Zaljubljeni kadet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jari junaki
Zaljubljeni kadet
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Moj modri ujec in skrbni varih je bil čudak, -je pripovedoval jovialni umirovljeni polkovnik Mahan. - Pravi čudak, moram reči. Pri vojaškem naboru so ga izbirčneži zavrgli z duhovito obrazložbo, da ima dvoje levih nog, desne pa nobene; smejal da bi se mu vsak pametni sovražnik. Vojakoval ni mož tedaj nikdar, nikoli ni duhal smodnikovega dima razen pri procesijah o Veliki noči in na praznik svetega Rešnjega Telesa - ali navzlic temu je rad prepeval, da je


Nar pervi stan, soldaški stan:

Soldat živi vesel v en dan;

Sej Cesar da pol hleba,

In kar je treba.


Po vsej sili je hotel, da se vsaj iz njegovega ljubega nečake, iz mene uboge sirote izcimi veličan junak, zmagoslaven vojvoda, slovenski Napoleon! Ko sem dovršil nižjo gimnazijo, me je poslal v kadetnico. Rad priznam, da v latinskih šolah niti častilakomnim guležem niti res nadarjenim odličnjakom nisem nikdar delal umazane zgage; vendar pa tudi nisem bil nikoli med zadnjimi, ampak zmeraj tako lepo v sredi, v zlati skledi.

Prav nič rad nisem šel v kadete. Veste... bil sem - kajpada skrivoma - poet, sanjač...

Rime so kar kapale od mene kakor tisti gomezeči sivkasti kebri raz cigana, če malo zapleše in poskaklja. Še zdaj ljubim slovstvo, zlasti slovansko.



V kadetnici smo pasli mrtvaški dolgčas. Sicer zadosti razposajeni in še prepodjetni za vse prepovedane burke in nedovoljene šaloigre, smo se vendarle malokdaj radovali prav iz srca. Poslopje, učilnica, dvorišče, vrt, okolica... skratka vse je bilo kanibalsko pusto, tako erarično mrtvo, da nam je kar morilo mlade duše, dovzetne in izpremembe žejne. V nobenem samostanu nikjer ne bi bil, menim, dolgčas tako poceni naprodaj kakor pri nas. Tudi častniki, naši krotitelji, učitelji in mučitelji, so vsi zevali in zeha1i, zavdani s kužno moro. Menda najhuje je pa epidemični dolgčas grudil in lomil poveljnika našega zavoda, gospoda majorja Blazsevicsa Lajosa, matadorja v taktiki na papirju.

Med gojenci svojega letnika sem našel zvestega prijatelja, simpatičnega Hrvata. Gjuro Draganič in jaz sva bila med množico Čehov, Madžarov, Italijanov in Nemcev edina Jugoslovana.

Gjuro Draganic je bil vesel, prožnoud dečko z izrazitimi rjavimi očmi. Tudi on je bil pesniško navdahnjen. Kakor Aleksander Veliki svojega ljubljenca Homerja, tako je nosil moj Gjuro Ivan-Mažuranica "Smrt Small-age Čengijica" vedno s sabo, dasi je znal ta divotni ep od konca do kraja naizust. Ujemala sva se v vsem, zlasti pa v mržnji do mogočnega majorja Blazsevicsa, ki ga je imenoval moj prijatelj "Ouraka starca". Pomadžarjeni gospod Slovanov ni maral kratkornalo ne. Čeh, Hrvat, Slovenec... to so mu bile same brezpomembne besede, prazna slama, sama slama!

Kadar nas je svaril pred "kužnim vseslovanstvom", je' vselej namrdal obraz- in toliko da ni dostavil "mit Respekt zu melden", kakor bi bil izustil kaj nesalonsko ostudnega. Gjuro mu je nagajal, kjer in kadar je mogel.

Nikdar mirni mladenič je imel kaj lahko upaljivo srce. Nikdar ni pogrešal primernih idealov, skoro zmerom je obožaval kar po dve krasotici obenem. V mestu je bilo ne malo deklet in mladih gospa, v katere ne bi bil vsaj nekoliko zaljubljen. Včasi je zaporedoma spisal troje ognjevitih pisem. Ponujal jc svoje vrele občutke radodarno kar na debelo. Na dolgo in široko mi je pripovedoval, kako imenitna je ljubezen.

Naposled se je lotila ta bolezen tudi mene. Kri ni voda, srce ni repa.

Še nisem imel pod nosom nobenega znatnega laska in že sem ljubil, ljubil za troje bradatih kavalirjev. Uvaževati je treba, koliko presnih občutkov sem hranil v doslej nedotaknjeni hranilnici svojega srca, dočim jih je lahkomiselni Draganić razsipaval lako polratno. Vsi ti čili, medni in medeni občutki so pa zdaj vzplamteli tem močneje in krasneje!

Moja ljubica, kaj pravim, moja boginja je bila prva gledališka pevka. Imenovala se je Smaragda - po najredkejšem žlahtnem kamenu, po iztočnem smaragdu. Dražesta hčerka Talijina je bila vitko vzrasla, kakor gozdna Vila. Bila je resnično lepa in resnično vzvišrna nad pritlikavim vsakdanjim svetom, zakaj na mičnih čeveljčkih je nosila izredno visoke pete.

Zagledal sem se vanjo v operi "Carmeil". Že v prvem dejanju mi je zavrela kri kakor krop, ko je zapela Smaragda:


Da, ljubezen je pestrokrila,

ptica se ta nerada vda,

nje ne zmaga nobena sila...


Komaj sem dihal in nepremično motril, občudoval, goltal to divno in zaeno divjo, demonsko lepoto španske ciganke, njene strastne velike oči, zdaj sladke, zdaj okrotne, njene dolge črne lase z modrikasto leskoto. Kako rad bi bil poljubil rob njenega kratkega rdečega krila! Don Jose, srečni seržan! Plemeniti bandit! Kako sem te zavidal! Osvajajoča, sugestivna glasba smelega Bizeta mi je gomezela po vseh živcih, me zavijala v bajno meglo.

Vso noč se mi je sanjalo o španski cigararici Smaragdi-Carmen. Zdaj sem bil na straži pred tobačno tvornico seviljsko ob Gvadalkviviru in Carmen, koketno zibaje se v kolkih, mi je zagnala akacijev cvet v obraz - zdaj sem bil zopet hrabri bikoborbec Escamillo in lovil ljubico, ki je plešoč udarjala na kastanjete. O Carmen, Carrnencita!

Drugi dan sva bila s prijateljem Gjurom po pouku sama v glasbeni dvorani. Takoj sem mu povedal, da sem našel tudi jaz svoj ideal! Tovariš mi je čestital in pohvalil moj okus.

"Smaragda je krasna, brate, zbilja prekrasna!" je vzkliknil navdušeno. "Kao angjeo! Kao angjeo!"

Sedel sem h klavirju, da bi zaigral napev, ki mi je zvenel venomer po ušesih: "Da, ljubezen je..." Gjuro mi je pomagal. Ves zamaknjen je krepko in presunljivo praskal po goslih. Pilil je pa samo eno struno, prav kakor sloveči Paganini. Saj izbirati moj zaveznik ni imel dosti, ker so mu druge tri že popokale. Odločno in vztrajno je drgajsal lok gorindol, dolingor in prav nič ni prizanašal niti četrti struni. Z nogo pa je udarjal enakomerno ob tla.

Jaz pa ... ej, takrat sem bil še nadobuden mladenič! Imel sem več las nad nosom kakor pod nosom! Oh - zdaj je pa narobe - in zdaj se lahko muhe sankajo po moji gladki pleši!

No... dočim je Gjuro goslaril tako požrtvovedno, sem jaz z desnim kazalcem klavrno žgečkal klavrni klavir. Paganini na goslih in Paganini na klavirju sva čarala iz strun tako peklensko vnebovpijoče glasove, da naju izlepa ne bi mogla prekositi nobena še tako obupana divja mačka in noben še tako jezen merjasec!

Zdajci pa je počila neutrudnernu goslarju četrta in zadnja struna. In konce je bil najinega koncerta, še preden je bila podelana polovica najinega programa. Gjuro je uprl gosli ob bok, zamahnil z lokom in jel deklarnirati:


»Demeskinje tu se sablje krive,

Sto put vlažkom napojene krvi;

Tu jatagan u osmero visi;

Male nože prebrojit je težko;

Diljku pušku pozlaćenu liepo

Vele puta tu zamjerit moreš;

Samokresom ni broja se ne zna.


"Stoj!" sem mu zaklical. "Zdi se mi, da nekdo prihaja."

Toda vse je bilo tiho. Gjuro je odkimal z glavo in nadaljeval vedno glasneje:


AI' što ono uz topuz se sloni,...

Tanka vila pored zmaja ljuta?

Gusle vidiš...

Ne boje se Slovinkinje vile,

Uz šestoper da će poginuti;

Pače znadi, da gdje njega nije,

Tu ni pjesan slovinska ne zrije.


Pohvaliti moram Gjura, da je bil izboren deklamator, ves drugačen umetnik tu nego na goslih.

Komaj pa je dovršil svoj umetni govor, že so se odprla vrata - sam vrag nama je prinesel "Duraka starca"!

Očitno slabovoljen, s smešnim dostojanstvom je krivokračil major Blazscvics Lajos proti nama. V glavo j bil petdesetkrajcarski gospod Madžar podoben postarni žabi, ki jo je hudoben slikar namazal z ilovico. Njega žoltenični obraz z masleno poltjo, zalite debele oči, razbuhli obradek: vse to je bilo idealno grdo. Omodreli bunkusti nos se mu je svetil kakor dobro zabeljen žgance sredi rumene kaše. Lajos bacsi je bil narobe Adonis.

"Kerem alassanl" je zarenčal in srepo gledal zdaj Gjura, zdaj mene. "Upam, da ne deklamirata kakšnih pansaističnih litanij! Litanij. Rajša igrajta vojaške koračnice! Koračnice. Mislita na svojo kariero! Kariero. In govorita mi nemški! Nemški."

Potem se je jezno obrnil in nama pokazal prečo tudi odzadaj.

Gjuro je izvlekel žepni robec in mahal za odhajajočim, kakor bi hotel očistiti zrak, in se smehljal: Vaj, Durače, starče stari

Kuda 'š sade, kamo li češ?« 



Odkar sem se zaveroval v Smaragdo, sem se prelevil docela. Ljubezen, prva ljubezen je pognala svoje grenkosladke koreninice na vrtu mojega srca. Mislim, da sem doprinašal one dni malodane vse neumnosti, kakršnih je zmožen pošteno zaljubljen fant.

Ogibal sem se tovarišev. Fantaziral sem mnogo, jedel pa malo. Močnate jedi se nisem niti doteknil, vse sem podarjal Gjuru. On je hvaležno prejemal in veselo užival moje darove, češ, da to jači vez pobratimstva! Ta zdravi Jugoslovan, že dodobra utrjen po marsikateri ljubimski nesreči, je zmerom lahko jedel za dva, dasiravno je bil tudi sam brezupno zaljubljen. Redil se je kar vidno, jaz pa sem bledel in hujšal in se sušil kakor egiptovska mumija. Oh, pripravljen sem bil, da kar najžalostneje usahnem ob nogah prelepe Smaragde!

Najrajši sem, kakor svoje dni kadet Napoleon, ždel sam v kakšnem zatišju. Toda ondi nisem koval slavohlepnih načrtov, ampak zamišljen, zamaknjen sem ponižno čepel v svojem kotu in vzdihoval po nedosežni ljubici. Duša se mi je polnila s sladko žalostjo. Razgreta domišljija mi je porajala prijetne slike; zamikal sem se v romantične prizore, kjer sva junakovala kajpada le Smaragda in moja zaljubljenost. Take trenutke sem se čutil vsega srečnega, vsega blaženega, tako da ne bi menjal z nikomer za ves svet ne. Kadar sem se pa zopet zdramil in iztreznil, me je zazeblo v srce in smilil sem se sam sebi. Kaj pa sem bil jaz, uboga ničla, Smaragdi, ki je imela na izbero toliko odraslih kavalirjev! Morila me je žgoča ljubosumnost, zavidal sem vse njene sopevce in soigralce, tudi šepetalca, godce in celo kulisne porivače. Zdrznil sem se, da sem le slišal besedo gledališče ... primadona ... opera ..

Učil sem se prav slabo. Zastonj me je opozarjal major Blazsevics na "kariero, kariero!" Podoba prelestne Smaragde mi je trepetala vedno pred očmi in mi polnila vse omiselje.

Kraljica mojega ranjenega srca pa ni vedela čisto ničesar o mojih bolečinah. Gjuro mi je neštetokrat svetoval, naj ji na rožnordečem, prijetno parfimiranem listu napovem ljubezen. Toda vselej mi je upadel pogum, da bi ji razodel svoje latentne občutke. Bal sem se poraza. Izpovedaval sem se le dnevniku, ki ga hranim še dandanes.



Nekega grdega dne sem pa med majorjevim poukom vendarle jel z olovnikom sestavljati osnutek zaljubljenega pisma.

Mencaje si debele roke, je gori pred tablo. razlagal "starac Durak", mojster taktike na papirju. Toda zastonj je bila vsa njegova zgovornost; predavanje se mi je zdelo čezdalje bolj suhoparno in pusto. Niti pisati se mi ni liubilo. Pogledaval sem skozi okno.

Zunaj je snežilo. Počasi, počasi so padali debeli kosmi napošev mimo okna. Zrak je bil tam kakor poln omamljenih belih metuljev. Slabo se je odražala osnežena nasprotna streha od sivobelega neba. Legak veter je prhal okoli ogalov in ob njegovem navalu so se prilepljale snežinke na steklo, se tajale v kaplje in polzele navzdol. Primerjal sem jih seveda s solzami. Spodaj so zdajpazdaj zahrešča1e lopate; vojaki so odmetavali sneg na dvorišču. Odnekod so prizvanjali cerkveni zvonovi, tiho, žalostno, uspavalno ... Zdajci je zagrmelo na strehi; utrgal se je plaz in z zamolklimi poki treščil na dvorišče.

To me je zdramilo. Lotil sem se iznova pisanja. Slovelo je blizu takole:


Nebeško lepa Smaragda!

Moja zvezda! Moja duša! Moje življenje!

Ubog jetnik v pusti učilnici tukaj sedim

in po Tebi, zlata moja ljubica, hrepenim

in koprnim.

Oh, kaj je poleg Tvoje lepote vsa vojaška učenost,

vsa taktika in druga suhoparna modrost!

O Smaragda! Moje edino veselje,

moja žalost, moje želje!

Oj, da bi se smel le 1X dotekniti Tvojih rok,

potem bi bil srečen polubog!

O da bi le 1X pritisnil svoje ustne drhteče

na Tvoje koral de rdeče plamteče!

Tvoje oči se svetijo kakor dva diamanta,

očarale so Tvojega sužnja in fanta.

Oh, Amorjeva puščica presneta

zadela je v centrum mene, kadeta!

Zate umrl bi 100X vsak dan,

še rajši pa živel 100 let, Tebi vdan!

Večno Te ljubil bom, ljubil brez meje

vekomaj - oh - pa tudi pozneje!

Rimo dobiti nate - Smaragda,

to pa ni lahko, to je že vrag, da!


Tako in podobno sem se guncal na Pegazu.

Moji šantavi stihi so se mi zdeli izprva vekoviti, nesmrtni že v osnutku! Ko sem jih prebral drugič in tretjič, sem pa opazil, da vsebina ne izraža dovolj jasno mojih vzvišenih razbeljenih občutkov in da oblika potrebuje spretne ortopedične pomoči.

Nepotrpežljivo sem se praskal po razgreti glavi, kadar mi je o porodnih popadkih nagajala svojeglava babica Muza. Pozabivši vse okolo sebe, sem pesnikoval pa le preočitno.

"Pazi se, brate!" mi je zašepetal zvesti prijatelj Gjuro pored mene. "Boga mi, bit ce zla! Ljutit aga mrko gleda."

Toda že je bilo prepozno.

Kakor neusmiljen skobec na navdušeno čivkajočega vrabca, tako je planil "ljutit aga" na mene navdušeno siroto.

"Kaj ste pisali!" je zasikal skozi umetno zobovje. Vstal sem in molčal modro. Njegovi debeli rdeči prst je s širokimi kratkimi nohtovi pa so uplenili moj dragoceni rokopisek, ki je tako imenitne piskal visoko pesem prve ljubezni!

"Starac Durak" je jel brati moj takorekoč še gorki slavospev, trznil z žoltopolto glavo nazaj, me pogledal debelo, zamižal, spet približal manuskriptu svoj nos, namrdnil delfinja usta, me pogledal pisano, sovražno, strupeno, iznova umeknil glavo nazaj, strmel in buljil vame, zaničljivo zmečkal moj umotvor in mi ga zagnal pod noge. Ko je srečno opravil vse to, je pa kar zalajal name:

"Tako! Tako? Du verfluchter Esel! Esel. Tako? Tako! Kadete, kadete, ne čečkajte mi takih prismojenosti! Prismojenosti. Kerem alassan! Pazite rajši in poslušajte razlago! Razlago. Pomislite na svojo kariero! Kariero. Tako! Tako! Po šoli k raportu! Sedite!"

Za pokoro mi je naložil tiran, da se štiri tedne nisem smel geniti iz kadetnice. Draganić je pridno obiskaval gledališče in mi vedno nanovo slavil lepoto moje Smaragde. Ves prosti čas sem koval in pilil pesmi ali pa ogledaval in poljubljal Smaragdino fotografijo, ki mi jo je kupil sočutni Gjuro v prodajalnici za papir in umetnine.

Pesmice, polne novih, izvirnih, čudovitih rim, so mi šle od rok kakor izurjenemu mesarju klobase. Tudi podobne so si bile vse kakor klobasa klobasi. Gjuru pa tudi meni je ugajala najbolj tale kratka pa jedrnata:


Lepota dekleta

premaga kadeta.

Kadet je marod,

je zmešan povsod!

Gospod

falot

major

želi mu zapor;

pokliče raport,

ki njemu je šport.

Kadet

proklet,

zaprt

je, strt!

Presneta

osveta

pa čaka

Duraka:

ojoj -

dvoboj!

Saj lajtnant kmalu kadet bo,

major pa - s piištolo zadet bo!


Večkrat sem preudarjal, kako bi vsaj za par uric desertiral v gledališče, da bi zopet od obličja do obličja gledal ljubljeno Smaragdo v njeni presvetli gloriji. Soboto zvečer pred tretjo nedeljo svojega jetnikovanja pa sem izmaknil pleteno lestvico iz telovadnice...

Napočil je tretji Gospodnji dan moje balobinske sužnosti. Službo dnevnega korporala je moral prevzeti moj dragi Draganić. To preugodno priliko je bilo treba porabiti!

"Preljubi moj Gjuro, pomagaj mi!" sem ga prosil po kosilu skrivaj zunaj na hodniku. "Tako rad bi šel drevi v gledališče! Saj veš ... Moram tja, moram, naj bo, kar hoče! Saj pri stražnici me ne opazi in ne zaloti nihče! Popiham jo skozi okno prvega nadstropja. Lestvico že imam. Nadporočnik, ki nadzoruje danes, da poklicati arestante navadno že ob šestih. ali še prej. Pregledavat pa tudi ne gre nikdar pred enajsto. Ako me ti ne ovadiš ob devetih pri večernem raportu, je vse dobro. Ata Durak se je odpeljal že včeraj na lov, drugih častnikov se mi pa ni treba tako bati; se že skrijem. Za Boga, pomagaj mi! Drevi je "La Traviata". Smaragda poje. Ob desetih bom prav gotovo spet doma!"

Vrli Hrvat je takoj obljubil, da bo molčal kakor mrtvačnica. Opozoril sem ga, da bo trpel tudi on, če naju uhvatijo.

"E, bilo, što bilo!" se mi je nasmehnil in lahkodušno zamahnil z roko. "Neboj se, brate! Pobratima pobratim te pazi!"

Ginjeri sem se mu zahvalil in mu krepko stisnil desnico.

Bil je prav mrzel zimski dan. Sren na tleh in drevesa so bila osuta s čudovito ličnim ivjem kakor s sladkorjem. Kmalu se je jela gostiti megla izprva redka kakor cigaretni dim. Majhno, kakor zmrzlo solnce je viselo sredi nje ko bledorumena tarča.

Malone vsi gojenci so zapustili zavod. Odhiteli so na drsališče ali kam v vas. Doma smo ostali le kaznovani grešniki in se šahali ali pa goltali dolgočevne romane. Večerja je bila že ob petih. Kmalu nato je poklical zatrob službujočega trobentača pokoreče se jetnike pred nadzorujočega častnika. Iz našega letnika nas je gnal Gjuro osem, devet na dvorišče. Zehaje je prebral nadporočnik naša cenjena imena, nas odslovil in zopet malo zazehal za kratek čas.

Kako mi je zaigralo srce!

Očistil sem si svojo najboljšo uniformo. Takrat smo si morali kadetje snažiti še vse sami. Omazilil sem se z dehtečo pomado in si z glavnikom umetno nasukljal lase ob čelu in sencu v paradne kodrčke. Tudi parfimiral sem se! Čemu le? Smaragda, tako daleč od mene tam na pozorišču, vendar ni mogla uživali mojih prijetnih dišav!

Bila je že trda tema, ko sem se spustil skozi okno po pleteni lestvici na tla. Oh, za Smaragdo bi bil splezal tudi po strelovodu doli in nič se mi ne bi zdelo škoda novih pantalonov. Kako pa tudi ne bi mlad junak rad žrtvoval ljubici najlepših hlač, ko ji je vendar v pesencah že tolikrat ponujal življenje!

"Sretan put i mnogo zabave!" mi je želel Draganić, potegnil lestvico k sebi, jo odvozlal in zaprl okno.

Skoro poskakovaje sem jo ubral proti mestu. Noge so se mi vzdigale kar same. Hodil sem tako lahko, kakor bi me kdo nesel po opolz1i poti. Sneg je škripal in cvičal pod nogama. Bilo je mraz, da mi je pošteno zanohtovalo skozi tanke rokavice.

"Kupim ji šopek!" sem si domislil in se veselil, kakor bi bil doumil kaj bogve kako imenitnega. Pri predmestnem vrtnarju sem si izbral najbolj ognjenožarnih rož in jih v gledališču dal posebej shraniti v oblačilnici.



Vse mi je šlo po sreči. Po ložah in drugod sem opazil same tuje častnike. O zapovedniku našega zavoda ni bilo ne duha ne sluha. Kako sem se oddehnil! Oh, in na odru je zapela Smaragda-Violetta!

Iz vsakega njenega zvonkega glasu, nad vsako njeno odločno in vendar toli ljubko kretnjo je trepetal rahel, rahel čar poezije. Strastno in slastno sem se divil njenim govorečim, ljubkajočirn očem, občudoval to vitko ponosno postavo, ta resni, žalostni, ta krasnl obrazek, poln vdane ljubezni in obupa, ta labodji vrat, te lepe prebele roke... ln vse to je bilo pristno, prosim lepo! To je treba uvaževati dvakrat in trikrat! Umetna je bila le barva lic in obrvi.

Pela je izborno! Močan glas je imela moja zlata Smaragda in zdrava pljuča tudi, hvala Bogu! Punca, da malo takih! Skratka: ideal! Tudi igrala je izvrstno, kar ne zna vsaka primadona. O - ondukaj bi bil sedel in jo gledal in poslušal vekomaj! Noč in dan! Notabene - tudi brez menaže!

Brindisi... Oh, kaj bi bil dal, da bi bil smel pili z njo bratovščino in jo poljubiti, poljubiti! - četudi samo za kulisami!

Poslušal sem kakor začaran, obajan. Kar nisem se genil, kakor bi se bal, da se zdajci razpuhti in izgine sladki čar nebeško lepih trenutkov.

La Traviata! Najlepša opera Verdijeva! Kako sem užival, kako sem užival! To delo Verdijevo samo se mi zdi še dandanes več vredno, nego vse rafinirane kakofonije oholega operača-ropotača Wagnerja. Godba brez melodije - cvetlica brez vonjave! Pa recite kar hočete! Nemec ostane vedno nerodni leseni taterman, njegova domišljava zarobljenost je neumrjoča in neizpremenljiva kakor majnikovi hrošči.

Kako sem se naslajal! Žalibog je moj užitek motila nevredna soseščina.

Poleg mene, na desni, je sedel napet debeluhar s karikaturalnim nosom. Vsak čas je pogledal na liro in njuhal in smrčal tako šumno, skoraj bi dejal, tako viharno, kakor prehlajen mamut, ki pase influenco. Vmes je pa sipal naivne medmete: "Ha! Ehm! A! Hm! Aha!" Kadar ni imel nobenega drugega nujnega opravka, si je z zobotrebcem vrtal po zobeh ali pa snažil dolge nohtove. Čudno, da si ni naročil vedrice vode in si jel umivati noge!

Na levi mi je sedela rahločutna, jokava gospodična stare zaveze. Zobala je venomer bonbone in jih hrustala tako sans gene, da so jo morali slišati celo v drugonadstropne lože. Pa že ni nič jedla doma, da je večerjala šele zdaj v gledališču. Uživala je dvojno: zdaj je pogledala malo na oder, zdaj je pokukala v velikanski papirnati zavoj, da bi videla, koliko je še kaj zobanja. Pridno je migala z ostnato brado, se jokala in si marljivo brisala oči pa nos. Plakala je sirota tudi, ko je v tretjem dejanju Alfredu odpala leva polovica slabo pritrjenih brkov. Vse se je muzalo z nedolžnim veseljem. Nesrečni pevec je sicer nemudoma pobral svoj prepotrebni okras s tal in si ga sramežljivo pritisnil nad usta, toda hinavsko občinstvo se je navzlic temu rogalo čudnemu junaku, ki si je tiščal usta, kakor bi ga boleli zobje, ne pa srce. Jokala se je samo bonbonarica.

Tako je. Občinstvo nima nobenih resnih dealov. Vse mu je prav, sem si mislil, samo da se zabava. Jezilo me je tudi, da so ljudje toliko kašljali in krehali po gledališču, zlasti proti koncu.

Moja obožavana Smaragda - Violetta je umrla natanko po programu o polidesetih. To je bilo zame sicer kolikortoliko žalostno, vendar pa tudi jako ugodno, ker sem hotel biti ob desetih doma v zavodu.

Ko sem vstal, sem se priklonil svoji mili sosedinji in dejal: "Oprostite, častitljiva stara mati!" Zaeno pa sem se nalašč malce zadel ob njen rtasti komolec, da so se ji zatrkliali ostali bonboni na vse strani pod sedeže. Potlej sem pa urno stopil sosedu na nogo, tako da je možic kar zavriskal, pa ne od veselja!

Tako sem se primerno maščeval nad obema sosedoma, ki sta mi bila grdo motila užitek. Slišal sem sicer za sabo: "Neroda! Štorklja!" in druge take temperamentne besede, ki ne ugajajo nobenemu pametnemu mladeniču. Toda docela mirno sem se obrnil in odgovoril obema dvema z vljudnim nasmehom: "Prosim, prosim! Postregel sem vama z največjim veseljem. Pa še drugi pot, ako nam Bog da zdravje in srečo junaško!"



Po predstavi sem z dehtečirn šopkom čakal Smaragde blizu stranskih vrat, namenjenih gledališkemu osobju. Ginjeno in neginjeno občinstvo se je gnetlo skozi velika vrata; glasno hrumeč se je razkropilo na vse strani. Odbežale so elegantne ekvipaže in nerodne velecize, samo en voz je ostal pred glavnim vhodom.

Hodil sem po pločniku gorindol, postajal, poslušal in čakal. Pomalem se me je lotevala čudna razburjenost. Venomer sem ponavljal izbrane besede, ki sem nameraval z njimi ogovorili svojo poluboginjo:

"Velecenjena gospodična! Preslavna umetnica! Prosim vas najponižneje, da blagovolite milostivo sprejeti tale moj majhni šopek, ki vam ga poklanjam v znak svojega občudovanja!"

Tedajci sem zaslišal Smaragde zvonki smeh - močno, hitro mi je jelo utripati srce! Šla je proti oni zaostali kočiji. Izpreletel me je sladak drget, obenem sem občutil radost in bojazen.

Hitel sem za njo; kretal sem se ves omamljen, kakor v sanjah. Smaragda je postala pred vozom. Ohrabril sem se; junaško sem skočil k njej, udaril s petama skupaj, se ji spoštljivo, kakor svetnici, poklonil in ji togo salutiral.

Pogledala me je začudeno, radovedno, toda tako prijazno, tako izpodbudno, da mi je hotelo počiti srce. V čudni omoti sem povesil oči, jo zopet plašno pogledal in jecljal ves razburjen z drgetavim glasom:

"Hm! Preslavna gospodična... hm, u-umetnica! Prosim vas, izvolite najponižneje sprejeti tale moj ve-velecenjeni šopek, ki ki ki ki ki ga ga vam milostivo poklanjam v znamenje svojega majhnega spoštovanja!"

Mislim, da izlepa ne bi bil mogel govoriti bolj narobe! ln vendar sem bil odkritosrčno vesel, da sem spravil vsaj toliko z jezika! V svoji neznanski razburjenosti sem se postavil še dosti dobro, ne? Vsaj izpustil nisem nobene važne besede, ni res?

Njej so se takoj početkoma vzdignile obrvi. Med ustnami so zablesteli zobki kakor biseri izza škrlata. In, nagnivši glavico nekoliko po strani, se je zasmejala na glas.

Toda - presveti Mars! - kaj je bilo to?

"O du verfluchter Esel!" je rohnel iz temne kočije znan glas, strašan bas.

O jerum, jerum! To je bil "Duraka starca" grozoviti glas in bas! Morje, zagrni me! Gore, pokrijte me! Addio, mondo! Amen.

Kakor da je treščilo predme, sem previdno skočil pol drug seženj nazaj.

Streslo me je po vsem životu, odrevenele so mi roke in noge. Poparjen, pobit, poražen sem buljil predse, kakor bi bil obsojen na smrt.

Major Blazsevics me je pital z vsakojakimi vokativi. Vsaka njegova beseda me je zadela kakor bajonet v srce. Ozmerjan, blamiran, ponižan vpričo nje! Ta koncentrirana smola me je morila tako, da mi je slabo prihajalo na duši in na telesu.

"Marš domov!" mi je naposled zadonelo kakor iz daljave na polumrtvo uho.

In major - major se je odpeljal s Smaragdo!

S Smaragdo! Jaz pa sem še zmeraj stal na mestu nesreče. Komaj sem dihal. Bil sem kakor mrtev... Smaragda! Smaragda pa z Durakom! Z Durakom!

Oh, ves moj krasni raj z vsemi čudovitimi cvetlicami je bil obran, pokončan.

Zdramil sem se, hitel domov. Vrgel sem kepo na okno. Zvesti moj Gjuro me je čakal, tiho odprl prozor in mi spustil lestvico doli. Dasi izboren telovadec, sem lezel vendarle počasi in nerodno kvišku. Kdo vraga bi pa tudi lahko plezal s težkim srcem!

Ko sem bil gori, sem takoj vse povedal Gjuru.

"Biesa!" je vzkipel Draganić. "Užasno! Taj vražji čovjek! Puška ga! Crni se oblaci nadvijaju nad naše glave!"

"Gjuro, če bi ti vedel, kako mi je žal, da sem spravil tudi tebe v škripce..."

"E šta čemo?" mi je prestrigel besedo in mi sočutno stisnil roko. "Niti pisnu, niti zubi škrinu! Laku noč, Mahane dragi!"

Drugo jutro je major Blazsevics Lajos puhal na naju dva kakor zaboden čarozmaj. Govoril je dolgo, povedal pa le malo novega. Za kazen nisva smela nobeno nedeljo in noben praznik onega polletja iz zavoda.

Jezilo me je, da sem zvabil dobrega prijatelja v smolo; še bolj me je jezilo, da sem se tako neumrjoče blamiral vpričo Smaragde; ali najbolj me je kačilo, da je imela Smaragda tako nečloveško slab okus!

Še tisti večer sem vrgel v ogenj vse pesmi, katere sem zložil njej na čast in slavo. Bilo jih je toliko, da nama je praktični Gjuro v peči na njih gorečem kupu mogel skuhati slastno klobasico.