Zaklenjeni spomin

Zaklenjeni spomin Franja Trojanšek

Izdano pod vzdevkom Zorana.

Izdano:	Domovina, 1923
Viri:	27, 29, 30, 31, 32
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Krasen dan je zunaj. Solnce se smehlja v vsem svojem razkošju ter oživlja s svojimi toplimi zlatimi žarki sleherno bitje na zemlji. Narava je polna pomladanskega življenja; saj je vendar maj bogat, razkošen, poln cvetja, veselja in radosti. Vse duhti in šusti v mladi nežni sreči; in med tem bogastvom narave se ponosno vzpenja na samem od gozdnega zraka obdana kot mogočna kraljica svojega vladarstva bela cerkvica, obkrožena od čednih hišic. Ta divna vasica v samoti je pravi lek bolnim dušam. Kogar mučijo v življenju zemeljske težave in vé za njeno ime, prihiti gotovo sem, da si med prijaznim ljudstvom, v senci ponosnih kostanjev in vitkih jelk odpočije trudno glavo. Zato ni čudno, da je v tem času dobila dokaj več prebivalcev, kajti marsikak človek z juga, ki ga je vojna iztirala iz rojstne hiše, je dobil v tej vasici svoje pribežališče.

Med temi na novo naseljenimi rodbinami se je nahajala tudi družina Kalanova. Gospod Kalan, po poklicu višji državni uradnik, je bil mož krepke postave, prikupljive zunanjosti, neomajene volje. Njegova gospa, drobna ženska, z večnim smehljajem na obličju, mehkega srca, vendar pa zelo nagle jeze. V svoji razobraženosti ni poznala meje. Ker je njen soprog njeno nervoznost nerad prenašal, so se večkrat odigravali med njima tako zvani »družinski prepiri«. V ostalem sta se še dokaj dobro razumela. Največje veselje sta uživala v svoji edinki, hčerki Vidi. Oba sta jo iskreno ljubila; in ko je bil ob izbruhu italijanske vojne njen soprog službeno prestavljen v drugo mesto, se je gospa Ana težko ločila od obmorskega mesta samo radi hčerke.

»Vida prehaja v dekliška leta in ravno sedaj bi morala živeti v svetu in imeti razvedrila, pa mora v samoto,« je tarnala.

Mož jo je pa pri takih besedah vselej ostro premeril z očmi, češ, kdo bo v vojnem času mislil na razvedrila. Morala se je torej njegovi volji pokoriti in odpotovati z njim. Ker sta bila že naprej domenjena, je ona ostala s hčerko pri sorodnikih na deželi, dočim se je njen mož radi službe odpeljal v mesto.

Prve mesece bivanja na deželi se gospa nikakor ni mogla privaditi mirnemu življenju. Iznebiti se ni mogla spomina, ki je vedno iznova koprnel po šumnem mestnem valovanju. Pozneje je opazil njen mož, ki je redno vsako nedeljo obiskoval svojo družino, da tarnajoči izraz obličja njegove žene polagoma izginja. Da, sčasoma se je tako spreobrnila, da ji je to življenje začelo celo prijati. Nikakor pa ne njeni hčerki.

Vida je bila krasno dekle, komaj iz popka poganjajoča roža; šele štirinajst let stara, a za svojo starost zelo razumna in krasno razvita. Pogled na lepo blondinko, bujnih las, rožnatih lic, odprtih modrih oči, venomer v svet sanjajočih, je moral vsakemu gledalcu vzbuditi čut, da vidi pred seboj otroka »zdrave narave«.

Manjkalo ji je pa le eno in to je otroška brezskrbnost. Dasi sama ni vedela vzroka, vendar je bila vedno zamišljena in otožna. Od onega časa pa, ko je pričela živeti na vasi, je postala docela potrta. Rojstni kraj ji je bil jako mil in drag, da ga ni mogla pozabiti. Želela si je nazaj, želela vrniti se v domovino. In ker je slutila, da se te misli ne pretvorijo še tako kmalu v resnico, jo je jelo to še bolj boleti. Vojna je razsajala vedno huje. Primorje je čakalo na svojo usodo. Njen oče se ni mogel vrniti v domovino, ker ni bilo tu zanj nič več kruha ..., tako da Vidi ni preostalo nikako upanje več. Včasih ji je šinila misel v glavo, da bi sama odšla. A mahoma se je vprašala: Kaj bi pa počela? Kot dobri otrok je ljubila svoje roditelje in se je sramovala takih misli. Kaj bi se jih pa tudi ne, ko so vendar ustregli vsaki njeni želji, a ona se radi tega ni čutila nič potolažena.

»Vida je vedno tako čudno zamišljena. Kaj je otroku?« je vprašal nekoč svojo ženo gospod Kalan, ki je ta izraz na hčerkinem obličju prvi opazil.

»Pojdi, pojdi!« mu je odvrnila ona. »Sanjariti je začela kot vsa dekleta v njenih letih.«

»Vprašati bi jo morala, čemu je taka. Ne puščaj je tako brezbrižno. Saj si ji vendar mati.« 

»Nikar mi ne očitaj brezbrižnosti. Dovolj skrbim zanjo.«

»O tem ne govorim. Vendar bi moralo imeti dekle v tej starosti drugo življenje nego ga ima.«

»Kaj morem jaz zato če je takega značaja.«

»Ni res! Nikdar ni bila taka. Vida je bila vesel otrok. Sedaj, odkar je v tej vasi, je tako čudna.«

»Potem ji pač tu ne prija; polagoma se bo že navadila.«

»Saj je tu že eno leto.«

»Ljudje so različni. Nekateri se takoj vživijo v svoj položaj, dočim se drugi cela leta ne morejo prilagoditi razmeram. Med zadnje spada tudi Vida. S časom bo že bolje.«

»Ko bi le bilo,« je mrmral gospod Kalan ter odnehal, videč, da ima njegova zgovorna žena za vsako njegovo vprašanje pripravljen odgovor.

Rad bi videl svojega otroka veselega; pa ker je mislil, da so vzroki, ki jih je navajala njegova žena, utemeljeni, se je potolažil tudi on. Odslej se ni nikdar več dotikal teh vprašanj.

* * *

Vabeče je sijalo solnce v Vidino sobo. Ona je sedela ob oknu in čitala neko zgodbo.

»Ven na zrak bi šla in ne čepi vedno pri knjigah!« jo je karala mati.

»Pusti me no, mama, če me to veseli.«

»Te nesrečne knjige ti bodo enkrat še glavo zmešale. Zakaj ne greš na izprehod; to je zdravju koristno.«

»Saj sem zdrava. Drugo me pa ne zanima.«

»Ali te narava ne veseli? Potem pač nimaš nobenega okusa za lepoto. Ti si res čudna,« in krenila je v drugo sobo.

Vida je zrla nemo pred se. Zakaj sem čudna? se je v mislih vprašala. Morda zato, ker so moje ideje različne od drugih ljudi.

In zopet se je zatopila v čitanje tako globoko, da ni niti zapazila, kako se je polagoma prikradel mrak v njeno sobico in pogrinjal zemljo s sivim pajčolanom.

»Vida, Vida!« se je začul zunaj naiven otroški glas.

»Vida!« je ponovil drugi glas še bolj zveneč.

»Kdo je? Kdo me kliče?«

»Pojdi z nama,« sta se oglasili obenem tovarišici. »Kam?«

»Tja na bližnji travnik.«

»Zakaj?«

»Oh, že zopet ti ni prav,« jo je pokarala mlajša. »Zakaj se nisi udeležila najinega izprehoda. Pogrešali sva te; tako lepo je bilo v gozdu.«

»No, pa saj tebe se itak nikamor ne spravi,« je pristavila druga. »Ampak sedaj pojdeš! Kaj ne?«

»Na kateri travnik mislita?« je vprašala Vida.

»No, na onega nad cesto.«

»Naj bo! Grem. Toda samo pod enim pogojem,« je odgovorila Vida smehljaje.

»Pod kakšnim?« sta vprašali prijateljici skoro obenem.

»Da mi daš tisto vrtnico, Slava,« in pokazala je s svojim prstom na rdečo rožo, ki jo je ta mehanično držala v roki.

»To ...?« je vzkliknila. »Prav iz srca rada. Saj jih imam še mnogo drugih na vrtu.«

V teku petih minut je bila vrtnica že v Vidini posesti in prijateljice so živahno kramljale na zeleni trati.

»Jana!« se je začul v daljavi glas.

Jana in Slava sta se ozrli in opazili na parobku gozda prijateljico Minko, ki jima je veselo mahala z roko v pozdrav. Obe sta skočili pokoncu ter ji hiteli naproti kot dve lahkonogi srnici. Vida jima ni sledila. Zaman jih je čakala, da bi se povrnili. Iz daljave sem pa se je slišal glas mladih deklic, ki so skakala po zelenih tratah. V svoji otroški brezskrbnosti so se začele igrati in popolnoma pozabile na prijateljico, katera je opirala glavico na drevo ter pošiljala svoje misli tja daleč preko gora.

Morje, morje! je tožila. Morje, biserno morje! Oh, zakaj sem te zapustila. Kako bi bilo sedaj prijetno sedeti na tvojem obrežju in gledati, kako se razžarjeno rdeče obzorje zrcali v tvoji gladini. In čez dobro uro, ko bo nebeški svod posut z neštevilnimi srebrnimi zvezdicami, katerih slike se bodo zibale na tvoji površini ter bo mesec čarobno razsvetljeval modrino tvoje vode ... oh, kako bi se tedaj rada vozila v malem čolničku in uživala tvojo krasoto ...

In Vidin duh je plaval po veličastnem Jadranskem morju.

Na cesti se je začulo peketanje konjskih kopit. Ko je jahač na vrancu zagledal sliko, ki jo je nudila Vida ob drevesu, mu neka notranja sila ni dala iti dalje. Ustavil je konja in opazoval kot začaran. Telesno dobro razvita je imela docela otroško obličje. Pogled mu je obstal na cvetlici, ki jo je vrtela med prsti.

»Deklica, daj meni ono vrtnico,« je izpregovoril z milim glasom po daljši tišini.

Vida se je vzbudila iz sanj. Kakšna prikazen!

II.

Pred njo je stal mlad častnik, jedva kakih štiriindvajset let star, visoke, vitke postave, črnih las in črnih plamenečih oči.

Pogledala ga je tako nedolžno, da je mladeniča pretreslo. Dala mu je zaprošeni cvet, ne da bi izgovorila besedico. A ko ji je on stisnil roko, je nekaj v njej vzdrhtelo. Njuna pogleda ste se srečala. Častnik se je zahvalil, elegantno priklonil in jahal dalje. Gledala je za njim, dokler ji ni izginil za ovinkom izpred oči. Neki nemir se je polaščal njene duše ...

Kmalu nato so prihrumela dekleta k nji.

»Zakaj nisi prišla k nam? Mislile smo, da si že odšla«.

»Saj je tudi tukaj prijetno«.

»Kje imaš pa vrtnico?« je vprašala Jana.

»Izgubila sem jo«.

»Potem jo pač poiščemo,« in pričele so brskati med travo.

»Ne,« je ugovarjala Vida, »izprehajala sem se ta čas po cesti«.

»Tam jo je brez dvoma kdo pobral. Ah, kaj zato! Jutri prideš k meni in dobila jih boš cel šopek,« jo je tolažila Slava.

Deklice so se razšle in Vida je bila vesela, da niso tovarišice videle, kam je izginila vrtnica. Odkar je zapustila domovino, ni imela še nikdar tako lepih sanj kakor tisto noč.

Naslednjega jutra je sedela na vrtu, ko je nenadoma prifrčal po zraku droben bel zavitek in padel njej pred noge.

Vida je ostrmela, pobrala listek in prečitala vsebino, ki se je glasilo:

Lepa blondinka!

Pridi popoldne ob treh k jezeru v gozdu! Želi te nekaj vprašati

Tvoj neznani prijatelj.

In zopet je čitala. Lepa blondinka! Te besede so ji laskale. Nikakor pa si ni mogla razlagati, odkod je prišel ta listek. Kdo je oni neznanec, ki jo vabi. Morda včerajšnji častnik. Ta ne more biti, saj bi jo lahko o tem že včeraj ustno zaprosil. Morda pa ta listek ni namenjen njej; saj so še druge blondinke v tej vasi, ne samo ona. Ali pri tem je pa vendar čudno, da je padel listek ravno na njen vrt. Pisemce je gotovo njeno. Nato pa je izvršila svoj sklep: Grem!

* * *

V tajinstvenem gozdu med zelenimi smrekami in košatim listjem mogočnih hrastov se je sprehajal lep mladenič. Oko mu je plamtelo v nestrpnem pričakovanju. Vsak gib njegovega telesa je izražal duševni nemir. »Že pol ure jo čakam,« je mrmral sam sebi, »morala bi vendar že priti. Bržkone se mojemu vabilu le smeje.« Ali ta misel ga je varala, kajti v daljavi se je pokazala njena postava. »Bog, kako je krasna!« je vzkliknil sam pri sebi, ko jo je ugledal v lahki rožnati oblekci z razpuščenimi lasmi, ko je prožno stopala po mehkih gozdnih tleh. Še nekaj korakov in stala sta si nasproti. Vida je od samega presenečenja nemo strmela vanj. Torej ta je oni neznanec? On? Včerajšnji častnik. Vendar pa je imela toliko prisotnosti duha, da je prva spregovorila.

»Kaj želite, gospod?«

»Kako ti je ime, dragica?«

»Ali ste me zato zvali semkaj?«

»Ne! Menda boš pa le vendar tako ljubezniva, da mi boš povedala?«

A ona, ki je imela to lastnost že prirojeno, mu je nekoliko boječe odgovorila:

»Vida.«

»Lepo ime,« je rekel in pokimal.

»Želeli ste me nekaj vprašati,« je pristavila.

»Da, vprašati te moram. Zatorej vsediva semkaj pod ta-le hrast.«

Njegov jasni pogled je tako globoko prodrl v njeno dušo, da ga je skoro nehote ubogala.

»Poslušaj me, Vida, in obljubi mi, da ugodiš moji želji.«

»Vse, karkoli mi bo mogoče.«

»Zato te prosim, da me ne imenuješ več gospod.«

Iznenadena ga je pogledala.

»Ne? Kako pa?«

»Moje ime je Risto in to velja tudi zate.«

»Ali ...«

»Nič ali! Jaz sem zate Risto in ti zame Vida.«

»Jaz ne razumem.«

»Seveda ne, ker si še otrok. Zate je ta stvar zagonetna, toda jaz ti jo razložim v drugih besedah. Vida! Ukradla si mi moje srce. Jaz te ljubim!«

Moj Bog. Ta beseda ji je čudno zvenela v ušesih. Do sedaj je pač bila ljubljena od svojih staršev, sorodnikov, prijateljev, znancev. Da jo pa ljubi čisto tuj človek, to je danes prvič slišala. Mnogokrat je skrivoma čitala romane, ki so veliko pripovedovali o ljubezni. Da bi se pa to dogajalo pri nji in že v teh letih, se ji je dozdevalo neverjetno.

»Vida,« jo je opomnil, »zakaj molčiš?«

Pogledala ga je tako čudno, zmedeno, skoro otroško-neumno. Njemu je ta pogled ugajal in porabil je to priliko, da jo je poljubil.

»Kaj delate?« mu je ugovarjala in se ga navidezno branila. A vendar ji je bilo pri srcu mehko.

»Nič ne delam. Kaj nisi moja? Reci, Vida, da si moja.« In zopet jo je poljubil.

»Tvoja!« mu je odgovorila vsa omamljena.

Njegove oči so se zaiskrile, privil jo je k sebi in dolgo časa je trpelo, preden se je oprostila njegovih objemov.

Odslej so se te vrste sestanki redno vsak dan ponavljali. V tihem gozdu, kjer si le ptički in cvetke pripovedujejo svoje dogodbice, kjer se na dnu mirnega jezera poigravajo ribice, tam sta se shajala Risto in Vida in se pogovarjala v hladni senci cele popoldneve.

Vsak dan je že od ranega jutra naprej nestrpno čakala, da pride določena ura, ko ga zopet vidi. Neka nepremagljiva sila jo je neprestano gnala k njemu. Vzljubila je z vso močjo svojega mladega srca njega, ki ga ni še niti en mesec poznala. Uživala je sladkost prve otroško čiste ljubezni. Nepopisna sreča se ji je čitala na obrazu.

Doma so opazili Vidino izpremembo. Ugajalo jim je, da je otrok živahen. Posebno pa je bil zadovoljen gospod Kalan, ko je videl svojo Vido zopet veselo. Vzroka tega preobrata v njeni duši pa niso mogli pojmiti.

Njeni materi se je to vendar čudno zdelo, zato jo je nekoč izkušala.

»Kam se hodiš popoldne kopat?« jo je vprašala.

»Tja na desni breg reke.«

»Čemu se pa ne vračaš domov z dekleti?«

»Ker ne zahajam k njim.«

»Kako pa? Mar hodiš sama?«

»Seveda. Jaz grem zelo daleč doli v samoto. Tam srečam vedno neko mlado vdovo z dvema otrokoma. Pogovarjamo se in čas hitro mine.«

»Kaj ti pripoveduje?«

Vida je bila odkritosrčna, a vendar je znala človeka v najskrajnejšem slučaju tako preslepiti, da ni mogel dvomiti nad resnico njenih besed. Zato je tudi brzo odgovorila: »Največ o njenem pokojnem možu, njenih otrocih, o današnjem življenju in o drugih stvareh.«

»Kakšnih stvareh?«

»Moj Bog, ali naj ti naštejem vse to danes, kar mi je ona pravila cel mesec?«

Gospa Kalanova je čutila, da je premagana kakor vedno; zato je opustila nadaljnja vprašanja. V Vidino dušo ni mogel nikdar nihče videti.

Nekoč je rekla gospa Ana svojemu možu:

»Ali nisem uganila, ko sem ti rekla, da se bo dekle vživelo v svoj položaj?!«

»Morda,« je odgovoril on rezko.

»Vsekakor. Saj je začela ljubiti izprehode v naravo ...«

Molčal je. Mogoče pa res vplivajo ti izprehodi nanjo, si je mislil gospod Kalan.

Ej, ko bi gospod Kalan vedel, kam je držala njihova pot ...

»Vida, ali mi obljubiš, da zaenkrat zamolčiš svetu o najini ljubezni?« jo je vprašal na nekem sestanku Risto.

»To želim sama. Za ves svet ne bi hotela priznati nikomur, svojim staršem pa najmanj. Gorje mi, če bi mama izvedela za najine sestanke!«

»Gotovo bi naju za vedno ločila. Toda ne ..., jaz te ne dam! Ne izpustim te. Zato je najbolje, če molčiva. Saj je tajna ljubezen tako sladka.«

»Morda je naju že kdo videl?«

»Upam, da ne. Sumiš ti koga?«

»Ne, nikogar. V naprej pa bodiva tako previdna, da o tem nikdar nobenemu ne črhniva niti besedice.«

»Oho, nikdar? Nekoč bo treba.«

»Čemu« ga je vprašala nekako radovedno in začudeno.

»Čemu? ... Kako neumno vprašanje. Vojna bo minila. Ti odrasteš in postaneš moja žena. Poročiva se javno pred svetom.«

»Žena!« Ta beseda ji je bila nova. Kakor topel solnčni žarek je padla na njeno srce.

Čutila je, da ga strastno ljubi, da ne bi mogla brez njega živeti, da bi ji bil svet brez njegove ljubezni ničev in prazen, da ga mora vsak dan videti, a nikdar ni mislila, da prava ljubezen več potrebuje. Nikdar ni mislila, da ima on namen postati njen mož. To ji je danes prvič povedal.

Svoja čustva je skrila pod drugo krinko; zato je pol resno, pol v šali vprašala: »Kam pojdeva?«

»V hrvatsko Primorje.«

»Tja« je radostno zadonel njen glasek.

»Da! Ali ne greš rada?«

»Ah, in še kako. Saj bom vendar imela sliko svojega rojstnega kraja pred seboj.«

»Res je! Obmorska mesta so si zelo podobna.«

»V katero mesto pojdeva?«

»V Split.«

»Kako bo krasno,« je vzkliknila, »zvečer se bodeva vozila po morju ...«

»In opazovala izprehajajoče se ljudstvo na obali,« je on hitro pristavil, »Vida, sreča naju še čaka.«

»Srce mi utriplje radosti. A pri vsem tem mi je vendar nekoliko čudno. Kako si vendar mogel ... Deset let si starejši od mene.«

III.

»Kako da sem se mogel zaljubiti v tako mlado deklico, hočeš reči. Zaljubil sem se zato, ker sem dobil pri mladem dekletu to, kar sem zaman iskal pri starejši devojki.«

»Ali res?«

»Še vprašaš, ti mala neumnica!« In na ustnicah je začutila vroč poljub.

Tisti dan se je vrnila pozno domov.

»Nimam ničesar proti temu, da delaš izprehode, vendar pa nočem, da izostajaš tako dolgo,« jo je karala mati.

Toda ta opomin je bil odveč, kajti drugi dan je Risto povedal Vidi tužno vest, da je dobil poziv in mora odriniti s četami na jug.

»Moj Bog! Nikdar več te ne bom videla,« je rekla in bridko zaihtela.

»Ne razburjaj se, draga,« jo je tolažil, »saj se bova kmalu zopet videla.«

»Toda če se ti pripeti kaka nesreča, če te zadene krogla ...«

Dalje ni mogla govoriti, ker jo je dušil jok.

»Ne boj se! Jaz ostanem v pisarni za bojiščem. Ne pojdem na bojno polje.«

»Kdo mi bo povedal, kako se ti godi?« 

»Moja pisma.«

»Ko mi pa ne smeš pisati domov ...«

»Vida! Ali misliš, da se temu ne da drugače odpomoči?«

Nemo je z glavico odkimala.

»Potem pač malo veš. Pojdi vsak dan na poštni urad in tam boš pod naslovom »poštno ležeče« dobivala moja obvestila.«

Pogledala ga je začudeno.

»Takoj ko prispem na določeno mesto, ti pošljem svoj naslov. Potem si bova nepretrgoma dopisovala.«

»Ah, malo mi bo v tem tolažbe. Jaz bi te rada imela vedno pri sebi ... vedno. Zakaj ne more tako biti!«

»Vida! Tako je usojeno.«

Te besede so ji vedno brenčale v ušesih. Nikdar več jih ni pozabila.

* * *

Vedrega in zadovoljnega obraza je prihitel neke nedelje gospod Kalan domov.

»Dobil sem stanovanje,« je rekel svoji ženi, »drugi teden se preselimo v mesto. Veš, moramo, zaradi otroka moramo v mesto.«

»Zaradi otroka? Oho, si vendar enkrat tudi ti mojih misli!«

»O nikakor, draga moja. Jaz ne mislim na razvedrila, kakršna tebi roje po glavi; marveč meni gre za to, da ustvarim Vidi dobro bodočnost. Da bo pa sposobna za službo, mora imeti vsaj še trgovsko izobrazbo.«

»Kaj pravi ona k temu?«

»Nisem je še vprašal. Pokliči jo!« je dejal ženi.

Ko je Vida stopila v sobo, ji je oče razložil svojo željo. Z neko napetostjo ga je poslušala, nakar mu je brez vsakega ugovora sporočila, da je voljna študirati dalje. Pri tem pa si je mislila: Tam bom pa lahko laže zahajala na poštni urad. Menda ne bodo tamošnji uradniki tako radovedno bulili vame kakor tukajšnji. Pa Rista moram o tem tudi obvestiti, da mi ne bo več pošiljal pošte sem. In odšla je v svojo sobico ter mu napisala pisemce, polno vzdihov in koprnenja.

* * *

Vida je zahajala v trgovsko šolo. Bila je ena izmed najboljših učenk zavoda. Zato so jo imeli profesorji radi. A ravno to je bil vzrok, da je bila skoro pri večini součenk nepriljubljena. Druge se zopet niso mogle strinjati z njenim posebnim značajem. Vendar se je med učenkami nahajala peščica dobrih duš, ki so Vido ljubile.

»Vida!« je dejala nekega dne mala Julči, ki je morda edina v celem razredu bila njej od srca naklonjena, »skrajni čas je že, da preprečiš to, kar se govori o tvoji osebi. Nekaj neverjetnega, kako te opravljajo. Včeraj, ko te ni bilo v šoli, so imele še več govoriti. Posebno pa Šularjeva Mara. Pravila je, da si ošabna in da nisi tako sveta kakor izgledaš, da se pod tvojim značajem skriva sama hinavščina, da si polna hudobije, da te je ona videla že večkrat, ko si šla proti večeru na pošto. Kaj praviš k temu? Ne puščaj se po nedolžnem sumiti! Izpregovori enkrat par krepkih besed. Boš videla, kak mir boš potem imela pred njimi.«

Vida se ob vseh teh novicah ni niti najmanje razburila. Hladno je odgovorila: »Pusti jim to veselje! Naj me le opravljajo! Meni zadostuje, da se ne čutim kriva.«

Prijateljica jo je začudeno pogledala. »Vida, ti si ledena. Ali ne čutiš nič? Vsaj nekaj ponosa bi morala imeti.«

»V pametne svrhe ga imam dovolj. Za drugo ga ne potrebujem. Te neslanosti me prav nič ne dirnejo.«

* * *

»Čemu ne greš spat,« je vprašala nekega večera gospa Kalanova svojo hčerko, ko je vstopila že pozno v njeno sobo.

»KoIiko je ura?«

»Polnoč je minila. Kaj delaš tako dolgo?«

»Učila sem se.«

»Ni treba se ti toliko mučiti, saj ne zahtevam, da moraš biti odličnjakinja. Zadovoljna sem, ako izdelaš povoljno.«

»Ker sem bila v prvem letniku odlična, moram biti v drugem tem bolj. Zato se moram potruditi.«

»Toda za danes je dovolj. Sedaj pojdi spat!«

»Takoj pojdem, le knjige še pospravim.« Zaprla je za materjo duri ter jih zaklenila. Nato je potegnila iz nedrij malo pisemce, se postavila bliže k luči in jela čitati:

Moja draga Vida!

Vojni viharji hrumijo huje in huje, a nobeden ne more tako močno hrumeti kakor oni v mojem srcu, in to je vihar ljubezni. Sedaj, ko se nahajam tu na bojnem polju sredi množice mrtvih teles, ko se nad mojo glavo izliva nebo svinčenk, ko sovražnik tam v daljavi meri name, sedaj, o Vida, znam ceniti, kaj sem imel tedaj, ko sem s Teboj ob romantičnem jezeru v gozdu snival presladki sen. Oh, kako hrepenim Te zopet videti. Kdaj, kdaj pride oni zaželjeni čas, ko te zopet pritisnem na svoje prsi in poljubim Tvoji rdeči ustnici.

Pozdravlja in poljublja Te tisočkrat Tvoj

Risto.

»Revež,« je zaihtela, »če bi vedela, da naju usoda nikdar več ne združi ... Ne, ne! Te misli so grozne. Potem je boljše, da danes umrjem.« In začela je neutolažljivo plakati. V tej boli pa se je spomnila, da mu mora odpisati. Napisala je:

Moj Risto!

Tvoje pisemce sem z veseljem prejela. Ne dvomi o tem, da morda čutim jaz kaj manj do Tebe kakor Ti do mene. A jaz nosim vse bolečine v srcu skrite, kakor nosim skrito tajnost najine ljubezni. Trpim dvojno, ker se moram podnevi kazati veselo, dočim ponoči bdim in mislim na te.

Pozdravlja in poljublja Te Tvoja zvesta

Vida.

Dva tedna pozneje je prejela dopisnico:

Ljubljena Vida!

Tvoja pisma sem do sedaj vse v redu prejel. Ne polni si glave s težkimi mislimi in ne plakaj po nepotrebnem. Bog, ki do sedaj čuva najino nedolžno ljubezen, bo tako plemenit, da ne bo dopuščal nobenih večjih žrtev. Omenim Ti še, da je v slučaju, ako bi meni ne bilo mogoče, moj sluga o vsem poučen, kam naj Ti pošlje moja obvestila. Zanesljiv je in molčal bo o tem kot grob.

Nebroj pozdravov in poljubov Ti pošilja Tvoj

Risto.

Bog, ki do sedaj čuva najino nedolžno ljubezen ... Te besede so jo nekoliko potolažile. Odslej se je lažje učila. Letos jo niso učenke tako prezirale kakor lansko leto. Pri učenju so nekatere marsikdaj potrebovale njene pomoči in ona pa se je izkazala vedno dobrosrčno. Jele so polagoma razumevati, da so jo slabo sodile. Življenje v šoli ji je torej postalo znosnejše.

Brez posebnega truda je dovršila tudi drugi letnik z odliko. Ob zaključku šolskega leta pa so se prignetle vse sovražnice k nji, radovedno ogledovale njeno izpričevalo ter jo ob tej priliki prosile odpuščanja. A ona jim je ljubeznivo odgovorila: »Že zdavnaj sem vam odpustila. Če so vaši jeziki govorili, vem, da so storili to kar tako.« Stisnila je vsaki posebej roko in dostavila: »Ostanimo si v dobrem spominu!«

Vida se je odpeljala k teti na Dolenjsko. Seveda ni o tem pozabila obvestiti svojega Rista.

IV.

Minul je mesec dni. Prijazno je pozdravljalo jutranje solnce dolenjske ravnine. V vinogradih so se trte šibile pod težo polnih sočnih grozdov. Vida jih je s teto ogledovala ter občudovala.

»Kajne, da ostaneš do trgatve pri nas?« jo je vprašala teta.

»Prav rada, če se prej ne naveličam.«

»Morda tu česa pogrešaš?«

»O, prav nič. Saj je tako lepo pri tebi. Edino le po mami mi je dolgčas.«

»Kakor vsakemu otroku. No, pa saj boš potem vse leto pri nji.«

V resnici jo je najbolj bolelo to, ker je pogrešala Ristovih pisem, ki jih je dobivala tu bolj redko nego v mestu. V treh tednih šele dve pismi! Sedaj je preteklo že štirinajst dni, a še znamenja ni. Sramovala se je že hoditi tako pogostoma na poštni urad. Ker je mislila, da vsi vedo, kaj išče, je sklenila, da pojde vnaprej bolj redko. Toda dan za dnem je bila prevarana. Tudi danes je bila njena pot zaman. Ali jutri hoče in mora zopet na pošto! Naj jo le motrijo tisti uradniki, ki zevajo vedno izpod čela na stranke, prihajajoče v urad.

Ah, ta sladka misel. Jutri pride pismo. Jutri ... jutri, si je ponavljala v duhu.

Naslednjega dne ni bila zamišljena, ko je stopala po prašni cesti. Nič se ni pogrezala v študij svoje usode. Danes je videla svet v drugačni obliki kakor po navadi. Kakor bi se vsa narava želela nje ... Vabila jo je cesta, ptički na drevesih so ji veselo prepevali in poljske cvetke ob potu so jo pozdravljale. In če se zopet varam? Ob tej misli se je zdrznila. Toda ne, ne dam se zapeljati od dvomov. Kakor je resnično moje življenje, tako gotovo dobim danes od Rista vesti, si je ponavljala. In kakor bi ji kdo hotel zastaviti pot, je odhitela z nepremagljivo silo k tisti dobro poznani hišici, kjer jo je res čakal droben bel zavitek.

Vidine oči so se zaskrile. Srce ji je plesalo v sladki omami. Vsa zemlja, oblečena v zlati plašč solnčnih žarkov, se je z izredno ljubeznivostjo sukala okrog nje. S tresočo roko je segla v predal. Zgrabila je pisemce, ga varno, skrila k sebi, ne da bi dobro pogledala pisavo.

Radi previdnosti ni odpirala pisem na pošti ali na cesti. Prišedši domov je odšla takoj v svojo sobo. Odprla je list. Jela je hlastno čitati:

Spoštovana gospodična!

Pri teh besedah se je ustavila. Od kdaj jo vika njen Risto? Ali hoče pretrgati zveze z njo? Nato je opazila, da to ni njegova pisava ...

Spoštovana gospodična!

S tužnim srcem Vas obveščam, da je moj dobri gospod Risto Janković, nadporočnik dne 5. t. m. padel na italijanski fronti.

Njegov vdani sluga S. B.

List ji je zdrknil iz roke in omahnila je nezavestna na posteljo. Čez dobre pol ure je zopet odprla oči. Njen pogled je imel izraz blaznosti in ustnice so se ji komaj vidno premikale: »Padel ... mrtev ...« Nato je vstala ter se opotekala po sobi. Potem pa je pograbila pisemce in ga trgala na drobne koščke. Krilila je z rokama po zraku, trgala si lase z glave, moči so ji pojemale in zgrudila se je na tla ...

Ležala je v tem stanju dobro uro. Teta, ki jo je že vse popoldne iskala okrog, se je domislila in vstopila v njeno sobo. Ali kdo naj bi popisal njen strah, ko jo je uzrla ležečo na tleh, brez znamenja življenja.

»Vida! Vida!« je obupno klicala, »predrami se!« In močno jo je stresla, da jo zopet obudi k življenju. Ko to ni nič koristilo, je poklicala sosedo na pomoč. Položili sta jo v posteljo, močili ji sence s kisom, a vse, vse ni nič pomagalo. Jasno torej: treba je zdravniške pomoči. Teta ga je dala poklicati. Po preteku pol ure je prišel ter jo spravil k zavesti. Ko je Vida ugledala žalostne in skrbne obraze okrog sebe, se je spustila v neutolažljiv jok. Zdravnik je konstatiral, da ima vročino.

Izjavil je, da bo to stanje še dolgo časa trajalo ter da se bodo ti živčni napadi ponavljali. Poudarjal je, da bo odslej vsak dan potrebna njegova pomoč, dokler se njeno stanje ne zboljša.

Brzojavno obveščena je prepadenega obličja prihitela gospa Kalanova k svoji hčerki. Obupno je plakala nad Vidinem stanjem, ki se je dnevno slabšalo. Celo zdravnik je pričel dvomiti nad njenim življenjem.

»Rešite mi jo, rešite!« je prosila zdravnika ter vila roke.

Zdravnik pa je bil vselej tedaj v zadregi, ker ji ni mogel dati nikake tolažbe.

Mesec dni in noči sta presedeli gospa Ana in njena sestra pri Vidini postelji. Med mrzličnimi blodnjami sta mnogokrat čuli besede: »Mrtev ... padel ...« Nekoč je celo vpila: »Risto, moj Risto, vrni se!«

To jima je bila nerazrešljiva uganka. Kaj pomenijo te besede. Teta je ugibala ter prišla na misel, da je morda Vida prej ljubila. To mnenje je izrazila sestri. Ta je pa odmajala z glavo ter z gotovostjo odvrnila: »Zahajala ni itak nikamor; sicer pa veš, da ne bi tega meni zamolčala. Toda kaj ti pride na misel, ali ne vidiš, kakšen otrok je še?« 

»O, draga moja! Slišala sem še o drugačnih slučajih, zato ne bi bilo prav nič čudno ...«

»Bodi brez skrbi, da to ni vzrok Vidine bolezni.«

»Ampak kaj jo je pritiralo v to obupno stanje. Dopoldne je bila še popolnoma zdrava, vesela, popoldne pa je že tako nevarno zbolela.«

»Saj ravno to, to mi je uganka ... Jaz se bojim, da ne izgubim edinega otroka. Joj, če mi umrje!«

Toda Bog je prizanesel. Teden pozneje je šlo Vidi na bolje. Prebolela je najhujše, a posledice so ostale, žalostne posledice. Zavedla se je, čemu je do sedaj živela in kaj je tvorilo bogastvo njene duše. Zakaj me ni ugrabila bela žena, da bi me rešila žalostnega gorja ...

Ko se je nahajala v rekonvalescenci, je presedela cele popoldneve na travi za hišo. Tedaj se je spomnila tistih lepih sestankov v hladni kostanjevi senci. Oh, kako jo je zabolel ta spomin. V bridkih bolečinah se ji je krčilo srce.

V.

Vida je stanovala zopet pri starših v mestu. Zdravje ji je vlilo v telo novih moči, a srčne rane še niso bile zaceljene. Zopet so se udomačili na njenem obličju znaki otožnosti. Gospa Kalanova pa, ki je hotela to lastnost takoj odpraviti, je jela brž voditi hčerko na plese, v gledališču, po koncertih in drugih zabavah, da bi se razvedrila. Iskala je povsod utehe, nikjer ni dobila tolažbe. Sovražila je plesne dvorane. Koliko rajša bi se podala v gozd ter v mirnem kotičku čitala žalostno povest – podobno svoji tragični usodi, katero nosi tako varno skrito v srcu. Toda ne! Tem skromnim željam ni smela zadostiti. Radi materine želje je morala iznova v šumni svet. In zgodilo se je, da se je na takem plesu pojavil drug kavalir in je zaprosil za njeno roko. Tudi ta jo je hotel odpeljati v Split.

Tedaj so se pred njenimi očmi razvrstili vsi tisti načrti, ki sta jih ustvarila z Ristom, ko sta se domenila, da bosta bivala v Splitu. Mrko ga je pogledala in ga hladno odklonila.

»Toda, zakaj si to storila ?« jo je vprašala mati. »Ta je vendar tako plemenit človek.«

»Njegova plemenitost mi ne pomaga. Jaz ga ne morem ljubiti.«

»To pride s časom. Kaj ti veš, kaj je ljubezen!«

»Ah, ko saj ne bi vedela zanjo,« je tiho zavzdihnila.

Za tem sta se oglasila še dva snubca, a nobeden ni bil uslišan.

* * *

Minulo je pet let. V rodbini Kalanovi je bila v posetih gospejina sestra. Pripeljala se je večkrat v mesto k svojcem. Včasih je prihajala vsake tri do štiri mesece, a sedaj ni zapustila že celo leto lepe Dolenjske. Samo od sebe torej umevno, ko je čez toliko časa zopet enkrat prišla, da se je zanimala za vse dogodke v rodbini, zlasti za nečakinjo.

»Oh, s to je križ,« je tarnala gospa Ana. »Še pred leti je odklonila vsakogar, ki je zaprosil za njeno roko. Takrat sem mislila, da počenja to iz otroške lahkomiselnosti, a sedaj vem, da je dobro razumela, kaj je delala. Nahaja se ravno v pravih letih za poroko, pa še slišati noče o tem.«

»Eh, mlada je še, se bo že še izpremenila,« jo je tolažila sestra.

A ko je ugledala Vido pred seboj, je postala drugega mišljenja. Kako se je zavzela nad njenim shujšanim telesom. Moj Bog! To ni niti senca onega dekleta, ki ga je zapustila lansko leto. Smehljaje jo je pogledala ter prijazno dejala: »No, kaj pa je s teboj, Vida? Boš vedno sama? Ali se ne misliš omožiti?«

Vida je pri teh besedah brez odgovora zbežala na vrt. Zakopala je svoj obraz med duhteče nageljne in iz njenih oči se je udrl potok pekočih solzá.

V tem obupu jo je dobila Julči, ki je ravnokar prihajala k nji. Ta je namreč že izza šolskih let bila Vidi najboljša in najljubša prijateljica.

»Kaj ti je, Vida?« jo je sočutno vprašala.

Vida je še bolj zaplakala.

»Povej, Vida, kaj te teži?« jo je ponovno vprašala.

Vida jo je pogledala v oči; nato je tiho šepnila:

»Julči, poslušaj! Nikdar nisem še tega storila, a danes mi je tako hudo; breme bolečin in težkoč me teži. Želim si duše, kateri bi lahko potožila svoje gorje. Sedem let nosim v srcu zaklenjen spomin, toda tega tajnega trpljenja ne morem več prenašati. Tebi odkrijem danes prvo skrivnost svojega življenja.« In izpovedala je prijateljici svojo zgodovino.

Ko je nehala pripovedovati, je Julči pljusknila v smeh, rekoč: »No, ta je pa res lepa. Radi nekdanjih neumnih otroških sanj igraš tu komedijo nesrečne zaljubljenke v solzni dolini. Kaj si morala ljubiti kot otrok.«

Takega odgovora Vida ni pričakovala iz ust Julči, nje, ki jo je tako visoko cenila. Bila je prepričana, da ni druge duše na svetu, ki bi jo tako dobro umela kakor ona. »Bila je otrok,« se ji je rogala; in vendar je Vida vedela, da je ljubila s srcem odraslega dekleta. Ne! Najboljša prijateljica je ni umela: »Zato molči duša in prenašaj svojo usodo dalje!«

Prvič je bila v zaupanju svoje tajnosti prevarana, zato ni črhnila o tem nikomur več niti besedice. Le vrt in nageljni so ji ostali v tolažbo. Tu presedi včasih cele ure in opazuje skozi ograjo mimoidoče na cesti. Njeno telo postaja vsak dan drobnejše in obrazek ji bledi bolj in bolj.

Ledenomrzlo zrejo njene oči v svet in pod njimi stoje začrtani veliki modri kolobarji. Ustnice so blede, skoro prozorne.

Kje je njena nekdanja krasota? Ni je več. Usahnila je čez noč.

Lepa roža vene in vene. Polagoma odpadajo od nje listi; le eden je ostal neovenjen in to je »zaklenjen spomin«.