Zakleta hiška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakleta hiška
Jože Snoj
Spisano: Alenka Gorenc
Viri: Snoj, Jože (1990). Zakleta hiška. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tinčkov oče – veliki in redkobesedni ata Tine, ki v kuhinji vsak večer dolgo v noč piše drobne in tudi debele knjige – je danes zadel glavni dobitek na loteriji. Nezaslišano – najvišjo vsoto! Tako veliko število teh vražjih papirnatih podobic, kolikor je strani v njegovi najdebelejši knjigi, ki so mu jo pravkar natisnili v naši najbolj stiskaški tiskarni.

»Če to ni čudež,« vzklikne mama Valentina, ki je pravkar pospravila z mize krožnike in skodelice za moževo prostovoljno nočno pisateljsko tlako, ko – kot zmeraj – zadnja zve za srečno novico.
»Kakšen čudež neki! Čudežev že zdavnaj ni več. Ves svet je ena sama loterija, koga pa!« zagodrnja molčečni ata Tine. Tinček (ki bi moral že v posteljo) pa vleče na ušesa, kolikor med poskakovanjem od samega veselja sploh more.
»Ko sem v petek poravnal vse dolgove iz doslej najrevnejšega plačila za svojo doslej najdebelejšo knjigo in v točilnici plačal prijateljem še za en kozarček, ti prinese hudič mimo prodajalca srečk.«

Pri besedi hudič se v sicer skrbno prezračeni kuhinji malce zakadi in zasmrdi po žveplu, ampak to je videl in zavohal samo Tinček – ata Tine pa medtem zgovorneje nadaljuje:

»Ravno za eno srečko mi je še ostalo teh nekaj dinarčkov, pa sem jo kupil. Prvič v življenju, na, zdaj pa tole! Menda ja nisem najslabši pisatelj na svetu?«
»Najboljši!« zatuli Tinček.
»Najuspešnejši!«se razneži mama Valentina in brez pomišljanja pri priči sklene: :»Kupili bomo hiško, da boš odslej imel svojo delovno sobo!«

In potem ta večer ata Tine ne sede k pisalnemu stroju, to noč vsi trije po svoje in deloma skupaj bolj malo spijo, komaj učakajo jutro da jo navsezgodaj na slepo srečo udrejo hiško iskat in kupovat! A kot zmeraj, kadar hočeš kaj takoj in na vso silo – hiške za njih na prodaj nikjer nobene! Ne na Kodeljevem ne v Beričevem, na pod Golovcem ne pod Rožnikom, ne Pod Trančo ne v Črnučah, še na Jančah ne, kaj šele v Murglah . . . Povsod, kjer pozvonijo in poizvedujejo, dobijo enake ali pa podobno gnile ali piškave odgovore:

»Ni na prodaj, ker je že prodana!« 
»Ne bo še prodana, ker še ni naprodaj!«
»Za danes ste prepozni!«
»Za jutri ste prezgodnji! Sicer pa še za včeraj nimate več dovolj denarja! To ste mi res za hece!«
»Za hece pa že nismo,« zajoka Tinček, ko ata Tine na robu Murgel ves živčen ustavi svojo staro katrco. V njej je le še nekaj kapljic bencina, v cigaretni škatlici mame Valentine pa še nekaj cigaret.
»Za hece ne, shecani pa močno,« revskne pisateljski šofer Tine, medtem ko je mama Valentina – kot od takih za prepir primernih priložnostih zmeraj- previdno tiho.
»Vnaprej sem vedel, da iz te moke ne bo kruha. Še za pošteno delo nisem nikoli kaj posebnega dobil, kaj šele zastonj!« še reče grozeče, a ker za žolčno razpravo ne dobi sogovornika, jezno odrine okence in se s komolcem nasloni na katričina vrata.

Tako obsedijo v avtu kot kakšen karamboliran kupček pločevinaste nesreče, kar pridrsa mimo stara inkasantka. Tinček se inkasantk, ki ob dopoldnevih, ko je sam doma, pobirajo naročnino za radio in televizijo, zmeraj nekoliko boji, ampak ta hip so ga naenkrat sama ušesa. Tako velika in prišpičena ušesa, da še opazi ne starkinega precej krivega nosu in – naj nas koklja brcne, če ne – krempljasto ukrivljenih prstov.

»Ali koga iščete, dobri ljudje?« namreč vpraša ženička uslužno. » Jaz vem za vse naslove tod okoli, hi, hi, pa še malo čez in križ kraž.}}
»Ne koga, ampak kaj, se pravi, nekaj,« spet zarevska ata Tine.
»Hiško na pridaj,« pohiti mimo njega popravljat njegovo neprijaznost mama Valentina.
»Hiško, hi, hi! Pred njo stojite, pa je ne vidite.« In pokaže s kazalcem (že vemo kakšnim) na čudovito vrtno hišico z zapahnjenimi polknicami in vso preplezano in oblepljeno z bršljanom kot s kakšnimi sploščenimi zelenimi regicami.
»Prazna je, odkar se je gospod Imenitnik z gospo Imenitnico iz nje izselil v blok, in na prodaj natanko od takrat, hi, hi. Televizijsko naročnino pa je – vsa čast mu – odpovedal že prej. Je že vedel, hi, hi, hi, zakaj. In drugi ljudje tudi, zato pa hiška še zmeraj sameva.«

Medtem ko si ata Tine hlastno zapisuje novi naslov gospoda Imenitnika, pa tudi Tinček od same radovednosti za njegovim sklonjenim hrbtom že visi iz katrce. Ženička se nagne k njemu, ga nekam čiračarasto pogladi po laseh in mu nekaj zašepeta na uho. TINČEK IZBULJI OČI. Ali so vsi trije tako razburjeni ali kaj – ampak ko končno pridejo k sebi in se ozro naokrog, stare inkasantke ni več. Izginila je ko kafra!

»Ali je vse skupaj bilo res?« podvomi mama Valentina.
»Če bo, bi bil pa res čudež, zategne ata Tine.
»Čudež, pa kakšen čudež, še sanja se vama ne,« sam pri sebi šepeče Tinček. :»ŠE SO ČUDEŽI NA SVETU, samo tega ne vem, ali so samo dobri ali so tudi že slabi.«

Še isto uro najdejo v osmem nadstropju gosposkega bloka gospoda Imenitnika.

»Zadnje čase sem raje kolikor mogoče od tal,« se zahahlja le-ta in jim brez nadaljnjih odvečnih besed proda hiško v Murglah. Naslednjega dne so ata Tine, mama Valentina in sinček Tinček že v njej! Na večer v dnevni sobi od več kozarcih dobrega vina in nekaj golidah sadnega soka že praznujejo srečno vselitev.
»Prižgi televizor, mulo,« ukaže v naslonjaču zleknjeni in iz pipe puhajoči ata Tine sinčku Tinčku,« samo da pogledamo poročila. Mogoče se je pa danes zgodil kakšen čudež nam vsem, ne le nam trem!}}

Iz temin zaslona se že megli in vali znano obličje nadvse in predvsem hudo proslavljenega govornika. Tolikšno je in tako testeno in še zmeraj vzhaja, da s podbradkom že mahedra čez rob televizijskega aparata.

»Ojoj,« zastoka pisatelj Tine. :»Komaj pridemo, že nas sosedje obiskujejo. Le kateri hudič nas je prinesel v to koritarsko sosesko!«

A kaj je to! (Ob besedi hudič Tinček spet zavoha potuhnjeno rahel smrad po žveplu in zagleda vražje zverižen dimček, ki ni, nikakor ni, iz atove pipe.) Kaj – glej si ga, zlomka – je vendar to? Obličje na zaslonu se vidno ostri in zarisuje v podobo prave pravcate žabe! In že vse tri iz televizorja izbuljeno gleda tako rekoč kraljevski primerek velikanskega žabca. Izboklo mežika, trobentaško napenja golt, ploskoma odpira široka usta – toda glasu, najkrajšega in najtišjega kvaka, ne spravi iz sebe!

»Ohohohrkhrk,« se krohoče in hrka ata Tine in, medtem ko ga mama Valentina presunljivo spremlja z dvojnim C-jem največjega gnusa, pobira s tal pipo, ki mu je padla iz ust.

Tinček pa v mrtvaškem odsevu zaslona, s katerega zlovešči žabec sploh ne izgine, dokler mama Valentina ne skoči k aparatu in ga ne ugasne, ZMERAJ BOLJ BLEDI. Natanko se, namreč, začenja zavedati, besed, ki mu jih je zašepetala stara inkasantka. Naenkrat mu je vse jasno, ko pravkar doživljeni dogodek v mislih poveže še z Imenitnikovo odpovedjo televizijske naročnine! Stara čarovnica – se ob tem spoznanju poči po čelu – nas je s tistim svojim namigovanjem, da s televizijo v tej hiški nekaj ni bilo v redu, hotela pred nečim še pravočasno posvariti. Samo da mi butci tega nismo razumeli in nekateri (pri tem ima v mislih ata Tineta in mamo Valentino) še sedaj ne razumejo. Da je starka zagotovo bila čarovnica, o tem sploh ne dvomi več. Le tega za sedaj z nami vred še ne ve, ali hudobna ali dobra.

»Ata, ta hiška je zakleta,« vzklikne na glas, »samoo mlad junak jo lahko – – – «
»Mladi junak pri priči spat!« noče oglušeli in zaslepljeni ata Tine nič slišati o Tinčkovi usodi pomembni ugotovitvi in tako kmalu vsi trije prvič zaspijo v – ZAKLETI HIŠI!!! Ampak o tem ve samo Tinček, naš mladi junak, mami Valentina pa se vso noč le nekaj groznega sanja – o nemih žabah in kvakajočih kačah, kajpak.

Naslednjega dne se v hiški začno čarovnije. Najprej z atom Tinetom, ki predvsem ničesar ne ve, zatem pa se mu še sanja ne o ničemer. Ko prvi vstane in še vse meglen vtika noge v copate, začuti pod golim desnim stopalom nekaj mehkega, spolzko hladnega. Sunkoma, naenkrat ves buden, zmakne nogo in iz desnega copata skoči – žabica. Žalostno in nemo ga pogleda, naredi tri skoke in izgine, kot bi se v zemljo vdrla ali v vodo potopila. Ata Tine si pomane oči, zbere vso svojo preostalo mirnost in razsodnost in bos oddrsa v kopalnico. Se skloni nad umivalnik, odvije pipo, kar – na dnu koritca spet žaba! Še večja in bolj zelena od prejšnjih! Žalostno in nemo ga pogleda, da naredi tri skoke in izgine, kot bi se v zemljo vdrla ali v vodo potopila. Zdaj se ubogi ata Tine tresočih se kolen zateče – kam drugam kot na stranišče. In tudi tam, sredi školjke, žaba! Ne ena, ampak zdaj že kar tri! Vse tri ga nemo in žalostno pogledajo, naredijo vsaka po tri skoke in – in tako naprej – izginejo. Ne naenkrat, ampak za prestrašenega Tineta najmanj trikrat.

»Preveč sem spil včeraj. Ne smem več toliko piti. Sploh ne smem več piti,« si očita pretreseni ata Tine, sklene vso stvar do nadaljnjega obdržati zase in se ves zaskrbljen in poklapan odpravi v mesto po opravkih.

Popoldne, ko se naša družinica zbere h kosilu, se čarovnije lotijo mame Valentine, ki sicer tudi še ničesar ne ve, a se ji vsaj kaj sanja o tem. Nenadoma – ko Tinček in Tine že sedita pri mizi – strašanski Valentinini kriki iz kuhinjskega kota! Vsi trije se na vrat na nos sklonijo nad kristalno skledo z zeleno solato. Sredi nje pa, zelenejša od vsega najbolj zelenega, spet žabica, nedolžna regica. Vse tri nemo in žalostno pogledajo, za vse tri naredi tri skoke in tako – za vse tri – naprej . . . Ko mama Valentina neha krikati in vzklikati in ko odpre smetnjak, da bi vanj stresla nesrečno solato, se iz njega kot iz kakšne žabje rakete spet razprši toliko žab, žabic in regic, da jih je naenkrat poln ves topli pod pa še tapisom povrhu. Po nekaj (natančneje: po treh) poskokih pa naenkrat spet ni nobene več . . . In ko Tine, Tinček in Valentina ko tri otrple žabe občepijo na stolih in ko stara kmečka ura na steni pokaže tri, iz okenca ne pokuka in zakuka kukavica, ampak skoči ven žabica . . . In ko zvečer vnovič poskusijo s televizorjem, jih z zaslona spet pogleda oni nemogovorniški žabec . . . In . . . in . . . in . . .

»To je kot zakleto! Ta hiša je, kamor se obrneš, polna teh nagnusnih žab!« zaihti mama Valentina.
»SAJ TUDI JE ZAKLETA!« vzklikne Tinček. :»STARA INKASANTKA – – – «
»Hvala bogu, da je,« si glasno (vemo, zakaj!) oddahne ata Tine, Tinček (kateremu le-ta še enkrat vzame odločilno, da ne rečemo, odrešilno besedo) pa se zazdi, da se v sicer dobro razsvetljeni kuhinji ob atovem pobožnem vzdihu še malce bolj zasvetlika.
»Le kaj smo storili, da nas Bog tako tepe,« zatarna najprej mama Valentina.
{{subst:pg|Mi že nič, pograbi sveta jeza ata Tineta. » Naj jo vrag pocitra, to prekleto bajto! Jutri jo vrnemo gospodu Imenitniku, pa mir! Naj si gospodje kar med seboj prodajajo svoje grehe, meni jih že ne bodo.«
»SAMO MLADI JUNAK – – – « skuša Tinček (ki mu spet zasmrdi po žveplu) vnovič seznaniti svoja obupana in razjarjena starša z obvestilom stare inkasantke, a ata Tine mu kot kak zaguljen imenitnik še zmeraj ne da do besede. »Mladi junak pa pri priči spat!« zaukaže in si končno spet lahkega srca nalije kozarček za trdnejše spanje.

Tinček dolgo ne more zaspati, tako mu je žal lepe hiške in še lepših Murgel, ki jih bo moral očitno že jutri zapustiti. Ko zaspi, pa se mu v sanjah prikaže žabec s televizijskega zaslona. Takole in tole mu v najčistejši kvakaški regaregščini sporoča in naroča:

»Ni še dolgo tega, kar so se tod, kjer se sedaj vrstijo in številčijo murgelske hišice, med hrasti in jelšami, murvami in ježami, skrivale in prelivale dobrave in tokave. Iz njih smo se – bilo nas je ko listja in trave – v toplih večerih oglašale me, žabe. Kolikor je na nebu zvezd, toliko je bilo na teh naših svatbah žabjih svatov, ženinov in nevest.

Pa so prišli buldožerji, tovornjaki in drugi gradbeni železnjaki. Ko smetano z mleka so podzemne kanale ujeli in skrili bistre tokave, med ravne asfaltne stezice pa postavili vrstne in vrtne hišice. Le ene mlake med njimi se nikomur ni dalo zasuti. Preveč globoka je bila in preveč žabje volne je plavalo na njej. Le kdo bi se mučil z njo, če je okrog nje še dovolj boljšega prostora, so si dejali Murgelčani in se je na široko izognili. Vanjo smo se potlej preselile vse preostale murgeljske žabe, gledale v poletnih nočeh kot dotlej zvezdno televizijo in jim regljale, da brez naše barjanske uspavanke skorajda niso znali več zaspati. Pa je prejšnjo pomlad – ravno smo začele vaditi program za novo poletno noč – prišel gospod Zamudnik, se reče, gospod Imenitnik. Tudi on si je zaželel na Murglah postaviti hiško, čeprav zanjo nikjer ni bilo videti več najmanjšega prostorčka. A ker ni bil samo velik zamudnik, ampak tudi velik imenitnik, ga je dobil – ojoj, našo mlako! Devet tovornjakov peska in kamenja je dal sesuti vanjo in tam, kjer smo regljale in se v mesečnih nočeh zeleno mesečinile zadnje murgelske žabe, stoji zdaj hiška. Ta hiška, Tinček, v kateri zdaj spiš in sanjaš. ZAKLETA HIŠKA. V naših očeh je ugasnil nebesni svod, naša mesečinska grla sta zasula pesek in prod, naše dušice si s kvakanjem ne morejo več dajati duška. SOS, mladi junak, SOS za ves žabji rod!« Sanje se pretrgajo, Tinček plane iz postelje, v rokah in v srcu – kot vsak mladi junak – začuti velikansko moč. A ne pograbi meča (le kje bi ga mogel dobiti?), ampak šilast težek kramp v ropotarnici, in ne plane nad zmaja, ampak v atrij, obsijan z nemo in žalostno mesečino. Sam sebe prehiteva, tako se mu sredi angleške tratice mudi kopati veliko jamo. Da se žabice ja ne bi še zadušile, ga skrbi, ko zamahuje s krampom, pa vmes tudi z rovnico. In da bi ga stara inkasantka – dobra čarovnica – videla, kako je silen, si želi med zamahovanjem. Kmalu naleti na debelo močeradasto plastično cev in jo prebije, kot bi zmaju zdrobil glavo. Iz razpoke zamezi vodica kot bela rešena deklica, zmeraj več mogočne osvobojene barjanske vode! Tinček si oddahne. Njegova naloga – naročilo dobre čarovnice – je opravljeno. Preden se zdani, stoji sredi hiškinega atrija zdrizasta zelena mlaka. Ata Tine in mama Valentina se prijemata zdaj za glavo, zdaj za srce, ko zjutraj to opazita.

»Le kako bomo hiško zdaj lahko vrnili gospodu Imenitniku!« jadikujeta.
»Počakajmo do noči, pri čudežih je večer modrejši od jutra,«se njima in tudi sebi skrivnostno nasmiha Tinček, mladi junak.

Zvečer, ko sedijo vsi trije v dnevni sobi, se v novonastali mlaki sredi atrija oglasijo žabice. Pa še ena – v hipu jih kvaka, krehlja in reglja poprek in počez toliko, kot bi kdo v mlakužo stresel vse širno ljubljansko barje.

»Ali jih slišita?« zavriska Tinček atu Tinetu in mamo Valentini zmagoslavno. :»Zakletost je minila, nobena več ne bo silila v hiško, gospod Imenitnik pa naj se zanjo kar pod nosom obriše. Nam so jo dale žabe, ne njemu, ki jim ni privoščil strehe, pardon, vode nad glavo.«

Ata Tine in mama Valentina ne moreta verjeti svojim ušesom in vsi drugi Murgelčani tudi ne. To noč ob žabji svatbi spet zaspijo sladko kod že dolgo ne. Ne, ne ni jih čez mlade junake! Samo tako malo jih je dandanes med nami. In tudi žab in žabic je zmeraj manj.