Zaklad ob Nemiljščici
| Zaklad ob Nemiljščici. Božična zgodba. Joža Lovrenčič |
| |||||||||||||
Poslušajte, povem vam zgodbo, o zakladu ob Nemiljščici, ki je iz onih časov, ko so še rokovnjači strašili po Gorenjskem in ni bil človek nikjer varen pred njimi, tudi v skriti dolini nemiljsiki med Ravnikom, Malim vrhom in Jamnikom ne, kamor so se kaj radi zatekali in taborili v samotnih gozdovih.
Bil je mračen, pust zgodnji popoldan pred božičem. Ostri mraz je popustil in oblaki, ki so se vlekli izza hribov, so kakor obstali nad dolino. Zdelo se je, da se je nebo poveznilo preko Ravnika na Mali vrh in Jamnik, zakaj svetega Primoža bela cerkev, ki so jo sicer tako lepo videli iz Nemilj, je izginila, ko da bi jo odnesli angeli. Tako so mislili Nemiljčanovi otroci Francka, Janezek in Tone, ki so sloneli za mizo ob oknu, brisali zasople šipe in gledali, kdaj začnejo priletati izpod neba bele muhe.
„Lajšan gre,“ je povedal Tone očetu, ki je postavljal v kotu nad javorovo mizo jaslice.
Oče ni nič rekel. Okončaval je jaslice in ko se mu je zdelo, da je vse v redu, je stopil s klopi na tla in jih gledal.
„Zdaj poglejte, če je vse prav,“ je pozval otroke.
„Lepe so, oče, lepe,“ so bili otroci zadovoljni in občudovali hlevec, nad katerim je plaval angel in je pramenela repatica in so hiteli k njemu pastirci z belimi ovčkami.
V veži so se začuli težki koraki.
„Po snegu diši, Nemiljčan, je prigovoril v hišo črn ogljar in sedel za mizo, zakaj Nemiljčan je imel krčmo.
„Diši, diši, Lajšan,“ je dejal gospodar; „če začne, se ga namete toliko, da ne bo mogoče zvečer izpod strehe!“
Tako je rekel Nemiljčan in ker je poznal ogljarje, ki so bili ob sobotah in pred prazniki njegovi edini gostje, je šel in natočil običajno merico žganega in ga postavil pred ogljarja in še sam prisedel.
Otroci so se umalknili za peč in s pritajeno besedo sanjali o čudesih svetega večera ...
Lajšan je nagnil, da je zaklotalo.
„Zasluži ga človek,“ je menil, ko je odložil steklenko.
„Da bi le Kroparji kaj bolje plačevali,“ je pripomnil krčmar, ki je bil tudi sam kopar, zakaj oblanice nad vrati so mu privabljale redke goste in ne bi mogel živeti od onega, kar je stočil. Neslo mu je edino tedaj, če so prišli rokovnjači in posedeli pri njem cel popoldan do pozne noči.
„Z žeblji ne gre, kakor bi radi, se izgovarjajo fužinarji, pa moramo še mi trpeti in popustiti v ceni. Včasih je bilo bolje!“ je ogljar mirno odvrnil in kljub nizki ceni oglja, ki so ga teden za tednom tovorili v Kropo, zadovoljno nagnil, kar mu je še ostalo v steklenki.
„Slabi časi, slabi! Človek gara in se žene, a le nimaš nič,“ je potožil Nemiljčan. „Dobro bi bilo, če bi človek nocoj o polnoči, ko bo povzdigovanje, bil pri kakem studencu in natočil zlata, da bi ga imel vse življenje dovolj,“ se je domislil Lajšan in se nasmehnil.
Otroci so prisluhnili ...
„Ne bilo bi napak!“ je pritrdil krčmar in vzel prazno steklenico, ki mu jo je porinil ogljar brez besede in šel, da mu jo znova napolni.
Zmračilo se je bilo in v hišo je prišla gospodinja in prižgala leščerbo. Za njo so bili vstopili še trije oglarji. Bili so že beli in ko so se otresli snega, so prisedli k Lajšanu in tudi naročili pijače.
„Rokovnjači so prišli menda praznovat v naše gozde,“ je začel privedovati eden.
„V grapi pod Jamnikom, kjer zdaj nihče ne žge kope, se je kadilo. Stavil bi, da kurijo rokovnjači!“
„Stari rokovnjač Andraž pride vsako leto okoli božiča v naše kraje. Čudno, da ga ni bilo še nič k nam,“ je dejal krčmar.
„Vidva sta si dobra,“ je menil Lajšan.
„Dobra — kaij mu pa hočeš, če nas pusti lepo v miru? V Nemiljah in tudi na Logu ni bilo še slišati, da bi kdaj kaj izsiljevali,“ je zagovarjal Nemiljčan svoje prijateljstvo z rokovnjaškim glavarjem.
„Kaj naj bi izsiljevali, saj smo vsi sami reveži. Kjer nič ni, tudi rokovnjač nič ne dobi!“ so menili možje.
„Pa je le prav, da smo si z njimi dobri,“ je vztrajal krčmar in beseda je dala besedo in so se zagovorili, dokler ni prišla gospodinja in povedala, da zvoni na Jamniku že sveto noč in je poklicala otroke in moža, da bi kadili in škropili ...
Ko so sedeli Nemiljčani po večerji sami v hiši za pečjo, so se spomnili otroci Lajšanovih besed o zlatu, ki teče o polnoči med povzdigovanjem iz vsakega studenca.
„Ali je res, oče?“ so hoteli vedeti.
„Tako pravijo,“ je dejal oče kratko.
„Res je,“ je potrdila mati. „Ali nisi slišal,“ je hotela moža prepričati, „kako je bilo ono leto s Klinarjevo deklo v Kropi?“
„Kako? Kako?“ so bili otroci radovedni.
„Doma je ostala, ko so šli drugi k polnočnici, in je še pomivala. Ko ji je pošla voda, je stopila po drugo. Natočila je škaf in ga poplaknila, potem ga pa spet podstavila in ga odnesla, ko je bil poln. Če bi ne bila poplaknila in izlila, bi ji ne bilo treba služiti več pri Klinarju. Ko je v kuhinji odložila škaf, je videla, da je ves pozlačen do tja, kolikor je prvič natočila ...“ je povedala mati.
„Jaz ga ne bi izlil!“ se je oglasil osemletni Janezek.
„Jaz tudi ne!“ je ponovila za njim leto mlajša Francka.
„Tudi jaz bi ga ne, če bi vedel, da se je natočilo zlato!“ je pripomnil Tone, ki je bil že v desetem letu in je hotel pokazati, kako zna pametno misliti.
Janezek se je zagledal v jaslice, pred katerimi je visela izpod stropa lučka in obsvetljevala hlevček in pastirce, ki so z ovčkami hiteli k Jezuščku.
„Če bi mi natočili zlato, bi ga nesli tudi Jezuščku, kakor mu ga je nesel kralj Boltežar,“ je rekel, zakaj božje Dete v revnem hlevcu se mu je smililo.
„Mati, pa podstavite škaf doli pri studencu!“ je svetoval Tone.
„To ni kar tako, otrok,“ mu je pojasnila mati. „Če bi lahko kar podstavili, da se natoči v sveti uri, bi bili že vsi bogati. Ko greš po vodo, ne smeš misliti na zlato in tudi ure ne smeš računati. Tako srečen moraš biti, da prideš pravi trenutek, ne da bi nalašč ne šel k polnočnici, drugače ni nič.“
„Škoda,“ sta dejala Janezek in Tone.
„Škoda,“ je dejal tudi oče; „če bi imeli le pisker zlata, ne bi ne ure delj ostali tu v Nemiljah, ko smo kakor na koncu sveta. Poiskali bi kje drugod domačijo.“
„Joj, bi bilo lepo, če bi bili kje blizu cerkve! Vsako leto bi lahko šli k polnočnici,“ je bil Janezek vesel, ki je samo sanjal, kako lepo mora biti o polnoči v cerkvi.
„Ti bi zaspal, kakor je zaspala zdaj Francka!“ je Tone zavrnil bratca.
„Ali misliš, da bom zmerom majhen in zaspan, ko bo noč?“ se je branil Janezek.
„Jaz bi pa šel že nocoj z vami, kaj ne oče, če ne bi snežilo?“ se je postavil Tone.
„Če ne bi zaspal,“ ga je podražil oče in vzel s stene rožni venec z debelimi lesenimi jagodami in začel moliti, zakaj pozno je bilo in nič več ni pričakoval, da bi prišel kdo v krčmo.
Molili so, a preden je prišel oče do tretje skrivnosti, sta Janezek in Tone že zadremala in sanjala o zlatem studencu in o polnočnici ...
Mimo hiše se je zasvetilo in glasno govorjenje sta zaslišala Nemiljčan in žena. Z baklami so šli mirno sosedje k polnočnici na Ovsiše, kamor so imeli bliže nego v Selca, kjer je bil njihov zvon.
Tudi Nemiljčan se je napravil in vzel veliko baklo.
„Nič več ne sneži, a nametlo ga je le skoraj do kolen,“ je dejal, ko je stopil pred hišo, in nato odšel, da bi dohitel sosede, ki so bili že daleč pred njim, da je svetloba njihovih bakel kakor umirala.
Nemiljščan je bil zadovoljen, da mu ni bilo treba gaziti v celo. Oni, ki so šli pred njim, so utrli gaz in lahko je hodil. Oblaki so se bili prevlekli in z neba so zasijale spokojno zvezde, kakor bi svetile veliki skrivnosti. V tihi polnočni mir je Nemiljčan slišal le pritajeno šumenje rečice, ob kateri je šel, in še vsako toliko, kako je švignila veja, sproščena snega, ki je čopnil z nje na tla.
Tako je šel in kar čudno se mu je zdelo, da se ne more otresti misli na zlato, o katerem je govoril ogljar in so sanjali o njem otroci.
Kakor bi z zlatom pozvanjalo, je prihajalo zvonenje tam doli od Besnice.
„Mudil bom,“ je pospešil korake, ob katerih se mu je zdelo, kakor bi kdo stopal za njim.
Ozrl se je.
„Nikogar ni, lastni škornji me strašijo,“ se je nasmehnil.
Stopil je še hitreje in občutek, da mu nekdo vendarle sledi, ga ni zapustil.
„Kakor otrok sem, ki ga vznemirja lastna senca,“ je pomislil in obstal.
Pa se je tedaj zdrznil.
Tam z one poti, ki je vodila izpod Jamnika, je kakor zaječalo.
Pridvignil je baklo in posvetil v stran. Pot je bila zasnežena, ne ene stopinje ni bilo v njej.
„Čudno, kaj vse nocoj slišim! Komaj se prepričam, da ni nikogar za mano, pa me že spet vznemirja nekako vzdihanje! Kaka srna bo ali lisica!“ je pomislil in hotel naprej. Dva koraka, tri korake je napravil, a mu je bilo, ko da ga nekaj zadržuje.
„Nak, tako še nisem hodil! Kakor da trapam, se mi zdi!“ je bil hud sam nase.
Ječanje se je ponovilo.
Nemiljčana je kar zazeblo po hrbtu.
„Ne bo srna in lisica tudi ne! Človek ječi tako!“ si je rekel in postal in čakal, bo li še kaj slišal.
„Kaj, če bi kdo zašel? Kak Podlipčan?“ je pomislil.
In je še čakal in se mu je zazdelo, kakor bi slišal onemogel glas.
„Naj bo, kar hoče,“ je dejal, „zaklical bom! Če je kdo, ki potrebuje pomoči, bo že še toliko mogel, da se oglasi!“
Obrnil se je v smer, odkoder je bil slišal ono ječanje.
„Kdo ječi? Ali si zašel?“
Glasno je zaklical, da je odmevalo od robov in ga je bilo skoraj strah.
Prisluhnil je.
„Ojoj, ojoj! ...“ je začul onemogel odgovor.
Vrnil se je do zasneženega kolovoza, ki je vodil ob grapi pod Jamnik.
„Kdo je?“ je vprašal.
Nič odgovora.
„Pa vendar ni že tako pri koncu, kdor že je, da ne bi mogel več odgovoriti!“ je zamrmral Nemiljčan in že mislil, kako ga hoče sam škrat zavesti, da bi zamudil polnočnico.
Skoraj bi ga ta misel premagala, da bi nadaljeval pot, a nekaj mu je prigovarjalo, naj ne bo tako neusmiljen in naj pogleda in pomaga.
Zagazil je v celo. Do kolen so se mu udirale noge in še skozi zamete je moral.
„Daleč ne bom gazil, da še sam ne onemorem. Nič čudnega, če je kdo opešal v teh zametih!“ je govoril sam s sabo, dvigal noge iz snega in kolikor je mogel široko stopal.
„Ali ne hrope nekdo, kakor bi bil v zadnjih vzdihljajih?“ se je povprašal, ko se je bližal mogočni smreki ob poti. Poznal jo je, saj ni bilo tako stare in debele daleč naokoli in često so govorili o njej. Nizko so bile poveznjene spodnje veje, zakaj snega se je nabralo na njih toliko, da so se morale upogniti pod njim skoraj do tal. Onstran smreke je zapazil stopinje in še razmetan sneg, kakor bi se kdo valil po njem.
Nemiljčan je obstal.
„Tu nekje mora biti,“ si je dejal in začel svetiti z baklo. Ko je prišel do smreke in je tako mimogrede prijel za visečo vejo, s katere je stresel sneg in jo nekoliko odmaknil, je kakor odrevenel.
„Andraž!“ je zaklical Nemiljčan, se pripognil in stopil pod smreko, zakaj pod njo je ugledal starega rokovnjaškega glavarja. Sključen je ležal tik mogočnega debla. Glava, ki jo je moral imeti prej oslonjeno na drevo, mu je omahnila na prsi. Pojemajoče je hropel, ko je Nemiljčan pokleknil zraven njega in mu posvetil v obraz.
„Andraž!“ ga je poklical znova in ga potresel z desnico. Bil je že ves tog in samo za spoznanje je odprl oči, v katerih je vlažno zalesketalo in so bile neznansko začudene, kakor bi se spovrnila duša iz onega sveta in ne mogla verjeti, da je še priklenjena na onemoglo telo.
„Nemiljčan ... pri koncu ... je ... z mano ...“
Težko, z vsem naporom in presekano je spregovoril Andraž in iskal z roko za Nemiljčanovo in ko jo je dobil, mu jo je mrzlo stisnil, kakor bi ga bilo strah in bi je ne hotel več izpustiti.
„Slabost ... me je prevzela ... k tebi sem ... hotel ... pa me je zdelalo ... Prav je ... da si ... prišel ... preden ... izdahnem ...“
„Ali bi mi rad kaj povedal, kaj naročil, Andraž?“ je povprašal Nemiljčan, da bi se Andraž ne mučil in bi ložje govoril.
„Povedal ... naročil ...“ je lovil rokovnjač sapo in besede.
„Ali naj te nesem domov?“ mu je hotel Nemiljčan pomagati.
„Ne ... ne ... V gozdu sem ... živel ... v gozdu ... naj umrem ... Čuj, doli ... ob vodi, tam, kjer zavije steza ... na vašo Šmarno goro ... in raste v pečeh stara bukev ... vsa žlebasta je ... tam najdeš .... moj zaklad ... in pol ga daj ... mojim tovarišem, ki pridejo ... k tebi ... ko me ... pogrešijo. Tako ... smo se ... zmenili ... Od druge polovice ... pridrži ... nekaj zase, nekaj ... pa daj za maše ... zakaj zdaj ... zdaj se kesam ... kesam vsega ... vsega ...“
Andraž je obmolknil, težko zahropel, stisnil Nemiljčanu še bolj roko, ga stekleno pogledal in glava mu je omahnila ... Izdihnil je ...
„Bog ti daj večni mir in pokoj!“ je želel Nemiljčan in tesno mu je postalo, ko je stopil izpod mogočne smreke. Hitro, kakor bi se bal, da pride Andraž za njim, je stopal po svoji sledi in šele, ko je prišel na pravo pot, se je oddahnil in si kar z rokavom obrisal čelo, zakaj ves poten je bil.
Še je odmevalo preko hribov v dolino zvonenje in Nemiljčanu se je zdelo, da se ubrani glasovi srečujejo prav nad njim, ko da pojo sami angeli in ga vabijo, naj podviza, da ne bo mudil.
Res je pospešil korake, a ko je prišel ob Nemiljščici do razpotja, kjer bi moral kreniti onkraj Loga proti Njivicam in Polšici, da bi prišel na Ovsiše, je obstal.
„Saj bosta zjutraj še dve maši,“ je pomislil, „bolje bo, če pogledam, ali je Andraž govoril resnico. Zaklad v bukvi, skrit je, a vendar, utegnil bi ga kdo izslediti. Kak lovec, ki bo imel čez praznike čas. Pes mu ga ovoha, pa se lahko obrišem pod nosom! Dobre četrt ure in pri oni bukvi bom! ...“
Odločil se je in krenil pod nemiljško Šmarno goro. Težko je šel po stezi vkreber, škornjev se mu je oprijemal sneg, da so bili težki, kakor bi bili iz svinca. Ko ga je oprasnila kaka veja, se je kar zdrznil, in tudi ob sencah, ki jih je metala bakla pred njim, mu je bilo čudno. Ves je bil znojen.
„Kaj bi se bal, saj nisem otrok! K zlatemu studencu grem in potem bo konec skrbi! Kdo bi mislil, da se mi tako primeri! Ni zastonj nocoj sveta noč! ...“
„Sveta noč, pa jo ti tako praznuješ? Več ti je za posvetno kakor za dušo? Mašo si odložil, da dvigneš rokovnjaški zaklad, ki je naropan, okrvavljen ... Ali je to tvoja sveta noč? ...“ se mu je budilo v duši in mu je bilo, kakor bi mu kdo šepetal v uho. Oddaleč je zagledal peči in staro bukev, o kateri mu je govoril Andraž, in zamahnil z desnico, kakor bi hotel pregnati sitno muho, ki se spovrača.
„Saj je Bog tako hotel, da sem našel Andraža!“ je zagovarjal svojo pot in se opravičeval.
„Bog je hotel, res, a kaj te je zagnalo nocoj na to pot? Bog? Ali ni bil sam hudič pohlepa, ki si ga poslušal nocoj to sveto noč? Iti bi moral in počastiti božje dete, pa greš, da te duh zlobe in laži še bolj omami! Vrni se, še je čas! ...“ je poslušal Nemiljčan vase.
Peči so bile blizu, bukev je bila blizu.
„Za maše plačam. Zdaj, ko sem že tu, se res ne vrnem! ...“ si je odgovarjal.
„Vrni se! ...“ se je še enkrat oglasilo v njem, a želja, da bi bil bogat, da bi se otresel skrbi, je zmagala.
Nemiljčan je zavil s steze k pečem in bukvi.
Ko je obstal pred bukvijo, je v pečeh zaplahutalo in mislil je, da je pregnal samega hudobca, ki je varoval zaklad. Pa je bila le sova, ki jo je svetloba zaščemela in je odletela skovikajoč globlje v gozd.
Kakor je bil znojen, ga je sovin glas premrazil.
Baklo je zataknil v manjše duplo, nato se z levico oprijel bukve, z desnico je pa segel v večji žlambor. Zazeblo ga je, zakaj v žlambor je nametlo snega do vrha. Globoko mu je šla roka, zgrabil je nekaj in privlekel — kamen. Jezen ga je vrgel stran in spet segel v bukev — privlekel je zopet kamen.
„Da me ni rokovnjaški dedec še ob svoji zadnji uri povlekel!“ je bil hud in začel dvomiti v resnico Andraževih besed.
Še in še je segel v žlambor, a iz njega je nosil samo kamenje.
„Če bi bil že kdo drugi izsledil zaklad in ga pobral, ne da bi vedel Andraž! Vse je mogoče. Opazil ga je kdo in mu skrivaj sledil!
Nemiljčan se je popraskal za ušesom in segel vnovič v zakladnico. Dolgo je držal roko v žlamboru, stiskal zobe in se jezil:
„Spet kamen, nekaka skrilj je, tako okrogla, da tesno leži v žlamboru. Kakor pokrov! Mogoče pa je pod njo kaj!“
Mož je začel upati, da ga Andraž ni povlekel.
„Na, zdaj sem le prišel pod njo in jo oprijel. Tako, zdaj pojde!“
Res je privlekel okroglo skrilj iz žlambora, jo vrgel daleč stran in potem segel kakor bi se mu mudilo hlastno v duplo, oči so mu zažarele, usta so mu šla sama na smeh.
„Aha, zdaj pa imam pravega polha, kaj polh, cel maček je!“ se je norčeval in vlekel iz žlambora majhen meh, ki je bil nekako čez sredo povezan.
„Tako, zdaj sem pa opravil!“ je dejal, potežkal meh in bil zadovoljen, zakaj ni bil lahek in zazvenelo je v njem po srebru in zlatu, kakor je slišal Nemiljčan.
Hitro je krenil na stezo in nič več ni čutil strahu, nič več mu ni bila hoja težka, šel je nizdol, kakor bi ga kdo podil in ko je prišel na pot ob Nemiljščici, je ugasnil baklo: vrgel jo je v vodo. Potem je za trenutek postal in poslušal, če bi slišal kako govorjenje onih, ki so šli k polnočnici in bi se mogoče že vračali. Nikogar ni bilo.
„Prav je,“ je bil vesel, „zdaj pa kar dobro pot pod noge, da me nihče ne dohiti in mi ne bo treba izgovarjati se! Saj bi rekel, da sem mimogrede stopil k Matičku v mlin, a če bi potipali in če bi nerodno stopil, da bi zažvenketalo v mehu, pa bi me imeli na laži in moral bi vse povedati in še ob vse bi potem bil. Iz nevoščljivosti ne bi mogli molčati in bi nesli žandarjem na ušesa! Pa ne boste Nemiljčana, bom že vse tako napravil, da bo prav! ...“
Tako je pomislil in jo mahal po utrti gazi proti domu, ne da bi slišal, kako šumi Nemiljščica in pljuskata, ne da bi gledal na desno ali levo, še oni kolovoz, ki je vodil pod Mali vrh in na Jamnik, je prezrl, tako je spešil in bil ves v mehu, ugibajoč, koliko nese in kaj bi vse napravil in ukrenil ...
Božič je minil, teden je potekel; bil je jasen in mrzel, da je vse ledenelo, v drugi polovici pa se je vreme prevrglo in spet je snežilo, kakor bi hotelo zamesti vse hribovce in dolince.
Za novo leto se je zjasnilo. Ne enega oblaka ni bilo na nebu, ki se je bočilo sinje kakor v pravljici nad belo pokrajino ob Nemiljščici. Solnce se je bilo dvignilo izza svetega Jošta kakor sama mlada sreča in njegovi žarki so čarali na zemljo same dragulje in bisere. Ravan se je lesketala in strme rebri so se bleščale, ko da so iz samega srebra in zlata.
S suhim, zdravim vremenom je prišla v ljudi dobra volja in pravo novoletno razpoloženje.
Nemiljčan je bil z novim letom zadovoljen. Kmalu popoldne so mu napolnili vaščani hišo in še z Loga so prišli. Oba z ženo sta imela dovolj posla, da sta mogla hitro postreči gostom, ki niso ta dan skoparili, češ, novo leto je treba lepo začeti ...
Pod večer so pivci sredi veselja obmolknili, se spogledali in začeli drug za drugim vstajati in odhajati, izgovarjaje se vsak po svoje, kako delo ga še čaka doma, čeprav je novo leto ...
V krčmo sta bila vstopila dva nova gosta vsaik s svojo gorjačo, s katero sta potrkala ob tla, ne da bi kaj rekla, in sedla na klop pri peči.
„Brdavs in Stiska!“ so si šepetali pivci in stikali glave, ko je stopil Nemiljčan pred dolgega, močnega rokovnjača, ki so mu pravili Brdavs, in pred njegovega druga, ki je bil suh ko trska in je zaslužil svoje ime Stiska.
Nemiljčan jima je postregel; vsakemu merico žganega je natočil in nista se ga branila.
Ko so domačini drug za drugim izginili, sta se Brdavs in Stiska presedla.
„Ali bi kaj jedla?“ ju je vprašala gospodinja.
„Ne bova se branila,“ sta dejala.
„Kaj novega?“ je pobaral Nemiljčan, dasi je slutil, zakaj sta prišla.
„Ali je bil Andraž kaj pri tebi zadnje čase?“ je hotel vedeti Brdavs.
Nemiljčan je sedel in oba rokovnjača sta ga bistro gledala, da bi jima ne ušla ne ena poteza, ki bi utegnila pričati, da krčmar ne govori resnice.
„Je bil, kajpada. Pred božičem je bil. Čudno slab se mi je zdel, pa tudi o vama je govoril. Če bi ga ne bilo več, je rekel, in bi ga vidva iskala, je naročil, naj vama povem, da pojdita na Šmarno goro in poiščita neki gaber ali kaj, ki raste blizu svetega Antona. To mi je naročil in je pozno zvečer odšel, ko je zunaj snežilo. Ustavljal sem ga, naj ostane, a se mi ni dal pregovoriti ...“
Tako vsakdanje je pripovedoval, kakor bi govoril o vremenu ali prašiču, ki so ga oni dan zaklali.
„Andraž je umrl,“ je povedal Stiska.
„Aaaa? ... se je začudil Nemiljčan.
Gospodinja je prinesla krvavice.
„Kaj se čudiš?“ je vprašala moža.
„Pomisli, Stiska pravi, da je Andraž umrl,“ ji je povedal.
„Bog se mu usmili duše, saj je bil le dober človek!“ je dejala in se vrnila v kuhinjo.
„Dober človek je bil, res,“ je potrdil Nemiljčan mirno.
„Starost ga je zdelala, tam doli pod Jamnikom sva ga našla zmrzlega in ga kar sama pokopala pod ono smreko, kjer je ležal,“ je povedal Brdavs.
„Poglej, poglej, prav silil je v smrt, če ga je oni dan zaletela, ko smo ga ustavljali.“
„No, pa če mu je bilo namenjeno, človek ne more pomagati,“ je menil krčmar.
„Bolje tako, kakor da bi prišel iblajtarjem v roke in ne bi mogel še v miru izdahniti,“ je dejal Stiska, ki je že pospravil krvavico in pogledal prazno steklenko. Nemiljčan je razumel njegov pogled, pa je rekel še Brdavsu, naj izpije, kar še ima, ter šel in natočil oba poliča do vrha.
„Pa ga dajva!“ sta rekla rokovnjača in krepko potegnila.
„Ali bosta ostala čez noč pri nas, ali imata še kako pot?“ je vprašal Nemiljčan.
„Nič ne bova nočila, daleč morava še nocoj, če je res, kar si nama povedal,“ je odvrnil Brdavs.
„Kakor sem rekel, talko je, nič nisem pridejal in nič zamolčal. Kaj bi drugače govoril, kakor je res!“ je prepričevalno potrdil krčmar svojo vest o Andraževem naročilu.
„Potem morava kar kmalu na pot, Stiska, Šmarna gora je daleč!“ je dejal Brdavs in zopet nagnil.
„Kar nocoj?“ se je začudil krčmar.
„Po dnevu ne bova hodila proti Ljubljani, ko je cesta polna iblajtarjev, katerim še ne bi rada prišla v pest!“ je odgovoril Stiska in nagnil, kot bi se kosal z Brdavsom.
„Nevarno pa je le tudi v noči tako v bližino mesta, ne?“ ju je pogledal krčmar, ki je v srcu želel, da bi se ju otresel za vedno.
„Nevarno, če bi bili naše vrste ljudje tako okorni kakor ste hribovci!“ je podražil Brdavs. „Pa znamo biti tudi gospodje, če je treba, da preslepimo samega sodnika. No, če bi pa naju ne bilo več v te kraje, ko poromaš kdaj na Šmarno goro, le poglej za onim gabrom, mogoče pomoliš še očenaš potem pri svetem Antonu za naju! ...“
„Pri svetem Antonu, pa še v cerkvi pri Mariji se vaju spomnim, če bi se vama kaj primerilo, a upam, da dočakata vsaj Andraževo starost,“ je odgrnil Nemiljčan.
„In da bi zmrznila, hahaha! ...“ je dodal Brdavs in se zasmejal.
„Nak, še psu ne bi želel takega konca!“ je zatrjeval krčmar in zadovoljno gledal, kako rokovnjača vstajata.
„Tu imaš za ceho, da ne boš začenjal novega leta z zgubo!“ je vrgel Brdavs za oba na mizo dve srebrni šestici.
„O, kaj bi, saj danes je šlo dobro!“ se je branil krčmar, da se ne bi zameril.
„Kar spravi, bova pa drugič na kredo!“ je dejal Stiska že z gorjačo v rokah in potem sta odšla in noč ju je vzela ...
Nemiljčan se je globoko oddahnil in si pomel roke ...
Sredi poletja so se vaščani začudili in niso mogli verjeti, pa je bilo vendar res. Nemiljčan je prodal svojo domačijo nekemu hribovcu, sam pa si je kupil lepšo in večjo v Rovtah.
Previdno je ravnal.
Prve mesece je čakal, če se bosta kaj vrnila Brdavs in Stiska. Ni ju bilo. Po veliki noči je pač imel rokovnjaški obisk, a izvedel je, da sta njegova prijatelja prišla v roke iblajtarjem in da ju ne čaka na krvavi sodniji nič dobrega, če se jim ne posreči, da bi ju rešili.
Potem je bil za binkoštni semenj v Kranju. Žandarji, ki so hodili po mestu in ostro gledali med sejmarji, ne bi li iztaknili kakega rokomavha, so povedali, da so prav one dni v Ljubljani dva zadrgnili.
„Brdavs in Stiska sta bila!“ si je mislil Nemiljčan in bil vesel.
Tudi domov se je vrnil vesel in nič več ga ni skrbelo, ko je šel ob Nemiljščici in gledal ono staro, visoko smreko, pod katero je umrl Andraž.
Tako se je zgodilo, da je kmalu potem postal Nemiljčan gospodar v Rovtah.
Janezek, Tone in Francka so skakali od veselja, ko so se selili in prišli v novi dom, odkoder se jim je odprl svet daleč na okoli in so videli vsak dan cerkev na Ovsišah in so mogli vsako nedeljo vsi trije k maši. Od prvega dne so že težko čakali, kdaj pride zima in bo božič, da bi mogli prvič k polnočnici ...
Nemiljčan pa je postal nekam zamišljen. Celo zimo je pokašljeval, a se ni zmenil.
„Prehladil sem se, bo že minilo,“ se je tolažil, a ne pomlad ne poletje mu nista pregnala prehlada. Tudi čaji ne, ki mu jih je kuhala žena.
„Čudno hujšaš, Nemiljčan, odkar si se preselil k nam,“ mu je rekel ta in oni Rovtar, ko ga je videl.
„Skrbi, skrbi!“ je odgovarjal Nemiljčan in ljudje so mislili, da ga težijo dolgovi, ker nove domačije ni bil iz previdnosti vse plačal, dasi bi bil mogel. Od časa do časa je kaj odrinil, kakor bi s prigaranim denarjem odplačeval ...
Resnico je govoril, ne dolgovi, skrbi so ga trle. Andraž se mu je spovračal v sanjah in kamor je stopil in karkoli je delal, vedno se mu je zdelo, da ga ima ob strani, da ga votlo gleda, samo gleda in molči, tako grozno molči ...
„Pojdi, povej, da sem vse obdržal sam, da tudi za maše nisem dal, pa naj pridejo in mi poberejo vse, bom imel potem vsaj mir pred teboj!“ mu je v mislih odgovarjal.
Andraž je molčal in ga gledal, gledal ... „Sam naj grem in povem tako pa tako? ... Nak, Nemiljčan ne bo hodil nikamor!“ si je odgovarjal in bil mrk in pokašljeval.
Zima je prišla in ga je tako stisnila, da ni mogel več iz hiše. Za pečjo je posedal in ko se je bližal božič, še za peč ni mogel več. Obležal je v postelji in Rovtarji, ki so ga obiskovali, so zmajevali z glavo, ko so odhajali.
„Ne bo dolgo,“ so bili prepričani.
In ni bilo dolgo.
Na sveti večer, ko so se zopet oglasili zvonovi in napolnili ozračje z angelsko pesmijo in so odšli Janezek in Francka in Tone veseli k polnočnici, se je Nemiljčan boril s smrtjo.
Staro sosedo, ki ni mogla v cerkev, je poklicala Nemiljčanka, da ji je delala družbo in ji pomagala pri bolniku.
Ko so zvonovi ob enajsti vabili, je čudno razprl oči, gledal proti vratom, se dvignil in hropel:
„Počaikaj, Andraž ... Ne bova mudila ... zgodaj je ... Brdavs in Stiska te čakata? ... Saj grem ... V bukvi, si dejal? ... In maše čakaš? ...“
Soseda je pomenljivo pogledala gospodinjo, prenehala moliti in šla in prižgala svečo in vzela razpelo in ga dala Nemiljčanu v roke.
Osvestil se je, krčevito oprijel razpelo, votlo zakašljal. Žena je stala ob njem in jokala.
Za trenutek ga je kašelj popustil.
„Vsi trije! ... Plačaj maše!“ je kriknil, omahnil, globoko in težko zahropel, kakor da se davi, in bruhnil kri.
„Jezus, Marija!“ je kriknila tudi žena in se zgrudila preko moža in sunkovito ihtela.
„Bog se mu usmili duše!“ je dejala soseda in poškropila mrliča s svetonočno blagoslovljeno vodo, ko je veliki zvon oznanil sveto rojstvo in povzdigovanje ...
To je zgodba o zakladu ob Nemiljščici, ki ni prinesel sreče in se ga je baje držalo prekletstvo iz roda v rod ...