Zapiski blaznega alkoholika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zapiski blaznega alkoholika
Dr. Meinert
Izdano: Svoboda letnik 2, številke 1/2–3 (1920), 32–38, 62–67
Viri: dLib 1/2, 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Predgovor.[uredi]

Dne 22. novembra l. 1906. pride k meni dobrorejen in zgovoren gospod; bil je odkrit in naravnost. Jel mi je pripovedovati: »Bil sem urednik, pa izgubil sem službo, ker sem pil. Nazadnje sem zbolel vsled alkohola. Zdelo se mi je, da me preganjajo in da se moram sam usmrtiti. Zavodu za umobolne v Lipskem se imam zahvaliti, da sem še živ in zdrav. Kar sem tukaj in nekaj dni poprej preživel, sem napisal ter vam izročam, ako dobite kakega založnika, ker potrebujem denarja.« Izročil mi je napisan zvezek in že po naslovu sem spoznal časnikarja.

Dnevnik.[uredi]

Prebral sem prvo stran. »Prav lepo se bere,« mu rečem. »Pustite tu rokopis in pridite v pondeljek.« Zadovoljen se je poslovil. Pa tudi jaz sem bil vedno bolj zadovoljen. Zakaj od strani do strani je bil spis tega alkoholika vedno bolj zanimiv, res nekaj posebnega. Videlo se je, da je pisano, kakor se je res godilo. Ne bi bil mislil, da je mogoče zmešanim možganom zamotane vtise napadov tako natanko ohraniti. In nikdar še nisem bral, da bi pijanec sam tako podrobno in v dovršenem slogu popisoval najbolj žalostne trenotke svojega zavoženega življenja. To je bil torej spis redke dragocene važnosti.

Ko je pisatelj v pondeljek prišel, je dobil izplačan honorar za svoje delo. Ta dan je še zelo dišal po žganju; dejal pa je, da sedaj takoj pristopi k abstinentom. Neverjetno se mi je zdelo, ker mi je pravil, da tudi kadi; ako pa je alkoholik tudi kadilec, je silno redko, da se zdrži kot abstinent. Pisatelju na čast pa moram reči, da se že dolgo časa dobro drži in pridno dela. Bil je dobre volje ta dan. Zato sem marsikaj zvedel iz njegovega življenja. Časnikar N. je 41 let star, sin protestantskega pastorja; tja je popil vsak dan 8 do 10 vrčkov piva in je v 68. letu kot alkoholik umrl vsled raka v želodcu in črevah. Mladi N. je že kot gimnazijec precej pil, kakor je bilo v družini v navadi. Tudi njegov brat je zelo pil. Šol ni nikoli dovršil, zagledal se je v neko igralko v Berlinu, postal je sam gledališki igralec ter je bil četrt leta v dvomljivi družbi potovalnih igralcev. Nato je zašel med časnikarje, pridno je pisal, še pridnejše je pil. Bil je obtožen razžaljenja kraljevega veličanstva in obsojen na šest mesecev ječe. Ubežal je v Švico, na Francosko in odtod v Ameriko, kjer je ostal od leta 1895. do 1902. Bil je v Newyorku odličnega lista sourednik. Toda napadel ga je umobol in hotel se je usmrtiti. S tem je izgubil vso srečo. Vrnil se je na Nemško, presedel nekaj kazni, bil pomiloščen in je zopet pisal za razne liste; kmalu je postal urednik, čez eno leto pa so ga zaradi pijančevanja odslovili. Potem je begal okrog, dokler ni prišel v zavod za umobolne. Po tein pojasnilu podam spis, ki mi ga je pisatelj izročil.

Uvod.[uredi]

Vendar je enkrat konec strašnih dni, ko se mi je umobolnemu zdelo da me povsod preganjajo sovražniki in mi groze z mukami in s smrtjo; konec je mukotrpnih noči brez spanja, ko sem razburjen poslušal skrivnostno šepetanje, ki mi je šumelo okrog ušes in v groznem strahu živo videl pred seboj ljudi, ki so z revolverjem merili na mojo glavo. Vse to je bila prevara, bile so domišljije, strahotno orisane predstave, ki jih je povzročil v mojih možganih alkohol, ki sem ga užival neizmerno. Čudno, da se pojavljajo v možganih taki čudni vtisi, o katerih se nam zdi, da se ne rode v naši glavi, marveč izven nas, tako, da popolnoma jasno vidimo pred seboj ljudi, ki jih ni pred nami in da točno čujemo govorjenje, dasi okrog nas nikdo ne govori. Tako so me motile te čudne prevare, da so me prevladale včasih tudi še ob dnevih zdravljenja, ko sem si bil popolnoma svest, da se te prevare porajajo vse le v mojih možganih; ko sem tako slišal zopet skrivnostno šepetanje, vprašal sem v dvomu sam sebe: Ali je mogoče, da so se rodile te besede, ki jih čisto natanko slišiš, le v tvojih možganih, saj sem zdaj popolnoma jasen in pameten ter vem, da so to samo prazne domišljije in vendar mi ti glasovi vedno brne po ušesih?

Nazadnje pa so se poizgubila tudi ta zadnja znamenja moje bolezni in popolnoma jasnega duha pišem te vrstice, in skoro bi se moral smejati nad temi neumnostmi, ko bi ne bile tako neskončno strahovite. Svojo bolezen naslikam tu popolnoma po resnici, ne samo zato, da znamo, kako se godi človeku, ki je na umu bolan, marveč posebno zato, da zvedo prijatelji alkohola, kakšno razdejanje napravi zloraba alkohola v človeških možganih. Moj spis ima namen po resnici sporočati o vsem, kar sem mislil, govoril, kar je sploh blodilo v moji duši. Naj bi opis te bolezni obvaroval, druge pred enako žalostno usodo. Pisatelj.

I. Žrtev alkohola. — Preganjalci se pojavljajo.[uredi]

Zopet me je prijelo. Dve leti sem imel mir, tedaj pa se mi je zopet zaželelo, da bi bil popolnoma prost, da bi odvrgel od sebe vse vezi, da bi kakor svoboden mož po svoji volji, kakor mi je klical notranji glas, pil, pil in zopet — pil. In jaz nesrečnež sem to storil, zanemaril sem svoje dolžnosti, hodil iz gostilne v kavarno, iz beznice v beznico. Nič jesti, samo piti! Pivo, žganje — žganje, pivo! Skrbno sem se ogibal navadnih gostiln, kjer bi se bil sestal s svojimi znanci. V predmestja sem hodil, v okolici in tudi tam po raznih pivnicah. In pil sem, veliko pil. Ponoči nisem hodil domov. Po kavarnah, po čakalnicah na kolodvorih, ki so odprte celo noč, sem posedal in popival. Zjutraj sem se za silo umil v kavarni in čez dan zopet, kakor prejšnji dan, popival, dasi nisem bil nikoli popolnoma pijan. Glava mi je kar gorela in zazdelo se mi je, da me ljudje postrani pogledujejo, noge so se mi šibile, roke so se mi tresle, toda pijan nisem bil, nikakor ne! Tako so minuli trije dnevi. Četrti dan sem šel v predmestje in stal na postajališču električne železnice. Kolikor manj sem jedel, toliko več sem kadil. Poleg mene sta stala dva moža, ostro sta me opazovala, kakor uradnika iz sodnije. Čemu me pač tako od strani opazujeta? — Tedaj sta pa tudi jela govoriti o meni, dasi le šepetaje, vendar pa sem natanko slišal besede: »Danes ga moramo dobiti!« Drugi je dejal: »Že več noči ga ni bilo domov, sedaj se mora vendar enkrat naspati, in v njegovem stanovanju ga najlažje primemo.« In zopet sta me strupeno pogledala.

Strašen nemir me je prevzel. Saj vendar nisem nič hudega storil! Ali morda vendar kaj, saj dandanes človek skoro ne ve, kdaj kaj zagreši, saj so postave tako polne nastavljenih zanjk. Človek ima toliko sovražnikov, zavidljivcev, vsepovsod je polno obrekovalcev — no, pa saj bi ne stikali za menoj, če bi ne bil nič zagrešil. Toda jaz prav nič ne vem, kaj vse sem včeraj storil. Kdo ve, kaj sem naredil! Če bi bil koga umoril, jaz se tega več ne spominjam. Toda naj bo, kar hoče; tako hitro me ne bodo dobili. Ko sta se na nekem križišču električna vozova srečala, sem skočil iz enega voza v drugega. Nikdo ni šel za menoj. Smotko vržem proč in sedem na klop. Tu pa sedita dva gospoda, kakor dva tajna policista. Seveda sta — saj že govorita o meni. »Misli, da nama je ušel,« reče prvi, drugi pa se zasmeje, rekoč: »Na vseh progah se vozijo tajni policisti.«

Torej je vendar res, da me preganjajo. Očividno ne marajo napraviti nobenega šuma, sicer bi me lahko takoj prijeli. Zato treba, da sem vedno na takih prostorih, kjer bi bilo veliko šuma, če bi me prijeli. Peljem se na L. in sedem na vrt ter naročim kosilo. Zdelo se mi je, da bom tukaj popolnoma v miru. Jem nekaj, popijem tri kozarce piva in dve šili konjaka. Vroče je, zato se mi zadremlje. Nekdo pa me strese in jaz se vzbudim. Ne smrčite tako grdo, reče mi gostilničar; meni nasproti pa je že sedel gospod, gotovo je bil tajni policist. Kako se mi zaničljivo posmehuje! Gostilničar stopi k njemu. »Danes ga gotovo dobimo,« reče policaj, »danes gre gotovo domov spat.«

Tedaj sem se jaz zaničljivo zasmejal. »Tepec,« sem si mislil, »tako hitro me pa le ne dobiš, saj lahko še več noči tako brez spanja preživim po gostilnah. Toda s tem človekom ne moreš več sedeti v eni gostilni, zato plačam in odidem, v mesto z električno železnico, in sicer ravno na, nasprotni konec. Kmalu vstopita dva človeka, ki me opazujeta in se razgovarjata o meni. Sedaj slišim bolje, nego kedaj poprej. Dasi so vrata zaprta, dobro razumem, kaj si šepetata med seboj. »Danes napravita to,« reče prvi; »ali imaš zapestnico s seboj.« Zapestnico, to misli najbrže železno verižico, ki se ž njo zvežejo roke. Čemu neki bi mene zvezali? Ali sem tak hudodelnik? Toda ti me že ne bodo zvezali. Grem ven na stojišče in prižgem smotko, popolnoma sem miren in nekaj pred koncem proge skočim z voza. Hvala Bogu, moja zasledovalca nista tega opazila; ves vesel, da sem jima ušel, grem v bližnjo gostilno in pijem. Dolgo pa nisem sam; človek vstopi v sobo, ki je gotovo od sodnije. Seveda je — kako me pogleduje! Sedaj sprašuje natakarja, če sem že dolgo tukaj in zakaj mu ni tega že sporočil? Naročim še kozarec pive in plačam. Moj zasledovalec gre ven, jaz hitro zvrnem kozarec piva, bežim iz hiše, okoli vogla, vprek po ulici in zopet okoli vogla v drugo gostilno. Tresel sem se od strahu in še pil, da bi se pokrepčal. Toda tudi tukaj so preganjalci za menoj. »Tako ne gre več,« pravi eden, »saj se vendar ne moremo cel dan voziti za njim, treba je, da se temu napravi konec, jaz ga bom kar tukaj prijel.« Druga dva sta mu odgovarjala in bila mnenja, naj s tem še počakata. Pa jaz tega nisem več maral poslušati. Hitel sem iz hiše, a vendar še čisto natanko slišal za seboj zabavljice: »slepar, potepuh, za katerega ni nobena kazen prehuda, ki zasluži, da ga obsodijo v dosmrtno ječo.« Hitel sem na kolodvor, a tudi tu so bili moji prijatelji za menoj, zato sem iskal pomoči pri nekem stražniku. Povedal se mu, da me preganjajo in da me hočejo umoriti. On pa je menil, da sem preveč pil, če tudi nisem pijan, in da si vse te stvari le domišljujem, take ljudi, da on že dobro pozna in da naj le grem mirno spat. Pa odgovoril sem mu, da si ne upam iti domov, da se tudi v hotel ne upam iti sam, ker me gotovo za kakim voglom čakajo, da me umore. Stražnik mi je svetoval, naj vzamem postreščka seboj, kar sem tudi storil.

II. Vedežka.[uredi]

Pa tudi v gostilni zame ni bilo pokoja, dasi sem tam dobil znance; našel sem zopet sovražnike, ki so nagovarjali gostilničarja, naj me zapre v kako sobo posebej ali naj mi pa da v pivo kako omamilo. Razburjen odidem kmalu v svojo sobo, ki je bila v drugem nadstropju med dvema drugima sobama. Sicer so bila ena vrata zaslonjena z zofo, druga pa s posteljo, vendar me je vseeno plašilo, ker sem čul, da me hočejo nocoj kar najkrajšim potom ukončati s tem, da me vržejo skozi okno. S stoli in drugo ropotijo sem zato zagradil tudi tretja vrata na hodnik, odložil klobuk in suknjo ter se popolnoma oblečen vlegel na posteljo. Električne luči nisem ugasnil, s smotkami sem se dobro oskrbel in s časniki in tako sem se nadejal, da bom že kako to noč prebil tudi brez pijače.

Kmalu pa začujem v sosednji sobi šum in ropot. Takoj spoznam glas svojega tovariša, s katerim sem se nedavno sprl, glas njegove žene in še nekega znanca. Iz šepetanja sem spoznal, da je pravzaprav ta moj tovariš duša vseh nakan, vprizorjenih proti meni. Maščevati se je hotel nad menoj, ker sem ga bil pustil na cedilu.

Naenkrat pa me kar naravnost ogovori njegova žena. Da bi manj slišal, potegnem časnik iz žepa in hočem brati. Tu pa slišim besede: »Nikar se nič ne sili z berilom, jaz kljub temu uganem tvoje najskrivnejše misli.«

Vzlic temu poskušam čitati po tihem, toda vsako besedo, katero sem prečital, je za menoj ponovila ženska v sosednji sobi. Poleg tega mi je izgovarjala tudi vse misli, ki so me spremljale med branjem.

Kako je mogoče, da ta ženska ugane vsako mojo misel in da celo razume, kar na tihem čitam.

»Ali si ne moraš tega razložiti, ti tepec neumni?« je šepetal glas, »jaz sem vedežka. Jaz vem vse, kar delaš in kar si storil! Jaz vem, da si umoril nekega otroka.«

»Ne, to ni res,« sem si mislil.

»In vendar je res. Le nikar ne taji. Na trgu M. si ga potisnil pod voz, pod kolo, da so ga povozili. Ali ni bilo to na trgu M.?«

Pa vendar nisem — začel sem v duhu odgovarjati, toda nisem mogel naprej, ker zdelo se mi je, da ima oni skrivnostni glas tudi oblast nad mojimi mislimi.

»Nič vendar« — prekinila me je — »bil si na trgu M. in si potisnil otroka pod kolo; le vdaj se, saj to ni vse, kar si zakrivil, saj si tudi po gostilnah ostal dolžan in si v C. zapeljal natakarico.«

»Toda jaz v C. nikoli nisem bil,« sem ugovarjal v duhu.

»Da, da, ti si bil tam, toda popolnoma pijan, zato o tem ničesar ne veš, pa tudi sedaj misliš hude reči zoper kralja in zoper Boga« — in povedala mi je nekaj grdih stvari. Jaz sem se branil misliti na to, pa hipoma sem spoznal, da ženska, ki govori z menoj, ne samo da vedežuje, marveč me tudi, kakor pravijo, hipnotizira, sili me misliti, kar sama hoče.

»To st mi podtaknila,« rečem tiho sam pri sebi; tedaj pa se mi zasmeje na ves glas.

»Sedaj je vendar uganil ta tepec,« reče glas njenega moža, »toda to je vseeno, ker zvedeli smo dovolj, da ga lahko vtaknemo v luknjo.«

Zastonj sem se boril proti takim mislim; kadil sem, vstal, hodil po sobi, po angleško sem začel šteti številke, pa vedno in vedno so mi silile v glavo misli: otroka si umoril, morilec si! — S tako silo so me obvladale te misli, da sem res priznal. Čul pa sem prasketanje peres po papirju v sosednji sobi. Gotovo sta tam moja znanca zapisavala, kako sam priznavam razna hudodelstva, ki jih nisem storil.

Strašna je bila noč. Ko se je zdanilo, sta šla mož in žena iz sosednje sobe, eden pa je še ostal; vsi trije so se domenili, da me zadnji vrže po stopnicah, ko pridem iz sobe. Ob sedmih se opravim in sklenem iti iz sobe. Enega samega človeka se ne bojim. V strahu hitim po stopnicah in stopim v kavarno, pijem kavo, plačam in berem časnik. Hipoma me obvlada misel, da pride moj brat v H., ki me hoče odstraniti, da me reši ječe, ki bi bila tudi zanj sramota. To se mi je zdelo prav verjetno, zato vzamem suknjo in klobuk in hitim na cesto čakat svojega brata. Komaj stopim na cesto, zagledam ne daleč pred seboj dva svoja brata. Enega sem spoznal po njegovi rjavi suknji, drugega po njegovem sivem klobuku. Tudi brata sta me videla in mlajši je rekel starejšemu: »Glej, tam je naš Ernst, le pojdiva hitro v njegovo stanovanje, bo že pricapljal za nama.« Tako sta hitela, da ju nisem mogel dohiteti, zato sedem na voz, da ju prehitim, pa v tem sta se nekam izgubila. Bil sem še kake štiri hiše oddaljen od svojega stanovanja, pa že slišim, kako vpije moj mlajši brat, da naj se sam končam, da tako uidem kazni in skupni sramoti. V mojem stanovanju je bil tudi prijatelj B., ki me je svaril, ne hoditi domov, ker sta brata tako raztogotena, da me gotovo ubijeta, ako pridem. Zato se obrnem, sedem na električno železnico in se peljem v predmestje L. Po poti zagledam nekaj sumljivih gospodov. Pa v tem mi šine misel v glavo: kaj pa, ko bi bile te misli sama bolna domišljija — celo noč in celo dopoldne še nisem ničesar pil — saj sem tudi že pred dvema letoma trpel take napade, mladi moji prijatelji so rekli, da je to delirium tremens in da pride to od pijače. Morda je tudi sedaj tako. Ker sem se ravno peljal mimo stanovanja svojega zdravnika, izstopim in ga poiščem. Preiskal me je in dal mi spričevalo, da trpim na alkolizmu in da bi bilo zame potrebno prebivati v kakem zavodu. Ko pridem od zdravnika, najdem takoj v vozu svoje zasledovalce, ki so se jako grdo držali; gotovo so vedeli, kakšno spričevalo mi je napravil zdravnik, da nisem hudodelnik; ampak bolnik. Bili so jezni, ker sem jim tako nagodil. Sklenili so pa zlasti zaradi tega tem hitreje napraviti konec z menoj. Ker je bila zarota proti meni splošna in je povsod vse mrgolelo pregnnjevalcev, sem ta dan hodil po najbolj obljudenih cestah in bival v najbolj imenitnih gostilnah, opravičeno se nadejajoč, da me tu zaradi množice ljudi ne bodo ukončali.

III. Beg. — Hipnoskop. — Smrtni skok.[uredi]

Vedno bolj se mi je bližal oni trenotek, ko ne bom imel več nobenega denarja. Svojo službo sem ostavil, k svojim prijateljem ne maram, ker nočem, da bi me videli, zato se sklenem peljati k svojemu bratu v L., ki je sedaj gotovo že doma, ker me ni našel v mojem stanovanju. Ko pridem na kolodvor, razvidim takoj z raznih obrazov, da že vsi vedo za mojo namero. Kupim si vozni list, spijem še par vrčkov piva in stopim v voz za kadilce. Voz pa je bil že skoro poln, in sicer samih mojih zasledovalcev. Veliko so šepetali med seboj, da me na postaji L. počakajo in odstranijo. Ko me eden napade s psovkami: »Ti, potepuh ničvredni,« sedem k njemu in mu ostro prepovem, da bi me še dalje zbadal. On je sicer zatrjeval, da ni nobene besedice izpregovoril, pa kaj, ko se je lagal. Ko pridem na postajo v L., skočim hitro v voz, a moji zasledovalci za menoj. Ukažem vozniku, da me pelje še naprej od bratovega stanovanja, ter mu takoj plačam. Mejpotoma skočim z voza, hitim nazaj in kmalu prisopem v tretje nadstropje hiše, kjer je stanoval moj brat s svojo ženo. Ko sta me zagledala, videla sta takoj, da z menoj ni vse v redu. Takoj jima povem, kako me preganjajo in da tudi v tej hiši slišim šepetanje svojih zasledovalcev. Oba me tolažita, da si to samo domišljujem, pa nič ni pomagalo. Komaj smo se vsedli k mizi, že slišim ženskin glas: Ti, tepec neumni, ako meniš, da nam uideš, se zelo motiš. Mi smo ti takoj za petami in tudi tvoj brat je na naši strani.

»Ali ste slišali?« vprašam brata.

»Kaj neki?« reče brat.

»Kaj neki! glasove: Vidva nista tukaj sama. V hiši so skriti tudi moji sovražniki.« Zastonj sta zatrjevala, da ni nikogar v stanovanju razen sinka, ki pa že spi. Pokazala sta mi vse sobe, vse preiskala po kotih in ničesar nismo našli, toda kaj, saj sem razločno čul pogovor onih treh, ki so mi napravili prošlo noč tako grozno. Med obedom začujem naenkrat nek šum in čuden duh se razširi po sobi, ko bi kdo spustil v tek stroj za elektriziranje. Pri tem me je zabolelo na levi strani blizu srca. Moral sem, četudi nisem hotel, prekiniti svoj razgovor in govoriti, kar nisem hotel. Toliko moči sem še imel, da sem dejal domačim: »Sedaj bom prisiljen govoriti proti svoji volji in proti resnici. Žena Z. me hipnotizira in ukazuje, da izpregovorim besede: Jaz — sem — v Draždanih — otroka — umoril!«

»Pusti vendar že take neumnosti, Ernst,« prekine me brat, »poglavitna stvar je, da se enkrat dobro prespiš, potem se že jutri znebiš vseh nesmisli, ki te danes nadlegujejo.«

Toda skrivnostni glas me je vedno begal: »Hočem te hipnotizirati s hipnoskopom, z inštrumentom, ki ga goni elektrika. S tem ti lahko vse podtaknem, tudi umorim te lahko. Kajne, ti umreš, da ne napraviš sramote svojim domačim?« »Sedaj me bodo umorili,« zakličem; »pravijo, da mi najprej zmrznejo noge in potem vse navzgor do glave. Sedaj so pričeli.«

Brat in žena sta bila vsa prestrašena; ako sta hotela kaj ziniti, zamahnil sem z roko, naj bosta tiho.

Moje noge so mrzle kakor led, zdaj ste mrzli že koleni ... »Žejen sem.« — »Prinesem ti vode,« pravi žena bratova. »Da, le pij vodo, boš lažje umrl,« zašepeta skrivnostni glas. Pil sem in čutil vedno hujši mraz, voda mi je čudno ugajala; najbrže je bila zastrupljena. »Ah, kako mirno in brez srca mi daste strupa, no, pa saj je bolje tako umreti.« Potem zakričim s čudno bolečino pri srcu: »Sedaj — sem — mrtev!«

»In vendar ne gre,« zašepeče skrivnostni glas, »ima še premočno voljo, ne moremo ga končati . Toda lahko ga mučimo. Kakor vidiš, si ti izvrsten medij (sredstvo) za nas, zato te hočemo porabiti. Dvoje si lahko izbereš: Ali te vtaknemo v luknjo ali pa v norišnico, da te bodo tam imeli za poskusnega kunca. S tem boš vsaj nekoliko služil vedi in ljudem.«

Sedaj pa je bilo tudi bratu in njegovi ženi že dovolj. Moral sem iti spat, sicer mi je grozil, da ugasne luč. Še enkrat smo presvetili vse prostore. Brat in žena sta rekla, da je vse v redu, in me pustila samega v sobi.

Kmalu začujem na hodniku pred seboj glasno govorjenje. Zdelo se mi je, da so glasovi mojega brata, mojega prijatelja in njegove žene.

»V ušesa ga ustrelim, ako spi,« je dejal moj znanec, »in če ne spi, poženem mu kroglo skozi oko.«

»Ali tako dobro zadenete v temi?« ga vpraša moj brat.

»Popolnoma siguren je moj strel. Ubil sem že nekaj Kitajcev in danes sem uprav v ta namen kupil dva psa, da sem se vadil v streljanju. Psa še sedaj ležita na dvorišču.« Ali je mogoče, sem si mislil, da me res hoče moj prijatelj ustreliti in da brat pritrjuje temu, saj vendar nisem storil nič zlega.

»Že zopet slepari,« oglasi se ženski glas, »zato pač ne sme tako lahko umreti.« Ali ni sram te ženske, izmišljati si take grozovi te nakane, to je lepa ženska, fej! »Ti lopov,« odgovori ženski glas, »sedaj me zopet žali. Ne zasluži, da bi ga ustrelili, tega treba prav počasi mučiti do smrti. Dovolite, gospod, da vašemu bratu najprej polomimo kosti, predno ga umorimo?«

»Naredi te, kar hočete,« zašepeče brat, »meni se nič več ne smili.«

To je torej moj brat, sem si mislil, ki se mi je vedno tako dobrega kazal. Mirno gleda, kako me hočejo končati, strog je z menoj, dočim v svoji mačji ljubezni vse spregleda svojemu razposajenemu otroku.

»Ali slišite, kaj pravi?« zašepeče ženska mojemu bratu, »pravi, kako potuho dajete svojemu sinu, ki je najporednejši otrok, kar jih je kdaj videl.«

»Tako govori,« reče brat, »potem pa napravi te ž njim, kar mislite, samo pokličite me, ko bo ležal na dvorišču, jaz ne maram s tem imeti nikakega posla.« Natančno sem čul, ko se je brat po teh besedah vrnil v svojo sobo.

V smrtnem strahu sem ležal na postelji in čakal trenotka, ko planejo po meni. Zatrjeval sem si, da to ni mogoče, toda vse sem tako jasno čul, da je bil vsak dvom izključen.

»Ključ v vratih je znotraj,« je spregovoril moj znanec, treba, da ga zbijemo v sobo. In res, kmalu čujem, kako je padel ključ na tla. Takoj nato zagledam belo žensko postavo, ki sili skozi vrata. »Nazaj, ali vas ni sram!« zakričim in ženska izgine. Toda komaj se zopet dobro zavem, že stoji ta pred menoj dva človeka z zagrnjenima obrazoma.

»Tako, ravno v desno oko meri,« zašepeta eden, in takoj zagledam cevko, napeto proti svoji glavi.

»Pomagaj te, pomagajte!« zavpijem, in človeka izgineta. A kmalu se zopet vrneta in prvi reče: »Kar s kladivom ga udarim po glavi.« — »Toda on še ne spi,« reče ženska, »treba še počakati.« In zopet sta odšla. Nato pa pride moj brat k vratom in zakliče: »Čuj, to vendar ne gre, da delaš tak ropot, zgoraj in spodaj spijo ljudje.«

»Zakaj pa me hočete umoriti? Saj so bili že v moji sobi,« odgovorim. »To je sama domišljija,« me zavrne brat, miren bodi in ne kriči tako grdo. Čul sem pa natanko, ko je zašepetal: »Le daj te ga, sicer nam vzbudi celo hišo.«

»To treba itak hitro napraviti, ker se meni mudi domov,« reče znanec; in po odhodu mojega brata dostavi ženi: »Jaz grem naprej, ako ne spi in bi hotel kričati, mu vržem odejo čez glavo, potem ga zgrabimo in zvežemo, najprej razčlenkamo roke, potem noge, ga vržemo skozi okno, zakričimo na pomoč, hitimo na dvorišče in prinesemo v sobo mrliča nazaj.«

Pot me je oblil, sape mi je zmanjkovalo. Ako sem že tako daleč, da bi me tako mučili, tedaj rajši sam.

Hitro vstanem, odprem okno, skočim nanj, pogledam pod seboj na dvorišče. Letel bi čez tri nadstropja, gotovo sem zdrobljen na tleh. Toda, ali moram skočiti na dvorišče? V tem zagledam v mesečni svetlobi na desno balkon z ograjo. Ako tja skočim in zakličem na pomoč, čujejo me sosedje. V tem pa zaškripljejo vrata v sobo, jaz pa skočim hitro vprek črez propad in priletim sredi na balkon. Kolikor sem mogel, sem pričel kričati na pomoč. Prvi se oglasi moj brat. »Za božjo voljo, kaj vendar počneš, to je vendar od sile; ne morem več tega prenašati, moja žena gre po stražnika.«

»Kaj noriš, pri tem skoku bi bil lahko telebnil na tla.« — Jaz pa stopim na balkonu k vratom, ki vodi jo v kuhinjo in ne pustim nikogar blizu. Ko pride brat, mu pravim: »Jaz ne ostanem več, pri vas, muk je dovolj, pošlji po rešilni voz, da me popelje v kak zavod, kjer mi nihče ne bo mogel nič hudega storiti.«

Brat mi je dal nekaj svoje obleke, žena pa je šla k sosedovim, naj gre eden na policijsko stražnico, sama pa je šla po ključavničarja, da odpre Ernstovo sobo. Kakor večnost, so se mi zdeli trenutki, ko smo čakali na voz; vsak hip sem mislil, da prodro moji zasledovalci iz svojih skrivališč in me končajo z mučenjem. Naposled je vendar prišel ključavničar, odpri vrata v mojo sobo, da sem mogel do svoje obleke. Kmalu nato pridrdra tudi voz, ki me kmalu privede na policijsko stražnico, kjer so mi oskrbeli tudi posteljo. Med stražniki sem se čutil nekoliko bolj mirnega. Zjutraj zgodaj se odpel jem k zdravniku, ki me je preiskal in izročil mojemu spremljevalcu pisemce. Peljala sva se dalje. Ker le ni hotelo biti konca, vprašam tovariša, kam se peljeva. Dobil sem odgovor: »V bolnišnico!« — Navsezadnje se voz vendar vstavi pred velikimi vrati. Spremljevalec moj gre z menoj v prostorno čakalnico, kjer me sprejme usmiljenka v beli obleki. Tovariš ji izroči pismo zdravnikovo, se poslovi od mene in odide, jaz pa ostanem in ko pogledam okrog sebe, vidim, da sem v bolnišnici, in sicer v oni z omreženimi okni, namreč v norišnici.

IV. V bolnišnici. — Mali telefon. — Grozne ure.[uredi]

Velik, močan mož je prišel in me spremljal po hodnikih ter me pri vedel v sobo, kjer je bilo sedem postelj, v katerih so ležali bolniki, ki so zvedavo pogledavali name. Nato so me peljali v kopališče. Ustrašil sem se, boječ se, da me vtaknejo v krop. Po kopeli sem dobro zaspal. Ko se vzbudim, so stali pred menoj zdravniki. Primarij je bil še precej mlad mož, odločen in prijazen, vsak ga je imel rad. Spraševal me je o mojem življenju, o moji bolezni, tolažil me je, da bom tukaj imel popoln mir, ker v to hišo ne more noben nepoklicanec. Po kosilu sem zopet zaspal, pa sem še hitro vzbudil, začul sem glas svojega prijatelja, ki mi je pravil, da ne more k meni, pač pa, da stoji na hodniku, da se lahko ž njim pomenim z malim telefonom. Treba le, da zaokrožim usta, šepetam in nanj mislim, pa tudi njega slišim in mu lahko odgovarjam. Poskusil sem in videl, da gre, zato sem čudeč se vprašal, kako deluje ta telefon. Tovariš mi je pa dejal, da je to preveč zapleteno, in da mi to razloži pozneje, le toliko omeni, da to sloni na magnetizmu. Pove mi še, da me je eden mojih bivših prijateljev strašno raztrgal v nekem listu, kjer je naštel vse moje hudobi je in jutri bo v L. sodna obravnava o tem; upal je, da bom oproščen, in da lahko zahtevam odškodnine 5000 K. Jaz pa sem hotel imeti 75.000 K. Ker nisem bil zadovoljen s temi tisočaki, so me pustili na cedilu in privedli v norišnico. Ko se zjutraj zbudim, mi sporoči prijatelj po malem telefonu, da me je oprostil pri primariju, in da lahko grem iz norišnice. Hitro skočim s postelje, vderem po obleko v prvo sobo, kjer je sedel velik močan mož, ki me je na moje zatrjevanje, da sem prost in da hočem svojo obleko, dejal, da, iz te hiše koj drugi dan še nobenega niso odslovili. Ako bi šlo po sreči, čez šest tednov.

»Bo pa to pri meni prvi slučaj,« mu odgovorim, »saj mi je prijatelj že sporočil, da je obleka pripravljena.« Ko je prišel brivec, se nisem hotel pustiti obriti, češ, saj se bom zunaj lepše. Tudi piva se nisem dotaknil, ker itak kmalu zunaj boljšega dobim. Ko pride zdravnik mimo, mu zakličem: »Gospod doktor, moj prijatelj je tu in mi je sprosil oproščenja; rad bi dobil svojo obleko, da grem domov.«

»Bomo že pozneje govorili o tem, saj pridem itak kmalu k vam,« je dejal zdravnik, »za sedaj pa pojdite le v posteljo.« Ko je primarij prišel k meni, sem mu moral povedati vse, kar se mi je prigod lo v hiši, tudi o telefonu in prijatelju. »Ali je bil res kdo pri telefonu?« vpraša stražnika.

»Ne, ne,« posežem vmes, »to ni vaš hišni telefon, to je moj posebni mali telefon.« Zvečer sta me zdravnika zopet preiskala, in ko me primarij vpraša, če vem zakaj, dejal sem, da me bodeta rabila živega za razne zdravniške poskuse, kakor to delalo z žabami in kunci.

Ko sta zdravnika odšla od mene, sem začul v sosednji sobi prepir. Bili so zdravniki, ravnatelj in vladni zastopnik in šlo je zame; ali naj me umore, ali pa še enkrat dado priliko za redno življenje. Dolgo časa so se pričkali; končno so se odločili za smrt. Primarij me je hotel rešiti in zahteval še enkrat glasovanje, pa vladni zastopnik je dejal, da nima več časa ter da se mora sodba izvršiti še ta večer.

Mirno se vležem na posteljo, napravim obračun s svojim življenjem in čakam. Kmalu zagledam skrivnostno oblečenega človeka, ki je s cevko meril vame, a ko sem ga pogledal, je hitro izginil. To se je večkrat ponavljalo, tako da so bili moji živci napeti do skrajnosti. Ker le ni bilo miru, skočim iz postelje in letim k stražniku na hodnik, rekoč, da naj vendar že napravi jo temu konec ter da nimam konjskih živcev, da bi mogel vse prenašati toliko časa, in da sploh tudi hudodelcu pred smrtjo bogato postrežejo, meni da bi se vendar spodobilo, da mi dajo smodko in vrček piva, saj potem se tudi lahko sam ustrelim.

Pa zopet so me tirali v posteljo, in naposled sem dobil kozarec vode, ki naj bi bil požirek za slovo od tega življenja. Zopet se mi je zadremalo, pa takoj se oglasi moj brat ter me nagovarja, naj se sam usmrtim, da tako uidem sramoti, ki zadene tudi moje domače; kajti res da sem sicer sedaj oproščen, a pri prihodnji pravdi bom obsojen na sedem do osem let ječe. Zopet skočim iz postelje in hitim na hodnik ter hočem vedeti od čuvaja, kje da je moj brat, ki je ravnokar sem prišel. Veliki, močni mož mi pa reče:

»Nikogar ni tukaj! To si le domišljujete; le pojdi te mirno nazaj v svojo posteljo.« To res storim in brat mi pravi: »Treba je, da se dobro odpočijemo, da bomo čvrsti pri jutršnji obravnavi.«

Toda drugi dan ni bilo nobene obravnave, najtrže da so jo preložili na poznejši čas. Zato pa je bilo pri hiši vse polno tajnih policistov, ki so se oblekli v obleko umobolnih, da bi me bolj motili, pa sem jih dobro poznal po njih ostrih pogledih.

Tako sem prebil v norišnici nekaj dni in nekaj noči v vednih borbah s tajnimi policisti in z domačini, ki so mi grozili, spraviti me s sveta. In vse, kar sem slišal in videl, se mi je zdelo tako jasno in tako gotovo, da nisem našel prav nobenega povoda, le količkaj dvomiti o resničnosti teh pojavov.

Čez teden dni sem postal bolj miren. Več sem spal in alkohola ter tobaka nisem dobil, dasi sem to zahteval z vso odločnostjo. Vedno bolj se mi je dozdevalo, da pojavi, ki jih vidim in slišim pred seboj, niso resnični; začel sem z vso resnost jo dvomiti. Mislil sem si, kako bi bilo mogoče, da bi moj brat, ki je tako daleč, vsako noč prihajal k meni s svojimi morilnimi naklepi, zlasti se mi je zdel tudi moj mali telefon sama prevara. Zato sem zdravniku na vprašanje, kako je z mal im telefonom, odgovoril, da več ne deluje. Tudi sem namenoma svojim pri jateljem stavil razna vprašanja, pa nisem dobil nanje nobenega odgovora in sem sam moral priznati zdravnikom, da so bili ti glasovi in te postave sama bolna domišljija, sama halucinacija!

V.[uredi]

Še vedno mi ti skrivnostni glasovi niso dali miru; posebno ko je bilo vse tiho po sobi, sem čul čestokrat tiho šepetanje: »Sedaj je precej pameten, hoče se nam umakniti, pa vendar nam ne uide; ako ga izpuste od tu, tedaj ga takoj damo zapreti.«

Sedaj sem prosto vstajal, čital, tudi na vrt se mi je dovolilo. Tudi tu se mi je zdelo, da ljudje, ako jih je le nekaj skupaj, govore o meni; pa sem se večkrat sam prepričal, da to ni res, in da si to samo jaz domišljujem. Samo enkrat me je še vznemiril klic: Pojdi k rešilni armadi! Nikoli nisem na to mislil in ko sem vprašal zdravnika o tem, mi je dejal, da se privajen človek le počasi odvadi takih stvari.

To je bil pa tudi zadnji skrivnostni glas. Tudi ko sem prenehal z zdravili in sem čutil hude bolečine v glavi, takih slepilnih, domišlij ni bilo več opaziti. Ozdravel sem popolno, le okrepljenja mi je bilo treba in zato sem še nekaj časa ostal v zavodu. Veliko sem bral, da sem se premotil in da sem se lažje otresal neprijetnih misli, ki so se mi vzbujale v spominu na preteklost, na neumnost i, ki sem jih napravil v svoji bolezni. Pričel sem z raznimi pismi, da najdem zopet pot v življenje, pa pri bratu sem naletel slabo; sporočil mi je, da noče več nikakšnega posla z menoj. Pismo sem strgal in vrgel v peč, zelo razburjen. Zdravnik je pri obisku to opazil in ker je vse moje dopisovanje bral, me je potolažil, češ, ko se popolno okrepčam, se bo tudi zame lahko našlo mesto pri pogrnjeni mizi življenja.

Ob tej priliki sem si tudi lahko pregnal vse strahove in predsodke, ki jih imajo ljudje o norišnicah. Nekdaj je bilo hudo, a dandanes je vse polajšano. Poglavitni sredstvi sta kopel in postelja. Seveda je treba posebne previdnosti glede divjih bolnikov; takim se odločijo posamezne sobe.

Prijetno seveda v norišnici ni. Meni je najbolj manjkalo duševnega dela, zato mi je bilo dovoljeno, da sem napravljal izlete in se vračal zvečer domov. Ker ni bilo že več kot teden dni napadov, mi je napravil zdravnik spričevalo, da smem zapustiti zavod.

Vesel in zadovoljen sem ostavil bolnico, kamor sem prišel popolnoma onemogel, a sedaj se vračam v svet zopet srečen in zdrav. Spričevalo moje se je glasilo: Ozdravljen — odpuščen!