar je sprejel in kar je oddal, oblečem se in končano je. Iz navadnega meščanskega človeka sem se v par minutah prelevil v arestanta. Ogledujem se. Kar tuj se zdim sam sebi in nehote se mi poraja misel: Dosmrtnik!

Morda bom res umrl tu, čeprav nisem kaznovan do smrti. Bolan in zničen sem že dovolj, da lahko podležem. Toda ne, živeti hočem!

* * *

Slednjič moram iti k stražniškemu poveljniku. Ta običaj že poznam. Pravili so mi o njem že v sodnijskih zaporih. Poveljnik pokliče "novodošlega", napravi mu več ali manj lepo moralno pridigo in ga –odslovi. Pazi pa, da ga ob prvi priliki zasači in kaznuje s temnico, če se je količkaj pregrešil proti hišnemu redu.

Prestopim kakih petnajst stopnic in se znajdem pred vsegamogočnim vladarjem kaznilniške republike. Srednje velik možak, črnolas in črnih oči, premetenega obraza, me gleda izza mize in se nagne komaj vidno napram meni, ko ga pozdravim. Prične me izpraševati. Osebni podatki, zločin in kazen.

– Težko ste kaznovani, pripomni.

– O – to ni prav nič čudnega. Fašistovska stranka je pač zahtevala najvišjo kazen.

Zdajci vzplamti in izbruhne:

– Vi Tržačani ste trpeli pod Avstrijo in ste nas prosili in klicali, da vas rešimo avstrijskega jarma, ko smo vas osvobodili, nam nagajate, se nam upirate in se nočete pokoravati zakonom.

Prav dela fašizem z vami. Le naj vas kaznuje in zapira!

– Toda, gospod ...

– Vi ne veste, kaj je domovina! Domovino morate ljubiti in spoštovati, ne pa jo žaliti in ji škodovati s svojim ?njem. La patria non si ? patria si conquista.

Skušam ga prekiniti, pa ?uspešno. Val besed leti iz njega , kot bi se utrgal oblak. ? stavkov nima nikakega ?. Pozna se, da je to priučen govor za neke prilike. Končno se mi le posreči, da izpregovorim.

– Gospod poveljnik, kako naj ljubim onega, ki me tepe? ? Italija ni moja domovina.

– Kaj niste Italijan, vi?

– Ne, samo državljan sem italijanski, a po narodnosti sem Slovenec.

Zastrmi. Tudi on ne ve, ? so Slovenci, pa čeprav jih ima tudi on nekaj v oskrbi. Vsa ?gova zgovornost izgine; kar ?no reče:

– Tedaj bi morali spoštovati državo, v kateri živite in ?ne te države.

– Oh, saj jih spoštujem, zakone in državo. Seveda ?no, če tudi država spoštuje zakone in njeni zakoni niso ?ni mojim človeškim, socialnim in narodnostnim pravicam in težnjam. In tu je ravno jedro našega upiranja in odpora. Zakoni Italije – ne vsi, vendar precej jih je – so naperjeni proti nam: vse naše pravice ?gažene, uničene in odpravljene. To je torej vzrok naše nevoljnosti in upornosti. Kdor če govoriti o Julijski Krajini mora poprej spoznati ljudi in njih prilike. Zato je boljše, da končava razgovor.

– No, no, že dobro! Le ?. Številka štirinajst, pravi pazniku, ki me je privedel.

Greva v sobo številka 14.

––– II. Bolniški oddelek. – Soba št. 14

Že štiri dneve se nahajam v bolniškem oddelku.

Sicer je kaznilnica namenjena samo bolnim jetnikom – imenujejo jo zdravilišče (cusa di cura) vendar so določene za težje obolele štiri sobe, v katerih životari vedno okoli 80 bolnikov.

Ko sem šel prvi dan po ozkih, zamazanih stopnicah v drugo nadstropje, je zaudaril vame oster, močan smrad; nekakšna zmes duha po vlagi, trohnobi, človečjeku in zdravilih. Ko pa sem vstopil v sobo je postal smrad neznosen. Kar davilo me je.

Podolgovata, še precej visoka dvorana se mi je pokazala v polumraku. Po sredini so se sprehajali trije ali štirje arestanti, dočim so ostali ležali na posteljah.

Paznik je poklical nekoga izmed stoječih in prizibal se je visok, močan možakar, kateremu je naročil, naj mi pripravi posteljo. Vzel je blazino, napolnjeno z morsko travo in odeje, ki jih je prinesel bolniški postrežnik, ter odnesel vse skupaj v kot, rekoč mi:

– Tu vam posteljem. Od kje pa ste?

– Iz tržaške pokrajine.

– Ravno prav. Poleg vaše postelje leži Nik-nik. Tudi on je od tam, bosta dva rojaka skupaj.

Stopil sem bliže k postelji in vprašal izmučenega, zelo oslabljenega starčka, iz katerega kraja je.

– Iz B. Pa vi?

Razvil se je pogovor med nama. Bilo mi je prijetno, da sem se mogel po dolgem času razgovarjati v domačem jeziku, pa tudi "Nik-nik" je kar oživel, ko je spet čul slovensko govorico.

– Veste, saj je par naših ljudi tu, ali ne pridemo nikdar skupaj, ker so v navadnih celicah, tu v bolnišnici pa ni nobenega. V cerkvi bi se lahko sešli, ob nedeljah, toda jaz ne morem iz postelje. Ležim vedno. Včasih pride kateri na zdravniški pregled in se oglasi skozi okno, pa ga paznik brž odpodi. Ne dopuščajo, da bi se kaj malega pogovorili.

Po kratkem presledku pa me je že seznanjal z hišnimi prebivalci in njihovimi navadami in običaji:

– Tega, ki vam pripravlja posteljo se bojte! Ovaduh je in največji sebičnež, kar sem jih kdaj poznal. Za čentezim bi ubil človeka. Pometač je.

Poprej je imel pomočnika, pa ga je odpravil, samo zato, da zasluži par lir več. Glejte samo, kako je čisto pri nas!

Res sem se ozrl po sobi. Vsepovsod je bilo polno prahu in odpadkov, raztresenega živega apna in izpljuvkov. Pod posteljami pa najbrže ni bilo počiščeno več mesecev. Nasproti naju sem opazil stranišče, zakrito z dveh strani z leseno steno, s tretje pa z zidom. Pred stranšičem dva čebrička za "malo potrebo" in par nočnih posod, napolnjenih z živim apnom. Tik stranišča okno, skozi katero je prihajalo nekoliko manj pokvarjenega zraka.

Pogovarjala sva se do mraka. Pomenila sva se o vseh mogočih stvareh, najbolj pa je reveža zanimalo, kako je v domačih krajih. Pazno je poslušal, ko sem mu pravil kaj in koliko morajo pretrpeti naši ljudje, kako jih trpinčijo in zatirajo. Oči so se mu solzile in vzklikal je:

– Vse bodo uničili. V desetih letih ne bo nobenega človeka več na Krasu in na Pivki. Po Istri, Goriškem in Vipavi se bodo ugnezdili ti-le privandrovci in konec bo vsega. Lepi so naši kraji, dokler nam jih niso ugrabili. Kako lepo je bilo po naših vaseh, ko je zvečer zadonela naša lepa pesem in se dvigala in širila daleč naokoli. Človeku se je storilo milo pri srcu, ko jo je poslušal. Vsega tega ni več. Vse so nam vzeli: dušo in telo. Vsaj otroke, da bi še videl, predno umrem. Pa jih ne bom, bo prej po meni. Naj se zgodi božja volja.

Tolažil sem ga, kakor sem pač mogel, morda pa se bo le kaj zasukalo, morda ne bomo večni sužnji, ali on je le odmajal z glavo: Prazno upanje! Vendar se mi je zdelo, da ga je moja tolažba malo pomirila in da se mu je vzbudila iskrica upanja proti njegovi volji. Voščil sem mu še lahko noč, se pogrnil z rjuho in zadremal.

* * *

Četrti dan sem že v tem človeškem brlogu. Poznam že vse tovariše, njihove zločine in kazni, ki jim jih je pravica prisodila zanje. Nik-nik, kakor ga kličejo kaznjenci, ki je morejo izgovoriti pravilno njegovega priimka, mi je precej pripomogel do tega znanja in poznanja.

Šestnajst nas je v celici. Raznolični smo. V mišljenju, v izobrazbi, po zunanjosti, v vsem se razlikujemo in vendar smo si tako podobni. Za vse je enak red, za vse enaka disciplina. Obriti in ostriženi, enaka obleka in ista usoda. Zakon nas je preobrazil in preobličil vse na isti način. Da, to nas enači in napravlja slično.

Poleg mene leži Janez. Usmiljenja je vreden in sočutja, čeprav je izvršil grozovit zločin. Ubil je stariše.

Povedal mi je svojo zgodbo, ki je podobna tolikim žaloigram, ki se dogajajo v naših krajih in vaseh. Dvajset let je krotil svoj srd in jezo, naposled ga je le premagalo. Kregala in prepirala sta se z očetom radi užitka. Parkrat je zapustil dom in odšel v tujino. Bil je v Ameriki, v Trstu in v vojni. Upal je, da se bo oče unesel, da se bo pomiril in odnehal, pa zaman. Komaj se je vrnil domov je pričela stara pesem. Prepira ni bilo ne konca, ne kraja. Nekega večera se je vrnil domov nekoliko pijan – pili so likof po neki kupčiji – oče ga je nahrulil, on tudi ni molčal, nakar je stari zagrabil za puško, a Janez, hitrejši in mlajši, je skočil po sekiro v kotu in v pijanosti, v razburjenosti ter v hipni blaznosti zamahnil najprej po očetu, zatem še po materi, ki je preužitkarja podpihovala. Obsodili so ga na dvajset let težke ječe.

– Radi ubojstva očeta so me oprostili. Priznali so, da sem ravnal v samoobrambi, radi matere sem bil kaznovan, ki me je dojila, je končal svojo strašno žalostno povest.

Nasproti mene sedi na postelji popolnoma izsušen mož, podoben egiptovski mumiji, le oči so mu velike in izbuljene. Doma je iz Genove, zidar po poklicu. Posilil je lastno hčerko, zato so mu "prišivali" deset let.

Vsak zločin ima neke olajševalne okolnosti, če se ga preišče do dna in se odkrije pravi vzrok, ki je privedel zločinca do izvršitve, nikakor pa se ne more niti najmanj opravičiti krvosramstvo. Oni, ki se ne ustraši zagrešiti nad lastno krvjo, je ali zverina ali blaznež.

Zraven njega je zavit do vratu z odejami neki Pijemontez, iz okolice Turina. Dali so mu dve leti za izvršeno tatvino. Zelo je bolan. Noge so otekle do pasu. Podobne so dvema vrečama, kakor so zabreknjene.

Dalje od njega je postelja mladega, prikupnega Sicilijanca, lepega obraza in vedenja. Tudi on se je spoznal z zaporom radi tatvine. Koj drugi dan me je naprosil, naj ga učim računstva. Rad sem mu ustregel in vsaki dan se vadiva po eno ali dve uri. Z veliko vnemo in voljo piše številke na skrilnato tablico ter sešteva in odšteva.

Pri njegovi postelji je vhod v celico. Na drugi strani čita mlad, komaj 19leten Kalabrež neko staro revijo. Ostre, sive oči mu odsevajo nekam kljubovalno izpod visokega čela in plavih las. Ime mu je Giovanni. Njegov brat je ubil soseda, ki ni bil zadovoljen, da se Giovannijev brat zanima za njegovo sestro. Oblast je sumila, da je Giovanni sokriv umora in ga je obsodila na osem let robije.

Zelo je ponosen, skorajda ošaben, in kljubovalen. Trdi vedno, da ni kriv ter da je umor izvršil brat sam, kar je mogoče tudi res, ker neredko italijanska oblast kaznuje ljudi, ki niso krivi v tisti meri, kot se jih obtožuje, ali pa so celo nekrivi.

Zraven njega ždi star Sicilijanec Simone. Popolnoma otročji in otopel je po sedeminpetdesetih letih ječe. Ne spominja se več svoje preteklosti, čeravno se je pred pol stoletjem mnogo govorilo o njem in o njegovih činih. To so že davno minuli časi in človek, ki je preživel nad pol stoletja v ječi jih pozabi, ker jih mora pozabiti. Še čudno, da sploh živi in se giblje. Ves droben je Simone in nebogljen kot otroče, enak vreči kosti, pokriti s kožo. Ravnokar vstaja in teče v stranišče, pa prehitela ga je sila. Za seboj pušča redko, rumenkasto sled. Vsi se smejejo in krohotajo, le pometač se jezi, ker mora snažiti pod.

Ležišče v tretjem kotu, poleg drugega okna na hodnik, pripada šepavemu Giovanettiju. Noge mu je pokvarilo o priliki nekega potresa in sedaj hodi po berglah. Prijazen možakar je, izžet tudi on. Počasi hodi po sobi in se pogovarja zdaj s tem, zdaj z onim. V ljubosumnosti je ranil nekoga, pa se pokori za nepremišljeno dejanje. Dobil je tri leta in par mesecev.

Sosed mu je suh možiček iz Toskane. Ni ubijal, ne kradel, samo nagovoril je druga dva, da sta spravila s sveta skupnega neprijatelja. Dosmrtnik je, že štirideset let je v ječi. Njegova vnukinja, učiteljica, se zelo trudi, da bi ga rešila iz pekla. Poslala je prošnjo na kralja za pomiloščenje in starec težko pričakuje odločitve.

Pri naslednji postelji sedi lep očanec, lepega čela in prijaznega pogleda, doma iz Kalabrije. Tudi on se imenuje Giovanni in tovariši so mu vzdeli pridevek "vecchio", da ga razločujejo od mladega. V kratkem bo dovršil tridesetletno kazen in v duhu je že doma, pri svoji stari družici, ki ga pričakuje.

Na postelji sami pa leži nepremično suh mož, visoke postave in bodečega pogleda. Sicilijanec, ki že triinpetdeset let pričakuje smrti, da bi ga rešila ječe. V pretepu je ubil človeka in postal dosmrtnik. V kaznilnici se je sprl s sojetnikom in mu zabodel nož v srce. Izvršil je drugi uboj. Zanj ni več rešitve. Ves je gnil. Gnoj mu teče iz več delov telesa, na petah pa se ga je lotil rak. Vsak dan mu bolničar trga in reže meso z njih.

Reven Sardinijec tam v kotu se bori med življenjem in smrtjo.

– Kmalu bo po njem, pravijo tovariši.

– Saj je boljše tako, ?ljajo drugi. Se bo vsaj ?sene ure.

–––

To je drugi izraz za dosmrtno ječo. Dosmrtnik nerad pove dobesedno na koliko je obsojen, rajši govori v podobi.

Oni možakar, ki mi je napravil posteljo, je tudi star znanec jetniških prostorov. Sedaj sedi že trideseto leto v enem premoru. Komaj je končal prvo kazen, ko je že padel v drugič. Pogovarja se z malim, rujavkastim Turincem. Ta je naš Pavliha. S svojimi izbuljenimi, navzven štrlečimi očmi, plavkastim nosom in okretno, majhno postavico izgleda kakor škrateljček. Tovariši ga vedno dražijo in mu nagajajo, on pa jim ne ostaja dolžan. Pri vsaki zadevi, mali ali veliki, mora biti tudi Bagonghi zraven, brez njega se ne zgodi in ne reši ničesar. Tovariši ga sicer dolžijo ovaduštva in še drugih nečednosti, vendar občujejo z njim kot z vsakim drugim.

Tam-le pokašljuje bledikav, jetičen Sicilijanec. Njegova kazen je najmanjša, samo dve leti.

Na moji desni pa ždi konjski mešetar iz Abrucev, ki pa odpotuje jutri v drugo kaznilnico, da ga tam operirajo. Eno zapestje je že izgubil, pa bolezen se le noče ustaviti, temveč se je razpasla po lakti vse do ramena. Najbrže bo moral žrtvovati celo roko.

Dočim se iz sosednjih sob čuje šum. kričanje ali celo prepir – dokler ga ne potlači strogi glas paznika – vlada med nami skoraj popolna tišina, le tu pa tam pade beseda med sosedi, kot bi bila vržena med nje od nekod daleč. Šele proti poldnevu se nekoliko razgiblje pogovor, ko se odpravljajo nekateri manj bolni na dnevni sprehod.

Ko se vrnejo jetniki od šetanja, nam prinesejo bolničarji in pometači kosilo. Tedaj prične vsakdanje zabavljanje na kuharje, na oskrbnika in na upravo. Dolžijo jih tatvine in prevare.

– Glej, prav nič obele ni na rižu in to naj bi bil riž z maslom, pravi Giovanni mlajši.

– Jaz sem si pisal ta teden zelenjavo. Rekel sem, da si nekoliko izčistim želodec. Veš, težko prebavljam. Poglej, zelenjave! Samo pesno in repno perje, pa brez kaplje olja. Poglej, no, poglej? Da bi vas ubilo! se huduje pometač.

Vsi zabavljajo in se jezijo, vendar zauživajo s slastjo borno kosilo. Ko posnažijo glinaste skledice, se jim obrazi razjasnijo in komaj čakajo, da pričnejo zbijati šale.

– Ali si imel kdaj tako kosilo doma? vpraša dvoumno Giovanni Salvaterja.

– Boljšega kot ti sem gotovo dobil na mizo, se odreže ta.

– Ne verjamem, v Siciliji ni take dobrote.

– Seveda, zato pa vam, Kalabrežem, lete pečeni golobje v usta. Molči, no, daj; saj vemo kako je na kontinentu.

– Zato pa si tudi ti prišel sem. Gotovo se ti bolj dopade kakor pa na otokih.

– Daj mi enkrat mir, šema prifrknjena!

Giovanni že bliska z očmi, pa se le vzdrži. No, da: z otroci in norci ne smeš imeti posla. In se oddaljuje počasi. Salvator ga zaničljivo pogleda, vzame tablico in računa.

Hrana je zares slaba. Kaznilnico oskrbuje z vsem neki trgovec iz mesteca, Perri po imenu. Za vsakega jetnika dobi določeno vsoto, ki mu jo izplačuje država. Govori se, da stane državo vsak jetnik 4.60 L dnevno.

Ves živež je najslabše vrste: blago, ki se je pokvarilo in ga po trgovinah smejo prodajati. Mleko je posneto – smetana bi nam lahko škodila – in pomešano s pinjenim, ki ostaja Perriju v njegovi maslarni. Kruh je črn, neosoljen in slabo pečen. Janez me je svaril, naj ga ne jem preveč. ker lahko zbolim na želodcu.

Vsak jetnik lahko porabi dnevno 2.72 L. To bi bila nekaka dijeta za težje bolane. V navadnih celicah pa dobe vsi enako hrano. Že prvi dan mi je Janez označil cene živilom in količino, ki si jo lahko zapišem.

Kruha 400 gr L 0.64; 110 gr riža L 0.68; 110 gr zdrobovega močnika L 0.78; krompirja 300 gr L 0.38; 300 gr zelenjave L 0.45; 110 gr testenin L 0.74; poljubno količino mleka po L 1.20 liter in črna kava L 3.50 liter. Vino je poceni, stane samo L 1.40 liter in dobimo ga lahko 2 dcl. Dvomim pa, da bi bilo pristno.

Za vsako jed je predpisano 12 gr zabele, ali navadno je ni nič oziroma skoraj nič. Že dobavitelj skrbi, da odda čim bolj pičlo mero, nekaj se prime kuharjev in paznikov, ostanek dobimo mi. Naši deleži niso nikdar taki, kot je predpisano, pa najsibo zabela ali živila. Hrana je mnogokrat neužitna. Jetnik mora imeti trden želodec, da se mu ne pokvari in ne zboli.

Kaznjenci se pogostokrat pritožujejo radi hrane, pa jim nič ne koristi. K večjemu jih pošljejo v temnico. Zdi se, kot bi bili vsi dogovorjeni, kar jih je pri upravi in vodstvu.

Nadpaznik prinaša pošto. Par pisem odda tudi za našo družbo; zame ni še ničesar. Sem pač komaj dospel in moji niti še ne vedo pravega naslova. Kako je težko jetniku, če ne dobi poročil od svojcev. Žalosten postane in dnevi so še bolj pusti in dolgočasni. Vlečejo se kot jesenska megla nad močvirjem; nikakor se noče zvečeriti.

Jetikavec me povabi k igri. Izpod odeje vzame damo iz lepenke in kamenčke, ki jih je naredil iz kruhove sredice. Igrava dobre pol ure, potem se naveličava. Sicer so igre prepovedane, le tu v bolniškem oddelju zatisnejo pazniki eno oko, če igramo damo. Karte pa nam takoj zaplenijo in nas kaznujejo s temnico.

Prihaja zopet nadpaznik s tremi pazniki. Štejejo nas, eden izmed njih pa bije z železno palico po okenskih križih, če niso kje prepiljeni.

Štetje se vrši vsake štiri ure. Podnevi je za nas nekaka sprememba, ki povzroča, da dan hitreje mine, ponoči pa je mučno. Pazniki ropotajo prav brezobzirno po celici in odpirajo ter zapirajo vrata s takim šumom in ropotom, da nas navadno vse prebudijo. Zadevajo med hojo ob postelje, odgrnejo vsakega, ki nima razkrite glave in se glasno pogovarjajo in smejejo. In kaznjenec se ne sme niti pritožiti.

Vsedem se k Janezu. Pripoveduje mi vsakovrstne svoje doživljaje in spomine. Presledkoma ga posili kašelj, napihne mu prsa in lica, da postane ves rdeč, dokler se ne iztrga v njem gnoj, pomešan s krvjo in sokrvico, in ga ne izpljune v majhen, z živim apnom napolnjen zabojček, ki mu služi za pljuvalnik.

– Veste, prav lomi me. V prsih me peče. Strašno me boli Kmalu me bodo odnesli pod ciprese.

Zelo slaboten je, na pol mrlič. Prijela se ga je kostna jetika desna roka in leva noga se mu gnojita.

Paznik pokliče mojo številko. Odzovem se. Naj grem k poveljniku, pravi. Krevsam počasi z mojimi berglami po stopnicah in odhajam preko dvorišča v poveljnikovo pisarno.

Na mizi opazim knjige, ki sem jih prinesel s seboj. Prosil sem že, naj mi jih izročijo.

– So vaše te knjige, odgovori poveljnik na moj pozdrav.

Pritrdim mu.

– Vseh desetih vam ne morem izročiti. Dam vam jih polovico. Ko jih bodete prečitali, pridite po druge. Katere hočete?

Odberem si Barbusseov "Ogenj" ter par slovnic in slovarjev. Pregleda pa mi takoj odvrže "Ogenj" in Breznikovo slovnico.

– Teh vam ne morem pustiti. Mi nimamo nikogar, ki bi razumel ta jezik; lahko da je vsebina knjig protidržavna ali nemoralna.

Pojasnim mu vsebino ene in druge knjige. Slovnico pridene k že izbranim. "Ognja" pa mi nikakor noče dati.

– Saj je vendar čisto navaden roman izza časa vojne, ga prepričujem.

– Pa vendarle piše morda slabo o vojni.

Zastrmim. Ali je mogoče pisati dobro o vojni?

Menda ne! Kajti, če pišeš, da je vojska plemenito delo, potem moraš odobravati morilca, ki ubije svojega bližnjega iz lastne koristi. Razlika je ta, da navaden ubijalec mori neprisiljeno, iz lastne volje, dočim si v vojski prisiljen ubijati.

Vzamem si knjige in odidem.

Ko vstopim v sobo, se prepirajo. Bagonghi in pometač se kregata radi prav malenkostne zadeve. Bagonghi je namreč nehote polil po tlaku z vodo in pometač ga je nahrulil. Pitata se z najbolj sočnimi psovkami, ki jih pozna kaznjenčevo narečje.

– Vohun!

– Predrtoritnik! Glej, da te ne primem v te-le roke in te ne strem kakor oreh s kleščami.

Splošno se govori, da je Bagonghi homoseksualec in nekateri trdijo, da so se prepričali z lastnimi očmi. Ta razvratnost je zelo razvita po italjanskih ječah.

– Ali bi tudi ti rad? Saj ne boš, ne, nič se ne boj. Si preumazan.

Vicenzo skoči k njemu. Kakor gora izgleda pri malem Turincu. Hoče ga zgrabiti za prsa, pa mali odskoči, naglo in okretno kot veverica. Na vratih se pokaže paznik.

– Kaj pa je ta šunder? Mir, če ne gremo v temnico!

– Tale usrana uš me ne pusti v miru. Glej jo, kako je krotka sedaj, ko si se pokazal ti. Glej jo no, glej! vika Bagonghi.

Vicenzo stiska pesti, ali pred paznikom si ne upa napasti.

– Tiho, Bagonghi in na mesto, če nočeš, da napišem tvoje številko.

– Piši, kolikor hočeš. Zato imaš papir in svinčnik.

Jetniki se zabavajo. Smeh se razlega po sobani. Splošna veselost podžiga malega, da se prične spakovati in kazati osle. Paznik se okrene in odide. Z Bagonghijem ravnajo zelo milo vsi pazniki. Smatrajo ga kot prifrknjenca in slaboumneža.

Počasi prihaja večer. Gledam skozi okno na mestece. Po trgu se šeta nekaj ljudi, moških in ženskih. Letoviščarji so. Zlati žarki zahajajočega solnca rdečijo strehe, polagoma se izgublja njihov rdečkasti odsev in mrak se vlega na mestece in polja, na vinograde in na kostanjeve nasade.

Zvečer bo igrala godba na trgu.

–––

Zvonec zapoje. V posteljo! Kar nas je pokonci, se razpravljamo in se vlegamo na trda ležišča. Še pol ure, pa bo zavladala grobna tišina v tem zakletem dvorcu, v tem peklu. In v tej tišini se bodo pričeli vzbujati v srcih teh nesrečnikov spomini, grenki in žalostni, le malo jih bo veselih.

Mislim si, kaj morajo občutiti reveži, kot je Simone, Scibetta ali Pelegrino.

Scibetta je vstopil v ječo zdrav, krepak, štiriindvajset let mu je bilo takrat. Danes jih šteje 77. Kje je njegova mladost? Koliko je pretrpel v tem času? Ali še ni odslužit kazni in pokore za zločin, ki ga je izvršil v silobranu in v trenutni razburjenosti? Jeza in nagon samoobrambe sta ga prisilila k temu dejanju. Res je ubil v zaporu še enega človeka. Pa kdo je kriv? Ni li morda več kriv bedasti sistem kaznilniškega reda nego on sam? S človekom je treba ravnati ljubeznivo, z dobrohotnostjo se ga mora pripeljati na pravo pot, ne pa strahovati ga z večnimi grožnjami in pretnjami, s temnicami, verigami in okovi. Predvsem pa se mu mora nuditi priliko in priložnost, da se izobrazi in si izpolni svoje duševno obzorje. Le na ta način se bodeta oplemenitila njegov um in duh, le tako bo spoznal, da je storil zločin. Sramoval se bo svojega zločinskega dejanja in skušal bo z boljšim in poštenim življenjem popraviti krivico, ki jo je prizadel človeški družbi.

In Simone? Bil je po krivem obsojen na dvajsetletno ječo. Ko je dovršil krivično kazen, se je vrnil v lepo Sicilijo. Krivica, ki se mu je zgodila, ga je tako zaskočila, da je prisegel maščevanje vsem, ki so bili krivi njegovega trpljenja. In maščeval se je kruto. Postreljal je krive priče in sodnike kot zajce, potem pa je pobegnil v gore. Kmalu so ga prijeli in pravica ga je obsodila v dosmrtno ječo.

Kdo je dal povod temu groznemu maščevanju? Simone gotovo ne! Saj je živel mirno in pošteno v svoji vasici pred krivično sodbo. Ali je on kriv, da so ga obsodili po nedolžnem? Menda ne, ker niti krivec ne mara biti kaznovan.

Pozvonilo je v drugič, a ne morem spati. Prezgodaj je še, črez nekaj časa pa bodo izlezle iz luknjic v zidu in iz postelje stenice, ki so tako hude, da je nemogoče počivati.

Sedaj je še mirno, stenic še ni. Tudi jaz se zamislim. Duh mi zaplove tja daleč, proti vzhodu, v domače kraje. Vidim pred seboj svojo mlado ženko, ki pogrinja hčerko – rojeno potem, ko so me odvedli v ječo – in jo uči, naj moli za ubogega ata. Pri tem ji lijejo solze iz oči, pa se le vzdrži, obriše si solze in vzdihne: Tudi to bo prešlo.

Hudo je tudi meni pri srcu, ker ne trpim sam, temveč tudi ona, ki sem ji obetal srečno in zadovoljno življenje, pa ji ga nisem mogel ustvariti. Tolažim se pa, da se bo rodil nekdaj tudi naš dan in nam prinesel, kar so nam vzeli zatiralci in tirani: Svobodo!

III. Stenice

Na trgu svira godba plesne komade. Nekateri kaznjenci vstajejo k oknom in opazujejo mladino, ki se suče in pleše na cesti. Veselo vzklikajo mladi glasovi in ploskajo z rokami, ko godba preneha; nam pa se izvije iz prsi vzdih in žalost nas obhaja, misleč, da je zunaj drugi svet in drugačno življenje.

Sedim na postelji in pazim na stenice. Že sem jih pobil in pomastil na desetine nocoj; rjuha je že popolnoma umazana in pokrita z rdečimi madeži.

Prvi večer jih nisem čutil, bil sem preveč truden in zaspan, da bi me zbudile. Od takrat pa ne spim več. Zadremljem šele proti jutru, ko se prične daniti in se te ostudne živalice poskrijejo, in potim se kot bi delal v Martinovi peči.

Drugi jetniki so jim pa že privajeni. Kadar jih katera le prehudo včipne, se zganejo ter obrnejo napol vzbujeni in potem zopet zaspijo. Ravnokar je Simone zamahnil v spanju s suho, skoraj otročjo nožico po postelji. Niti prebudil se ni. Tudi Scibetta giblje nekaj z rokami in mrmra.

Vidim Giovanettija, da vstaja napol in se sklanja proti vznožju. Pomigne mi, naj grem k njemu.

Vstanem in pristopim.

– Glej koliko jih je, mi pravi in hiti mastiti s prstom po rjuhi. Res je vse živo, na stotine mrčesa lazi po postelji. On se otresa in drsa zdaj kar s celo roko po njih.

– In kako so prebrisane te živali! Kakor hitro se kaj zganeš, pa se ti vse poskrije in lepo mirno čaka, dokler ne preneha nevarnost. Ti se spet vležeš pa jih imaš kar naenkrat na grlu. Vidiš, ta je pa kraljica; gotovo jim ona ukazuje. Čakaj, tvoje kraljevanje bo končalo nocoj. Živela revolucija!

Uprav s slastjo je pritisnil prst na veliki podolgovati mrčes, da je kar zaškripala postelj.

Smrad je neznosen. Stenice, scalnica v nočnih posodah, smrad iz stranišča, izpuhtevanje iz potnih, umazanih človeških teles ter izdihavanje iz bolnih pljuč, vse to kvari vzduh, da je nemogoče prestajati.

Vrnem se v posteljo in ždim, vedno strmeč, kje bom zagledal rdečo, pomikajočo se piko. Kar zaslišim škrtanje poleg sebe. Ozrem se in vidim na tleh poleg postelje miško, ki gloje kos škorje. Ko me opazi, hitro zbeži v luknjo kraj zida, a kmalu se prikaže in se vrne k započetemu delu. Za njo pride še ena, druga tretja, joj, koliko pa jih je? Naštel sem jih petnajst. Razbežale so se po sobi. Eno vidim, da skače po postelji jetikavca, druga stika nekaj v Vicenzovi torbi. Nekatere lazijo po pljuvalnkih in ližejo ter grizejo razne ostanke jedi, ki jih jetniki mečejo noter. Tam pri Scibettovi postelji prihaja drugi trop iz lukenj, tudi pri vratih se prikazujejo smrčki iz razdrtega tlaka. Kmalu jih je polna soba in pričenja se ples po posteljah, po pluvalnikih, po tleh in po spečih. Nekatere celo splezajo na police in iščejo kruha ali drugega živila. Nič ni varnega pred njimi.

Vzamem iz torbe kos trde škorje in ga vtaknem v luknjo tako, da zapira vhod. Takoj se prične grizenje in glodanje v luknji; miši vlečejo škorjo noter, pa brezuspešno. Udela se je, ne gre ne naprej, ne nazaj. Škrtanje traja vso noč, dokler se jim ne posreči, da si osvojijo kruh in ga spravijo v njih dom.

Koliko noči sem se pozneje zabaval z njimi in s stenicami. Gledal sem njihovo premetenost in obenem ubijal stenice.

Dani se. Zvezde ugašajo na sinjem nebu, tema se umika jutranjemu mraku, za katerim bo kmalu prišla zlata zarja, znaneč prihod vladarja dneva, stvarnika toplote in življenja: božjega solnca.

Jetniki spijo, le sem in tja kateri vzdihne v sanjah ali mrmra nerazumljive besede. Tudi jaz se pogrnem in padem v težko spanje, napolnjeno z umornimi sanjami in prikaznimi.

IV. Šetanje

Določeni imamo dve uri za dnevni sprehod, navadno pa nam ukradejo po najmanj pol ure. Ali ni paznik na mestu – največkrat se poda v stranišče tisti čas – ali je kak drugi zadržek, nikdar ne gremo pravočasno na dvorišče. Kaznjenci se jezijo in zabavljajo.

– Ali ni mogel iti poprej v carsko pisarno?

– Lahko ni mogel iti poprej v carsko pisarno?

– Lahko bi se dvajsetkrat otrebil, prasec zamazani.

Psovke lete kot puščice, pa le bolj s pritajenim glasom. Vsak se boji raporta in temnice.

Končno se primaje paznik in gremo. Pri vratih, ki vodijo na dvorišče, opazim Jožeta Istrijanca.

Bagonghi se takoj zaleti v njega.

– Kako je Cecco Beppe? Zakaj nisi še umrl?

Jože ga prime z eno roko okoli pasu in ga dviga proti stropu. Kakor otrok izgleda Paolo v rokah velikega Istrijanca. Zvija se, da bi se rešil trdega prijema in kriči:

– Pusti me! Naj te ubije kdo drugi, jaz nočem sedeti trideset let radi tebe.

Vsi se smejemo, najbolj pa se reži Jože. Izpusti ga in Bagonghi odfrči na dvorišče. Dvorišče je majhen, nepravilen četverokotnik, obdan z dveh strani z visokim zidom, od ostalih pa ga oklepa gradovo obzidje. Ob zidovju so na treh straneh postavljene stalne kamenite klopi, da se bolniki lahko vsedejo, saj hoditi itak ne morejo vsi na prostoru, ki meri 15 korakov širine in 20 dolžine.

Nekateri jetniki se slečejo do nagega, le spodnjice si obdržijo in se vležejo po klopeh. Kopajo se v solnčni toploti, da se lije iz njih. Venomer si morajo brisati potna telesa. Solnce pripeka prav močno. Njegovi žarki padajo na nas kot plameni in nas bičajo v obraz in glavo.

Šetam počasi po ozkem prostoru, podobnem bolj brlogu ali pa širokemu vodnjaku kakor pa sprehajališču za bolnike in prisluškavam pogovorom.

Tam-le pri vodovodni pipi sedi zastaven, visok, mlad Sicilijanec in se živahno razgovarja z nekim drugim jetnikom. Poslušam odlomke njegovega govora.

– Veš, pravi, šel sem k spovedi lansko leto. Saj ti je znano, o Veliki noči pridejo zunanji duhovniki, da pomagajo našemu očistiti garjeve ovce. Pa ti izberem malega, zajetnega trebušnika. Ravno ti me boš spovedal, si mislim. Pristopim in molim kesanje, kolikor sem ga še znal. "Že dobro, že dobro, sinko, kar povej mi, kaj te teži." Prečastiti, – mu rečem, – velik grešnik sem, ne vem, če mi bo bog kdaj odpustil. – "Le zaupanje imej in vero. Bog je neskončno usmiljen, on ne zapusti skesanega grešnika. Kar povej mi, kaj si zagrešil." Prečastiti, ubijal sem. Ne enega, več sem jih zaklal, nekatere pa ranil. – "Joj, kako pa se je to zgodilo? Povej mi! Hudič ti je gotovo nastavil svojo mrežo in ti si padel vanjo. Povej mi, kako se je to zgodilo." – Veste prečastiti, bil sem v dveh vojnah, v Libiji in proti Avstriji. Moril sem Turke in Avstrijce. Ali niso tudi oni ljudje? – "A, tako, to pa ni tvoj greh. Ukaz je tak in ti se mu moraš pokoriti. Tvoja dolžnost je bila, da si tako storil."

Tedaj me je pa pogrelo. Tako torej, če ubijam ljudi, ki mi niso nikdar in ničesar žalega storili, ni greh, ker je tak ukaz in moja dolžnost. Ko pa sem se rešil človeka, ki me je izkoriščal in me mučil, odkar živim, so me poslali v luknjo za štiriindvajset let. Ubijati ni morda vedno zločin? Bog je rekel: Ne ubijaj! Vi pa pravite enkrat: Ne smeš ubijati!, drugikrat pa: Le ubijaj! Še svetinjo ti bomo dali, če boš dobro moril in klal.

–––

Veš nekaj je zamrmral, češ, naj se ne razburjam in me hitro "odvezal".

Pripovedovanje me je osupnilo. Nisem pričakoval iz ust preprostega sicilijanskega kmetiča toliko jasne resnice. Res je: zločin je vedno zločin, pa naj bo doprinešen v kakršnokoli svrho ali namen. Včasih je potreben. Če navdušen, izravnovešen induvidij vzame življenje nasilniku, reši s tem dejanjem mogoče milijone zatiranih, ali ta njegov čin je vendarle zločin, kajti nikdo nima pravice kratiti življenja svojemu bližnjemu. Ustroj človeške družbe je pač tak, da ? zločini ne morejo preprečiti in morda jih ne bo mogoče nikoli docela. Pač pa bi se lahko zmanjšalo njihovo število, če bi zavladal svetu bolj pravičen socialni in družabni red, da bi imeli vsi ljudje možnost ustvariti si človeku dostojno življenje.

Ozrem se na nasprotno stran. Pri oknu v oskrbnikovo skladišče vidim gručo arestantov, se nekam sumljivo kretajo in se ozirajo v smeri proti pazniku. Paznik pa jih ne vidi, ker je zapleten v živahen razgovor z dvema jetnikoma.

Stopim bliže in smeh me posili. Kaznjenci kradejo skozi okno paradižnike. Predrli so rešetko in, ker je košara s rdečimi sadeži preveč oddaljena, ter je ne morejo doseči z rokami, so zvezali skupaj dve palici, zabili na konec zakrivljen žebelj in sedaj natika eden izmed njih paradižnik za paradižnikom, ki jih podaja tovarišem, kateri jih naglo skrivajo v nedrija. Že so jih potegnili lepo število, treba je nehati, da se ne bi preveč poznalo. Jetnik razveže palice, izdere žebelj, katerega spravi med hlačne gube in vrne palice lastnikom. Potem zakašlja. Na ta znak zapustita ona dva arestanta takoj paznika in se pridružita skupini, kjer dobita svoj delež.

Ko zapuščam gručo, me ustavi vitek mladenič:

– Ste tudi vi "politični?"

– Da, toda kaznovan sem po porotnem sodišču. Ko se je dogodil zločin, radi katerega sem tu, še ni bilo izrednega sodišča.

Tudi jaz moram odsedeti osem let radi politike, pa saj jih ne bom. Bo prej vrag vzel fašiste in njihovo diktaturo.

Vsedeva se. Pripoveduje mi, da je iz Romagne, a živel je v Parizu. Nastopal je v varietejih kot plesalec. Po večletni odsotnosti je obiskal svoje sorodnike v Italiji, pa so ga miličniki aretirali in osumili politične špijonaže. Kaznovali so ga brez dokazov, le na podlagi indicij.

Levo oko ima stekleno. Pove mi, da ga je izgubil že v mladosti. Padel je tako nesrečno, da mu je izteklo.

Močno se jezi na antifašiste v inozemstvu.

– Ti ljudje sede po kavarnah v Parizu in govorijo in pišejo vsakovrstne neumnosti o fašizmu in o terorju, pa lepo žive s krvavo zasluženim delavskim denarjem. Bombe in puške bi jim morali dati v roke in pognati jih preko meje, naj se tu borijo proti nasilju in krivici, ne pa pri črni kavi in pri čaši vina.

Zvoni. Šetanja je konec. Odhajamo v celice k menaži, potem pa bomo čakali večera in mrčesa.

V. Mehurčki iz milnice

Danes je vse polno novic, tako imamo vsaj malo spremembe v tem pustem in mučnem življenju.

Navsezgodaj so odpeljali jetikavca v temnico. Revček ima udomačenega vrabca, ki leta na rame, jemlje kruhove drobtine iz roke in je povsem domač in prijazen z vsemi arestanti. Leta po sobi, da je veselje, se ustavi zdaj tu, zdaj tam, čivka in ščebeta ter nas vse zabava. Do danes niso pazniki prav nič omenili fantu, da mora vrabca izpustiti v svobodo, ker ni dovoljeno držati ptiče v celici. Sicilijanec mu je odgovoril nekoliko razburjeno, zakar je paznik zapisal njegovo številko in ga javil k raportu. Po petih minutah se je vrnil in ga odpeljal v temno celico, čeprav močno boleha. V splošnem sem opazil, da se vodstvo in pazniki prav nič ne ozirajo na zdravstveno stanje kaznjenca, kadar se ta pregreši proti hišnemu redu. Bolan ali zdrav, na prično mora še pred raportom.

Ob devetih kot navadno je prišel zdravnik. Mlad, visok Napolitanec, bivši "te nente." Vstopil je, šel mimo postelj, ne da bi se ustavil – za klicanje jetnikov se sploh ne zmeni – in odšel. Kmalu po njegovem odhodu je paznik odvedel Simona in Giovanettija v navadne celice, akoravno se slabše počutita kot pa kateri drugi.

Zdravniška oskrba je tu prav slaba, boljše bi rekel, da je sploh ni. Zdravnik ne kaže nikakega zanimanja za bolnike in za njihovo stanje. Zdravil, razen jodove tinkture in par praškov, ni mogoče dobiti. Če razpolaga jetnik z denarnimi sredstvi, si jih lahko nabavi sam, z zdravnikovim dovoljenjem seveda. Drugače pa je odvisno njegovo zdravje in življenje od dobre ali slabe usode.

Prvi bolničar, neki bivši pater, ki je ubil svojega sobrata-vratarja in bil za ta zločin obsojen na 24 let ječe, prinese včasih polne žepe katramovih tablet in jih deli med nas. To je pa tudi vse, kar dobimo in le tedaj, če je pater dobre volje.

Najrajši se vsede na posteljo Giovannija mlajšega in raztegne nogi na obe strani.

– Poglej ga, kako sedi. Kakor vlačuga v tolerančni hiši. Dopadejo se mu golobradci. Poznam ga že iz drugih hiš, mi je rekel neki dan moj prvi sosed, ki ga je kaznjenčeva usoda privedla tudi v ta kraj. Sicer pa je pater lep človek, kljub temu da je prekoračil petdeseto leto.

Razen njega imamo še pet bolniških strežnikov. Dva ubijalca, dva tatiča in enega krvosramnika. Zadnji je najbolj oduren tip, kar sem jih spoznal dosedaj v ječah. Kaže se izredno pobožnega, istočasno pa izkorišča na najgrše načine jetnike in jih ovaja. Iz oči mu gledata sovraštvo in sebičnost, obenem pa je hinavec, da mu ga ni pare. Doma je iz Lombardije.

Vsi bolničarji stremijo samo za tem, da si pridobijo čim več ugodnosti od uprave in daril od arestantov. Kdor jim ne more ugoditi, ker je sam siromak in nima denarja, je zapostavljen in zanemarjen. Edino pater noče sprejeti ničesar, on itak zasluži dovolj s prekupčevanjem zdravil, ki ga vrši sporazumno z zdravnikom. Kaznjenci govorijo in zatrjujejo, da so dogovorjeni vsi v našo škodo in da žive na naš račun. Najbrže je to resnica, vsaj tak dojem imam iz opazovanja in pripovedovanja kaznjencev in tudi paznikov samih.

V sobo smo dobili več novincev. Poleg mene spi že omenjeni ropar iz Puglie, Corri po imenu, dalje je neki Turinec, obsojen radi posilstva lastnega otroka. Na Simonovo posteljo je zašel dokaj siten možakar, tudi iz Puglie, a na Giovanettijev prostor se je vselil Toskanec Pippo. Postalo je bolj živahno v našem brlogu. Novinci so pre ej zgovorni in celo prepirljivi. Posebno Pugliežan zi'Domenico kriči včasih, kot bi ga vsi bes obseli.

Corri se mu je takoj pridružil; rojaka sta, oba iz iste pokrajine. Dogovorila sta se, da bosta jedla skupaj in sta se že zedinila glede jedilnega lista. Vsak bo pisal drugačno jed ter vino in kava mora tudi biti, to se razume.

Opoldne gremo na "sprehod". Komaj stopimo na dvorišče, ko prične Bagonghi letati okoli arestantov in pripovedovati nenavadno in važno novico.

– Fantje, inšpektor P. je tu. Čisto nenadoma je prišel. Vsi so se ga ustrašili, kaj se ga ne bi. Ta jim bo že otepel kosmato vest. Boste videli, kakšne svinjarije bodo prišle na dan.

Novica se širi med jetniki, ki se zbirajo v skupinah in jo komentirajo. Mnenja so različna in si nasprotujejo. Nekateri trde, da bo vse vodstvo premeščeno, drugi ugovarjajo, češ, "vrana vrani ne izkljuje oči". Toda vsi so zadovoljni s preglednikovim prihodom, saj ga ni bilo že tri leta. V tolikem času se pač lahko počenjajo vsakovrstne lumparije, ne da bi kdo izvedel zanje. Jetnik se ne more pritožiti, kvečjemu lahko tvega ovadbo s pismom, ki ga mora iztihotapiti iz zapora. To pa je zelo nevarno početje in združeno z večjimi denarnimi žrtvami ter večmesečno temnico, če ga izsledijo. S takimi in podobnimi ugibanji in razmotrivanji nam kar hipno zbeži pičlo odmerjeni čas šetanja in že se vračamo v brlog.

Po kosilu prihaja nadpaznik Santo, dobrosrčen in pravičen mož, ter nas poziva, naj se javimo k raportu, če se mislimo pritožiti pri inšpektorju radi oskrbe in drugega. Prijavimo se v večjem številu. On beleži številke, zatem odhaja po drugih celicah.

Proti večeru nas kličejo k raportu. Preiščejo nas in pretipljejo, nakar nas uvrstijo pred poveljnikovo pisarno. Santo kliče številko, dokler nismo vsi zaslišani.

Inšpektor je že precej v letih in rabi očali. Ko vstopim v pisarno se niti ne ozre. Venomer bulji v raportno knjigo, ali pa v mizo. Povem mu svoje pritožbe, govorim, on pa molči in se niti ne zgane. Zapiše si nekaj v knjigo in me odslovi. Ni neprijazen, pa tudi ni uljuden. Podoben je stroju, ki izvršuje vedno iste in enake gibe v določenem času. Name je napravil neprijeten vtis. Pričakoval sem, da bo človek, ki mu je poverjena skrb, da se prepriča o stanju in potrebah dvestopetdesetih ljudi, bolj čustven in občutljiv, bolj človeški.

Vrnemo se v naše kletke in tam se razpreda pogovor dalje o pregledu in o preiskavi. Nekateri tovariši so že točno poučeni in obveščeni o primanjkljajih, poneverbah in nerodnostih.

– Dvajset tisoč lir izkazujejo knjige mesečnih izdatkov za zdravila. Ali ste jih kdaj videli vi, zdravila namreč? Katramove tablice so res drage, ni kaj reči, kriči Bagonghi.

– Kaj boš zijal, saj vemo. S slaščicami so nas pitali doslej. Specialitete smo dobivali. Injekcije pa kupi sam, če imaš denar, če ne, pa naj ti bog pomaga, mu odgovarja Corri.

Vsi kriče. Vsak hoče nekaj povedati, vsak nekaj ve. Janez se nagne k meni, pokaže mi jih z zaničljivim nasmehom:

– Jih vidite, kako so vsi pogumni danes?! Druge dne pa molče kot božji volek. Le pritožite se v javno v sobi zdravniku ali komursibodi, nobeden ne bo zinil besedice, še smejali se bodo vašemu neuspehu.

Izkusil sem to reč. Nekoč sem se pritožil zdravniku, da je riž neužiten, ker je bil plesnjiv in je smrdel, pa se je obrnil do drugih, če je to res. Vsi so molčali, nekateri bi celo radi ugodili njegovi želji in mu pritrdili, da je izvrsten. Kar poznala se jim je ta misel na obrazu. Gospodom se ne sme zameriti, to je jasno in očitno. Komaj pa je zdravnik odšel, so ravno tisti priskočili k meni:

– Riž ni slab, ampak maslo smrdi. Bogve iz česa ga napravlja Perri.

– Pa niste mogli reči zdravniku?

– Da, ali veste, tako ?.

Molčal sem. V srcu sem jim privoščil še slabše, ? mi niso zdeli vredni, da ? boljše ravnali z njimi.

– In kaj mislite, da bo ? iz vsega tega dirindaja? nadaljuje Janez. Tudi če ? preglednik ne vem kak? pravilnosti, ne bo nič ?. Prav nič se ne bo izboljšalo ?danje sleparje bodo prem? drugo kaznilnico, k nam bodo poslali druge: ljudi bo? menjali, sistem bo ostal tak kot je. Kradli bodo do ? pregleda novi tu, a naši ?. In tako se bo kolo obračalo, dokler se ne bodo vsaj neka? čez leta v staro gnez? znam te reči. Izkusil sem mnogo in videl sem marsikaj.

–––

Danes ogleduje inšpektor celico. Spremljata ga poveljnik in nadpaznik Santo. Ustavi se pri moji postelji in vpraša Corrija, kdaj in kolikokrat premenjamo perilo.

– Vsak teden, odgovarja Corri, zreč pri tem poveljniku nekam bojazljivo.

To sicer ni res, ker mnogokrat čakamo na premeno po celih štirinajst dni. Rjuhe pa nam premenjajo vsakih šest, pa tudi sedem tednov.

Inšpektor ga zaničljivo premeri in ga s strogim glasom ozmerja:

– Sram vas bodi! Niti kadar gre za vaše koristi, ne govorite resnice.

Giovannija vpraša glede posteljnine. Tudi on se boji posledic in zamere, zato laže:

– Vsak mesec.

Preglednik molči in odhaja.

V kletki nastane hrup. Vsi kričijo in zmerjajo Corrija in Giovanija.

Vsepovsod se čuje zbadanje in posmehovanje.

– Si se ustrašil, kaj ti neustrašni Kalabrež? No, od Pugliežanov tako in tako ne smeš pričakovati nič dobrega.

– Bojita se "sv. Antona". Ne bi vaju snedel poveljnik, ne, tudi če bi govorila resnico.

Onadva se izgovarjata in branita slabotno, ko pa uvidita, da vihra noče ponehati, se poležeta na ležišča in molčita. Giovanni še pripomni:

– Pa bi vi govorili, gobci nemarni, saj vam niso zaklenili ust. Zdaj pa me pustite v miru, in se obrne v zid. Skuša zaspati, sili se, ali brezuspešno. Vidi, da je ves trud zaman, naveliča se ležanja, se hipoma dvigne, izvleče iz slamnjače karte, lepo zavite v papir in jih vrže na posteljo.

– Kdo še igra?

Pridružijo se mu Corri, Bagonghi in Giovanetti. Igrajo "briškolo".

Tišina je spet zavladala v celici, čujejo se le opazke in medklici igralcev.

– Zakaj pa nisi igral "carico?" Dobila bi, viš, se huduje Corri napram Bagonghiju.

– Mislil sem. da bom jaz vlekel. Zmerom ne moremo dobiti.

Pometač jih svari, naj igrajo potihoma, da jim paznik ne odnese kart in jih ne odpelje v temnice. Ravnokar škrta ključ v vratih. Prvi bolničar vstopi.

– Fantje, od danes naprej je dijeta zvišana za pol lire. Nekaj pa nam je le prinesel pregled ni res?

– Pa bo gotovo tebi kaj odnesel, ne? Daj, no, razloži nam malo. Kdo je užival do sedaj teh 50 čentezimov dnevno. Računaj, no, malo: 80 bolnikov po pol lire, to znaša vsak dan 40 lir, če se še kaj spominjaš računske umetnosti. Presneti pujsi ste vsi skupaj, se dere Bagonghi.

– Igraj, gobezdalo, ga sune Giovanni.

Pater in on živita v dobrih odnošajih; ni mu prav, da ga kdo napada.

– Molči, Bagonghi, je boljše tako. Kadar odpreš usta, ti zleti neumnost in bedastoča iz njih. Saj ne veš, kaj govoriš, zato ti odpuščam, se brani pater.

Njegovo vedenje v teh par dnevih vzbuja začudenje med nami. Včeraj je še na vso moč zagovarjal zdravnika in upravo, danes pa že nekoliko zabavlja čez nje, ovinkoma seveda. Na obrazu mu je začrtana skrb. Vsak po svoje si tolmačimo njegovo spremembo. Meni pa prihaja na misel izrek: Ne sodi, da ne boš sojen.

Igralci opuščajo igro. Giovanni spravlja karte, pater odhaja, želeč nam lahko noč. Bliža se ura počitka, kmalu bo zapel zvonec.

Nekateri kaznjenci se sprehajajo po sobi in vzbujajo spomine- Salvatore se razneži, obraz mu sije v neskončni sreči, ko se spominja svoje rodne vadi tam blizu Palerma.

– Ni ga lepšega kraja na svetu. Kamor se ozreš, sami nasadi. Pomaranče, limoni, indijske fige, to se ti širi in razteza da ne vidiš konca ne kraja. Vmes pa se košatijo breskve in marelice, tam vidiš kostanje, hruške, jablane in slive. Ko se vse to razcvete, je ves vzduh poln prijetnega vonja, ki te omamlja in te vodi nekam v začarano deželo kakor v pravljici. Prav tako, veš. V ozadju, tja proti jugu, pa vidiš gore in iz nje se nekaj dviguje, včasih vali proti nebu. Nekak lahen dim, ki ga morska sapica razganja. Pa si misliš, kaj neki mora biti. Morda je hiša in se kadi iz njenega dimnika. Kaj še! Etna je, moj dragi.

– Že res, Sicilija je lepa, to stoji, kakor pribito. Pa tudi mi ne zaostajamo za njo, da Bagonghi. Le pojdi okoli Turina, pa boš videl vse to, kar imate vi. Trte in pomaranče in breskve, vsega dobiš na ostajanje.

– Že verujem. Ali podnebja kakor je naše, nima nobena dežela. Lahko bi se uzrl v njem. Pa tako modro, da si ne moreš predstavljati, če ga nisi videl. In solnce plava po njem vse bolj veselo in prijetno kot drugje. Poglej te kraje. Lepi so, ni kaj reči. Ali nebo in solnce nista prava. Vse drugačna se mi zdita.

– Vsak kraj ima svojo privlačnost, mu odvrača Bagonghi. Hoče še nekaj dodati, pa ga kliče Scibetta.

– Salvatore se vsede na posteljo, si podpre glavo z rokami in se zamisli.

Njegov duh je odsoten, gotovo se šeta po oranžnih in limonovih nasadih, po vinogradih lepe Sicilije. Pod vedrim nebom in pekočim solncem je rastel in se razvijal v mladeniča. V senci oranžnih dreves se je sestajal s Karlo. Tam sta si obljubila večno ljubezen in zvestobo.

Zdaj je končano. Karla se je poročila z drugim, on pa je v zaporu. Še trideset mesecev bo preteklo, preden bo zopet videl Palermo z njegovimi palačami in spomeniki, njegovo krasno okolico in temno-zelenkasto morje in potem? Kaj ga ne bo morda zopet usoda privedla med žive mrtvece, v grob živih? V Italiji je pač tako: Ko si vstopil prvič v zapor, nisi vstopil zadnjič.

Pozvanja. Salvatore se sunkoma dvigne in se slači.

Gremo počivat.

VI. Kdor se druži z volkovi, tuli z njimi

Šest tednov je že, kar je odšel preglednik. Ustavil se je pri nas sedem dni, pregledaval in primerjal, odkril je velike nerodnosti in poneverbe, nato pa jo je odkuril, odkoder je prišel. Takoj po njegovem odhodu so nam spet znižali dijeto na staro osnovo in obenem je uprava pričela preganjati tiste, ki so se pritožili radi splošne oskrbe.

V celici št. 13 so sami jetični in kot taki imajo pravico do priboljška hrane. Navadno jim je zdravnik predpisal po dve jajci ali pa po sto gramov mesa. Sedaj pa so jim odvzeli vse priboljške, ker so se pritožili inšpektorju glede slabe hrane.

Že poprej je vladala med njimi splošna nezadovoljnost, po tem činu pa so sklenili protestirati na bolj viden način. Pričeli so z gladovno stavko. Ravnatelj ni vedel, kaj bi počel in kaj ukrenil. V pričetku jih je nagovarjal z lepa, naj opuste te namere, pozneje pa, ko je spoznal, da ne bo dosegel ničesar, je ukazal, naj jih hranijo s silo. Vsa zadeva mu je bilo zelo nemila, ker ni hotel, da bi se stvar razširila v javnosti, zato se je uklonil in obljubil zopetno podelitev priboljškov. Arestanti so se zadovoljili in odnehali.

Po končani stavki se je zbral disciplinarni svet in sodil upornike radi kršenja hišnega reda. Nekateri so bili obsojeni na manjše kazni, voditeljem in onim, ki so jih smatralo kot take pa niso prizanašali. Dobili so po dva meseca temnice ob kruhu in vodi, le dvakrat v tednu jim prinašajo gorko hrano.

Kaznjenci so ugovarjali, sklicujoč se na pravilnik. Zdravnik mora namreč zahtevati odgoditev kazni, kadar je zdravstveno stanje kaznjenca tako, da je ne more nastopiti in se domneva, da bi mu kazen v tem oziru še bolj škodovala. Toda vse ugovarjanje je bilo zaman. Zdravnik se ni podal. Preveč ga je jezilo, da se je kar naenkrat razkrila vsa njegova malomarnost in brezskrbnost za bolnike in tudi njegova prevelika naklonjenost napram bodočemu tastu, oskrbovalcu Perryju in mestnemu lekarnarju.

Ko se je raznesla vest, da se je zaročil s Perrijevo hčerko, je nastal med jetniki splošen krik in vik. Posebno ob urah šetanja so se čule vsakovrstne opazke in najrazličnejše domneve. Seveda ni manjkal ospolzkosti.

– Sedaj vemo, zakaj je vsaka stvar dobra, ki jo prinese Perri, pa čeprav je blato.

– Kajpak! Za nas je vse dobro. Da le zdravnik potrdi, pa je v redu.

– Kaj mu zamerite, prascu? Lepo punco, pa vrečico denarja. Zato se že izplača dvoriti nekoliko tudi očetu. Še vi se ne bi branili. Usluga za uslugo, ni res, prijateljčki?

– Lahko ga bo vesela. Povaljal je že vse pocestne metulje in tudi njej bo lahko kaj podaril v spomin na njegovo čednost.

– Ah, kaj! Saj je zdravnik in pozna salvarzan in "914."

Pogovorov ni bilo ne konca ne kraja. Vse napake vidne in nevidne, tudi take, ki jih ni imel, so mu prisodili.

Kaznjenec pretirava v vsem. On sovraži in ljubi docela, je boječ in pogumen, ljubezniv in porogljiv, ali vsako njegovo čuvstvo zahteva svoj čas in priliko. Dveh čuvstev hkrati ni v njem. Če pa sta, ni nobeno popolnoma razvito. Res pa je, da je marsikateri jetnik bolj dostopen do čuvstev maščevanja in sebičnosti kot pa do ljubezni. Tekom njegovega bivanja v ječi se mu ti dve ukoreninili in mu sežeta globoko v srce. Pozneje sem spoznal nekatere, ki so čakali mesece, da cela leta, dokler se niso maščevali nad onim, ki jim je storil resnično ali dozdevno krivico.

Sicer pa je zanimivo in poučno razmotrivati in proučevati njih značaje. Razlikujejo se močno po mišljenju, načinu in izvedbi njihovih dejanj. Ta razlika se še bolj opaža, ker je bolj vidna, pri posameznih skupinah, prebivalcih različnih pokrajin, nego pri poedincih in je posledica različne vzgoje ter nekdanje politične razcepljenosti italijanskih dežel in nekaterih drugih vzrokov povsem socialnega značaja, ki jih ni potrebno navajati, ker so itak dovolj znani.

Med prebivalci južne Italije in med severnjaki vladajo vse prej kot prisrčni odnošaji. Južnjaki so vročekrvni, živahni, včasih zahrbtni in prepirljivi, oni iz severa pa več ali manj flegmatični, razsodni in preudarni. Napolitanec, Sicilijanec ali katerisibodi južnjak je pretirano vljuden, toda njegova vljudnost ni iskrena. Poln je domišljije, pa mu manjka podjetnosti in trdne volje, ki jih poseduje severnjak v precejšnji meri. Svojih misli in namenov ne razodene nikomur, temveč skuša prikriti, kar namerava. Če hoče škodovati komu, stori to na premeten, zvit način. Boriti se s pestmi je lahko močnemu, ta gotovo zmaga, mi je rekel nekoč Corri. Ali naj poskuša boj, kadar imam nož v roki, videl bo, da mi ne more priti do živega. – Zato pa južnjak navidezno pozabi krivico, ki mu je bila storjena in se hlini neprijatelju, dokler ga ne prepriča, da mu je prijatelj in ga ne ujame v svoje mreže. Ko pa mu prilika prinese ? trenutek, tedaj udari, ? zahrbtno.

Včasih pride so pob? "severnimi" in "južnimi" ? vadno le takrat, ko so ? v premoči. Vsi južn? rezilo, košček železa, ? brusijo, vzmetno pero ? drug jeklen ali železen ? . V borbi z nožem so jak? naskakujejo in se um? blisk. Običajno pazijo ? zadenejo nasprotnika, ? pripravljen.

Pazniki, ki preiskujejo ? štirinajst dni naše celice ? same, najdejo redkokdaj ?. Jetniki jih skrivajo na vsemogoče kraje in načine. ? slamnjače, špranje v zidu ? kar nalašč ustvarjene v ta namen. Kaznjencu pač ni za ?. On se bori proti hišn? in tvega mnogo, ako mu ? jo prepovedane reči. Za ? svinčnika ali za pero ? tri do pet dni v temnici, ? šele za nož. Mesec dni ? de, zato skuša preva? in obvarovati svojo kožo ? je edina njegova lastnini ? jo je varovati, če hoče ? v zlato prostost. Seveda ? boljše, če bi mu uprava ? one predmete, ki mu ?stijo kot n. pr. pisalne potrebščine in mu obenem skušala ?piti v srce spoštovanje ? njega in ljubezen do ?. To pa se ne bo še zgodilo, ? bodo vodilni činitelji ? prepojeni z raznimi neu? in včasih bedastimi pr? dokler bodo smatrali ? za zavrženo, zveri enak ? se ga mora pokoriti le ? mi, palico in temnico.

Slišal sem nekoč našega jetniškega kaplana, ko je šel iz temnice:

– To je predsoba ? pravzaprav njen vhod.

In vendar ta častiti mož ?suje kot član disciplinskega sveta za kazen, kadar ? prilika, čeprav jo obsoja. ? bil dosleden in res pravi ? bi tega ne smel in tudi ne bi bilo proti njegovemu ?čanju.

Ravno te dneve ? skrilnate tablice z izgovo? arestanti lahko poizkušajo ? drobci samomor. ?volj neumno? Edino ? ki ga je imel jetnik,{{nejasno|?} s tako bedastim motivom, ? sedaj je pisal in se učil. ? tablica popisana, je izbrisal in počel znova. Tako mu je prešel čas in njegov ? vzbujal iz otopelosti ter ?vijal. Zdaj pa bo ždel ?lji, dolgočasil se bo ? bolj in sovraštvo bo še huje ? na plan iz njegove duše. ? to trpinčenje in naga? ni človek dovolj kaznovan ? da je izgubil svobodo, ?ral siloma zapustiti svoje {{nejasno|?} in svoje drage, svoje običaje in navade? Kaj ne zadostuje samo dejstvo, da se ne more svobodno kretati in izražati, ? več se mora pokoravati ? disciplini? Zakaj mu ? voljena niti trohica ? razvedrila? Na tak način ne bo jetnik nikdar pob? njem se bo večala zak? in sovraštvo do tistih, ki trpinčijo in ki predstav? ki ukazujejo.

–––

Kaznjenci čutijo vsa ta malenkostna izzivanja in šikane. V srcih se jim dviga odpor in misel, celo prepričanje, da so uniformirani ljudje njihovi sovražniki. Zato jih sovražijo iz vse duše. Pokorijo se, ker se ne morejo ustavljati sili; vsak upor bi bil zaman. Podlegli bi mu.

Ker je človek pred vsem sebičnež, skrbi, da mu življenje poteka čim ugodnejše in pazi, da njegova in drugih ljudi dejanja, kakor tudi zunanji dogodki ne delajo zaprek njegovemu rednemu življenju. Zato tudi jetnik gleda, da se njegovo sicer neznosno življenje čim ugodnejše razvija. Marsikateri si pomaga na ta način, da ovaja svoje tovariše. Tako si pridobi naklonjenost med pazniki in pri vodstvu ter uživa razne druge ugodnosti. Uprava ga zaposli pri hišnih delih, mu dovoli večkratno pismeno občevanje s svojci, včasih pa ga celo priporoči višjim oblastem za pomiloščenje. Jetniki prezirajo vohune in ovaduhe, vendar jih trpijo v svoji sredi. Redkokdaj se pripeti, da je ovaduh tepen in še takrat se večinoma obravnavajo čisto osebne zadeve. Smatrajo jih kot propalice njihovega razreda, kljub temu vzdržujejo stike z njimi.

Drugi klečeplazijo In se uklanjajo pred poveljnikom in njegovimi priganjači, pa niso vseeno tako nizko padli kot prvi. Ti navadno vzbujajo pomilovanje in rahlo zaničevanje med ostalimi "pravimi" arestanti, kot se nazivajo sami.

Ti poslednji tvorijo skupino ljudi, ki sicer priznavajo disciplino in se ji uklanjajo, dokler ne presega mej, ki jih določa zakon in kaznilniški pravilnik. Vsaka zloraba hišnega reda jim je zoperna in jih razburja. Ugovarjajo ji z besedo in večkrat tudi s silo. Take zadeve navadno končajo slabo zanje. Peljejo jih v temnico, pa to jih ne uplaši, drugič bodo nastopili ravno tako. Te vrste kaznjencev je le majhno število in često so ti ljudje nekoliko izobraženejši od drugih. Zavedajo se dobro človeškega dostojanstva pa tudi svojega zločina. Dobro vedo, da so kazen zaslužili in se njeni izvršitvi ne upirajo. Nočejo pa nikakor priznati ali dopustiti, da bi se jim ta kazen poostrila izven ali celo proti zakonu.

Med seboj jetniki ne čutijo tiste vzajemnosti in bratstva, ki bi se lahko domnevalo, da vlada med ljudmi, kateri žive vsi enako življenje in prenašajo isto trpljenje in muke. Vsak skrbi le zase. Tu pa tam se združita dva ožja rojaka in pomagata eden drugemu, a to so bolj redki slučaji. Še največje vzajemno pojmovanje sem opazil med južnjaki, pa to je več navidezno kot pa resnično.

Kaznjenec, ki je podaril svojemu drugu kakšno malenkost, pričakuje in upa, da mu bode isti povrnil v večji meri. Le s tem namenom mu da. Časih mu ne more odreči usluge radi ljudi v domačem kraju, katere njegov tovariš lahko obvesti pismeno ali ko se vrne v svobodno življenja.

Omenil sem že poprej, da sta Corri in njegov rojak jedla skupaj. Vsak večer mi je Corri tožil, da rojak manj troši kot on in za ostanek, da si piše vino. Ko je zi' Domenico odšel, se je Corri pridružil Turincu-krvosramniku, pa tudi z njim ni bil zadovoljen. Sedaj moram poslušati tožbe od obeh strani. Rekel sem jima, naj vsak zase použijeta svoj jedež, pa bo v redu. Ne moreta se odločiti, ker obadva upata, da bo drugi popustil v korist prvega.

Jetnikom je dovoljeno dobivati denar od svojcev in ga potrošiti za nakup dodatnih živil in tobaka. Malo pa jih je, ki bi imeli svojce toliko premožne, da bi jim pošiljali denarna sredstva v ječo. Zato se je razvilo v ječi pravo oderuštvo s prekupčevanjem in zamenjavanjem živil za tobak in nasprotno. Tisti, ki nimajo denarja, pa pušijo in žvečijo tobak, izročajo živila onemu, ki jim ga lahko preskrbi. Navadno pa kupčija ni neposredna, vmes je najmanj po eden posredovalec, večkrat pa kar dva ali celo trije. Seveda morajo zaslužiti tudi posredovalci in cena tobaku se dvigne na dvakratno, trikratno njegovo vrednost.

Tudi Janez je hud "čikar". Lice mu je vedno nabreklo. Odkar sem tu, mu kupujem cigare, da ga ne izkoriščajo drugi. Ali noče jih sprejeti v dar za nobeno ceno, včasih se prav kregava radi tega, konečno pa mi le vsili kakšno jajce in moram ga vzeti, drugače mi ga zažene v hrbet, kar se je že parkrat zgodilo. Skušam mu povrniti na kak drugačen način, pa se mi le redkokrat posreči. Preveč je oprezen in altruističen.

– Vsak čentezim, ki ga dobite od doma, stane vašo ženo bogve koliko truda in vi ne smete razpolagati z njim kot s tistim novcem, ki bi ga sami zaslužili. Pa tudi vi ste bolj potrebni kakor pa jaz. Zato dovolite, da vam vsaj nekoliko povrnem kar mi storite dobrega.

Tako mi je prigovarjal in ves trud je bil zaman, da bi ga prepričal.

Kmalu po mojem prihodu pa je tudi meni primanjkalo denarja in ostala sva obadva brez zdravilnega zelišča. Naprosil sem Bagonghija, naj mi preskrbi par zavitkov v zameno za jajca, kar mi je obljubil. On pozna bolj posamezne osebe, jetnike iz celega zavoda, in njih udejstvovanje v tovrstni kupčiji.

Isti večer se mi je približal neki dosmrtnik, Tozzi po imenu, in mi ponudil zavitek tobaka na posodo. Njegova ponudba je zvenela nekam boječe.

– Bagonghi mi je rekel, da nimate tobaka, če želite vam ga lahko posodim do jutri. Ko vam ga prinese Bagonghi, mi ga bodete vrnili.

Vzel sem zavitek in se mu zahvalil. Izročil sem ga Janezu, ki si je takoj napolnil usta. Čikal je in žvečil kakšno minuto, pa se je obrnil k meni:

– Veste, jaz sem ta tobak že enkrat prečikal.

– Kako to? Saj je nov zavitek!

– Papir je nov. Listje pa je staro in že prežvečeno. Veste, jaz čike spravljam, dokler se posuše. Potem pa jih dam kakšnemu, ki puši pipo. Pred par dnevi me je poprosil Bagonghi, naj mu jih dam in dal sem mu za dobre tri zavitke. Tega tobaka vam je zdaj prinesel Tozzi.

Ujezilo me je, vendar sem se premagoval. Zvil sem cigareto in prižgal. Prava slama! Nobene moči nima to tobačno listje, kar vidi se, da je že enkrat rabljeno. Popušil sem do polovice, nakar sem odnesel ostanek Tozziju, ki je igral karte.

– Vem, da nimaš časa, da bi si zvijal. Na, kadi!

Vzel je, kadil in molčal. Čutil pa je menda, kaj pomeni ponujeni kos cigarete.

No, kaj praviš k temu tobaku?

– Menda ... ne vem ... zdi se mi, da je čikan.

– Na, kar vzemi ga nazaj. To je tisti zavitek, ki si mi ga prinesel poprej.

– To ni mogoče! Dobil sem ga od fanta, ki ga vsi poznajo kot poštenjaka. Ne verujem, da bi me on ociganil. Ne, tega ne verujem.

Kljub temu je spravil zavitek v žep.

Drugi dan mi je Bagonghi prinesel ostali zavitek. Odprl sem ga takoj in preizkusil. Tudi ta ni bil zanič. Vrnil sem mu ga.

Prerekali smo se nato ves dan. Onadva sta trdila, da sta mi dala dobro blago, ki jima ga je preskrbel fant-poštenjak, Janez, jima je očital prevaro, češ, da vračata za drag denar ono, kar je on zavrgel. Spomnil sem se, da je res imel Tozzi pred par dnevi par zavojčkov pod posteljo in na moje vprašanje, kaj je v njih, mi je odgovoril: Tobak. To se bili gotovo Janezovi ostanki.

Zmerjanje, prerekanje in prepiranje je trajalo še naslednji dan. Razburjalo me je vse huje. Jezil sem se več radi tega, ker sta hotela odvrniti vsako krivdo in me hotela prepričati, da se motim jaz kot pa radi poizkušane prevare. Ko pa Bagonghi le ni nehal s svojimi zabavljicami, sem izbruhnil iz sebe ves gnjev, ki se je nabral v dveh dneh.

– Molči vendar enkrat, prekleti sin vlačuge!

Koj mi je bilo žal psovke. Obraz mi je pordečil od sramu. Neizrečeno mi je bilo žal.

Bagonghi je naglo priskočil k meni – ležal sem v postelji – in z izbuljenimi očmi, ki so hotele skočiti iz očesnic, kričal:

– Ponovi! Reci še enkrat!

Prijel sem ga za roko in mu jo močno stisnil. Razburjenje in jeza, sram in kljubovalnost so se mešale v meni. Kri mi je silila v obraz iz oči mi je bliskal srd. Ubil bi ga v tistem trenutku. Bal sem se samega sebe. Držal sem njegovo roko in jo stiskal in iz mene je prihajala samo tiha prošnja, ki naj bi ga rešila.

– Pojdi, Bagonghi, pojdi! Bodi tiho!

Par minut je trajal ta prizor, a meni se je zdela cela večnost. K sreči je pritekel Tozzi, ga dvignil od zadaj v zrak in ga odnesel na njegov prostor.

Pozvonilo je in nastala je tišina. V nočnem miru sem premišljeval o mojem početju. Navadno ne kolnem in ne psujem, le kadar sem močno razkačen, mi uide kakšna kletvica. Sedaj pa sem se toliko spozabil, da sem užalil človeka v njegovem najsvetejšem čustvu: v ljubezni do matere. Kdo ve, kakšna in kaj je bila njegova mati? In če bi bila najslabša, najbolj pokvarjena ženska na svetu, nimam nikake pravice obsojati jo. Pomislil sem, kaj me je privedlo do tega izbruha.

Res je, Bagonghi me je hotel prevarati in ko se mu ni posrečilo, odvaliti krivdo od sebe. Propalice je! Toda, ali je samo on kriv, da je danes na najnižji stopnji človečke družbe? Niso morda krive razmere, ki vladajo danes svetu in človeštvu, da se množijo oni, ki jih smatra človeška družba kot izmečke in zavržene? Okolica in razmere, v katerih človek živi, vplivajo na razvoj njegovega življenja in delovanja.

Tu mi prihaja rešilna misel. Tudi jaz nisem sam kriv, da sem zašel tako daleč. To je vpliv okolice, v kateri životarim že četrto leto, vpliv razmer, ki nas tiščijo k tlom, v blato. Ali če bi bil dovolj močan, če bi imel bolj trdno voljo, bi vseeno vzdržal. Tako pa se je vzbudila zver v meni in planila na dan.

S takimi mislimi sem proti jutru zadremal.

* * *

Stanovalci naše sobe so se deloma premenjali.

Salvatore je odšel v norišnico. Po tistem večeru, ko se je tako lepo spominjal svojega rodnega kraja, je postal nestrpen. Zaželel si je spremembe. Da bi le odšel v drugi kraj, pa bi se počutil bolje. Saj je v vseh kaznilnicah enako, povsod je ista disciplina in strogost, povsod je slaba oskrba in nesnaga je povsod velika, ali jetniku le poprej minejo leta, če premenja večkrat družbo in hišo. Kaznjenec se kaj hitro naveliča nekega kraja in vedno istih obrazov, zato skuša na vse načine doseči premestitev. Pričetkoma moleduje in prosi poveljnika, naj ga pošlje drugam. "V tem kraju namreč neugaja podnebje in trpi na zdravju in se počuti vedno slabše". Ko pa prošnje nič ne koristijo, prične groziti in nagajati, kar mu pomaga, da postane stalni gost temnice. Konečno ga pošljejo v težjo ječo (casa di rigore). Tu ostane po par mesecev, nakar odide v drugo kaznilnico.

V prejšnjo, iz kateri ? slan, se ne vrne več. Na ? obiščejo nekateri arestanti ? kaznilnice v državi.

Nekaterim pa je ideal ?niška norišnica. Tam ? stost V primeri z drugimi kaznilnicami. Jetnik lahko ? kar se mu poljubi, da ? silen. Vsi ga puste v ? pazniki se niti ne zmenijo ?. Hrana je primeroma dobra ?bave ne manjka. Jetnik ? igra kitaro ali gosli, pi? in skače, kolikor se mu ?.

Neki Toskanec, kazn? trideset let ječe, mi je ? nekoč:

– Vidite, star ? sedeti še devetnajst let ? ste, kaj pomeni devetnajst let ječe staremu človeku? ? ničesar drugega. Vem, ? moral umreti v ječi. Teh ? ki jih bom še mogoče ? hočem preživeti po možnost dobro. Zato nameravam ?. V norišnici je življenje ? znosno, če ni ravno ?. Tja pojdem.

Tudi Salvatore je ? mnenja. Ko je uvide!, ? šnjami ne bo dosegel ? lepo "zblaznel". Podnevi ? dober in miren, še računal je včasih. Ponoči pa se je skril pod posteljo in ko so nas prišli pazniki preštevat, je ponavljal v strahu vedno iste besede: ? me hočejo. Zdravnik in paznik me hočeta umoriti. ? me, prosim vas. Vse svoje ? vam dam, samo pomagajte mi.

–––

Par dni je trajalo to. Poveljnik se jo zanimal zanj in poizvedoval po kaznjencih, kako je z njim. Seveda je sumil, da se potvarja, vendar mu ni mogel dokazati, pa ga je pustil, naj nori. Peti dan ga je ukazal privezati na prisilno posteljo, nekaj dni nato je Salvatore že odhajal.

Tudi zi' Domenico in Pippo sta se vrnila v navadne celice. K nam pa so prinesli spet Simona. Shujšal je, odkar smo ga zadnjič videli. Ne bo dolgo več jedel kaznilniškega kruha.

Prišla sta dva "novinca", že omenjeni Tozzi in Trojer tirolski Nemec. Zanimiv je bil njegov prihod. V celico vstopil visokorasel, plavolas mladenič. Njegov obraz je bil izmučen in izpit. Oziral se je po sobi, kot bi iskal nekoga, potem se je obrnil k zdravniku, ki je vstopil istočasno z njim v brlog.

Na njegovo nemo vprašanje mu je ta odgovarjal:

– Tu se boste počutili dobro. Glejte, tam-le sta dva vaša rojaka. Lahko se bodete razgovarjali z njima.

Trojer je v naglici prihitel k meni.

– San' Sie an' Troler?

– Ne, Primorec sem. – Vendar me je veselilo, da je prišel nekdo, ki ni Italjan. Zaželel sem si tudi jaz vsaj te spremembe.

– Kaj pa pravi ta šema, da sta moja rojaka? No, da, od Italjana ne smeš pričakovati bogve kakšnega zemljepisnega in jezikoslovnega znanja. Prekleta drhal!

Par dni zatem je hotel zdravnik slišati pogovor v avstrijskem jeziku. Namuzal sem se, ko mi je izrazil to svojo željo in se razgovarjal z Janezom in Trojerjem. Zdravnik nas je poslušal kakor bi imel pred seboj nekaj nenavadnega, potem pa je pripomnil:

– Si, si, una lingua gutturale.

Šele tedaj sem mu pojasnil, da sem govoril z enim Slovencem in z enim Nemcem, z vsakim izmed njih v njegovem rodnem jeziku. Neverjetno me je pogledal in vprašal:

– Kaj niste govorili avstrijski?

Malo čudno se mi je zdelo to vprašanje akademično izobraženega Italjana pa kaj sem hotel. Moral sem ga poučiti, kaj je bila in kakšna je bila toliko osovražena Avstrija in kateri narodi so živeli v njej. Čutil pa sem neko zadoščenje, da se mi je kot kaznjencu in bivšemu Avstrijcu (ki sicer Avstrije ni ljubil) ponudila prilika podati malo lekcijo temu domišljavemu Lahu. Obenem sem si mislil, da so se Italjani borili za svobodo "neodrešenih" bratov, čeravno niso vedeli, kje se nahajajo ti bratje in nehote se me je vzbudilo vprašanje: Kaj in kje je vzrok vojni? Odgovor je priplaval iz obraza meni nasproti stoječega zdravnika in je bil kratek pa tehten: V ljudski nevednosti in v pomanjkanju izobrazbe.

Vzroki, pravi vzroki, so sicer drugi, ali če bi bilo ljudstvo dovolj izobraženo, bi jih spoznalo ter bi jih skušalo odpraviti. Postali bi nevzdržni in bi izginili. Bogastvo zemlje bi služilo svojemu pravemu in edinemu namenu. Koristilo bi celokupnosti in ne samo posameznim skupinam, ki strmijo le za lastnim dobičkom in da ga dosežejo, izžemajo, izkoriščajo in izmozgavajo vse ostalo človeštvo. Potvarjajo zgodovino, ustvarjajo umetno navidezne in namišljene pravice, izrabljajo idealizem, vse v svrho, da pripravijo ugodna tla sovražnemu razpoloženju med ljudstvi in narodi, ki navadno konča v nečloveškem, zverinskem klanju in uničevanju človeških dobrin, njegovega bogastva in blagostanja.

Pozni rodovi plačujejo tem mogotcem in njihovim naslednikom stroške take krvave igre. Rod za rodom dela in gara in ustvarja nova bogastva samo za nje. Nikdar jim ni dovolj, nikoli se ne prenasitijo, pohlep raste in se veča z vsakim dnevom. A, vi trpini, mučite se, trudite se, da napolnete njihova nenasitna žrela. Kaj zato, če ste izmučeni, če gladujete, če vaši otroci stradajo in so bosi in nagi. Le delajte, sužnji, oni hočejo še več. Nikdar jim ne bo dovolj, zato ne pričakujte njih besede: Dosti je! Oni hočejo živeti dobro, hočejo zabave, hočejo vladati in le z vašo pomočjo in z vašim trudom lahko to dosežejo.

* * *

Tozzi je dosmrtnik. Kaznovan je bil radi tatvine za nekaj let ječe in prestajal kazen v kmetijski koloniji. Izmed kaznilnic so te še najbolj znosne kar se tiče prostega gibanja in discipline. Nahajajo se na otokih Capraia, Sardinija in drugih, katerih imena se ne spominjam. Z otokov je slučajen pobeg lažji kot pa iz kaznilnice, zato radi prosijo nekateri arestanti, da jih dodelijo k kmetijski koloniji. Morajo pa poprej prestati najmanj tretjino kazni in se ves čas dobro obnašati. Tudi ne sme biti sicer kazen previsoka.

Tozziju je bilo vse to znano. Prilagodil se je vsemu, disciplini in šikanam, z edinim namenom, da bi srečno prišel tja. Posrečilo se mu je. Ko pa je bil konečno tam, je seveda tuhta in študiral, kako bi jo popihal. Dogovorila sta se konečno z nekim tovarišem o načrtu in ko se je ponudila prilika, sta ga izvedla. Delala sta precej daleč od "hiše" na polju. Nadzoroval jih je samo eden paznik. Pobila sta ga na tla, ga zvezala, zamašila usta, odvzela orožje in ušla. Ko jih ni bilo zvečer "domov", so jih seveda iskali, našli pa so samo paznikovo truplo .Paznik se je med tem časom namreč zadušil.

Tozzijevega tovariša so pozneje zasledovalci ustrelili, on sam pa je srečno odnesel pete, se klatil nekaj časa po Sardiniji, dokler se mu ni posrečilo preiti zaliv sv. Bonifacija. Izkrcal se je v Korziki, od koder se je vrnil v domače kraje, ko ga je dohitela vest, da je oče na smrtni postelji. Po očetovi smrti je pohajkoval in kradel, dokler ga niso izsledili karabinerji in ga spravili na varno. Na procesu je izvedel, da bo moral umreti v ječi, katere se je hotel rešiti.

O njem bom mogoče še kaj omenil v mojih zapiskih.

VII. Številka 3845.

Prinesli so ga bolničarji na stolu in ga položili na posteljo, ki jo je medtem pripravil pometač. Mrtvoud ga je zadel. Obstopili smo ga in eden izmed bolničarjev – Forti iz Como – je pripomnil:

– Tega bomo kmalu odnesli, kjer ni muh.

Jetnik, zajeten in močan možakar iz rimske okolice, je zaobrnil oči proti njemu in na lice mu je pripolzela debela solza. Tudi mene je dirnila ta neumestna opazka, pa kaj hočem, smo pač v ječi, kjer ljudje niso preveč tenkovestni, še manj pa obzirni.

3845. se ni mogel niti zganiti. Vse je bilo mrtvo v njem, edino srce mu je še nalahko bilo in povzročalo leno kroženje krvi po omrtvičeni kepi mesa.

Pometač se je strašno jezil, ker se mu je pomnožilo delo. Pitati je moral mrtvoudnika kot otroka in ga čistiti, kar je delal z veliko nevoljo, ki se je jasno odražala z njegovega obraza. Klel je pri tem poslu vse, žive in mrtve. Včasih je zagrabil ubogo, nepremično telo in ga tresel kot divji. Nam je to nečloveško početje presedalo, v srcih se nam je vzbujalo sočutje do revnega sotrpina in jeza nas je grabila, ko smo morali nemočni in nebogljeni prisostvovati izbruhom okrutneža. Radi bi mu pomagali in pošteno naklestili zverino v človeški podobi, pa smo bili brez vsake moči, betežni, izpiti in izmučeni. Molčali smo.

Šele tretji dan, ko se je ta prizor le ponavljal, sem odkrevsal k pometaču in mu zagrozil:

– Če ne bodete prenehali mučiti tega reveža, vam razbijem glavo.

– Glej ga, kdo se je pokazal! Sunem te, da se ne boš nikdar več dvignil.

Res se ne bi mogel upirati korenjaškemu starcu. Skoraj štiriletna ječa in bolezen sta me uničili docela. Toliko, da se še gibljem z mojimi bergljami. Zadnje čase pa se je moje že itak slabo zdravje še precej poslabšalo. Zvečer imam mrzlico in tresem se včasih kot trepetljika.

Pometač bi se v resnici rad pognal v mene, ali zlovešče in nič dobrega obetajoče oči drugih jetnikov so ga zadržale. Giovanetti se mi je približal in mi zašepetal:

– Nič se ne bojte, moje palice tudi nekaj zaležejo.

Corri pa je iskal med hlačnimi gubami rezilo. Pometač se je zato zadovoljil s kletvicami in prerekanjem.

– Vicenzo, če ne marate vršiti službe, kakor je predpisano in kot se spodobi, pustite jo! Saj je mnogo takih, ki bi radi zaslužili tistih par lir, mu je zaklical Giovanni.

– Mar bi jih ti rad, sraka pisana in našopirjena? Pripraven se mi zdiš in najbrže tudi dobro navajen mešanja raznega blata in nesnage. Rodil si se itak v blatu in smradu.

– Molčite, dokler je še čas! Ne bi rad napadel starca, ki bi mi bil lahko dvakrat oče, če bi ga maral.

Vicenzo je umolknil. Ustrašil se je mladiča; Giovanni je zdrav in močan, le par bezgavk ga nadleguje na vratu. Ostal je pri nas, ker je patrov prijatelj in ne radi bolezni.

Drugi dan po tem dogodku se je stanje številke 3845 jako poslabšalo. Pa tudi Sardinijec Bernardo je bil več na onem svetu kot na tem. Življenje obeh se je bližalo koncu in tudi njihovo trpljenje.

Bernarda sem skoraj pozabil v teh zapiskih. Bil je tako miren človek, da se ni niti vedelo, da je med nami. Parkrat sem govoril z njim. Pripovedoval mi je z izmučenim, šepetajočim glasom svojo povest brez vsake pritožbe, brez sovraštva. Kakor da bi moralo tako biti.

– Morda mi je bilo odločeno tako, je završil.

Poznalo se mu je, da je potomec Saracenov in Italjanov. Fatalizem pomešan z brezbrižnostjo.

Neki jetnik mi je opisal Sardinjce s temi par besedami: Sardinjci so ali zelo dobri, ali pa vražji. Srednje poti ne poznajo.

Uvrstil sem Bernarda med dobre in če je res ustvarjen raj za dobre, se v njem gotovo veseli tudi Bernardo, čeprav je postal na svetu ubijalec, kajti bil je dober.

Jetniški kaplan je prišel spovedat umirajoča. Z rimskim okoličanom je imel težak posel. Revež ni mogel govoriti in tudi slišal ni menda več, zato ga je kaplan samo mazilil. Bernardo pa je bil še pri zavesti. Spovedal se je mirno, brez vsake bojazni. Celo obraz mu je zardel nekoliko, ko je zadostil svojim verskim čustvom.

Kmalu po spovedi se je kaplan vrnil z obhajilom. Štirje kaznjenci-dosmrtniki so nosili mali baldahin, pod katerim je stopal duhovnik s ciborijem v rokah, pred njim pa je žvenkljal oni šepavec, ki sem ga srečal ob mojem prihodu. Bil je za cerkovnika in pisarniškega ? nem.

Kaplan je obhajal, ? ki je s komaj slišnim glasom ponavljal za njim besede ? ljubim te!

Arestanti so priso? redu s precejšnjo pob? pozornostjo, le Corriju in Giovanniju se je zdel ? den tolike pozornosti in ? zanimiv. Malomarno, ? vražno sta zrla don ? in v srcih sta gotovo čutila odpor proti njemu. ? se mu je naskrivaj ?. Tudi meni so se porajali ? na čustva v tistem ?. Motril sem don Ma? si mislil, da bi moral ? duhovnik več sočutja do ?nih bitij, ki so obsojena ?časno, toda gotovo ?. Res da so se pregrešili proti človeški družbi in zakonom, proti bogu, ? časti in proti naukom, ? oznanja. Ali ljudje so ? in krvi kakor je on ? so sočutja in tolažbe. ? so ljubezni in spodbude, ko se jim bo njihovo zlo dejanje pristudilo, ? obžalovali in se ga ?.

On pa se ni niti ? nami do danes, kaj še ? rekel dobro besedo. K nam prihaja le, kadar kdo umira ?mo tedaj, če ima ? nar. Njegov obisk ? plačan. V cerkvi sicer ?šeni nauk: Ljubi ? njega kot samega sebe ? mu noče slediti. On ? zna, ne dopade se mu.

Primerjal sem don ? s kaplanom v sodnih zaporih, kjer sem prebil ? leta. Kakšna razlika! On je zahajal k nam po trikrat na teden, vedno ?ga obraza, nas zabaval, ? dnevne novice in nas ?. Bodril nas je in nam vzbujal upanje. Kretal se je med s svojim malim telescem ? podobnim obrazom, ? bil naš dober znanec in ?telj. V njem ni bilo ? verske nestrpnosti. Svoje prepričanje in ideje ? dosledno zagovarjal ? vsake vsiljivosti. Skušal je dobiti človeka s svojimi ? in dejanji, ne da bi ?. Pomagal je marsikomu ? je prinesel perila, ? tretjemu pa celo ? kar je bilo strogo prepovedano. Bil je človek. Ostal mi je v prijetnemu spominu, ? pripada kasti, ki je ? Kristusov nauk.

–––

Ko smo se vrnili popoldne od šetanja, smo opazili pri postelji številke 3845 mladega, zastavnega fanta, ki je nepremično gledal v jetnika, svojega očeta. Prihitel je takoj, ko je dobil obvestilo jetniške uprave, da je oče smrtno bolan. Zrl ga je z lepimi, črnimi in objokanimi očmi. Po obrazu so mu tekle solze. Kaplja za kapljo mu je lezla po licih, vsako toliko si je obrisal obličje z robcem.

– Ata, ali me nič več ne poznate? Ata, vaš Nino je tu, je tožil. Starec ga je gledal z brezizraznimi očmi, videti je bilo, da bi rad spregovoril.

Toda ustnice so bile popolnoma trde in jezik, debela kepa v ustih, je ostal negiben. Mladiča je vnovič posilil jok in tudi nam je stiskalo srce, ko smo opazovali ta mučni prizor in starčev duševni napor, da bi zadnjič v življenju povedal sinu dobro besedo in se za vedno poslovil od njega.

– Gospod, oprostite, ura je potekla. Obisk je pri kraju. Mučno za vas in za vašega očeta. Bolje je, da odidete. Proti večeru pa se vrnite. Upam, da vam bo gospod ravnatelj dovolil še kakšne pol urice in mogoče se bo vaš oče takrat počutil boljše.

Mladenič se je sklonil k očetu in ga vroče poljubljal. Objel ga je poslednjikrat, potem pa se je odtrgal od njega in se počasi pomikal proti izhodu, ozirajoč se na bolnika, dokler se niso za njim zaprla vrata. Tedaj je preletel negibno starčevo telo majhen stresljaj, oči so obstale uprte v vrata, kjer je odšel sin in njegova duša se je ločila od mrtve telesne snovi. Izdihnil je.

Bagonghi, propalica Bagonghi, ki ga vsi smatrajo bedakom, je pristopil k mrtvecu in mu zatisnil oči, rekoč:

– Ti si zaključil to bedno življenje. Srečen si! Tvojega trpljenja je konec. Potem se je obrnil k nam.

– Ko sem gledal ta dva reveža, očeta in sina, ki si nista mogla dopovedati, kar imata na srcu, sem se spomnil na pekel. Farji nas uče, da je pekel za hudobne in raj za dobre ljudi. Mislil sem si, poglej, Bagonghi, ozri se na ta brlog, oglej si pa predvsem ta dva reveža, ki sta toliko časa ločena in si niti v trenutku, ko se poslavljata za vselej, ne moreta razkriti svojih src in misli. Vidiš, to je pekel!

– Da, to je pekel, je pristavil Corri. Stari se ga je rešil – srečen on – mladega pa še čaka.

Prišli so bolničarji, preobleki so mrtveca v njegovo lastno obleko, ga zavili v rjuho, ki so jo zvezali na dveh koncih in odnesli v mrtvašnico.

– Težak je dedec, je pripomnil bolničar Andrea.

– Saj ga boš samo še enkrat nesel. Jutri zvečer do izhoda, da ga oddamo pogrebcem, je odgovarjal drugi.

V sobi je ostal Forti. Razgrnil je po podu plahto in zbiral na njo jetnikovo opravo.

– Kje so njegove lastne stvari? je vprašal Vicenza.

– Poglej, pa boš našel. Torba visi pod polico.

– Pa saj je skoraj prazna. Kaj ni imel drugega?

– Vse je tam, jaz mu nisem ničesar snedel.

Forti se je čudil, češ, tega ti ne verujem, pa ni raziskoval dalje. Zgnetel je stvari v odejo, prijel jo je za njene konce, si jo vrgel na rame in jo, nekaj godrnjaje o tatovih, ki še mrtve oropajo, odnesel.

Med pogovorom Fortija z Vicezom se mi je nekaj pojasnilo. Prejšnji večer, ko sem končal moj lov na stenice in se vlegel, sem videl Vicenza, kako je vstal in se potihoma podal k mrtvoudnikovi torbi. Brskal je po njej in si vtikal nekaj po žepih in v nedrija – bila so menda jajca – pod pazduho pa si je zlagal perilo. Potem pa je vse skupaj odnesel na svoj prostor. Okradel je umirajočega. Sinoči nisem mislil na to, ker sem že skoro dremal, šele drugi dan sem prav doumel njegovo nočno početje. Studil se mi je ta grabež in sebičnež.

Ni še potekla dobra ura časa, kar so odnesli št. 345, ko so se bolničarji vrnili po Bernarda. Kakor je mirno in tiho ždel v svojem kotu, dokler je živel, tako je mirno in tiho izdihnil. Kar zmanjkalo ga je. Ugasnil je kakor lučica, ki ji primanjkuje olja in ga ji naposled zmanjka.

Tudi on se nahaja sedaj v podzemlju, v sobi, ki jo imenujejo mrtvašnica. Z njim je štev. 3845. Družbo jima delajo velike podgane, ki skačejo po njihovih revnih, izmučenih telesih in obličjih. Njima pa to ne povzroča nikake neprijetnosti. Nič več ne čutita, nič več ne trpita.

Tisti večer se je dogodilo še nekaj žalostnega. Komaj sta bila nameščena naša dva mrtveca v njihovi novi in zadnji celici, se je pojavil med vrati nadpaznik. Prinesel nam je pošto. Bilo je pismo zame, potem je dal eno Peregriniju in eno Giovanniju. Obenem je poklical Giovanettija, naj gre k poveljniku, kjer ga čaka obisk.

– Tako pozno, pa da so me prišli obiskovat, se je čudil Givanetti in odhajal za nadpaznikom.

Peregrino je čital pismo. Obraz se mu je širil v zadovoljstvu, oči so zadobivale čudnolep, vesel sijaj. Ves se je raznežil.

– Kaj so vam pisali dobrega? ga je povprašal Scibetta.

– Oh, ta moja nečakinja, kako je dobra! Krasna punčka! Bimba mia cara! Veste, prosila je kralja, da bi me pomilostil, saj sem že štirideset let v zaporu. Pa še ne more mirovati1 Obrača se na tega in na onega, do samih visokih gospodov, in piše, da gre stvar dobro. V štirih mesecih da bom že doma. Seveda ona zna, učena je.

Scibetta je poslušal, skoraj mu je malo zavidal. Tudi njegov brat se je trudil, da bi ga spravil iz pekla. Spisal in poslal je že tri prošnje, pa ni nič dosegel, čeprav teče njemu že štiriinpetdeseto leto v ječi. Zato ni verjel, da bi bili drugi bolj srečni.

Peregrino pa je bil zaverovan v dobro nado in upanje. Obličje mu je še vedno žarelo, v hipu se je pomladil. Morda bi še govoril in hvalil svojo ljubo, dobro nečakinjo, pa ga je premotil krčevit jok, ki smo ga zaslišali iz hodnika. Jok je vedno silneje silil v našo sobo. Postali smo pozorni in ugibali, kaj se je neki dogodilo in kdo joče. Vrata so se odprla in vstopil je z omahujočimi koraki Giovanetti. Paznik ga je podpiral in ga tolažil:

– Kaj hočete, vsem nam je usojeno. Danes meni, jutri tebi! Potolažite se, počasi bodete pozabili tudi to nesrečo.

– Nikdar ne bom pozabil nikdar! Oh, uboga moja žena, moja žena! Kaj bom počel brez tebe?

Obkolili smo ga in razumeli, vendar je nekdo vprašal, kaj se je zgodilo. Z jokajočim glasom nam je Giovanetti razlagal, da ga je obiskal sin in mu javil ženino smrt. Kar naenkrat jo je stisnilo, pljučnica jo je zadavila. In sedaj je revež sam. Otroci so se razkropili po svetu. Kočica, tam v Abrucih, kjer je mislil, da bodeta z ženo preživela svoje stare dni, sameva prazna.

– Kaj bo, kaj bo z menoj? Nikogar nimam več na svetu. Zapuščen sem kakor osamelo drevo v puščavi, ki se upira žgočemu solncu in hrepeni po blagodejnem dežju in rosi dokler ga vročina ne umori. O joj meni, joj!

Tolažili smo ga, kakor smo pač mogli in znali, on pa je le ihtel in plakal. Še potem, ko je v sobi zavladala tišina, se je od hipa do hipa začul njegov pritajen plač in stok.

Kaj smo mi ljudje, kdo smo? življenje nas preizkuša z vsakovrstnimi dogodki, katerih ne moremo mi sami ne povzročiti, ne preprečiti. Rodi se otrok in mi se veselimo njegovega rojstva. Priljubi se nam, priraste nam k srcu, da bi bili pripravljeni žrtvovati vse zanj, pa pride bolezen in smrt nam ga ugrabi. Kdo bi popisal žalost njegovih starišev?

Imamo prijatelja, ženo, brata, živimo z drago osebo, kar naenkrat nam smrt uniči to skupno življenje in žalost se naseli v naših srcih.

Ali žalost ni trajna. Za njo pride pozabljenje. Spomin na umrle obledi in počasi izginja duš, iz naših src. Le tupatam se hipno povrne, komaj zaprta rana zaskeli, pa le trenotno. Življenje in njegov nemirni tok nam ne dopuščata, da bi vedno in trajno žalovali. In prav je, da je tako. Pozabljenje je velika dobrota za človeštvo.

Mnogokrat in v marsičem bi pa bilo vseeno boljše, da ne bi ljudje pozabili nikdar izvestnih dogodkov posebno tistih, ki so onesrečili sodobno človeštvo in rodove, ki bodo še prišli za nami.

VIII. Dosmrtniki.

Če vprašam kakšnega dosmrtnika, koliko je kaznovan, mi navadno odgovori: tri sardinske dneve, kar znači danes, jutri, vedno. Ali pa: "lesena ura mi teče". V odgovoru je precej tragične filozofije. Dosmrtnik je prepričan samo o eni gotovosti, namreč, da bo umrl v ječi, četudi mu brli v duši še vedno mala lučka negotovega upanja na pomiloščenje. Kazenski zakon sicer vsebuje člen, ki določa, da dosmrtnik lahko vloži prošnjo za pomiloščenje, ko je prestal dvajset let kazni in se je vedno dobro vedel. Toda slučaji pomilostitve so tako redki kakor bele vrane. Primeri se včasih, da izpustijo jetnika, ki je prestal trideset, štirideset ali celo več let ječe, pa to so izjeme. Prav gotovo je tak "srečnež" počel vsakovrstne podlosti v škodo svojih tovarišev in se s tem početjem priljubil kaznilniškemu vodstvu. Moral pa je tudi hliniti versko gorečnost in bogomolstvo, da ga je tudi jetniški kaplan priporočil.

Dosmrtniki se vdajo v nesrečno usodo zelo neradi, kar je razumljivo. Seveda si skušajo pomagati, kakor pač morejo. V pričetku kazni misli marsikateri, kako bi si "priigral svobodo", to se pravi, da bi ubežal iz rok pravice, toda malokateremu se posreči. Igra je nevarna in konča navadno slabo.

Iz samotnih temnic v Santo Stefano ali v Portolongone je nemogoče pobegniti in tam mora dosmrtnik preživeti od sedem do enajst let, kakor mu pač odloči obsodba. Dva načina sta torej mogoča. Beg med prevozom iz preiskovalnega zapora ali pa iz bolnišnice.

V prvem slučaju si arestant preskrbi ključek do zapestnic in med potjo si jih s pomočjo zob odklene. Z zobmi odvije vijak, da zapestnice popustijo, nakar si jih zrahlja in čaka, da se vlak prične ustavljati na postaji, kjer bi moral izstopiti. Preden povežejo karabinerji arestante na skupno verigo, skoči naš človek iz vlaka, odvrže zapestnice in beži, kolikor more. Tu pa tam se primeri, da srečno odnese pete in se potepa, dokler ga zopet ne ujamejo, navadno pa ga takoj ulove ali pa obstrele. Potem je njegova usoda toliko trša. Nadzirajo ga strožje in prenašati mora vsaktera ? in duševna mučenja.

Drugi način je še težji. Jetnik mora hliniti dolgo ? največjo vdanost in pokoro ter si ob ugodni priliki ? dobro bolezen. ? težko v laški ječi, zato že ? jo toliko sistem, kolikor ? in oskrbnik, ali zboleti ? je operacija nujno potrebna ? že nekoliko bolj nerodna zadeva. Kaznjenec mora razpolagati z neko vsoto, da si lahko ?bavi od bolničarjev ? potrebna za "ustvarjanje" bolezni in ugodnega ? v zdravnikovi okolici.

Mnogovrstne so bolezni ? prihajajo v poštev. Vnetje mrene ali vodnega mehurja, navidezno vnetje pokostne ? želodčne bolezni itd. Ko zdravnik napiše spričevalo in ? od vodstva nujen prevoz bolnika v najbližjo bolnišnico, tedaj odleže jetniku. ? trud in stroški niso bili ?. Sedaj je treba še obvestiti ? nanje prijatelje, da mu ? beg iz bolnišnice in iznajti način, kako prevariti ? karabinerje in jim odne?.

Če se mu vse posreči, je svoboden, ali ni še prost skrbi. Skrivati se mora, ? ne najde prilike za tih prelaz državne meje. Ta načrt skoro vselej ? ubežnik se napol ubit ? spremstvu "angeljev varuhov v zapore. Sodijo ga radi ? in ga pošljejo v temnice ?fana. Njegovo življenje je uničeno. Napol ga ubijejo, ? ulove, kar manjka pa ? motna celica in biriči, ki ?zirajo.

–––

Ko smo šli danes na sprehod, je bilo dvorišče že polno. Šetalo se je po njem že kakšnih trideset kaznjencev. Sobo štev. 5 belijo in njeni stanovalci so radi tega ves dan na zraku Ogledoval sem jih. Posebno sta se mi utihnila dva izmed njih.

Prvi je bil nizke postave, roke je imel dolge, da so mu mahedrale čez kolena, a obraz je sličil opičjemu. Zelo izrazite in izbokle čeljusti, potlačen nos in majhne, skoro nevidne oči so ga napravljale podobnega šimpanzu. Tudi on je dosmrtnik. Hodil je okrog zida in trdovratno zrl v tla. Nič ga ni zmotilo, da bi se ozrl kam drugam ali da bi koga pogledal. Stopical je venomer svojo pot kot bi bilo to njegovo najvažnejše opravilo, ki si ga je določil za cilj svojega življenja.

Za njim se je pomikal visok, močan človek, star kakšnih 50 let. Oči je imel zakrite s košatimi, dolgimi in sršečimi obrvi, lasje so mu stali kot ščetine, a roke je imel velike kot medvedje šape. Nerodno se je kretal, menda so ga bolele noge in iskal po tleh čike, ki jih je vtikal v usta in jih žvečil. Ko ga je kateri ogovoril, se mu je raztegnil obraz, širok kot polna luna in pokazal je velikanske zobe. Nehote se mi je v mislih predstavil predpotopni človek, ki se potika po še nedolžni zemlji in si išče svoj plen z močjo svojih mišic in zobovja, potem se pa vleže v podzemeljsko votlino in prebavlja.

Neki drugi dosmrtnik se je vsajal in kričal nad pometačem njegove sobe. Sardinijec Giovanni Marija je bil ta. Neznaten možiček, a poln kljubovalnosti in hudobije. Nedaleč od njega je pridigal star, brezzobi Toskanec mali gruči:

–Farju ne smeš prav nič zaupati. Kar je slabega na svetu, vsega so oni krivi. Vedno so bili na strani mogočnežev in jih podpirali proti revežem. Rim je vlačugarsko mesto, da veste! Vatikan pa leglo vseh prevar in svinjarij.

– Pa kaj so ti vendar naredili, da si tako hud na nje, je pobaral nekdo.

– Meni? Skoro ne vem, kaj bi jim očital, a ne maram jih. Vem, da je resnica, kar pravim. Sicer pa čitaj zgodovino in pomisli nekoliko. Našel boš marsikaj zanimivega, tudi o španski inkviziciji in takih malenkostih. Ko boš premlel to, pa beri nekoliko o vladarjih slavne savojske rodovine, po milosti božji naših maziljenih kraljev. Tudi to poglavje je res zanimivo, posebno pa o našem 2re-galantuomo" Vittorio Emanuele II.

Približal se mi je njihov pometač. Slok, a že postaran človek z belimi lasmi. Sodil sem po obrazu, da je iz naših krajev in nisem se motil. Predstavil se mi je in spoznal sem spet žrtev naših družinskih prepirov in tragedij. Brat je ubil brata. Oče je bil osumljen sokrivde ter kaznovan na sedemletno ječo. V treh mesecih bo končal jetniško življenje in se vrnil na Kras, kjer ga čaka uničen kmečki dom in žalostni spomini.

Tožil mi je: Sedaj je končano in lahko vam povem, prav nič nisem kriv. Saj sta bila obadva moja otroka. Hudo mi je, da se je tako zgodilo. Še hujše pa mi je, ko pomislim, da sta dva nedolžna, nedorasla dečka krivo pričala proti meni, ker jih je nagovorila in prisilila k temu preiskovalna oblast. Zaradi njih dveh mi ej hudo, ne radi mene.

Joj, kam smo prišli! Nekdaj smo tako lepo živeli. V miru in blagostanju smo se razvijali. Kultura se je širila med nami, da je bilo veselje. Lepo je bilo! Odkar pa so ti ljudje med nami, vlada siromaštvo, prepir in zločin. Veste, vsega tega je krivo siromaštvo in kdor ga je povzročil.

To so oni. Saj ni videti več veselega obraza med nami. Smeh nam je zamrl na ustih, obrazi so tožni in žalostni, obup nam je legel na srce in duše. Sami sebe ne maramo več. Kdaj bo tega konec? Pozdravite Janeza, je še pristavil in odhitel prinašat svojim ljudem vodo.

Soba številka 5 je največja v starinskem gradu, pa tudi najbolj nesnažna. Trideset ležišč je v njej. Njeni stanovalci so večinoma starčki, obsojeni na dolgoletno ali dosmrtno ječo. Pohabljeni in umazani, prava ciganska družba. Nekateri se niso okopali morda že deset let, za-o redijo na sebi in na postelji ves pisan mrčes, ki ga premore kaznilnica. Uši, bolhe, stenice vsega je v obilici. Neznanski prah, nesnaga in neznosen smrad jim lajšajo njihovo klaverno življenje. Tako životarijo in hirajo, dokler se jih ne usmili smrt. Takrat se rešijo vsega dobrega in slabega. Takrat poneha sebičnost, opravljanje in obrekovanje, malenkostni prepiri in stara sovraštva, preneha pa tudi njihovo pusto in mučno življenje, ki se vleče dolgočasno in turobno kot jesenski dnevi.

Iz dolgočasja zabavljajo eden na drugega, se jezijo, prepirajo in tožijo tovariše pri poveljniku. Radi siromaštva in sebičnosti pa kupčujejo s kruhom in drugimi živili, s starimi capami in različnimi drugimi predmeti. Dosmrtnik je še bolj sebičen kot je navadno začasni jetnik. On upa, da bo nekoč pomiloščen, zato misli na svojo bodočnost. Pripravlja si in zbira kupček za stare dni, ko se bo vrnil slaboten in onemogel v svoje kraje, kjer bo v miru pričakoval smrti. Dokler je mlad in čil, dela v kaznilnici in čeprav je zaslužek tako pičel in skromen, da bi lahko v enem dnevu potrošil mesečno plačo, vendar prihrani v teku desetih do dvajsetih let po par stotakov ali celo kak tisočak. Ko oslabi in zboli, ga pošljejo v "zdravilišče". Tu bi lahko pomalem trošil svoje prihranke in si nekoliko zboljšal slabo jetniško hrano. Pa on tega noče, še celo s svojim pičlim živežem baranta in kupčuje, da mu le ni treba načeti kupčka, ki ga kaznilniška uprava po njegovi smrti zapleni.

Število dosmrtnikov v naši "hiši" se vrti okoli dvajsetih. Včasih je kateri več, včasih manj, ker se naše prebivalstvo vedno preminja. Nekateri prihajajo, drugi odhajajo. Večina kaznjencev se kaj hitro naveliča iste kaznilnice in prosi in moleduje toliko časa, dokler ni premeščena. Nekateri so obšli že vse hiše pokore na apeninskem polotoku, pa kaznjenec se ne ustraši števila. On doseže svoj namen z lepim, še največkrat pa z grdim vedenjem.

Omenil sem že in medlo opisal dosmrtnike v moji sobi, le o Tozziju naj še spregovorim nekoliko. Poslali so ga k nam radi jetike. Koj ko je prišel, že prvi večer nam je povedal svojo povest. Opazoval sem ga več dni zaporedoma in v njegovih očeh sem čital hinavstvo, prevaro in podlost. Človek ne sme soditi svojega bližnjega, vendar se ne more otresti občutka, ki ga spreleti, ko prvič občuje z drugim bitjem. Tozzi mi je bil že pri prvem srečanju odvraten. Pozneje sem spoznal, da me moja čustva niso varala.

Ovaduh je bil ves čas, izkoriščevalec in klečeplazec. Če bi njemu koristilo, bi nas vse pogazil, da uničil, če bi le mogel. Postajal mi je vsak dan zoprnejši. čeravno sem skušal občevati prijateljski z njim kakor z drugimi sotrpini. Pa se nisem mogel nikdar docela iznebiti neke notranje, pritajene mržnje proti njemu in Vicenzu. Trenotno se je ta mržnja pretvarjala v odkrito sovraštvo in preziranje, končno sem pa le potlačil v sebi ta človeka nevredna čustva.

IX. Filippo

Lep, krasen dan je danes. Solnce obseva mestece in naš grad z vsem svojim sijajem. S svojimi zlatimi žarki obliva vsak dan manj. Sence se večajo in raztezajo po njem žalostno kakor naše življenje. Kmalu ne bomo več videli solnca v našem vodnjaku, ko bomo šli na šetnjo. Še tri ali štiri tedne bomo uživali njegovo blagodejno toplino, potem pa nas bo zapustilo. Nič več ga ne bomo videli, ne v sobah, niti na dvorišču. Celih sedem mesecev in pol bo vladal mrak v tem nesrečenem poslopju.

V mestecu praznujejo svojega zaščitnika sv. Eustizija. Že tretji dan se narodič veseli in zabava. Navsezgodaj začno brneti in zvoniti mali in veliki zvonovi, še celo zvonček na mestni hiši pozvanja vmes. Nam, jetnikom to zvonenje prav ne ugaja. Naveličali smo se ga, posebno kar je nas Primorcev, ki smo vajeni lepo uglašenega pritrkavanja, katero nam je vzbujalo v sirih veselje in najlepša čustva. Tu pa nabijajo po zvonovih kot kovač po železu. "A stormo" imenujejo oni ta način zvonenja. Nikake ubranosti ni, le divje razbijanje in tolčenje po zvonovih se čuje.

Zatem prikoraka na trg godba, ki svira kraljevo koračnico. Ko izzvenijo zadnji zvoki, že pričenja "Giovinezza". Godba odhaja v druge dele mesteca, za nje pa teka in se podi mladež, otroci, ki vzklikajo in kriče kot bi hoteli preglasiti sami sebe in godbo. Godci se ustavijo v bližini neke obzidane kotline, množica drvi zanjo in se drenja in gnete okoli zida. V jami pa se kreče par ljudi, eden izmed njih odklepa težka vrata, ki vodijo v podzemsko klet. Možje točijo vino v majolike in jih podajajo okoli stoječim, ti jih pa delijo med narod. Ljudstvo pije in se zahvaljuje, godba zaigra, mladi pari se sučejo po prašni cesti.

– Vidiš jih, pravi Corri, lačni so, saj živijo od danes do jutri, pa so veseli in pozabijo na vse trpljenje, da le začujejo godbo in nekoliko porajajo. Mi smo pač narod veseljakov in brezskrbnežev.

Popoldne je veselica na trgu. Plesna godba, poskočnice, ves trg je napolnjen z meščani. Mladina se suče, pleše in veseli. Med njo igra razposajenost in nagajivost. Nežne ljubezni in ljubimkanja se pletejo med posameznimi pari, ki izginjajo proti kostanjevemu gozdičku. Kaznjencev se polašča zavist. Marsikak opolzel dovtip, dvoumna opazka in krilatica zleti po smradljivem vzduhu naše sobe.

Kmalu se naveličamo dirindaja in tujega veselja. Zapuščamo okna. Težko je opazovati iz robstva veselje drugih. Paznik nas je itak že večkrat pozval, naj odstopimo od oken in nam grozil z raportom.

Med tem prinašajo bolničarji novinca. Položijo ga na posteljo, ki jo je zapustil rimski okoličan, številka 3845. Pogledam pobližje novega tovariša in skoro se ga ustrašim. Pravi nestvor! Telo je popolnoma izsušeno, kosti štrlijo od njega, a na tem okostnjaku čepi orjaška, zabuhla glava. Iz ust mu visi debela, rjavo-zamazana kepa. ki predstavlja jezik. Ustnice so mu nabrekle in sličijo napol preklani gobi. Lica pa so tako otekla, da se je čelo kar nekam stisnilo in izgubilo. Skoraj ga ne morem opaziti. Samo dve minuti sem pri njem, pa mi začne siliti iz želodca borno kosilo.

Strašno smrdi iz njega. Vzduh, pokvarjen že oddavna, je prežet naenkrat z jedkim, dušečim duhom, ki nadkriljuje ves ostali smrad. Bežim na drugi konec celice. kjer mi nekoliko odleže.

Mož je sifilitičen. Bolezen ga je spravila na kraj groba. Ne bo dolgo živel, kmalu bo po njem.

Janez, ki leži prav poleg njega, si zakriva usta in nos z robcem ter ugovarja.

– Posebej ga denite, samega!

Pa postrežnika mu ?. Kdo bo živel poleg njega.

Bolničarji se ne zmenijo za njegovo ugovarjanje. Še {{nejasno|?}šajo ga ne. Mirno opravijo posel in odidejo.

Mislim si, kako bom spal v bližini mrtvega Človeka. To ? hudo in neznosno. To je ? da ni okno preveč oddaljeno od mojega ležišča. Že nekaj ? me moja noga strašno ? me sili, da polegam skoro ? dan. Le malokdaj vstanem in takrat za prav kratek ? pa bom moral opustiti ? ker je nemogoče prenašati smrad.

Nagovarjam tovariše, da bi se pritožili zdravniku. Tisti, ki spimo v bližini, se strinjamo, drugi se ne zanimajo, nekateri pa celo ugovarjajo.

– Revež bo itak kmalu izdahnil. Ne oropaj ga še tistega ?lega razvedrila, ki ga ima v ? družbi, pravi Tozzi.

– Lahko govoriš, ti, ki si lepo na prepihu. Veter odn? ves smrad poprej, preden pride do tebe. Daj, prosim te, zamenjajva ležišča. Prav rad ti prepustim svoje. Nočeš, ti vzor človekoljubnosti, kaj? mu ? drugi.

On pa se ne zmeni za ? loge. Trdi, da mu je dobro, kjer je. Čemu bi se selil?

Grem v posteljo. Janez ? je. Ne vzdrži več. Rad bi ? pa ne more. Toži mi:

– Kaj takega pa še ne! ? smo leto živim v smradu ? gnojnici, ali na tako ? duh še nisem naletel. Jutri rečem zdravniku. Ali premesti mene, ali pa njega.

Skušam zaspati. Komaj zatisnem oči, ko udari vame ? in nagniti se moram k ? vjamem nekoliko svežega zraka v trpeča pljuča. Šele proti ? uri zjutraj zadremljem. Spanje mi je težko in nemirno. ? kaj mi leži na prsih kot težko breme. Mora me duši.

–––

Filippo je že peti dan pri nas. Zrak okoli njega je ves izprijen in pokvarjen. Ne more se vztrajati poleg njega, tako človeka duši in davi. Jedek, oster duh ščegeče in draži grlo, nos in pljuča. Neznosno!

Janez se je prvi dan pritožil, pa ga je zdravnik poslal v navadno celico, kjer pa ni mogel ostati radi hrane, ki je njegov želodec ne prenese. Prebavljalni organi in želodec so mu docela odpovedali.

Tisto jutro sem molčal, ker me je ujezil Tozzi z njegovim "človekoljubnim" modrovanjem. Drugo jutro pa sem prenesel z velikim naporom slamnjačo tik pod okno, se vlegel na njo in čakal zdravnika. Tam me je našel in seveda, ni mogel iti kar tako mimo. Ko me je vprašal, zakaj sem se vlegel na tla, sem mu odgovoril, da ne morem prenašati smradu, ki prihaja od Filippa.

– Saj ni tako hudo. Poglejte, jaz grem prav k njemu, pa mi nič ne de.

Res je stopil k njemu, ali nos si je zamašil s koščkom bombaža, namočenim v etru. Tudi nadpaznik in pater sta skušala premagati neznosen duh z etrom. Kaj hitro so se obrnili vsi trije in zapuščali okuženi prostor.

Tedaj pa se je dvignil Filippo v postelji in zamrmral nekaj nerazumljivega. Valil je jezik predstavljajočo kepo po ustih in se trudil, da bi izrekel, kar je želel. Na obrazu se mu je poznal napor, ki ga je povzročala želja in volja, da bi se jasno izrazil in povedal, kar je mislil in hotel prositi. Zaman, nikdo ga ni razumel. Zdravnik se je zobrnil k njemu, ali razumeti ga ni mogel. Pritekel je k ležišču Vicenzo in s sladkim, hlinjenim glasom povpraševal:

– Filippo, povej meni kaj bi rad! Kaj hočeš, Filippo?

Revež se je trudil in spakoval brezuspešno. Beseda ni hotela iz ust.

– Ne razumem ga, tudi jaz ga ne razumem, je izjavil konečno pometač. Ubogi Filippo, na smrt obsojeni siromak, vide, da ga ne poslušajo več in da ga zapuščajo, je tedaj napel vse sile. Dvignil je naporno svoje izsušeno telo ter stopil iz postelje. Sličil je lesenim možičkom z drobnimi, tankimi nožicami, na katere je prilepljen neoblikovani šibki trup, pokrit z ogromno kroglo, ki naj bi nadomeščala glavo. Podoben je bil mumiji, katere trup je popolnoma posušen, le glavo ima še svežo, da živo in zabuhlo. Zdelo se mi je, da vidim pred seboj smrt, ki ji je glava oživela.

Držal se je z desnico postelje da ni padel, z levico pa je popretil zdravniku. Iz njegovih skaženih, potvorjenih ust je slednjič priletela beseda, komaj razumljiva: Zdravila!

– Zdravila? Tam doli so zdravila zate, pod cipresami! se je zasmejal doktor in naglo odšel s svojim spremstvom iz celice.

Pošastnemu okostnjaku so se nenadno razširile oči. Iz njih je švignil srep, jezen pogled, ki je izražal ves srd, sovraštvo in zaničevanje, ki ga je bil še zmožen v zadnjih urah svojega življenja. Nato pa se je Filippo zgrudil ob postelji na tla. Njegove sile so bile izčrpane. Nit njegovega življenja se je pričela trgati, kmalu mu bo pošla vsa življenska moč in povrnil se bo v snov, iz katere izhaja.

Vicenzo ga je dvignil in ga položil na posteljo, kjer je obstal mirno kot bi nas že zapustil.

* * *

Danes je zelo soparno in vroče. Težko dihamo, tako nas gnjavi umorno vreme. Večeri se. Solnce je šlo spat. Le izza gora pošilja še nekaj žarkov, ki obsevajo v lahni rdečkasti zarji njihove vrhove. Zarja se polagoma preliva v medel, bledo-sivkast mrak, ki bo v kratkem zagrnil vso okolico.

Mi smo že vsi v posteljah, le par kaznjencev se še šeta po sobi in kramlja s tihim, pritajenim glasom. Vicenzo pa je ravnokar odpodil mogočen roj muh s Fillipovega obraza. Muhe so se neznansko razmnožile, odkar je Fillipo pri nas. Po licih se plazijo cele jate in srkajo rumenkasto, gnojno tekočino, ki se mu cedi in sili iz ust. Na rjuhah in na robcu, s katerim mu brišemo gnoj in sluz, jih je vse polno. Belina perila se ne vidi, ker je vsa pogrnjena s črnimi pikami, ki lazijo po njem. Pometač in vsi drugi podimo usiljivke, branimo ga pred nadležnicami, pa malo pomaga revežu ves trud. Spreletijo se po sobi, vsedejo se na naše postelje, na naše obrazen in telesa, pa spet odletijo na pašo k Fillipu.

Odzvanja k počitku. Moja postelja je sedaj tik ob oknu in prijetna sapica mi pihlja naravnost v obraz ter odganja smrad, ki prihaja iz stranišča in od Fillipovega ležišča. Pogledam skozi okno. Nebo se je pooblačilo in je prepreženo s težkimi črnimi oblaki, visečimi do zemlje. Vrhovi Cimina so docela zakriti. Oddaleč se čuje zamolklo bobnenje. Grmi in presledkoma se zabliska v bližini. Nevihta se pripravlja.

Premišljam, če bi zaprl okno, ali bi pustil odprto. Okna so precej nizka, komaj pol metra od tlaka. Če bo nastala ploha, bo voda letela naravnost na posteljo. Vendar se ne morem odločiti radi težkega, smrdljivega duha. Sicer pa je še čas. Nevihta je še daleč, tam v okolici Rima.

– Padalo bo, naliv bomo dobili, ugotavlja Giovanetti. Prav za prav smo užili dokaj lepega vremena, že štiri mesece ni bilo dežja. Potreba ga je. Zemlja je suha in kliče po njem.

– Zbogom lepi dnevi! Nastopilo bo deževje in megle. Solnce bomo videli le redkokdaj. Kostnobolni se bodo počutili slabo od sedaj dalje, modruje Vicenzo, pa ga ustavi zvonec, ki nam zapoveduje molk.

Prihaja paznik, trka na vrata: – Silenzio! Molk!

Vsi umolknejo, le tam v nasprotnem kotu se čuje rahel, pritajen šepet dveh kaznjencev.

Corri se nagne iz postelje k meni.

– Veste, jaz sem star znanec v kaznilnicah. Že precej sem jih obšel. Kazni pa se niti ne spominjam, vem samo, da jih je mnogo. Kadar človek pade v prvič, se zaleti potem še v drugo, kaj hočete, in tako gre stvar sama dalje. Nazadnje mi je vseeno, aj bo tako ali drugače. Rad tako-le malo poštudiram in razmotrivam dogodke, značaje ljudi in potek njihovega življenja. V mojem kraju sem opazoval nekatere pobožnjake, na primer, pa sem ugotovil, da so bili ti-le večji falotje kot pa oni, ki so redkokdaj zahajali v cerkev. Seveda, med njimi so bile tudi izjeme, to priznavam, ali vendar nisem razumel, kako more nekdo, ki se venomer klanja in moli Bogu, škodovati svojemu sosedu. Sploh se mi zdi, da je vera, katere nas uči rimsko-katoliška cerkev, hinavska. Ne morem si namreč tolmačiti dejstva, da po tolikih stoletjih še ni prišel do veljave nauk ljubezni do bližnjega. Pa kako bi!? Saj so vendar tisti, ki nam razlagajo ta nauk, ravno taki sebičneži kot navadni ljudje. Le poglejte jih! Kateri izmed njih živi po Kristusovih naukih? Nihče, to vam pravim! Morda naš kaplan? Odrl bi nas žive, če bi mogel. Ljudje smo kakor on, čeprav smo v očeh pravice večji grešniki kot je on. Ali smo pa tudi v resnici večji hudodelci? Trdim, da nismo. Le izberite največjega zločinca, nikdar ne boste našli med njimi tolikega brezsrčneža. kako je naš don Marianni.

Pritrjujem mu, da je Kristusov nauk lep in če bi vsi živeli po njem, bi se res uresničilo božje kraljestvo na zemlji. Žal, pa ne bo to nikdar prišlo, ker smo vsi več ali manj sebični. Današnje družabno življenje je pa tako urejeno, da na sili k sebičnosti in od te k drugim slabim lastnostim. V boju za obstanek se ljudje poslužujejo vsakovrstnih in vseh sredstev, ki so jim na razpolago. Ni čudno, če se zatečejo tudi k slabim činom in dejanjem.

– Da, to je res. Zemlja rodi za vse, pa so le ljudje, ki imajo vsega na prebitek, dočim drugi stradajo. Potem se pa debeluharji čudijo, če si reveži skušajo pomagati na nedovoljen način. Če nujno potrebujem neko stvar, ki si je ne morem preskrbeti poštenim potom, si jo vzamem, kjer je je preveč. Kadar pa storiš to enkrat, boš storil tudi dvakrat, trikrat, stokrat. Privadiš se in ne moreš več odnehati. Menda nam je že v krvi ta strast. Saj Lombroso trdi, da se zločinec rodi in se mu že ob rojstvu pozna, kaj bo postal v življenju. Mogoče je tudi res. Poglejte mene! Vidite čelo, kako je zvrnjeno nazaj in potisnjeno?

Prijema si čelo in ga otipava, moleč ga naprej k moji postelji.

– Rojen zločinec sem, tu ni pomoči. In tak bom tudi ostal. Usoda je taka.

Po kratkem molku me vpraša: – Kaj si mislite vi, je-li boljša protestantovska vera od naše?

Vsaka vera je dobra, v kolikor je njen namen, da izboljša moralno življenje človeka. Seveda je treba očistiti verske nauke vseh bajk in legend in izluščiti jedro, ki se skriva v verski doktrini. In ni dovolj, da poznamo čiste verske, ali bolje moralne nauke, temveč moramo tudi živeti po njih.

– Dobro, toda pojasnite mi, zakaj so protestantovski propovedniki usmiljenejši in dobrotljivejši od naših. Pri nas je bil eden teh učenikov in podpiral je vse tiste, ki so se vpisali v njegovo vero. Katoliški duhovni pa samo pobirajo in grabijo. Nič vam ne dajo, četudi ste potrebni pomoči.

– Ali je pomagal samo svojim vernikom?

– To se razume. Zakaj neki naj bi pripomogel tudi drugim?

– V tem slučaju ni bil pravi kristjan. Kajti prva zapoved se glasi: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Vse druge izvirajo iz te prve zapovedi. Naš bližnji pa je vsak človek brez razlike, pa naj pripada tej ali oni cerkvi. Dejstvo, da je drugačnega prepričanja in mišljenja, nas ne sme odvračati od usmiljenja in dobrotljivosti. Kadar in če je človek v stiski, v potrebi in v nesreči mu moramo pomagati. To je naša prva in največja dolžnost, pa naj verujemo karsibodi.

– Prav pravite. Pa dovolj naj bo za nocoj. Lahko noč!

Vleže se in ogrne z rjuho. Odeje so pretežke v tej soparni vročini. Človek se koplje v potu pod njimi. Tudi jaz želim zaspati, in čudno, danes mi kar lezejo oči skupaj in v trenutku zasnivam.

Prebudi me močan vihar, ki tuli in razsaja okrog grada. Vse peklenske sile so sestale v besnem in divjem plesu. Starinsko poslopje ječi in škriplje v svojih temeljih. Tri metre debeli zidovi se majejo kot šibko drevesce, izpostavljeno na samotni poljani grozovitemu orkanu. Vmes pa se sliši, kako lije v gostih curkih izpod neba. Strašanska ploha in nevihta razsaja zunaj.

V sobi je tema. Nevihta je prekinila električni tok. Le kadar zabliska, se pokaže plavkasto ognjeni ?svetljajoč sobo bežen ?. Blisku sledi grom, ? ozračje kot najhujše ?vanje s topovi. Bliska ? nepresledkoma.

Slišim, kako nekdo ? Vicenzo, tiplje ob posteljah in zadeva vanje in v ? razmetano po našem ? daj zapira okna. Dvignem se tudi jaz, pa me zazebe ? in v prsa. Čutim, da ? premočen; tudi postelja je mokra. Ploha me je ? okno kljub temu, da je ? zid čez meter debel. ? zapiram okno. Vihar ? vrže ob tla, tolika je ? moč in moja slabost. ? se mi posreči. Zamenjam mokro srajco in popravim ? nakar se spet vležem.

Nevihta nadaljuje ? strašno pesmijo. Bli? skom šviga po črnem ? katerem se pode ? oblakov. Grom in tresk ? jata nadnaravni kon? pa zavija in hrumi ? kriva strehe, lomi?, ki so kljubovala tolikim stoletjem in šibke trte. ? hrum in trušč nas ? se, da se nahajamo v ? tovarni ali kovačnici ? tisoči strojev, bobneč ?jajočimi in hrumočimi. ? pritisk na električen ? požene v tek, da brnijo, ropotajo in grmijo ? prav tako neznaten ? ustavi, da mirujejo. Nevihta bo ponehala tako hitro kot je pričela.

–––

Po stopnjicah tekajo pazniki in se kličejo med seboj. Raznašajo petrolejke po sobah. V takih viharnih nočeh so pazniki zelo v skrbeh. Jetniki se lahko v temi stepejo ali pa utečejo. Večkrat se je že pripetilo, da je jetnik v taki noči zabodel tovariša, s katerim je imel stare račune. Odgovornost je velika, zato se pazniki bojijo takih noči. Ravnokar prinaša ječar tudi nam luč.

Komaj stopi v naš brlog, se raztegne po celici grozovit, nečloveški krik, podoben kriku ranjene zveri. Temu sledi zamolklo, krčevito grgranje in grčanje. Vsi se ozremo proti Filippu. Okostnjak se stresa v zadnjem, obupnem boju med življenjem in smrtjo. Izdihnil je ...

Spominjam se, da mi je Janez, videvši dva goloba, ki sta priletela na naše okno, rekel sinoči : – Prišla sta po dušo nekoga. Nocoj bo eden izmed nas umrl. Fillpo je zelo slab. Srečen je on. V nebesa bo šel.

Rešiti se iz zemskega pekla, to se pravi iti v nebesa. Pekla namreč kot je naš pekel, tu v ječi. Življenje me je uteklo. Nikakih zdravil ne potrebuje več. Ozdravil je in dobro mu je. Nič več trpljenja, ne žalosti, ne jeze in ne sovraštva. Vse je izginilo. Ostala sta samo mir in tišina.

Tudi njegova pregreha in njegov zločin sta se umaknila v pozabljanje.

X. Na pragu večnosti

Vozilo drdra po lahno vzpeti cesti. Solnce nas boža s svojimi žarki in nas prijetno ogreva. Svet okrog nas je lep in vabljiv. Na vseh straneh cvetejo krasne rože in cvetice. Vse je prežeto z njegovim opojnim, omamljivim vonjem. Spomini se nam vzbujajo na naša mlada leta, ko smo se šetali prosti in brezskrbni po cvetočih poljanah in travnikih.

Po goricah se vijejo dolge, goste brajde trt, polnih sladkega sadeža, ki bo nekoč razveseljeval ljudi s svojim močnim sokom in jim preganjal skrbi in otožnost. Med brajdami rumenijo breskve in zapeljivo vabijo v posete.

Naenkrat se zdrsnemo. Kaj se je zgodilo? Povozili smo malo jagnje. Njegovo drobno, nebogljeno telesce trepeta v zadnjih utripih življenja. Iz njega lije kri v drobnem, tankem curku. Cesta je pordečela. Zakaj smo to storili?

Glej, kako se podi proti nam veliki mesarski pes. Zaganja se v nas in ustavlja konje. Tako miren je bil do zdaj. skoraj ga ni bilo, sedaj pa je postal tako hud in hudoben.

Ubogo jagnje je izdihnilo. Poginilo je. Na cesti je ostala sivkasto-bela kepa, pomazana z rdečimi lisami.

* * *

– Tam-le, poglejte, se vam bo godilo dobro. Počutili se boste kot doma.

Os kje prihaja ta glas? Šepeta mi zapeljivo na uho, morda me hoče varati. Aha, to si ti karabiner! Ne verujem ti, ne, prav ničesar ti ne verujem! Tolažil bi me rad, kaj ne? Lažeš, kot lažejo vsi. Zakaj pa ne poveš resnice, kaj?

Kaj se jeziš in cmeriš? Saj vem! Tvoja služba je taka in zakon moraš spoštovati. Ubogati moraš in se ponižati. Čemu pa nisi ostal doma? Oral bi in sejal, žetev bi bila tvoja. Nihče te ne bi sovražil in preziral. Tako pa si ne moreš niti misliti, koliko kletev, groženj in slabih želja visi nad tvojo glavo. A tako, nimaš zemlje in ne moreš živeti? Pa dobi si jo. Zemlja čaka, da pride k njej priden delavec. Za vse rodi, samo ljubiti in negovati jo je treba.

Glej, tam-le, starinsko poslopje! Vse se mu uklanja, vse se ga boji. Pod njim trepetajo, se tresejo borne kočice in hišice. Če se zruši, bodo pokopane tudi one. Oh, uničite ta stari spomin sužnjosti in sramote, saj hišice bomo sezidali nove. Lepše in večje in bolj prostorne, bolj zračne.

* * *

Vincenzo, kje si? Pogrni me! Kaj se vendar obotavljaš? Aha, zdaj vem. Že dolgo ti nisem kupil pol litra. Oprosti, nimam denarja! Oh, vendar si prišel. Tako, hvala! Zdaj je dobro. Ne, ne prevroče mi je. Vrzi proč te odeje! Saj si dober človek. Če bom umrl, le vzemi, kar imam!

Joj, kako je to čudno! Kje si, ženka? Poljubi me še enkrat, zadnjič! In ti, dete ubogo, ki me ne poznaš, pridi k meni! Oh, koliko trpimo!

* * *

Kaj prihaja skozi okno? Voda, sama voda! Celi potoki vode, reke so. Ne, morje! Bežite ljudje, da se ne potopite! Grda, umazana voda vas bo požrla, branite se!

Oh, kako je mrzlo, pa ni snega, ne. Tudi burja ne piha in ne prepeva svojih lepih pesmi. Burja, pridi, odženi ta mraz! Burje mi dajte! Že prihaja! Kako to hladi! Prav do duše. Telo ne potrebuje hladu, ono je zdravo. Duša je bolna in srce. Njih dva moramo ozdraviti.

A, to si ti, Vicenzo! Ti pahljaš okoli mojega obraza. Hvala ti! Nisem verjel, da si toliko usmiljen. Oprosti mi!

* * *

V sodni dvorani sem. Prisostvujem sodbi človeka proti človeku. V kletki sedi bledo, upadlo obličje. Kradel je ta človek. Okoli kletke stoje, z mrkimi obrazi, čuvarji pravice. Trioglati klobuki, okrašeni s kokardo, jim dajejo videz važnih in imenitnih stvorov. Gotovo da, ti ljudje pač uklepajo in vodijo pred pravico druge ljudi, zato so tako imenitni.

Tam na onem koncu, v sredini, stoji miza v obliki konjske podkve. Na njenem pročelju se blesti napis: Pravica je za vse enaka!

Okoli mize sedijo sodniki v črnih, z zlatom obrobljenih haljah. Dostojanstveno kimajo z glavami med pritajenim pogovorom. Celo nasmehne se kateri izmed njih, kaj se ne bi, saj je tudi on človek. Mimogrede se ozirajo na obtoženca, nasmeh se izgubi iz obraza: Sodnik mora biti resen in dostojanstven.

Zdajci se dvigne zastopnik pravice. Izprašuje obtoženca. Kdaj in kje se je rodil, kdo mu je bil oče, kdo mati? Se li čuti krivega?

Jetnik odgovarja malomarno, z odsotnim glasom, kot bi ga vsa zadeva ne zanimala najmanj. Navsezadnje kaj je njemu mar vse to? Kradel je. To je gotovo in dokazano. Zakaj je kradel, tega pa ga nihče ne vpraša. On pričakuje tega vprašanja, želi si ga, ali nihče se ne spomni, da bi se zanimal za vzrok njegovega početja. Torej je pač brezpomembno, kaj naj odgovarja.

Sodba traja dlje. Obtoženec ne taji. Čemu? Saj so ga videli. Kruha je hotel dati drugim, pa so ga presenetili. Krivda je dokazana, krivec pričakuje, da mu odmerijo kazen.

Oglasi se državni tožilec. Z rezkim, strogim glasom slika obtoženca. Propalo bitje, ki želi svojim bližnjim pogubo in propast, da uteši svoje želje po zabavi in nasladi. Pripadnik onih, ki bi radi uničili človeško družbo: v splošnem nevaren človek. Zakona ne spoštuje. Mesto, da bi se poročil in si ustanovil družino, ki bi bila v korist in ponos človeške družbe in njenega reda, se je združil z vlačugo. In otroci bodo propalice in vlačuge kakor njihovi starši.

Poleg sebe zaslišim pritajeno stokanje in jok. Ozrem se in zagledam mlado, na videz pa že staro žensko, oblečeno v borne cunje, z detetom v naročju. Skrb in beda sta ji upognili njeno mlado telo in ji začrtali ostre gube v obraz. Njeno obličje je napolnjeno z brazdami, sledovi težkih dni se ji poznajo povsod na obrazu.

– Verujte mi, dahne proti meni, da ga ni boljšega človeka na svetu. Vedno je delal, dokler je bilo mogoče. Zdaj pa ni dela. Videl je in gledal, kako stradava otrok in jaz. Smilila sva se mu. Zato se ni ustrašil zločina. Hotel je vzeti onim, ki mu niso hoteli dati. Ali je to greh? Zakaj imajo nekateri vsega preveč, drugi pa ničesar? To ni prav.

Motrim bledo, izsušeno žensko. V zadregi ne vem, kaj bi ji odgovoril. Od nje mi uide pogled na kletko. Glej, zdi se mi, da so prsa nesrečneža odprta. Iz njih se pokazuje temno-rdeča plast, preprežena z mnogimi žilicami in odtenki. Srce zločinca se je odkrilo. Kaže se sodnikom in vsem tistim, ki ga obsojajo.

Močno utriplje in bije v bojazni in strahu. Ali ga bodo res obsodili? Saj ni nameraval škodovati iz škodoželjnosti ali radi zabave. Sila in potreba sta ga prisilili k temu.

Tožilec je zaključil govor. Srce se umirja in diha svobodneje. Njegova barva, ki je med govorom postala temnejša, skoro črna, se polagoma spreminja v svetlejšo, živo rdečo bojo.

Zagovornik vstaja. Priklanja se sodemu dvoru in izjavlja, da se strinja s sodniki, ker dejanja ni mogoče tajiti. Priporoča pa, naj njegovega varovanca milo sodijo in naj upoštevajo okoliščine, ki so ga privedle k izvršitvi. Prikloni se globoko in se vsede.

Sodniki razglasijo sodbo. Kriv je, kradel je. Vsaka krivda pa mora biti kaznovana. Človek naj gre v ječo, zato, ker ni hotel stradati in ker se mu je smilila žena z otrokom, ki sta umirala od glada.

Močno zatrepeče srce in počrni. To ni več srce, ki ljubi in se žrtvuje, ne, to srce zdaj sovraži z vso močjo. Obtoženec se ozira okrog sebe. Njegov pogled se ustavi na sodnikih. Srepo jim šviga po njihovih obrazih in jim razgalja dušo.

– Hudobni ste in zločesti! Vi menite, da ste kaznovali mene, pa ste pahnili v še hujšo nesrečo in bedo slabotno, bedno žensko in nedolžnega otroka. Ali se vam nič ne smilita ti dve nebogljeni bitji?

Zbrišite oni napis, odt? zlate črke! Pravice ni!

Kraj mene zaplaka dete ?botno otroče v materinem naročju se joče. Mati ga ? mehko in prisrčno.

– Ne boj se, dušica, saj ? meni. Mamica ti je še ?. Skrbela bo zate, nič se ne boj srček! Ne jokaj, bodi ?. Ubogaj mamico! Ata je ? le oni gospodje so hudi. ? hotel vzeti kruha zate, ? grdo gledajo. Pa saj bi rad zaslužil, pa ni dobil dela. ? pa mu niso dali, zato pa je ? vzeti. Živeti je treba, ? rad umrje.

Govorila je bolj meni, ? hotela opravičiti njega.

* * *

Sodne dvorane bi več. ?gubila se je. Ali se je ? zemljo? Ali se je dvignila ? lake? Kje je, kam se je ?la? A, to ste ve miške! ? jo snedle, ste jo razgrizle ?čite jo, tako je prav!

Ne, ne! Kaj hočete mene ? skakajte po mojem obrazu ? prsih, saj vam nisem ni? žalega storil. Kruha sem vam dajal ponoči, ko so vsi spali, se spominjate?

Vicenzo zapodi te nes?! Ali jih vidiš? Poglej ? me grizejo! Uboga moja ?. Vsa so razgrizena in ?. Vidiš, kri mi teče povsod, ves sem krvav. Miške, preveč ?. Še prihajajo, vsa soba je ?njena z njimi. Celi kupi ?njajo in gnetejo. Boli me ?šči. Pojdite proč, proč od ?.

Mraz mi je. Zakaj ne ?te v peči? Bi radi, da bi ?. Saj ne bom, ne; zaman ?. Vaše želje se ne bodo ?. Nič vam ne koristijo, ?.

–––

Ti nesnažna žival, čemu mi vrtaš v prsih in v srcu? Veš, da si krvoločna pa hudobna. Pazi se, moji prijatelji prihajajo in gorje tebi. Vidiš, cela vojska se jih pomika proti tebi. Majhni so moji prijatelji rdeče pikice, pa veliko število majhnih užene še večjega velikana.

Preveč gori sedaj, ugasnite ogenj! Ves sem moker, toplo je.

– Ne razgrinjajte se! Obdržite odeje na sebi!

Ha ha, miške, močne in prevejane miške so zbežale. Ustrašile so se rdečih pikic. Stenice so močnejše od mišk.

Kaj pa je tebe prineslo iz špranje? Saj sem te ubil, seveda sem te. Vzel sem ti že življenje, kako to, da še živiš? Škorpijon ti, grdi, kaj laziš okoli mene in buljiš vame s tistimi nesramnimi očmi? Bi me li rad pičil?

Pa saj ga ni več. Spremenil se je v ostuden, pošasten stvor, ki nosi sodniško čepico na glavi. Nagiblje se k meni in mi šepeče s prezirljivim, zadirčnim, ukazujočim glasom: Umreti moraš!

Motiš se, ne bom umrl! Ti boš poginil, ne jaz. Jaz hočem živeti, veš. Hočem!

* * *

Tisti grozni večer mi bo ostal vedno v spominu. Zapuščal sem ta svet, a na pol poti sem se vrnil. Nisem hotel in nisem hotel umreti.

Po oni hudi nevihti, ki me je premočila do golega, se me je lotila pljučnica. Vsak dan sem bil slabši. Prosil sem zdravnika, naj mi pomaga, naj mi da zdravila. Zaman! Še zmenil se ni zame. Nas bivše Avstrijce je sovražil. Sicer pa je zanemarjal vse. Mi smo zavrženci, do katerih ni poznal on nikakega sočutja in usmiljenja. Sedaj ga ni več. Odpustili so ga iz službe.

Tudi ravnatelj in pater bosta premeščena. Računovodja je že odšel in se ustrelil v drugi kaznilnici. Zbal se je sodnega postopanja radi poneverb in sleparij.

Zdravnik nam je ostal v slabem spominu. Oddahnili smo si, ko smo izvedeli, da je odpuščen. Mnogokrat me je kuhala jeza, ko sem moledoval, naj me preišče, pa me ni hotel niti poslušati. Niti ozrl se ni, ko sem ga klical, kaj še da bi stopil bliže. Pošteno bi ga premlati, če bi ga le mogel.

Vsak dan je bil hujše. Deveti ali deseti večer po oni nevihti, pa nisem razumel ničesar več. Pričela je blodnja in motnja. Imel sem še toliko moči, da sem pogledal temperaturo na termometru, ki mi ga je vtaknil bolničar pod pazduho, in zamahnil z njim, da se je živo srebro znižalo. 41.7 stopinj! Nisem hotel, da bi uprava obvestila družino o mojem smrtno nevarnem stanju in jo brez potrebe vznemirjala. Če bi umrl, bi bilo pač vseeno, kdaj bi izvedela o mojem koncu. Kolikor pozneje, toliko bolje. Ker pa sem ozdravil, ji je bilo prihranjeno vsaj nekaj bolesti in žalosti.

Nisem se bal smrti, vendar sem si želel, močno želel zdravja, življenja. Z vso močjo in z vso dušo. Radi žene, ki sem jo moral zapustiti takoj po poroki, radi hčerke, ki se je rodila, ko sem čakal v preiskovalnem zaporu sodbe. Z ženo sva si predstavljala življenje v rožnatih barvah, pa nas je usoda prevarala. Hčerko bi popestoval, poigral bi se z njo, opazoval bi kako raste, kako se razvija. Sledil bi vsak hip njenega mladega življenja. Videl bi, kako se plazi po vseh štirih po sobi, kako poskuša prve negotove korake. Kako se čudi njej še neznanim rečem in predmetom. Meni je odvzeto vse to, ona pa je izgubila očeta, preden ga je poznala. In še dolgo nam ne bo povrnjeno, kar so nam odvzeli.

Ko se bom povrnil domov, k družini, bo ona že odrasla deklica. Obiskovala bo šolo, kjer jo bodo učili sovraštva do vsega, kar mi ljubimo in jezika onih, ki nas danes trpinčijo in mučijo.

Ne to se ne sme zgoditi! Zato hočem in sem moral živeti.

* * *

Med našimi kaznjenci je spet zažarela nada na pomiloščenje. Dnevniki pišejo o nameravani zaroki prestolonaslednika z belgijsko princeso. Ugibanj in pogovorov ni konca, ne kraja. Arestanti že računajo, koliko kazni jim bo še ostalo, nekateri so že pisali domov po obleke. Še Simone se je hipoma vzbudil iz navadne otopelosti in se rad ustavi pri tej in oni gruči, prisluškujoč pogovorom. Med debato se večkrat vnamejo prepiri in brezkončne prerekanje.

Pust dan je danes. Megla pokriva mestece, da ne vidimo drugega kot konce streh. Gosta je, da bi jo lahko rezal z nožem. V sobi je neprijetno. Amnestija, toliko premlevano pomiloščenje, je spet na dnevnem redu. Naveličal sem se vedno iste pesmi. Skušam spati. Pogrnem si glavo, da ubranim vsaj nekoliko zadirčnega glasu nekega novinca, ki pripoveduje že stotič, kako je enkrat šel v svobodo, ker so ga pomilostili.

"A stormo"! Že spet razbijajo po zvonovih. Kaznjenci postanejo na mah pozorni. Kaj to pomeni? Na trg prihaja godba.

– Gotovo spet kak atentat, de Gorri potihoma.

Na hodniku se prikaže pater in pokliče Giovannija. Tiho mu nekaj pripoveduje. Giovanni se čudi in izprašuje. Pater odhaja z novico, Giovanni pa priteče k meni. Skloni se k postelji in mi govori tik ušesa, skoro šepetajoč.

– Princa Humberta so napadli v Belgiji. Šel je snubit, pa je neki študent streljal nanj.

– In, ali ga je zadel?

– Ne, čeprav je oddal štiri strele. Nato odhiti k Corriju in Bagonghiju. V hipu ve vsa soba, kaj se je zgodilo. Kaznjenci so se oddelili v dve skupini. Prva je obsojala atentat, druga je obžalovala, da ni uspel. Vse pa je več ali manj zaskrbelo, kakšen vpliv bo imel ta dogodek na pričakovano amnestijo. Upanje in nadeja sta se umikala negotovosti in bojazni.

– Saj bi lahko počakali, da se poroči, potem pa naj bi ga odrli na meh, če ravno hočejo in si toliko želijo. Ni res? vprašuje Scibetta.

– Za nas kaznjence bi bilo boljše, da se ne bi zgodilo, mu pritrjuje Giovanetti.

– Bogve koliko bo kaznovan oni, ki je streljal?

–Gladili ga ne bodo, ne božali. Tu, pri nas, bi ga počastili s svincem. No, tam bo nekoliko cenejše plačal, kar je nameraval kupiti, se oglasi Tozzi.

Priskoči Corri in pove svoje mnenje.

– Seveda, povsod ni Italija. Samo mi se lahko ponašamo z velikimi ljudmi. Noben narod nima Mussolinija in Mussolinoja.

Pa tudi Trojer noče zaostati.

– Kajpak, pa tudi nobena država na svetu ni tako popolna ječa kot Italija. Tirol in Primorska sta pa temnici. Oh, kultura in civilizacija, kje sta si izbrali svoj sedež!

Pomenek se je predel dalje. Padale so zbadljivke Ii nevšečne pripombe, dokler se ni razvilo splošno prerekanje. Končno so se vsi zedinili proti Trojerju, proti Avstrijcu. Ta pa le ni popustil.

– Poslušajte me! V zadnji vojni sem bil dodeljen sanitejcem. Pobiral sem ranjence in mrtve po bojiščih. Mnogokrat sem bil v nevarnosti, ali razlike nisem poznal. Vsi so mi bili bratje, Avstrijci in Lahi. Mnogim vašim sem rešil življenje, ne da bi se hvalil.

Premolknil je. Kašelj ga je posilil. Odkašljal si je, potem je nadaljeval: To pa vam rečem. Če bo še kdaj vojna, bom gotovo proti vam in takrat ne bom poznal usmiljenja. Moril bom in klal, da se bo hudič jokal od veselja. To vam obljubljam.

Zgrudil se je na posteljo. Preveč se je utrudil z govorjenjem. Zelo slab je in nič ne kaže, da bi se mu izboljšalo. Zato pa so vse njegove grožnje – in morda tudi želje – brezpomembne. On ne bo moril, ne klal in ne ubijal. Njegova pot je že začrtana. Jasna in gotova vodi tja, kjer mine vse sovraštvo, kjer se pozabijo vse užite dobrote in krivice. Tja pod ciprese, na pokopališče, kjer ga ne bo nihče sovražil in tudi on ne bo sovražil nikogar.

Morda so se kaznjenci zavedali tega, zakaj niso ga več nadlegovali.

* * *

Že pred par tedni sem zaprosil novega zdravnika, da bi me poslal v drugo kaznilnico, kjer bi me operirali. Moja noga je vedno slabša. Izgubil sem velike količine krvi, ki mi je iztekla iz nje v obliki sokrvice in gnoja. Shujšal sem zelo. Skoro se ne spoznam samega sebe.

Odgovor je že tu. Jutri odideva s Turincem-krvosramnikom. Rešila se bova začasno našega brloga in mučnega življenja v njem. Sicer tudi drugje ni postlano z rožicami, pa malo spremembe ne škoduje. Odhajam z veseljem iz tega kraja in, če mi bo le mogoče, bom skušal, da se ne vrnem več.

––– XI. Povratek

Tri mesece sem bil odsoten. Ko nas je preiskal zdravnik v kaznilnici kamor so nas poslali, mene in Turinca, je zdravnik takoj izjavil, da on nas ne bo operiral, ker noče prevzeti odgovornosti.

– Ko se je bolezen že toliko razpasla, da ni več pomoči, pa mi jih pošljejo.

Zdravnik v dotični "hiši" je res blaga duša, zato pa uživa velik sloves med arestanti. Vsi ga hvalijo, ki so imeli kdaj opravka z njim. To pa tem bolj, ker so dobri zdravniki v ječah res redki.

Zahteval je takoj na pristojnem mestu, da se naju pošlje v civilno bolnico. Tam sva ostala tri mesece. Pozneje sta se nam pridružila še dva naša znanca iz brloga. Tudi onadva sta prišla na operacijo in jo tudi srečno prestala. Dobro se nam je godilo, malone izvrstno. Samo večna straža, po dva karabinerja sta se menjavala vsake štiri ure, nas je spominjala ječe. Oskrba in hrana je bila dobra. Zdravniki so pa tudi pripoznali, da smo močno potrebni vsi štirje. Koliko pa je bila vredna čistoča in snaga! Počutil sem se takoj bolje. sicer ni manjkalo stenic, čeprav smo bili že globoko v zimi, ali kolikor se tiče zdravljenja, se nismo mogli pridrževati. Tu je vladala največja čistoča. Nismo Živeli v večni bojazni, da se okužimo, kar je bilo v kaznilnici prav lahko mogoče.

Turinec Alfredo je postal tu jako pobožen. Poprej, v kaznilnici, ni zahajal k maši, zdaj pa je mnogo tičal v bolniški kapeli. Spovedal se je pa vsakih štirinajst dni. Prilizoval se je sestram-bolničarkam in nas tudi ovajal, kakor smo pozneje izvedeli. Tudi obiskovalci bolnikov niso bili varni pred njim. Prihajali so redno opoldne in zvčer. Nekateri izmed njih so nam ponujali cigarete. No, on je izkoristil priliko. Prosil je enega in drugega, da mu nakupijo, kar je potreboval v upanju, da mu ne bo potreba plačati. Manever mu je največkrat uspel, ker je bilo nakupovalce sram, da bi zahtevali od jetnika povračilo stroškov. Zunanji ljudje so bili prijazni z nami in so nam radi ustregli. Odnašali so nam naša pisma na pošto, kupovali za nas potrebne stvari in nam jih prinašali v bolnico. Alfredo je bil dober računar. Mislil si je: Kar mi podarijo drugi, to prihranim iz svojega.

Končno pa je vsled njegove sebičnosti nastal škandal. Nekoč mu je karabiner, mlad Rimljan in veseljak, vzel v šali karamele, ki si jih je pridobil na že omenjeni način. Alfredo ga je zatožil predstojnikom. Karabinerji so nas zasovražili. Ta okolnost in pa ubeg nekega kaznjenca iz bolnice v Genovi, ki si je baš tiste dni priboril svobodo, sta bila vzrok, da smo se morali posloviti od prijetnega življenja v bolnici.

Zadnja sva odšla midva z Alfredom. Ko sva stala pred vrati naše celice in čakala, da nama jih paznik odpre, je bušil v naju smrad, ki sva se ga otresla za nekaj časa in pa glasno prerekanje. Prisluškoval sem. Skušal sem spoznati glasove prepiričev, pa so mi bili docela neznani.

– Ti bi se rad vknjižil na moje možgane, kajne? Premlad si, fant, za to delo. Poprej pojdi k mizarju, da ti premenja glavo. V njej je itak sama slama, če se ne motim, je kričal visok, pojoč glas.

– Kaj boš! Učenjaki niso še nikdar pricapljali iz Kalabrije. Juhe pa še poznate ne, k večjemu tisto, ki pade iz oblakov. Rečem ti, da je najboljša juha ona, ki jo venomer posnemaš in ji odvzameš vso mast. To trdim in bom trdil.

Med tem je paznik odprl. Glasovi so utihnili. Ozrl sem se po našem gnezdu. Sami novi obrazi. Pač tam v kotu sem opazil Janeza, tam naprej pometača, Scibetto in Giovanettija.

Pometač je pristopil k nama, ves sladak in ljubezniv:

– Oh, kaj sta se vrnila? Dolgo sta se mudila tam. Cele tri mesece.

– Kje so pa drugi, sem se zanimal. Saj ni nobenega več, starih znancev.

– Simone je umrl. Kar stisnilo ga je. Trojer je tudi šel, kjer ni muh. Še par ur pred smrtjo je vstal in delal načrte za čas, ko bo šel domov in ozdravil. Zvečer pa je bilo po njem. Tudi Genavežana ni več, potem Turinca je zmanjkalo. Saj veste, tistega z oteklimi nogami. Neki dan se mu je noga kar preklala. Izteklo je iz nje gnoja in krvi, da bi lahko prebarval ves grad. Pa mu je iztekla tudi duša z njo. Peregrino je končno učakal pomiloščenje.

– Kaj so se ga vendar usmili? Sedaj je pač vesel in zadovoljen pri svoji nečakinji. Pa ji pravi vsak hip: Otrok moj zlati!

– Uživa ga pod zemljo, revež. Tudi njega so odnesli pod ciprese. Bog je poklical k sebi tudi onadva, ki so jih prinesli sobo tisti dan, ko ste vi odšli in pa tistega ubijalca iz mesteca Salerno. Napravimo račun! V treh mesecih osem tovarišev manj samo v naši sobi.

– Kaj pa ostali, kje so?

– Stari Giovanni iz Kalabrije je dovršil kazen. Po tridesetih letih je šel domov, umirat. Drugi so pa zamenjali celice.

Stopil sem k Janezu. Revček mi je že oddaleč migal z roko, ko me je zagledal. Zelo je shujšal. Bolezen mu ni prizanašala. Muči ga vedno bolj in ga tirala v grob. Prijel mi je roko, jo naglo nesel k ustom in jo poljubil.

– Janez, kaj počenjate? Poljubljati roko sočloveku je suženjsko.

– Da vas le še enkrat vidim. Vi ne veste, kako mi je bilo hudo brez vas. Jokal sem, ko so pripovedovali, da so vam odrezali nogo. Hvala Bogu, vidim z lastnimi očmi, da ni res. Kako se lažejo ti ljudje!

Poslušal sem ga in bodril, ali moje misli so bile odsotne. Venomer so se vračale k onim, ki sem jih zapustil, ko sem odhajal in ki jih ne bom videl nikdar več. Osem v treh mesecih! In če bi ostal ta čas tu, ne bi morda počival tudi jaz pod cipresami? Res sem imel močno in trdno voljo in sem hotel živeti, vendar bi se lahko zgodilo.

Zasmilil se mi je posebno Trojer. Mlad fant, poln poguma, ki bi lahko še živel trideset, štirideset let, pa spi večno spanje pod zemljo. Njegova stara mati ga je pričakovala doma, saj bi se v par mesecih vrni. Končal bi kazen, pa ga je prehitela smrt.

Vprašal sem se, zakaj se to dogaja. Zakaj morajo umirati ljudje, ki so sicer zakrivili in se pregrešili proti zakonu, čeprav niso obsojeni na smrt. Prepričan sem bil in sem še prepričan, da ne bi v svobodi tako hitro umrli. Kdor prinese kal bolezni s seboj, temu ni rešitve. Ali poleg teh pogine tudi mnogokateri, ki je prišel v ječo zdrav in krepak. In če preživi kazen, se vrne iz brezna napol mrlič. Ali nisem vstopil v ječo močan, čvrst in zdrav? Danes sem bolan in pohabljen, pred menoj pa še nekaj let ječe. In vprašanje se je ponovilo: Zakaj?

Zato, ker je človeška pravica nepopolna in mnogokrat pristranska. Zmotljiva je vsekakor. Sodnik, ki ima obtoženca pred seboj ne išče vzroka, ki je privedel krivca do kaznivega dejanja. On se ozira samo na člene zakona, ki predpisujejo za ta čin tako ali drugačno kazen. Niti ne pomisli, kaj čaka kaznovanega v peklu, kamor ga pošlje s svojo obsodbo. On ne ve, ali pa noče vedeti, da u ni odvzel samo prostosti, temveč tudi možnosti življenja. On ne ve, da ga je izročil stradanju, slabim vplivom, grdim razvadam in pohoti. On ne ve, ali pa noče vedeti, da mu je onemogočil vsako možnost moralnega poboljšanja, vsako pot so izobrazbe; da mu je uničil vsa plemenita čustva, ki se morda skrivajo v globini duše in srca. Vsega tega sodnik ne ve, ali pa noče vedeti, ker ne sme misliti na ta dejstva. On sme in mora poznati samo strogi zakon in ničesar drugega.

–––

Seveda, kdor greši, se mora tudi pokoriti. To je pravično. Ali med pokoro in pokoro je včasih velika razlika. Pokora mora biti primerna krivdi, sicer je brezmiselna. Če potreben ubožec ukrade kos kruha ali približno njegovo vrednost, se ga ne sme kaznovati v isti višini, ali celo huje, kot onega, ki odnese miljone. Izza časa mojega jetništva pa so mi znani taki in podobni slučaji. Da, še več, miljonski tatovi so bili oproščeni. Ko propasti človek to vidi in sliši, on, ki je rasel brez prave vzgoje in živel vedno v siromaštvu, si pač misli, da ni pravice na svetu in da si jo lahko vsak kroji po svoje. Kar je dovoljeno onim, to ne more biti prepovedano samo meni, meni tak človek. Manjka pa mu tiste prebrisanosti in premetenosti, ki pripomore uglednim zločincem do uspeha pri njihovih nepoštenih poslih. Zato ga "pravica" hitro izsledi in ga kaznuje, ne da bi se zanimala, zakaj je postal zločinec.

Zakon oziroma izvrševalec zakona mu naloži na rame večjo ali manjšo kazen in ga pošlje na "varno". Tu naj bi se spokoril in poboljšal. Postal naj bi zopet vreden član človeške družbe.

Zgodi se pa baš nasprotno. Kaznovani se kar naenkrat znajdejo med njemu ali več podobnimi ljudmi, ki mu sličijo popolnoma le v tem, da so se tudi oni pregrešili proti zakonu. In pa da nosijo enak kroj, da se morajo pokoravati isti strogi disciplini.

Človek, ki je prvikrat v ječi zaide med propalice, v vseh učenostih zločinske tehnike in prakse izvežbane, od katerih se kaj kmalu navzame njihovega pojmovanja in mišljenja o svetu in o življenju. Istočasno čuti in doživlja ves prezir, ki mu ga izkazujejo pazniki in vodstvo in tisti redki civilisti, ki jih tu pa tam radoznalost zanese med jetniške zidove, torej oni, ki predstavljajo zakon. Vsak dan vidi in opazuje, da ravno isti ljudje zakona ne spoštujejo, marveč ga često teptajo. Izkoriščajo njim podložne arestante in jih trpinčijo včasih iz lastne koristi, največkrat pa iz navade in naslade. Celo od tistih, ki bi od njih mogel upravičeno pričakovati pomoči in razumevanja, ne dobi tolažilne in bodrilne besede. Duhovniku in zdravniku, katerih poklic je in bi moral biti največ človekoljuben, v ječi otrpne vsako blažje čustvo. Njih vest postane mrtvoudna, ne čutijo je več. Da, so primeri, da zdravnik in duhovnik vršita svojo človekoljubno dolžnost, ali to so le izjeme, ki potrjujejo pravilo.

Kako naj se torej poboljša nesrečnik, ki je zagazil v blato zločinstva? Kako naj se spravi s človeško družbo in se po prestani kazni povrne v skupnost kot enakovreden njen član? Če mu pa ta jasno dokazuje, da ga ne mara, kaj mu prestaja? Ostane tam, kamor ga je postavil zakon: med zločinci v svobodi, med njimi v ječi. Ni čudno tedaj, če se v njem zbudi sovraštvo proti tej družbi. Toliko bolj, če je imelo že poprej korenine v njegovi notranjosti. Prebudi se z vso elementarno silo.

Človek ni rojen zločinec. Vse tozadevne teorije in nauki so brez podlage in vrednosti. Lombrosovo merjenje lobanj in izboklin je brez pomembno, skoraj brezmiselno. Življenje in njegove okolščine pripeljejo človeka na zločinska pota.

Vsako človeško bitje je podvrženo slabim nagonom in nagnjeno k dobremu. V vsakem človeškem srcu, pa naj bo še bolj izprijeno, spi vsaj rahel čut dobrote. Tekom mojega večletnega bivanja med zločinci sem se o tem prepričal. Še bolj zakrknjeni grešniki so se v gotovih trenutkih pokazali dobri in iskreni.

Spominjam se Vicenza. On je bil pač najslabši človek v naši sobi. In vendar je zajokal kot otrok, ko je umrl številka 3845, čeprav ga je večer poprej okradel in grdo ravnal z njim, dokler je še živel. Morda se je kesal, da je zagrešil nad njim. To je že iskrenost, ako ni dobrota.

Izključno samo hudobnih ljudi torej ni in najbrže tudi popolnoma dobrih ne. V naši notranjosti se bije večen boj med dobrim in slabim. Okolica, vzgoja in življenske prilike pa pripomorejo do zmage enemu ali drugemu čustvu, kakor pač vplivajo na posamezno osebo.

Jaz sam, na primer, ne bi najbrže nikoli spoznal ječe, da nisem živel v razmerah, ki so me prisilile, da sem postal upornik. Moja vzgoja in drugačne okoliščine bi me gotovo ne privedle v celico, kjer sem preživel toliko časa.

Mnogi izmed mojih znancev iz ječe so postali številke le radi tega, ker jim usoda – bolje dotični, ki jo krojijo človeštvu – ni dala tega, česar so upravičeno pričakovali, namreč človeku dostojnega življenja. Rodili so se v revščini in v siromaštvu so živeli, dokler niso podlegli izkušnjavi. Med njim so bili tudi taki, ki jim ni ničesar manjkalo, pa so bili tako vzgojeni, da jim ni bilo nikdar dovolj. Sadovi pomanjkljive vzgoje so se maščevali nad njimi. Zadovoljnost jim je bila nepoznana.

Delinkvenca se je pomnožila in razširila posebno po vojni. Ne smemo se čuditi temu dejstvu. Povprečni človek, ki je doživljal vse vojne grozote, ki je videl padati in umirati miljone najboljših ljudi in uničevati ogromna, brezštevilna bogastva, ni mogel doumeti, ne poiskati vzroka tej strašanski in strahotni zablodi človeštva. In vsilila se mu je v dušo misel: Če skupno lahko morimo in ropamo brez pravega vzroka, čemu in zakaj ne bi smel sam za sebe, v svojo korist. Gotovo je to sklepanje zablodno, napačno in neutemeljeno. Kajti zločin je vedno zločin, pa naj bo doprinešen ali izvršen v katerikoli svrho in namen. Nekateri vzroki in dejstva, kot na primer, politični, ali oni izvirajoči iz ljubezenske strasti ga nekako omilijo in pokažejo v manj odvratni luči, toda opravičiti ga ne morejo nikdar.

Nikdo nima pravice kratiti življenja sočloveku. Tu ne drži noben vzrok, nobeno dejstvo.

življenja pa ne krati samo oni, ki človeka fizično, s surovo silo človeka ubije ali rani, temveč vsi, ki škodujejo zdravju na kakršenkoli način, bodisi z izžemanjem in izkoriščanjem, bodisi z moralnim nasiljem. Kdor ne plača dela po njegovi vrednosti in po potrebi delavca, je ubijalec, kakor oni, ki naperi samokres na svojo žrtev in jo umori. Oni, ki z moralnim nasiljem požene človeka v obup, je morilec kakor tisti, ki napade poedinca s kolom. Krivda teh je celo večja, ker njihove žrtve več in dalj časa trpijo.

–––

Da se izruje in iztrebi delinkvenca je potrebna obnova človeške družbe. Vsi morajo biti deležni človeških, splošnih in socijalnih pravic. Ne sme obstojati kasta zatiralcev in razred zatiranih. Vsi morajo delovati za skupni blagor. Vsem mora biti zagotovljen dohod do kulturnih in socijalnih dobrin.

Le če se bo usmerilo stremljenje človeštva v tem pravcu, se bo zmanjšalo število zločincev in žalostne "hiše", kjer danes hirajo in umirajo tisoči, ki bi postali v drugačnih razmerah koristni člani človeške družbe, bodo služile bolj koristnim namenom.

XII. Zaključek

Že tri leta so pretekla, odkar sem prišel v ta kraj, v to hišo pokore. Imenujejo jo zdravilišče, jaz sem jo krstil za hišo pohujšanja v vseh ozirih. Kaznjenci pa ji pravijo hiša smrti. Arestant se vrne iz tega poslopja uničen duševno in telesno, če je sploh toliko srečen, da učaka dan osvobojenja. Tudi najbolj močen značaj mora podleč t fizičnemu in moralnemu trpljenju.

Krivde tega dejstva ali stanja se ne more niti zvračati na ljudi, ki so predpostavljeni, da vodijo zavod in skrbijo za kaznjence ter vzdržujejo red. Ne, kriv je sistem, ki smatra jetnika kot bitje, ki ne more več postati, kar bi moralo biti, namreč pošten človek. Zato sistem skrbi, da arestanta čimprej uniči. kolikor več jih umre, toliko manj zločincev! Ali kdor podpira ta sistem, se ne zaveda, da pospešuje tok, ki ruši in vodi v propad človeško družbo. Arestant razume prav dobro, da ga vsi sovražijo. Da, on ve, da ga njegovi predstojniki mučijo in trpinčijo namenoma po višjem nalogu mesto, da bi mu skušali olajšati njegovo trpljenje. Zato sovraži sistem in njegove izvrševalce in pobornike in se jim upira. Njegov upor pa ni nasilen. Taki slučaji so bolj redki. Izbere si boljšo taktiko, baš nasprotno sili. Prilizuje se. ubogljiv je in hinavski, dokler ne uveri svojih mučiteljev o svoji iskrenosti, ki je toliko bolj neiskrena, kolikor starejši in zakrknejši je zločinec.

Ko doseže svoj smoter, jih skuša kompromitirati. Navadno se mu posreči, kajti pazniki so istotako ljudje kot on in njih moralni čuti se tekom dolgoletnega bivanja med arestanti pokvarijo, da ne znajo več ločiti slabega od dobrega. Dogaja se potem, da v kaznilnici zapoveduje jetnik in ne več namestnik oblasti. Ti morajo molčati v bojazni, da jih ne bi ovadil in razkril skupne grehe.

Tako se zgodi, da ukaz kaznjenca-bolničarja velja več kot zdravnikov; da jetnik-vodja pisarne odločuje več kot pa ravnatelj sam o stvareh, ki spadajo v področje tega poslednjega. Naštel bi lahko na stotine primerov izza časa mojega jetništva, pa naj zadostujejo te vrstice.

Potrebno bi torej bilo, da se spremeni sistem. Obsojenemu bi se morala dati možnost, da se poboljša. Disciplina je sicer potrebna, ali ne bi se smela enačiti s šikanami, grožnjami in neumestnimi kaznimi. Arestant naj bi si zaslužil vse, kar potrebuje z delom, v prostem času pa naj bi imej dostop do kulturnih užitkov, do šole in predavanj, do knjižnic in do zabave. Kaznjencu bi se moralo dokazati, da človeška družba ne samo želi, temveč tudi hoče in skrbi, da se poboljša in po končani kazni zopet vstopi v njeno družbo kot njen enakopraven član.

To pa bi bila le delna rešitev odnosno omiljenje problema delinkvence. Drugi del je mnogo važnejši in njegova izvedba odvisi od celokupne družbe in ne samo od posameznikov.

Dati vsem vsakdanji kruh in pravico do neobhodno potrebnega deleža človeških in socijalnih dobrin: to je naloga in dolžnost vseh, predvsem pa višjih slojev. Izvor zločina je v bedi in pomanjkanju ter v slabi vzgoji. Odstranite te tri činjenice, pa ste uničili v veliki meri, skoro docela zločin. Dokler pa bodo nekateri prekomerno uživali in tratili s krvavimi žulji drugih soljudi pridobljeno premoženje, dočim ti stradajo in trpijo pomanjkanje najpotrebnejšega kruha, vse dotlej se bo razvijal in množil zločin in se bodo polnile hiše pokore in "zdravilišča".

Čiščenje bi se moralo pričeti od zgoraj navzdol in ne obratno. Sicer je v teoriji zakon za vse enak, v praksi pa izgleda vsa stvar nekoliko drugače. Izvršijo se (in se še vršijo) zločini, katerih zakon ne more kaznovati, ker je nepopolen. So zločini in prestopki, za katere sicer zakon predvideva kazen v teoriji, v praksi pa se zločinec odnosno prestopnik izvije vsem kleščam paragrafov iz edinega in samega razloga, ker je bogat in lahko odplača v tej ali oni obliki, kar je zagrešil.

Zato pa kaznjenci tako radi ponavljajo krilatico: Ječa je samo za reveže in bedake. Včasih še pristavijo mnenje in sodbo o sebi: "No, jaz sem revež in bedak obenem". In ta sodba o zakonu in ječi ni lastna samo jetnikom. Polašča se že širjih množic in izpodriva čut dostojnosti in poštenosti. Vse radi tega, ker je ta čut v nekaterih višjih krogih že močno otopel, tupatam pa celo izginil.

Socijalne pravičnosti in poštenosti, človekoljubnosti in razumevanja gorja, ki tlači nižje sloje, evo, tega nam je potreba.

H koncu teh mojih zapiskov naj dodam še nekoliko potez o življenju v kaznilnicah vobče in v naši posebe.

Ko pride arestant v "hišo", se je v večini primerov že vdal v svojo usodo in stremi edino za tem, da mu čas, ki ga mora odsedeti, poteče čim boljše in ugodnejše. Zategadelj skuša prilagoditi svojo naravo in svoj značaj arestantovskemu življenju, kar se mu prej ali pozneje posreči. Naleti se včasih na značaje, ki jim je ječa toliko zoprna in odvratna, da se ji ne morejo privaditi, ne se uživeti v njihov položaj. Te vrste ljudje presedijo večjidel kazni v temnicah in redkokdaj odnesejo kožo iz boja s kaznilniško upravo in ječarji. Poginejo slej ali prej.

Medsebojno občevanje med jetniki se močno razlikuje med posamezniki in med skupinami. To je odvisno od jetnikovega značaja, mnogokrat pa tudi od pripadnosti k temu ali onemu sloju, tej ali oni pokrajini. Pravi kaznjenec je vljuden s tovariši, ne sme pa biti ponižen in bojazljiv, ker bi se mu godilo slabo. Jetniki prezirajo ponižneža in si ga pogosto privoščijo. Zbijajo šale na njegov račun, včasih pa ga tudi žalijo. Če pa jim nenadno pokaže zobe, jih preseneti sprva, pozneje pa ga pričnejo spoštovati in mu ne nagajajo več. Kaznjenec, ki se zna braniti, uživa ugled.

Paznikom navadno ne ugovarjajo, ker se zavedajo, da so šibkejši in da je temnica vedno odprta za upornike. Pripeti se sicer, da jetnik govori z ječarjem v razburjenem ali celo grozečem tonu. Navadno je dotičnik že okusil vse dobrote in sladkosti jetniškega življenja in mu ni mnogo mar, če užije še katero. Kak vročekrvnež celo napade ali udari paznika, seveda mu takoj povrnejo z obilnimi obrestmi. Tedaj pride na vrsto "sv. Anton", kakor imenujejo v kaznjenčevem narečju pretepanje. Ječarji planejo v večjem številu v celico, odvedejo jetnika v temnico, kjer ga bijejo z železnimi palicami do smrti. Če arestant razsaja in razbija, ga za nameček privežejo na prisilno posteljo, kjer mora ležati nepremično, dokler ne mine vsa razboritost in jeza in se ne umiri.

–––

Prisilna postelja je pravo trpinčenje in mučenje. Arestanta povežejo, da ne ne more ganiti, ne kreniti. V sredi postelje je napravljena odprtina za telesno potrebo. Vsak gibljaj mu povzroča bolečine, ker se zajeda v meso jermenje, s katerim je povezan. Muke so neznosne. Še huje pa trpi človek, ko misli, da ravnajo z njim tako nečloveško ljudje, torej pametna in razsodna bitja, ne pa mogoče kakšna nespametna žival. Obnemogla jeza naposled se mora podati, ker ti ljudje ne poznajo usmiljenja in ne odnehajo, dokler se ne ukloni. Prej ko se "spametuje", prej je oproščen mučilnice. Ko ga končno razvežejo, vstane ves zbit in zmučen, z opotekajočimi koraki. V glavi se mu vrti. Obraz je mrk in podplute oči mu medlo sijejo v sovraštvu. Med tem. ko ga pazniki ironično izprašujejo in dražijo "kako se mu dopade imenitno ležišče", premišljuje in razmotriva, na kakšen način bi ne jim osvetil.

Maščevanje je prva njegova misel. Ve pa, da je težko maščevati se brez tveganja in žrtve. Radi tega tuhta, da bi uspel s čim manjšimi žrtvami in riskiranjem. Gotov si je, da je v kaznilnici maščevanje nemogoče. Tu je on slabejši in se ne more boriti z vsem jetniškim aparatom, s stražami, ki jih ščiti zakon in kateremu ne more uteči, ker ga drži v krempljih. Zategadelj čaka ugodne prilike. Čaka, da se mu odpro vrata ječe in tedaj se maščuje nad drugimi. Saj je vseeno, če poškoduje tistega, ki ga je dejanski mučil, ali pa onega, ki podpira sistem, o katerem arestant misli, da je krivičen. Sicer pa jetnik dobro razume, da so včasih prisilna sredstva potrebna, kar obsoja, je zloraba istih s strani kaznilniškega osobja, kajti mnogokrat se muči stanovalce zloglasnih jetnišnic brez pravega povoda, brez vzroka.

Pripetijo se včasih slučaji, da se jetnik maščuje neposredno nad onim, ki je po njegovem mnenju kriv njegovega prekomernega trpljenja. V kaznilnici C. je neki kaznjenec zabodel zdravnika. Prosil je zdravnika naj mu da kakšna zdravila, ki bi mu olajšala bolečine. Ta pa mu ja vedno predpisoval čistilna sredstva, ki jih je kaznjenec redno zaužival in se tudi redno "očistil". Oslabel je še huje. Naposled mu je minila potrpežljivost. V njem je dozorel načrt. Šel je spet k zdravniku in ko mu je ta ponovno določil običajno "zdravilo", je skočil naglo k njemu in mu z vso silo pognal rezilo v srce. Zgrabili so ga in pretepli do smrti. Ko si je nekoliko opomogel, so ga obsodili na dosmrtno ječo, katere pa ga je rešila kmalu smrt.

Tudi pri nas se je dogodil podoben slučaj, ki pa ni imel tako težkih posledic. V sobi št. 17 je nekoč napadel arestant Pelli zdravnika, ker mu ni hotel predpisati priboljška, do katerega je imel pravico radi jetike. Skočil je iz postelje, pograbil zdravnika za vrat in ga dušil in davil. S težavo in naporom so ju ječarji in bolničarji ločili, tako se je zagrizel vanj. Pelli je kričal ves iz sebe:

– Pustite me, da ga zadavim, svinjo krvoločno! Nobenega usmiljenja nima do ljudi.

Hropel je ves zelen od jeze in bolezni. Iz bolnih pljuč se mu je vlila kri in pordečila pod in posteljo. Rdeče pene so mu neprestano silile iz ust. Zdravnik je prestrašen in razburjen odhajal, Pellija so pa odnesli v temnico.

Naš zdravnik (ki je prišel k nam po odhodu Napolitanca) je major v pokoju. Že ob prihodu se mi ni preveč dopadel. Izraz njegovega obličja je Izdajal človeka potuhnjene narave in podvrženega nizkim strastem. Sodil sem, da ga mož rad pije in da se mu dopade igra. Prve čase se je izredno zanimal za nas. Ustavil se je pri vsakem bolniku, pregledal in preiskal nas je, celo lečil nas je in obvezoval. Poslal je mene in par drugih v drugo kaznilnico k operaciji, od koder smo se srečno prerili v civilno bolnico. Mislil sem že, da sem se motil in se prenaglil v presoji njegovega značaja. Vendar mu nisem še popolnoma zaupal. Ko sem se vrnil po treh mesecih odsotnosti, sem ugotovil, da se nisem varal.

Mož se je v tem kratkem času razgalil in se pokazal v pravi luči. Bil je vreden naslednik svojega prednika, v robatosti in prostaštvu ga je celo prekašal. Oblačil se je prav elegantno, kar prve mesece ni bilo v njegovi moči. Poprej je nosil vedno isto obleko, že precej obnošeno in izrabljeno, črez katero je vrgel vojaški plašč. Pozneje pa se je preoblekel po dvakrat, trikrat v enem dnevu.

Z jetniki je ravnal surovo, brezobzirno; malokateri mu je simpatičen. Niti z nekim poklicnim tovarišem, ki ga je sokrivda pri nekem prisiljenem splavu zanesla sem, ni nič boljši.

Zdravil nam ne daje nikakršnih, razen manjvrednih praškov. Pač pa nam prodaja vzorce zdravil, ki mu jih pošiljajo kemična podjetja, čeprav je prodaja takih vzorcev zakonito prepovedana. Govori se, da slepari v sporazumu z lekarnarjem z zdravili in drugimi zdravniškimi potrebščinami in pripomočki. Mogoče so govorice utemeljene. Znano je, da so bolničarji nastopili proti njemu, ker jim ni dal nikakega deleža od zaslužka. Potem pa se je vsa zadeva nekako zakrila. Sistem italjanske uprave kaznilnic omogoča takovrstno izkoriščanje kaznjencev in sleparije v škodo države. Nadziranje je premalo upoštevano, nadzorstvo je nezadostno.

Tudi kazni za krivce so premile in jih spodbujajo k nadaljnemu izvrševanju započetega hudodelstva.

Še slabše pa vpliva ta sistem na jetnike, ki zadobijo popolnoma napačne pojme o pravici, ko opazujejo dan za dnem, kako gazijo in teptajo zakon baš tisti, ki bi ga morali najbolj spoštovati. V taki okolici se jetnik nikoli ne poboljša. Ravno nasprotno! Če je imel poprej v sebi še nekoliko čuta poštenosti in pravičnosti, mu zamre še tista mala mrvica. Ko odhaja iz hiše pokore, je odločen iti po tisti poti dalje, ki ga je že enkrat pripeljala v ječo. Morda je celo malenkostno napredoval, kajti nameni se "delati" z večjo previdnostjo in premetenostjo in izbere si vzor, katerega bo posnemal v nadaljenem delu, ker je uverjen, da se bo na tak način lažje ubranil "prijetnega" bivanja v brlogu. Navadno se pa le vrne in vsi njegovi zviti in premeteni načrti mu ne koristijo v borbi proti močnejšemu zakonu in njegovim izvrševalcem. Moralni, duševno in telesno je uničen, izgubljen.

* * *

Naši pazniki niso vsi tako strogi in neizprosni izvrševalci discipline kot je v navadi v drugih kaznilnicah. Tekom dolgoletnega sožitja z bolnimi arestanti se njihovi strogi značaji, ki jih zadobijo v neprijetni in omalovaževani službi, kolikor toliko omehčajo. Nekateri so pač brezobzirni, celo hudobni in ne prizanesejo nikomur. Nekaj je krivo pač to, da so nezaupljivi proti službenim tovarišem, kajti tudi med njimi cvete ovaduštvo in zavist. Boje se tudi kazni, ki jim jo poveljnik kaj rad osmeri, če se le ponudi prilika. Odtegljaji pri plači, disciplinarne kazni in druge nevšečnosti so večkrat nagrada za ljudomilo ravnanje z jetniki. Vendar ni bilo med pazniki za časa mojega jetništva v "zdravilišču", če izvzamem par izjem res hudobnih paznikov. Naposled, če so ječarji slabi, ni krivda toliko na njih samih, temveč je kriv sistem, ki ne dovoljuje jetniku nikake ugodnosti, nobenega razvedrila, niti najpotrebnejših stvari, ki bi vsaj malo omilile njegov mučni položaj.

Spominjam se nekega paznika, rodom Sardinjca, v vseh ozirih blage duše. Dober, uslužen, prijazen je bil z nami. Posebno s političnimi kaznjenci je rad občeval in čestokrat nam je prinašal novice iz zunanjega sveta. Tožil se je črez upravo in sistem, kateremu je moral služiti, če je hotel živeti.

–––

"Rad bi se rešil tega ničvrednega posla, pa ne morem", mi je tožil nekoč. "Družino imam toliko let službe, najbolje bo, če strpim še par let in dovršil službena leta. Potem bom vstopil v pokoj in naselil se bom daleč proč od kaznilnic in ječ, da pozabim, kar sem videl in slišal v teh letih. Verujte mi, sem mnogo trpel, ko sem opazoval kaj se vse počne z ljudmi. pa bil sem brez moči. Nisem jim mogel pomagati. Edino kar sem mogel sem storil. Naskrivaj sem jim nosil v temnico kruha in tobaka. Seveda tvegam kolikor toliko. Per ali deset dnevno plačo lahko izgubim in to se pozna. Plača je majhna, družina hoče jesti. Pa ne morem ravnati drugače."

"Zakaj pa ste vstopili v to službo?"

"Mlad sem bil pa neizkušen. Pa še neki drugi dogodek se je privedel, tako rekoč prisili do tega. Pri nas v Sardiniji je še tu in tam v navadi krvna osveta. Neka sosedna družina je bila z mojimi v prepiru, ki se je prevrgel v pravcato sovraštvo.

Sovraštvo je bilo tako silno, da smo si stregli eden drugemu po življenju in prišlo je do tega kar je moralo priti. Moj brat je ubil sosedovega sina. Med tem časom sem služil vojake. Seznanil sem se z življenjem v drugih bolj civiliziranih krajih ter se sprijateljil z nekim Lombardijcem. Kar naenkrat dobim vest od domačih, da je padel tudi moj brat. Postal je žrtev krvne osvete. Sosedje so se maščevali.

Hudo mi je bilo. Jokal sem neprestano. Zelo sem ljubil brata in sklenil sem, da ga osvetim koj, ko bom prost vojaščine. Moj prijatelj pa me je razgovarjal. Rekel mi je, da ne bom koristil mrtvemu bratu, če uničim še eno človeško življenje, sebi pa bom škodoval prav gotovo.

Če ostane zločin nepojasnjen bo zadela tudi tebe prej ali slej krogla tvojih sosedov. Dobil jo boš v prsa ali pa v hrbet, kakor bo že naneslo. Če pa te razkrijejo kot zločinca, te čaka ječa. Ta je pa še slabša in hujša od smrti. Najlepše bo, da si dobiš primerno službo in ostaneš med nami. Tako mi je svetoval prijatelj in tako sem storil.

Ubogal sem ga. Zaprosil sem, da me sprejmejo v službo kot paznika. Tako sem se udinjal pravici in zakonu. Takrat sem imel drugačne pojme o zločincih, čeprav bi bil kmalu postal njim enak in se moram zahvaliti le slučaju, da nisem izvršil ubojstva. Smatral sem jih ot izmečke človeštva, do katerih ne smemo čutiti usmiljenja. Nisem mislil na vzroke in nagib, ki privedejo, rekel bi, prisilijo človeka, da greši proti obstoječim zakonom in družbi, ki jih je ustanovila. Tekom mojega službovanja pa sem spoznal marsikaj in, ko sem slišal njihove strašne in žalostne zgodbe, sem se uveril, da niso oni krivi. Ne, krivda je nas vseh. Od tistega, ki prekomerno uživa do onega, ki jih vklepa v verige in jih čuva v ječi. Vsi smo krivi. Nekateri grešimo podzavestno, drugi pa zavestno, toda vsi grešimo.

Verujte mi, da sem s mnogokrat kesal, ker se nisem vrnil domov in izvršil maščevanja, kot je navada in običaj v naših krajih in kakor zahteva družinska čast. Tako se mi je pristudilo življenje po kaznilnicah in zaporih."

Premolknil je nekoliko, potem nadaljeval:

"Danes ne mislim več tako. Premišljal sem mnogo – vsakdanji dogodki so me silili k premišljevanju – in spoznal sem, da človek ne sme škoditi svojemu bližnjemu, tem manj ga sme ubiti. Ljudje bi morali biti dobri. Ljubiti bi se morali. Žal pa, da ljubezni ni na svetu, temveč kraljuje sovraštvo in sebičnost."

Še bi govoril, pa se je oglasil zvonec, ki nas je pozval v celice. odšli smo z dvorišča in Sardinjec me je otožno pogledal, ko sem mu podal roko.

Ni bil osamljen s svojimi čustvi in nazori. Še drugi so sočustvovali z nami, samo poguma niso imeli, da bi svoja čustva javno pokazali in odkrili. Skrivali so jih v sebi, redkokdaj so se izdali. Dostikrat so bili prisiljeni ravnati proti svoji volji. Ukaz je bil močnejši nego oni.

Kljub temu so jih kaznjenci poznali in trudili so se, da jim niso povzročali neprilik. Spoštovali so jih in jim ustregli, če so le mogli. Med nami je bilo sicer par poedincev, ki so zlorabljali njihovo dobroto v svojo korist, kar je tem dobrim ječarjem marsikaj grenilo življenje, toda večina jih je ljubila.

Drugi pazniki so se posmehovali tem dobrosrčnežem, posebno če jih je zadela kakšna neprilika češ: Tako se godi ječarju, ki je naklonjen arestantom in postopa dobro z njimi! Za kaznjenca je dober bič in palica. Nikdar ne smeš biti dober z njimi, še manj pa mu smeš zaupati.

* * *

Par zanimivih dogodkov, ki nazorno slikajo navade in miselnost višjega osobja, ne smem pozabiti.

Vsako leto po velikonočnih praznikih se vršijo v kaznilnici spovedni obredi. Kaplanu pridejo na pomoč redovniki iz ne vem katerega samostana, da hitreje opravijo spovedanje jetnikov. Tiste dneve je vse polno dela v jetnišnici. Pometači čistijo in snažijo tlak in podove, zidove in stopnice. Nad pazniki letajo po celicah in pregledujejo, če je vse v redu, pisarji skačejo okoli in zapisujejo one, ki žele očistiti grešne duše. Naš kaplan je tiste čase prav ljubezniv. Rad pokramlja s kaznjenci in se jim prijazno smehlja. Hotel bi jih pač privabiti k sebi, da bi bilo število spovedancev in obhajancev večje. Ko sem opazoval njegovo prizadevanje, sem čestokrat premišljeval, kaj je več vredno, ali notranja vera in prepričanje ali zunanja oblika. Zaključil sem da smatra on zunanjost bolj važnim od vere.

Letos sem se nahajal med političnimi – po tolikem času so nas le oddelili od navadnih jetnikov – in ko nas je povabil k spovedi, smo vsi odklonili. Užalili smo ga z našo odklonitvijo in vzkliknil je:

"Že dvanajst let sem v tej kaznilnici, pa se mi ni še primerilo, da ne bi niti eden iz celice pristopil k obhajilni mizi. Upam da se bodete še premislili."

Na dan obhajila je prišel sam škof. Slavnosti so se udeležili vsi krajevni dostojanstveniki in njihove družine. Škof in ravnatelj sta nagovorila kaznjence in ostalo občinstvo. Oba sta prednašala lepe misli in ideje, kako pomagati kaznjencem v stremljenju po poboljšanju in jim pripomoči do bolj znosnega življenja. Kako naj se kaznjenca privede na pravo pot in se ga zopet vrne človeški družbi, iz katere je bil izgnan po lastni krivdi. Družba naj vidi in spozna, da je kaznjenec sicer grešil, pa se je tudi spokoril in izbrisal madež preteklosti. Zato naj ga sprejme v svoj krog kot enakovrednega člana.

Nekateri kaznjenci so bili ginjeni tem bolj, ker je škof namignil, da lahko pričakujejo milosti. Drugi pa so neverjetno kimali in migali z glavami. Marsikateri izmed njih si je mislil nekako tako-le:

Poznamo že to pesem. Vsako leto nam jo ponavljate. Ko pridete k nam v posete, nam očistijo nekoliko naš hlev, potem pa se širi nesnaga do prihodnjega obiska. Tudi hrana bo danes malo boljša, nekaj zabele bo celo na njej, zato pa bo ostalih 364 dni pusta. Danes ste vsi prijazni z domov in izvršil maščevanja, kot nami, dobrota se vam cedi z nami, dobrota se vam cedi z obraza, jutri nas bodete zopet trpinčili in nas nahrulili za vsako malenkost.

Po obhajilu so nam razdelili hrano. Vsem, ki so se ga udeležili, je uprava podarila četrt vina. Spovedanci so se norčevali, da se le izplača zadostiti svoji verski dolžnosti za četrtinko pijače in da je drugim gotovo žal, ker niso prejeli vsaj vina, če ne tudi hostije. med splošnim norčevanjem in posmehovanjem o "svetih" in nesvetih stvareh se je zaključil ta pomembni praznik.

–––

V prvem letu mojega bivanja v tukajšnji ječi so nas obiskali častniki nekega pešpolka ki se je vadil v bližnji okolici. Kajpak se je tudi takrat naša uprava pobrigala, da so nam očedili naše luknje in da so poka ali gostom "vzorni red", ki vlada v ječi in med njenimi prebivalci. Oficirji so obšli vse sobe, polkovni zdravnik se je zanimal za nekatere slučaje bolezni, ki mu jih je tolmačil naš Napolitanec. Spominjam se, kako je hvalil nego in oskrbo, ki so je baje deležni bolniki, a mi smo morali molčati. Govoriti smeš le, če te vprašajo! Bagonhija je zdravnik opazoval dalj časa. Njegovo nizko čelo in zabrekli modrikasto-podpluti prsti so ga zanimali. Izrazil se je glede njegove bolezni baš nasprotno, kar je trdil naš lečnik. Napolitanec je zardel od sram., Izgovarjal se je, da je bolnik premalo časa v njegovi oskrbi in da ga ni mogel zadostno opazovati. Posledično ne more izreči zaključnega mnenja.

Ko so si nas ogledali, kakor radovedneži ogledujejo eksotične zveri v živalskem vrtu, so počasi odšli. Med nami pa se je razvil ironičen, sarkastičen pogovor o plemeniti gospodi, ki obiskujejo nesrečnike.

Zadnja leta so dobila vodstva kaznilnic nalog, naj širijo in pospešujejo fašistično vzgojo kaznjencev. Ob vsaki priliki – in teh ne manjka, kajti državnih in "narodnih" praznikov je v Italiji menda več kot v vseh drugih državah sveta – nam eden ali drugi vceplja v trde glave principe fašistične doktrine in nam razlaga, koliko dobrega je že fašizem storil Italiji. Če ne bi vedeli, kao živi ljudstvo v svobodi, bi si lahko mislili, da se v Italiji cedita mleko in med. Ali, kakor je kaznilnica zaprta vsem zunanjim vplivom in odrezana od sveta, izvemo vseeno kaj se dogaja v svetu in v Italiji še posebe. Kaznjenec je iznajdljiv. Če se mu ne posreči na ta način, poskuša drugega, dokler ne doseže kar hoče. Tako je bilo tudi z našo informativno službo. Poskušali smo in po raznih poizkusih smo uspeli. Sedaj izvemo novice skoraj še gorke.

Da se vrnem k fašistični propagandi; naj omenim, da so kaznjenci sicer poslušali govorance in hvalisanja zastopnikov režima, toda njihova srca so bila preveč ranjena, da bi sprejela vase "dobro seme edinozveličavnega nauka". In če so nekateri izmed njih zagovarjali fašistični sistem in vlado, niso tega storili iz prepričanja, temveč ker se niso marali zameriti vodstvu, od katerega so pričakovali kakšne ugodnosti.

Kaznjenec sovraži vsako vlado, pa najsibo fašistična ali drugega kova. On jo smatra kot svojega najmočnejšega in najnevarnejšega sovražnika, proti kateremu je vsak odpor zaman. Zato se ne ogreva in se ne navdušuje za nobeno idejo. V prvi vrsti je sebičnež, potem šele kaj drugega. Čudil sem se nekaterim političnim kaznjencem, ki so hoteli pridobiti med zločinci pristašev za svojo idejo, da niso razumeli njihove duševnosti. Res so nekateri arestanti poslušali njihove nauke in nazore ter si jih tudi osvojili. Vprašanje je le, če bodo sledili tem naukom in nazorom tudi v svobodnem življenju. Če bodo toliko močne volje, da bodo opustili zločinstvo, ki se jim j eže zagrizlo v kri in meso. Če bodo kljubovali svojim navadam, življenjskim prilikam in okolici. Morda nekateri, ki se še niso docela pogreznili v blato zločinskega brezna. Drugi pa bodo ostali predvsem zločinci.

Italijanski fašizem se je dokopal do vlade s pomočjo zločincev, pravih kriminalnih zločincev. Ta trditev ni nikako izmišljeno dejstvo, temveč gola resnica. V Trstu, na primer, so prve "akcijske čete" štele okrog 80 mož. Izmed teh so bili le nekateri – pet ali šest po številu – nekaznovani, ostali pa so imeli vsi več ali manj posla s sodiščem.

Enaka slika se nam je nudila po drugih laških mestih. Akcijske čete so bile nekakšno jedro ali osnova fašističnega gibanja in lahko se trdi, da je fašizem uspel, ker jih je ustanovil in se jih poslužil.

Ali pa so se pripadniki teh "čet" (bolje bi se reklo: razbojniških tolp) res borili iz prepričanja? V kolikor sem zločince spoznal v sedmih letih bivanja med njimi, rečem, da ne. Zločinci, ki so sestavljali te čete, so se jim pridružili, ker so bili plačani za ta njih posel in ker so jim te vrste "akcije" nudile priliko in možnost nekaznovanega zločinskega udejstvovanja. Ni jim bilo potreba odgovarjati radi doprinešenih zločinov. Fašistovski pokret, podpiran od višjih slojev, jih je ščitil.

Zato se je zgodilo v tistem času toliko zlodejstev: barbarskih umorov in ubojev, kater so spremljali ali jim sledili ropi, tatvine in požigi. Delinkvenca je doživljala in uživala svojo orgijo. In ta strašna orgija ji je bila dovoljena, še več, zaščitena in zavarovana.

Ni čudno torej, če danes zločinec sovraži fašizem, ki se ga je otresel potem, ko mu je dovolil vse izbruhe njegove bolne zločinske strasti in ga izkoristil v svoje svrhe. Sovraži ga ne radi ideje ali nazora, sovraži ga, ker mu danes prepoveduje to, kar mu je svojelasno dovoljeval in mu celo priporočal.

Sovraži ga kot svojega močnejšega sokrivca, kateremu ne more do živega. Sovraži ga, ker je z grenkobo ugotovil, da ga je fašizem izigral.

To naj bi bilo v opozorilo vsem pobornikom raznih pokretov, ki zagovarjajo uporabo zločincev v svrho dosege ciljev in namenov.

Poboljšati zločince je težko in trudapolno delo, skoraj nemogoče. Po mojem mnenju je odprta edina pot, ki sem jo že omenil v prejšnjih poglavjih.

Obnova človeške družbe, njen preporod, socialna pravičnost in poštenost predvsem višjih slojev današnje družbe so pogoji za odrešitev tistih, ki so moralno propadli in se zakopali v blato greznic zločinske strasti.

Krivda današnjega stanja leži na nas vseh, zato moramo tudi vsi delovati, da popravimo krivico, ki se godi že tako dolgo trpečim in ponižanim.

* * *

10. novembra 1932.

Domov! Danes je obvestila tržaška kvestura vodstvo kaznilnice, da sem prost na podlagi amnestije ob priliki 10 letnice fašistovskega "pohoda" na Rim. Že dva dni odhajajo tovariši – politični in navadni zločinci – proti svojim domovom. V duhu so že pri svojcih. Objemajo jih in poljubljajo. Pripovedujejo jim gorje, ki so ga prestali in se vesele svobode.

Poslavljamo se. Marsikateremu zaigra solza v očeh. Saj pušča tu prijatelja ali tovariša dolgih let skupnega trpljenja. Mnogo nas je srečnih, še več jih je, ki bodo ostali v peklu. In mnogi izmed njih bodo tudi umrli v njem.

Kličejo me po imenu. Nič več številke! Grem v oblačilnico. Tam se spet preoblečem. Po dolgih letih slečem kaznjenčevo raševino. Čutim se drugi človek. Odhajam v čakalno celico. Tam je že nekaj političnih. Par Primorcev je vmes. Veseli me, da bomo potovali skupaj.

Vsi odhajajo z odgonskim listom. Nič angeljev varuhov. To je lepo!

Nenadno me pozove poveljnik

"Hitro, hitro, odhajate!"

"Ali ne grem skupno z drugimi?"

"Ne. Vi odidete v spremstvu karabinerjev. Tu ste bili bili pametni, pridni in mirni. Svetujem vam, da opustite politiko in njene zadeve v miru odslej naprej. Skrbite za družino raje. Zbogom!"

Dva karabinerja me čakata. Prosim ju, naj me ne zvežeta. Uslišita me. Odhajamo.

Po sedmih letih se vračam domov k ženi in hčerki. Zastaven, krepak in zdrav sem vstopil v pekel. Vračam se bolan in pohabljen. Edino volja je še močna in trdna. Vse gorje, vse trpljenje ne šteje nič, če sem z njim le malo koristil duhu svobode in boljšega sožitja med ljudmi.

Tebe, pekel, pa pozdravljam, želeč ti, da bi se kaj kmalu zrušil, ti starinski grad, spomin večne sužnjosti. Nekdaj si strahoval s svojimi stolpi in ječami pod zemljo tlačane, ki so garali vse življenje in stradali, da se je tvoja gospoda zabavala in gostila. Danes trpinčiš ljudi, ki so sicer krivi slabih dejanj, pa ne vprašaš, zakaj so jih izvršili. Mučiš pa tudi tiste, ki so krivi samo tega, da stremijo po pravičnosti in pravici, po svobodi in ravnopravnosti. Zato, zruši se!

Domov grem. Srce se mi širi v sreči in hrepenenju. Duh moj plove tja daleč čez moj Kras, proti meji, k večno zelenim gozdovom in goram. Proti mali hišici in k tem, ki prebivajo v njej.

Srce se mi širi in stiska obenem. Kaj bom videl, kaj bom našel doma, v naših krajih? Ali grem res v svobodno življenje?

Spominjam se naših pogovorov v ječi.

"Italija je vsa ena sama velika ječa. Primorsko in Južni Tirol sta pa temnici".

Ubogi Trojer! Resnico si povedal. zdaj spiš pod cipresami. Snežni vrhunci tvojega Tirola ti ne delajo sence. Edini spomin nate je tvoja stara mati, ki te objokuje. Zanjo nisi bil zločinec. Počivaj v miru!

"V Italiji samo kralj še ni bil zaprt".

Tudi ti, Janez, si izdihnil. Nič več ne bop gledal Snežnika in Učke, Pogled na naše travnike, na naše gozdove, na naše gore ti ne bo več razveseljeval tvojega srca. Končal si pot trpljenja, dovršil jo. Opral si svoj zločin. Bodi ti lahko tuja, suženjska zemlja!

Domov grem. In, če bo potreba, spet v borbo in boj. In potrebno bo zaradi naše svobode, radi naših žrtev.

Ljubljana, v avgustu 1933.

P. Žele.