Pojdi na vsebino

Zajček gre na luno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zajček gre na luno
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Marija Lukšič
Viri: Makarovič, Svetlana (1973). Zajček gre na luno. Ljubljana: Partizanska knjiga Ljubljana. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nekoč sta se pod velikim drevesom srečala zajec in zajka, se pogledala čisto od blizu in si postala všeč.

Skupaj sta odskakljala v goščavo in čez nekaj časa sta dobila šest majhnih zajčkov, pet sivih in enega belega.

Ko so toliko dorasli, da so lahko začeli jesti deteljo, je beli, najmanjši zajček pričel hirati. Mama zajka je bila zelo v skrbeh.

- Kaj ti je? Čisto vroč smrček imaš! - Lačen sem, je odgovoril zajček. Mama se je ujezila. Vse naokrog je raslo polno sočne detelje, on pa se je pritoževal, da je lačen! - Nočem detelje, je rekel zajček, te detelje ne morem jesti. - Te detelje? Te detelje? To je najboljša detelja, kar jih je, in tvojim bratom imenitno tekne. - Ta detelja ni zame, je zajokal zajček. Mama je bila tako huda, da je zavpila nanj: - Razvajen si in nič drugega! Če ti detelja ne diši, se kar poberi od hiše v svet in si tam poišči kaj boljšega! V tistem trenutku ji je bilo žal trdih besed, toda bila je odločna in mogoče tudi malo trmasta mama, in je ponovila: - Kar poberi se, me slišiš?

Zajček se je zelo ustrašil mamine jeze. Odskakljal je na drugi konec travnika in se hotel znova lotiti detelje, pa niti bilke ni spravil po grlu. Res, te detelje nikakor ni mogel jesti, čeprav je bil od lakote že do kraja izčrpan. Položil je glavo med sprednje šape in žalostno gledal. Tedaj mu je veter prinesel rahel, nadvse prijeten vonj. Beli zajček je dvignil glavo in vohljal. In zazdelo se mu je, da je tako lačen kakor še nikoli doslej, in vedel je, da si želi jesti prav tisto stvar, ki tako lepo in obenem tako znano diši.

Postavil se je na zadnje šape in zastrigel z ušesi. Odločil se je. Pričel je teči proti vetru. Včasih je bil vonj močnejši, včasih pa tako rahel, da ga je komaj zaznal, vendar ni odnehal, tekel je in tekel, tačke so ga že močno bolele, pa je še tekel. Tekel je ves dan in vso noč, drugo jutro je imel tačke odrgnjene do krvi, pa je še kar tekel in tekel, in ko ni mogel več teči, je hodil, in ko ni mogel več hoditi, se je plazil.

Prijetni vonj pa je postajal močnejši in močnejši, in ko je bil zajček že do kraja izčrpan, je zagledal ogromen travnik, kjer je rasla živo zelena detelja čisto na gosto, in ko je prišel bliže, je videl tole: Tu so rasle same štiriperesne deteljice! Beli zajček je pokusil eno deteljico.

Da, to je bilo tisto, kar si je želel. Štiriperesna detelja je imela čudovit okus. - To je tisto! To je tisto! je rekel zajček ves srečen in začel jesti in je jedel in jedel, dokler sonce ni zašlo. Potem je trikrat prevrnil kozolec in sladko zaspal sredi travnika.

Prišla je noč in vzšla je luna. Sijala je tako svetlo, da se je zajček prebudil in zastrmel vanjo.

Srebrna pika pa se je naglo večala in se bližala zemlji. Beli zajček se je postavil pokonci in strmel. Pika je postajala večja in večja in zdaj ni bila več pika, ampak krogla in letela je naravnost proti travniku. Zajčka je postalo strah in naredil se je čisto majhnega. Tedaj je zaslišal nekakšno žvižganje in šuštenje, in velika srebrna krogla se je spustila na travnik. Vrata krogle so se odprla, in iz nje je poskakala skupina zajcev, kakršnih ni beli zajček doslej še nikoli videl. Imeli so srebrne kožuhe in bleščeče črne oči.

- Lunini zajci, je šepnil zajček sam pri sebi. Kako lepi so! Lunini zajci so se razkropili po travniku in začeli jesti štiriperesne deteljice. Pri tem so vriskali in peli z visokimi glasovi in črne oči so se jim lesketale v mesečini. Naenkrat so zagledali belega zajčka in zavpili: - Kdo je to? Ta ni naš! Zajček se je zelo ustrašil. - Kaj delaš na našem travniku? so vpili lunini zajci. Ali ne veš, da je to lunin travnik? - Kako naj bi vedel, je zajecljal zajček, našel sem ta travnik in sem mislil... mislil... Lunini zajci so se spogledali. Največji med njimi je pa rekel: - Če ga pustimo tukaj, bo pripeljal še druge in popasli nam bodo vso deteljo. Od česa pa bomo živeli mi?

- Jaz se lahko hranim samo s štiriperesno deteljo, je povedal zajček. Če me spodite, bom umrl od lakote. Položil je glavo med šapice in bridko zajokal. Tega pa lunini zajci niso mogli prenesti, obstopili so ga in tolažili. Beli zajček je pa še zmeraj gledal tako žalostno, da mu je eden izmed luninih zajcev dejal: - Bomo že našli kakšno rešitev, zajček. Ti kar jej, kolikor hočeš! Toda ostali so bili videti zaskrbljeni. Na zemlji je veliko več zajcev kakor na luni - in kaj če jim ti pojedo vse štiriperesne deteljice? Potem pa se je nekdo spomnil nekaj imenitnega. - Travnik bomo odnesli na luno, je vzkliknil, beli zajček pa pojde z nami. Kajne, zajček? Pri nas ti bo zagotovo všeč! -Pojdi, pojdi z nami na luno! so vzklikali zajci.

- Rad bi šel, je počasi povedal zajček, ampak mama bi bila huda, če me ne bi nikoli več videla, pa očka in bratje tudi. Ko pa so mu zajci povedali, da bodo prihajali na zemljo zmeraj, kadar bo polna luna, in da bo takrat lahko obiskal svoje domače, je zajček zaploskal s tačkami in privolil. Lunini zajci so prijeli travnik na štirih vogalih, ga zvili kakor preprogo in ga odnesli v srebrno kroglo. In že so švignili proti luni, beli zajček pa je s polnim gobčkom detelje gledal iz krogle proti zemlji, ki je postajala vedno manjša in manjša. Ko pa so lunini zajci nesli travnik v srebrno kroglo, je iz njega padlo nekaj deteljic; veter jih je pobral in razvejal po vsem svetu.

Če boste imeli srečo, boste nekoč našli štiriperesno deteljico. Takrat se spomnite na to zgodbo, ampak nikar je ne pravite odraslim. Najbrž vam ne bi verjeli.