Zaklad na Semeniču
| ← Bili so trije velikani ... | Bili so trije velikani... Zaklad na Semeniču Lojze Zupanc |
Gorjanska vila → |
| |||||||||||||||
Nad Semičem je vrh Semenič. Že davno je tega, odkar se je tam gori košatilo lepo grajsko zidovje. Bogati grofje so prebivali v njem. Danes je od tega, gradu ostala samo še razpadlima. Pod razvalinami je prepad, ki nima. dna. Semičani pa pripovedujejo, da ta prepad ni od vavek, ampak da je nastal iz globoke drage. Vsako zlo gre za dobro, vsak gospod ima svoj nos, pa so tudi Semičani nekdaj vedeli, da je nekje v bližini razpadlega gradu zakopan zaklad.
Jezika ne bolijo noge! Pripovedka o zakopanem zakladu je krožila okoli pastirjev, kakor majolika okoli pivcev v zidanici ...
Zgodile se je, da sta dva semiška pastirčka pasla goved na bogatih pašnikih zelenega Semeniča. Goved je zašla v drago in se pasla po njenih rebrih. Nista hotela pastirčka vračati živine, pa sta si kar na dnu kotanje zakurila in pekla krompir. Ko sta brskala po žerjavici, sta začutila pod prsti kamenito ploščo. Spomnila sta se na pripovest o zakladu in brž je mlajši vrgel na kamen žegnano svetinjico. Potem pa sta oba skušala dvigniti pokrov in priti do zaklada.
Pojde na jakost, bi i krave zajce lovile! Vedela sta to pastirčka in stekla sta v dolino oznanit srečno najdbo.
Vsi Semičani so zdrveli v goro. Še najstarejšemu dedu, med njimi ni dala radovednost ostati doma. Devet jagenj so vpregli v težke rebrnel, da bi nanje naložili zaklad in ga potegnili iz drage. Ko so se pripravljali k važnemu delu jih je opomnil, dedek:
»Božja je najjačja! Na to mislite in nič ne govorite, pravim, dokler ne bo zaklad iz drage. Molčite in ne vzklikajte od sreče, ko boste prišli do zaklada. Kdor grada ni videl se svinjaku čudi ... !«
Z osupljivo naglico so možje nagnali vole in voz v drago in — dvignili so pokrov; toliko zlata je blestelo na dnu, da so možaki nekaj časa samo srepeli vanj od nenadne sreče ... Potem so skoro vsi hkrati položili kazalec na, ustni in si mežikali ...
Naložili so zlato na voz — zvrhane rebrne ga je bilo — in brez glasu pričeli ščipati vole, da so potegnili.
Mladarija — bedarija! Ko je prvi par volov prišel iz drage, je mlad gospodar, ki je bil pri jarmu, pozabil, da je vsa ostala vprega še vedno v dragi., pa je v prekipevajočem veselju zakričal: »Hej, možaki, srečni smo! Živijo, zdaj pa imamo zaklad!«
Prva sreča — prazna vreča! Čim je mož to spregovoril, so se rebrne odtrgale od vprege in z grozanskim truščem zgrmele po rebri v prepad, ki je pri tisti priči zazijal na dnu drage...
»Molči!« so zarjuli ostali, toda bilo je že prepozno.
Oni gori pa se je kresnil po čeljusti in zavekal: »Joj, žaba ni za lešnike!«
Še nekajkrat so poizkusili Semičani dvigniti zaklad, toda kdo bo šel v prepad, kamor pada kamen tri dolge ure?
Drug na drugega so se takrat jezili; in še danes se Semičani radi skregajo pa tudi stepejo za izgubljeni zaklad.