Zakaj so škrati majhni
| ← Ostroviden in neviden | Zakaj so škrati majhni Marko Kravos |
Škrip Škrap v šoli → |
| |||||||||
Tonči, Dreja, Blaž in Jan so se nekega deževnega dne na poti v šolo ustavili pred škratovo votlino. Radi so poslušali njegove zgodbe.
"Nekoč," je začel škrat Škrip Škrap zgodbo o skritem zakladu, "nekoč je tu na dvorišču živela stoletna lipa..."
"Ha ha ha, kako smešno, stric Škrip Škrap," je zaklical eden od fantičev: "Zareklo se ti je, drevo ne živi, ampak rase!"
"Nič se mi ni zareklo. Drevo živi in rase! Tudi otroci rasejo in živijo; pravzaprav živijo, medtem ko rasejo. Kot tista lipa na dvorišču: ko je nehala rasti, je začela odmirati..." tako je modroval in si grebel po bradi škrat.
"Potem si ti malo živel, ker si tako majhen zrasel! Manjši si od kakega petelina," je zafrkljivo posmrknil Jan. Ostali trije, Tonči, Blaž in Dreja, so se pri tem hihitali.
"Jaz sem samo zato tako majhen, ker že tristo let po malem lezem skupaj, se krčim. Najprej pa sem tisoč let rasel. Tako se godi nam škratom. Naša pamet pa se pri tem iz stoletja v stoletje brusi in bistri kot diamant. Seveda vi, smrkavci, o tem nič ne veste."
"Verjetno si robot-igrača," je rekla Dreja, ki se je hotela pobahati, da je na tekočem z vsem pomembnim. "Ali pa si se vzel iz kake računalniške igrice ali zgodbice, kaj bo drugega!"
"In ti si misliš, da so v davnih časih, pred dvatisoč leti računalniki rasli kar na figah? In elektriko so molzli iz oblakov, ne?! Če me boste s takimi budalostmi jezili, se bom pa zares kdaj spravil v vaš računalnik , vam razmetal vaše programe, splete, igrarije. Saj ste zaradi njih slabokrvni in vam oči štrlijo kot polžem iz glave. V telo rastete, pamet pa se vam suši."
Ko se škrat jezi, ima jezik nabrušen kot nož. Res pa je, da so ga bubci izzvali.
"Ne jezi se, stric Škrip Škrap! Ti ne veš, kaj vse moramo v šoli početi in znati. Zato imamo vsega prek ušes in glave."
"Prek glave imate lase. Nekoč so take koštrune povlekli za ušesa ali za lase, ko so bili poredni."
"Kdo pa ni kdaj koštrun!" je dodal Tonči. "Gotovo si bil tudi ti, stric Škrap, kdaj nagajiv in neumen."
"Jaz, koštrun?! No ja, takrat pred tisoč leti, ko sem še rasel. Včasih sem bil prav velik koštrun. In še z rogovi!"
"Kaj reees?" je vzkliknil Blaž. "Kako je to bilo?"
"Kadar mi je priletel kak kamen v glavo, ali ko so me mahnili z leseno sabljo... pa so mi zrasli rogovi."
"Kdo? Kako je bilo to? Torej ste se tepli in bojevali?" so drug prek drugega spraševali fantiči.
"Nee, kje pa. V mojih časih so kamni znali sami leteti po zraku, kot vrabci. Sablje kralja Matjaža pa so padale z oblakov," jih je podražil škrat.
"Zdaj si pa ti hudoben!" je protestiral Jan, "zakaj nas imaš za norca, saj nismo koštruni."
"Koštruni ste, in še kakšni! Čas, ko bi vam povedal, kje in kako je končal zaklad pod stoletno lipo, se je iztekel, in tako ste ostali z dolgim nosom! Ha ha ha," se je našim fantičem nagajivo posmejal škrat Škrip Škrap.
"Joj, res bomo zamudili v šolo! Smo pa vsaj zvedeli, zakaj si tako majhen. Ampak drugič nam boš moral lepo povedati, kako ste se škrati v mladih letih vojskovali in so vam rogovi rasli na glavi," je Tonči pojamral. Potem so morali res urno svojo pot.
"Prav," je za njimi zaklical Škrip Škrap, "a le, če boste drugič res spoštljivi do malih mož, ki tisoč let rasejo in se potem tisoč let manjšajo... In zapomnite si: brada ostane škratom vedno imenitno dolga - pamet v glavi pa se nam z leti brusi in bistri. Pa brez šolskih klopi, he he1"
Škrip Škrap je pač vesel, hudomušen možic; včasih tudi zamerljiv in domišljav. A kdor zna zgodbe izpred tisoč let in se je v davnih časih učil čarati, si res lahko privošči malo samohvale!