Zakaj rodi jagodnjek žlahten sad?

← Zakaj se repa vedno gosteje razrasta?

Zakaj rodi jagodnjek žlahten sad? (Zakaj? Zato!) Anton Brezovnik

Zakaj se jagod ni moč najesti? →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vzveličaju je bilo šele kakih osem let, ko se je šel nekdaj izprehajat s svojo materjo. Bila je ravno vesela pomlad, ptički so žvrgoleli, in dete Jezus je veselo skakalo o mehki zeleni trati. Mimogrede ugleda božje Dete vrtnico in ji reče: »Veseli se, odslej ne bodeš več cvetela pozabljena, na oltarjih bodeš vzviševala čast božjo.« In vijolici pravi: »Tebe, podobo ponižnosti, bodo trgali in iz tebe delali devicam vence.« In drugim rastlinam je dalo dete Jezus zdravilno moč in jih je blagoslovilo.

Le jedna rastlina je rasla pozabljena v senci. Tri ozka peresa so bila vsa njena dika; nihče izmed mimogredočih ljudij se ni ozrl nanjo, dočim so veselo gledalo in trgali vse druge rastline in cvetke. »Oj,« šepetala je rastlinčica, »kako malo sem vredna! Ni mi podarjeno cvetje, in ko vas, lepe sestre moje, ljudje iščejo, ljubijo in trgajo, tedaj sem jaz vedno zapuščena in pozabljena. Kadar lastovke oznanjajo ljubo pomlad, ne morem podati cvetja v venec pomladni. Toda vender vam, lepe cvetke, ne zavidam krasote. Vsak večer, ko solnce zahaja, pravim si, da se mene nebeški Oče spominja prav tako kakor vas. Ponočna rosa, mili solnčni žarki, jutranja pesem skrjančeva, krotka sapica me razveseljuje prav tako kakor vas. Res, čutim da se tisti, ki je dal življenje vsem stvarem, ljubeznivo spominja tudi mene, najmanjše stvarce svoje.«

V tem hipu se približa Devica z detetom kraju, kjer je bila rastlinčica. Lepa rumenolasa plavica, katero je obkrožal nebeški svit, obračala se je veselo proti cvetkam v lepi zeleni travici; nežni prsteci so trgali zlatice, zvončke in potočnice v venec, in usta so govorila: »Ne samo v velikih stvareh se kaže vsemogočnost mojega Očeta. Solnce in zvezde se lesketajo, na sinjem nebu neizmerno veličastno, in vender so tudi cvetke na zemlji priče velikosti Njegove.«

In sedaj zasliši Vzveličar milo pritožbo uboge rastlinčice, katere do sedaj niti ni zapazil med travo, najsi je vender tako zelo želela, da bi se ozrl nanjo Marijin sin. Mili ponižni glasovi mu ganejo srce. Prikloni se zopet v mah in spregovori milo tolažilno: »Mimo tebe sem šel in nisem te pogledal, mala pohlevna rastlina. V podobi deteta imam tudi človeške slabosti, in vabilo me je to, kar se sveti in kar gaja; zato pa ne zametujem prave krepkosti.

Ponižna drobna rastlinčica, ne bodem te pozabil. Videla si me, ko sem trgal zlatic, zvončke in potočnice in tebe celo zapazil nisem. Globoko te je to ranilo v srce, ali zavidala nisi drugim cveticam. Ne bodi žalostna, odslej bodeš tudi ti imela cvetje in lepe svetle barve.

Ponižna rastlinčica, ne bodem te pozabil. Zlasti ljubim pohlevno srce; tvoja tiha ponižnost me je ganila. Imela bodeš cvet in sad, ki bode najslajši in najprijetnejši izmed vsega sadja. Tvoj sad razveseljuj bogatine in siromake. Ne bodem pozabil tvoje ponižnosti!«

In sedaj pritisne ustnice na pero, katero je vzdignil s prsteci. Neizrečno veselje pretrese rastlinčico, novo življenje se ji vlije v žilicah, in na mestu, kamor so se pritisnile ustnice Vzveličarjeve, prikaže se zagorelrdeč sad, ki razširja prijetno vonjavo okolo sebe. In že osemnajsto let zori jagoda, ter razveseljuje in krepča ljudi po vseh krajih.