Zakaj je vsak dren kriv?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj ima breza belo lubje? Zakaj je vsak dren kriv?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj je drevje grčavo?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Minila je ledena zima, in nastopila je prijetna pomlad. Vzbudile so se iz zimskega spanja živali in živalce, ki nam oživljajo gorke poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je jel gibati v svojem brlogu, v katerem je prespal vso zimo. Rad bi bil podremal še nekoliko, ali prazni želodec ga je opominjal, da je spal dlje nego jedno noč. Zleze torej iz brloga in si gre po hrano. Toda stric mrmrač so se vzbudili nekam prerano. Še cvetja ni bilo videti nikjer, kaj li sad? V tej nadlogi ga sreča lisica. Medved ji potoži svojo nadlogo, in zvita lisica, od nekdaj medvédu gorka, pripravljena je precej zvesti ga na led.

»Prav žal mi je,« pravi zvita tetka, »da vam precej ne morem postreči z ničimer, mani sami se tudi tako godi; vse sem že prevohala, toda nikjer ni nič dobiti. Samo tam-le sem dobila drevo, ki že najlepše cvete, tam bode najprej sad. Srčno rada vam ga prepustim.«

Nato odvede medveda pod lepo cvetoči dren in pravi: »Le tu ostanite in počakajte sadu; saj vidite, da druga drevesa niti ne cveto; gotovo bode tu najprej kaj dobiti. Jaz pa grem dalje, dokler ne najdem prav takega drevesa.«

Lisica odide in skoro najde drugje živeža dovolj; trapasti kosmatinec pa sede pod dren in čaka, kdaj bode padalo zrelo sadje na tla. Toda sadu le ni bilo. Jesen se že bliža koncu, ko pride lisica zopet po tej poti. Kar ogleda medveda še vedno pod drevesom sedečega. »Kaj pa delate, strijc?« vpraša ga.

»I, obetanega sadu čakam,« odgovori ji medved unejevoljen, »pa ga le ni.«

Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: »Oj, hudobno drevo, ki vam neče dati sadu! Glejte jesen je že minila, skoro vam bode zopet treba iti spat; pa še sedaj niste dobili sadu! Jaz sem ravnokar pojedla poslednjo letošnjo hruško.«

To začuvši, skoči medved razkačen na drevo, in mu povije vse veje tako, da so še sedaj krive.