Zagovornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Zagovornik


Tako sta torej sedela med štirimi očmi. Obtoženec in zagovornik. In sta se menila:

»Vi ste torej Juda Klavec?« 

»Da, Juda Klavec, od rojstva. Juda Klavec.« 

»In česa vas torej dolže? Kaj vam očitajo lepega?« 

»Žrtev, prosim. Očitajo mi žrtev, gospod odvetnik.« 

»Kako žrtev? Govorite jasno in odkrito!«

»Očitajo mi, prosim, da je Terezija Gmajnar postala moja žrtev.« 

»A to? Torej posilstvo?« 

»Kje neki, Bog me obvaruj! Češ, da sem jo zaklal, tako pravijo.« 

»In vi? Ali ste jo, ali je niste?« 

»Nisem, gospod odvetnik.« 

»A v rokah imajo menda dokaze, da ste jo.« 

»Da, imajo.« 

»In sicer neizpodbitne dokaze.« 

»Da, neizpodbitne dokaze.« 

»In vi kljub temu tajite?« 

»Tajim in bom tajil. Jaz je nisem. Nemara jo je kdo drug.« 

»Toda dokazano je, da ste jo vi.« 

»Kaj morem jaz zato? Kaj to meni očitate? Jaz, gospod odvetnik, tega prav gotovo nisem dokazal.« 

»A na kaj opirate svojo trditev? Imate protidokaze?« 

»Nimam. Kje naj jih pa vzamem?« 

»Imate priče?« 

»Bog mi je priča.« 

»Bog je slaba priča. Iz dveh razlogov, prvič ni zanesljivo, ali bo prišel na razpravo, če ga bodo poklicali. In drugič, kdo vam jamči, da bo pričal v vašo korist? – Toda, da si bova na jasnem: jaz sem vaš zagovornik, ne sodnik. Zato govorite z mano popolnoma odkrito. Samo če mi boste odkrito priznali, da ste krivi, bom lahko na razpravi dokazal, da ste nedolžni. Razumete?«  »Razumem.« 

»Ste torej krivi?« 

»Sem.« 

»Ste zagrešili zločin, ki vam ga očitajo?« 

»Sem.« 

»Ste zločinec?« 

»Sem.« 

»Ste baraba?« 

»Sem.« 

»Hvala, to mi je bilo potrebno za dokaz vaše nedolžnosti. Potrebujemo samo še nekaj verodostojnih prič.« 

»Kakšnih?« 

»Verodostojnih. Se reče takih, ki bodo zanesljivo pričale po krivem.« 

Na razpravi je zagovornik govoril. Stavki so mu leteli iz ust kot dež ob poletni nevihti. Zdaj je moledoval, zdaj rotil, proseče sklepal roke in jih spet vihtel stisnjene v pesti. Dokazoval je nedolžnost svojega klienta. Dokazal je, da ni kriv obtoženec, temveč, da je kriva žrtev Terezija Gmajnar, da samo dejstvu, da je že mrtva, se naj zahvali, da ne vloži on, zagovornik, v imenu svojega klijenta tožbe zoper njo. V senci njegovih besed se je obtoženec polagoma levil iz krvoločnega volka v nedolžno jagnje. Zagovornik je dokazoval, da je edino nedolžno bitje na tem svetu obtoženec, njegov klijent. Sledeč njegovemu zagovoru si imel neprijeten občutek, da se je obtožencu zgodila neznanska krivica, ko se je rodil na tej zločinski Zemlji. Taka vtelešena nedolžnost bi pač morala bivati na prav posebnem planetu. Zapleten v mrežo njegovih besedi, si nenadno spoznal, da je naravnost vnebovpijoča krivica in satanska drznost, postaviti to velikonočno jagnje pred sodni stol samo zato, ker je bojda zaklalo neko Terezijo Gmajnar. In po končanem govoru si samo čakal, kdaj bo sodnik stopil izza sodne mize, poljubil Judo Klavca na obe lici in dejal:

»Oprosti, bratec, zgodila se je velika pomota.« 

Toda Juda Klavec je bil obsojen.

Zagovornik je bil ogorčen:

»Nesramnost! Kljub tako odličnemu zagovoru izreči pravično sodbo.« 

Po razpravi je sodnik ustavil zagovornika.

Zagovorniku je to laskalo:

»O, gospod sodnik, ali bi mi radi čestitali? Priznam – odlično sem govoril.« 

»Ne, nisem vam hotel čestitati. Poglejte, ali se vam ne zdi, da tale vaš zagovor ni popolnoma v redu?« 

»Kako to?« 

»Saj vendar ne verjamete, da je vaš klijent nedolžen.« 

»Jasno, da ne.« 

»Temveč ste popolnoma prepričani, da je kriv.« 

»Seveda.« 

»Da je zločinec.« 

»Seveda je.« 

»Čemu ste nam torej želeli dokazati, da je nedolžen?« 

»To je vendar moj poklic.« 

»Dokazati, da je zločinec nedolžen? Poslušajte! Kaj mislite, kako bi bilo, če bi obsojenca zdajle izpustili? Kaj bi storil?« 

»No, šel bi pač dalje po svoji poti. Brez dvoma bi spet kmalu potreboval zagovornika.« 

»Moril bi dalje?« 

»Brez dvoma.« 

»No, torej! Če bi sodišče vašemu zagovoru nasedlo in obtoženca oprostilo, kaj bi bilo potem?« 

Na to vprašanje ni bil zagovornik niti za trenutek v zadregi za odgovor:

»Zahteval bi pač toliko večji honorar.«