Zakonske želje Antona Muhiča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zakonske želje Antona Muhiča.
Matija Rode
Za zakonske može in žene spisal Blaž Pohlin.
Izdano: Slovenski narod 44/183–184 (1911)
Viri: dLib, dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Veš, Julka, povem ti, kar sem ti povedal že tolikrat: punce ne maram in je nočem. Fanta hočem imeti! Te sramote ne bom prenašal več in če bi bila spet punca, si zapomni, da je najina zakonska zveza, če tudi sloni na cerkveni podlagi, v nedvomljivi nevarnosti, da se razdre.«

Te resne in odločilne ter trpke besede je govoril z žalostjo v srcu in jezo v očeh Anton Muhič, državni uradnik, s temeljno plačo letnih dvatisočosemsto kron, dvema triletnicama po dvesto kron ter oče že peterih deklic. Zdaj je pričakoval po božji volji šesto nasledstvo, in ker je, kot je zlobno trdil njegov stanovski tovariš Trpotec, že večina patron izstrelil, je bil res opravičeno v nemali zadregi in skrbi, kaj bo, če ga ne bo moškega naslednika, ki bi slavno ime slavnih Muhičev ohranil še nadalje v svetovni zgodovini, na katero so doslej vsi Muhiči tako odločujoče vplivali ...

Julka je bila sličnih moževih besedi že vajena. Zato jo omenjene besede niso kar nič vznemirile. Rekla je mirno in hladnokrvno:

»Kar bo, bo. Če bo punca, ne bo fant, in če bo fant, ne bo punca. Kakršno delo, tako plačilo. Kar in kakor si sejal, to in tako boš žel.«

Muhiča je tak odgovor ujezil.

»Zdi se mi,« dejal je, »da nalašč zavijaš dejstva, ki ostanejo na vse večne čase ista in ki jih ne spremeni noben človek in sploh nobena životinja. In to je grdo od tebe, ki me poznaš kot skozinskoz solidnega človeka v vsem mojem delovanju. Le ti si kriva, če je pri nas prihajal na svet samo babji spol. Neki zakonski par je imel deset fantov in nobene punce, in kaj je rekel dotični župnik ženi? »Vidi se mi, da niste nikoli hrepeneli po možu!« Ona mu je potrdila to. Že iz tega moraš sprevideti ves dejanski položaj. Pa že pamet sama ti mora razodeti, da imam jaz prav. Poglej soseda Pogorelca! Tako je zanikarn in suh, da bi ga lahko na kolenu prelomil, pa glej, same fante ima! Pa bi bil potem jaz, ki sem korenjak od nog do glave, za katerim še zdaj gledajo ženskne oči z nekim posebnim dopadenjem in zanimanjem, da bi bil potem jaz vzrok najinega ženskega naraščaja? Nikdar in nikoli! O tem sem prepričan kot o gotovosti tvoje smrti. Zato pa, kakor sem rekel: če bo punca, preti najinemu zakonu nevarnost razdrtja.«

Rekši je Anton Muhič vzel klobuk in odšel trdih korakov, meneč, da je žena o istinitosti njegovih besedi in njih smisla ravno tako trdno prepričana kot on. Še celo na običajno zadnjo besedo ženino ni hotel čakati.

Ti in taki prizori so se pri Muhičevih ponavljali dan za dnem. Muhič je bil včasih naravnost neznosen in neslan v svojem modrovanju in ženo trpinčil s svojimi grožnjami. In ko je prišel nekoč domov vinjen, bil je siten kot komarji poletne večere ter »dokazoval« svoje trditve s takimi dokazi, da bi se bila žena skoraj razjokala nad njim.

Da je Muhič s tako vnemo zagova rjal svoje nazore, ni bilo nič čudno. V uradu, kjer je služboval, so bili zbrani sami strupeni gadje, ki so ubogega Muhiča venomer hujskali proti ženi, češ, da je edino ta vzrok, da on (Muhič) ne doseže svojega uspeha, to je, da ne dobi nobenega fanta, ki mu sicer gre po volji in zmožnostih. Zlasti preje omenjeni Trpotec je bil izreden nepridiprav, ki je v Muhičevem zakonu napravil več jeze in prepira nego vsi ostali Muhičevi tovariši.

Julkin usodepolni dan se je bližal vedno bolj, Muhič je pa postajal od dne do dne bolj mrzlično nervozen. Ženi se je zdelo, da mož boleha na nenavadni bolezni, ki je ne ozdravi vsako zdravilo, zato je sklenila, da se za vsak slučaj posluži nenavadnega sredstva, da ozdravi moža.

Usodepolni dan je prinesel kot doslej vedno, tako tudi zdaj, deklico v Muhičev zakon.

Muhiča takrat ni bilo doma. Žena mu je poslala v pisarno sporočilo, da se mu je rodil naslednik, babici pa je zaupala moževe želje in grožnje ter ji naročila, naj skriva otročje delce pred njim.

Ko je Muhič zvedel, da mu je žena povila sina, bi bil skoraj do stropa poskočil s stola. » Fant!« Domovina je rešena, čast je izven nevarnosti, rod ostane. Muhič je bil tako vesel, da se je ves tresel razburjenja in da ni bil več zmožen za delo. Od pulta do pulta je letal, vsakomur je v pretrganih stavkih pravil, da ga je srečala sreča in da se je na vse zadnje vendar izkazala pravica. Posebno Trpotcu je živo slikal svojo oblagodarjenost, kot bi bil zadel prvi dobitek v loteriji za najmanj stotisoč kron.

»Zdaj pa tudi glej, da se ženi izkažeš hvaležnega za izredno darilo!« dejal je Trpotec. »Ko si dobival punce, si pravil, da si ji kupoval le po pol litra vina na dan. Če si mož, kupiti ga ji moraš zdaj celo vedro skupaj. Pri zadnji punci te ni bilo cel teden domov, ampak si popival po vseh slaboglasnih gostilnah in se zabaval z dvomljivimi ženskami — saj še veš, kako te je ena nasmukala, da si napram javnosti komaj obranil zakonsko svojo čast in zvestobo! Zdaj moraš biti doma vsak večer in ženo razvedrivati, ki trpi zaradi tebe in tvoje gospodstvaželjnosti. Novorojencu moraš kupiti tudi voziček, akoravno ga vseh pet deklic ni imelo. Sploh moraš vsepovsod ravnati tako, kot da spoznaš in daš spoznati, da si prepričan, da imaš v hiši zaklad in to v osebi žene in novorojenca. Ako se boš po mojih nasvetih ravnal, ti zatrdim, da se ne veseliš zadnjikrat nad rojstvom sina!«

Tako je govoril Trpotec in Muhič ga je verno poslušal. Ko je prijatelj končal, je dobil zatrdilo, da bo Muhič odslej posvečeval tako vstrajno vse sile in moči svoji ženi in novorojencu, da bo vzor moža, kakršnega ni v devetih farah naokrog.

Muhičev otrok, ki ga je imel oče za sina, v resnici je bila pa hči, ni imel sreče v življenju. Po očetovem navodilu in zahtevi so ga negovali, da je bil do skrajnosti omehkužen, zato je revše hiralo. Okrog zdravnikov so ga nosili, a vsak teh je zmajeval z glavo. Zapisovali so mu sicer zdravila, da so potolažili skrbne starše, a vse je bilo zastonj, ker je bil otrok zapisan skorajšnji smrti; po preteku treh mesecev je res umrl.

Kdo bi popisal silno žalost Muhičevo! Edini sin, pa mu umrje! Punca pa noče nobena, vsaka se drži kot klop življenja! Naš Muhič je britko jokal nad za enkrat nenadomestljivo izgubo in se ni dal potolažiti.

Mrtvemu otroku je izkazal vse časti. Poklical je lastnika domačega pogrebnega zavoda in mu ukazal prirediti lep pogreb, nakupil je prekrasnih vencev, v slovenske dnevnike je pa dal oglas, v katerem je vsem znancem, prijateljem in vsej slovenski javnosti naznanjal pretužno vest, da mu je kruta nebeška dekla v svoji nenasitnosti in brezobzirnosti ugrabila edinega sina Cirila v nežni starosti treh mesecev.

Res je imel lep pogreb Muhičev otrok. Kakor kak velik! Muhič je na pokopališču tako bridko zdihoval, da so mislili, da mu od žalosti srce poči in na noben način ga ni bilo mogoče spraviti domov.

Drugi dan po pogrebu je bil Muhič spet v uradu. Bil je ves potrt in pobit. Tiho je opravljal svoje delo, ki mu kar ni hotelo izpod peresa. Vedno mu je zastajala roka, podpiral si je glavo in težko vzdihoval.

Trpotec je pristopil k njemu.

»Kaj ti je, Muhič?« ga je vprašal.

Ta pa je zamahnil z roko, kot bi usta ne mogla povedati srčnih bolečin.

» Ali ti je hudo za sina?« vprašal ga je prijatelj.

Muhiču to drežnanje vanj očividno ni bilo ljubo, zato je odvrnil sitnemu tovarišu:

»Menda vendar!«

Oni je pa potegnil izza hrbta »Narod«, ga položil pred Muhiča in mu pokazal pod rubriko »Umrli so v Ljubljani« na besede, ki so bile rdeče obrobljene.

»Kaj češ?« je dejal Muhič, ne da bi se ozrl na dotično besedilo.

»To-le beri!«

Zdaj je Muhič pogledal list in bral:

»Cirila Muhič, uradnikova hči, tri mesece.«

Oči so se povečale bralcu in nekaj ga je streslo.

»Kaj?« vprašal je in še enkrat prebral teh šest besedi.

»To je uradni izkaz umrlih v našem mestu!« pojasnil je Trpotec.

»To ni mogoče!« vskliknil je Muhič, »to mora biti zmota.«

»Ali si svojega otroka kedaj v tem oziru pogledal?« vprašal je Trpotec.

»Nikoli!« odvrnil je nesrečni oče in strašna misel mu je šinila v glavo.

»Če ti ni morda žena natvezila, da si dobil sina, v resnici je bila pa hči!« menil je Trpotec in pritajen smeh mu je prevlekel obraz.

»Molči!« zahropel je Muhič, »molči, kanalija!«

Skočil je k obešalniku in oblekel neuradni suknjič.

»Ako bi stari« — Muhič je mislil predstojnika oddelka — » kaj za mene vprašal, reci, da se takoj vrnem,« dejal je Trpotcu in v trenotku izginil iz urada.

Prva pot ga je peljala v župnišče.

»Ali je bil moj otrok krščen kot deček ali deklica?« vprašal je hlastno, ko je navedel potrebne podatke.

»Kot deklica!« dobil je za odgovor.

Šel je na magistrat.

»Ali je bil moj otrok priglašen kot deček ali deklica?« vprašal je navedevši potrebne podatke.

»Kot deklica!« je bil odgovor.

Letel je domov kot furija. Žena je pripravljala za kosilo, ko je vstopil.

»V sobo pojdi!« velel ji je kratko.

Ubogala ga je in šla pred njim.

Ko sta bila v sobi, zaloputnil je Muhič vrata in dejal stopivši tik k ženi:

»Kaj smo pokopali včeraj?«

Ona se je zdrsnila vsa osupla in ga prestrašeno gledala. Nič ni odgovorila.

»Kaj smo pokopali včeraj, vprašam!« zakričal je in sunil ženo, da je omahnila čez stol.

»Sirovina!« vrgla mu je v obraz.

»Sirovina sem seveda!« vpil je, »ko sem se pa dal vleči za nos cele tri mesece, da je zadnji otrok fant, pa nisem bil sirovina! Hinavščina prokleta!«

Divje je gledal, sline so se mu cedile od ust. Zgrabil je otročji voziček in ga s tako silo butnil ob zid, da se je razbil konec, ki je priletel v steno.

»Kupil sem ga za fanta, ne za babo!« rekel je, kot bi se opravičeval, da je razbil voz.

»Boga zahvali, če dobiš punco!« dejala je ona, »še te nisi vreden! Za nič si ti, veš, da si ti, pa vedeti nočeš tega! Zdaj se boš pa tu znašal nad menoj, kot bi bila jaz kriva, če se ne spolnijo tvoje kaprice. Ko bi ti bila zadnjič povedala resnico, bi me požrl, saj si me že preje grizel mesece in mesece kot sestradana zver svoj plen. Če se hočeš ločiti od mene, kar daj se, ne branim ti nič, samo pazi, da se ne boš kesal zato!«

Muhič je po teh besedah robantil še nadalje, hotel iti spustit vino, ki ga je imela žena še vedno za poboljšek zaradi »sina«, vender se je premislil in odšel z doma. Dva dni ga ni bilo domov, ko je pa tretji dan prišel proti jutru, »ko mežnar odzvonil je dan,« bil je hudo bolan, tako bolan, da je moral ostati v postelji. Julka je imela usmiljenje z njim — katera žena ga pa nima z možem! — in to usmiljenje in ta bolezen sta poravnala ves zakonski spor. Pozabljeno pa je bilo docela vse, ko je čez leto Julka povila pravega sina, o katerem se je Muhič takoj na licu mesta na lastne oči prepričal, da je res sin. Temu je bil za botra Trpotec, ki je na botrinji v vznesenih besedah slavil žilavost Muhičevo, ki je zdaj pokazal, da vestno vrši svojo nalogo, ki si jo je bil pred letom zapisal na zastavo svojih zakonskih dolžnosti, da namreč prej ne odneha, dokler ne dobi sina.