Zakaj znajo nekatere ptice peti, druge pa ne?

← Zakaj se imenuje stržek tudi »kraljiček«?

Zakaj znajo nekatere ptice peti, druge pa ne? (Zakaj? Zato!) Anton Brezovnik

Zakaj labod med vsemi pticami najdlje živi? →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ko je Bog ustvaril svet, vpile so ptice, kakor je katera znala in kakor jim je kljun vzrasel. Letale so sem ter tja, skakale po vejah, veselile se, a v njih vpitji in žvižganji ni bilo nič lepote. Hvalile so sicer Boga, da jim je dal tako lep in krasen svet; a ta hvala ni bila ubrana in ni ugajala Bogu. Mislil si je torej Bog: »Naučim jih petja!« Kar je sklenil, to je tudi storil.

Nekega lepega jutra zaslišijo ptice od spodi nekaj tako sladkega, da se ne upajo niti dihati. Niso vedele, kaj bi bilo. Pogledale so nizdolu in so uzle tri angelčke, ki so peli tako sladko, lepo in ljubo, da še nihče ni slišal takšnega petja in ga tudi ne bode, dokler ne pride v raj, iz katerega so prileteli ti trije angelčki. Ves gozd je takrat ves začuden utihnil in poslušal.

Angeljčki so končali in poklicali ptičice: »Ne bojte se in pridite bliže. Ako hočete, tudi vas naučimo petja!«

Sraka se porogljivo nasmeje in pravi ponižnemu slavčku: »Zleti tja ti grdin, in nauči se, da bodeš moder! Jaz ne verujem tem trem!« Rekši odleti.

Tihi, ponižni slavček, katerega so takrat zaničevale vse ptice zaradi njegove grde barve, zleti prvi in sede jednemu angelčku ravno na rame. Druge ptice zlete za njim. Nekatera sede bližje, druga dalje, nekatere ostanejo na drevesih, kakor se pač vsako poljubi. In angelčki zapojo, da se je razlegalo daleč na okolo.

Pisana šoja, prevzetni fazan in lepa papiga reko: »Čemu pa potrebujemo petja, saj smo itak lepe!« Nato odlete. Vrabec je videl od daleč rdeče češnje in pozabil petje. Letel jih je obirat; ž njim je odletelo še več ptic. In glejte! Vse ptice, katere so odletele, niso se naučile peti; tiste pa, katere so poslušale, pele so odsihdob tako krasno, da se je razlegalo po vsem gozdu, in ponižni slavček, ki je sedel najbližje, poje sedaj lepše nego vse druge ptice!