Zadnji tihotapec
| Zadnji tihotapec. Povest. J. Podgrajski |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.
[uredi]Uro hoda od Krke proti jugu stoji ob griču prijazna vas Korinj. Tiha vasica je, in malo se sliši o njej. Davno so že minili časi, ko se je dvigal vrh griča ponosen grad; same razvaline še pričajo o mogočni njegovi nekdanjosti. Dasi pa ni slavnoznan kraj daleč na okrog, godilo se je vendar tukaj, kar utegne marsikoga zanimati.
Na cesti, ki pelje iz Dobrepolj v Korinj, stoji pred Korinjem že precej razdrta kapelica sv. Jurija, nasproti pa gromada kamenja. Nekdaj ni bilo ni kapelice ni gromade tukaj, in tudi ni bila gromada vedno tako velika, kakor je sedaj, počasi je narastla do te velikosti. Vsakdo, ki je prišel mimo, vrgel je, zagledavši gromado, kamen na njo, spominjajoč se navade slovenske. Sin narodov pač vé, kaj pomeni gromada, vé, da spominja na nesrečo, ki se je zgodila tam. In tudi tukaj se je zgodila pred leti nesreča, in nastala je gromada, in vzdignila se je kapelica v spomin na to. Kako pa je prišlo do tega, o tem je cela povest. In ker ta povest ni brez pomena in važnosti za korinjsko vas in utegne marsikoga zanimati, hočem jo zapisati, kakor živi še med narodom. —
Bilo je pred kakimi petdesetimi leti. Na oni strani vasi, ki je obrnjena proti Krki, stala je nizka, revna koča. Jesensko solnce se je ravno jelo skrivati za gorami, ko stopita iz koče dva vojaško napravljena moža s puškami na ramah in s sabljami okrog pasa.
„Zopet nič,“ pravi jeden, „in vendar bi skoro prisegel, da ga je gotovo pet centov sedajle v vasi. To ti ga znajo skrivati! Ali jaz jim bom pokazal in tako gotovo jih enkrat zasačim, kakor danes prazna odhajava.“
„Meni se pa zdi,“ odgovori nato tovariš, „da ti zastonj tukaj iščeš tihotapcev. Predaleč je od meje, in tudi ljudje niso videti hudobni.“
„Kaj? Ravno, ker so daleč od meje, tihotapijo bolj brez skrbi, in zaupati tudi ni nikomur; vidi se, da si še novinec v službi svoji. Komaj pol ure pred Korinjem sem bil zasačil oni dan tihotapca, pa mi je ušel. Odkod naj bo, če ne iz Korinja? In kjer je jeden, tam gotovo ni sam, posebno ker smo redko v vasi. Treba bode večkrat pogledati semkaj in bolj paziti na Korinj.“
„Kakor veš, a jaz ne bi tukaj iskal tihotapcev.“
Tako govorita med seboj lebljajtarja, kakor so takrat imenovali mejne stražarje, za njima pa gleda mož, ki je bil stopil iz koče. Veselo si mane roke in se škodoželjno smeji:
„Kako se je repenčil tisti suhi debeloglavec in iskal po vsej sili tobaka pri meni. Pa ga ni dobil, ha! Kako neki, ko sem ravno včeraj prodal zadnjo klobaso in ga sploh ne hranim domá? — Kam neki gresta sedaj? Tja jo mahata proti Krki. Le pojdita, jaz pojdem tudi — a pojdem po tobaka. Ko bi vedela, ha, pa ne vesta,“ grohoče se Modrás, tako se je reklo pri hiši. Še enkrat pogleda zasmehljivo za graničarjema, pa stopi zopet v kočo.
Žena njegova je pripravljala večerjo, vrteč se okoli ognjišča.
„Marijana,“ ogovori jo mož, „nocoj pojdem zopet po tobaka črez mejo; požuri se, pot je dolga, odpravim se takoj po večerji.“
Marijana molči. Na obrazu se ji vidi, da je nič ni posebno razveselila ta novica. Dela se, kakor da bi bila preslišala te besede, in popravlja skrbno polena na ogenj.
„Slišiš!“ pravi zopet Modras.
„No?“ obrne se ženica in pogleda moža. „Sta li vendar odšla onadva? Vidiš, tolikrat sem ti že pravila, da pusti tihotapstvo, pa ne maraš; enkrat naj te dobé, pa bo gorjé tebi in nama z Martinom. Krivičen denar malo zaleže. To vidim. Ko nisi še tihotapil, živeli nismo nič slabše kakor sedaj. Držal si se bolj doma in skrbel si okoli hiše, pa smo še dobili tu pa tam nekaj. Sedaj pa odhajaš z doma, in včasih te ni po ves teden, ker se moraš skrivati, da bi te ne dobili stražarji. Pa prideš domú, pa moraš vedno biti v strahu pred njimi, tako da nimaš prav nič mirnega življenja. In tisti denar, ki ga dobiš, tudi ne vem, kam preide. Ne godi se nam nič bolje ne kakor poprej, navadil si se le še bolj zahajati v krčmo. Rajši pusti tihotapstvo, živeli bodemo že kako z božjo pomočjo, kakor smo poprej.“
„Ne bodi ne,“ dé osorno mož, „kolikrat si mi povedala že to!“
„Pa vendar nič ne pomaga.“
„Pomaga, pomaga,“ zadere se, „človek mora živeti, in kako naj živi, če nima, od česar bi živel? In časi so tudi taki, da domá ne dobiš nobenega zaslužka, treba ga torej drugje iskati. Tako je, in to sama veš in vidiš. Le ne vem, kako je to, da tako govoriš, ko vendar veš, kako je. Kravico imamo, da imamo mleka komaj za dom. Teb par njivic pa nam komaj daje živeža črez zimo. Dobro veš, kako nam je včasih drenova predla, ko nismo imeli krajcarja pri hiši in zrnca soli ne. Sedaj imamo pa vendar, česar potrebujemo.“
„Imamo, pa vendar nisem tako zadovoljna in srečna, kakor sem bila včasih. In tudi ti nisi tak, kakor nekdaj. Čelo se ti je nagubančilo, redko imaš jasen obraz. Ne taji, nismo več tako srečni, kakor smo bili. Če smo prav trpeli in se mučili in s silo rili naprej, pa smo vsaj bili srečni. Kaj pomaga tako življenje, če ni zadovoljnosti v srcu?“
Modras je čutil težo te resnice in molčal. Naj li taji, kar trdi Marijana? Ne more. Saj res ni več srečen. Življenje mu je nemirno, polno strahu in trpljenja, in ne prinaša mu veselih ur.
„In vidiš,“ nadaljuje Marijana, ko vidi, da njene besede vplivajo na moža, „vidiš, vedno si v nevarnosti, da te ne ujemó stražarji ali te celó ne ustrele pri tihotapskem delu. Kaj bo potém s tvojo dušo, ko pojde nanagloma kar tako pred sodnika, ko umreš v grehu? Le reci, ali ni sedanje življenje slabše od prejšnjega?“
„Molči, kdo te je najel,“ pretrga ji mož besedo. Ni mogel več poslušati, take misli so ga vznemirjale že večkrat samega, pa jih je vselej hitro odpodil. Ni maral torej, da bi mu jih sedaj vzbujal kdo drug. „Govoriš kakor ‚gospod‘ in se ne naveličaš. Kar je, je, ne boš me odvrnila. Stradati in neslano jesti nočem več. In poglej druge, nisem sam tak, vsi so, ki nimajo kaj domá, in tudi taki, ki imajo zadosti.“
Marijana globoko vzdihne. Hudo ji je, pa ne more pomagati. Tolikrat si je prizadevala že, odvrniti moža od grešne poti, toda zastonj. Tolikrat je goreče molila in prosila Marijo pomoči — ali do sedaj še brez uspeha. In vendar ne odneha še. Saj vé, da je Marija dobra mati, in da ne pozabi svojih otrok. Če je ni še uslišala sedaj, gotovo jo usliši enkrat, gotovo usliši vsaj to njeno prošnjo, da mož njen umre spravljen z Bogom.
Nastane molk. Zunaj se začuje kravje mukanje in prijazni glasovi pastirjevi: „No, sivka!“
„Martin je prignal kravo domú,“ oglasi se Modras. „Boš pomolzla pred večerjo ali potem?“
„Bom pa potém; večerja je kuhana.“
Noter stopi deček kakih 15 let star. Prinesel je butaro drv, ktero sedaj vrže na tla.
„Kje si pasel?“ vpraša ga oče.
„Na Drenovem hribu.“
„Je li sivka sita?“
„Sita pa, sita, zaganjam jo, kjer je največja trava. Pila je tudi rada in sedaj je taka kakor boben. — Drv sem prinesel, pa samo suhljadi, ker sem bil pozabil sekirico domá.“
Zadovoljno se mati nasmehlja.
„Boš pa zdajle malo povečerjal, vem, da si lačen.“
„Sedaj že čutim, da bi lahko jedel, na paši mi pa še na misel ni prišlo.“ Obličje se mu sveti radosti, videti je ves srečen.
„Marijana,“ izpregovori zopet Modras, „si li slišala, kaj sem ti prej dejal, da pojdem nocoj? Če me dolgo ne bo, treba ti ni skrbeti, saj veš, kako je ta stvar. Bosta že z Martinom opravila, kar treba, saj tako ni sedaj posebnega dela. Krompir smo izkopali, drugega pa tako nič nimamo.“
Marijana samo vzdihne.
„Pojdete po tobaka, oče?“ vpraša Martin. „Jej, dajte, da grem tudi jaz enkrat z vami. Nisem še bil nikoli. Vi ne veste, kako znam hoditi, ne ustrašim se nobenega. In prinesel bom tudi lahko nekaj, nisem ravno tako šibak, le poglejte me!“ vstopi se moško pred očeta.
Oče se nasmeje in ga gleda zadovoljno, ko se korači pred njim, mati pa zavpije:
„Boš tiho, kaj ti še ne pride na misel, kam boš ti hodil, domá boš.“
Ali deček, videč, da oče nič ne rekó zoper to, ne odneha takoj:
„Kaj ne, oče, da pojdem?“
„Beži, beži,“ smeje se oče, „kam boš ti hodil, le doma ostani, pa materi pomagaj.“
Ali Martin se je vrgel v očeta, trmast je kakor on in noče jenjati prositi.
„Saj hodi tudi Sitarjev Andrej že, pa ni nič močnejši od mene, če je prav starji. Oni dan sva se metala, pa sem ga jaz vrgel.“
„Res, dečko je močan pri teh letih,“ misli si oče. „Kaj, ko bi ga vzel s sabo; kar prinese, dobro bo.“ Da, tako všeč mu je naposled ta misel, da bi ga sedaj celó ne pustil doma. Čudi se, da prej še nikoli ni mislil na to. Petnajst let star je, krepak, kaj bi ne hodil, zaslužila bodeta sedaj dosti. In vzbudi se mu želja po denarju.
„No, pa pojdeš z mano,“ reče, „vidim, da imaš poguma.“
Vesel zauka deček, pa sedaj se oglasi mati vsa preplašena:
„Jurij, ali si ob pamet, ali kali, sedaj hočeš še Martina zapeljati!“
„Nič zapeljati, sam hoče, in prav je tako, dva gotovo več tobaka prineseva kakor jeden sam.“
„Pa jaz ga ne pustim in ga ne pustim, da bi ga pokvaril. Domá mi ostaneš, Martin, da slišiš, kajti prepovedano je tobak nositi črez mejo!“
Modrasu vzkipi žolč, srdito zavpije:
„Molči, kdo je gospodar, ti ali jaz, kdo ima kaj zapovedovati, ti ali jaz?“
Marijano zapečejo te besede. Bila je dobra duša in pohlevna, a kedar je šlo za pravico, odločna in neustrašljiva. Odnehati na lepem, ne pusti ji srcé. Mirno hoče pregovoriti in potolažiti moža:
„Jurij, daj si kaj dopovedati, saj vidiš, da hočem fantu le dobro; čemu še njega tirati v pogubno življenje? Še tebe ne pustim, pa bom njega? Da pa imam tudi jaz kaj govoriti, ne moreš mi braniti. Mati sem njegova, in moja dolžnost je, da skrbim zanj. — Sem pojdi Martin, k meni!“
Martin pride s povešeno glavo k materi.
„Bi šel rad z očetom?“
Martin pokima.
„Ali pa veš, da ne smeš, daje prepovedano, da te lahko stražarji ujamejo in te zapró ali celó ustrele?“
„Saj se jih nič ne bojim, bodo jih že oče.“
„Tako je, Martin,“ pravi Modras, „nič se ne boj, ne bodo naju dobili ne.“
„Jurij, kaj si res tak, da hočeš po vsej sili zapeljati sina, in da ne pomaga nobena beseda več pri tebi? Poglej ga, kako si ga že pohujšal, da hoče s teboj. Ker tebe vidi, pa misli, da je prav tako, kakor delaš ti. In pri tem mu še daješ potuho, da noče mene ubogati. Ne vidiš li, da ni prav tako?“
„Prav gor, prav dol, mi moramo živeti, pa je, in sedaj molči. Martin pojde z mano, in stvar je pri kraju.“
„Saj smo tudi prej živeli, ko nisi še tihotapil —“
„Tiho, pravim,“ zarohni Modras, „daj večerjo sem, pa bo vse dobro, potem se odpraviva.“
Marijana začne nato jokati. Da je mož trmoglav, skusila je že večkrat, zato ji je pa še bolj hudo, ker vé, da je sedaj vse njeno prizadevanje zastonj.
„Naj se mu kaj zgodi, naj ga ujamejo ali ustrelé —“ jok ji zapre besedo, „ti boš odgovor dajal na sodnji dan. Prosim te, Jurij,“ obrne se s solznimi očmi vanj, „pusti vsaj njega domá, če že hočeš sam po vsej sili iti.“
„Dovolj mi je, — saj pravim, ženski tudi nikoli ni moči na konec priti; če bi ji zavezal jezik, bi pa migala z rokami. Daj sem, bom sam v skledo dal.“
Martina je ganil materin jok. Hudo mu je, da oče kregajo mater zaradi njega.
„Mati,“ pravi, „bom pa doma ostal, če nočete, da bi šel.“
„Kaj,“ zagrmi oče, „le glej, da me ne razjeziš še ti. Z mano pojdeš, pa je.“
Martin ne ugovarja dalje, saj gre vendarle rad, tolažiti pa začne mater:
„Saj se mi ne bo zgodilo nič hudega,“ in kmalu je zopet vesel kakor poprej.
Vesela pa ni mati, tja proti nebu pošilja srčne vzdihe in prosi goreče Marijo, da varuje njenega sina pogube.
Večerja je kmalu pri kraju. Oče in sin se odpravita na pot in se tiho izmuzata skoz vrata v mesečno noč. Mati pa joka doma in — moli.
II.
[uredi]Tam, kjer deroča Čabranka dela mejo kranjsko-hrvatsko, razteza se gosto grmovje ob njenih bregovih in seza globoko v deželo. Kakor navlašč je to za tihotapce, ki se skrivajo v gošči in iščejo v njej varnega zavetja pred stražarji. Mnogo jih je že rešila pred njimi, ki bi jih sicer bili zasačili. Skriti v grmovju, posmehovali so se na tihem graničarjem, ko so tekli mimo njih.
Lep jesenski dan je. Solnce razteza svojo svetlobo po zemlji, in Čabranka se krasno blesti v solnčnem svitu. V gostem grmovju sta skrita mož in komaj deškim letom odrastel mladenič. Slastno grudita ržen kruh in si tolažita glad. Vidi se jima, da sta lačna.
„Kaj ne, oče, da me boste še vzeli s seboj,“ govori mlajši starejšemu. „Poglejte, koliko tobaka je v moji vreči,“ pokaže na vrečo, ki je ležala pod grmom poleg druge nekoliko večje. „In nesel sem ga tudi dobro, dohajal sem vas zmirom.“
„Res, zadovoljen sem s tabo, Martin,“ odgovori Modras, kajti ta dva sta, ki namerjavata ravno črez mejo nesti tobak. „Nisem mislil, da si tako močan. Truden si pa vendar, kaj ne?“
„Malo sem že, pa to ni nič. Prvič sem sedaj storil to pot, čakajte, da pojdem večkrat, pa mi še na mar ne bo več prišla. — Kaj ne, mati bodo pa tudi veseli, ko me bodo zopet videli zdravega! Prihodnjič me bodo pustili rajši, kakor pa sedaj.“
„Ne vem, ali te bo kdaj pustila,“ zamrmra Modras, „sploh pa ne moreva še govoriti tako, ker nisva še onkraj meje. Najhujšo in najbolj nevarno pot imava še pred sabo. Le glej, da se vedno držiš mene, ako naju zagledajo stražarji. Beži med grmovjem, kakor boš videl mene. Pogledat grem sedaj, ko sva se malo podprla, ali je v bližini kje kak stražar. Tukaj bodi, precej pridem nazaj.“ Rekši vzame debelo palico v roko in izgine v goščavi. Kmalu pride nazaj.
„Nikogar ni čutiti. Sedaj pa le. Če pa vendar kaj pride, to ti pravim, ne ustraši se. Da le prideva črez Čabranko, pa naju ne dobi živa duša več potem. Vem za dobro skrivališče takoj na oni strani.“
Varno ogledujoč se splazi Modras proti meji, in za njim stopa Martin, njegov sin.
„Oče,“ pravi Martin, „jaz se bojim, srcé mi tako tolče, kaj, če naju dobé?“
„Tiho, pa ne bodi neumen.“
Pri Čabranki sta.
„Tu doli bolj morava iti, kjer se lahko prebrede.“
Prideta na mesto. Sezujeta si črevlje in zavihata hlače. „Za mano, sedaj pa pogumen bodi!“ Nató bredeta črez vodo.
„Odnesla sva jo,“ šepne oče.
Pa kaj je to? Strašno zagrmi glas komaj streljaj proč:
„Stojta!“
Modras se obrne. Ob bregu, ki sta ga ravno zapustila, tečeta dva stražarja z napetima puškama.
„Hitro črez, v grmovje, pa sva dobra,“ sili oče, „ne boj se, drži se mene!“
Nekaj korakov stori Modras, pa je na onem bregu. A Martinu, ki se je ves tresel, izpodnese se kamen, in on telebne v vodo. Od strahú še zavpiti ne more. Oče se ozre, ko začuje padec. Polije ga vročina. Naj li skoči nazaj? Že sta stražarja tukaj. Po obeh je, če gre nazaj. Ali če je nagel, lahko še uideta. — Ne, ni mogoče. — Strašen boj v srcu. Odločil se je. Kakor divja zver plane v goščo in še bolj divjá, ko sliši za sabo vpitje Martinovo in graničarjev. V tem divjem teku pa ni pozabil vreče, tekel je z njo vred bos po trdih tleh. Opraskan po nogah pridirja do mesta, kjer je bilo grmovje posebno zarasteno. Tu se ustavi, in ozrši se nazaj posluša, se li čujejo kakšni glasovi. Tiho je, ničesar ni čuti.
„Ne bo jih za mano,“ mrmra, vendar zaradi varnosti razgrne grm in leze v goščo. Na sredi je kakor navlašč več prostora, da se človek lahko giblje notri. Tu je varen, tu ga ne bo iskal nihče. Vsede se na vrečo, ki jo je bil vrgel na tla, in težko sopihajočemu se podijo misli burno sem pa tja. Pri srcu mu je, kakor bi mu ga rezal kdo, v grlu ga nekaj tišči, in prsi se mu vzdigujejo valovito. Hudó mu je, strašno hudo. Vest mu začne očitati, zakaj ni poslušal žene, in zakaj je vzel s sabo Martina. Ni li to očitna kazen? Pa saj je šlo srečno, srečno bi bila ušla, da ni padel Martin. In bi mu li ne bil lahko prihitel na pomoč in ga potegnil hitro s seboj? Ni li bil preboječ, in ni li on zakrivil vsega? Ne, ni bilo več mogoče, zadnji čas je bil, da se je še sam rešil. In vendar, ujeli naj bi bili oba ali pa nobenega. Zakaj je popustil sina? Saj ga bo tako izdal, in zastonj mu je sedaj rešitev ... Pa ne, Martin ga ne bo izdal; pozna ga, rajši bo sam trpel, če ga tam kako ne zmamijo. In kako naj se prikaže domú, kaj naj poreče ženi? Naj li taji? Tajiti ne pomaga nič, prišlo bo kmalu na dan. Skoro gotovo pridejo stražarji popraševat po njem zaradi Martina in lahko da ga odvedejo s sabo, češ, da je bil on s sinom. Kaj naj torej ženi odgovori? Kako bo zopet govorila in jokala, da ne bo konca ne kraja! Očitala mu bo, da je on vzrok, da ga je on zapeljal. Toda on ga ni, sam je šel rad. In tudi, če bi ga bil sam vzel, zapeljal ga ni. Saj mora pomagati starišem, da se preživé, ko je že zadosti velik. — Pomagati? Tudi kjer je prepovedano, kjer se ne sme? Ne, to je greh, greh je tihotapstvo, greh je, da je vzel sina s sabo. — Greh? Če pa ne morejo drugače živeti. Toda živeli so tudi prej, ko ni še tihotapil, živeli so. — Ali to ni bilo življenje, ko je včasih stradal kakor pes. Ne privoščijo mu nič, in še tistega mu ne pusté, kar bi si sam prislužil. Kri bi mu radi izpili. „Ne, tudi siromak je človek, tudi on hoče živeti, in kar nam hočejo po sili vzeti, hočemo imeti po sili.“
Srd se mu vname, misli o tem ga razburijo še bolj. Krčevito stiska roke.
„In sedaj ste mi še sina vzeli!“ Ne pripisuje več sebi krivde, smatra se za nedolžnega in vse obrača na stražarje, in strašno sovraštvo mu vstaja v srcu in raste in raste. — Pa zopet se pomiri, in zopet se začne oglašati vest, pa jo zopet skuša zadušiti, češ, da ga je tirala sila k tihotapstvu, da to ni greh, in jezi se nad stražarji, da so mu ujeli sina.
Precej dolgo je sedel tu in boril se z vestjo in strastjo. Strast je naposled premagala vest. Temnega obličja vstane.
„Ne bode jih, zadovoljni so za sedaj z Martinom,“ zaškriplje z zobmi in se odpravi naprej. Srcé mu je otrpnilo. Pač mu je še hudo za sinom, pač ga pogreša, in boli ga v srcu, pa vse to zaduši temni srd, sovraštvo do onih, ki so mu vzeli ga.
Pred vasjo skrije tobak v neki duplini, za ktero vé samo on.
„Ne boste ga dobili pri meni, le pridite, saj ga boste iskali zastonj.“
Pa pride domú, in žene k sreči ni domá.
„Prav, vsaj mi ne bo začela takoj vpiti. Prav ljubi se mi sedaj poslušati jo.“ Vsede se za mizo na klop in si podpre glavo z desnico. Vso pot so se mu podile misli o tem, kar se je zgodilo. Mislil je dosti, a kaj, tega bi morda sam ne znal povedati. Sem pa tja, zdaj to zdaj ono, zmešano, brez prave zveze, vse se mu je vrtilo v glavi jedino le o tem, da so ujeli sina stražarji in ga gnali Bog ve kam in zaprli ga Bog ve za koliko časa, pa da bodo kmalu tudi v vasi, in da pridejo k njemu, pa kaj bo žena počela, — vse pa je prevevalo črno sovraštvo do graničarjev in želja po maščevanju.
In sedaj, ko tako sedi domá in ni žene in je sam v nizki izbi ter je vse tiho okoli njega, polasti se temota njegovega srcá. In oglašati se mu začne vest in peči ga. Pa silno strese z glavo, hoteč se oprostiti vznemirljivih mislij. Pa mu pade pogled na podobo Marije žalostne, ki je visela na steni, — in zareže ga v srce, in zdi se mu, kakor da joka Marija nad njim, in začne ga dušiti v grlu, in srce se mu stiska. In nehoté se mu obrne pogled na Križanega takoj zraven, in zdi se mu, kakor da ga vabi Jezus z milim pogledom k sebi, in srcé se mu začne topiti, mehčati, — pa v tem hipu začuje stopinje v veži — in se zopet zavé. Marijana je prišla.
Neki strah ga objemlje pred njo. Kako naj odgovarja?
„Pogum, sem li strahopetnež, sem li mož?“ Srcé se mu zakrkne.
Marijana stopi v izbo. Ustraši se, ko zagleda moža samega, nekaj strašnega sluti.
„Jurij,“ vpraša, „kje je pa Martin?“
Jurij molči. To še bolj potrdi ženo v strašnih slutnjah.
„Jurij,“ prime ga za ramo, „ali slišiš, povej, kje je Martin?“
„Ga ni tukaj,“ odgovori mož, pa si ne upa pogledati je.
„Ga ni, seveda ga ni, zato pa povej, kje je?“
„Ne vem,“ na kratko zopet odvrne Modras.
„Jurij, kaj se je zgodilo?“ zavpije sedaj vsa nesrečna Marijana, „kaj se je zgodilo z Martinom?“
„Veš kaj, vpila mi pa ne boš nad ušesi, rajši pojdi, pa mi kaj skuhaj, tri dni nisem jedel gorkega.“
To pa Marijano še bolj hudo zadene. Vsa iz sebe ne ve kaj početi. Srce ji pravi, da se je zgodilo nekaj strašnega, pa hoče vedeti in prepričati se, a mož je tako čuden in noče povedati ničesar.
„Ne grem, dokler ne poveš, kje je Martin?“
„Kje? Saj sem ti rekel, da ne vem.“
„Saj je vendar šel s tabo.“
„Seveda je šel.“
Ob pamet bi jo skoro pripravile take besede.
„Če je šel s tabo, moraš tedaj vedeti, kje si ga pustil?“
„Saj tudi vem.“
„Jurij, kaj ti je, da si tako čuden,“ govori žena vsa razvneta, „ti nočeš povedati, kaj je z Martinom; nekaj se je pripetilo, in ti molčiš?“
„Da bi te pes pobral, kdo te bo poslušal,“ zarentači Modras. „Kje je Martin, tam je, graničarje vprašaj, oni vedó bolj zanj, kakor jaz. Ujeli so ga, pa so ga vlekli s seboj, pa kaj bo z njim, ne vem, zaprli ga bodo, pa mene morda tudi.“
Žena bolj pade nego sede na klop in joka, hudo joka, in ta jok gre Modrasu skoz srce, in težko ga posluša.
„Ne bodi neumna in ne kisaj se, kar je, je,“ godrnja Modras.
Toda žena se ne dá utolažiti, joka in jokaje odgovarja:
„Kaj sem ti pravila, da ga ne jemlji, pa ti si ga vzel, in Bog te je kaznoval, in sedaj si še tako čuden, in nič ne maraš, kakor da bi se ne bilo zgodilo prav nič, takšen si.“
„Kakor da bi se ne bilo zgodilo prav nič? Žena, kaj ti veš? Veš li, kaj se godi tukaj notri, kako mi vre, kako mi kipi? Zadavil bi jih vse graničarje, polomil in premlel bi jim vse kosti —“
Prestrašena pogleda Marijana moža:
„Za božjo voljo, mož, kaj ti je, da si tak, da govoriš tako strašno?“
„Strašno?“ zagrohoče Modras in se ustraši sam svojega glasu, „kaj misliš, da so mi dobroto skazali, ko so mi odpeljali Martina?“
„Sam si kriv, jezi se nad sabo, pa spoznaj, da si ravnal zoper postavo in zaslužil kazen. In če sedaj še ne spoznaš, potem, potem pa se Bog usmili tebe in mene, ki moram trpeti poleg tebe.“
„Kriv, kriv, — nič nisem kriv, oni so krivi, kaj mi morejo, če hočem jaz zaslužiti? Ne morejo mi braniti, da bi živel, če pa branijo, vzamem jim s silo.“
Na glas zajoka žena:
„Kako daleč si prišel, Jurij! Jurij, Bog te bo kaznoval še hujše.“
„Molči!“ zarohni sedaj Modras, da se žena vsa strese, „ne bom te več poslušal in čakal tudi ne, da mi boš skuhala, bom pa drugje dobil kaj.“ In vstane ter odide ven. Žena pa kliče za njim:
„Jurij, kam greš, nazaj pojdi, bom skuhala takoj.“
Nič, ni ga. K Drobižu gre — pit, zadušit si vest.
Tiho se joka Marijana, joka za sinom, joka za nesrečnim možem, mož pa pije v krčmi in si hoče zadušiti vest. Pa si jo bode li zadušil? Za trenutek pač, za nekaj ur, a oglasi se znova, in znova bo pekla in grizla hudó.
III.
[uredi]Pred petdesetimi leti, ko se je godila naša povest, ni bila vas Korinj dosti manjša kakor sedaj, dasi je imela bolj revno lice. V revnih kočah in hišah so stanovali tudi revni ljudje. Živili so se od kmetije ali pa od oglarije, a življenje to je bilo včasih hudo. Borili so se z revščino in trpljenjem. Kedar se pa človek bori za obstanek, pograbi za vse, kar bi mu ga moglo olajšati, trudi se na vse kriplje in si prizadeva zboljšati svoje življenje. In tedaj često ne poprašuje, smem li ali ne smem, je li dovoljeno ali ne. One čase je posebno cvetelo tihotapstvo. Ni čuda torej, če vidimo, da so se tudi Korinjčani poprijeli tihotapstva, in da je ono dobo skoro vsa vas bila tihotapska. Mnogo je bilo takih, ki so se poprijeli tihotapstva samo zaradi sile, ker so trpeli lakoto, mnogo pa je bilo tudi takih, ki so hoteli obogateti s tem. Sprva, ko niso lebljajtarji ali mejni stražarji še vedeli, da se je tihotapstvo tukaj že vgnezdilo, hodili so Korinjčani bolj brez skrbi po tobak. Stražarji so redkoma prišli v vas in tudi niso tedaj tako strogo preiskovali, kakor bi bili, ko bi slutili kaj o tihotapcih. Vendar ker so vedeli, da povsod kupujejo ljudje od tihotapcev tobak, in da je bilo prepovedano kupovati ga, stikali so povsod in natanko izpolnjevali svoje zapovedi. Toda ker so dostikrat pri tem bili strogi ali celó surovi, sovražili so jih kmetje. Sovraštvo do mejnih stražarjev je prišlo celó v pregovor, in še sedaj ne moreš hujše razžaliti kmeta, kakor če mu rečeš „lebljajtar“.
A dolgo niso Korinjčani ostali skriti. Videli smo v začetku povesti, da so začeli stražarji slutiti, da morajo biti v Korinju tihotapci. Sedaj pa, ko so ujeli Korinjčana celó pri delu, ko so ujeli Modrasovega Martina, jasno jim je vse, in Korinjčani jih bodo vedno imeli nad glavo. In zakrivil je vse Modras. Postal je zadnje dni teman in mračen. Ni mogel poslušati opominov svoje žene, njena žalost mu je segala v srce; kedar pa se srce utrdi, kaj težko sprejme v se blaga čuvstva. V vinu si je skušal zadušiti vse one blage glasove, ki so se mu zdaj pa zdaj oglašali v srcu, in bil je več v krčmi kakor domá.
Bilo je v nedeljo popoldne po onem dogodku. Pri Drobižu je bilo posebno veselo in živahno. Dolga miza je vsa zasedena in celó pri stranski mali ni nobenega prostora več. Možje in fantje sedé pri kapljici poštenega vina, in med njimi vidimo tudi Modrasa. A še jedna oseba je, ki posebno obrača našo pozornost na se. To je suh možicelj, ki sedi ravno nasproti Modrasu. Cela vrsta vprašanj leti nanj, in on odgovarja, in vsi ga zvesto poslušajo. Zanimiva oseba je Žmarkljev Miha, kakor ga povsod imenujejo. Bil je prav za prav herač, pa beračil ni, in nisi ga mogel bolj razžaliti, kakor če si mu rekel, da je berač. Znal je citrati. S citrami je hodil okoli in zabrenkal kako domačo, kamor je prišel, pa so ga povsod radi imeli. Če je prišel opoldne kam, ko so ravno južinali, sedel je kar zraven, in niso ga podili proč. Saj jim je povedal celo kopo novic, in poslušali so ga radi. Pripovedovati je pa tudi znal, da nobeden ne tako. In če je prišel kam v krčmo, sprejeli so ga vedno radostni klici: „Na, Miha, pit pojdi, boš kaj zabrenkal in povedal kaj.“ Seveda se Miha potem ni branil. In pravil jih je in zbijal, in vse je bilo veselo okrog njega. Pa včasih so mu tudi nagajali in norčevali se iz njega, on pa jim ni zameril, le povedal je kako gorko nazaj in takoj je bil dober.
Žmarkljev Miha, znan po vsej Suhi Krajini in še daleč na okrog, prišel je danes v vas. Pa je bil hudo žejen, ker žejen je bil on vedno. Pa bi si rad žejo ugasil, in seveda si jo bo, če le pojde k Drobižu. Pozna Drobiža in Drobiž njega. Saj mu pripelje s svojimi citrami in s svojimi novicami dokaj gostov, ki bi jih sicer ne bilo. In Drobiž ni nehvaležen, ceniti zna zasluge njegove, pa mu rad dá za polič vina. Rad gre k Drobižu tudi zato, ker vé, da so Korinjčani dobre duše, da ga bo zastonj pil, kolikor bo hotel. Pije ga pa tudi rad, Dolenjec je, kri pa ni voda.
Ko pride torej v vas, napne citre in začne citrati, in otroci leté za njim in vpijejo:
„Žmarkljev Miha, Žmarkljev Miha!“ In ljudje se prikazujejo na vratih in ga vabijo, naj stopi v hišo — pa danes je gluh za vsa vabila, ker je nedelja in je žejen, in ker ima nekaj posebnega povedati, — naravnost tja jo gode proti Drobižu, in vesel ga posadi Drobiž za mizo, in kmalu se napolni za njim vsa soba, in veselo je notri.
Mogočno sedi tam in pripoveduje in odgovarja na mnogo vprašanj, ki leté nanj od vseh stranij.
„No, Miha, povej,“ rine vanj vaški fant, „kaj si zvedel, ali so res ujeli lovci ongavega Jernača iz Ambrusa in ga oblekli v vojaško suknjo? Pravijo, da je tri lovce pobil in jednega oklestil, da ne bo nikdar več lovil.“
„Da, Jernač pa, Jernač,“ odgovarja Miha, „to vam je korenjak, ne ustraši se nobenega od blizu in daleč; lovili so ga, pa so ga že imeli v rokah, pa kaj on stori? Enkrat mahne na desno, enkrat na levo in enkrat okoli sebe, pa so popadali kakor muhe na tla, in ušel jim je. Tri sto drenovih klincev, da je res.“
„Tedaj ga niso ujeli?“ vpraša fant.
„Ujeli pa, ujeli! Petnajst jih je bilo, pa bi ga še ne bili, ko bi se ne bil izpodtaknil nad vražjo korenino. In padli so nanj kakor volkovi in seveda so ga potem lahko ujeli.“
„Kaj meniš, Miha, ali bo ostal pri vojakih, ali jim jo bo ubral? Poznam Jernaša, ne veseli ga vojaška suknja, in pogumen je zadosti, da se je otrese.“
„Kaj bi ne ušel, saj sem tudi jaz!“
„Ti pa ti,“ smeji se na njegovi strani Jozljev Matevž, ki je posebno rad dražil Miho, kjer je le mogel. „Ubogo revče, ko si jo bilo potegnilo, pa si sam šel nazaj, da so ti jih nabrisali takó-le, v jednem tednu trikrat po pet in dvajset.“
„Tri sto drenovih klincev, kar malo boš govoril; če sem jih jaz dobil, bolelo je mene, pa ne tebe. Pa ti reci, da so tebe marali, ki si tak, da bi te lahko v proso postavili za strašilo in bi si noben vrabec ne upal več vanj, ki imaš take noge kakor natke, da bi jih v zemljo zasadil in bi se fižol ovijal okrog njih. Jaz pa lahko rečem, vojak sem bil, pa sem bil sam šel k njim in se nisem skrival.“
„Nisi se skrival, praviš?“ zategnjeno vpraša Matevž. „Kaj pa si delal takrat, ko so te ves teden čakali domá, da prideš s hribov, in jih je moral tvoj oče rediti in so dejali, da ne gredó prej strani, dokler ne prideš ti?“
„Takrat sem bil pa le ušel od vojakov, pa so bili po me prišli, pa sem potem sam šel nazaj, ker so mi oče sporočili, da naj grem, da jih bodo vojaki spravili ob vse.“
„Pa koliko so ti jih potem nasekali, Miha?“ smejejo se vaščani.
„Tri sto drenovih klincev, kaj vam mar,“ zvrne kozarec vina in se z rokavom obriše okoli ust.
„Kaj pravite, zakaj zmirom govori o tri sto drenovih klincih?“ oglasi se zopet Jozljev Matevž. „Jaz mislim, da so mu jih takrat tri sto nabrisali, pa jih ne more pozabiti, in zato jih ima vedno v ustih.“
Velikanski grohot nastane.
„Tri sto dr— le smejte se,“ mežika Miha, dasi ga malo jezi, vendar ne zameri, saj so ga večkrat že tako dražili; „ne bi se smejali, ko bi vam nekaj povedal, kar jaz vem, pa samo jaz vem in nobeden drug ne, in če bi bil jaz sedajle pravi, ne bi vam povedal. Vi ne veste, Korinjčani, kakšna nevihta se zbira nad vami, jaz pa vem, in mislite li, da vam povem?“
„Kaj pa, da poveš, na, pij,“ tolaži ga sosed.
„Miha, kaj je, Miha? Daj, povej,“ na enkrat vsi zvedavo izprašujejo.
„Tri sto drenovih klincev,“ smeje se sedaj Miha, „danes sem pa čisto pozabil na citre.“ Pa jih zgrabi in začne brenkati.
„Daj, daj strani sedaj citre, boš pa potem igral, povej nam rajši, kar si prej rekel,“ prosijo ga vsi, in Jozljev Matevž ga še posebej naganja in prosi. Pa sedaj je vrsta na Mihi, da se on ponorčuje.
„Veš kaj, Matevž,“ smeje se, „ti pojdi pa domú. Če pride tvoja Rezulja sem, mašiti si bomo morali vsi ušesa.“ Pa zabrenka in zapoje:
„Bom spono si kupil
Za svojo ženo,
Da grlo zavežem,
Da klela ne bo.“
„Glej, Matevž, tako bi naredil jaz, ti pa pojdi domú in miren pa priden bodi, da te Rezulja ne zlasa.“
Matevž plane kvišku:
„Berač, ti boš mene domú podil? Glej, da te ne primem in zmečkam kakor mlado mačko.“
„Kaj —“, zategne zdaj Miha, in solze mu stopijo v oči, „ti praviš meni berač, kdaj sem te še kaj prosil? Nikoli, sam si mi ponujal. Če sem pa vzel, bil sem pa neumen, ker nisem vedel, da si nič prida, da si tak kakor nikoli nihče. Tepel me pa ne boš, veš, me nisi ti izredil.“
Drobiž začne miriti:
„Ne bodita neumna, sédi Matevž, pa molči, saj veš, da ni mislil nič hudega; ti ga pa ne jezi, Miha, ker veš, kakšen je. Mirna bodita, pa je. In ti, Miha, nam pa sedaj povej, kaj veš o Korinjčanih.“
„Tako je, ne bomo se prepirali tukaj,“ možujejo vaščani. „Kar potolaži se, Miha, pa povej!“
„Miha malo pobrenka, pa je takoj dober, Matevž se pa še malo kislo drži.
„Pa bom povedal, naj bo,“ pravi Miha. „Dopoldne je bilo. Tam onkraj Ambrusa sem še bil in hitel sem, da bi še o pravem času prišel v Ambrus k sv. maši. Pa sem se bil utrudil in sem sedel na kamen ob cesti. Sedim tako nekaj časa, kar zagledam od daleč dva stražarja. Da bi vaju tri sto drenovih klincev, mislil sem si, kaj pa vaju nosi danes tod. Pa hitro skočim za grm in se skrijem, da me ne zagledata, kajti ne maram z njimi nič imeti opravka.“
„Imaš jih li v želodcu, kaj ne?“ oglasi se vaščan.
„Da bi jih tri sto drenovih klincev, ne bi jih maral v želodcu, ko bi bili iz samega medú. Že če jih vidim od daleč, bežim pred njimi. Zato sem se pa tudi skril za grm in čakal, da bi odšla. Prišla sta prav blizu že, in razumel sem, kaj sta govorila. Nemški sta govorila, jaz sem bil pa pri vojakih, in glejte, ne škoduje mi, da sem ujel tam par nemških besed. Ne bi vam mogel sicer povedati, kaj vam preti. Slišal sem besedo Korinj, pa sem posebno še nategnil ušesa, češ, kaj neki hočeta Korinju. Pa sem iz vsega, kar sem slišal, toliko mogel posneti, da so pred kratkim ujeli mladega fanta iz Korinja pri tihotapstvu.“
Vsi pogledajo Modrasa, in Modras obledi.
„Pa bodo prišli v Korinj še po jednega, ki jim je ušel, in pazili bodo posebno ostro sedaj na vas, ker pravijo, da mora biti tukaj več tihotapcev, ki niso še vedeli zanje. To sem slišal in takoj popoldne sem jo ubral proti Korinju. Ostal bi bil sicer danes v Ambrusu, pa sem si mislil: Veš kaj, Miha, Korinjčani so ti že storili dosti dobrega, in marsikak kozarec si ga že zvrnil na njihov račun. — hiti in povej jim, da se pripravijo, in da odnese tisti pete, ki ga iščejo. Pa sem hitel, in glejte, sedaj sem tukaj. Tri sto drenovih klincev, in še danes bomo morda videli stražarje, ako se niso kje preveč zamudili.“
Tihota nastane za trenutek. Vedeli so vsi, da so Modrasovega Martina ujeli, in da bodo prišli po Modrasa. Modras je povedal sam, kako se je zgodilo, Drobižu in vsem, ki so bili takrat zraven, in kmalu je vedela to vsa vas. Ko je končal Miha, obrnejo se vsi v Modrasa:
„Modras, beži, skrij se, predno pridejo.“
„Kaj, jaz, da naj se skrijem?“ zavpije razvnet od pijače. „Naj pridejo po me, pa naj mi dokažejo, da sem bil jaz!“
„Saj si bil,“ odvrne vaščan.
„Sem bil, pa mi vendar ne morejo dokazati, in če mi ne morejo, pustiti me morajo pri miru. Vi me pa vendar ne boste izdali — na tistem mestu ste kakor jaz.“
„Veš, da te ne bomo, saj rajši vidim gada kakor stražarja, pa izdal te bo Martin.“
„On me ne bo, jaz vem, da ne, in če prav pové, bom jo že izpeljal kako, da mi ne bodo mogli dokazati.“
„Kaj tebe iščejo, Modras?“ vpraša Žmarkljev Miha. „Veš kaj, jaz bi tudi svetoval, da se jim odtegneš, s stražarji ni zdravo hruške peči.“
Modras zvrne kozarec vina:
„Potem bi še le bili prepričani, da sem bil jaz. Sedaj pa, ko bom domá, ko bodo zastonj iskali tobaka pri meni, morali me bodo pustiti.“
„Tvoja glava, tvoj svet,“ odgovoré mu vaščani, „nas si pa vendarle tudi spravil vmes, morali bomo biti sedaj bolj previdni.“
„Previdni, — kaj morda jaz nisem bil? če pa imajo ti stražarji take nosove, in če je človek nesrečen zraven, upiraš se zastonj!“
„Kaj nesreča — neumen si bil, da si vzel Martina s seboj,“ de sosed, „kaj bo tako, ki ni vajeno.“
„Neumen, neumen,“ vpije Modras, kteremu je bilo vino precej že razgrelo glavó, „prav je, da sem ga vzel; zakaj so ga pa stražarji ujeli, zakaj pa jih je prinesla nesreča? Kaj pa smo mi? Nismo morda tudi mi ljudje? Ali smo živali? Odero naj nas, pobijejo, pa bo. Vi ste neumni, ki se jih bojite, jaz pa se jih ne. Zakaj pa hodite vi po tobak, a,“ kriči, „morda zato, ker ne smete? Ali ne zato, ker hočete živeti kakor ljudje? In potem se jih bojite?“
„Ne vpij tako, Modras,“ opominja Drobiž, „zdi se mi, da vidim skoz okno dva stražarja, in ravno semkaj gresta.“
„Naj gresta, ali se jih morda bojim; v obraz jima to povem, če hočeta.“
„Veš kaj, Modras,“ oglasi se zopet sosed, „ni prav varno tako govoriti; pri tej priči te vtaknejo. Zaprt pa menda vendar nisi rad? Ne pravim, da se bojiš povedati stražarjem to v obraz, pa če poveš, zaprli te bodo. Ne pomaga nič, postava je taka, in kdor prelomi postavo, zasluži kazen. To sam veš, in tudi veš, da se ne sme tihotapiti, in če te dobé pri tihotapstvu, bodo te kaznovali. In morda gredó ravno sedaj po te, ker te imajo na sumu. Če se nič ne bojiš, zakaj pa si prenašal skrivaj tobak, in zakaj hočeš sedaj tajiti?“
„Zato, ker hočem, ker si neumen,“ razsaja ves kipeč od jeze. „Kaj meni mar postava; to ni postava, če nam jemlje zaslužek. Pa sam hodiš po tobak, pa tako govoriš, zakaj pa hodiš, če je taka postava?“
„Saj ne pravim, da delam prav, in tudi ne rečem, da je vse prav, kar delajo stražarji z nami. Preveč nas stiskajo, pa kaj hočemo?“
„Kaj hočemo?“ oglasé se sedaj tudi drugi, „pokazali bi jim, da bi vedeli, po čem je česen. Modras že prav govori, ustaviti se jim je treba, pa nas bodo že pustili; če se jih pa tako bojimo, stiskali nas bodo še bolj.“
„Molčite!“ miri krčmar, „so že tukaj!“
In res, vrata se kmalu odpró, in noter stopita stražarja oborožena. Zapovedljivo se obrneta do krčmarja, moško in ostro pogledavši po pivcih, ter ga nekaj na tiho vprašata, na kar Drobiž prikima in pravi:
„Tam sedi za mizo.“
Obrneta se tja, in jeden osorno pokliče Modrasa. Modrasu začne šumeti po glavi, in vse mu nekako pleše pred očmi; ko čuje stražarjev glas, stresne se po vsem životu, in strah ga obide, dasi se je poprej bahal, da se nič ne boji. A ko vidi náse vprte vseh oči, noče pokazati svojega strahú in se dela pogumnega:
„Tukaj sem, kaj hočete?“
„Pojdite semkaj, greste z nama.“
„Kam naj grem? Nikamor ne grem,“ vpije, in pogum mu raste; „ná, Drobiž, bom pa še dal za jeden bokal, bomo ga še pili, le pojdita sama, kamor se vama ljubi.“
Kmetje se namuzajo, in prav všeč jim je, ko vidijo, kako sta stražarja postala rudeča. A sedaj stopi stražar bliže, jezno zagrmi nad kmeti, ki so imeli Modrasa v sredi:
„Proč!“ in hoče priti do Modrasa.
„Ka—aj,“ zategne vaščan, ki je sedel na koncu, hoteč nagajati, „kaj ste rekli, ste li meni rekli?“
„Tebi, buča,“ zarohni stražar ter ga prime za ramo. „Strani, pravim, da bodemo ptička s silo iztirali, če zlepa noče iti sam.“
Modras, ki je bil dobil še več poguma, videč, da so vsi zanj, in da pisano gledajo stražarja, norčuje se še dalje:
„Kam naj grem z vami, ko ne vem kam, tukaj je pa prijetno; náte, pa še vi pijte, dobro vino, kaj ne, Drobiž? Sam hodiš ponj in poznaš ga, da malokdo tako.“
Stražar je rudeč kakor kuhan rak:
„Čakaj, jaz ti bom pokazal, tihotapec vražji,“ zgrabi ga za roke in ga hoče vkleniti, a Modras se ne pusti, pa vpije:
„Kaj, jaz tihotapec, mene boste vklenili, kdaj sem tobak nosil, kdaj ste me videli? Dokažite, dokažite!“ ves hripav kriči.
Sedaj pa skoči še drugi stražar zraven, in kmalu sta ga zvezala, zastonj se je branil in penil od jeze in klical vaščane na pomoč.
Vaščani so stali, pa gledali, in dasi so črtili stražarje in bi jih najrajši pometali ven, niso si upali ničesar.
Stražarja sta odvedla Modrasa, in vsa vas je gledala, kako sta ga gnala zvezanega, in kako je vpil na vse grlo s hripavim glasom:
„Dokažite, dokažite!“
In Marijana? Marijani je — pokalo srce. In vaščani pri Drobižu zbrani? Zabavljali so zoper stražarja in se jezili in ugibali, kaj bode z Modrasom. Žmarkljev Miha je pa začel brenkati, da bi pomiril valove in zopet spravil vaščane v dobro voljo. Pa jih je, in — bili so zopet veseli.
IV.
[uredi]Modrasa so bili prijeli, ker so ga imeli na sumu, da je bil on, ki je ušel, ko so ujeli njegovega sina. Kajti s kom drugim naj bi tihotapil mladoletni sin, če ne z očetom? Če pa ni z njim, vreden je oče kazni, ker ni pazil nanj ali vsaj vedel, da je sin tihotapec, pa mu branil ni. Pa mu niso mogli ničesa dokazati; izgovarjal se je, da ni bil, da ni vedel, kaj počenja sin. In dasi mu niso skoro mogli verjeti, morali so ga vendar izpustiti. Martin je pač sprva dejal, da je šel z očetom, a Modras ga je zavrnil, češ, da bi se rad izgovoril, da bi bil manj kaznovan in bi vse vrgel nanj, in pogledal ga je nekekrati ostro, pa je sam Martin nazadnje začel tajiti, da niso bili oče z njim, ker se je bal očeta.
Ves temen je prišel Modras domú. Sina so mu zaprli za dolgo, njega pa so izpustili z obljubami, da bodo ostro pazili nanj in na vse Korinjčane. Pa niso ga ustrašile te obljube, ni zaraditega opustil tihotapstva. Poprijel se ga je še bolj in v njem je iskal, rekel bi, tolažbe za svojo temno dušno stanje. Zastonj je jokala žena in ga prosila, naj neha, saj vidi, kaj je z Martinom. Kaj je pa z Martinom, ni vedel; vedel je le toliko, da je zaprt, in da ga dolgo ne bode videl, pa mu je vzkipela kri, in zarežal je nad ubogo Marijano, da se je kar stresla reva. Sploh je postajal čimdalje bolj oduren, in prijazne besede ni bilo zlepa iz njega. Žena je jokala in trpela — a nehala je jokati in prositi moža, prosila je tem bolj ljubega Boga, naj pomaga, naj omehča možu trdo srce. Bil je le malo domá, klatil se je večinoma okoli in prenašal tobak črez mejo in prodajal ga okoli, ali pa je sedel pri Drobižu in tam si iskal odpočitka — v pijači. Saj drugje ni imel nikjer tolažbe, nikjer ne veselja. Tihotapstvo mu ni prinašalo nobenih veselih ur, spremljal ga je vedni strah pred postavo in vodila ga je strast pri vseh njegovih delih. In vest tudi ni vedno mirovala; peklo ga je včasih notri in žgalo kakor ogenj, in žalostni obraz žene ga je podil proč od hiše, ker mu je bil neznosen opomin njegovega grešnega stanja. Bežal je torej zopet v krčmo, in tam je iskal tolažbe. Pa je ni našel, tam je le zadušil svojo vest, tam se je le omamil, in znova je občutil neznosnost svojega stanja, ko je bil trezen. In v cerkev tudi ni hodil več. Ni mogel slišati besed duhovnikovih, ki so mu resno segale v srce in mu klicale v spomin njegove pregrehe, ni mogel gledati podob Križanega ob cesti — bežal je proč — udal se je tihotapstvu z dušo in s telesom. Tako daleč pride človek, ki se udá grehu. Ogiblje se vsega, kar bi ga moglo spominjati na njegovo strašno dušno stanje — miren hoče biti, zadušiti hoče svojo vest, pa se pogreza tako čim dalje bolj globoko v greh.
In tako so tekli dnevi in tekla so leta, in preteklo je sedem let od onega časa, kar so ujeli Modrasovega Martina. Ni ga bilo še do sedaj nazaj. Kje je, vedel ni nihče. Da je toliko časa zaprt, nikdo ni verjel, pozabili so ga počasi, in tudi Modras že ni več mislil dosti nanj. Jedina Marijana se ga je spominjala vsak dan pri svojih molitvah, molila je zanj in prosila Boga, da mu reši dušo in ga pripelje srečno domú.
Korinjčani so tihotapili še vedno kakor poprej, dasi so imeli zmirom stražarje nad glavo. Vendar niso mogli več tako brez skrbi, in jezno so gledali stražarje po strani, kedar so prišli v vas preiskovat. Če so le pri kom dobili kako klobaso tobaka, takoj je bil zaprt, in nekoliko so jih celó zaprli za več časa, ker so našli več tobaka pri njih. Ti pa so jih posebno sovražili, ko so se vrnili iz zapora, in tudi drugi jih niso kaj radi gledali. Tako je nastala velika napetost med vaščani in stražarji, in vrelo je nevarno. Treba je bilo iskrice, ki bi padla na nakopičeno slamo, in bruhnil bi strašen vihar na dan. In zgodilo se je kmalu tako.
Bilo je proti večeru lepega pomladanskega dne. Tihota je vladala po korinjski okolici, kakor le more biti na deželi. Ali kaj je to? Vpitje pretrga prijetno tihoto. Proti Korinju teče mož, za njim pa cela tropa stražarjev. Tihotapca lové. Zasačil ga je jeden ravno, ko je hotel skriti tobak. Pa je zažvižgal, in prileteli so skupaj, ki so prežali okoli Korinja ravno ta dan. In nastane divji lov. Kakor divja zver pred lovci beži Modras pred stražarji, kajti njega preganjajo. Naravnost v vas beži, ne vé kam drugam, in preveč je zmešan, da bi premišljal kaj. In stražarji nočejo streljati, dokler ni največje sile, da ne bi ušel. Vaščani leté skupaj, ko slišijo vpitje, pa takoj vidijo, kaj pomeni divji lov.
„Pogum, Modras!“ vpijejo, „skrij se!“
Pa kam se naj skrije? Domú prileti in ves besen zgrabi sekiro, ki je stala v kotu za vrati:
„Ne boste me,“ sopiba, „razbijem vsakemu črepinjo, ki se prikaže.“
„Moj Bog, moj Bog!“ stoka Marijana, žena njegova, „Marija pomagaj!“ na kolena pade pred podobo Marijino in skoči k možu:
„Proč sekiro, da ne postaneš ubijalec!“ Modras pa jo otrese in plane ven.
„Pomagajte,“ vpije proti vaščanom, „tudi vas bodo, dajmo jih, ne pustimo se jim, ne bojmo se jih!“
In možje planejo in fantje; s sekirami in kosami prileté in se postavijo proti stražarjem. Počasi se pomikajo iz vasi proti Dobrepoljem in kričé in vpijejo in mečejo kamenje na stražarje. Teh je bilo osem. Poveljnik ali oni, ki je bil najvišji med njimi, zavpije z močnim glasom:
„Vaščani, bodite pametni, samo jednega iščemo, dajte ga sem, pa mirni bodite!“
„Ne boste ga dobili,“ vpije Modras, „ne boste,“ vpijejo drugi, in zopet začne leteti kamenje.
„Mir,“ zakliče še enkrat prvi stražar, „če ne, bomo streljali!“
Ne pomaga nič, počasi se odmikajo vaščani in mečejo kamenje, in Modras je prvi in besno luča v stražarje. Pa počijo puške, in razkadi se dim. Nobeden ni zadet, stražarji so jim streljali nad glavami, hoteč jih ostrašiti. Zastonj, še bolj divji postanejo kmetje, na čelu jim Modras. Pa poči zopet — poči samo enkrat, in sliši se stok. Na tleh leži Modras zadet od krogle. Vaščani se prestrašijo in skočijo nazaj, videč, da je nespametno ustavljati se, da jih stražarji lahko vse postrelé. Stražarski načelnik pristopi nato, rekoč:
„Našel je, kar je iskal. Ali boste pametni sedaj? Izročite nam onega, ki ga iščemo, pa vam nič ne bomo storili.“
„Ta je, na tleh je, ubili ste ga.“
Načelnik se pripogne nad Modrasom in posluša, ali še živi.
„Še je živ, pa živel ne bode, skoz drob mu je šla krogla. Vidite možje, tako se godi takemu, ki prezira postavo. Lahko bi tudi vas kaznovali, ker ste nas napadli in se nam ustavljali, pa naj bo, molčali bomo, pozabili za sedaj. A gorjé vam, če še koga dobimo pri tihotapstvu, ne bode se vam godilo dobro, ravnali bomo brez usmiljenja. Opravili smo!“ To izrekši, obrne se proti tovarišem — in vsi odrinejo proč.
Ko je Marijana slišala streljanje, skočila je kvišku:
„Moj Bog, moj Bog, ustrelili ga bodo,“ pa plane ven in teče po vasi in prileti vsa zbegana na mesto, kjer je ležal Modras, ravno ko so ga hoteli vzdigniti in nesti domú.
„On je,“ vzklikne in ga pogleda v bledi obraz. Oči ima zaprte, ustnice krčevito stisnjene, in kri mu teče pri strani.
„Po ‚gospoda‘, po ‚gospoda‘, še je živ,“ kliče vsa omamljena. „Kaj bo, kaj bo, če tako umrje?“
Hitro se odpravi sosed na Krko po ‚gospoda‘, Modrasa pa odneso domú.
V.
[uredi]Noč je. Jasno migljajo zvezde na nebu. Angelj mirú je razprostrl svoje peroti nad Korinjem. Tiho je po vasi, in vse počiva v sladkem snu. Vse? Kaj pa pri Modrasu lučica brli? Kaj pa pri Modrasu žena vsa prepadena sedi pri postelji in vpira svoj pogled na posteljo in pazno posluša v noč?
Modras leži ranjen na postelji, in vijejo ga hude bolečine, in Marijana, žena njegova, čuje pri njegovem vzglavju.
Ni še duhovnika s Krke, vsak čas mora priti. Težko ga pričakuje Marijana; kaj če ji umrje mož, predno ga denejo vsaj v sv. olje? Zavedel se ni še do sedaj. Goreče molitve pošilja Marijana proti nebu in vroče in zaupljivo se obrača proti Mariji: „Dobra mati, izprosi mu milost izpreobrnjenja, daj, da se skesa in skesano umrje.“ In dobra mati, ki ne zavrže nikdar svojih otrok in usliši zaupljivo in vztrajno prošnjo, usliši sedaj tudi Marijano.
Ko obrne žena zopet svoj pogled v moža — skoro zavpije strahú in veselja ob jednem. Modras je izpregledal, in gleda jo in gleda, in Marijana si ne upa izpregovoriti. Pa sliši se tih, šepetajoč glas:
„Marijana!“
In Marijana se strese:
„Kaj je, Jurij?“
„Boli me, tukaj me boli,“ pokazati hoče z roko, pa je preslab. — Tu umolkne za nekaj trenutkov. Nato zopet nadaljuje:
„Marijana, kaj se mi je sanjalo, strašno sanjalo, da sem umrl, pa da sem prišel v pekel. Strašno je v peklu.“
Zasliši se jasen glas zvončka skoz tiho noč v malo izbo.
„Hvala Bogu!“ vzdihne Marijana.
„Kaj je to, Marijana? Nekaj zvončká, kje zvončká?“
„Gospod gredó z Bogom.“
„Z Bogom?“ obličje bolnikovo se izpremeni, vidi se mu, da se nekaj godi v duši njegovi.
In zvončkanje se bliža vedno bolj in sliši se že pod hišnim oknom.
„Sem gredó, Marijana,“ solze se mu uderó po lici, „ne, ne, v pekel nočem, v peklu je strašno, naj pridejo gospod!“
Marijana je srečna.
Radosti se joka, ko črez dobro uro zopet sedi pri njegovi postelji. Saj jo je Marija uslišala, in mož se je skesal. Pač je hudo, da ga bode izgubila in bo ostala sama; veliko trpljenje jo čaka, ali kaj, je li ni morda boljše, da je tako, kakor je? Ali ni boljše zanj, da se preseli v srečno večnost, kakor da bi še dalje živel — in morda zopet padel v greh in v grehu umrl?
„Marijana!“ milo dé Modras, ko se zavé iz omamice, v ktero ga je bilo vrglo po sv. obhajilu dolgo govorjenje pri izpovedi. „Odpusti mi, da sem bil tak!“ Nato ji pomoli slabotno roko. Marijana jo prime, in vroče solze kapljejo na njo, ki so krepčalno hladilo bolnikovemu srcu.
„Martina bi rad še videl; če ga ne bom, povej mu vse, pa naj mi odpusti.“
„Bom, bom,“ joka Marijana, drugega ne more reči. Srce se ji krči, ko vidi, kako mož že takorekoč slovo jemlje od sveta.
„Pomenil sem se z gospodom,“ tiho in dalje govori večkrat pretrgano; „z denarjem, ki sem ga nabral pri tihotapstvu, sezidajte kapelico sv. Jurija. Naj mi sv. Jurij izprosi milostno sodbo pri Bogu. Stoji naj tam, kjer me je zadela krogla, da se bodo še dolgo spominjali ljudje na to in bode stala v svarilo vsem, da naj ne hodijo po poti pregrehe, ker jih utegne spraviti tja, kamor mene.“ Bolestno zastoče in vzdihne globoko. Kmalu pa zopet šepeta pred se komaj slišne besede: „Moli zame, Marijana, in tudi Martin naj moli, pa naj živi drugače, kakor sem jaz. Pa še vaščanom bi rad povedal kaj. Pusté naj tihotapstvo, živé naj pošteno, v svarilo naj se spominjajo mene. — Čutim, kako sem slab, hudo me boli, — z Bogom, Marijana, moli — moli!“
Hudo je ženi, ko mož tako govori, hudo, ko čuti, da se kmalu preseli v večnost. Kako bi sedaj lahko živela v miru, sreči, pa Bog je odločil drugače, in Bog vé, kaj dela.
Nikdar več ni videl svojega sina Modras, kajti proti jutru je že izdihnil svojo dušo.
Potrti in pobiti so vaščani šli za pogrebom, in marsikteri je delal trdne sklepe, rekoč:
„Ne, tihotapil pa ne bom več, nagle in neprevidene smrti reši nas, o Gospod!“
In vsa udana v božjo voljo je stala Marijana pri jami, kamor so položili njenega moža. — — —
Konec je povesti. Toda ne, kaj je vendar z Martinom? Kmalu po očetovi smrti je prišel domú. Zaprt je bil tam nekje daleč; pa ko so ga izpustili, ni si upal domú; sam pa je bil brez vsega ter je ostal tam in služil za hlapca. Toda vedno ga je gnalo domú, in pustil je črez dve leti službo in prišel v svoj kraj. In našel je samo mater, in vse mu je povedala. In storila sta, kakor je bil naročil Modras. Kmalu se je vzdignila na onem mestu kapelica v spomin na zadnjega tihotapca v vasi. Bil je res zadnji. Kajti Korinjčani so popustili od onega časa tihotapstvo, streznila jih je dogodba z Modrasom, in tudi časi so se izpremenili, kajti kmalu ni bilo več mogoče tihotapiti. Nasproti kapelici so nametali kup kamenja po stari šegi slovenski, in gromada je rastla od dne do dne. Povest o zadnjem tihotapcu se je razširila kmalu po Suhi Krajini. Raznesel jo je Žmarkljev Miha. Sedaj še živi med ljudstvom, in še je nekaj Korinjčanov, ki so poznali Modrasa, in ki še pomnijo one čase, v kterih je bila skoro vsa vas tihotapska.
In ti, dragi čitatelj, ako te pripelje kdaj pot na ta kraj, prepričaš se lahko o tem in pogledaš kapelico in mesto, kjer je padel zadnji tihotapec v Korinju. In ko bodeš stal tam in se spominjal vsega, kar se je godilo tod, vrzi kamen na gromado in zmoli „Očenaš“ za dušo rajnkega.