Zamolčani verzi
| Zamolčani verzi Vid Ambrožič |
| |||||||||||||
V celici.[uredi]
(Maja 1918.)
Zunaj je življenje,
zunaj je pomlad;
gora je zelena,
cvetje klije s trat.
Ptički žvrgolijo
svóbodni, prostí;
jaz pa v tihi celi
štejem dolge dni.
Celica je moja
tiha kakor grob,
solnce, luči vanjo
je zabranjen vstop.
Okence edino
je zamreženo;
s prahom, pajčevino
je prepreženo.
Zid umazan, mrzel,
ta je moj mejaš,
dolg čas moj tovariš,
mrčes moj pajdaš.
Postelja so tla mi
vzglavje na deskah;
vrata mi zapira
dvojnati zapah!
Vendar nisem kradel
ropal ne moril,
ter človeški družbi
nič nevaren bil.
Tudi domovine
svoje nisem izdal;
saj sem trikrat zanjo
v ogenj se podal!
Srébrni mi dala
hrabrostni je znak.
Izdajalec njen ni
torej tak vojak!
— Kaj tedaj sem storil
da kot ropar, tat,
dihati zdaj moram,
tu zapora smrad?
Švabu sem povedal
pikrih par resnic,
narodu pomoči
hotel do pravic!
In zato mi stopil
švabski birokrat,
je na neupogljivi
in uporni vrat.
Ter me tri nedelje
dˈjal pod varni ključ,
srkat zrak jetniški
v blagor mojih pljuč.
Toda ni me vklonil,
nikdar me ne bo;
ni duha mi vklenil,
če mi je telo!
Tisoč src sorodnih
zunaj jih imam,
akoravno v tihi
celici sem sam!
Preki sôd.[uredi]
(Judenburški dogodki maja 1918.)
Solnce zemljo pomlajeno
boža raz nebesni svôd,
a nad našimi glavami
plava preki sod ...
— Tam pod bregom, pod zelenim
trava pordečila je;
tam za zidom božje njive
zrasla pa gomila je.
Iz omreženih zre celic
mnog prepaden, bled obraz;
zunaj pa se v vsej krasoti
smeje maj — najlepši čas ... —
Zima v maju[uredi]
(Spomin na 18. maj 1918.)
Maj v prelestnem svojem čaru
bedni zemlji se smehlja;
cvet opojni duh svoj širi,
ptiček poje, gozd šumlje.
— Ko vse krog življenje klije
dvojno bridka zdi se smrt;
v zlatem solncu ves ožarjen
mračno zije grob odprt.
Ali užaljena »pravica«
je brez milosti; za greh
tri življenja v spravo hoče
ravno v maja zlatih dneh.
»Z Bogom, solnce zlatožarno,
z Bogom, dom in beli svet!
Z Bogom, dragi za gorami! —
Govorijo brez besed ...«
Salvi dve — zelena trava
hipoma se pordeči;
troje mladih mož se zgrudi —
krivdo je omila kri.
— Naša kri je poškropila
tuje zemlje mladi cvet. —
Bog sodnik jim milši bodi
kakor ta jim bil je svet!
Jetnik[uredi]
(Maj 1918.)
Kostanj je ozélenel,
tájnostno šumi;
bezeg se je razcvetel
ter sladko duhti.
Bele stéze sevajo
iz zelenih trat,
ptičice prepevajo:
Prišla je pomlad.
Tam po parku šeta se
mlad, zaljubljen par,
veseli življenja se
slednja živa stvar.
— Skoz omrežje gosto zre
nekdo v solnčni dan;
tésno mu pri srcu je,
tésen mu je stan.
Živega so v celice
grob zakopali,
solnca, luči, svobode
ga oropali!
Zunaj vigred in mladost —
omamljen sladkih sanj
svet smeji se srečen prost.
Kdo se zmeni zanj? ...
Pasji dnevi[uredi]
(1. avgusta 1918)
Pratika začetek
kaže pasjih dni;
to resnica meni
letos se ne zdi.
Pasje dni imamo
štiri leta že
in življenja pasje
večkrat i — ime!
Vojna, glad in tuga
vse nas tlači k tlom;
marsikdo zamenjal
bi z veseljem s psom!
Iver[uredi]
(10. avgusta 1918.)
Pamet naša zahteva miru
— kaj ni že klanja zadosti? —
kruha hoče želodec naš,
srce hrepeni po prostosti!
S patriotizmom nam pamet slepé,
ker nese magnatom in bogatincem;
želodec z obljubami nam tešé,
a srcu grozijo s — svincem! ...
Na pragu petega vojnega leta[uredi]
(26. julija 1918.)
Štiri leta vojne groze,
boja, smrti je za nami;
tisoče nedolžnih bitij
že počiva v tihi jami.
Čvrsti mladci brezštevilni
zdaj so bedni pohabljenci;
udi gumnati, leseni ...
njih so lavorovi venci!
Naše rože — deve zorne
trga kleta tuja roka — —.
Žena plaka sama. — Kdo bo
skrbel zanjo in otroka?
Bela mesta — razvaline,
sela mična — pogorišča,
polje plodno — poteptano,
vrti žlahtni so grobišča!
Komur še sta prizanesla
meč in krogla, glad ga davi;
kmalu zgledale v Evropi
ko v saharski bo puščavi!
Leto mine — vojna neče,
peto že se nam odpira,
a na temnem nebu niti
zarje, zlatega ni mira.
Ljudstva se obup polašča,
strah in groza vsega stvarstva.
Ne čemu bori se — zna pa,
kdo je tega kriv barbarstva.
Dandanes, kdo še verjame,
da se gre za domovino?
— Par ljudi, pohlep in zloba
vsega kriva sta edino.
RAZPOLOŽENJE ZA BOLJŠEVIZEM.
Bruck ob Muri[uredi]
(10. junija 1918.)
Kjer se Mura temnooka,
združi s svojo mlajšo sestro,
z bistro Murico med hribi
mestece sameva pestro.
Ob železni kači, ktera
s severom nam veže jug;
to je novi dom moj — Bruck.
Mesto belo — in veselo,
starodavno — staroslavno;
mesto živo — in vabljivo.
Bela cerkev, črni grad
in planinski cvet in hlad;
krasna lega — za poeta,
nizka cena — za dekleta!
Svež in čist planinski zrak,
cvet planinskih divni vonj,
tega dosti ima vsak,
kar je glavno — vse zastonj!
Tukaj dobro je za pljuča,
toda za želodec slabo!
In kdor rad in dobro ruča,
težke mošnje nima s sabo,
tukaj sem ne hodi naj
in posebno ne sedaj!
Pa saj taka je povsod;
pojdi v kteri hočeš kot
dandanes, ko nam nemila
vojna vse je ugonobila!
Dosti hvale, baharije,
a še več pa — beračije!
Malo kruha, dosti zmag —
celi svet naj vzame vrag!