Zaostali ptič
| ← Na bregu | Zaostali ptič Poezije 1 Simon Gregorčič |
Vinski duhovi → |
| |||||||
In ti si edini še tukaj ostal,
oj ptiček, od trume vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
ki splule so v južne dežele?
Oh, vidim, ni mogla te bolna perut
čez morje široko prensti,
strl sredi je poti jo lovec ti krut,
pri bregu si moral obsesti.
Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš,
perutco pobešaš krvavo,
za družbo predrago sirota strmiš
v daljavo čez morsko planjavo.
Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplo
sestricam, družicam se smeje,
kjer cvetje dišeče in sadje zlato
visi od citronove veje.
Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,
ki ubogo srce ti razriva;
pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest
in skupaj bolesti nosiva.
Saj meni so tudi ti doli le prod,
duh lepše, srečnejše mi sluti-
kako jaz po njih omedlevam od tod,
a strte so moje peruti!