Zapiski hudiča Dura

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zapiski hudiča Dura
Jože Kranjc
Izdano: Modra ptica, 2/7a (1931), 202–206
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. DAN[uredi]

Do danes sem spoznal poleg žuželk se sledeča bitja: žabe, ptice in vse četveronožne živali. Ni nič posebnega. Žabe žive, da plavajo in se plode, ptice žive, da letajo in se plode, četveronoge živali, da hodijo in se plode.

Pri teh zadnjih sem opazil, da so zasužnjene od neke živali, ki hodi po dveh nogah. Zato se tudi plode po njeni zapovedi.

2. DAN[uredi]

Spoznal sem, da dvonožna žival vlada vsem drugim bitjem. Zato se bom predvsem pobrigal zanjo, na slavo Luciferju, svojemu očetu.

3. DAN[uredi]

Danes sem zvedel, da je dvonožni živali ime človek.

Opis: hodi po dveh nogah, kakor mi hudiči. Toda ta žival ni porastla po vsem telesu. In pa: mnogo stvari, ki jih sam ne more opraviti, opravljajo zanj reči, ki si jih je napravil. So, kakor žive, pa niso. Imenuje jih orodje, stroje, priprave.

Iz tega sklepam, da je človek najbolj razvit. Zelo zanimiva pasma. Zdi se mi, da bom vsa živa bitja spoznal, če bom spoznal človeka.

4. DAN[uredi]

Ljubezensko življenje človeških živalic[uredi]

Ko je samec še mlad, izpušča iz ust nekake tenke, cvileče glasove, čez nekaj časa (ta čas razdele na leta) pa začne govoriti bolj debelo. Takrat je zrel in začne iskati družico. Zanimivo je, kako pride do nje. Najprej jo ogleduje, kadar gre, jo ocenjuje. Potem se ji približa. Gresta skupaj.

Ona skoro vedno gleda v tla, on pa maha z rokami in neprestano govori. Nato ji izkazuje ljubezen s tem, da svoja usta pritiska na njena. Kmalu jo začne objemati in božati. Nekateri samci menjavajo samice, nekateri se pa oklenejo samo ene. Tudi samice včasih zamenjajo samca. Tistemu, da samec in samica živita skupaj, pravijo zakon. Ponekod sem opazil, da ima samec pri sebi več samic, ki se potrpežljivo prenašajo, videl sem pa tudi, da je ena samica vladala več samcem naenkrat. Nekatere samice pa nimajo drugega dela, kakor da iščejo samce. Ti jim morajo za izkazano ljubezen dati kako darilo ali neko okroglo stvar, s katero se dobi vsaka druga. Ta stvar je iz kovine in se imenuje denar.

Nekatere samice pa ne morejo dobiti samca. Zato se nekoliko razlikujejo od drugih. So sitne in godrnjave. Vzroku te sitnosti pravijo nevoščljivost. Nekateri samci in samice pa ne marajo drug za drugega. Prostovoljno se odpovedujejo ljubezni, zakaj, pa ne morem razumeti.

Razplojanje človeške živalice[uredi]

Silno hitro se množijo. To zavoljo tega, ker jih je ko listja in trave. Gomaze povsod. V vseh krajih uspevajo. Preden naštejem do tri, so že štiri nove na Zemlji. Samic se rodi več kot samcev. Pri porodu samice zelo trpijo. Zato se nekatere, kakor sem opazil, branijo roditi. Dostikrat pa samci prepovedujejo samicam roditev, ker jih je strah, skrbeti za mladiče, vendar vseeno ljubijo. Tej ljubezni pravijo užitek.

5. DAN[uredi]

Vrste človeških živalic[uredi]

Ko sem natanko gledal, sem spoznal, da sta le dve vrsti:

1. prve, ki dosti zaslužijo in bolje živijo. Te imenujejo delodajalce.

2. druge, ki zaslužijo malo ali nič in jih imenujejo delojemalce.

Ta razdelitev pa po moji hudičevski pameti popolnoma ne drži. Kajti opazil sem, da so prve lastnice zemlje, druge pa najemniki — delavci in delavke lastnikov.

Gospodarsko življenje človeških živalic[uredi]

Ker so eni lastniki, drugi pa najemniki, je gospodarstvo zelo lepo urejeno.

Prvi dajejo sredstva drugim, da živijo, se oblačijo in jedo, drugi pa dajejo prvim sebe, to se pravi prvi dve nogi, ki jih imenujejo roke.

S temi opravljajo vse potrebne posle. Zadnje čase nadomeščajo roke stroji, zato nimajo vsi delavci in delavke dela. Temu, da jih je dosti, ki se ne morejo oblačiti in jesti, pravijo socialno zlo. Tisti pa, ki so brez dela, so izvržki ali brezposelni. Ni jih še dosti. Ampak, kmalu jih bo deseti del vseh človeških živalic. Lastniki včasih onim živalicam — delavkam, ki imajo veliko mladičev pa premalo sredstev, posodijo denar. To jim dajejo na slovesen način, v posebnih prostorih. Te prostore imenujejo banke. Slovesnost se zapiše na posebno listino, ki se imenuje menica.

To slavje vpliva na živalico, ki se na to listino podpiše, zelo ganljivo. Živalica se namreč začne tresti. Skoro vsak odraščeni samec se udeleži take slovesnosti preden umre. Ko dobi denar, pravijo, da je dobil posojilo.

Posojilo mora vračati. Vendar vrača več kakor je dobil. Tistemu, kar je več, pravijo obresti. S temi lastniki kupujejo posebne sorte škatlice, ki same tečejo po cestah in prepeljavajo lastnike; imenujejo se avtomobili.

Podpirajo pa tudi druge lastnike. Lastniki imajo tudi posebna poslopja, v katerih izdelujejo vse, kar človeške živalice potrebujejo. Te prostore imenujejo tovarne. Kar izdelajo, dajejo onim, ki potrebujejo. Vendar ne takoj, temveč potom drugih lastnikov, ki posredujejo med tovarnami in onimi, ki bi radi imeli kako stvar. Posredovalci se imenujejo trgovci. Trgovci žive od tega, da zahtevajo za stvar več, kakor so sami dali. To razliko imenujejo dobiček. Ker je delavskih živalic največ, te tudi največ kupujejo. Včasih ne plačajo takoj, ampak plačujejo počasi, včasih se potem, ko so stvar že porabili. Temu se pravi kredit. Oblast lastništva je dedna. To je odrejeno po posebnih zakonih. Način gospodarstva imenujejo lastniki: pravica, oni drugi pa: krivica.

Vrste delavske živalice[uredi]

Sicer delajo vse živalice in je razlika le v tem, da imajo živalice prve vrste več uspeha, kakor druge, vendar bom živalice druge vrste imenoval delavske, ker se živalica prve vrste nikdar ne imenuje delavec. Delavska vrsta človeških živalic se deli na dve skupini:

1. na umske, ki nosijo v rokah knjige, sede za mizami, pišejo in bero po naročilu svojih delodajalcev,

2. na ročne, ki ne delajo toliko s svojimi možgani, temveč z rokami: izdelujejo orodje, kopljejo premog in opravljajo vse, kar je še potrebno, da je sreča na zemlji.

Umske živalice iz rodu delavk so boljša pasma delavske živalice, ker imajo mnogo lastnosti prvega, žlahtnejšega rodu lastnikov.

Včasih se ročne živalice zapode v trumah po cestah, nehajo delati in kričijo, da niso zadovoljni. Hočejo biti enaki prvemu rodu. To hotenje imenujejo idejo, če sem prav razumel. Kajti ena je vpila: Borimo se za idejo! Vendar tega ne razumem popolnoma, ker to besedo slišim vsak dan. Vsak ima namreč svojo idejo.

6. DAN[uredi]

Značaj človeške živalice[uredi]

Glavni znak človeške živalice je, da se kaže drugačno, kakor je. Kadar je jezna, se smehlja, kadar je lačna in sedi pri kosilu koga drugega, se brani, kožo skriva pod tenko plastjo moke, ustnice rdeči, lase barva, kocine striže, ljubi na samem — resnice se izogiba kolikor more. Vendar dokazuje, da je to prav. Temu dokazovanju pravi logika. Kadar kdo ukrade majhno stvar, se to imenuje tatvina, kadar kdo oropa dosti živalic naenkrat, se to imenuje špekulacija ali gospodarski položaj. Kadar kdo koga ubije, je ubijalec, kadar jih pobije na tisoče, je razbojnik ali junak. Vsega tega ne razumem. Zato to imenujem značaj človeških živalic. To govorim v njihovem jeziku, ker se vedno izgovarjajo, kadar store kaj napačnega: »Tak je moj značaj!«

Kako stanuje človeška živalica[uredi]

Prvi rod človeških živalic naroči in že se zbero delavci in delavke.

Kakor ptički, ki pletejo gnezda in nosijo kose slame, cunjic, vejic, tako začno nositi skale, pesek, les, nato mešajo vodo s sivobelo stvarjo in napravijo lep. Skale in neko stvar, ki jo imenujejo opeko, polagajo drugo na drugo in vse to zlepijo. Tako nastane ogrodje stavbe, ki jo potem razdele v prostore. Lastniki se v dograjenem poslopju naselijo, delavci in delavke pa odidejo v manjše stavbe, ki so po navadi last lastnikov zemlje.

Včasih stanujejo delavci in delavke v svojih poslopjih, ki jim pravijo barake.

Razlika med temi zadnjimi stavbami in onimi, je ta, da v teh stanuje več samcev in samic v enem prostoru, v onih pa ima en samec in ena samica po več prostorov sama. Včasih kopljejo tudi v zemljo in so tam prostori. Vanje spravljajo drva, premog, stroje, pa tudi samce in samice nižjega rodu.

Človeška živalica pa je tudi sama stanovanje drugih živalic. V pljuča se naseli posebna vrsta bitij, ki žive od človeške krvi. Njih kraljestvo imenuje človek jetika. Tudi v ostale dele telesa se naselijo različne živalice, ki jih človek poskuša preganjati. To poskušanje je v človeškem jeziku zdravljenje. Oni, ki delajo poizkuse, pa se imenujejo zdravniki.

Posebni običaji človeških živalic[uredi]

Človeške živalice poskušajo čimbolj izrabiti zemljo in njene dobrote. To izrabljanje imenujejo razvedrilo. Rabijo pa tudi druge besede, kakor: šport, ples, pa tudi zabava. Najbolj značilen običaj človeških živalic pa je ta, da imajo posebne prostore, nad katerimi je zapisano: Gostilna. So pa še drugi napisi, kakor: policijska ura, pljuvanje prepovedano. Nekje sem videl tudi plakat z besedilom: Smrt alkoholu. V teh prostorih se zbirajo človeške živalice, običajno popoldne ali zvečer. Tam posedajo.

Nato se jim približa debela živalica in jim prinese v stekleni posodi tekočino, ki je včasih rdeče, včasih rumene, včasih pa tudi belosvetle barve. Tej tekočini pravijo vino ali žganje. Ta tekočina ima čudežno moč. Živalica, ki jo pije, postane namreč dobre volje. Začne se smejati, kmalu pa razsajati, kričati in peti. Temu kričanju pravijo zadovoljnost. Če pijejo (kot se skoro vedno godi) še naprej, se začno pretepati, nato pa padati po tleh. To padanje se z drugo besedo imenuje pijanost. Piti te tekočine ni prepovedano, prepovedane so le stvari, ki motijo pitje. Skoro vse živalice rade pijo, nekatere javno, druge skrivaj. Ob pitju so živalice enega spola sila prijazne napram živalicam drugega spola. Drugi dan so živalice slabe volje, sitne in razburljive, vendar si pomagajo s tem, da pijejo spet. Še en običaj se mi zdi važen. Dokler je kaka živalica živa, se zanjo dosti ne brigajo. Ko pa umre, se začno zanjo zanimati, mislijo nanjo, začno zbirati denar in na koncu koncev ji postavijo iz kovine ali kamna neko reč, ki ji pravijo spomenik. Pod tem spomenikom se zberejo in hvalijo umrlo živalico. Zbero se zato, da si pokažejo nove obleke in da potem lahko javno pijo in plešejo. Temu, da na živalico mislijo šele po njeni smrti, pravijo slava, postavljanju spomenikov hvaležnost, kričanju pa navdušenje.

7. DAN[uredi]

Danes sem zaslišal čudno besedo: duša. Kakšno bitje je to? Ves dan sem blodil okrog, pa je nisem videl. Morda mi bo Lucifer to stvar dopovedal.

Zemlja je okrogla zvezda. Po večini je na njej voda, ni še suha kakor Venera, le nekaj koščkov suhe zemlje plava na površini. Vso zemljo, suho in mokro, pokriva in objema morje.. To morje imenuje človeška živalica zrak, pri tem se pa ne zaveda, da je pravzaprav podobna tistim živalicam, ki žive na dnu vodenega morja. Morda se bo sčasoma povzpela višje in se pobližje seznanila z onimi bitji, ki žive na gladini zračnega morja in katerih sile ona imenuje enostavno elektrika.

Na zunaj so človeške živalice različnih barv. Največ jih je rumenih, ki se tudi najbolj množe. Te bodo nekoč zavladale vsemu svetu. Joj — sedem dni sem tu. Zadovoljen sem. Le nekaj mi ne gre v glavo. Čemu me je Lucifer poslal? Kakšne važnosti so za naše peklo ti kraji? Ta majhna krogla in ti človeški mravljinci, ki jih komaj vidiš?

Hudič Dur je postal otožen. Zamišljeno se je ozrl okrog, ko je bil eno nogo naslonil na Kordiljere in drugo na Ural in dolgčas mu je postalo. Hrepeneče je pogledal po vsemirju, po katerem so bežale velike, manjše in prav majhne zvezdice, in z vso silo si je zaželel videti Luciferjev mogočni obraz. Med tem pa se je čas pretakal in že je bilo konec sedmega dneva. Nebo se je razjezilo, bliski so ga sekali in bičali, nastal je hrušč in trušč. Grozna nevidna sila je zgrabila hudiča Dura. V divjih vrtincih se je zasukal in se dvignil.

Dvorana Luciferjeve palače je vsa žarela v lestencih, ko je po preprogi pritekel hudič Dur in se globoko priklonil. Vzel je iz žepa zapiske in jih izročil Gospodarju.

Ta je vstal. Njegov široki, rdeči obraz, poraščen s kodrastimi črnimi lasmi, je bil teman. Dvoje mogočnih brk, zavitih navzgor, je neprestano stresal. Oči so mu gorele v zelenem sijaju.

Odkašljal se je.

Nato pa je stegnil roko, udaril z nogo po tleh in zavpil: »Torej tako! Šele sedmi dan si se spomnil, a?«

Hudič Dur je vztrepetal. Ponižno je obrnil svoje oči kvišku in strahotna vprašal:

»Česa, oj, gospodar, sem se šele sedmi dan spomnil?«

Lucifer je zaškrtal z zobmi, da so se zakresale iskre, in je zavpil:

»Duš, hudič, človeških duš!«

Hudič Dur je odprl usta na stežaj. Zateknilo se mu je v grlu in solze so mu vstale v očeh, ko je za jecljal:

»Saj, saj sem jih, saj sem jih iskal!«

Lucifer se ni brigal za te besede. Stopil je iz prestola naravnost do Dura. Zagrabil ga je za obe ušesi in mu trdo pogledal v oči, vmes pa je jekleno govoril:

»Jaz ti že pokažem!! Bodi ...,« zmerom bolj je zatikal svoje oči v oči hudiča Dura ... »bodi človek!«

Vsemirje je vztrepetalo. Lomilo se je v obokih. Zvezde so se začudeno spogledale. Viharji so zatrobili na svoje ogromne trompete. Oblaki so zaplesali v silovitem pišu. Sneg se je usipal in toča.

Na Zemlji je nastal potres.

Hudič Dur pa se je napotil. Šel je od vasi do vasi, od mesta do mesta, od pokrajine do pokrajine. Hodil je po vsej širni Zemlji in povsod je razlival svojega duha.

Bil je človek.

Človek.

Človek z žalostjo in veseljem, s srečo in bolestjo, z ljubeznijo in sovraštvom.

Človek s hrepenenjem in načrti in vendar hudič.

Njegov razum je postal človeški, njegovo poslanstvo je ostalo peklensko.

Razprostrl je mreže in jih vrgel na dno zračnega morja.

In ni je bilo duše, ki bi mu ušla!