Zajec, slon in sinji kit

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
ZAJEC, SLON IN SINJI KIT
Sebastijan Pregelj
Spisano: Uredila Sanja Zalar
Viri: Pregelj, Sebastijan (2008). . 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zbudim se in odprem oči. Nekaj časa strmim v strop. Bel je in razpokan. Ne razumem. Kdaj je razpokal? Pred dobrim mesecem sem pobelil spalnico in takrat strop ni imel še nobene razpoke. Zaprem oči in se spomnim sanj, ki sem jih pravkar imel. Nekdo mi je prišepnil, naj se ne veselim preveč. Pomislim še malo nazaj. Spomnim se nočne vožnje skozi gozd. Spomnim se lisice, ki je stala za cesto, in luči, ki so me zaslepile; spomnim se škripanja zavor, hreščečega mečkanja kovine in drobljenja stekla. Spomnim se varnostne vreče, ki me je udarila v obraz, in goste, lepljive teme, ki mi je zalila oči. Spomnim se zvokov, ki so potihnili, in glasov, ki so prihajali od daleč in nikoli prišli blizu.

V avtu je bil še nekdo. Ženska. Prisedla je na pol poti. Štoparka. Stala je za cesto in ko me je zagledala, je dvignila palec. Pomislil sem, da je zunaj mrzlo. Vso noč in ves dan je naletaval droben sneg. In prometa ni dosti. Kdaj bo mimo pripeljal naslednji avto? Ji bo kdo ustavil ali pa bodo vsi peljali naprej? Spustil sem plin in previdno zavrl, ker je bila cesta mestoma poledenela. Odprl sem vrata in ji rekel, naj skoči noter. Štoparka je vstopila in se mi dvakrat zahvalila, ker sem ji ustavil. Potem sva nekaj trenutkov molčala. Premišljeval sem, kaj naj jo vprašam. V resnici me ni nič zanimalo. Hotel sem biti vljuden. Samo to. Še preden sem kar koli rekel, je povedala, da se vrača v Ljubljano. Rekla je, da študira; dodala je, da ima prihodnji dan predavanja. Četrti letnik farmacije. Se mi zdi.

Odgovoril sem ji, da farmacevti hitro dobijo službo in da so dobro plačani. Tako sem slišal. Štoparka mi je prikimala in se nasmehnila. Potem je povedala, da je bila čez vikend doma. Rekla je, da gre vsak konec tedna domov. In da vedno štopa. »Nič ne stane pa še zanimive ljudi spoznaš,« je dodala. Pogledal sem jo in se nasmehnil. Verjetno res. Povedala mi je, da si s prijateljico delita sobo v stanovanju, kjer živita skupaj z lastnico, ki jima ne zaračunava veliko, in da bi se vseeno rada preselila v stanovanje, v katerem ne živi lastnik. »Prijateljica konec tedna ne hodi domov. Prav ji pride, da grem. Kadar me ni, pri njej prespi fant. Lastnici sva rekli, da je njen brat,« me je štoparka pogledala in se nasmehnila.

Najina pogleda sta se ujela. Hitro sem pogledal nazaj na cesto, čeprav sem tisti trenutek čutil, da bi jo lahko še kar gledal in da ne bi imela nič proti. Lahko bi se gledala; v ovinku sem spustil plin, ko se je cesta zravnala, pa vožnje nisem pospešil. Čakal sem, da spet spregovori. Njen glas in način pripovedovanja sta mi ježila kožo. Čakal sem, da reče kaj takšnega, da jo bom lahko pogledal. Ni me pustila čakati dolgo. Najina pogleda sta se spet ujela. Oba sva se nasmehnila, potem sva se še malo gledala. Potem sem pogledal nazaj na cesto in nekoliko pospešil vožnjo.

Za naslednjim ovinkom se je cesta začela vzpenjati. Ko bova na vrhu griča, bova v daljavi najprej zagledala sij, kasneje pa tisoč in tisoč luči, ki dajejo varljiv občutek, da mesto nikoli ne spi. Ošinil sem jo od strani. Gledala je ven in govorila, da ima od vseh letnih časov najraje poletje. Zimo ima od vseh najmanj rada. Ker ne mara mraza. Hitro jo zebe. Pomislil sem na Katarino. Tudi njo hitro zebe. Tudi ona ima od vseh letnih časov najraje poletje in ne mara zime.

Preden sem pripeljal na vrh griča, me je štoparka vprašala, ali sem veliko na cesti. Odkimal sem ji, da niti ne. Hotel sem ji reči, da imam takšno službo, ko sem za cesto zagledal lisico. Iztegnil sem roko in s prstom pokazal žival. »Kako je lepa!« je vzkliknila štoparka. Lepa, sem ponovil za njo in z obema rokama prijel volan, ker je bil spredaj še zadnji ovinek pod vrhom. Takrat so me zaslepile luči, ki so zažarele z nasprotne strani. Tovornjak. Čez oba pasova. Zasukal sem volan in se hotel izogniti trku, a je avto neslo naravnost v kabino, ki je postajala vsak trenutek večja, kot pošast iz pradavnine, ki je preživela dolgo pot – od triasa do danes – samo zato, ker z gromozansko glavo razbije vse, kar ji pride na pot.

Potem se je čas začel ustavljati. Končno! Pomislil sem, da bo še vse dobro. Uspelo nama bo. Nič se nama ne bo zgodilo. Srečo imava, mi je olajšanje napolnilo pljuča in ustnice potegnilo v širok nasmeh. Zares veliko srečo! In ko je čas skoraj obstal, je zahreščala kovina. Slišal sem steklo, ki se je drobilo, in zagledal zračno vrečo, ki me je udarila v obraz.

Zvoki lomljenja in hreščanja so potihnili. Od daleč sem zaslišal moški glas, ki nikoli ni prišel blizu, ker sem že odhajal. Štoparko, ki je bila ob meni, sem prijel za roko. Veter, ki je prejšnji večer vrtinčil snežinke, naju je dvignil od tal in vrtel vse hitreje, kot kakšen zares velik vrtiljak, poln pisanih, utripajočih žarnic in zvočnikov, iz katerih prihajajo zvoki hup vseh vrst. Skoraj bi nama uspelo, sem pomislil, in takoj občutil neizmerno lahkotnost. Bilo mi je vseeno. Pravzaprav mi je bilo tako mogoče še celo boljše. Nisem prepričan.

Ležim v postelji in gledam bel, razpokan strop. Sanje, iz katerih sem se zbudil, niso bile za sanje nič posebnega. Velikokrat sem sanjal kaj bolj nenavadnega in velikokrat kaj bolj običajnega. Vendar pa se za razliko od drugih sanj skoraj niso premikale. Bile so negibne, kot so negibne figure in hišice v stekleni bunki, znotraj katere krožijo zlati kosmi, ki se izdajajo za zvezdni prah.

V teh sanjah sem stal sredi zelenega travnika. Pomlad se je prevešala v poletje. Bil je topel dan. Malo naprej je stalo dekle. Imelo je popraskan obraz in roke. Iz leve nosnice ji je mezela kri. Oči je imela široko odprte in na ustnicah nasmeh. V sanjah nisem vedel, kdo je. Zdaj vem, da je bila štoparka. Rekla mi je, da ima rojstni dan. Nasmehnil sem se in ji zaželel, da bi našla princa na belem konju in lestev, ki gre do gradov v oblakih; zaželel sem ji, da bi ji življenje vsak dan naplavilo steklenico, ki je čez sedem morij prinesla dobro novico; zaželel sem ji rožni vrt in na vsaki strani bele ograje zelen grič, ki ga povezuje mavrični lok, prek katerega hitijo pikapolonice; zaželel sem ji, da bi z enega griča gledala sončne vzhode in z drugega zahode; zaželel sem ji, da bi vsak dan mimo prišel dimnikar in prav mirno počakal, da ujame gumb, in da bi se od nekod vzel debel, rožnat prašič s štiriperesno deteljico med rumenimi zobmi; zaželel sem ji, da bi našla zajca, ki ujame srečo, in belega slona, ki tovori zdravje, in sinjega kita s polnimi pljuči smeha. Vse to si zaslužiš, sem ji rekel, in občutil neizmerno srečo, potem pa mi je glas z druge strani steklene kupole prišepnil, naj se ne veselim preveč.