Zakaj so sloni rahlospeči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj so sloni rahlospeči
Vinko Möderndorfer
Spisano: 26.10.2009
Izdano: 2003, Ljubljana
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ljubezenjska


Poljub na lice.

Na nebu ptice.

V tvoje dlani

Moji prsti zbrani.


Glava ob glavi

na klopci pri fontani.


Zgoraj oblak

in spodaj kvak.


Prelepo je vse,

ko ljubim te.


Madonca, fleten svet


Madonca, je svet fleten!

Koj, ko zjutraj sanje

za sabo pustiš,

koj, ko oči odmižiš

in še preden se čisto zbudiš,

že veš; ta svet je dini,

prekrasen in fin,

ni ne čisto naraven

in ne popolnoma umeten –

Madonca, ta svet je res fleten!


Tak pač sem


Že ko se zjutraj zbudim,

Takoj spet nazaj zaspim.


Ko v avtobusu z droga visim,

se skoraj vsako jutro zgodi,

da še preden avtobus spelje,

se mi že spet sladko dremlje.

In tako me šele šofer prebudi:

»Hej, zbudi se, mali,

ura je že več kot tri,

se mi domov mudi!«


In če slučajno le pridem do šole,

me kruto iz sanj vrže glas

in učitelj besno zaripne v obraz:

»Hej, tu se ne spi!

Takoj k tabli,

ena dve tri!«

Jaz pa preden do table primeljem,

Že kar tako med hojo zadremljem.


In pri kosilu, na primer,

nemudoma že pri juhi zaspim,

zato vedno v rezance

svoj nos potopim.


Najbolj zoprno pa je to,

ko zvečer s punco v parku sedim,

preden prvi poljub dobim,

že krepko smrčim.


Ne vem, zakaj se vse to dogaja z mano.

Pravijo pa, da je znanstveno dognano,

da obstaja tesna vez med družino in mano,

saj je v spanju bil že moj ata zmagovalec,

moj deda pa je bil največjo olimpijski spalec.


Res ne vem, kaj pomeni to vse,

najbrž pa je le nekaj na tem,

da pišem se Franci – Zaspane.


Ful kul odštekan svet


Poznam deklico,

ki ima v nosu vrt,

pa zato tam goji

razno zelenjavo.

Včasih pa v nosu posadi

tudi pravo kavo

in vzredi kakšno

solidno debelo

in črno-belo kravo.

Včasih pa po nosu rije

in koplje kar tako,

iz dolgega časa,

ali pa zato,

da vsem,

ki smo okoli nje,

v brk zabrusi in pove,

da smo totalno

dolgočasni

in da nam še veliko manjka,

da bi bili

ful kul odštekani,

ali z eno besedo:

Krasniodrasli.


Ko sem še majhen bil


Ko sem še majhen bil,

sem marsikaj razbil.


In to vse po strašni pomoti,

po grozni nerodnosti in zmoti.


Večkrat se je na primer zgodilo,

da sem kozarec razbil,

še preden sem sok popil.

Potem sem zapihal tako milo,

da se je v hipu zrcalo razbilo.

Stekel sem se potolažit k mami v krilo,

med potjo pa se je še marsikaj zdrobilo.


Na primer:

V luč je po pomoti žoga skočila

in vaza se je v veži brez veze razbila.

Ko sem hotel vrata odpreti,

so s tečajev zletela,

kot bi krila imela.

»Kakšna je to neumna šala?«

sem zajokal,

ko mi je v roki kljuka ostala.


Končno sem le pritekel k mami v naročje:

»Mama! Vse skupaj je strašno otročje!

ta svet ni zame ugoden,

ta svet je preveč neroden!«


Ko sem še majhen bil,

sem marsikaj razbil.

Samo mama in ata sta ostala cela,

za kar sta še danes vesela.


Prvi korak


Prvi korak,

ki ga narediš,

je takrat,

ko zamižiš

in stopiš čez prag.


Prvi korak

je tudi takrat,

ko vidiš,

da so stvari

rugačne,

kot si mislil ti.


Pri korak

je najtežji

in se kar naprej

ponavlja.

Vedno je kakšna

prepreka,

ki te neprestano ustavlja.


Narediš prvi korak

in že vidiš,

da je naslednji

spet prvi,

kot da si celo

življenje

na nekakšni

cirkuški vrvi.


Sanjamo sanjamo


Včasih zasanjamo

tako močno,

da nam naše telo

postane pretesno.


Takrat zgubimo tla

pod nogami

on brez teže pademo

naravnost v nebo.


Včasih pa letimo mimo

prav brez skrbi.


Mimo: JAZ TE LJUBIM,

ČE ME LJUBIŠ TI!


Mimo: JUTRI BO SPET NOV DAN,

ZATO LE POGUMNO STOPI VANJ!


In kadar tako sanjamo,

nam sploh ni mar,

če kličejo za nami:

NIKAR TAKO NE HITI, MALI,

OBRNI SE NAZAJ IN SE USTAVI!


Včasih pa se iz sanj zbudimo,

na mesto na mehki blazini,

kar sredi mrzlega sveta,

takrat na široko zajokamo:


UA, UA, UA, UAAAAAAAAAAAA!


In brez mame sploh ne vemo,

ne kje ne kod smo doma.


Najino skupno otroštvo


Rad te imam

kot reko

kot drevo kot nebo


Rad te imam

kot ima lahko velikan

rad malo otroško dlan


Rad te imam

ker je tvoj ves svet

Vse vesolje pa tudi

najmanj travniški cvet


Rad te imam

ker sem jaz tu

in ker si ti tam


Rad te imam

ker si ti moj mali veliki del

Brez tebe ne vedel bi

nekod ne kam


Brez tebe bi bil

tako strašno sam


Kdaj te grize vest?

Kdaj te grize vest?

Če te zafrkavajo,

pa ne dvigneš pest.


Vest te tudi grize,

če si sit,

pa greš vseeno jest.


In najbolj te grize vest,

če so ti všeč

Sonja, Marta, Tina,

ti pa si samo Zvezdani

zvest.


Mojca


Gledam reko.

Kako je rečna!


Gledam nebo.

Kako je nebesno!


Gledam zvezde.

Kako so zvezdne!


Gledam Mojco.

Kako je moja!


Za tabo grem

Za tabo grem,

če smem,

skozi blisk in grom

in rompompom!


Za tabo grem,

če smem,

čez drn in strm

skoz bodikast grm!


Za tabo grem,

če smem,

čez plimovanja in čez oseke,

v času hude pripeke!


Za tabo grem,

če smem,

tudi čez prašno Saharo

in čez vse, kar je še ostalo!


Za tabo grem

samo,

če ne bo deževalo.


Kuharska


Kadar se kuha zelenjavna juha,

naj vanjo nikar ne pade muha.


Vsak kuhar namreč dobro ve,

kaj v zelenjavno juho gre.


Muha v zelenjavni juhi

pomeni čisto drug okus,

kot da bi srebali avtobus.


Čarobna čorba


recept za domišljijski napitek

V temnem kotu ob srobotu,

kjer je dvorišča konec,

v star in počen lonec

vržeš malo prhle cvetače pa dva tri krestače,

še malo starega korenja

in veliko pest gnilega zelja.

Dodaš še dva razbita avtomobila,

vendar pozor!, brez bencina,

pa še tri hude predmestne barabe,

in dva deci umazane Save.

Noter vržeš še svežo modrico,

da ne bo kdo pogrešal potico.

Pa mogoče dodaš še ščepec soli,

če bo kdo jamral, da zob ga boli.

Vse to mešaš dobre tri dni,

dokler jed popolnoma ne zatrdi.

Za zadnjo začimbo naj ti služi kopriva,

da bo hrana bolj ostra in živa.


In tako je čarobna čorba gotova.

Ponudiš jo, ko je še sveža in nova.


Takšna čorba pomaga reševati nadloge,

z njo pa najbolje pišeš domišljijske naloge.


Na koncu še skuhaš sveži srobot,

če bo kdo zraven čorbe hotel kompot.


Kuharično priznanje

Res sem najprej rekla,

da bom nekaj spekla.

Potem pa nisem nič spekla,

sem rajši domov stekla,

da ne bi kosila zamudila,

ki ga kuha mama moja mila.


Je pa že boljša pečenka rumeno zlata

kot pa v peskovniku potička iz blata.


Če imaš denar


Če imaš denar,

si lahko kupiš

kakšno stvar.


Lahko pisan balon

ali pa sladek bombon.

Lahko pa tudi bonton.


Bonton je namreč knjiga,

ki nam zelo natančno pove,

če se lahko za mizo riga

in kaj vse se še ne sme.


(Čeprav, če imaš denar,

lahko počneš tudi

kakšno nespodobno stvar.)


Če imaš denar,

si lahko kupiš šminko

ali pa pustno krinko.

Lahko čez noč postaneš lep

ali pa si kupiš

svoj osebni godalni kvartet.


Če imaš denar,

si lahko nabaviš

skoraj vsako stvar.


Samo nečesa se nikoli kupiti ne da:

mladosti in ljubljenega srca.


Krokodili


Krokodili zajtrkujejo nage kopalce.

Za opoldansko malico pa žvečijo

samo njihove umazane palce.


Največji krokodili

plavajo v otroških bazenih.

Tam napadajo dojenčke

in jih grizljajo po kolenih.


Krokodili nikoli ne južinajo,

in to zato,

ker so iz južnih morij doma.

Tam pa ni navada,

da bi na dan pojedli

več kot kakšna nagca dva.


Buldog


Buldog je tako grd,

da je že kar lep.

Buldog gleda kot buldožer.

Vohlja pa kot kakšen pasji krt.


Če se pogleda v ogledalo,

se ogledalo od groze zdrobi.

Če pa dvigne tačko ob kakšno drevo,

drevo nemudoma vse liste zgubi.


Vsakomur se od groze naježi koža,

kadar se mrcina izza vogala prikaže.

In vedno se potem žal žalostno izkaže,

da se buldoga zgolj po pomoti poboža.


Mačji šanson


Kaj naj ti rečem,

mon petite cheri,

kam naj stečem,

po kakšnem bulevarju,

po katerem trotoarju,

naj skakljam za tabo,

da ti položim v naročje

svojo mačjo glavo.


Oh, mon petite cheri,

oh, mon petite cheri…


Saj dobro veš, moja mala,

da kadar sva čisto sama,

ah, tako strašno sama,

ko je mama v službi,

tvoj tata pa v čudni družbi

do kasnega večera

skrbi, da svet ne pade iz tira…

Takrat sem jaz edini,

tvoj strašni mucek fini,

ki prikramljam za tabo

pa položim ti glavo v krilo

in zapredem v najino dvojino…

Oh, mon petite cheri.

Oh, mon petite cheri…Oh, mon petite cheri,

ko nebo tako rdeče zažari,

in ti rečem:

»Mon petite cheri,

to niso sanje,

to mačji je Pariiiiiz…«


Oh, mon petite cheri,

daj z mano posanjaj še ti,

ko se spusti večer v noč

in zunaj mrak med hiše gre,

zaželi ti tvoj mačji Ševalje

najbolj sladko – Lahko noč…


Oh, mon petite cheri,

oh, mon petite cheri,

oh, mon petite cheri…


Krt in deklica Gaja


Ko včasih preorje ves vrt.

Zato po vrtu vsevprek

ena za drugo krtina nastaja,

ob njih se potem spotakne deklica Gaja.

In ko tako na vse štiri pade,

ji krt nemudoma čeveljc ukrade.


Krt ima v svoji krtini

v vsej svoji širini

spravljene mišje trofeje.

In čevelj mu služi

kot ikebana,

saj iz njega mišji repki štrlijo

in krtovo luknjo

mnogo lepšo storijo.


Kaj pa deklica Gaja?


Gaja ni ničkaj vesela.

Z enim samim čevljem

domov je prispela.

Solze je brisala

celo pot v rokav.

Lahko si mislimo,

da ji doma

nihče ni dal prav,

in kar je še huje,

ji nihče ni verjel,

da ji je čeveljc

krtek vzel.


Kača


Naša družinska kača

je čisto domača.

Naša kača ne ropota

kot kakšna

nevzgojena klopotača.

Naša kača sika prijazno

in deli svoje

razcepljenje poljube

strastno in blazno.

Naša družinska kača

ima rada,da se jo

neprestano prijema.

Še rajši pa ima,

da te kar ona objema.

S celim telesom

se k tebi previje,

in to tako,

da se ti kar

okrog života ovije.

Naša kača

je zares čisto domača.

In ni ji mar

za noben znani

srednjeevropski bonton,

saj je po rodu

čisto ta pravi

indijski piton.


Backi za lahko noč


Backi so krasni,

backi so beli,

backi so špasni

v sanje zleteli.


Gledaš jih backe,

v glavi jih šteješ,

njihovih tačic

pa ne prešteješ.


Ko ura odbije,

te spanec pokrije.

Oči se zaprejo

in backi zbezljajo

čez tvojo odejo.


Pav


To ni prav,

je rekel pav.


To ni res,

da ima kura

več peres!


To je navadna laž,

da se obnašam

kot dvorni paž!


To je obrekovanje,

da je moj sprehod

eno samo spakovanje.


Če komu ni kaj prav,

je še kriknil pav,

tisti že ni pri pravi-

ker pri pravi

lahko smo samo pavi!


Slon in krokodil


Nekoč je med igro mali krokodilček

po pomoti slončku nategnil rilček.


Slonček je na pomoč poklical mamo,

ki takoj sedla krokodilčku je na glavo.


Od takrat imajo slončki dolg trobec,

krokodilčki pa sploščen gobec.


Jezne krave


Z avtom sem zapeljal na planjavo,

da se nebi zaletel v kravo.

Krave so se namreč odločile,

da se bodo na cesto preselile.


Polegle so se na vsa križišča,

zasedle pločnike in parkirišča,

zamukale tja noter v parlament

in čez cesto razpele transparent.


Krave bomo čisto podivjale

in zadevo vzele v svoje roke!

Mleka ne bomo več dajale

(mogoče samo še za otroke)!

Naj se nam krivica več ne dela,

sicer ljudem ne bo se dobra pela!


Takole bile so jezne krave,

a v protestu niso ostale same.

Vsi smo k njim na cesto pristopili

in z njimi vred zamukali in zavpili:


Krave niso nore,niso krive,

niso nam planeta zastrupile!


Dokler se položaj ne uredi,

promet naj po travnikih drvi!!


Ljubljanski zmaj in ulična svetilka


Zmaj bi rad zaplesal tango

z eno dolgo dolgo štango.

Štangi je ime Ulična Svetilka

in je suha kot barjanska bilka.


Zmaj šarmantno pomežikne,

se do tal prikloni in vzklikne:

»A bi zaplesala z mano

po pločniku pred Namo?« 


»Nikoli se še nisem

z zmajem zavrtela,

zato pojma nimam,

kako se to dela.«


»Ti se lepo kar meni prepusti,

zmaji nismo nikakršni hrusti.«


Tako sta se zavrtela in zaplesala!

Ona je njemu po tacah hodila,

mu grdo levi krempelj zlomila

in krhka zmajeva krila zmečkala.

Zmaj pa je njej svetilko polomil

in njeni dolgi vrat skoraj zlomil.


Potem sta zmoto spoznala

in se končno le poslovila.

Svetilka se je na svoj pločnik vrnila

in nekaj časa

je zelo klavrno okoli sebe svetila.

Zmaj pa je nazaj

na svoj most odšepal,

počutil se je,

kot bi ga razred otrok

pošteno nakepal.


»Nikoli več ne bom plesal tango

s kakšno dolgo dolgo štango!

Raje bom poklical

svojo zmajevsko sošolko

pa bova zaplesala

navadno polko.«


Je zmaj dejal

in takoj zaspal.


Odštekano odštekano


Odštekano je to,

da pač ni prištekano.

Zato pa je odštekano

totalka zaštekano.


Kaj vse skupaj pomeni,

to je seveda skrivnost,

ki naj vsak sam jo reši

medtem ko z nogami

binglja čez most

najbolj odštekano pa je to,

ko z mostu v vodo strmiš,

da ne veš več točno,

je tam v vodi nebo

ali pa se tudi sam sebi samo zdiš.


Odštekano odštekano

se ti tudi zdi,

ko je nenadoma noč

in ti vsi kar naprej

odštekano blebetajo:

»No,mali,zdaj pa lahko noč!« 


Fantič Gašper


Na našem stopnišču,

na našem dvorišču

stanuje čuden ptič,

ime mu je Gašper

in je majhen fantič.


Poslušajte, kaj nas pri njem tako moti

in potem presodite, ali smo v zmoti :


Gašper si vsako jutro splakuje ušesa,

da se mu ne bi v uhljih razrasla pesa.


Tudi roke si zdrgne z milom,

in to vsak dan, pred kosilom!


Pomislite, umiva si celo noge in vrat!

Pa ne enkrat na teden, vsakič, ko gre spat.


Še tole bi vam povedali radi:

Gašper si noče brisati smrklja v rokav,

kot je to na našem dvorišču v navadi.

In kakor je tudi sploh najbolj prav!


zato takoj po zdravnika,

ki naj Gašperja ozdravi,

saj je med njim in nami

vsak dan hujša razlika.


Ljubezniva Gaja


Gaja je nenadoma ljubezniva.

kaj to pomeni,

da je postala

čez noč tako fina?


Se ji je zvezda utrnila

in ji željo izpolnila?

Se ji je nenadoma zazdelo,

da je ljubeznivost

tudi dobro delo?

Ali pa je zjutraj

s postelje z napačno

nogo stopila,

da se je v njeni glavi

čudna sprememba zgodila.

Pa se je zato v hipu

vse obrnilo

in spremenilo?!


Namesto da bi rekla:

» Kva pa pol!« 

reče: «Hvala, fino!«

Namesto da bi rekla:

»Te bom tko po ustih spekla!«

reče: «Lep pozdrav, in adijo!«


To z Gajo res nekaj ni v redu!

Kdo ve , kaj je zdaj na sporedu!

Čeprav se nam zdi,

da nekam čudno zardi,

kadar telefon zazvoni.

In potem kakšni dve debeli uri

v predsobi s slušalko šepeta

(kot da je slušalka njena zaupnica):

»Ja, seveda (hehehehe), jaz tebe tudi .»


Poletno cvetje


Preslica je rožna deklica.

Vrtnica pa rdečica poletja.

Kamilica je sama sramežljivost,

kot travnik postane nebo

za let cvetja.


In je poletje nenadoma.

Ne da bi posebej hotelo.

Ne da bi si posebej želelo.

In ležeš med cvetje

in si deklica kot preslica.

Cvetica med cvetovi poletja.


Cvet in hkrati ptica,

v letu ( in času) samega petja.


Skrivati se


Skrivati se pomeni

z dlanmi zagrniti oči.

Skrivati se pomeni,

da si, čeprav te ni.

Skrivati se pomeni

nobene skrivnosti izdati,

niti tako, med brati.

Včasih pa skrivati se

samo pomeni: v nedeljo se

pod odejo zakopati

in molčati,

in molčati.


Cvet


Cvet je

zataknjen v poletje.

Lahko pa je cvet

zataknjen v lase deklet.

Cvet je, ko se dlan razpre

in se položi čez drugo dlan.


In to kar naprej,

in to dan na dan.


Cvet je, če deklica zamiži,

in ko oči odpre,

poljub dobi.


In to kar naprej,

in to da na dan .


Razširi roke


Razširi roke

na obe strani!


Ja, ja! Tako! Tako!

da bo prišlo

vate celo nebo

in ti bo zato

na svetu lepo!


Usta razširi

v nasmeh!

Ja, ja! Tako! Tako!

Da nihče ne bo

o tebi mislil slabo

in ti zato

na svetu

še lepše bo!

Stopi z nogo

v korak!

Ja, ja! Tako! Tako!

Pogumno v korak

in samo naprej,

da bo za tabo

ostal ves mrak,

in vsa še bolj

gosta in črna noč.

in ti zato

nikoli treba ne bo

zajokati:


NA POMOOOOOOOOČ!


Nekatere stvari me strašno zanimajo


Igrajva se očeta in mamo!

To me zelo zanima.

vsaj tako zelo,

kot me zanima,

zakaj za jesenjo

pride vedno zima?


Lahko pa se igrava

tudi hudega bolnika

in njegovega zdravnika .

To me še bolj zanima!

Lahko bi drug drugemu

raziskala popek

in odkrila, kaj se zgodi,

če pokleknem in ti v naročje

položim rožni šopek.


Zanima pa me tudi, kako je,

če ti dam glavo na ramo,

ko se igrava očeta in mamo.


Torej, tele stvari me zanimajo:

1) zakaj se vse besede ne rimajo,

2) kako to da tata smrči,

3) kako lahko se nenačrtovano

dojenček zgodi?

in končno,

strašno me zanima,

4) zakaj se sladoled poleti

tako hitro stopi?


Še ena ljubezenska


Ful si smešen

in ful odštekan.

Roke ti visijo

prav do tal.

Lase imaš fulaste

in kot kakšen

dimnikar.


Ful si smotan

in ful brez veze.

Ko govoriš,

se ziblješ,

sem in tja,

kot da plešeš

staromodni čačača.


Dan brez tebe

pa je še bolj

ful brez veze.

Kot sendvič brez

slastne majoneze.

Kot sonce brez dežja,

kot klop v parku

brez vrezanega srca.


Zjutraj


V ponedeljek zjutraj,

ko se v zrcalo pogledaš

in zaspanka še ne veš,

da tisto tam,

na drugi strani,

sebe gledaš,


- saj so oči krmežljave

in koža še topla

glava pa poln sanj –


se, žal, tudi zate

mora začeti nov dan.


v ponedeljek zjutraj

bi bilo fino podaljšati noč,

zvečer pa prestaviti dan

spet na začetek

in v nedeljo priklicati petek,

ter vse začeti spet znova:

vse ljubezni in bolezni

pa velike resnice in male laži,

tudi to:

da res te ljubi, ker ga ljubiš ti.


Punčkasta izštevanka


An ban bam,

jaz poljub

ti dam.


An ban bim,

na prste stopim

in mižim.


An ban bem

zdaj pa se več

ne grem –


ker sem strašno besna,

saj so tebi

usta polna česna!


An ban bom,

se s tabo

poljubljala

ne bom!


An ban bim,

odslej vse naj bo

brez rim-


ti loviš

in jaz bežim!


Fini zaljubljenci


Vsakdo lula,

vsakdo kaka!


Marko pa se gre junaka,

ki sploh ne lula,

ki sploh ne kaka!


Vsakdo šmrka,

vsakdo hrka!


Sosedov Miha

pa sploh ne čiha,

sploh ne kiha!


Vsakdo srka,

vsakdo prka!


Luka pa je prva liga,

ki sploh ne miga,

ki sploh ne riga!


To je družba

izborno zbrana:

nihče ne lula,

nihče ne kaka,

niti šmrka niti hrka,

še manj srka

in sploh ne prka!


To so sami korenjaki,

gizdalini in junaki.


Vsi pa so zaljubljeni v Evo,

strašno fino, strašno leno.

Ona ristanc skače sredi vrta

in blazno rada po nosu vrta.


Zakaj so sloni rahlospeči


Sloni so zelo rahlospeči.

ponoči spijo

na eno oko,

in to zato,

ker se grozno bojijo,

da jim sanj ne izmakne

kakšen neznanec,

kakšen lump,

diler in prekupčevalec.


Slonje sanje so namreč strašno dragocene.

na trgu sanj dosegajo najvišje cene.

In kadar se slučajno na kakšni stojnici

pojavijo slonje sanje,

se kupci kar stepejo zanje:

»Še meni, še meni!

Tudi jaz bi rad sanjal

sanje debelokožne in velike,

to, da med mano in drugimi

ni prav nobene razlike!«


V slonjih sanjah smo vsi veliki,

strašni in nepremagljivi.

Počasni in visokorasli,

največji in sploh krasni.

V slonjih sanjah smo vsi

prav po slonje neranljivi.


Vsi se nas boje,

kot da nihče ne ve,

da pod debelo slonjo kožo

bije veliko in toplo slonje srce.


Slon v telefonski govorilnici


Spraviti slona

v telefonsko govorilnico,

to ne bi smelo biti težko.


Najprej ga moramo nekako

iz živalskega vrta ugrabiti,

potem pa ga nemudoma

v telefonsko govorilnico spraviti.

To lahko opravimo popolnoma sami,

če doma malo pobrskamo po mamini omari.


Iz omare si sposodimo rdečo mamino obleko

in čevlje z visokimi petami

(kajti te imajo sloni najraje).

Potem slonu čez glavo poveznemo kakšen klobuk,

še prej pa mu dobro zategnemo steznik.

in če mu rilec nagaja,

če mu kar naprej izpod klobuka uhaja,

mu ga trikrat ovijemo okoli vratu,

kot da je šal za borbo proti nahodu.


Predvsem pa slonu ne smemo pozabiti

nalakirati nohtov,

saj bi nenalakirani nohti lahko

bili prva izdajalska past

in čuvaj v živalskem vrtu bi rekel:

Hopla, vi, gospa, pa nimate nalakiranih nohtov

in zato ste gotovo slon!


No, ko vse to uredimo,

vzamemo slona pod roko

in ga lepo počasi popeljemo

mimo čuvaja.

Pri tem slonu prijazno porečemo,

in sicer tako,

da to pride čuvaju na uho:

Le pohiti, moja babica mila,

saj drugače bova še avtobus zamudila.


Kako pa potem spraviš slona

v telefonsko govorilnico?


No ja, ko si enkrat že vse to opravil

in si slona iz živalskega vrta spravil,

sem popolnoma prepričan in vem,

spraviti slona v telefonsko govorilnico

zdaj ne bi smel biti noben večji problem.


Predspalna izštevanka


Ti si račka!

Ti pa raček!

Ti si kačka!

Ti pa kaček!


Ti si hud falot,

zabit kot kmečki plot!


Ti pa si navadna krava,

tumasta in čisto prava!


TI si srček!

ti pa smrček!

Ti si hlade termofor!

Ti pa čisto brez zavor!


Zato brez tebe ne morem spati.

Ne spati in ne knjige brati.

Hitro pridi pome,

da ti razbijem zobe.


Sumim, da bo tele pesmice

vsak hip konec,

- ker se drugih rim

ne spomnim več.

Zato takoj zaspim

in sem v hipu preč.


Pika. Lonec. Konec.


Konji


Konji kopitljajo skozi sanje.

Veliki in beli stojijo ob postelji

in se ne zmenijo za dekličine

prestrašene oči.


Sanjski konji so veliki kot svet.

Njihova kopita čisto lahno

stopajo prek postelje,

da ne bi pohodila

metuljev iz nekih drugih sanj.


Neko noč pa konji zakopitljajo

skozi sanje s tako silo,

da se deklica prebudi

in si znojno čelo otre.


Od tistega trenutka

ni več deklica

in skozi življenje

čisto drugače gre.


Rad


Rad te imam,

ker me je strah biti sam.

rad te imam,

ker si ti tu in jaz tam.

Rad te imam,

ker si takšna kot jaz,

ko sem bil še takšen kot ti

in sem leta štel na en, dva, tri.

Rad te imam,

ker je to lepo,

lepše kot vse na svetu,

na tem hladnem

in pustem planetu.


Imeti rad

je velika radost

in največja prednost.