Zakleta grajska hči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako se je gož oženil... Zakleta grajska hči
Lojze Zupanc
Kako je nastala Šokatnica
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred stoletji je ob Negojnici stal grad. V tem gradu je živel graščak, ki je imel hčerko, hudobno kakor kačo. Na iskrem konju je vsak dan prijezdila na grajske njive, kjer so delali tlačani. Delo na grajskih njivah pa je bilo trdo; pri oranju in kopanju so se tlačani umazali, hudobna grajska hči pa jih je pretepavala z bičem ter jih grdila, da so umazanci in smrduhi.
Nekoč je spet na urnem konju jahancu pridirjala k tlačanom, ki so se znojili na grajskih njivah. Med njimi je bil tudi starček, ki je bil tako betežen, da je med delom padal na komaj izorano zemljo in se pomazal, da je bil ves blaten. Surova grajska hči pa je zavihtela bič, ga oplazila po obrazu ter zakričala:
»Izgini, umazanec in smrduh, da te ne vidim! Najprej se umij v Negojnici, potlej pa se vrni na delo!«
  Udarec z bičem po očeh pa je ubogega tlačana oslepel, zato je starček grajsko hčer preklel:
»V prsih nosiš kačje srce, še sama se spremeni v kačo!«
Komaj je spregovoril, že se je negojniški grad sesul v razvaline, med pečine pa se je splazila kača — zakleta grajska hči.
Minilo je sto let. Mimo razvalin negojniškega gradu je šel mladenič in zagledal kačo, ki je spregovorila s človeškim glasom:
»Prinesi mi škaf vode iz Negojnice, da se bom potopila vanjo in se rešila prekletstva!«
Mladenič je bil pogumen, zato je brž stekel domov po škaf, ga napolnil z vodo iz Negojnice ter s polnim škafom vode pohitel k razvalinam. Ko pa je kača, ki je zagledala mladeniča s polnim škafom vode, od veselja zasikala, se je mladenič prestrašil, izpustil škaf iz rok, da se je prevrnil, sam pa pobegnil. Takrat je kača zajokala:
»Gorje mi! Zakaj si se prestrašil? Zdaj bom morala trpeti še dolgih sto let in čakati na rešitelja.«
Minilo je spet sto let, ko je pastirček, ki je na bregu Negojnice pasel ovce, zagledal kačo. Ta pa je spregovorila:
»Nesrečnež, zakaj se nisi danes umil? Če bi se bil umil, bi bila rešena prekletstva, a tvoj bi bil grajski zaklad.«
Pastirček je prestrašen pohitel v vas in povedal, kaj je doživel.
Od takrat se vsi pastirji, ki pasejo ovce in goved na bregovih Negojnice, vsak dan umivajo, ker vsakdo upa, da se mu bo prikazala zakleta grajska hči, se rešila prekletstva ter mu pokazala pot do zaklada, ki je skrit pod razvalinami negojniškega gradu.