Zakleta graščakinja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grauf je dvigal zaklad Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Zakleta graščakinja
Vinko Möderndorfer (1894)
Kmet Silvester
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I

Na levem bregu Meže pri Guštanju nasproti sedanje gostilne pri »Jagru« je stal nekoč grad. Grofi so zelo krivdno ravnali z ljudstvom. Končno je grad razpadel. Pred nekaj desetletji so se še videle grajske razvaline.

V času, ko so se dogodili tisti čudeži pri Sv. Križu pri Belih vodah (ki se pa v resnici niso zgodili), zaradi katerih so začeli zidati cerkev sv. Križa, je sel domačin iz Belih vod v Guštanj. Okoli polnoči je dospel do razvalin. Pred gradom je stala velika, sloka ženska in ga poklicala: »Lovrenc, pojdi sem in nič se ne boj!« Ta klic je ponovila trikrat. Lovrenc se dolgo ni upal približati ženski, ker je bilo že okoli polnoči in ker je vedel od starih ljudi, da na tem mestu rado straši. Končno se je le toliko ojunačil, da je sledil ženski, ki ga je peljala v klet, katere poprej in tudi pozneje ni mogel več najti v razvalinah. Ko je prišel v klet, je ženska pokazala na tri sode, napolnjene z zlatom, in trikrat opomnila: »Lovrenc, le nič se ne boj, trikrat pograbi in nič se ne boj!« Lovrenc je z radostjo storil, kar mu je naročila ženska in stegnil roko proti prvemu sodu, pa jo je takoj ves bled umaknil, kajti gornja plast zlatnikov v prvem sodu se je spremenila v gade, modrase in druge strupene živali, ki so vse odpirale gobce in sikale proti njegovi roki. Ženska ga je zopet še bolj proseče opomnila, naj se nič ne boji in naj zagrabi vsaj v drugi sod. Toda tudi v tem se je spremenilo zlato v strupene živali, ko se mu je približal z roko. Ženska ga je že tretjič opomnila – Lovrenc pa je zbežal iz kleti in se skril v Lampetov skedenj pred Guštanjem. Ženska je prišla za njim in mu tožila:: »Ti bi me bil lahko rešil, ker ti ni bilo znano, da sem zakleta, pa me nisi hotel. Sedaj bom morala čakati na odrešitev še celo vednost. Začelo pa bo rasti pred grajskimi vrati drevo, a šele iz semena bodo napravili zibelko in vanjo položili dete, ki me bo končno rešilo.«

Ženska je izginila Lovrencu izpred oči, slišal je samo se tiho, pretresajoče ihtenje. Več ljudi je že iskalo in kopalo zaklad na mestu, kjer so stale razvaline, doslej pa še ni bilo nikomur usojeno, da bi ga našel.

II

Za Pošino v Rožu je stal nekoč grad. Zadnja graščakinja je zaradi pregreh postara kača. Kadar je mesečina, razprostira po skalah rjuhe in suši na njih zlatnike. Večkrat se ob takih prilikah sliši cingljanje, kakor bi padali cekini. Nekoč je neka Kozana videla, kako je zakleta graščakinja sušila tri rjuhe zlata. Žena je vpila: »Vzemi, vzemi!« ali Kozano je prevzel tak strah, da se denarja niti ni dotaknila in je zbežala. Kozanak je bil pastir in je tudi videl graščakinjo sušiti denar. Pastir se je pravkar jezil na koze in je zaklel. Graščakinja mu je rekla: »Mladec, ti se še prekrižal nisi, pa že kolneš!«

To graščakinjo bi moral rešiti neki Podnar. Ona sama ga je poučila: »Prišla bom v podobi kače. Oskrbi si tri enoletne leskovke in me zaporedoma udari z vsako na glavo, da se bo prelomila. Nikar se ne boj in, naj bo še tako strašno, ničesar se ti ne bo zgodilo, dobil pa boš vse bogastvo, kar ga imam!« Podnar je sicer prišel z leskovkami pred kačo, a ker je bila tako velika in strašna in ker je tako sikala, da je skrun daleč naokoli brizgal, se je ustrašil in zbežal. Kača je hudo zajokala in rekla: »O ti nesrečni človek, samo ti si me mogel rešiti! Sedaj bom morala čakati, da bo ptica na Grlovcu zgubila seme in bo iztega semena zrasel borovec. Od tega borovca bo vleklo ploh dvoje črnih telet od Libelišnjaka na žago, iz teh desk bo narejena zibel, v kateri se bo zibal otrok, ki me bo šele mogel rešiti.«

Tako je stokala tudi kača s Hajdovšega gradu pod Vranjico, ko se je Kuhilnov hlapec ustrašil in je ni udaril z leskovkami. Tudi ta zakleta graščakinja je rekla, da jo bo rešil šele otrok, ki bo položen v zibel, ki bo narejena iz desk iz orehovega ploha, ki jih bodo pripeljali črni voli posestnika Vhriza. Seme za ta oreh bo tudi ptica prinesla.