Zakaj in Vprašaj

LUKNJA

ZAKAJ: Zakaj se tukaj nikamor ne vidi? Popolnoma nikamor. Čisto nikamor. Zakaj se ne? Če imam obraz obrnjen v tla, vidim samo tla. Zakaj so tla tako spraznjena? Nič ni na njih nastlanega. Samo smetke so. Hej, kdo pa je tole? Kdo lomasti tu naokrog?

VPRAŠAJ: Tukajle je nekoč živela mačka, ki je tako predla, tako neznansko in močno, da me je pod rebri suvalo, kadar sem jo zaslišal. Tako močan glas je imela, da sem bil zmeraj čisto oglušen od njenega drdranja. Kadar pa je zamijavkala, me je v kosteh špikalo od njenega glasu. In če je zapihala, je nastal tak vihar, da se je drevje lomilo v hosti, in da je človeškim hišam odnašalo strehe. V hipu. Kot bi pihnil. Vprašanje je, kje je zdaj . . .

ZAKAJ: ta mačka. Zakaj pripoveduje kar naprej te svoje stare in iste zgodbe? Če si zamašim ušesa, ga sploh ne slišim. Takole. Zakaj ga ne slišim z zamašenimi ušesi? Prej pa sem ga slišal. Razločno sem ga, ko je kvasil svojo neskončno mačjo zgodbo. Zakaj? Zakaj ga ne slišim zdaj?

VPRAŠAJ: Sem vedel, da bo začel žužnjati. Kadarkoli pripove¬dujem kakšno zgodbo, žužnja. Vprašanje je, zakaj žužnja. Hej!

ZAKAJ: Te ne slišim.

VPRAŠAJ: A me vidiš?

ZAKAJ: Ne, te ne.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj me ne.

ZAKAJ: Ker mižim. Zato.

VPRAŠAJ: Ne slišiš me, pa mi odgovarjaš. Vprašanje je, zakaj.

ZAKAJ: Saj ne tebi.

VPRAŠAJ: Vprašanje je , s kom govoriš.

ZAKAJ: Z enim.

VPRAŠAJ: S katerim?

ZAKAJ: Z enim.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, s katerim enim.

ZAKAJ: Z enim drugim.

VPRAŠAJ: Če pa sem jaz drugi.

ZAKAJ: Ne, prav zdajle govorim s tretjim.

VPRAŠAJ: Jaz sem tretji.

ZAKAJ: Ta, s katerim govorim, je četrti.

VPRAŠAJ: Ne boš me. Jaz sem četrti. In peti sem.

ZAKAJ: Je že sesti.

VPRAŠAJ: Jaz pa sem šesti, sedmi, osmi, deveti, deseti in dvanajsti.

ZAKAJ: Imam te. Ujel sem te! Govorim z enajstim. Enajsti pa je v luknji.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, v kakšni. Kje je tukaj kakšna luknja?

ZAKAJ: Med deset in dvanajst je luknja. Hotel si jo preskočiti. Kar poglej se. Kar potipaj se. V luknjo si padel. V enajsto luknjo. Notri te imam.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če bom mogel ven. Sam že ne. Vprašanje je, če mi bos pomagal.

ZAKAJ: Zakaj bi ti pomagal ? Enajst je enajst. Zakaj pa je potlej enajst? A ni zato, da ti padeš noter? Notri si. Spravljen si. Pokrijem te. Zasujem te. Zalijem te, da ne bos žejen. Prsti ti prinesem, da boš zrasel. Ampak ne ven iz luknje. Ne ven iz enajste. Moj si. Nate se usedem. Te varujem. Te krotim, da ne moreš migati, da ne moreš švigati. Tako.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kako pridem ven.

ZAKAJ: Zakaj je treba vprašati vprašanje? Zakaj?

VPRAŠAJ: Saj. Zvijem se v klobčič in zaspim.

ZAKAJ: Moj si. Na pamtivek. Kaj je že to: pamtivek? Da ni kakšna žival. Ali kakšen človek. Ali kakšen voditelj. Ali kakšen telovaditelj. Ali žuželka. Ali riba. Ali kakšen ko¬mandant. Ali rastlina. Hej, ti: kaj je to, pamtivek.

VPRAŠAJ: molči.

ZAKAJ: Čudno. Nekaj sem te vprašal. Zakaj molčiš? Če boš molčal, se ne bom več pogovarjal s tabo.

VPRAŠAJ: Če molčiš, še desetim odgovoriš.

ZAKAJ: Zakaj desetim? Zakaj vsem desetim? Kje pa jih je deset tu naokoli?

VPRAŠAJ: Kar poglej, koliko jih je. Vprašanje je, če jih znaš prešteti.

ZAKAJ: jaz sem sam, ne pa deset. En sam Zakaj sem.

VPRAŠAJ: Spusti me iz luknje.

ZAKAJ: Zakaj bi te?

VPRAŠAJ: Zakaj prismuknjeni, spusti me! Izdal si mi svoje Ime.

ZAKAJ: Kaj bo pa zdaj? Ko ima moje ime?Mi bo preštel kosti, me obesil za pete?Zakaj za pete? Zakaj kosti?Mi bo oprtal oprtnik? Zakaj pa oprtnik? Kakor kak smrtnik. Zakaj pa smrtnik? Zaradi rime? Zaradi rime se smola me prime. Zakaj zaradi imena. Saj ime ni krivica nobena. Zakaj pa krivica? Krivica tatica. Zakaj pa tatica? Zakaj! Le zakaj?

VPRAŠAJ: Spusti me ven.

ZAKAJ: Zakaj bi te spustil?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj me ne spustiš. Zakaj?

ZAKAJ: Zakaj si se skotalil v luknjo?

VPRAŠAJ: Enajsto luknjo?

ZAKAJ: Enajsta luknja je najbolj tesna, najbolj zabita, najbolj pokrita.

VPRAŠAJ: Ampak jaz sem tvoj lastnik.

ZAKAJ: Lastnike je treba varovati, da se jim karkoli ne zgodi. Da so v luknjah tesno pokriti, varno skriti. Da jih ne zavohajo nobeni vohljači.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če ni treba spoštovati lastnikovih želja.

ZAKAJ: Zakaj pa si lastnik? Mar si lastnik zemljišča? Parkirišča? Pokopališča?

VPRAŠAJ: Lastnik tvojega imena sem. Zaradi imena te imam v lasti in pokorščini.

ZAKAJ: Nesreča preteča. In kaj boš z mojim imenom? Ga boš napisal? Ga boš narisal? Ga boš na kruhek namazal? Ga boš počečkal?Ga sestrigel? Ga zagnal v veter?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj se izmikaš, Zakaj? Ukazujem ti, da me spustiš iz luknje, da bom letal, da bom skakal, da bom žvižgal, da bom pel.

ZAKAJ: A tako. Spolnjujem vaš ukaz, vaše žvižgajoče ukazništvo.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj sem ti moral ukazati, da si spolnil moj vprašanjski ukaz. Vprašanje je, zabubljena suženjska bubica.

ZAKAJ: Zakaj je vprašanje suženjska bubica?

VPRAŠAJ: Zato ker te bo ta bubica bubala.

ZAKAJ: Kako me bo bubica bubala?

VPRAŠAJ: Tako te bo bubala, da me bo morala ubogati.

ZAKAJ: Zakaj te bo bubica morala ubogati?

VPRAŠAJ: Ker sem poglavar tvojega imena. /Zavpije/ Zakaj!

ZAKAJ: jejžešna, kako si me prestrašil.

VPRAŠAJ zavpije: Zakaj!

ZAKAJ: Zakaj me strašiš?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj. /Zavpije/ Zakaj!

ZAKAJ: Ja! Kaj naj zdaj?

VPRAŠAJ: Vprašanje je. Ti se nič več ne bojiš?

ZAKAJ: Samo ušesa me bolijo od tvojih zakajev.

VPRAŠAJ: Je vprašanje, kaj naj s tabo zdaj, Zakaj.

ZAKAJ: Zakaj bi kaj?

VPRAŠAJ: Zato, Zakaj.

ZAKAJ: Zakaj zato?

VPRAŠAJ: Ker je tako, Zakaj.

ZAKAJ: Zakaj je tako?

VPRAŠAJ: Drugače ne bo šlo.

ZAKAJ: Zakaj pa drugače?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj tako in nič drugače.

ZAKAJ: Potem pa kar tako, če nič drugače.

VPRAŠAJ: Potem pa greva, ne? Zakaj?

ZAKAJ: A kar na lepem? A kar zdaj?

VPRAŠAJ: Kar na lepem. Kar zdaj, Zakaj.

ZAKAJ: Greva kar na lepem. Kar na grdem. Kar zdaj. A zakaj?

VODA

ZAKAJ: Tole, kar je tukaj, je voda.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, ali bova šla skoz vodo.

ZAKAJ: Zakaj bi šla skoz vodo?

VPRAŠAJ: Zato, ker je na poti, Zakaj.

ZAKAJ: Ali je na poti? Kaj pa če je napoti?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kakšna razlika tukaj nastopi.

ZAKAJ: Če je na poti, potem greva po poti. Kaj pa če je napoti?

VPRAŠAJ: Če je na poti, jo prehodiva. Če je napoti, jo prebredeva.

ZAKAJ: Aha. Torej jo prehodiva. Čofota voda. Ej, vdira se.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če se vdira voda v vodo, ali se ti vdiraš v vodo. Tukajle je čez glavo.

ZAKAJ: Zakaj pa dere voda? Zakaj pa me odnaša in spodnaša?

VPRAŠAJ: Saj. Vprašanje je, če ta voda ni napoti.

ZAKAJ: Seveda je napoti. Voda, ki je napoti, dere in odnaša, tako kot naju zdajle.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kje si.

ZAKAJ: Sem, kjer sem. jaz sem. Zakaj tebe ni? Kje si ti?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če se nisem ustavil.

ZAKAJ: Zakaj pa zdaj to vprašanje?

VPRAŠAJ: Zato, ker ne morem migati.

ZAKAJ: Zakaj ne hodiš, če ne moreš migati?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če me ni zasulo.

ZAKAJ: Če ne moreš migati in če te je zasulo, če ne moreš niti hoditi, potem si mrtev. Zakaj si mrtev?

VPRAŠAJ: Če bi me skopal ven, da bi mogel migati in se premikati, bi ne bilo vprašanje, če sem mrtev.

ZAKAJ: Počakaj, da se ustavim. Da se oprimem. Če te skopljem ven, ali mi daš nazaj ime?

VPRAŠAJ: Saj ga imaš. Zakaj, sam ves, da si Zakaj.

ZAKAJ: Če mi ga daš nazaj, ne bos več moj posestnik.

VPRAŠAJ: Da ne bom več? Seveda ne posestnik, ne gruntar tvoj. Spravi me ven. Spravi me ven!

ZAKAJ: Zakaj pa zdaj kar prec pa ven?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj cincaš. Vprašanje je, kaj še hočeš od mene. Zvleci me že ven!

ZAKAJ: Kaj sem že hotel? Saj res. Povej mi svoje ime.

VPRAŠAJ: Vprašaj mi je ime. Odkoplji me že. Hi, hi, hi, hi.

ZAKAJ: Zakaj se hahljaš, Vprašaj? Si me potegnil?

VPRAŠAJ: Nisem. Hi, hi, hi. Kleščasto je in otipava me.

ZAKAJ: A tako. Na, zlezi ven.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj me je otipavalo. Vprašanje je, če me je hotelo pojesti. Vprašanje je, če je ugotovilo, da sem neužiten. Vprašanje je, zakaj živi v luknji.

ZAKAJ: A tistile? Tistile je potočni rak. Zakaj le zdaj beži? Zakaj se pa mene boji?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če zna poštevanko sedem. Vprašanje je, če sploh ve, kdaj se je rodil France Prešeren. Stavim, da ne ve, kdo je napisal Cmokavzarja in Ušperno. Zato beži. Zato se boji.

ZAKAJ: Zakaj ustrašil se je, ker ne ve, zakaj žabe ne letajo. Zato beži.

VPRAŠAJ: Saj res. Vprašanje je, zakaj.

ZAKAJ: Zato ker se jim plavalna kozica ni razvila v letalno kozico. Kot pri netopirjih. Zato.

VPRAŠAJ: Aha. Ti, kdo pa je tale?

ZAKAJ: Kateri?

VPRAŠAJ: Tistile, ki gleda iz luknje in nekaj žveči.

ZAKAJ: Brke ima. Ne gleda prijazno.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če ne prežveči sproti vsake svoje misli. Le katero misel žveči zdajle? Vprašanje je, če tole ni krap.

ZAKAJ: Zakaj krap? Zakaj ne mrož?

VPRAŠAJ: Ker krap je krap in mrož je mrož. Zato.

ZAKAJ: Kako je švignila!

VPRAŠAJ: Postrv. Tik moje glave. Greva naprej.

ZAKAJ: Ti kar pojdi.

VPRAŠAJ: A ti pa ne? A ti bos kar tu ostal?

ZAKAJ: Ne morem. Me je ujelo. Me drži. Me ne spusti.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kaj te je zgrabilo. Da potipam. A, školjka ti je priprla nogo. Poslušaj zdaj staro modrost, trdo kot kost: Če školjka te pograbi za nogo, utrgaj jo in v svet podaj se z njo.

ZAKAJ: Zakaj naj jo utrgam? Zakaj se naj po svetu z njo podam? A školjke rade popotujejo?

VPRAŠAJ: Strašno rade. Samo na ta način si ga lahko ogledajo.

ZAKAJ: A grejo rade v gledališče?

VPRAŠAJ: V gledališče grejo najrajši.

ZAKAJ: jaz pa ne. Sploh ne maram gledališča. Zjokal bi se v gledališču. Od dolgega časa.

VPRAŠAJ: A si že bil kdaj v gledališču?

ZAKAJ: Nikoli. In nikoli ne bom.

VPRAŠAJ: Školjka, ki pride v gledališče, zazija ad veselja.

ZAKAJ: Naj kar zija, če hoče. jaz že ne bom zijal.

VPRAŠAJ: Škoda. Školjka zazija in spusti nogo, katero je držala samo zato, da bi jo noga prinesla v gledališče za zazijat.

ZAKAJ: A, saj res. Taka se je znebiš.

VPRAŠAJ: Seveda, samo taka.

ZAKAJ: Ali je tukaj v veliki bližini gledališče?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj v veliki bližini.

ZAKAJ: Zato ker noga, obuta v školjko, težko pešači na velike razdalje. Ali je kje čisto blizu?

VPRAŠAJ: Kilo in še kilo in tono metre daleč je.

ZAKAJ: Kaj bova zdaj?

VPRAŠAJ: Narediva podvodno gledališče za školjke.

ZAKAJ: A kar tukaj? A kar zdaj?

VPRAŠAJ: Kar. 5aj sva pod vodo.

ZAKAJ: Pa ti?

VPRAŠAJ: Kaj?

ZAKAJ: Si že bil v gledališču?

VPRAŠAJ: Vprašanje na mestecu. še nikoli.

ZAKAJ: Zakaj pa praviš, da školjke rade hodijo v gledališče?

VPRAŠAJ: slišal sem, da pridejo tja in so taka ganjene, da jočejo bisere.

ZAKAJ: Bisere! Ali spustijo nogo, ki jo držijo?

VPRAŠAJ: Tako so raznežene, tako mehke, da spustijo vse in vsakogar.

ZAKAJ: Kar naredi ga, gledališče.

VPRAŠAJ: Tukaj sem jaz. Tukaj so vrata. Tale črta. Tu prideš ti. Ti si gledalec s školjko. Pripelješ jo v gledališče. Tukaj se usedeš in vzdigneš školjko. Taka da vidi. Da gleda. Ponovi.

ZAKAJ: Tukaj sem jaz. Pricapljam skoz to črto in pridem tja, kjer si ti in se vsedem in vzdignem nogo tako, da školjka vidi.

VPRAŠAJ: Prav si povedal. Naredi tako. Dragi gledalci našega gledališča, videli boste predstavo o tem, kako sem dvakrat padel v jamo in kako me je obakrat rešil moj prijatelj Zakaj. Preden vzdignemo zaveso, vam moram povedati, da je med vami nocoj školjka iz starinskega rodu lupinarjev in da je ta školjka od vznemirjenosti, ker bo videla predstavo, zgubila biser. . .

ŠKOLJKA: Kje je? Kje je biser, ki mi ga je podarila praprapra¬ babica. Sem z njim! Moj je!

ZAKAJ: Spustila me je! Spustila me je in se odškoljkala stran!

VPRAŠAJ: Kaj je vpila?

ZAKAJ: Govorila je nekaj takega kot klap, klemp, klip, škrk. In že je ni bilo več.

VPRAŠAJ: Imenitno. Posrečilo se je. Greva.

ZAKAJ: Hočem predstavo! Hočem predstavo!

VPRAŠAJ: Si ga slišal? Saj ne maraš gledališča, ne?

ZAKAJ: Škoda. Zakaj sem to rekel!

VPRAŠAJ: A vidiš? Greva.

JAMA

VPRAŠAJ: Poglej, kakšna lepa jama.

ZAKAJ: Sploh ni lepa. Sploh ni svetla. Zunaj je svetleje.

VPRAŠAJ: Kar počasi. Počasi bos spregledal.

ZAKAJ: Zunaj je suho in ravno. Tukaj je vlažno.

VPRAŠAJ: Vlaga škodi samo kostem.

ZAKAJ: Saj prav zato. Uboge kosti.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kako misliš. Da škodi kostem, ki jih nimaš?

ZAKAJ: Če jih nimam jaz, jih imajo drugi.

VPRAŠAJ: Kateri drugi?

ZAKAJ: Ljudje jih imajo pa otroci pa živali.

VPRAŠAJ: Zakaj vmešavaš vso to zverjad med naju?

ZAKAJ: Zakaj! Zato ker imajo kosti.

VPRAŠAJ: Ali bos rekel, da te bolijo njihove kosti?

ZAKAJ: Pa še kako. Trgajo me njihove golenice, nadlaktnice, podlaktnice pa sklepi. Njihovi sklepi me strašansko trgajo.

VPRAŠAJ: Zmišljaš si zato, da bi ne sel nikamor.

ZAKAJ: Seveda, nikamor. Nikamor je najvarnejši in najprijetnejši kraj na svetu. Nikamor ne piha, ne grize, ni vroč, ni mrzel. Nikamor traja mesce in leta in se čisto nič ne spremeni. Nobenih lukenj ni tam, kjer je nikamor, nobenih kamnov, ne školjk, nobene hoje navzdol in ne navkreber.

VPRAŠAJ: Prebivalci nikamorja sedijo dneve in dneve in se ne premaknejo.

ZAKAJ: Sploh ne sedijo, ampak lezijo. Tisti, ki vstane, ni več v nikamorju.

VPRAŠAJ: Spustiti se mora navzdol v jamo.

ZAKAJ: V temno, zoprno jamo brez vsakršnih prebivalcev. Posebno brez takih, ki lezijo. Spotaknil sem se! Jejhata, drsim!

VPRAŠAJ: Kam si zginil? Zakaj? Kje čofotaš? In v čem?

ZAKAJ: V vodo me je odneslo.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, ali je voda stoječa, ali je deroča.

ZAKAJ: Deroča je, ker ne stojim v njej, ampak se derem.

VPRAŠAJ: Oprimi se kakšne reči.

ZAKAJ: Ni nobenih reči. Samo drvenje je. Drvenje ni reč.

VPRAŠAJ: K bregu splavaj!

ZAKAJ: Ni nobenega brega. Samo voda je in luknja je, da gre voda skoznjo.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če misliš, da moraš skoznjo.

ZAKAJ: Skoznjo je brez postanka. Skoznjo se gre samo skoz¬ njo.

VPRAŠAJ: Ko bos skoznjo, se oprimi kakšne reči.

ZAKAJ: Ko si skoznjo, sploh ni nobenih skoznjatih reči.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če ni neskoznjatih.

ZAKAJ: Kakšne pa so neskoznjate?

VPRAŠAJ: Neoprijemljive. Primi se neoprijemljivih reči.

ZAKAJ: Juuu, kako me nese! Neoprijemljivih? Tukaj visi ena taka neoprijemljiva reč.

VPRAŠAJ: Primi jo!

ZAKAJ: Jo že držim.

VPRAŠAJ: je trdno? Te drži?

ZAKAJ: Ne. Cvili.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če to ni neumnost. Če je reč, ne cvili.

ZAKAJ: Cvili. Cvili. In frfota.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če ni zares neoprijemljiva reč. Kako frfota ?

ZAKAJ: Kožnato, puhasto frfota.

VPRAŠAJ: Je ptič?

ZAKAJ: Ne, ni ptič, saj nima kljuna.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj leta. Gotovo je ptič.

ZAKAJ: Ne, ni. Ima ušesa in nima perja.

VPRAŠAJ: Kje pa si zdaj?

ZAKAJ: Tukaj.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kje tukaj ?

ZAKAJ: Tukaj zgoraj. Nad tabo sem.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kako si prišel gor.

ZAKAJ: Tale cvileča neoprijemljiva reč me je vzdignila in me pripela sem.

VPRAŠAJ: Kako pripela? S čim pripela?

ZAKAJ: Sebe je pripela. Obesi la sva se na steno.

VPRAŠAJ: Ali ne moreš dol?

ZAKAJ: Ne.

VPRAŠAJ: Ali te drži?

ZAKAJ: Ne.

VPRAŠAJ: Povej že enkrat, zakaj nočeš dol, Zakaj?

ZAKAJ: Saj hočem.

VPRAŠAJ: Potem pa pridi.

ZAKAJ: Ampak si ne upam.

VPRAŠAJ: Skoči. Saj se ne bos udaril.

ZAKAJ: Skočim naj? Pa če se pokvarim?

VPRAŠAJ: Ne bos se. Poskusi.

ZAKAJ: Prav. Ampak samo poskusi I bom.

VPRAŠAJ: Le daj !

ZAKAJ: Me pobere.

VPRAŠAJ: Kam si skočil?

ZAKAJ:' Trkolikal se je.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj taksne bedarije. A, tukaj si. Si cel?

ZAKAJ: Se je prelomil. Se je zavrtel?

VPRAŠAJ: Kdo se je prelomil? Se zavrtel?

ZAKAJ: Tisti skočil. Udaril bumf. Bumf ga je pokvariI.

VPRAŠAJ: Kdo je pokvaril katerega bumfa?

ZAKAJ: Ne bumfa. Nic bumfa bumfnil. Njega je. Tega je, tistega je pokvaril. Ga potempljati.

VPRAŠAJ: Koga bos potempljal? A po nogah? A po glavi?

ZAKAJ: Mene bo potempljal. Mene bo?

VPRAŠAJ: Kdo te bo?

ZAKAJ: Ti ga bo.

VPRAŠAJ: S cim ga bom?

ZAKAJ: Ona ga navila, potempljala, potolkla.

VPRAŠAJ: Sedi. Zberi se. Katera ga bo navila, potolkla, potempljala?

ZAKAJ: Ona. Ona ga. Ona ga je.

VPRAŠAJ: Katera ona? Kje je kakšna ona?

ZAKAJ: Ti. Ti rekla. Ti obljubila. Ti sopotnica.

VPRAŠAJ: Nisem nikakršna -tnica.

ZAKAJ: Sopotnica, ne-tnica. Kje bo kakšna -tnica.

VPRAŠAJ: Tnica je sopotnica. Tnik je sopotnik. Jaz sem tnik pa pika.

ZAKAJ: Tnikpapika ti ne bila. Nimaš tnika ne pika.

VPRAŠAJ: Govoriš kot dveletni zakajček.

ZAKAJ: Dveletni zakajčki so jokali.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, zakaj jokaš.

ZAKAJ: Dveletni zakaj bi ven!

VPRAŠAJ: Saj sva že zunaj. Prestopi se pa prekobali se pa boš zunaj.

ZAKAJ: Ne prestopnik. Ne prekobalčnik. Tale ne.

VPRAŠAJ: Saj nisi. Ti bom pomagal. Te bom za obe roke ven potegnil. Tako.

GORA

ZAKAJ: Zakaj si vstopila v to razpočnico?

VPRAŠAJ: To je razpoka, ne pa razpočnica.

ZAKAJ: To nič ne poka.

VPRAŠAJ: Kdo je rekel, da poka?

ZAKAJ: Kadar to ne poka, je razpočnica. Razpoka poka.

VPRAŠAJ: Raje glej, kod hodiš.

ZAKAJ: A če ne gledaš?

VPRAŠAJ: Padeš in se spodaj razbiješ.

ZAKAJ: V kaj se razbije?

VPRAŠAJ: Razbiješ se na koščke.

ZAKAJ: Ne razbije se na koščke, on se na kosce.

VPRAŠAJ: Kje vidiš kakšne kosce?

ZAKAJ: Kosijo kosci.

VPRAŠAJ: Kaj kosijo.

ZAKAJ: Kosijo koščke kamenja.

VPRAŠAJ: Preskoči to razpoko. Bas?

ZAKAJ: Ti se umaknila. Razpočil sem jo.

VPRAŠAJ: V gorah se ne skače taka. Lahko se zamaješ in padeš.

ZAKAJ; Majejo se smreke tam spodaj, ne pa Zakajoni.

VPRAŠAJ; Od kdaj si zakajon?

ZAKAJ: Nisem kajon. Zakaj si mi rekla kajon. Katera zverca je ta, ki me gleda v oči?

VPRAŠAJ: Pusti jo. To je trpoglavica. Zaščitena je.

ZAKAJ: Zakaj si rekla, zaščitena je? S kom je in 5 cim je zaščitena?

VPRAŠAJ: Ne sme se je trgati in jo prenašati po svetu.

ZAKAJ: Kdo jo puli in jo ujčka?

VPRAŠAJ: Ljudjeji jo pulijo.

ZAKAJ: Ljudjeji? Jaz nisem Ijudjej.

VPRAŠAJ: Ne hodi tam po robu.

ZAKAJ: Kje je kakšen rob? Na hlačah? Si že videla kakšnega Ijuda?

VPRAŠAJ: Tja dol poglej. Sami tamali Ijudjeji so.

ZAKAJ: Zakaj so tam taka na kupu?

VPRAŠAJ: Saj veš. Gledajo naju.

ZAKAJ: A če bom padel?

VPRAŠAJ: Ne nihaj taka objestno.

ZAKAJ: A kat kakšno nihalo? A takole?

VPRAŠAJ: Neznosen si, odkar si Zakajček. Primi se in splezaj čez. Brez neumnosti!

ZAKAJ: Naj jih slečem? Naj jih odložim? Če jih, bojo dol padle neumnosti. In če baja, ali bojo postale umnosti, ko se bojo razbile na kakšni skali?

VPRAŠAJ: Ne klepetaj. Hodi.

ZAKAJ; Klepetajo klopotci. Ne hodijo klopotci. Sedijo na mestecu. Zakaj pa sedijo?

VPRAŠAJ: Pritrjeni so. Zato sedijo.

ZAKAJ: Do kam poka ta razpočnica?

VPRAŠAJ: Do vrha.

ZAKAJ: Kje je vrh?

VPRAŠAJ: Gor, gor, gor.

ZAKAJ: Kaj je gor, gor na vrhu?

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če na vrhu ni vrh.

ZAKAJ: Ampak če je vrh brez vrha?

VPRAŠAJ: Potem se gora imenuje brezvrhovnica.

ZAKAJ: Ali se na brezvrhovnici razpočnica nikoli ne razpoči in zmeraj hodiš? Hej, kdo pa je tale?

VPRAŠAJ: Nikogar ne vidim.

ZAKAJ: Tale, prilepljen na kamen. S krili miga.

VPRAŠAJ: Tale? To je citronski kapus. Prvič ga vidim.

ZAKAJ: Zakaj si rekla citronski kapus, če ga se nisi nikoli videla? Zakaj nisi rekla kapusni citron?

VPRAŠAJ: Kapusni citron ima na zadku dye sivi dlačici. Ne prehitevaj!

ZAKAJ: Rad bi videl, ali je na vrhu se vrh.

VPRAŠAJ: Joj! Zakaj si zakotaliI kamen?

ZAKAJ: Napoti je bil. Na poti dela škodo. Če se trkolika, ne del a škode.

VPRAŠAJ: Tebi ne. Ampak Ijudjeji spodaj?

ZAKAJ: Kaj Ijudjeji! Mar so mu Ijudjeji, ki buljijo vanj! Konec razpočnice. Tukaj se je cisto razpočila. Samo kamni so ostali od nje.

VPRAŠAJ: Vidiš? Spet si zletel.

ZAKAJ: Nekoliko drsi. Nekoliko se vali.

VPRAŠAJ: Za mana hodi in varuj se. Sem ti že rekel.

ZAKAJ: Ne, ne boš sla pred mano. Ta bo prvi.

VPRAŠAJ: Kar daj.

ZAKAJ: Se mu zdi, da vidi vrh.

VPRAŠAJ: Kar naprej.

ZAKAJ: Tukaj ni nobenega vrha.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, kako to misliš.

ZAKAJ: Tako. Stopil sem tja, kjer sem videl vrh, ampak ko sem stopil na vrh, ni bilo nikjer nobenega vrha.

VPRAŠAJ: Vprašanje je, če to ni tiste vrste gora. Zelo redka je. Zelo težko jo najdeš. Samo takrat jo najdeš, če je sploh ne iščeš. Ko hočeš stopiti na vrh, vidiš, da ne stojiš na vrhu. To si moram zapomniti: greš na vrh, a vrha ni. Zlasti ga ni, ko stopiš na vrh.

OBLAKI

ZAKAJ: Naj ga primem za dihalo?

VPRAŠAJ: Ni dihalo. Trobec je.

ZAKAJ: Trobec trobi. Dihalo sope.

VPRAŠAJ: Nič ne trobi in nič ne sope. Primi ga.

ZAKAJ: Držim ga. Kopitlja. Hočem povedati, da je vse štiri vključil v hitrico.

VPRAŠAJ: Prihajam. Ne spusti ga.

ZAKAJ: Zakaj bi ga ne iz rok?

VPRAŠAJ: Imej ga! Drži ga! V rokah ga imej!

ZAKAJ: Stisnjen je v obeh pesteh.

VPRAŠAJ: Kje pa! Glej, kje je že.

ZAKAJ: Kdo je kjepa? Kdo je kjeježe?

VPRAŠAJ: Oblak, a ne?

ZAKAJ: Ni bil noben ane, ampak mož z dihalom pa z brki pa z obrvmi. Dihalo je bilo največje. Zanj sem ga stisnil. Ti pa ane, kjepa, kjeježe. Oblak kakopak, ne kjeježe. Oblak možak. Kakopak. Bi ga ujel, če bi hotel.

VPRAŠAJ: Konjiček! Morski konjiček!

ZAKAJ: Ni konjiček in ni morski. Oblačen je. Slinar je s hišico.

VPRAŠAJ: Vseeno je, kaj je. Moj je. Hop!

ZAKAJ: Kam jo brišeta zdaj in zakaj. Počakaj. Naskočim tega rogatca. Hi, kozliček, pot na noge. Za njo!

VPRAŠAJ: Kje si, Zakaj? Tukaj sem te pustil.

ZAKAJ: Kam si se skrila za te grmade? Kam si se potuhnila?

VPRAŠAJ: A tam si. Bom preskočil to navlako iz oblakov, ki se vleče sem pa tja. Hi, konjiček! Kadi se. Nič ne vidim. Ali ti kaj vidiš, Zakaj?

ZAKAJ: Kam si odšla dol, krevlja? Gor pridi, gor!

VPRAŠAJ: A zdaj pa gor. A prej pa dol. A kje pa je gor, a kje pa je dol, ko se povsod enako kadi?

ZAKAJ: Gor je tam, kjer je moj rogatec, dol je tam, kamor si padla ti.

VPRAŠAJ: Na, zdaj se mi je se ta podrl.

ZAKAJ: Kdo se je razdrl?

VPRAŠAJ: Moj konjiček. Napol se je prelomil

ZAKAJ: Drugega aneta primi, a ne? Drugačnega, boljšega.

VPRAŠAJ: Na tleh sem. Na trdih tleh.

ZAKAJ: Zakaj si na trdih tleh? Zakaj ne poskočiš in ujameš kakšnega bitja, ki leti mimo. Kamele so, krave, trdobučne¬ži, zmaji, puhci. Hočeš kakšnega trdobučneža, da skočiš nanj. Da poletiš. Frrr!

VPRAŠAJ: Na tleh nič ni. Na tleh vse stoji. Samo kakšen pajek je pa kakšna mravlja. Še ptičev ni, se metuljev ni.

ZAKAJ: Ti bi se rada sla slepe miši. Ti bi se skrivala in me potlej naenkrat pofočkala. Saj te poznam, saj sem videl, kakšna si.

VPRAŠAJ: Ne bom te pofočkal. Ne morem te, ker te ne vidim za oblaki. /Tišina/

ZAKAJ: Zakaj si tiho? Zakaj nič ne rečeš?

VPRAŠAJ: Vse tole okrog mene, to drevje, te skale, te soteske, vse je tako veliko.

ZAKAJ: Od tu se ne vidi.

VPRAŠAJ: Vse je tako veliko, jaz pa tako majhen.

ZAKAJ: Si žalostna? Čakaj. Dol skočim. K tebi pridem.

VPRAŠAJ: Ne skači, Zakaj. Ne s te višine. Še bolj se boš pokvaril.

ZAKAJ: Če se pokvarim, se odkvarim. Adijo, rogatec! Hop!

VPRAŠAJ: Kam si padel? Oglasi se!

ZAKAJ: Tukaj sem. Malo me je pretreslo. Malo mi je preštelo vrvice. Si še žalosten? Te je se strah?

VPRAŠAJ: Samo tesno mi je bilo, ko ni okrog mene nič migalo. Nič govorilo. Zdaj je boljše. Zdaj sva skupaj.

ZAKAJ: Skupaj bova korakala pod oblaki. Skupaj je čisto prav. Kam greva zdaj, Vprašaj?

VPRAŠAJ: Zdi se mi, da se ti je premaknilo nazaj. Da se ti je odkvarilo. Vprašanje je, če se ti ni popravilo.

ZAKAJ: Popravilo se mi je, ko sem skočil. Kadar se pokvarim,moram samo skočiti, pa se popravim.

VPRAŠAJ: Glej da se spet ne pokvariš.

ZAKAJ: Ne skrbi. Zdaj vem: skočim in sem popravljen.

VPRAŠAJ: Tudi prej si vedel, pa nisi skočil.

ZAKAJ: Prej? Samo mislil sem, da vem. Zdaj vem zares. Ti, zakaj že sva tukaj?

VPRAŠAJ: Saj res: Zakaj?

ZAKAJ: Zakaj, no, zakaj?

VPRAŠAJ: Če ne veva, zakaj, pojdiva.

ZAKAJ: Zakaj bi ne sla? Zakaj bi ne sla drugam?

VPRAŠAJ: Drugam je zmeraj drugače. Vprašanje je, zakaj ne greva.

ZAKAJ: Drugam je imenitno. Pojdiva že drugam.

konec