Zakon, zakon, ti si svet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zakon, zakon, ti si svet


Kaj vem, kdaj je bilo, tačas je živel mogočen kralj. Bil je vdovec in žalostnega srca in je imel edinega otroka, hčerko, ta hčerka je bila lepa kakor jabolko, ki zori. Kralju je bila edina tolažba, bal se je, da mu je kdo ne izneveri, zato je brižno gledal nanjo in ji pazil na sleherni korak. Ko pa kraljična dopolni dvajseto leto, se zgodi, da pripase pod njena okna svojo čredo grajski pastir, postaven je bil kakor smreka, čvrst kakor hrast in bistrih oči. Kraljična, ki še ni videla dosti moških, si ga zaželi za moža. Tudi pastir je videl kraljično, prevzelo ga je njeno milo lice in vdan ji je bil od bose pete do prebrisane glave.

Nista pa mogla priti skupaj in pogovarjala sta se le z očmi.

Pa misli pastir in misli, kaj bi storil, da bi z lepo kraljično govoril. In si izmisli in sezida pred gradom lep vodnjak, v vodnjaku je tekla bistra, mrzla voda, da nikjer take. Štel je, vsa dekleta pridejo po vodo, pa pride še kraljična, da se pogovorita.

Kraljična je prosila očeta: »Kaj vas prosim, oče moj, glejte lepi novi vodnjak, dajte, da grem tja po bistre, mrzle vode!«

Toda kralj je rekel: »Imamo dekel pet, nič ne delajo kakor ves ljubi dan donašajo vode, ni treba tebi hoditi ponjo!« Njegova beseda je obveljala.

Pastir je bil žalosten in je znova premišljal, kaj bi storil, da bi s kraljično govoril. Pa si izmisli in postavi tik pred gradom lepo, novo cerkev, notri se je brala sveta maša.

Kraljična je prosila: »Kaj vas prosim, oče moj, pustite me, da grem v novo cerkev, čujte, k sveti maši kliče zvon!«

Kralj je odgovoril: »Doma imamo duhovnov pet, nič ne delajo, kakor ves ljubi dan bero svete maše. Kaj bi drugam hodila!«

Ker pa je kraljična le prosila, ji ni smel in maral braniti svete maše, toda naročil ji je, da se hitro in naravnost vrne.

Kraljična je šla v cerkev, tam sta jo že čakala pastir in menih in menih je oba skrivaj poročil.

Vesela se je vrnila kraljična domov. Njen oče, kralj, ni nič vedel, kaj se je zgodilo.

Toda ko je zvečer zaspala, je v sanjah govorila in rekla: »Kaj to velja, imam moža, živ krst ga ne zna!«

Dekla, ki je pri kraljični spala, je slišala te besede pa je hitela jih sporočiti kralju. Kralj je rekel: »Prazne marnje!«, v srcu pa se je le bal za hčerko in dal je oklicati pri vseh cerkvah svoje dežele: »Kdor bi se predrznil dvigniti oči h kraljični, ta zapade glavo!«

Kraljična je to začula in močno jo je zaskrbelo. Skrivaj je napisala in vrgla možu-pastirju ukaz, naj se hitro umakne izpred gradu, proč iz očetovega kraljestva, noter v tretjo deželo, in pastir je ubogal. In še je snela z belega prsta zlati poročni prstan, da je ne izda, vrgla ga je v studenček, ki je tekel pod gradom, in milo je vzdihnila: »Kdo pod milim nebom nama pomaga!«

V studenčku pa je plavala ribica, ta ribica je ujela prstan v svoj okrogli gobček in s prstanom v gobčku je plavala naprej, daleč naprej, iz prve v drugo, iz druge v tretjo deželo, da je priplavala slednjič do košate jelke, v košati jelki je sedela ptičica, prelepo je prepevala. In ko ribica mimo priplava, spusti se ptičica s košate jelke na bistri studenček, vzame ribici iz gobčka prstan, natakne si ga okoli drobnega vratu in zleti daleč, predaleč, iz tretje v drugo, iz druge v prvo deželo, tja pred kraljev grad. Sedla je na zeleno kralju pod okno in prelepo je zapela:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Kralju je pesem čudno segala v srce, sam ni vedel zakaj in zahotelo se mu je po drobni pisani ptički. Ukazal je hlapcem, naj jo ujemo; kdor jo ujame, dobi sto križanih kron. Hlapci so jo hiteli loviti, lovili so jo teden dni, pa zastonj, niso je dobili! Ptička pa je pela jutro za jutrom kralju pod oknom:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Bolj in bolj je kralju koprnelo žalostno srce po drobni, pisani ptički in dal je oklicati pri vseh cerkvah svojega kraljestva, kdor mu ujame ptičko, dobi vrečo zlata. Vse črno je prišlo ljudi, da so lovili ptičico, mesec dni so jo preganjali, toda zastonj, ujeli je niso. Ptička pa je jutro za jutrom pela kralju pod oknom:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Kralju se je zdelo, da mora umreti, če ne dobi ptičke v svojo oblast — njen mili glas ga je spominjal na preljubo rajnko ženo-kraljico — in dal je še po bližnjih deželah razbobnati, kdor mu ptičko ujame in prinese, temu da pol kraljestva in pol blaga in še rodno hčer za ženo.

Od vseh koncev in krajev so zdajci na ta oklic se zbirali kraljiči, vitezi in vojščaki, pa tudi meščani in hlapci in hiteli nastavljati drobni, pisani ptički mreže in limanice, progle in zanke. Toda preteče teden, pretečeta dva, ptičica pa se je veselila svoje prostosti in jutro za jutrom zdaj s tega, zdaj z onega drevesa je donela kralju na uho in v srce njena pesem:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Brez uspeha in zle volje so se pričeli plemeniti in neplemeniti lovci vračati drug za drugim, od-koder so došli.

Oklic pa je čul tudi mladi pastir v tretji deželi — težko je čakal nanj — in še on se napravi na pot, da ulovi ptičko in s ptičko predragoceno nagrado. Ni imel ne konja, ne kočije, peš in počasi je meril dolgo pot, da je dospel do kraljevega gradu, kjer je v grajskem vrtu prepevala ptička. Zanašal se je na svojo srečo in na svojo umetelnost. Iz tenkih las je spletel nevidne mreže in jih nastavil ptički, segale so od drevesa do drevesa, od vrha do tal. Toda ptička je bila bolj umetelna od njega, hotela ga je preizkusiti, ali zasluži kraljično ali ne, in spretno se je umikala njemu in njegovim mrežam.

Nagibalo se je leto, kar je pastir lovil ptičko, toda zastonj! Kralj je hiral, koprneč po drobni, pisani ptički, kraljična je obupovala, dežela je žalovala, pastir pa je molčal in ni odnehal.

In glej, vztrajnost se mu je obnesla. Ko preteče leto in dan, mu prileti prijazna ptička sama od sebe na roko in srečen jo nese pastir kralju.

Kralju, ko je slednjič dobil zaželeno ptičico v oblast, je mahoma odleglo, prešinilo ga je novo zdravje in veselje in vsa dežela se je oddahnila.

Drobna, pisana ptička pa je prišla v prelepo zlato gajbico, piti so ji nalili sladke rebulice, zobati nasuli rumene pšeničice.

In kralj je ukazal pastirju: »Nastavi klobuk, pastir, da ti natresem vanj zvrhano belih petic, ker si ujel in prinesel mi ptičko!«

Pastir pa je pogumno odgovoril: »Vera, vera, moj kralj! Za bele petice se nisva zmenila, tisto mi daj, kar si pri cerkvah treh dežela oklical in obljubil!«

Zdaj, ko je imel ptičko, je bilo kralju žal oklicane obljube.

Sram ga je bilo pastirjevega opomina, raztogotil se je, prijel pastirja za mlado glavo in ga vrgel v temno ječo: »Tako dolgo ostaneš tu notri, prevzetni fant, da boš rad jemal petice!«

Zaprle so se duri in pastir je tako mislil, skoraj se mu bliža konec dni v tej temni ječi. Toda brižna kraljična je vse videla in slišala, kar se je zgodilo, in skrivaj je prinašala svojemu možu, pastirju, hrano skozi lino.

Tisti hip, ko je kralj vrgel pastirja v ječo, je drobna, pisana ptička nenadoma utihnila. Tudi zobala ni več, niti ni pila. Kralj čaka in koprni, nemir in žalost se mu zopet pričneta seliti v srce. Preteče dan, pretečeta dva, preteče teden, ptičica pa še vedno molči.

Zdaj jo kralj vpraša: »Kaj ti je vendar, ptičica, ptica drobna, pisana! Ali žaluješ, ker te je pobič ujel, ali žaluješ, ker sem te v gajbico del? Kaj, da ne zoblješ, kaj, da ne piješ, zakaj več ne poješ pesemce mile o svetem zakonu?«

Ptičica drobna, pisana je odgovorila: »Nisem žalostna, ker sem v gajbici zlati, niti ne, ker me je ujel pastir; zaman me je lovil leto in dan in še bi me, pa sem mu sama zletela na roko! Toda pila ne bom in jela ne bom, pa tudi pela ne bom, dokler ne plačaš pastirju, kar si oklical in obljubil. Kraljeva beseda je zakon in zakon, zakon, ta je svet, na njem sloni vesoljni svet!«

Kralj si je mislil: »Pastirja je gotovo že konec, nedelja dni mu je potekla brez drobtinice hrane, brez kapljice vode v mrzli temnici.« Poklical je hčer in je rekel: »Obljubil sem te za ženo tistemu, ki mi ujame drobno, pisano ptičko, s teboj vred sem obljubil pol kraljestva in pol blaga. Moja obljuba je zakon in moram jo izpolniti. Toda duša je tvoja in volja je tvoja, ne morem te siliti, ali ga hočeš vzeti ali ne. Pastir je in teden dni že leži brez drobtinice hrane, brez kapljice vode v mrzli temnici.«

Tako je govoril in mislil je, kraljično bo groza takega ženina in rešen bo obljube. Toda hči je moško odgovorila: »Tvoja kraljeva obljuba, oče, mi je zakon, ta obveljaj in naj si me za ženo obljubil samemu bledemu mrliču!«

Kralj ni vedel in mogel drugače in vzel je kraljično in sta šla v stolp, doli v temnico. In menil je, v temnici leži od gladu mrtev pastir. Odklene težke duri in jih odpre, kako se začudi: sredi temnice je stal pastir, čvrst in zdrav.

Kralj se ga ustraši in reče: »Svojo rodno hčer ti dajem za ženo po svoji kraljevski besedi.« Pastir pa se nasmeji in odgovori: »Ni mi treba dajati žene, ženo že imam!«

Kralj ni razumel, kaj pomenijo te besede. In šli so vsi trije v kraljevsko dvorano, tam je stala zlata gajbica, v zlati gajbici je žalovala drobna, pisana ptičica. Pastir je stopil k ptičici, z drobnega vratu ji je snel zlati poročni prstan in še ga je nataknil svoji ženi, kraljični na beli prst. Tačas pa je ptičica zopet preveselo zažvrgolela in zadonelo je po vsem gradu:

»Zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«