Zakaj je osel neumen?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zakaj se konj stresa? Zakaj je osel neumen?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj ima osel križ na hrbtu?
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Osel je bil do konca najpametnejši izmed vseh živali, in tudi glas mu ni bil nič slabši od konjskega. Ko je Noe naredil ladjo in so šle vanjo tudi živali, vpraša Bog osla, ki se ne gane, kaj čaka, da ne gre v ladjo. Osel odgovori: »V tako čudni omari še nisem bil nikoli in vanjo nikoli ne pojdem!« Bog veli: »Saj tudi druge živali še niso bile nikoli v nji, pa se nobena ni branila.« Osel reče: »Jaz delam zase, druge pa zase. Ta nerodna ladja se utegne razbiti; kako se rešim, če bodem v nji zaprt?« Bog ga tolaži: »Ne boj se! Le poglej, kako debela so bruna in kako čvrsto so zbita! V taki ladji vožnja ni nevarna.« Osel pa odgovori: »Če bi bilo to res, kar govoriš in kar kažejo oči, ali kdo ve, kakšen je ta-le most, po katerem je treba iti v ladjo?« Bog pravi: »Če je nesel slona in druge težke živali, menda se tudi pod teboj ne podre. Toda, če ne verjameš, potiplji s sprednjimi nogami, pa se prepričaš sam, kako trdne so mostnice in tudi podpore.« Osel zagodrnja: »Mostnice in podpore naj so trdne, kolikor hočejo, meni se pa vendarle zdi, da poginem, če se dam zapreti v ladjo.« Bog ga nagovarja še jedenkrat in mu reče: »Ne bodi tako uporen! Saj te bodem skrbno pazil in te varoval, da ne izgubiš ni jedne dlake, nikar življenja!« Osel se odreže: »Jaz ne grem, pa ne grem. Rajši se dam ubiti!«

Bog se naveliča poučevati modrijana, zapre ladji vrata, in voda začne prihajati. Skoro je osel ves moker in sedaj bi rad šel v ladjo, ali prepozno je. Plava do bližnjega griča, z griča do visoke gore, ali voda zalije tudi goro, pa je treba spet dalje plavati. Strašno je rigal, pehal, in se premetaval po valovih, ki so zagrnili tudi najvišje hribe. Bog je hotel oslovski red ohraniti, zato ni dal poginiti plavajočemu oslu. Ali ko se voda spet uteče, tedaj je od strahu, truda in lakote tako zbegan, da ostane popolnoma brez uma. Neumni so tudi njegovi nasledniki. Od vednega riganja mi je grlo tako ohripelo, da dela sedaj njega grdi glas vsakemu živemu ušesu strah in bolečine.