Zajec in lisica: slovenske basni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

20. 10. 2009

Zajec in lisica[uredi]

Vol in muha

Vol je ves dan oral, muha pa je sedela na njegovi glavi in klicala: »Dajmo! Še! Potegni! Obrni!« - Kar naprej ga je popravljala in mu brenčala okoli ušes. Če bi mogel, bi jo odgnal, a kaj, ko muha nikdar ne odneha. Tako jo je prenašal ves dan, še domov sta odšla skupaj. Vol se je utrujen zatekel v hlev, muha pa je zletela k svojim prijateljicam. »Kje si bila? Kaj si počela? Ves dan te ni bilo na spregled,« so radovedno spraševale druge muhe. »Ah,« je rekla in se sesedla na klop, »težek dan je bil. Celo njivo sem zorala.«

Medved in čebele

Medvedu se je zahotelo, da bi jedel med. Stopil je do čebelnjaka, a še preden se je dobro lotil, ga je ena od čebel pičila v uhelj. »Kaj?!« se je razjezil medved, »Ti se spraviš nadme, nad medveda?!« Tako je bil hud, da je udaril po čebelnjaku in ga podrl. Zdaj je šele videl! Iz čebelnjaka se je vsulo na stotine čebel, in so pikale in pikale in jim ni mogel uiti. Tako je spoznal, da se nadloga, če vanjo drezaš, le še poveča.

Zajec in lisica

Lisica se je postarala, nič več ni mogla na lov. Poležavala je pred hišo, pa je mimo pritekel zajček. »Usmili se, zajček, tako sem lačna. Naberi mi malo trave, da se najem,« je prosila lisica. A zajček? »O, ne,« je rekel, »tebi ni do trave. Mene hočeš!« - In je pobegnil. Prevečkrat je slišal njene zvijače, da bi ji verjel.

Leni pes

Bila je zima, povsod sneg, povsod led, in psa je zeblo do kosti. »Zakaj nimam hiše?« si je mislil. »Ko bi jo imel, me ne bi zeblo. Na toplem bi spal, še vedel ne bi za ta ostri veter. Ja, takoj spomladi si postavim hišico, samo še toliko počakam, da se sneg stopi.« Prišla je pomlad, sneg je skopnel, a pes ni zidal hiše. »Kaj bi hitel, saj je še čas,« si je mislil. Prišlo je poletje, sonce je grelo, pes pa: »Kaj bom s hišo?! Še v koži mi je prevroče!« Prišla je jesen in za jesenjo zima. Spet je pritisnil mraz in pes je prezebal kot leto poprej. Kajti nobena hišica se ne postavi kar sama ...

Vrana in lisica

Vrana je ukradla sir, pa je odletela v gozd, da ga v miru poje. Sedla je na visoko staro bukev, takrat pa je mimo pritekla lisica. Zagledala je vrano, zavohala je sir - o, kako jo je zamikal! »Le kako bi dobila ta sir?« si je mislila, na drevo pa ni mogla. Ampak - lisica je zvita. Je začela: »O, ptica, ptička, kako si lepa! Kako lepo perje imaš! Kako lepo se sveti! Kako dolga so tvoja krila! In kako lep je tvoj kljun! Mmm, kdo ve, kako lepo šele poješ ...« Vrani je hvala dobro dela. Brž je odprla kljun in zapela: »Kraaa, kraaa, kraaa,« takrat pa ji je sir ušel in padel naravnost pred lisico. Ta ga je odnesla in pojedla, vrana, vsa žalostna, pa je ostala lačna. Zdaj ve, da ni dobro verjeti tistemu, ki te preveč hvali.

Sonce in veter

Veter je mislil, da je močnejši kot sonce, pa je hotel tekmovati z njim. »Pomeri se z mano,« je prosil, »hitro ti pokažem, da sem najmočnejši.« »Prav,« je reklo sonce, »pa tekmujva. Naj zmaga tisti, ki popotniku sleče plašč.« Veter se je z vso silo zapodil v popotnika. Zaganjal se mu je pod plašč, a popotnika je zeblo in se je le še bolj zavijal vanj. Veter mu ni mogel do živega in tako je nazadnje odnehal. Potem je posijalo sonce. Ves svet je ogrelo in popotniku je plašč kmalu postal pretopel. Slekel ga je, ga razgrnil in v senci zaspal. »Zapomni si, veter,« je tedaj reklo sonce, »zlepa se vedno doseže več kot zgrda.«

Osel ostane osel

Osel se je oblekel v levjo kožo in se odpravil na trg. Kako lepo je biti lev, si je mislil - kajti vse ga je že na daleč pozdravljalo, vse se je klanjalo pred njim in vse se mu je umikalo s poti. Od veselja je na ves glas zarigal: »I-aaa! A tedaj? Svet ga je spoznal, spet je bil samo osel in vsi so se mu le še smejali. »Osel,« so rekli, »ostane osel, pa če se še tako lepo obleče.«