Zaljubljeni mišek Pero

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zaljubljeni mišek Pero
Branka Hubman
Spisano: Pretipkala iz Zaljubleni mišek Pero 2007, Nina Kovač
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mišek Pero ni bil čisto običajen mišek. Ni živel v umazani in tesni podrstrešni luknji. Živel je v najbolj hrupnem delu mesta, v najvišji stolpnici. V njej so živeli le bogati in izobraženi člani mišjih družin. Za druge tam ni bilo prostora.

Mišek Pero se je v stolpnico preselil pred dvema letoma, ko je uspešno končal študij medicine. Že kot majhen miškolin je pogosto sanjal, da bo nekoč postal zdravnik. Sanje iz otroških dni se vsem žal ne uresničijo, toda njemu so se. Postal je daleč najbolj priznan zdravnik v mestu. Med mestnimi mišoni in mišonkami je užival velik ugled. Spoštovali so ga in mu zaupali. Njegova služba mu je omogočala lepo življenje, prinašala pa mu je tudi veliko denarja. Z njim si je lahko v kratkem času kupil veliko in bogato opremljeno stanovanje v najbolj premožnem delu mesta.

Ker je bil zelo redoljuben mišek, je bil njegov domek čist in zelo okusno opremljen. V njem je živel čisto sam, za razliko od drugih stanovalcev, ki so takrat že imeli svoje družine.

Vse bi bilo lepo in prav, če mu sčasoma njegovo veliko domovanje ne bi postalo preveliko. Tako zelo preveliko, da se je pogosto kar izgubljal v njem. Samota ga je pričela počasi uničevati, zato se je naposled odločil, da si poišče prikupno mlado miško. Čeprav je bil zelo izbirčen, je upal, da bo naposled le našel to, kar je že predolgo iskal. "Zdaj ali nikoli," si je rekel nekaga vročega avgustovskega dne ter pohitel v zeleno kopalnico, da se uredi.

Stopil je pod tuš in glasno zapel: "Samota ni za me, samota strašna je. Boli te skoraj do ušes, včasih pa še čez in čez. Ko lepa miška se pojavi, mišek Pero ni pri pravi. A najti vedno je ni lahko, saj mišek Pero izbirčen je zelo." Nato si je mokro telo obrisal z majhno brisačo ter si s sušilnikom za lase posušil velik šop črnih las, ki so mu štrleli na vse strani. "Samo še malo gela nanesem na lase ..., si uredim brke ..., potem bom skoraj gotov," si je rekel, ko je v ogledalu zadovoljno opazoval svoj lep in negovan obraz. Iz kopalnice se je napotil naravnost k omari, kjer je imel spravljena najdragocenejša oblačila. Omara je dobesedno pokala po šivih, tako natrpana je bila.

"Danes moram biti še posebej čeden. Vse mora biti popolno, " je dejal, ko je s svojimi okroglimi črnimi očmi gledal v omaro, ki je bila polna lepih in dragih oblačil. Po dolgem in temeljitem premisleku se je le odločil. Oblekel si je sivo poslovno obleko, ki je imela na suknjiču majcene zlate gumbe. Pod njo si je nadel kot sneg belo bluzo, okrog vratu pa si zavezal debelo rdečo kravato. Zatem si je skrbno očistil črne lakaste čevlje, in šele ko so se svetili kot sonce, jih je obul. Preden je odšel od doma, se je še zadnjič pogledal v veliko stensko ogledalo. Zelo zadovoljen je bil s svojo podobo. "Res sem privlačen. Le katera bi se mi lahko uprla,"si je domišljavo rekel. Skrbno je zaklenil vrata svojega stanovanja ter se počasi odpravil po dolgih vijugastih stopnicah v vežo, od tam pa naravnost na ulico.

Bila je sobota in po ulici se je sprehajalo veliko brhkih mladih mišonk. Nekatere so nakupovale, druge so se samo sprehajale, spet tretje pa so se postavljale na ogled. Mišek Pero je s svojim prihodom vzbudil veliko zanimanje pri vseh mišonkah,ki so se tisti dan znašle na ulici. Željno so se ozirale za njim, upajoč da jih bo opazil in jim namenil vsaj kakšno lepo besedico. Zdel se jim je zanimiv in lep mišji samec in niti slučajno se ne bi branile njegove družbe. Mišonke, ki so ga poznale malo bolje, pa so vedele tudi to, kar ostale mišonke niso - da je mišek Pero eden izmed najbolj zaželenih snubcev v mestu. Ne samo zaradi zunanjega izgleda, ker je bil tako presneto čeden, temveč predvsem zaradi tega, ker je bil zelo premožen mlad mišek. Njemu podobnih v mestu res ni bilo veliko. Ob tem so mišonke zlahka pozabile, da je mišek Pero pogosto preveč ohol ter izbirčen. S tem se niso želele ukvarjati, vsaka ga je hotela imeti le zase.

"Ga bom že spremenila, če se odloči zame. Samo da ne pristane v objemu kakšne revne vaške mišonke. Škoda bi ga bilo za kakšno zanikrno kmetico," so predrzno govorile vsaka zase in še naprej vzdihovale po njem.

Mišek Pero ni vedel, kaj se plete v glavah mičnih mišonk, ki so po razgretem pločniku elegantno poskakovale v svojih tankih, visokih petah, ni pa spregledal njihovih hrepenečih ter občudujočih pogledov, ki so mu jih namenjale. Vse po vrsti so se na moč trudile, da bi pritegnile njegovo pozornost, in tega niso niti najmanj skrivale. Mišku je to ugajalo; že odkar ve zase, je rad v središču pozornosti. "Lep predstavnik mišjega zaroda sem, zato ni prav nič čudno, da se vse oči obračajo za mano. Sicer pa ..., za dobrim konjem se vedno praši," je važno razmišljal. Mišek Pero je skoraj vsaki izmed mišonk namenil kakšen pogled, toda nobena izmed njih ga ni prevzela dlje od pogleda. Enostavno nobena ni bila dovolj dobra zanj. "Miška Zofi bi bila dovolj čedna zame, če le ne bi imela tako grozljivo krivih nog; miška Tinka ima krasno postavo, a kaj ko njen obraz zakriva dolg nos; miška Tilka je prijetna, toda njeni lasje so tako obupno štrenasti ... Morda bi bila zame miška Katka ... Toda ne, tudi ona ni prava. Prevelika klepetulja je, jaz pa ne maram takšnih," je kritično razmišljal mišek Pero in že razmišlal, da bi se odpravil nazaj domov.

"Nikoli ne bom našel takšne, ki mi bo res všeč," je razočarano ugotavljal, ko je s svojimi skrbo zloščenimi čevlji cepetal po razgretem pločniku. Da bi omilil svojo žalost, je znova zapel: "Obupan vedno bolj sem jaz, boli me duša, ponosni jaz. Boš vendar kdaj že ti prišla, ki ljubil te bom iz srca ..." Sredi pesmi mu je zastal dih, srce mu je pričelo noro biti. Ustavil se je in njegove oči niso mogle verjeti temu, kar so videle. Le nekaj korakov stran od mesta, kjer je stal, je zagledal najlepšo miško, kar jih je kdajkoli poprej videl v svojem življenju. Bila je tako lepa, tako mila, da se je v trenutku zaljubil vanjo. "Še nikoli v življenju nisem srečal kaj tako popolnega. Čisto nekaj posebnega je. Če je ne bi videl z lastnimi očmi, bi pomislil, da še sanjam," si je rekel. Toda lepa miška se ni zmenila zanj, šla je svojo pot in mišek Pero je bil strahovito nesrečen. "Kaj pa naj zdaj to pomeni? Le zakaj me ni opazila? Vsako miško lahko zavrtim okrog prsta, če se mi le zahoče. Vse so nore name. Le ona ..." je razočarano rekel ter hrepeneče gledal za njo.

"Pozdravljen, doktro Pero," je zaslišal za sabo močan glas. "Enako tebi," je naglo odgovoril mišek Pero, ko se je za trenutek obrnil v smer, od koder je prihajal glas. Bil je njegov znanec, mišek Filip. "Le kaj ti je danes? Nekam odsoten si videti," je bil začuden mišek Filip. "Nič ... nič mi ni ..., le ...," je rekel mišek Pero in z desnim kotičkom svojih oči še vedno gladal za prelepo miško, ki se je ustavila pri eni izmed stojinic, kjer so prodajali zelenjavo. "Pa se menda ja nisi zaljubil?" je kar tja v en dan rekel mišek Filip ter se tudi sam obrnil v smer, kamor je še vedno hrepeneče zrl mišek Pero. "Menda ja ne boš rekel, da si se zaljubil v prodajalko zelenjave ..., v tisto debeluško, ki prodaja korenje." "Nič ne bom rekel," je trmasto vztrajal mišek Pero, saj o svojih občutkih ni želel govoriti z miškom Filipom. "Ali pa morda ... Že vem! Mogoče pa gre za tisto dolgolaso miško, ki je oblečena v rožaste hlače in rdečo srajčko," se ni dal mišek Filip. Mišek Pero je zardel kot majhen šolarček. Obraz se mu je v trenutku spremeil. Kot da bi bil umetniško platno, na katerem spreten umetnik pravkar preizkuša barve različnih odtenkov. "Kakšen pa je tvoj obraz?! Ha ha ha," se je zasmejal mišek Filip," zdaj sem prepričan, da gre za tisto miško. Ne boš me prepričal, da se motim," je prepričljivo rekel. "No prav ..., vdam se. Kaj pa mi preostane drugega," je nič kaj veselo rekel mišek Pero. "Potem pa pojdiva," je rekel mišek Filip, "da te spoznam z njo." "Kaj? Poznaš jo?" je bil začuden mišek Pero. "Seveda, saj je moja sestrična! Svojo sorodnico bom pa je poznal." "Tvoj predlog se mi ne zdi ravno pameten," je skoraj zajecljal mišek Pero. Prvič v svojem življenju je začutil tremo in v želodcu ga je nekaj hudo črvinčilo. "Ja kakšen mišon pa si? Daj, ne bodi takšna šleva ter se opogumi. Sicer pa te ne bo pojedla," ga je dražil mišek Filip. "Raje ne bi ... Mogoče kdaj drugič, se je upiral mišek Pero. "Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri," je vztrajal mišek Filip, ga prijel za rokav suknjiča ter ga skoraj zvlekel za sabo. "Naj ti bo," je rekal mišek Pero, "samo ne vleci me tako grobo. Suknjič mi boš strgal."

Kmalu sta prišla do stojnice z zelenjavo. "Saj to ni mogoče! Kaaaaaj?!" je bil obupan mišek Pero, ko je videl, da lepa miška stoji za pultom ter prodaja zelenjavo. "Torej je čisto navadna branjevka?!" "Zdravo Lizzi," je prijazno rekel mišek Filip in se nasmehnil sestrični, ki je v prozorno vrečko pravkar dajala svežo solato. "Poglej poglej, koga vidim," ni mogla skriti presenečenja Lizzi, "kaj pa je tebe prineslo naokrog?" "Čisto naključje draga Lizzi. Srečal sem znanca Pera, se zaklepetal z njim, nato pa ugotovil nekaj ... nekaj ...," je nagajivo rekel, toda stavka ni zaključil, kajti mišek Pero ga je pošteno dregnil v rebra, ob tem pa jezno zašepetal: "Boš že tiho?! Se res ne moreš zadržati?!" "In to ... je tvoj znanec," je mehko rekla Lizzi ter pogledala miška Pera. Mišek je zardel, kajti zdelo se mu je, kot da ga je lepa miška, ko ga je premerila od nog do glave, pobožala s svojimi čudovitimi žametnimi očmi. "To je on. Pravzaprav ..., reči hočem ... To je mišek Pero, je rekel mišek Filip. "Me veseli," je na kratko, vendar zelo vljudno izdavil mišek Pero ter ji podal svojo močno roko. Miška Lizzi se je stegnila preko pulta ter mu tudi sama podala roko. Imela je tako majceno roko, da se je skoraj izgubila v njegovi veliki dlani. "Zate Lizzi," je simpatično rekla ter se mu nasmehnila, pri čemer je razkrila svoje bele majhne zobe. Mišek Pero je stal kot kup nesreče in zaljubljeno strmel v prelestno miško Lizzi. Če se je še tako otepal svojih dvomov, si je moral priznati, da ga je očarala. In morda se je motil ..., toda prevzel ga je občutek, da mu je miška Lizzi naklonjena. Svoje dolge trepalnice je nenehno povešala in ga izza njih prikrito opazovala. "Že res, da je čisto navadna branjevka, toda meni je tako všeč, da bi ob njej pozabil tudi na to," si je potihem govoril ter jo občudoval.

Presenečen je bil sam nad sabo ter nad svojim razmišljanjem. Nikoli se mu ni zgodilo kaj podobnega. Nikoli se ni zaljubil v revno miško, ki je bila za nameček še čisto navadna prodajalka zelenjave na tržnici. "No kaj, ali boš samo molčal? Daj, reci že vendar kaj," je bil nejevoljen mišek Filip na miška Pera.

"Mudi se mi, kolega," je rekel mišek Pero, in sam ni vedel, zakaj je tako ravnal. "Kam pa? Menda ne boš rekel, da od zdaj naprej delaš tudi ob sobotah?" mu je očitajoče rekel mišek Filip, ki ni mogel razumeti njegove treme. "Ne ne, toda čakajo me druge obveznosti. Mamo imam bolno. Obiskati jo moram," se je naglo izgovoril mišek Pero, čeprav je vedel, da lagati ni lepo. "Če je pa tako, potem te ne bom več zadrževal," se je dal pretentati mišek Filip. Miška Lizzi je razočarano pogledala miška Pera. Pero se je s pogledom ustavil na njej. Čeprav je bil zmeden, je hotel nanjo narediti vtis. Ni je nameraval zapustiti, ne da bi jo pozdravil. Toda bil je tako močno razburjen in njegovo srce je tako divje utripalo, da ni zmogel reči nič drugega samo: "Vesel sem, ker sem te srečal," nato pa je hitro odkorakal po ulici navzdol, naravnost proti domu.

"Kakšen bedak sem izpadel. Le kaj se dogaja z mano? Po dolgem času srečam miško svojih sanj, jaz norec, pa vse pokvarim!" je jezno pihal ter še bolj pospešil svoj korak. Tisto noč mišek Pero ni spal niti minute. Premetaval se je po svoji postelji kot največji bolnik in ves čas mislil na Lizzi. "Ni mi več pomoči. Konec bo z mano," je glasno stokal, "od zaljubljenosti me bo še pobralo! Le kaj naj storim? Naj grem k njej in ji priznam? Le kaj bo rekla ...? In kaj bodo rekli šele moji prijatelji, če jim povem, da sem zaljubljen v navadno branjevko. Gotovo se mi bodo smejali ..., gotovo bodo mislili, da nisem pri pravi. Jaz, najbolj zaželen samec v mestu, se zaljubim v preprosto prodajalko zelenjave, medtem ko po svetu hodi toliko izobraženih in čednih mišonk." Vedno bolj izgubljen se je premetaval po premočeni postelji in glasno stokal. Proti jutru je le zaspal. Toda takoj, ko se je zbudil v prelepo nedeljsko jutro, je bil ponovno nesrečen.

Naposled se je odločil ter sklenil, da takoj po zajtrku odide na tržnico oprezat za miško Lizzi. "Morda bo zopet tam. Vsaj poskusim lahko. Potem pa bomo videli, kako in kaj," si je rekel ter pohitel v kuhinjo, da si pripravi hrustljavo slanino. V kuhinji je prijetno zadišalo, a mišek Pero ni imel teka. Vase je spravil le grižljaj slanine, ostalo pa pustil. Skrbno se je očedil, nato pa odhitel skozi vrata. Na ulici ni bilo skoraj nikogar. Le tu in tam je srečal kakšno zgodnjo miško ali miška, ki se je posvečal svojemu jutranjemu teku. Za pogum si je znova zapel: "Draga, lepa miška Lizzi, jaz sem zdaj v hudi krizi. Tvoje ljubezni si tako močno želim ... upam, da te danes vsaj na tržnici dobim."

Bolj ko se je Pero približeval mestu, kjer so bile postavljene stojnice z zelenjavo in svežim sadjem, bolj ga je stiskalo v grlu. Ustavil se je pri prvi stojnici, kjer je lepo rejena branjevka, miška Beti, prodajala zelenjavo iz domačega vrta. "Kupite, kupite, najboljšo svežo in ekološko pridelano zelenjavo," se je oglašala kot papiga ara vsakih nekaj minut. Mišek Pero ni bil pozoren nanjo. Pri njeni stojnici se je ustavil zgolj zato, da je lahko varno opazoval stojnico, kjer je prejšnji dan prodajala miška Lizzi. Od tam je imel krasen razgled. Žile na vratu so mu izstopile, tako močno je stegoval svoj kratek vrat in se oziral, da bi kje zagledal miško Lizzi. Toda naj si je še tako prizadeval in si močno želel, da bi jo uzrl, je ni bilo na spregled. Namesto nje je pri stojnici stala debelušna miška Erki, ki je imela na glavi belo ruto, zavezano okrog vratu. Dolgo je stal tam in oprezal. Tako močno si je želel, da bi se mu želja uresničila, da ga je bolela glava, še bolj pa njegovo srce. "Kaj stojiš tu in zakrivaš pogled na mojo stojnico?" se je čez čas oglasila jezna miška Beti. Mišek Pero ni maral, da se jezi nanj, zato je iz vljudnosti kupil šop zelenega peteršilja za juho. "Vsaj toliko sem ji dolžan, ker me že ni prej odgnala," si je rekel ter plačal dva centa. Po tistem je bila miška Beti vsa uslužna, mišek Pero pa se je naglo pobral domov. "Saj nima nobenega smisla. Morda je sploh ne bom več videl," si je razočarano govoril še po tistem, ko je ves strt sedel doma v modrem gugalniku in mislil nanjo.

Minilo je šest dni. Ti dnevi so bili za miška Pera najhujši dnevi njegovega življenja. Sleherni dan je navsezgodaj, preden je nastopil službo, odšel do tržnice, da bi se mu morda enkrat le nasmehnila sreča in bi uzrl miško Lizzi. Toda zgodilo se ni nič takšnega. Miške Lizzi še vedno ni bilo na spregled, on pa se je utrujeno od žalosti in prečutih noči vračal nazaj v službo. Zadnje dni je še komaj delal. Minila ga je vsa volja do dela, tudi za denar, ki mu je pred kratkim pomenil vse, mu zdaj ni bilo več mar. "Kaj mi koristi vse bogastvo, če nimam nje," si je brezvoljno govoril in bil vedno bolj na tleh. Naposled, ko ni mogel več zdržati svojega bremena, se je odločil, da se zaupa prijatelju. "Morda mi bo svetoval kaj pametnega. Morda si bom le olajšal dušo in srce," je upal mišek Pero. Odšel je k mišku Gogiju, in ta ga je bil pripravljen poslušati. Mišek Pero mu je razkril vse podrobnosti v zvezi z miško Lizzi. Mišek Gogi je bil videti strašansko zamišljen. Med poslušanjem je nenehno grbančil svoje veliko čelo in čudno gledal. Ko je mišek Pero zaključil svoj govor, je mišek Gogi še vedno molčal. Le z glavo je nejeverno odkimaval. "Si me sploh poslušal?" je zaskrbljeno vprašal mišek Pero, ko je bil njegov prijatelj še vedno zavit v molk. "Seveda sem te, kaj si pa mislil, da sem tlačil zelje?" je rekel mišek Gogi in ga grdo pogledal. "Se morda jeziš? Ta tvoj pogled ..., nekam čuden se mi zdi," je rekel mišek Pero in tisti trenutek mu je bilo skoraj žal, da se je zaupal prijatelju. "Kaj pa si pričakoval drugega? Da ti bom morda ploskal in te povzdigoval v zvezde za norčije, ki jih počneš?" je slabe volje rekel mišek Gogi in se nakremžil. "Norčije? O kakšnih norčijah pa govoriš?" se je čudil mišek Pero, čeprav je slutil, v čem je problem. "Si nor, ali kaj!?" je divje izbruhnil mišek Gogi. "Si boš zaradi ene kmečke bunke uničil ves ugled, kariero ..., izgubil vse prijatelje, ki te cenimo?"

"A ..., za to torej gre. Sicer pa sem si mislil ... Ne vem, zakaj sem bil tako neumen in sem ti zaupal. Mislil sem, da si moj pravi prijatelj, zdaj pa vem, da sem se zmotil. Pravi prijatelji ..., ne ..., on me že ne bi zaničeval zato, ker ljubim skromno miško," je razočarano rekel mišek Pero ter odvihral skozi vrata Gogijevega stanovanja.

Naslednjih nekaj dni mišek Pero ni šel v službo. Od doma je telefoniral svoji tajnici, miški Greti, da si bo vzel nekaj dni dopusta. Hotel si je vzeti čas ter temeljito razmisliti o čustvih, ki jih je gojil do ljubke miške Lizzi. "Če me zavrne, bom umrl od žalosti," je razmšljal, "če sprejme mojo ljubezen, potem bom najsrečneji mišek na svetu, toda potem moram biti pripravljen na vse. Morda mi bodo vsi obrnili hrbet. Miški mojega stanu gotovo ne bodo sprejeli moje drugačnosti." Razmišljal je ves dolg dan, razmišljal celo noč in nazadnje sklenil, da ga nič na svetu ne bo odvrnilo od miške Lizzi.

"Naj stane, kolikor hoče. Ne bom se ji odpovedal," si je dejal mišek Pero, nato pa se malo po deseti uri dopoldanodpravil na tržnico. Tam je vladala nepopisna gneča. Ko se je naposled ves naveličan prerivanja ter neusmiljenih komolcev neolikanih mišonov in mišonk, ki so ga nenehno suvali pod rebra, zrinil blizu Lizzine stojnice, jo je uzrl.

"Saj to je ona ... Ljuba, ljubka Lizzi ... Že sam pogled nanjo me osrečuje," si je po tihem mrmral. Miška Lizzi je pravkar stregla zelo zahtevni stranki, suhljati miški Roziki, ki je izbirčno ocenjevala zelenjavo. Naposled je le kupila nekaj malega. Toda še vedno je vihala svoj korenčkast nos in se zmrdovala. Takoj ko se je odstranila iz prizorišča, je mišek Pero izkoristil priložnost in si rekel: "Napočil je čas za mojih pet minut." Urno se je prikazal pred ljubko Lizzi, ki je tisti dan nosila klobuček z belimi marjeticami. Njene dolge trepalnice so skoraj pometale po mizi, nad katero se je sklanjala. Z majhnim nalivnikom je nekaj skrbno zapisovala na bel list papirja. "Pozdravljena lepotica," je rekel mišek Pero in srce mu je divje utripalo. Bal se je, da mu bo izkočilo, tako zelo je bil vznemirjen ob pogledu nanjo. Zdaj se mu je zdela še lepša kot takrat, ko jo je prvič videl. "Saj skoraj ne morem verjeti ... Kaj pa je tebe prineslo?" je presenečeno rekla miška Lizzi, ko je vzdigala svojo lepo glavico. Njena bela koža na obrazu se je rahlo obarvala. "Pogrešal sem te ... moral sem te videti ... In še nekaj ... zaljubil sem se vate," je pošteno povedal, saj ni hotel več skrivati, da mu je Lizzi všeč.

"Razumem, da si me morda hotel videti, toda da si se zaljubil vame ... to res težko verjamem. Ti si lep, mlad ter ugleden zdravnik ..., jaz pa čisto navadna in nepomembna prodajalka zelenjave ... To vendar ne gre skupaj," je začudeno rekla miška Lizzi. "Kdo to pravi?" je vprašal mišek Pero in jo s kotičkom svojega očesa ves čas opazoval. V prsih ga je dušilo od napetosti. "Jaz. No, trenutko samo jaz, toda prepričana sem, da je v mestu še najmanj ducat takšnih, ki razmišljajo podobno in bi nasprotovali takšni zvezi." "Pa ti je pomembno, kaj mislijo drugi?" je razočarano rekel mišek Pero. Zdaj se je spomnil, kako se je tudi sam ne dolgo nazaj spraševal isto.

"Včasih pa že ..." je tiho rekla miška Lizzi ter se z mezinčkom popraskala po privihanem nosku. "Pa če bi ti rekel, da meni ni mar za druge, da te imam tako zelo rad, da se pozvižgam na vse okrog..., bi potem razmišljala drugače?" je vprašal mišek Pero ter upal, da bo Lizzi odgovorila tako, kot si je želel. Dolgo je čakal na njen odgovor. Naposled je le odprla svoja lepo oblikovana usteca. Njeni zdravi zobje so se zalesketali od beline, ko je tiho spregovorila. Glas se ji je tresel, a njene velike črne oči so žarele od sreče, ko je skoraj neslišno rekla: "Veš, mišek ..., če bi bilo pa tako, potem si tudi jaz ne bi več belila glave." "Torej bi vseeno tvegala?" je z upajočim srcem rekel mišek Pero. "Seveda bi tvegala," je nežno rekla, "kajti veš, ljubček moj - srcu ni moč ukazovati." Mišek Pero je še komaj stal na svojih tankih nogah. Kolena so se mu šibila, srce mu je hotelo izkočiti. V navalu nepopisne sreče, je stekel k njej, jo nežno prijel za njeno drobno roko, nato pa jo položil na mesto, kjer mu je divje razbijalo srce.

"Čutiš, draga Lizzi, kako bije zate, samo zate," je presrečen dejal, nato pa iz srca na ves glas zapel: "Ni me sram, da ljubim te, če bo treba bom ponavljal še in še, kajti, Lizzi, ti si dala meni vse. Tukaj sem ... Odslej živim le za te."