Zaklad (Rudolf Maister)
| Zaklad Rudolf Maister |
| |||||||||||
Cerkovnik, zvóni z vsemi tremi,
da pojde črez dolgó poljé,
da izvedo vsi vaški fantje,
kako mi srečno je srcé.
Pokličem žejnim godcem vina
in svetlih kronic jim še dam,
a gosti morajo do jutra,
nihče to noč ne gre drugam!
Pa vpraša koj me stari boter:
«Zakaj si pa tako vesel?
In ni ti mari svetlih kronic,
kar žejnih godcev si najel!»
Jaz pa zasmejem se na tihem,
izpraznim čašico do dna,
krepkó zavriskam in zaukam,
zatrkam še z nogó ob tla.
Pa stopijo še fantje k meni:
«Zakaj si pa tako vesel?
Nič mari ni ti svetlih kronic,
kar žejnih godcev si najel!»
A jaz zaukam glasnim godcem,
da kar prevpijem močni bas,
in vse bo pilo, vse bo pelo,
kar fantov šteje naša vas.
In mamica še pride k meni:
«I, kaj si pa tako vesel?
Kar ni ti mari svetlih kronic,
še žejnih godcev si najel!»
«Oj, mati, mamica vi zlata,
kako sem danes jaz vesel!
Vso noč mi bodo godli godci,
a jaz vso noč bom s fanti pel.
Oj, mati, mamica vi dobra,
kako sem danes jaz bogat —
najlepše dekle mene ljubi,
ki íma v prsih srček zlat …»