Zakaj ima hrastovo listje tako globoke zareze.

← Zakaj imajo srčki srčkasto podobo.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Pripovedka o jablani. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekoč je hotel hudi duh izkušati ljubega Boga. Predrzen nagovori Vsemogočnega, naj mu izpolni vsaj majhno prošnjo. Nasmehoma odgovori Bog: »Zgodi se, vendar šele tedaj, ko izgubi hrastovo drevo vse liste.«

Hudobec je bil sedaj zelo vesel ter je željno pričakoval jeseni. Jesen je nastopila, toda hrastovo listje se je še vedno močno držalo drevesa.

»Huda zima je bode otresla«, se je tolažil hudobec. Toda zimski čas je prišel, a listi so se še vedno trdno držali vej, dasi so bili že čisto rumeni in suhi.

Zdaj je hudobec tolažil, rekoč: »Spomladi dobode vsako drevo novo listje in staro odpade.«

A tudi zdaj je splavalo peklenščku upanje po vodi. Hrast je dobil novo, nežno listje, in šele, ko je to nekoliko vzraslo, je odpadla stara suhljad prejšnjega leta.

Zdaj je spoznal, da se mu njegova želja ne bode izpolnila, zakaj hrast nikoli ne izgubi vsega listja ob enem.

To ga je tako razsrdilo, da se je ves besen zagnal v hrastovo drevo ter mu s kremplji razdrapal vse listje.

Poslovenil A. K.