Zakaj živi jazbec v jazbini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lonček, kuhaj Lonček, kuhaj
Zakaj živi jazbec v jazbini
Ruska pravljica
Ježu se je mudilo
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


ZAKAJ ŽIVI JAZBEC V JAZBINI

Dolgo dolgo je že od takrat, ko so živali živele brez repov. Rep je zrasel na levu, kralju vseh kraljev. Živali pa so se braz repov kaj slabo počutile. Pozimi je še šlo, a poleti so se komaj otresale obadov in mušic. S čim naj se jih ubranijo?

Ko je kralj lev zvedel, kako trpijo njegove živali, je ukazal, naj pridejo vse živali k njemu in dobile bodo rep. Kraljevi sli so se razšli po vseh deželah in klicali živali pred kralja.

Trobente so veselo trobentale, po bobnih so tolkli na vso moč, da ponoči nihče ni zatisnil oči: Vsi po repe h kralju levu!

Najprej so srečali volka in ga poslali k levu, nato so povabili še osla in jazbeca, lisico in kuno in divjo svinjo in srnjaka, vse živali so vabili h kralju.

Le medveda niso mogli najti, čeprav so ga iskali na vse kriplje. Navsezadnje so ga odkrili v njegovi zimski votlini, kjer je še spal zimsko spanje. Pocukali so ga, prebudili in mu ukazali, naj se koj odpravi na pot, da bo dobil rep.

Počasi se je medved odpravil na pot, cop-cop-cop je tacal skozi grmovje in vrtel smrček na vse strani, da bi zavohal, če je že kje kaj medu. Šel je mimo lipe in, poglej, v lipinem duplu so si čebele naredile divji panj. Medved je splezal po deblu in se najedel medu s satjem vred. Uh, kako je bilo sladko! Splezal je z lipe in zagledal, kako si je kožuh umazal z medom. Kaj pa zdaj?

Medved je odhlačal k potoku in si pošteno opral medeni kožuh. Sonce je toplo sijalo in medved je splezal na hribček, da bi se posušil. Bilo je tako prijetno, da je koj zaspal in na ves glas zasmrčal.

Medtem so se živali že zbrale pri levu. Prva je pritekla lisička brez repa in je zaklicala:

»Gospod lev, kralj živali, jaz sem prva pritekla, ko si nas poklical. Zato mi dovoli, da si izberem rep, ki mi bo najbolj všeč.«

Zakaj pa ne? Kralju je bilo vseeno, kakšen rep si bo izbrala. »Kar izberi, lisica, kar izberi,« je kimal, »tistega vzemi, ki ti najbolj všeč.«

Prebrisana lisica je pobrskala v kupu repov in nato izbrala največjega in najbolj košatega. Potem jo je brž pobrisala, da si kralj ne bi premislil. Še zahvaliti se je pozabila.

Koj za lisico je priskakljala veverica. Poiskala si je kar čeden rep, le malo manjši je bil kot lisičin. Potem je prišla še kuna in je dobro izbrala.

Jazbec je vzel debel, širok rep.

Konj je poiskal rep s trdimi dlakami, in ko si ga je pritrdil, je udaril z njim najprej na levo, nato na desno stran. »Dobro tolče! Zdaj naj le pridejo muhe in obadi, vse bom potolkel,« je rekel in zdirjal na trato.

Nazadnje je prišel še zajček.

»Kod si le hodil,« ga je vprašal kralj. »Poglej, samo tale repek je še ostal.«

»Saj bo ravno pravšen zame,« je rekel zajček. »Lahko ga bom nosil in lahko bom pobegnil volku in psu.«

In zajček si je zataknil repek, kamor sodi, parkrat poskočil, se zavrtel sam okoli sebe in zdirjal domov.

Medtem je medved spal in smrčal. Šele proti večeru se je zbudil. Spomnil se je, da bi moral biti že zdavnaj pri kralju, če bi hotel dobiti svoj rep.

Sonce je že tonilo za hribi in medved se je pognal v dir in je tako tekel, da se je ves spotil. Slednjič je pridrvel pred kraljevi stan, a nikogar in ničesar, nobene živali več, nobenega repa več.

»Ojej, kakšna smola,« je žalostno zabrundal kosmatinec. Vse živali bodo imele repe, jaz pa nič! Za zmeraj bom ostal brez repa!«

Slabovoljen in jezen se je medved zasukal in namenil nazaj proti svojemu gozdu.

Ko je žalosten tacal naprej, je zagledal jazbeca. V krogu se je vrtel okoli sebe, ogledoval svoj rep in se ga veselil.

»Hej, jazbec! Le čemu rabiš takle velik rep?« je zaklical medved.

»Kar meni ga daj!«

»Kaj pa misliš, boter medved?« je rekel jazbec. »Le kako naj se ločim od svojega lepega repa?«

»Če mi ga ne boš dal zlepa, ti ga bom vzel zgrda,« je zagodrnjal medved in položil svojo težko taco na jazbeca.

»Ne dam, ne dam,« je rjul jazbec in jo pobrisal.

V medvedovi taci pa je ostalo malo dlake in zadnji konček jazbečevega repa. Medved je obdržal repek in ga ima še zmeraj, jazbec se pa še dandanašnji skriva pred medvedom v svojo jazbino.

Ruska pravljica