Zaljubljeni zmaj
| Zaljubljeni zmaj Jana Stržinar |
| |||||||||
Se vam zdi ta zmaj strašen? Na videz je zares zmajevski, a v resnici ni nevaren, saj še nikoli ni nikogar požrl, ker je samo zelje in krompir in je tudi zelo prijazen. Tudi ognja ne bruha, to počne samo, če se zelo zelo razjezi. Jan-Jon mu je ime. Živi v velikem skalnem gradu. Zelje in krompir si na poljih za gradom prideluje sam. Goji tudi lepe dišeče rožice, kajti rože ima nasploh zelo rad. Jan-Jon zna tudi čudovito prepevati, vendar ne pravih pesmic. Ne vem, kako bi njegovo petje sploh imenovala, je to pesem ali ne, presodite sami. Kar naprej prepeva samo: »Tralalalalalala, tralalalalalalalalala, tralalalalalalalalaaaa…« Ta svoj tralala poje zdaj hitro, zdaj počasi, visoko, da kar piska, pa nizko in debelo kakor kakšen bas ali trobenta… Odvisno od tega, kakšne je volje. Pravzaprav je vsak njegov tralalala drugačen. Poje si ga, kadar je vesel ali kadar je žalosten, zadovoljen in sit, tudi kadar je lačen ali zaspan … Vsakič nekoliko drugače. Nekega mirnega popoldneva, ko se je ravno najedel zelja in krompirja in se sončil pred gradom, je tišino zmotilo švistenje v zraku nad njim. Ozrl se je in obnemel od začudenja. Prav umirjeno in počasi je letela na metli in videti je bilo, kot da si prepeva. V naročju je imela šopek rož, skrbno počesane lase je imela zavezane v dva čopa s pentljami in tudi roza-črna obleka je bila nenavadno lepa. To je bila čarovnica. Brez dvoma. Samo čarovnice letajo na metlah- to je vedel tudi Jan-Jon. Začutil je slino željo, da bi jo spoznal. Ne da bi kaj dosti razmišljal, je oddrvel na polje utrgat nekaj rožic. Kar tako na hitro se je odločil, da bo čarovnico počakal, jo poklical. Ko bo spet prišla, in ji rožico takoj podaril, da se ga ne bo ustrašila. Kar nekaj časa je postopal pred gradom, preden je priletela. Sedela je na metli, kot prava čarovniška dama - prikupna, urejena, vendar zaradi velikega kljukastega nosu ne zares lepa, celo malo grda, a resnično zelo simpatična. Joj, kakšna zmešnjava! Njen opis bomo poenostavili. Simpatično lepo grda čarovniška dama je že letala tik nad zmajem. Klical jo je in ji mahal z rožico. »Hej, čarovnica! Nekaj bi ti rad podaril!« Čarovnici radovednost ni dala, da bi odletela naprej. Pristala je poleg njega.
»To rožico sem na vrtu utrgal zate. Vzemi jo.«
Začudena jo je sprejela in poduhala: »Kako je lepa in kako diši. Kar v lase si jo bom zataknila.«To je storila, se malo zamislila in še dodala: »Ampak ti si vendar zmaj!« »Samo na videz. Moje srce je veliko in dobro. Kaj si delala v gozdu?« »V gozdu sem skrivaj posadila cvetlice, pa sem jih šla zalit. Tam je tudi srnjaček, ki je ostal sam. Tudi zanj skrbim. Obljubila sem mu, da se kmalu vrnem. Moram kar iti.« »Počakaj! Ne odhajaj še. Nisi mi povedala, kako ti je ime.« »Meni Karlina. Pa tebi?« »Jan-Jon. Boš še prišla?« Karlina je obljubila, da pride, se zahvalila za rožico in odletela. Jan-Jon ji je pomahal v slovo. Žal mu je bilo, da je že odšla, saj jo je hotel vprašati še toliko stvari. Najbolj ga je zanimalo, zakaj je rekla, da v gozdu skrivaj rožice sadi. Le pred kom jih skriva in zakaj? »Kakšna čarovnica! Rada ima rože in živali …« Prepričan je bil, da ni hudobna. Zaželel si je, da bi kar za zmeraj ostala pri njem v gradu, in si predstavljal, kakor da je že tako. »Kar glava se mi malo maje. Moram paziti, da je ne izgubim. To se rado zgodi, če se zmaj zaljubi,« si je godrnjal, ko je vse prevzet zalival cvetlice zanjo. Tudi čarovnica je bila zbegana. Zasanjano se je sprehajala po gozdu, duhala rožico in takole razmišljala : »Rožico mi je podaril. Še nikoli mi nihče ni dal rože. Morda me hoče samo pretentati, da bi me potem laže požrl.« Spomnila se je pravljic o groznih, zlobnih, požrešnih letečih zmajih in sklenila: »Previdna moram biti. Vprašat ga grem, s čim se hrani.« Zmaja je našla na dvorišču, kjer jo je čakal z rožico. Karline se je zelo razveselil in ji takoj dal rožico. Nezaupljivo jo je sprejela. »Prišla sem te vprašat, s čim se hraniš.« »Si pomislila, da bi te lahko požrl, ker sem zmaj? Še nikoli nisem nikogar požrl. Jem samo zelje in krompir!« ji je kar naravnost razložil. »Kakšen zmaj pa si?« »Takšen … Karlina? Ali bi me lahko imela majčkeno rada? Moj grad je tako velik… Lahko bi pri meni ostala!« »V gradovih vendar živijo kraljične, ne čarovnice…« »Tudi jaz nisem princ ali kralj. Ali te lahko poljubim?« Pa ni čakal na odgovor. Kar poljubil jo je, da je bilo slišati samo en glasen CMOOOOK, silno in nepričakovano, da jo je skoraj podrl – prav po zmajevsko. Karlina je vsa iz sebe skočila na svojo metlo in brez besed odvihrala. Šele ko je bila že visoko, je prišla do sape. »Poljubil me je, kar poljubil me je … Le kdo mu je dovolil…« Ustavila se je šele globoko v gozdu. Nenadoma je čutila le skrivnostno toplino v srcu in sled poljuba na licu. »Kako lepo me je poljubil,« je zasanjano ugotovila. Vse okrog nje se ji je zazdelo lepše kakor drugekrati. Pesem ptičkov je bolj vesela, gozd prijaznejši, zdelo se ji je kakor da se tudi sonce z njo smeje. Ta toplina – tako začutiš ljubezen – Karlina se je zaljubila v zmaja. »Odšla bom k njemu in živela v gradu, kakor kraljična! Nič več se ne bom potepala po svetu.« se je odločila in poklicala svojo metlo. »Metla, metlica … Kje si? Pridi, zdaj greva živet k zmaju.« Njena metla, ki ni navadna coprniška metla, začarana samo toliko, da lahko po zraku leta, ampak zna tudi govoriti, je prišla in se čudila: »Kam greva?« »V tisti grad, saj veš, med polji. Tam prebiva zmaj.« Pogosto sta nad njim leteli, kadar sta šli v gozd. »Ne hodi tja! Jaz ne grem! K zmaju pa že ne! Zmaj je zmaj in ostane zmaj! Kar sama pojdi!« »Kakšna čarovnica pa bom brez metle? Če me ne boš ubogala, te bom prečarala v navadno metlo, da boš samo še za pometanje, in te postavila v kot!« Metla te kazni ni marala. Navadna metla za pometanje res za nič na svetu ni hotela postati. Kakšno dolgočasno življenje - samo pometati … »Saj grem, če že moram,« se je vendarle vdala. Karlina jo je začarala nekoč po pomoti, ko je preizkušala neke svoje nove čarovnije. Takšna metla, čeprav je bila včasih neznosno sitna, ji je prirasla k srcu, zato je ni poskušala prečarati nazaj v navadno coprniško metlo. Zabavna je, zna ji svetovati, kramljati in nikoli ni dolgočasna, saj zna spretno spreminjati svojo pričesko in obraz. Vsak dan je drugačna, če hoče. S Karlino sta odleteli k zmajevem gradu. Jan-Jona sta našli na dvorišču vsega potrtega. Ko ga je Karlina vprašala, zakaj je žalosten, je zasmrkal in potožil: »Kar odšla si in si me pustila samega.« »Zdaj sem tu. Ostala bom pri tebi. Samo metlo sem prinesla s seboj.« Jan-Jon je bil v hipu kot prerojen : »Ti imaš najlepši nosek, kar sem jih kdajkoli videl! Tvoji laski so kakor črno zlato (Ste že kdaj videli črno zlato?) in tvoje oči so kakor črna biserčka s školjke z dna morja. Najlepša čarovnica na svetu si!« Karlina je bila v zadregi zaradi takšnih silnih poklonov. »Tako rada te imam!« »Tudi jaz tebe!« »Skupaj bova živela v gradu, skupaj bova letala na metli in vedno se bova imela rada. Zdaj bom vse dno veselo pel svoj tralalala …« zapel je kar se da veselo, Karlina pa se je zavrtela. »Jaz bom plesala!« »Postal sem najsrečnejši zmaj na svetu! Pojdiva v grad, da ti ga razkažem,« je dodal Jan-Jon, objel Karlino čez ramena in sta šla. Metla je vsa besna pricepetala po dvorišču: »Kaj je rekla tale mrcina mrcinasta – da bosta oba dva mene jahala? Mene, čarovniško metlo!? Nikoli! Samo naj poskusi, bo že videl! Zaljubljena sta!? Imam občutek, da se tole ne bo dobro končalo,« je preroško zaključila in odšvistela za njima, da vidi, kaj počneta. Tako sta Jan-Jon in Karlina neskončno srečna živeča v gradu. Kar naprej sta pela in plesala, da so se majale stene in se je visoko dvigal prah. Pozabila sta na vse svoje dolžnosti. Jan-Jon ni nič več hodil na polja, niti ni posadil zelja in krompirja. Samo jedel je in pel in se lepo imel. Polja je prerastel plevel. Karlina je pozabila na svoj cvetlični vrt v gozdu, na srnjačka … Nihče v gozdu sprva ni vedel, kje je. Šele čez čas so ptice prinesle glas, da je v gradu. Jan-Jon je zdaj tudi izvedel, zakaj je skrivaj posadila cvetlice. Pred zlobnimi coprnicami se skriva. Nikoli ni hotela biti kakor one – grda, zlobna in nemarna, tudi zlobnih čarovnij ni marala uporabljati, ampak samo dobre. Rož si ni upala posaditi na vrtu pred svojo bajto v coprniški vasi, ker bi jih coprnice populile in še njo izgnale. One namreč na vrtovih gojijo samo mušnice, iz katerih kuhajo razne čarovniške masti in strupe. Jan-Jon je bil zelo ponosen na Karlino, ko je izvedel, da ne mara coprnic in se jim upira. Prepeval je glasneje in še bolj veselo. Toda nekega dne je zmaju zmanjkalo zelja in krompirja. Lačen ni mogel biti dobre volje, kaj šele prepevati. Postajal je vedno bolj siten in prepirljiv. Capljal je po gradu in kar naprej tarnal. »Nehaj no tarnati, zapoj, da bom plesala …« ga je karala Karlina. Jan-Jon je poskusil peti, pa mu ni šlo. »Ne morem. Lačen sem!« »Pojej zelnato glavo.« »Nobene ni več! Vse sem že pojedel!« »Pa si skuhaj krompirja.« »Zmanjkalo ga je. Včeraj sem skuhal zadnji lonec. Ti si čarovnica, čarovnice pa znajo čarati. Pričaraj mi zelnato glavo.« »Ne morem.« »Samo eno.« »Ne znam.« »Kako ne znaš? Čarovnica si!« »Ne znam več čarati. Pozabila sem vse čarovnije, ker sem se zaljubila. Čarovnica se ne sme zaljubiti,« je razložila. »Pa poglej v čarovniško knjigo!« ji je svetoval zmaj. »Nič ne pomaga, ker je čarobna moč tista, ki sem jo izgubila.« »Jaz sem lačen!!!« »Kupiti boš moral zelje in krompir.« »Nimam denarja. Pa mi pričaraj denar!« »Ne znam več čarati! Kaj res ničesar ne razumeš?« se je razjezila Karlina. »Kako si trapasta,« ji je nesramno zabrusil. »Kar tiho bodi! Ti pa si navaden lenuh! Posadil bi zelje in krompir, pa zdaj ne bi bil lačen.« »Kdaj, ko pa si hotela kar naprej samo plesati?« »Saj sem morala, ko si kar naprej samo pel in so me venomer srbele pete.« »Zdaj pa ne bom več.« »Nič hudega, saj tisti tvoj tralalalala, tralala … mi tako že iz ušes raste. Šla bom nazaj v gozd!« »Kaj a zdaj bi me pa kar zapustila! Nikamor ne boš šla!« se je razjezil Jan-Jonin jo zgrabil za lase. Karlina je vreščala: »AU, boli! Pusti moje lase pri miru! Au!« Tako sta se zdaj prepirala. Kriva je bila Karlina, ker je kar naprej samo plesala, kriv je bil Jan-Jon, ker je kar naprej prepeval. Nekega dne pa je Jan-Jon takole odločil: »Nehajva se prepirati. Predlagam, da skupaj letava na metli.« »Kaj ti pride na misel? Moja metla je čarovniška metla in ne bo nosila zmaja. Si že kdaj slišal, da bi zmaji letali na metlah?« je bila ogorčena Karlina. »To me nič ne briga. Bom pač prvi zmaj, ki bo letal na čarovniški metli. Dvignil se bom z njo visoko, prav do oblakov in še više,« se Jan-Jon ni dal pregovoriti. »Kar poskusi! Le spoznaj se z mojo metlo, a vedi, da se boš moral znajti sam,« je dejala Karlina in izginila. Jan-Jon je poiskal metlo, jo položil na travnik in previdno zlezel nanjo … Ta se potuhnila in čakala. »No, metlica … zdaj bova midva poletela visoko visoko … Čira čara, letiva …« Toda metla, glej ga šmenta – tega Jan-Jon ni pričakoval – se je izmuznila izpod njega in ga začela z vso silo in na vso moč mikastiti in kričati nanj: »Proč se spravi, ti mrcina mrcinasta! Na, na, da si boš zapomnil, kdaj si name lezel! Jaz sem čarovniška metla! Na, na!!« »Na pomoč! Karlina! Karlina!« je vreščal Jan-Jon, da je šlo skozi ušesa. Pritekla je Karlina in ga rešila razjarjene metle. »Tvoja metla je hudobna. Natepla me je.« »Ni hudobna. Rekla sem ti, da zmaji ne letajo na metlah.« »Ti si kriva! Vsega si ti kriva! Zaradi tebe sem lačen. Odkar si ti v gradu, je vse narobe. Vse bom zažgal! Podrl! Porušil! To tvojo metlo bom spremenil v kupček pepela!« Jan-Jon je zares podivjal, kričal, postajal je vedno bolj razjarjen. Nenadoma se mu je iz gobca pokadilo in že naslednji hip so se pokazali tudi ognjeni zublji. Začel je bruhati dim in ogenj, čeprav tega prej še nikoli ni počel. Karlina ga je zaman skušala pomiriti. Ravno ko ji je že osmodil lase, je pridivjala njena metla in jo odnesla iz gradu. Karlina je le slabotno ugovarjala: »Kam greva? Nočem zapustiti zmaja. Nočem proč.« »Vse bo zažgal. Podrl … Nič drugega ti ne preostane.« Kar nekaj časa sta pristali na gozdni jasi pred leseno hišico. »Kam si me prinesla? Čigava je ta hišica?« »V njej so nekoč prebivali palčki. Zdaj je prazna in lahko je najina.« »Kaj pa Jan-Jon? Ostal je sam. nisem ga hotela zapustiti.« »Pozabi zdaj na zmaja! Nisi ti kriva, da je ostal brez zelja in krompirja. Spoznati mora svojo krivdo.« »Tako jezen je bil …« »Rekla sem ti, da je zmaj zmaj in ostane zmaj! Vajina polja je prerastel plevel, ljubezen so uničili prepiri. Od pesmi in petja se ne da živeti!« Karlina je modro molčala, le potiho si je priznala, da ima metla prav. Tako in tako je bila že preveč domišljava in to je bil njen trenutek. Pa vendar ni imela čisto prav. »To niso bila najina polja, ampak njegova. Sploh mi jih ni pokazal, nikoli me ni tja povabil. Z veseljem bi mu pomagala,« ji je razložila Karlina. Hišica je bila že dolgo zapuščena in polna prahu in pajčevin. Lotili sta se dela. Metla je pometala in ometala pajčevine, Karlina pa je brisala prah in čistila pohištvo. Zbrale so se živali. Srnjaček je že skoraj odrasel. Karlina ga je komaj prepoznala. Opravičila se jim je, ker je kar tako brez besed izginila. A bila je pač zaljubljena, ljubezen pa je slepa in gluha – to se ve. Živali so bile vesele, da se je vrnila in priskočile na pomoč pri urejanju okolice. Okoli hišice so kmalu zacvetele čudovite rože. Karlina je kmalu spoznala še druge prijazne čarovnice, ki so jih zlobne coprnice izgnale ali pa so pred njimi zbežale same. Zdaj so živele na jasi nedaleč stran v urejenih, svetlih in prostornih hišicah. Pomagale so ji premagati najhujšo žalost zaradi izgubljene ljubezni. Karlina se je z vsem srcem posvetila novemu domu, cvetlicam in živalim. Sčasoma se ji je povrnila tudi čarovna moč. Na videz je bila srečna, a globoko v srcu še vedno otožna, saj zmaja ni mogla pozabiti. Skrivaj ga je imela še vedno rada in je tiho upala, da ga bo nekoč spet videla in bosta postala prijatelja. Zmaj je bil sprva na Karlino zelo jezen in dokler je bilo tako, je kar nekako šlo. Bes mu je pomagal, da je znova obdelal polja in posadil zelje in krompir. A ko je delal in zraven razmišljal, je tudi spoznal, da je bil za svoje težave kriv sam. Ko se je zavedel, kako krivičen je bil, je postal strašno žalosten. V srcu je začutil praznino, še bolj pust in prazen kot njegovo srce pa je bil njegov grad. Vedno bolj je pogrešal svojo dobro lepo čarovnico – njen smeh, njen korak, njen glas in ples. Nič ni mogel biti več vesel in prav nobene volje ni imel, da bi kdaj zapel. Večino časa je preživel na poljih in okopaval, sadil, plel … Obiskal bi Karlino, pa ni imel zadosti poguma. Moral bi glasno priznati svojo krivdo. Lahko pa bi se tudi zgodilo, da bi ga celo spodila. To bi bila za zmaja prevelika sramota. Bližal se je Karlinin rojstni dan. Praznovala bo čarovniško polnoletnost. Jan-Jon je postajal vedno bolj nemiren. Nekega dne se je vendarle odločil. Na vrtu je utrgal nekaj najlepših cvetov in se odpravil na pot. Odločil se je, da jih bo skrivaj pustil na pragu njene hišice in se skril. »Če bo vesela, se bom pokazal, če pa rož ne bo prepoznala bom izginil in nikoli več me ne bo videla,« je še sklenil. Čeprav mu je srce ves čas divje razbijalo in ga je bilo grozno strah, je storil, kot se je namenil. Karlina se je pripravljala na praznovanje. Povabila je vse svoje prijatelje palčke, živali iz gozda in vse prijazne čarovnice. Zamesila je za velikansko čokoladno torto in temeljito pospravila hišico. Hotela je nabrati še rož. Ko je stopila iz hišice, je na pragu takoj zagledala zmajeve rože in jih tudi prepoznala. Veselo se je zavrtela : »Prinesel mi je rožice! Ni pozabil name. Ni pozabil na moj rojstni dan!« Jan-Jon, skrit za vogalom, je sramežljivo pristopical h Karlini, ji voščil vse najboljše za rojstni dan in ji v naročje položil še druge cvetlice. Karlina je obnemela od presenečenja in nekaj časa sta oba v zadregi molčala. »Ali si še jezna name?« »Bila sem zelo žalostna.« »Spoznal sem, da sem bil sam kriv, in mi je žal, da sem se tako jezil. Ali me imaš še kaj rada?« Čeprav ni bila v dvomih, kaj naj odgovori, je malo molčala in se delala, kakor da ne ve odgovora. A čez čas je le priznala: »Seveda te imam rada. Vedno te bom imela rada, toda nikoli, nikoli več ne bom zapustila svoje hišice. Skrbeti moram za cvetlice in za živali.« »Saj do mojega gradu ni tako daleč. Pa metlo imaš. Boš prišla k meni na obisk!?« »Seveda bom. In ti bom pomagala pri delu na polju!« »Pridelala bova hrano tudi za tvoje živali.« »Ali se boš še prepiral z mojo metlo!« »Ne bom. Nikoli več. Ker bi tudi jaz rad letal po zraku, bom pridelal toliko zelnatih glav, da jih bom lahko tudi prodal. Potem si bom kupil helikopter, pa bom lahko tudi jaz letal.« »Ali bo ta reč letela hitreje kakor moja metla?« »Saj če bova šla kam skupaj, se bova oba peljala z njim, metlo pa bova imela pa s seboj za rezervo. Samo pomisli, kako imenitno bo, če bo slabo vreme.« »To mi je pa bolj všeč. Pridi, pokazala ti bom svoje rože in spoznati moraš živali.« »Videti moraš moj pridelek. Zelnate glave so kakor baloni, krompirji pa so kakor žoge.« Jan-Jon je poljubil Karlino in po dolgem času spet veselo zapel svoj tralala. Karline je zaplesala in še vedno pleše. Jan-Jon in Karlina sta poslala pravi zmaj in prava čarovnica – prijatelja za vse večne čase. Nikoli več se ne prepirata, res si pomagata, rada se imata in šele zdaj, ko sta postala prijatelja, sta tudi zares srečna …