Zalka — Plesalka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zalka — Plesalka
Narodne pravljice in legende
Manica Koman
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Da ste mi videli Zalko plesalko! To vam je mila deklica, lepa kakor roža, in težko bi ji bilo najti para. Sloves o njeni lepoti je šel skozi devet dežel, in marsikatera deklica je bila žalostna, ker se niti od daleka ni mogla primerjati lepi Zalki. Le žal, da tudi Zalkino srce ni bilo tako lepo kakor njeno telo. Zalka je bila silno ohola. Dobro je namreč vedela, da s svojo lepoto presega vse svoje tovarišice, vedela je, da jo vsi obožavajo in občudujejo, in zaradi tega je postala tako prevzetna, da z navadnimi ljudmi niti občevati ni hotela. Gledala je okrog sebe prezirljivo in se vedla kakor kraljična. Norčevala se je iz vsakega, kdorkoli jc hotel z njo začeti pogovor. Tudi Zalkina prevzetnost je začela ljudem že pre¬sedati. »Ako je lepša kakor smo mi drugi, saj to ni njena zasluga Kaj bi se ničemurnost grda vedla tako bahavo,« so rekali njeni sosedje ter se je vedno bolj ogibali. Zalka je kmalu izprevidela. da ljudje nič kaj ne marajo zanjo. Toda to ji ni šlo posebno k srcu. »Ker sem veliko lepša in krasnejša, kakor so ti umazanci, zato so mi pa nevoščljivi.« si je mislila sama pri sebi ter se vedla še bolj prevzetno in bahavo. Zgodilo se je pa, da so napravili fantje in dekleta v vaški krčmi velik ples. Na ta ples je prišla tudi Zalka, dasiravno je ni nihče vabil. Prišla je zato, da bi se s svojo lepoto med ubožnimi tovarišicami ponašala in da bi med plesalci stresala svojo zoprno prevzetnost. Fantje in dekleta se niso dosti brigali zanjo. Plesali so, da je bilo veselje, ter bili vsi prav zidane volje. Dasiravno fantje plesalci niso prav nič marali za oholo Zalko, vendar jo je iz prijaznosti sedaj ta, sedaj oni poprosil za ples. Ali Zalka je vsakemu zaničljivo hrbet obrnila, rekoč: »Beži, beži, kmetiški umazanec! Izberi si plesalko svoje vrste! Kdor hoče plesati z menoj, mora biti visok dostojanstvenik ali pa še celo kralj.« Plesalci so se kar zgražali nad toliko ošabnostjo. Zalka pa se ni menila za njihovo nevoljo. Ponosno je hodila sem in tja ter šumela s svojo dragoceno svileno obleko. Točno o polnoči so se odprla gostilniška vrata in med plesalce jc stopil kraljevsko oblečen častnik. Bil je tako krasen, da so oči vseh navzočih kar obstale na njem. Častnik pa navzočih niti pogledal ni, nego stopil je hitro k lepi Zalki ter ji prijazno rekel: »Krasna Zalka, sloves o tvoji lepoti je prišel tudi do mene, čeprav bivam v deveti deželi za devetimi gorami in za devetimi vodami. Čul sem tudi. da ne plešeš z nikomer drugim kakor le s kraljem ali vsaj s kakim visokim dostojanstvenikom. Glej me, jaz sem kralj, in sicer tako mogočen kralj, da mi ga ni enakega na svetu. Drugi kralji so gospodarji suhe zemlje, jaz sem pa kralj vodovja. Ker je na svetu mnogo več vode kakor suhe zemlje, sem torej jaz najmogočnejši in naj« bogatejši kralj pod solncem. Prišel sem, da ugodim tvoji želji in zaplešem s teboj pravi kraljevski ples.« Zalka je bila vsa srečna. Sedaj je bilo njeno napuhnjeno srce vsaj enkrat zadosti nasičeno. Tako lep in bogat človek ter poleg tega še celo kralj, to ni karsibodi. Razume se, da je iz srca rada takoj privolila v ples. Toda Zalka sc je nad lepim plesalcem strahovito zmotila. Mislila je, da je to mogočen pomorski kralj, čigar last so brezštevilne in ogromne ladje, v resnici pa je bil njen plesalec — povodni mož. Drugi plesalci so takoj jenjali plesati. Stisnili so se v kote in strmeče gledali krasni par, ki se je vrtel po sobi kakor vrtalka. Plesala sta burno in tako dolgo, da so godcu otrpnile roke in je prejenjal gosti. Toda plesalec ni hotel prejenjati s plesom, ampak zavrtel se je z Zalko še bolj urno naokrog. »Svetli kralj, jenjajva vendar,« je začela prositi Zalka, »jaz sem že utrujena do smrti. Sicer pa itak morava prejenjati, ker nama nobeden ne gode.« »E, Zalka, jaz plešem kar na sapo,« je rekel kralj in plesal z Zalko dalje. V tem so se odprla sobna vrata, in kralj je z Zalko zaplesal v vežo, iz veže pa na piano. »Spusti me, svetli kralj,« je prosila Zalka iznova. »Čuj, kako vetrovi tulijo!« »O, jaz plešem tudi po vetru.« je dejal kralj in plesala sta dalje v temno noč. »Svetli kralj, nehaj vendar.« je hropela Zalka. »Glej, vetrovi so pojenjali in dež rosi na naju.« »Nič ne de, jaz plešem tudi ob šumenju dežja,« je odgovoril kralj in plesal dalje in dalje. »Slednjič te prosim, o svetli in mogočni kralj, jenjaj in pusti me!« je javkala Zalka s slabotnim glasom. »Saj je zdaj dež prejenjal in čuje se že bučanje deroče reke.« »Nič ne maraj, Zalka! Jaz znam plesati tudi ob bučanju valov,« je dejal kralj in je — ne meneč se za Zalkine prošnje — kar dalje plesal toliko časa, da sta priplesala do globoke in deroče reke. »Dušica moja,« se je zagrohotal kraljevski plesalec, »priplesala sva do mojega kraljestva in sedaj si boš v mojem naročju lahko odpočila.« Zdajci se je kralj z Zalko zavrtel poslednjikrat, in že so ju zagrnili valovi deroče reke ... Drugo jutro so našli ribiči na obrežju reke lepo in ošabno Zalko — mrtvo.