Zajčki na delu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zajčki na delu
Zdenka Obal
Spisano: Pretipkala iz Zajčki na delu 2008, Doris Vidic
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V deželo je prišla razigrana pomlad. Narava se je prebujala. V zraku je bilo čutiti ljubezen, nov začetek, novo življenje, novo upanje. Tudi zlato sonce se je veselilo, ker so minili hladni, mračni dnevi in so bila tla prekrita z mehko zeleno travo. Zato se je že zjutraj prijazno nasmehnilo in s svojimi žarki pobožalo prečudovite pisane cvetlice. Pisane rožice so mu vrnile nasmeh. Razprle so svoje cvetne liste in vabile žuželke. Lahen vetrič pa je pozibaval veje, na katerih so se gugale ptičke in veselo žvrgolele.

Na robu gozda, na pobočju je stala samotna kmetija. Živali, ki so živele na tej hribovski kmetiji, so vstale z nasmehi na licih. Veselile so se današnjega dne. Kajti ta dan je bil čisto poseben dan, dan za barvanje jajc. Vsepovsod je bilo čutiti vznemirjenje. Zajčki so od razposajenosti skakljali sem ter tja; hopla hop, hopla hop.

V tačke so vzeli košarice in z njimi stekli do kokošk. Prosili so jih: »Nam daste jajčka za barvat?« »Z veseljem,« so v en glas zakokodakale kokoške. Mija je zakokodajsala: »Nekaj smo jih pripravile za vas, na ostalih bomo sedele in čakale, da se izvalijo piščančki. Komaj čakam, da vidim svoje majhne ljubke otročičke.«

Zajčki so odskakljali na livado. Postavili so se na zadnje tačke in začeli z delom. Najprej so si pripravili vedra z barvami in čopiče. Vsako vedro je bilo napolnjeno z drugačno barvo. Eno z rumeno, drugo z rdečo, tretjo z modro … Zajčki so bili res pravi mojstri v mešanju barv. Slikali so z veliko vnemo in veseljem.

Delo jim je šlo odlično od tačk. Med njimi se je motal najmanjši in najmlajši zajček Tonček ter javkal: »Jaz bi tudi rad delal pirhe. A ne vem, če bom zmogel, ne vem, če mi bo uspelo, da jih bom lepo pobarval?«

»Ne sekiraj se. Prepričana sem, da boš naredil zame najlepša jajčka,« mu je prigovarjala mamica in ga pobožala po ušeskih. Tonček je vzel v tačko čopič in z njim lahno drsel po jajcu. Spretna tačka ga je ubogala. Jajce, ki ga je zajček pobarval, je bilo točno takšno, kot si je želel. Bil je neizmerno vesel.

Ko so zajčki poslikali prva jajčka, so si jih menjali med seboj. Toda zajček Tonček ni maral menjati jajc, ki jih je sam pobarval, z drugimi.

Povesil je ušeska, pomigal z brčicami in vprašal: »Kaj, te pirhe, ki sem jih lepo poslikal, moram dati naprej? To so vendar moji pirhi. To pa že ne. Jaz jih ne dam.«

Bratci so ga prepričevali, naj jih vendar zamenja. »Jaz se že veselim, da bom dal svoje pirhe,« je dejal Dolgoušček. »Jaz bom tudi dal jajčka, ki sem jih poslikal,« se je oglasil Kratkorepek. »In jaz tudi,« je zaklical Urnotaček. Tudi ostali zajčki so bili istega mnenja.

»Glej, tudi jaz bom podaril pirhe, ki sem jih poslikala,« je dejala Tončkova mamica zajklja, potem pa še dodala: »Sicer pa … Ne bom te silila. Jih boš že podaril, ko boš pripravljen na to.« Tonček je opazoval svoja pisana jajčka. Ni mogel razumeti, zakaj bi jih moral zamenjati, če pa je vanje vložil veliko truda. Ni hotel imeti jajčk, ki so jih poslikali drugi, všeč so mu bila njegova in odločil se je, da jih ne bo dal nikomur.

A kmalu se je vse obrnilo.

Z lahkim elegantnim korakom je prišla mimo lepa snežno bela zajklja. Tončku je začel srček hitreje biti. Hotel jo je na vsak način spoznati in ji nekaj podariti. Segel je v svojo košarico in iz nje potegnil najlepši pirh. Samega sebe ni razumel, ko ji je sramežljivo rekel: »Izvoli zajčica. Vesel bom, če ti lahko podarim tale pirh.«

Lepotička ga je lepo pogledala, vzela iz svoje košarice rdeč pirh, ki ga je poslikala, mu ga izročila ter stekla naprej. Tudi njej je bilo malo nerodno, saj se ji je zdel Tonček silno prikupen in prijazen zajček.

Ostali zajčki pa so še vnaprej barvali. Šepetalo se je, da zvečer pride k njim Velikonočno zajček, ki bo izbral najlepše poslikana jajčka, katere bo poklonil otrokom.

Ko so zajčki izvedeli to novico, so jajčka barvali še z večjo vnemo in gorečnostjo. Vsak izmed njih je želel, da bi Velikonočni zajec izbral čim več njegovih jajčk in z njimi razveselil otroke.

In res, ko je padel mrak, je iz gozda pritekel mogočen, lep zajec. Bil je presenečen, ko je na kupu zagledal toliko prekrasnih jajc. Bila so rumena, rdeča, z motivi ovc, zajčkov in cvetja … Že res, da je vsako leto videl čudovita jajca, ampak zdelo se mu je, da so se letos zajčki še posebno potrudili.

Pohvalil je zajčke: »Zelo lepo ste poslikali jajca. Prvo nalogo ste enkratno opravili. Zdaj nas pa vse skupaj čaka še druga naloga. Pirhe moramo prenesti v dolino. Mi boste pomagali?« Zajčki so enoglasno vzkliknili: »Jaaaaaaaa!«

S košaricami, polnimi poslikanih jajčk, ki jih je izbral Velikonočni zajec, so se odpravili v dolino. Tekli so zelo hitro, tako hitro, kot znajo le zajčki. V dolini jim je Velikonočni zajec dejal: »Pisana jajčka moramo dobro skriti, da jih bodo otroci težje našli in bo iskanje bolj zanimivo.«

Usmeril je pogled k Tončku. »Si prvič z mano?« Tonček je pokimal. Velikonočni zajec pa ga je vprašal: »Bi ostal z mano do jutra? Skrila bi se za grm in opazovala otroke. Boš videl, kako bodo veseli lepih pirhov.«

Tonček je sam pri sebi pomislil: »Bojim se teme. Ampak … Zmogel bom, vem, da bom lahko premagal strah.«

Pogledal je velikonočnega zajca in pogumno rekel: »Vesel sem, da si izbral ravno mene. In srečen, ker bom lahko opazoval sijoče otroške oči.«

Velikonočni zajec se mu je nasmehnil. S Tončkom sta se skrila za velik grm in čakala. Noč je bila hladna in temna. Tončku je srce od strahu skoraj zastalo. Poslušal je glasove živali, ki so se mu zdeli še bolj grozljivi kot podnevi.

Ampak splačalo se je. Tonček je bil srečen, ko je že navsezgodaj zagledal otroke, ki so razposajeno tekali po trati in iskali pirhe. Ko so jih našli, so se jim usta razlezla v širok nasmeh in v očeh so se jim zasvetile iskrice. Veselo so vzklikali: »Našel sem pirh, našel sem pirh!«

Tončku je bilo toplo pri srcu, da je lahko z jajci, ki jih je poslikal, tako zelo osrečil otroke. Spoznal je, da dajanje osrečuje. Da ni bogat tisti, ki ima, ampak tisti, ki daje. Zdaj je vedel, zakaj vsi zajci že toliko let podarjajo otrokom pirhe. In prepričan je bil, da jih bo tudi sam naslednje leto barval s še večjim veseljem. Saj mu nihče ne bi mogel dati lepšega plačila za trud, kot so mu ga dali otroci.