Zakaj se mamica ni vrnila
| Zakaj se mamica ni vrnila? Josip Vandot |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
[uredi]Mala Ana je sedla na mehko trato. Utrgala je belo marjetico. Počasi je izdrla iz nežnega cveta listič za lističem in je govorila glasno predse: „Vrne se... ne vrne se... vrne se...“ Zadnji listi je izdrla in takrat je izpregovorila žalostna: „Ne vrne se...“
Hudo je postalo mali Ani, in v srcu jo je zapeklo nekaj bridkega. Izpustila je marjetico na tla. Glavo je naslonila na roko in je gledala žalostno predse... Glej, teden dni je že minilo, odkar je odšla mamica z doma. Rekla je takrat, da se vrne kmalu. Objokane je imela oči in lica vsa bela. Pritisnila je Ano k sebi; še enkrat jo je pobožala po licih — in potem je odšla in se še dozdaj ni vrnila.
Pa jo tolaži vsak dan oče in ji govori: „Vrne se mamica... Le tiho bodi, Ana! Vrne se in ti prinese zlato punčko. Daleč je šla v mesto, pa se vrne kmalu...“
Nasmejati se hoče oče, a se mu ne posreči. Zato pa se obrne vstran, in obraz mu je žalosten. Čudno se zdi to Ani, čudno, pa vendar ne more uganiti tega. Ugiblje in ugiblje in čaka mamice. A mamica je odšla že pred tednom in se ne povrne, dasi jo čaka Ana s težkim srcem. Mamice čaka in tudi zlate punčke čaka, ki jo prinese mamica.
In sedla je tisto popoldne na zeleno trato. Utrgala je drobno marjetico, pa ji je rekla: „Marjetica, ti si zlata sestrica. Lepo mi boš povedala, ali se vrne mamica danes.“
In izdrla je listič za lističem. A zadnji listič ji je povedal prav na tanko: „Ne vrne se, Ana, ne vrne se...“
Razžalostila se je Ana takrat in je strmela žalostno na trato. Glej, vse rože širom okrog so danes vesele. Tudi ptice prepevajo v sosednem lesu. Murni črlikajo, in metulji letajo veselo okrog. Tam gori, tam daleč pa se smehljajo bele gore, in vse polno solnčnih žarkov se leskeče ob njih. Tako lep in vesel je dan, a Ana sedi samotna na trati in misli žalostne misli... Oj, rekla ji je marjetica, prav natanko ji je povedala, da se mamica ne vrne. Marjetica pa je zlata sestrica in se ne zlaže nikoli. Mehki so ji listi in je dobra in prijazna malim otrokom, pa se ne more zlagati nikdar.
„Morda pa se vrne jutri?“ je pomislila Ana, in kar hipoma je prišlo k nji veselje. Da, jutri se vrne gotovo in prinese zlato punčko... Kakor hitro se naredi dan, pohiti na trato in povpraša marjetico, če se vrne danes mamica. — „Vrne se, Ana, vrne se,“ bo dejala marjetica, zlata sestrica.
Radost je prišla k mali Ani, in deklica je dvignila radostno svojo glavico. In glej, takrat se ji je približal Kofedrunov Revček. Počasi je stopal in se je opiral na lesene berglje. Pred Ano se je ustavil in jo je gledal prijazno.
„Oj, Kofedrunov Revček!“ je zaklicala Ana. Vstala je; prijela je Revčka za suknjič in je kramljala: „Kod ste hodili, Revček? Kaj ste vi naučili škrjančka, da tako lepo poje na Štebetovi njivi ? Kaj ste hodili tam, Kofedrunov Revček?“
„Hm,“ je odvrnil starček, Kofedrunov Revček, „tam sem hodil, oj, Anica, tam... A nisem učil škrjančka peti, nisem.“
In Kofedrunov Revček je potegnil iz žepa tobakiro in je pričel počasi njuhati. Spravil je potem tobakiro, pa je nadaljeval: „Oj, da bi moral stari Revček učiti škrjančka! Joj, kako bi pa pel, Anica, kako!... Veš, zato ni treba skrbeti meni. Poskrbi že angel zato. Veš, v lepi pomladni noči pride iz neba. H gnezdu sede, pa piska na zlato piščalko. Poslušajo ga ptice in v jutru že znajo tiste lepe pesmi... Kaj mi verjameš, Ana?“
„Verjamem, verjamem,“ je odvrnila Ana, pa se je zamislila. Potem pa je pocukala Revčka za suknjič in ga je vprašala: „Vi znate to, dobro znate, ljubi Revček... Ali je res marjetica zlata sestrica, ki se ne more zlagati nikdar? Ne more, če ji kdo iztrga lističe in jo povpraša po tem ali onem?“
„Res, res, Ana — kar verjemi mi,“ je govoril Kofedrunov Revček. „Veš, taka je marjetica, pa se ne more zlagati nikdar. Srebrna ima peresca in peresca so vsa čista...“
„Vprašala sem jo danes, če se vrne mamica. A rekla mi je marjetica: „Ne vrne se, Ana, ne vrne...“
Žalostno je povesila Ana glavo. Bridko je vzdihnila; a Kofedrunov Revček jo je pogladil po laseh in jo tolažil: „Ne bodi žalostna, Ana! Če se danes ne vrne mamica, pa se vrne jutri zagotovo. Kar počakaj, Ana, do jutri. V jutru pa vprašaj marjetico, pa boš videla, da ti reče: Vrne se, vrne...“
Razveselila se je Ana teh besed. Hvaležno je pogledala Revčku v nagubani obraz, in potem sta se napotila počasi proti vasi. Težko je hodil Kofedrunov Revček, ker mu je bila leva noga hroma. Opiral se je na berglje in je pripovedoval mali deklici kratkočasne reči. Velika prijatelja sta bila — Revček in Skalarjeva Ana. Dolge popoldneve sta pretičala tam na Skalarjevem vrtu pod široko hruško. Kramljala sta in sta se smejala. Vesela sta bila kakor ptice v samotnem logu, in žalosti ni bilo k njima. Lepo in prijetno jima je bilo, pa sta bila vesela in zadovoljna.
Ana je prišla domov. V veži je zapazila staro Štebetovo mater, ki je pospravljaja tam. Žalostno je pogledala Štebetova mati malo Ano in ji je naredila čez čelo velik križ.
„Oj, da si prišla domov, Anica,“ je izpregovorila stara Štebetova mati. „Oj, da si prišla domov!“
Pogledala jo je Ana začudeno, pa je vprašala: „Kaj mi boste povedali, Štebetova mati?“
Štebetova mati je hotela odgovoriti; a takrat je stopil iz izbe oče. Oblečen je bil v črno, pražnjo obleko in se je držal žalostno. K Ani je stopil, pa jo je pobožal po mehkih laseh. Rekel ji je z žalostnim, tresočim glasom: „Sirota si, Anica... kakor ptička v širnem, mrtvem lesu... Glej, Ana, jaz se peljem zdaj v mesto — veš, k mamici se peljem. Čez tri dni se pa vrnem.“
„Oj, oče, pa mamico privedete s sabo?“ se je razveselila deklica. „Pa jo tudi gotovo privedete?“ „Privedem jo, gotovo jo privedem,“ je odvrnil oče. „Samo pridna moraš biti in ubogati Štebetovo mater, ki bo pri tebi.“
„Pridna bom, oče, jako pridna,“ je obljubovala Ana. Oče je vzel klobuk. Še enkrat je pobožal hčerko po laseh; potem pa je sedel na voz. Pognal je voznik konje, in voz je oddrdral. Ana je stopila na prag in je gledala za njim. Še enkrat se je ozrl oče tam pri ovinku nazaj; potem pa je sklonil glavo. Pomigala je Ana z roko — a takrat se je skril voz za ovinkom, in čulo se je samo še tiho drdranje, dokler ni tudi to umolknilo...
Ana je stopila nazaj v vežo. Prijela je staro Štebetovo mater za predpasnik in je izpraševala: „Oj, mati Štebetova, kaj se res vrne oče z mamico? Pa kdaj se vrne, oj, Štebetova mati?“
„Gotovo se vrne,“ je odgovorila Štebetova mati. „Ko v tretji zaide solnce, pa bo že tu... Samo pridna moraš biti, Ana, pridna.“
„Bom,“ je rekla Ana. Sedla je na prag in je gledala ven na zeleno trato. Mimo so hodile tam kokoške, in petelin je zapel časih, da se je slišalo daleč v vas. A danes jih Ana ni klicala k sebi, Ana je razmišljala danes samo žalostne reči. Štebetova mati pa je sedla v veži na klop. Roke je sklenila in nagnila glavo na prsi. Ustnice so se ji pregibale v gorki molitvi, in čez velo, nagubano lice sta ji pritekli dve solzi.
„Oj, petelinček! Oj, kokoške!“ je dejala Ana sami sebi. „Radi bi se igrali z mano, a se nočejo, ker se danes ne znam smejati. Lepo sem se smejala prej, da se je razlegalo doli na polje — hi-hi-hi...“ Poizkušala se je Ana zasmejati, a ni ji šlo. Zato pa je bila žalostna. Glej, šel je oče; kakor mamica pred sedmimi dnevi, tako jo je pobožal danes oče; pa je šel in je rekel, da se vrne čez tri dni. Tudi mamica je rekla, da se vrne kmalu iz daljnega mesta in ji prinese zlato punčko. A minilo je že veliko, veliko časa, pa mamice ni in tudi zlate punčke ni. — Kaj, če bi se tudi oče ne povrnil toliko časa in bi morala čakati tudi na njega tako dolgo?
Prestrašila se je Ana te misli. Hitro je vstala in pohitela k stari Štebetovi materi.
„Oj, mati,“ je rekla žalostna. „Kaj pa, če se tudi oče ne povrne, kakor se ne povrne mamica?“ Štebetova mati je nehala moliti. Sočutno je pogledala malo Ano in jo posadila na kolena. Z rokami ji je božala mehke lase, pa ji je govorila: „Nič ne skrbi, Ana. Boš videla, da se vrne kmalu. Lepo boš pestovala zlato punčko, in v srcu ti bo tako prijetno. Le ni ne skrbi, ptičica — kmalu bo zašlo solnce tretjič za goro, kmalu...“
Tolažila je Štebetova mati malo Ano, pa jo je tudi potolažila. Povest ji je pripovedovala potem, lepo povest. Tista je bila o drobnih škrjančkih, ki hodijo nad bele oblake obiskovat zlate angele. Lepih pesmi se nauče tam in jih drobole potem, ko se spuščajo nazaj na zemljo.
Poslušala je Ana zvesto in se je stiskala k dobri Štebetovi materi. Lepo je znala pripovedovati Štebetova mati, da je moral vsak, ki jo je poslušal, pozabiti na vso žalost in skrbi.
II.
[uredi]Lepe sanje je Ana sanjala tretjo noč. Po polju je hodila, in škrjanček ji je sedel na rami. Lepo sta govorila o tem in onem in dobro jima je bilo pri srcu. Pa se mu je nasmejala Ana in mu je dejala:
„Lepo poješ, škrjanček, lepo, da se sliši čez vse naše polje. Kaj te je naučil! Kofedrunov Revček, ko je vmajil piščalko, pa je sedel sredi polja v travo? Lepo ti je zapiskal, in ti si se naučil tiste pesmi.“ Posmejal se je škrjanček in je odgovoril: „Oj, ne, Ana! Pa piska Revček lepo pesem; a tista pesem je žalostna. Veš, v črnem lesu me je naučil peti Palček-samotarček. Sam sedi na zeleni travi in prepeva, od jutra do mraka prepeva Palček-samotarček. Pa me je naučil...“
Čudila se je Ana temu, pa se je prebudila. Že je pospravljala po izbi Štebetova mati, in Ana ji je zaklicala veselo:
“Oj, lepe sanje sem imela, mati! Pa zato se vrne mamica danes, in tudi oče se vrne...“
Hitela je Ana na trato. Utrgala je belo marjetico in je hitro pulila list za lističem: „Vrne se... ne vrne se ...“ „Vrne se“, ji je povedal zadnji listič. Izpustila je marjetico na tla in je tlesknila z rokami. Potem pa je hitela naravnost v hišo, pa je pripovedovala Štebetovi materi:
„Oj, vprašala sem marjetico, pa mi je povedala, da se vrne. Prav lepo mi je povedala... Veste, Štebetova mati, mamica in oče se vrneta — še danes se vrneta...“
Vsa vesela je bila mala Ana. Vrtela se je po veži in je skakala od veselja. A ni se smehljala Štebetova mati, ampak je bila žalostna in je žalostno gledala malo, radostno deklico. „Oj, da bi vedela sirota!“ je vzdihnila. „A dobro ji, da ne sluti ničesar...“
„Povejte mi, mati, ali bo punčka lepa?“ je vprašala Ana hipoma. „Ali bo imela belo ali pisano krilce? Veste, jaz bi imela rajše pisano.“
„Lepa bo punčka, lepa,“ je odgovorila Štebetova mati. „Pisano krilce bo imela in v Iaseh modro pentlo. Kakršno si želiš, ravno taka pa bo.“ „Mhm,“ je dejala Ana in je stopila na prag. Zvabila je k sebi belo putko. Ujela jo je in sedla potem na prag. Gladila je putko po mehkem perju, pa ji je govorila:
„Veš, putka, da te božam danes zadnjikrat? Nič več te ne bom imela rada, nič več, ker nisi pridna. Svojo punčko bom imela rada. Mamica mi jo prinese danes iz mesta, in imela bo pisano krilce, v laseh pa modro pentlo... Rada jo bom imela, a tebe ne bom pogledala več. Pa zakaj nisi pridna, ti putka putkasta?“
S prstom je udarila Ana putko po grebenu. Zakokodakala je putka in se je izvila iz dekličinih rok. Odbrzela je preko dvorišča, in Ana se je smejala veselo za njo. — Takrat pa je prišel počasi izza vogala Kofedrunov Revček. Deklica mu je hitela naproti in se je prijela njegovega suknjiča.
„Dobro jutro, Kofedrunov Revček,“ je zaklicala Ana. „Ali veste, da se vrne danes mamica? In tudi oče se vrne. Povedala mi je tako marjetica...“
„Prav, prav,“ je odgovarjal Kofedrunov Revček. Gladil je malo deklico po laseh in ji je govoril: „No, če ti je povedala tako marjetica, pa se gotovo vrneta. Kar vesela bodi, ti ubožica.“
Hotela je Ana še veliko kramljati z Revčkom. A takrat se je začulo drdranje voza, ki je prihajalo vedno bliže. Kmalu so zavili konji mimo vogala; prikazal se je voz in na vozu sta sedeli dve osebi. Pogledala je Ana tja in je zaklicala veselo: „Oj, oče! Oj, mamica!“
Pohitela je vozu naproti, in konji so se ustavili. Res — z voza so stopili oče; a druga oseba ni bila mamica. Gledala jo je Ana, dolgo jo je gledala in nazadnje jo je spoznala. Bila je teta Marijana. Da, teta je prišla; a ni prišla mamica, Anico je minulo veliko veselje; prijela je očeta za roko in ga vprašala:
„Pa zakaj niste pripeljali mamice? Oj, tako sem vas prosila, ko ste odhajali! Obljubili ste mi — pa je niste pripeljali...“ Ničesar ni oče rekel.
Samo božal je Ano po laseh, pa molčal je. Takrat pa je pristopila teta Marijana in je prijela Ano za roko. Lepo se ji je smehljala, pa je še lepše govorila: „Oj, Anica, kako si zrasla! No, pa ne bodi žalostna, ker nismo pripeljali mamice. Veš, tam daleč v mestu je zdaj, pa ji je dobro — boljše kakor nam... Rekla je, da bodi pridna; potem jo pa kmalu vidiš. — Glej, to-le punčko ti pošilja; obljubila ti jo je, ko je šla od tebe. Poglej no, kako je lepa!“
Res, krasna je bila punčka. Ravno take si je bila želela Ana. Glej, pa jo je prinesla teta Marijana iz daljnega mesta. Pisano krilce ima in na glavi med kodrastimi lasmi modro pentlo. Joj, kako se je je razveselila mala Ana! Kar nagledati se je ni mogla. Sedla je na prag in je kramljala s svojo drago in ljubo punčko. Vesel in krasen je bil tisti dan za Ano. Le tega ni mogla razumeti, zakaj je oče tako žalosten. Po izbi je hodil gorindol in gledal v tla. Le malo je govoril, a nasmehnil se ni.
Proti večeru je pa teta Marijana odšla. Dolgo je gledala Ana v tisti kraj, kjer je izginil voz. Pa solnce je zašlo, in mrak je jel polegati na zemljo. Ana se je pokrižala in odšla spat. Pa je prišel k nji zlati sen. Kakor Iahko krili angel se je spustil na zemljo in je stopil v Skalarjevo hišo. Naravnost k Anini postelji je stopil. In takrat je videla Ana mamico. Oblečena je bila v belo, dolgo oblačilo in krog glave je imela venec belih marjetic. Smehljala se je mamica, in oči so ji bile tako prijazne! Razveselila se je Anica in je zaklicala:
„O, mamica, kaj ste prišli? Tako dolgo sem morala čakati na vas in tako hudo mi je bilo! Oj, da ste prišli, mamica! Oj, da ste prišli!“ Tako je zaklicala Ana in je jokala od samega srčnega veselja. Oklenila se je mamice okrog vratu in je stiskala obrazek k bledemu licu drage mamice. Samo da je prišla mamica, samo da je prišla! Pa je pozabljena vsa žalost, in tudi vsa bridkost je pozabljena.
Stiskala se je Ana k mamici in je govorila neprenehoma. Zlate besede je govorila in je bila vesela in srečna. A mamica ni izpregovorila besedice; smehljala se je samo, pa molčala je. — Naposled pa je prijela Ano in jo položila rahlo na posteljo. S prstom je pokazala proti nebu in potem je izginila kar hipoma.
Ana je zajokala in zaklicala: „Kam greste, mamica? — Oj, ostanite pri meni, ostanite!“ Klicala je Ana na glas — in takrat se je prebudila. Sedela je na postelji, kraj nje je pa stal oče... Na mizi je gorela luč, in pozno ponoči je že bilo.
„Mamica so bili pri meni,“ je pripovedovala Ana očetu. „Tako lepi so bili, pa so se mi smehjali.“
„Sanjalo se ti je, Ana, sanjalo,“ je menil oče. „Le mirno lezi nazaj, pa zaspi.“
„Ne, oče, ni se mi sanjalo,“ je trdila Ana. „Resnično so bili mamica pri meni. Pokazali so mi s prstom proti nebesom, pa so izginili...“
A oče ji je pravil, da je samo sanjala. Sedel je k postelji in pripovedoval o kraju, kjer je zdaj mamica. Toliko lepih cipres zeleni tam! Krogin krog pa dehte najlepše rože. Glavice sklanjajo v prijaznem vetru in si pripovedujejo lepe pripovedke. Metulji Ietajo tam, in tudi škrjančki pojejo tam lepe pesmi.
Poslušala je Ana, in potem je prišel k nji spet spanec. Zaprla je oči in je sladko zaspala. Na mizi je pričela pojemati luč, in vedno bolj se je mračilo po sobi. A oče je še vedno slonel kraj postelje, kjer je spala njegova edina, zlata hčerka...
Minevali so dnevi. Ana je hodila še vedno v zgodnjih jutrih na zeleno trato povpraševat marjetice, kdaj se vrne mamica. A zaman. Vedno in vedno so ji pravile marjetice, da se mamica ne vrne. Zato pa je postajala mala deklica vedno bolj otožna. Na trati je sedela dolgo, dolgo in je strmela daleč dol v ravnine, da bi zagledala tisto veliko mesto, kjer je zdaj mamica. A gledala je zaman. Nikjer ni zagledala mesta. Le sto in sto steza je peljalo tja dol — nekam daleč, kjer je ležala vedno megla. Oj, da bi znala Ana za pravo stezo, pa bi stopila sama na njo in bi pohitela v daljno mesto k zlati mamici. O, da bi znala!
Dannadan je povpraševala očeta, kdaj se vrne mamica. A vedno in vedno ji je odgovarjal oče, da se vrne mamica. — A Ana je čakala zaman, in dnevi so minevali. Nič več je ni veselila lepa punčka. V kotu je ležala uboga punčka, a Ana je ni pogledala več. Sama je hodila na trato in gledala na bele steze, če se že vrača mamica. A steze so bile prazne, in nihče ni prihajal po njih. Takrat pa je sklenila Ana, da pojde sama v mesto in poišče mamico. Vse ji potoži. Potoži ji, kako ji je hudo, ker ne pride toliko časa. Pa se bo mamica nasmehnila in se vrne z njo domov. Veselje bo zopet doma in radost. Nikoli več ne odide mamica; doma bo in se bo smehljala prijazno mali Ani.
Razveselila se je Ana te misli. Tlesknila je z rokami, pa je dejala sama sebi. „Pojdem — sama pojdem v mesto... Mamico poiščem, in potem bo veselje in radost doma...“
III.
[uredi]Drugega dne popoldne pa se je res napotila Ana proti mestu. Na ozko stezico je stopila in je šla naravnost po nji. Za to ozko stezico pa ji je bil povedal Kofedrunov Revček. Sedela sta bila dopoldne tistega dne na vrtu, in Ana ga je vprašala:
„Glejte, Revček, toliko in toliko steza drži tja dol. Pa katera je tista, ki drži naravnost v mesto, kjer je moja mamica?“ In pokazal je Kofedrunov Revček z roko ozko stezo, ki se je vila pred njivami naprej in naprej in je izginila tam daleč v megleni daljavi. Pokazal je Revček tisto stezo, pa je odgovoril: „Po tej stezi se pride najhitrejše v mesto...“
In dolgo je gledela Ana tisto stezo in je premišljala. — Popoldne pa se je kar napotila po nji in je hitela med njivami naprej. Lepo se ji je smejalo solnce, in rožice so jo pozdravljale na dehtečih mejah. Ana se ni zmenila za to, ampak je hitela vedno dalje. Mislila je vesele misli in je stopala čvrsto naprej. Glej, kmalu se ji bo zasvetilo širno mesto. Povprašala bo dobre Ijudi, kje biva njena mamica. Ciprese rastejo tam, in mnogo lepih rožic cvete tam. Pa tudi metulji letajo tam, in drobni škrjanec prepeva... Prijazno se ji bodo nasmejali dobri ljudje, pa jo bodo odvedli za roko k zlati mamici. Oj, to se bo začudila mamica, ko bo zagledala pred sabo malo Ano! Roke bo sklenila in jo objela iz samega srčnega veselja. Pa se bo napravila, in potem bosta pohiteli proti domu. In tam bo veselje in radost, in mamica ne odide nikdar ve z doma...
Tako je mislila Ana, ko je spela med njivami naprej. Daleč je že bila, pa je postala za trenutek. Ozrla se je nazaj proti domači hišici. O, kje je že bila draga hišica! Komaj, komaj se je še videla, in Ana se je vzradostila.
„Kmalu se mi zasveti mesto, kmalu,“ je dejala sama sebi. Še je pospešila korake in je hodila dolgo, dolgo. Izmed njiv je stopila na prostran travnik, ki ga je pokrivala visoka trava. Komaj, komaj se je videla mala deklica izmed gostih bilk. A vendar je še spela neutrudno naprej, dasi so jo pričele boleti že noge. Še enkrat se je ozrla nazaj, pa ni že več videla rodne hišice. Samo griče je še videla in tam v ozadju bele snežnike, ki so se kopali v solnčnih žarkih. Pred sabo pa je zagledala prostran gozd, in ptice so pele tam.
„To je gozd,“ je pomislila Ana, „in za tem gozdom stoji mesto — prav gotovo stoji za gozdom...“
ln Ana je spela dalje proti gozdu. A glej — že je zašlo zlato solnce, ko je stopila pod visoko smreko. V daljavi so se rdeli beli snežniki, a v dolino je prihajal mrak. Vedno temnejše je prihajalo v gozdu; komaj je še videla Ana pet korakov predse. Izpodtaknila se je tupatam ob debelo korenino in bi bila skoro padla. A vendar je spela naprej neutrudno. Samo, samo da bi bila še pred nočjo pri zlati mamici! — Bolele so jo noge, a ni se zmenila za to. Glej, saj bo kmalu konec gozda, in zasvetilo se ji bo mesto in bo stopila k zlati mamici. Dobri ljudje jo odvedejo k nji, da bo vesela in srečna...
Popolnoma se je stemnilo v gozdu. Zapihal je mehak vetrec, in veje so zašepetale. A Ane ni bilo strah. Saj je hitela k zlati mamici, in čemu bi jo bilo strah? Nikomur ni storila ničžalega in pridna je bila vsekdar. Saj je vedela, da ji hodi ob strani srebrni angel-varuh; lepo hodi kraj nje in jo vodi naravnost k zlati mamici. Pa bi jo bilo strah, če je prišla noč v šepetajoči gozd!
Počasi, vedno počasneje je stopala Ana po ozki gozdni stezi. Vedno in vedno je morala gledati na tla, da se ne izpodtakne ob debelo korenino. Z nogo je morala že tipati po stezi, preden je stopila za korak naprej. Tako temna je že postala noč. Tuintam se je razgrnilo nad njo vejevje, in takrat je videla nad sabo jasno nebo. Drobne zvezde je videla, ki so trepetale tam gori in so gledale naravnost na njo. Takrat pa se je vendar stresla in je vzdihnila: „Oj, da bi prišla že iz gozda! Zasveti se mi tam mesto, in mamica se mi nasmeje tam...“
In spela je dalje... Dolgo, dolgo je tavala po temi, in naposled se je nehalo grmovje. Stopila je na parobek črnega gozda. Vse polno zlatih zvezd se ji je nasmejalo na modrem nebu. Migale so ji kot bi jo vabile k sebi. Ali Ana se je ozrla na temno plan, da bi zagledala svetlo mesto. A bilo ga ni nikjer. Vsepovsod sama tema, črna nepredorna tema! Pa tam daleč, daleč nekje so se svetile tri lučce, kakor da bi bile padle z neba tri svetle zvezde.
Žalostna je postala Ana, in grenka bridkost ji je legla na srce. Sedla je na mehki mah in je zakrila obraz z rokami. Zaihtela je bridko, in solze so ji padale na beli predpasnik... Oj, širom nikjer ni mesta, in tudi do zlate mamice ne more! Izginila je ravna stezica, in pred njo se razprostira črna tema. Kam naj stopi, da zagleda belo mesto? — Oj, da bi stopila z neba prijazna zvezdica, da ji pokaže pot k zlati mamici! A visoko so zvezde in ne čujejo jokajoče deklice... In vedno bridkejše je ihtela Ana, in vedno gorkejše so bile njene solze. Trudna je bila od dolge hoje, ves život jo je bolel.
Ihtela je neprenehoma. Ni se upala pogledati več v črno noč, ki se je razprostirala širom okrog. Hudo ji je bilo v srcu in peklo jo je tako bridko. Toda naposled jo je premagala silna trudnost. Glavico je položila na mehki mali, in trepalnice so ji padle na trudne oči. Prišel je k nji spanec, in takrat je nehala Ana ihteti. Mirno je ležala na mehkem mahu in se ni genila niti za trenutek.
Prijazno so svetile na modrem nebu drobne zvezde. Miroval je gozd, in nič se ni genilo v tihi, gorki poletni noči. Samo enkrat so se stresle vejice bližnjega grma. Priplaval je takrat k speči deklici srebrni angel varuh. Stopil je k nji in je dvignil nad njo svoje bele roke. In tako je stal tam vso noč...
Škrjanček se je dvignil z njive in je poletel, glasno droboleč veselo pesem, v višave nasproti solncu, ki je vzhajalo izza belih snežnikov. In takrat se je prebudila Ana. Začudeno je pogledala okrog sebe in je vstala. Mencala si je zaspane oči in se ni mogla zavesti. Toda polagoma ji je prišlo na misel, kje se nahaja. Oj, k mamici je hotela v belo mesto, pa je zaspala na parobku širnega gozda! — Pogledala je Ana krog sebe, pa je videla samo polje, širno polje, ki ni imelo nikjer konca. Solnce je že sijalo, in sto škrjančkov je že prepevalo v zraku. Nedaleč od nje pa se je vila cesta med poljem in je izginjala tam daleč, daleč. Deklica je stekla tja dol in se je ustavila na beli cesti. Pomislila je, ali bi šla naprej ali bi se pa vrnila domov. Toda gorko hrepenenje po mamici je zmagalo. Zato se je napotila dalje po beli prašni cesti. A šla je počasi, ker so jo bolele drobne nožice, ki niso bile navajene tako dolge hoje. Čutila se je slabo, da bi najrajša sedla na zeleno trato. Oglašala se je lakota, in Ana je pešala vedno bolj. Toda še vedno je stopala naprej. Saj se kmalu zasveti belo mesto, in zlata mamica se ji nasmeje in se je razveseli tako jako! Tako blizu je že mesta, pa bi onemogla? Ne, kar naprej, in tam za onim ovinkom se ji gotovo prikaže mesto! — In pogumno je stopala do ovinka, a mesta ni bilo nikjer. Obupana je sedla tam na trato in je zaihtela. Oj, nikoli ne zagleda mesta in nikoli se ji ne nasmeje zlata mamica! Sredi pota je omagala, in zdaj ne ve, ne kam ne kod...
Bridko je ihtela Ana tam na trati kraj ceste. Z rokami je zakrivala obraz, in gorke solze so ji padale na predpasnik. Toda glej — v tistem času je priropotal mimo voz. Sedela je tam zadaj stara ženica. Radovedno je pogledala malo, jokajočo deklico in je ukazala vozniku, naj ustavi konje. Stopila je potem z voza in se je približala deklici. Pobožala jo je po laseh, pa jo je vprašala. „Čemu jočeš, deklica uboga?“
Ana je dvjgnila glavo in je pogledala staro ženico. Takrat pa se ji je razjasnil objokani obrazek, in veselo je zaklicala: „Oj, stara mati, kaj ste vi? Oj, stara mati!“
In takrat je spoznala stara mati svojo vnukinjo. Radostno jo je stiskala k sebi in jo povpraševala venomer: „Kaj pa delaš tu, sirota? Kaj jočeš tu daleč od doma?“
Pa ji je povedala Ana vse. K mamici je hotela v daljno mesto, dolgo je že hodila in je prespala vso noč v temnem gozdu. A mesta ni nikjer, in tudi poti ni nikdar konca... Oj, kako se je smilila stari materi uboga vnukinja! Stiskala jo je k sebi in se skoro sama jokala. Toložila jo je z lepimi besedami, pa ji je govorila: „Oj, ne prideš v mesto, Anica, ne prideš! Dolga je še pot, in tvoje nožice so preslabe za to pot... Pa tudi mamice ne vidiš več — saj počiva že mesec dni v mirnem grobu...“
Stresla se je mala Ana. Prestrašeno je pogledala stari materi v obraz in je zaklicala: „O, stara mati, kaj je mamica umrla?“
„Kaj ne veš tega?“ se je začudila stara mati. „Že pred mesecem je umrla v bolnišnici v daljnem mestu...“
Tedaj je razumela Ana vse. Oj, umrla je mamica, a oče je prikrival njeno smrt, ker se mu je smilila mala Ana. Takrat, ko se je odpeljal v mesto in dejal, da gre po mamico, takrat je šel k pogrebu. Zato je bil potem tako žalosten in je zdihoval tolikokrat, ker je mamica umrla.
Tako je mislila Ana in je bridko ihtela. Stara mati jo je dvignila in posadila k sebi na voz. Voznik je pognal konje, da so dirjali. Zaman je tolažila stara mati Ano. Ihtela je vso pot in se je stiskala k ljubi stari materi. Razveselil se je oče doma, ko je obstal voz na dvorišču. Bil je ves iz sebe, ker mu je izginila hčerka. Povsod jo je iskal brez uspeha; a zdaj se je prikazala kar nenadoma s staro materjo! Ana je jokala neprenehoma. Naposled so jo spravili v postelj, in potem je utihnila in je zaspala.
Ko se je prebudila, je bila mirna. — Vedno se je držala stare matere, ki se do smrti ni ločila od vnukinje. Lepo ji je pripovedovala o kraju, kjer sanja mamica, in o raju, kjer jo pričakuje...