Zadnji samotar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zadnji samotar. Izviren zgodovinski roman.
Anton Mahnič
Delo je bilo izdano pod vzdevkom Podvigenjski.
Izdano: Slovenec 13/232, 13/233, 13/234, 13/235, 13/236, 13/238, 13/239, 13/240, 13/242, 13/243, 13/244, 13/246, 13/247, 13/248, 13/250, 13/251, 13/252, 13/253, 13/254, 13/257, 13/259, 13/259, 13/260, 13/261, 13/262, 13/263, 13/264, 13/265, 13/266, 13/268, 13/274, 13/275, 13/276, 13/276, 13/277, 13/278, 13/279, 13/281, 13/282, 13/285, 13/286, 13/287, 13/288, 13/289, 13/290, 13/291, 13/292, 13/293, 13/294, 13/295, 13/296, 13/297, 13/298, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4, 14/5, 14/6, 14/7, 14/9, 14/11, 14/12 (1885–1886)
Viri: dLib 232, 233, 234, 235, 236, 238, 239, 240, 242, 244, 246, 247, 248, 250, 251, 252, 253, 254, 257, 258,

259, 260, 262, 263, 264, 265, 266, 268, 274, 275, 276, 277, 278, 279, 281, 282, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 298, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 9, 11, 12

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.
Kako bo filozof vladal?
[uredi]

Nekako zanimivo in mikavno se potniku, ki pride od Trsta čez Kras v nejasni daljavi prikaže staro Štanjelsko „mesto“. Sezidano je v breg ob gori, ktera se malo da ne strmo vzdiguje, a uvršiči se na široko rekel bi v obliko omuljenega krogla. Hiše v Štanjelu so videti ena vrh druge nakopičene, kakor da bi bilo v sklad zložene. Zidovi začrneli, stari, streho skoro vse s črnimi škrlami krito, vendar se vines odlikuje tu pa tam tudi kako belo poslopje, posebno pa cerkev z belim precej visokim zvonikom, eno polovico krita s korci, drugo pa s škrlami, da se iz njo zvesto odseva stari Štanjel s tem, kar ima novega.

In ta Štanjel zdi se popotniku v resnici kako staro mesto. Toda Štanjel prehvalisavno pokazujo svetu svoja rebra in le dokler je v megleno daljino zavit, je veličasten; od daleč veliko več obeta, kakor nazočemu pokaže, ker bliže ko mu prideš, bolj pojemlje domišljena krasota. Vse golo, vse podrto, razvaljeno, več hišam strehe udrte; ozidje, ki je nekdaj „mesto“ branilo turških napadov, povsod oskrbljeno, tu pa tam do tal zrušeno: vse spričuje, da slava Štanjelska je bila, a ni je več.

In vendar še pred sto leti je bilo v Štanjelu vse drugače. Tedaj je ozidje še stalo nerušeno in za časa francoskih navalov zamogli so cesarski umikaje se zmagovitemu sovražniku vsaj eno noč za zidovi „starega mesta“ odpočiti se. Za tistih časov si tudi v Štanjelu našel še marsikterega bogatega gospoda in celó žlahtnikov se ni manjkalo, takih, da je nekdaj bilo v Štanjelu sedem.

V to boljšo dobo osemnajstega stoletja peljem čitatelja nazaj. Bilo je po smrti ljubljene cesarice Marije Terezijo; njen sin Jožef II. je bil začel vladati. V tem času gospodoval je Štanjelu grof Gvidon Kobencelj. Slavna njegova rodovina izhajala je, kakor pravijo, iz prav nizkega stanu. Prvi Kobencelj je bil krašk kmet, tam nekod z doljnega krasa; nekdo je hotel reči s Proseka, drugi trde, da iz Ovčjega gradú. Sreča, še bolj pa duševna spretnost, povzdignila je Kobenceljna do grofovskega stanu. Upravljali so najviše državne službe spretno, slavno. Kakor luč, ko ima ugasniti, še enkrat svitlo zatlofola, tako je tudi Kobenceljnov slavno ime v 18. stoletji posebno zabliskalo, hote nekako svetu še enkrat, predno zamrje, razodeti svojo moč. Več Kobenceljnov imena slove v tej dobi. Karol bil je ces. pooblaščenec v Belgiji ter je previdno in ljubeznjivo upravljal bogato provincijo. Bil je vedam in umetnostim poseben krovitelj; ustanovil je celo v Bruselji akademijo vednosti. Izmed njegovih sinov najbolj sinje Ljudevit Filip, avstrijski poslanec v Petrogradu, kjer je kot tak bival skoraj šestnajst let; carica Katarina bila mu je posebno naklonjena. A še neki drugi Kobencelj se je ta čas vspel do visoke časti: Gvidonov sin Ivan Filip, bil je državni in dvorni podkancelar, in zarad mnogih zaslug bil mu je podeljen red zlatega runa.

Kdaj in kako so si Kobenceljni Štanjelsko gospodstvo z bližnjimi vasmi pridobili, se ne more več zvedeti, potem ko je občinska knjižnica zgorela. Gvidonu je bil poleg druzih posestev na Goriškem pripal v del tudi Štanjel. On je sicer stalno bival v Gorici, a zahajal jo rad in večkrat v Štanjel, posebno pa meseca septembra, ko se je bližala „bendima“ (trgatev); tedaj je ostal navadno še cel oktober na Krasu, dokler ni bila božja kapljica pospravljena. Grof Gvidon se je namreč rad malo sprehajal po naravi; to prav za potrebo, ker se je drugače vedno učil in neumorno noč in dan deloval. Vedom, posebno filozofiji svojega stoletja, bil je navdušen gojitelj, a tudi povspeševatelj in ni mu bilo mar ne slovstveno društvo, ali podpirati s pisatelji, pesniki ali kaj enakega. Kakor da bi bila narava vseh slavnih prasorodnikov blago navdušenost za resnico in lepoto še enkrat v njem združila. Njegovo stanovanje v Štanjelu je grad. Res, lep, prav gosposki grad je to. Še dandanes stoji z dolgo vrsto visocih oken, na jugo-zapadno stran obrnen, daleč dol proti Gorici beleč se. In ob večernem solnci kako odseva bliščeči žar iz oknenega stekla dol po vsem Krasu, kakor da bi bila v ognji vsa štanjelska gora. A zdaj sto let, se ve da, bilo je znotraj in zunaj vse še krasnejše, lepše napravljeno, vse prav grofovsko. Gvidona najdemo na vrtu, ki se pod gradom od enega konca do drugega na dolgo razteza; a širi se le nekaj sežnjev od grajskega zidu navzdol v vedno podzidanih vstričnih odstavkih, po kterih se vijó z belim peskom posute steze. Najžlahtniša sadna drevesa, posebno vsakovrstne hruške so v dolgih vrstah nasajene in umetno jim veje ena v drugo vpletene. A tudi trt najžlahtnejših plemen nahajaš; grozdje rumeno in črno, zori — in sršeni in ose brenčijo povsod okoli, ter srkajo sladak sok iz mastnih jagod.

Na doljenem konci je vrt po vsej dolgosti omejen z zobatim zidom precej visokim. Tu blizo na sredi naslonjen na zid stoji Gvidon Kobencelj; krepak mož je še, nikdo bi mu ne prisodil že šestdeset let, ako bi ga že precej pobeljeni lasje ne izdali, ki se pa le zadej prikazujejo izpod širokega slamnika, brez kterega Kobenceljna v Štanjelu nikdar ne vidiš. Znad zida je lep razgled dol na braniško dolino in daleč naprej na Goriško nižavo, iz ktere na severno — zapadno stran v meglenem ozračji vstajajo vinska Brda, za njimi dviga se više in više gora za goro, kakor sedežne vrste v „amfiteatru“, v čisto zračno podnebje, daleč tam zad mole, kakor očetjo nad družino, snežniki z večno belimi glavami visoko v nebo.

Na to stran gleda grof Gvidon. Ni sam. Malo zadej v senci pod latnikom naslonjen ob močen kol, stoji mlad gospod. Na prvi pogled sodil bi ga pet in dvajset let, morda kaj več; bolj visoke in čedne postave, ravnega, po vsem skladnega telesa, obraz gladek, okroglast, nežno-ljubeznjiv, oči velike, modre; tudi čelo se mu vidi, potem ko je snel z glave širok klobuk in ga vrgel pred-se na mizo: visoko, jasno čelo je to, odseva se z njega še otročja nedolžnost, a ob enem tudi zrelost, razumna resnost, v licih cvete zdrava rudečica, ki se od srede razliva po obrazu, a gor v čelo se bolj in bolj nežno bledi proti temno - rumenim lasčm, ki začno v svilnatih valovčkih prepregati čelo, dokler se ne zgoste v valovite kodre na glavi. Mladi gospod drži v rokah pismo in ves zamišljen bere. Vse tiho je okoli.

„Lepa hvala, gospod grof“, spregovori naš mlad junak prebravši pismo in vrnivši Gvidonu vedno še nepremično obrnjenemu na Goriško stran, „res Vašemu Ivanu obeta se lepa bodočnost.“

„Da, cesar mu vse zaupa, čisla ga kot svojega prvega prijatla“, pritrjuje Gvidon. „Kako pa, Vekoslav, ali bi ti šel v Benetke omislit onih slik, ktero cesar naročuje? Saj sposobnišega za tak posel, res častni posel, ne dobim; ti poznaš laška mesta, a tudi umeš prav ocenjati umotvore“, prigovarja grof.

„In mislite, da bo to za cesarja samega?“ vpraša Vekoslav.

„O tem ne dvomim, saj ti je znano, da moj sin ni poseben prijatelj salonskemu lišpu, samotar je, neoženjen, ves utopljen v politiko,“ odgovarja grof.

„Benetke, Benetke —?“ zateguje zamišljeno Vekoslav.

„Saj bo za presvitlega našega Jožefa“, zavrne grof.

„Toda čas je še, boš premislil, posvetoval se, saj taka opravila niso nikdar siljena“.

„Kako ti pa ugajajo politične novice?“

„Vsa znamenja kažejo, da se imamo nadejati nove dobe“, pravi Vekoslav.

„Dobe zlate, dobe sijajne“, začne navdušeno grof. „Z Jožefom zašije nam v Avstrijo zora novega dne, o tem sem prepričan, povsod je dozdaj slavni naš vladar razširjal z vso močjo nove napredovalne ideje, kot nemški cesar povsod svobodomiselno upravljal svoj posel. In naša Avstrija, karkoli je sprejela zadnjih let od velikih mož zapadno Evrope, zahvaliti so ima edino le Jožefu, ki ni jenjal matere nagibati k vzvišenim naredbam, ktere zahteva naš vek.

A tedaj imel je roke še zvezane; zdaj pa je sam neodvisen, njegovi samovolji pokornih je 25 milijonov; in ker je svobodomiseln, zatoraj nam ga Bog ohrani mnogo let, da te milijone prerodi k novemu življenju. Žal, dragi Vekoslav, da nisem mlajši, da nisem tvojih let!“

„A jaz nadejam se, da sina slavne Marije Terezije bo spremljala na prestolu modrost in ljubezen do pravice, ki je temelj vsakemu kraljestvu, in da velikih Habsburžanov podoba ga bo vodila in navduševala za blage čine — pravi goreče Vekoslav.“

„Da, modrost; naš Jožef izšolal se je temeljito v naukih glavnih modrijanov; a z vedami družil je vedno tudi življenje in skušnjo; prehodil je že vse kote cesarstva; bil na Francoskem, v Parizu, kjer je občeval s prvimi veleumi našega veka. Čestilec je D Alambertov in Voltaire-ov; v Parizu je Rousseau-a osebno obiskal. O Vekoslav, si že slišal, filozofa imamo na prestolu; zdi se mi, da so bode skoraj vresničila država, kakoršno je Platon postavil človeštvu v vzor, da bodo filozofi zasedali prestole in dajali narodom zakonov.“

„Bog daj srečo Jožefu, Bog ga razsvitli, daj mu izbrati pametnih in previdnih svetovalcev“ — odgovarja slovesno počasi Vekoslav.

„O Vekoslav, si že slišal, kako je pisal svojemu poslaniku v Rim? Čuj!“ Potegnivši tiskan list iz žepa začne brati: „Odkar sem sedel na prestol in nosim prvo krono na svetu, postavil sem filozofijo postavodajalko svojemu kraljestvu. Po tej logiki dobiti ima Avstrija drugo obličje. Res vzvišene besede to, vredne sinu velike Terezije.“

„Da, Terezije duh vodi njenega sina, da nam varuje vero pradedov in brani jo vseh sovražnikov, da zatre ljutega Turčina, a tudi ...

„A tudi, da omeji neznosno nadležno samooblast rimsko“, seže mu v govor Gvidon, ki se čedalje bolj vnema, „da iztrebi iz cerkve smeti in vraže, ki jih je nanesla lahkovernost srednjega veka, da nas spet pripeljo k čistemu evangeliju, da bodo narodi v duhu in resnici častili Boga in pošteno služili domovini.“

„Ne razumim Vas, g. grof“, vpraša Vekoslav, kteremu se vedno očitniše izraža v obličji skrivna nezadovoljnost z govorom grofovim.

„One, nikar ne misli, Vekoslav“, mu grof hitro seže v besedo, „nikar ne misli, da sem sovražen veri naših pradedov, tudi Jožef bo, upam, njen hraber branitelj, a čisto krščanstvo, čisto in prosto vseh peg in človeških primer, to je moj vzor. In to upanje bo Jožef dopolnil. Ko se je vračal s Francoskega čez Švico domov, snidel se je s slavnim Lanjvinaisom. Važno in resno se je s tem filozofom pogovarjal o nalogi modrega vladarja. Svoje misli je objavil ta filozof v knjigi, ktero jo poklonil Jožefu. Le-tu ga imenuje najpobožnišega vladarja, ki črti brezverstvo, ker mora biti prepričan, da vsa moč vladarju prihaja iz vere. Naloga vladarja filozofa, piše, je podložnikov ne le vladati, ampak tudi v cerkev vabiti. Toda vladar nima misliti, da je le krščanska vera, to je katoliška, edino prava, in da brez nje človek ne more biti pošten. Saj bistvo pravega krščanstva je to, kar uči prava pamet; čemu toliko skrivnosti, kterih nikdo ne razume; jeli kdo veruje več ali manj, ali nič, meni, da zarad tega ni ne boljši ne slabši; da le pošteno živi, vsa vera se ima ceniti le po tem, koliko vpliva, na nrav.“

„A potem takem, gospod grof“, ugovarja Vekoslav, „je cerkev prav brezpotrebna; čemu li nam ima še biti, ako je vse eno, je-li verujem resnico ktere ona uči, ali ne; ako le to za bistveno priznavamo, kar nas pamet uči in od nas tirja, tako krščanstvo, menim, da se prav lahko ločiti od cerkve.“

„Od cerkve ne, pač pa od Rima“, zavrača grof. „Čemu tolika odvisnost in podložnost rimskemu papežu, da se zdi, kakor bi bila posamna kraljestva provincije rimske, kakor so bile za časov rimskih imperatorjev? Naj se toraj presečejo one tesne vezi, ki nas na Rim oklepajo in osnujejo naj se državne cerkve; to bo še le prosto krščanstvo.“

„In komu bodi potem podložna državna cerkev, gospod grof?“ vpraša Vekoslav.

„Zbrati se ima v državi patrijarh?“

„Kdo ga bo izbral?“

„Škofje.“

„Na koga povelje?“

„Na povelje cesarjevo.“

„A po tem takem se bo vse godilo v imenu države in patrijarh bo uradnik državni in tako tudi cerkev pokorna služabnica državina. In da si bo morda začetka kazala na videz neodvisnost, vendar dolgo se ne bo mogla vstavljati posilstvu državnemu, onemogla bo. Komu hlapčuje grška cerkev in ruska, odtrgana od katoliškega središča, od Rima?“

„In vendar mislim, da se more prav pošteno tirjati, da je cerkev podložna državi“, odgovarja grof, „ker povsod sme le eden viši biti, a drugi vsi ubogati. A v državi ukaže država, toraj ubogaj cerkev“ —

„Ubogaj cerkev“, ugovarja krepko Vekoslav, „cerkev, ki zastopa božje pravo in skrbi za dušno večni blagor človeštva, ubogaj državi, ki nima kakor pospeševati časni zemeljski blagor? Gospod grof, ne vidite nasprotja?“

„A vendar ta Rim si je preveč oblasti prisvojil, treba mu jo vsaj prikrajšati“, nadaljuje grof, izgnivši se vprašanju mladega nasprotnika.

„Preveč oblasti, morda v srednjem veku?“ zavrne Vekoslav. „Ako je tedaj rimski papež kralje postavljal in sodil, in narodom postave dajal, kdo je temu kriv, ali mu ni Evropa sama, ali mu niso narodi priznavali te velevlasti in se radi vklanjali njegovim izrekom. Zdaj pa, ako se mu ta oblast krati, se tudi papež ne vede več kot sodnik med narodi, ampak previdno zataji samega sebe pričakujoč vgodniših časov. Toda vse te pravice segajo bolj v politiko, brez te pa cerkev lahko obstoji. A drugače je, ko govorimo o verskih in cerkvenih rečeh, v teh ločiti se od Rima je kolikor odsekati ud od živega telesa; mrtev bode in kmalo bo strohnel, gospod grof.“

„A vsekako je prav, da se država, da se vladarji odtegnejo nadvplivanju rimskemu“, govori Gvidon, „da so vsaj popolnoma neodvisni od papeža in cerkve.“

„A jaz mislim, gospod grof, da ravno vladarji bi se ne smeli preveč odtegovati cerkvi, ktere poglavar je rimski papež. In cesarji in kralji bili so ravno tedaj najmogočniši, najbolj spoštovani, ko so hodili v Rim po krone, ko jih je le cerkev mazilila in so iz njene roke dobivali kraljestva po milosti Božji.“

„O, po milosti Božji, zastarela fraza srednjega veka, ki zdaj nima več nobenega pomena. Ubogi kralji, ako bi ne imeli druzega, kakor to srečo, da so maziljenci „po milosti Božji“, denar, denar pa vojaki.“

„In vendar maziljenje po milosti Božji podeli vladarjem veče moči in jim obda glavo z večim svitom, kakor najsilnejše vojske. S tem hoče namreč cerkev učiti, da vsa oblast na zemlji izhaja od Boga na človeka, tako, da je vladar pravi namestnik Božji, ki v njega imenu, v njega moči zastopa in brani pravo na zemlji, v strah vsem hudobnim. Zatoraj pa, kdor se vladarju vstavlja, protivi naredbi Božji, se punta samemu Bogu. Kdo bi se po tem takem drznil silno vladarja napasti ali gnati ga s prestola?“

„Vse lepo, vse prav, ljubi Vekoslav“, odgovarja Gvidon, „vse dobro, za tiste čase, in ne tajim, da so se ljudstva srečna čutila pod vplivanjem teh pobožnih teorij; a našemu veku ne zadostuje le pobožnost, mi smo začeli tudi sami misliti, in hočemo na podlagi tega mišljenja stari red prevstrojiti in človeku pripomoči do popolnega vživanja naravnih pravic. Imamo, hvala Bogu, filozofov, ki so srečno dognali novo teorije in za večno je, upam, odklenkalo, zvitim srednjeveškim preteklostim. Od kar nam jo veliki Rousseau spisal svoj „contrat social“, gotovo no bo nikomur več na misel prišlo, pogrevati starih neslanosti.

„Ali res Vam Rousseau toliko ugaja, gospod grof?“

„In kako bi ne? saj on je maziljencem Božje milosti za večne čase zbrisal mazilo z glave in spihnil jim bliščobni svit Božjega veličanstva, kteri je doslej prikrival nje in njihovo delovanje očem podložnikov. Rousseau je ponižal mogočnjake, povišal podložnike, v njegovi državi so vsi enaki, vladar in podložni; in kralj si šteje v največo čast, da sme biti prvi uradnik, sluga svojim sodržavljanom, izvrševatelj narodovo volje. Vsakdo je samemu sebi postavodajalec, uboga samega sebe in ohrani vedno prvotno svojo prostost in neodvisnost. Prod vsem pa me to veseli in mi daje najslajši nado, da vrli sin slavne Marijo Terezije, naš Jožef, popolnoma priznava resnico teh blagih načel. Uradnik in nič več kot uradnik svojim podložnim želi biti. Pred nekimi dnevi bral sem njegovo okrožnico, ktero je doposlal vsem državnim uradnikom; v njej hvali onega vladarja, kteri ne misli, da je previdnost milijone ljudi zanj stvarila, ampak, da je Bog vladarja v službo podložnikov postavil. Zatoraj, da je vladar občinstvu odgovoren za to, kako se pobirajo državni dohodki. In kako priprosto, kako vljudno se vede naš Jožef; kdo bi spoznal v njem mogočnega cesarja najlepših evropskih dežel? Na dvoru Dunajskem je vsako uro najnižjemu državljanu vhod k njemu prost. In kako časti celo kmeta; ko je po Moravskem potoval, šel je na njivo orat, na Češkem se je lotil kositi. Parižanje so kar noreli zanj, videč, kako je občeval s prostim narodom, pohajal po javnih kavarnah in gostilnah; na vse zgodaj je zdruzimi preprostimi ljudmi posedal pred vhodom k javnim muzejem in galerijam, čakaje, dokler se niso odprle, obiskoval francosko učenjake in umetnike. To je pravi ljudski vladar, ta je naš Jožef, velike Terezije vreden sin, slava mu! Res srečen Rousseau, da je tako hitro našel vladarja, ki zna ceniti njegove blage ideje, se da vneti za filozofa in družbinsko pogodbo! To ti je zlati evangelij, iz kterega so ima izcimiti Evropi slavna bodočnost.“

„Iz Rousseau-ovega „Contrat social“, gospod grof!? In kdo je Genovskemu filozofu razodel prvotni stan človeštva; kje bo našel dokazov, da se je res tako rodila država in družbinski red, kakor nam on slika, niso le njegove besede prazne sanje?“ oporeka Vekoslav.

„Prazne sanje?“ zakliče grof začudeno.

„Prazne sanje, gospod grof. Tega si je bil sam Rousseau nekako v svesti, ker v šestem poglavji svoje silovite knjige prične svojo teorijo o društveni pogodbi z besedo: „Denem da“ ali „vzamem da“ jo tako in tako človeštvo ... in na podlagi te hipoteze izpeljuje potem one važne stavke, kterim se pripisuje tolika važnost. Važnost? Ne tajim, toda žalostna važnost. Ste li kdaj pomislili, gospod grof, kam morajo privesti take teorije? Glejte, ni treba za to veliko logike: ako vladar ni več, kakor prvi sluga narodov, izbran po volji svojih podložnikov, ako drugo oblasti nima, kakor ono, ki jo jo prejel od njih, potem je pa tudi vsak trenutek odvisen od državljanov, dovolj, da sklenejo, in on ni več vladar.“

„In tako je tudi prav“, zavrne grof, „ako ni narodovega zaupanja vreden, naj pa odstopi, saj vladar je zarad ljudstva, ne pa ljudstvo zarad njega.“

„A potem pa“, odgovarja Vekoslav, „ne more stati nobena vlada več, ni je varnosti državi, ker izpostavimo jo valovom nikoli ne mirajočih ljudskih strasti: kako lahko so zgovornemu demagogu posreči množico s fanatičnimi govori preslepiti in prepričati, da vladar ne vgaja več blagru narodovemu; kmalo bo z večino glasov odstavljen; na njegovo mesto bo izbran drug, a tudi ta bo moral morda že jutro odstopiti, tako tretji itd. Toda pravi sreči in velikosti države ni nič bolj škodljivo, kakor vedne notranje spremembe in prevrati, kakor pogrešanje stalnih državnih načel, po kterih se dosledno vlada.“

„A naj bi no imel narod nikakega sredstva oprostiti se samovoljnega posilstva vladarjevega, naj bi pohlevno prenašal vse krivice in vladar naj bi ne bil nikomur na zemlji odgovoren za svoje čine?“ vpraša grof.

„Prima sedes a nemine iudicatur, gospod grof“, odgovarja glasno Vekoslav, „tako so nekdaj trdili, in ako ne priznamo tega stavka, nimamo stalnega miru in varnosti. Pomniti moramo, da človek je povsod človek in tako tudi vladar in kot človek ima svoje slabosti, a teh soditi nimajo podložniki, še manj pa kaznovati ga, odgovarjal bo Bogu. In kdo so tisti, ki naj bi sodili vladarja? Spet ljudje in kot taki spet zmotljivi, pregrešni, zatoraj bi pa morali tudi njim postaviti sodnikov, a tem spet drugih itd. brez konca. — Kje bi se toraj vstavili? In kje bi mogli zbrati izmed ljudi vlado, ki bi ne bila podvržena ne zmoti, ne grehu? Nikjer. Zatoraj pa priznajmo: „prima sedes“ — nima se soditi od nikogar; vladar bodi „saerosanetus“. Gospod grof, bojim se, da Rousseau-ov „contrat“ pripravi še Francosko v veliko nesrečo. Ali mi niste Vi sami že brali iz pisem, ki ste jih dobivali od Ivana, ko je bil z Jožefom v Parizu, kako je cesar že tedaj iz nekih sumljivih znamenj sklepal na nevihto, ki žuga Francoski. Bog ve, ali ne pride Rousseau-ovim častilcem na misel zavreči Ljudevila in Antonijeto, ter zbrati si druge vlade?“

„No“, zavrno grof, „upam, da Francozi so že za toliko politično zreli; v narodu, tako omikanem, ni se bati silnih krvavih prevratov, beseda in pero pomogla bota k zmagi vzvišenim idejam Rousseauovim in njegovih časticev.“

„Bog ne daj, da bi tekla kri, ohrani Bog lepo Antonijeto“, odgovarja Vekoslav.

„A naš Jožef naj dolgo živi, ljubiti ga hočemo in vse zanj žrtvovati. Blažjega vladarja Evropa nima“, pristavi grof navdušeno.

„Da, gospod grof“, nadaljuje Vekoslav, „braniti mu hočemo slavno dedščino proti vsem sovragom, naj krepko in ponosno dviga pred svetom meč pravice in resnice, da bo Avstrija spoštovana, občudovana.“

„Res, sovražnikov ji no manjka, ki so se zarotili proti starodavnemu prestolu Habsburškemu, ki preže vse okoli, zviti kakor lisice, da bi mlademu vladarju spletke napravili“, pravi grof.

„Gotovo pred vsem mislite na starega lisjaka v Berolinu, kaj ne, gospod grof. Prepričan sem, da nikdo ni Avstriji več škodoval, kakor ta Friderik: zdi se, da so v njegovi roki stekajo niti vseh spletek, ktere so ranjko Marijo Terezijo zamotale v toliko zadreg, in Avstrijo toliko ponižale.“

„Toda upam, da se je prekanjenemu lisjaku štrena zamotala, zmedel mu jo je najbrže Jožef, ko je lani potoval na Rusko cesarico Katarino obiskat“, prerokuje grof z važnim glasom.

„Mislite, da res?“ vpraša radovedno Vekoslav.

„Pravilo se jo, da Jožef ni nameraval svojemu obisku dati politične važnosti.“

„Pravijo se ve da“, odgovarja premišljeno grof, „treba jo bilo veliko previdnosti proti pruskim ogleduhom, ki znajo vse skrivnosti izvohati, a ko so vladarji skupaj, kdo jim brani razpravljati politiko? In da so je tudi lani kaj takega v Petrogradu godilo, vem iz zanesljivega vira, dopisoval mi jo moj bratranec, ki je bil tiste dni v najožji dotiki s Katarino in Jožefom. Sprejem je bil prav srčen in odkrit, pogovori sila važni, trajali so med vladarjema neprenehoma ure in ure na dolgo: prijateljstvo in zveza med Avstrijo in Rusijo je od tega časa gotova reč. To tudi Friderik ve; a kaj mora? To mu bo grenilo staro dni.“

„A potem pa gorje polumesecu“, vsklikne Vekoslav.

„In severnemu lisjaku“, dostavi grof Gvidon.

„Ali ste že dobili z Dunaja sliko Jožefovo, gospod grof?“ vpraša naenkrat Vekoslav.

„Da, ravno včeraj“, odgovarja grof, „pokazati hočem ti jo še danes. Najbolj odlikujejo se na njej lične modre oči.“

„Ali res, gospod grof, slišal sem, da Dunajčanje si jamejo omišljati modro nošo, ker imajo „plavca“ cesarja; tako močno da ga ljubijo?“

„Res, tudi jaz si mislim naročiti moder oprsnik.“

„A potem prosim tudi za-se enega, gospod grof.“

„Gospod, gospod!“ se naenkrat zasliši od vrtnih vrat ne ravno ličen glas.

Grof in Vekoslav se ozreta. Bliža so jima precej prileten fantalin, pravijo mu Cene z Vignja. Nizke postave, krepast, širocih pleč, da bi lahko drva na njih cepil, čelo pa nizko in široko, glava ploščata, kakor da bi jo mu bili kdaj deli v prešo. Druzega na sebi nima, kakor nove črne platnene hlače in pa srajco, ki je na široko odprta, vendar je snažna; tudi se mu vidi, da se je danes zopet enkrat umil, česar drugače ne stori nego ob nedeljah; toda danes je bilo treba v grad, zatoraj mu je Urša, domača dekla na Vignji, poripsala s škalobonom zagrampana lica, in tako so zdi, kakor bi bil danes oblekel se v novo kožo; počesan se ve, da ni, ker ni bil še nikoli; a kljubu temu je danes Cene prav lep, kakor ni bil že od veliko noči.

„Gospod, gospod!“

„No, kaj pa je, capin“, zagrorni grof.

„Gospod Vekoslav!“ ponavlja Cene. „Nek črn gospod je prišel na Vigenj, ker Vašega gospoda očeta ni doma, rekel mi je iti po Vas. Joj, gospod Vekoslav, nisem še videl takega človeka. Pa ima lasi debele kakor ščetine, štrlijo mu naravnost gori v nebo; in pa tukaj na sencih je ves zaraščen in do pod ušes mu segajo brke, zakrivljene so kakor moj krvač, saj veste, tisti, ki sto mi ga dali lani, ko smo rezali trte. Oči pa ima velike velike in jih visoko visoko odpira, kakor luna, ko je polna; gleda pa tako naravnost, da človeka kar presune, in tudi vse h krati vidi, akoravno ima oči obrnene le v en kraj. Ima tudi naočnike velike velike; a ko je z manoj govoril, jih je privzdignil in nasadil z nova na obrvi; videvši ga tako, sem se oplašil, da se nisem upal več pogledati mu v obraz, a Urša je rekla, da ima štiri oči in je iz hiše bežala. Bog pomagaj, kdo je še videl takih ljudi! He, he, gospod Vekoslav, he, he!“

„Je prinesel s seboj tudi pisem?“ vpraša Vekoslav.

„Joj, ne vprašajte ne; prišedši v hišo, je koj sedel za mizo in privlekel iz potne skrinje z rudečim trakom povezanih papirjev, toliko, da še v pisarni Vašega gospod očeta, akoravno jo župan, jih nisem toliko videl; in pa kako velika pisma! Vam rečem, eno samo je razvil in pokrilo je celo mizo, saj veste, tisto, pri kteri mi posli kosimo, in vse jo bilo po njem na drobno popisano, le enkrat sem tje pogledal in že mi je prišla omotica v glavo. On pa je gledal, bral in računil, potem vstal in mrmraje hodil po kuhinji; a jaz se ve da, ker ne znam nemško, nisem nič razumel; le stric Fabetov, saj veste, ki je bil osem let vojak na Ogerskem, je vlovil kako besedo in sklepal, da se nam huda piše. Stopal je pa tako redno, da je vsakokrat tje naredil deset korakov, sem pa enajst, in vselej stopil na na ravno tisti kraj, kakor pred.“

„Ste mu pa kaj postregli?“

„Urša mu je hitro prinesla maslenega kruha in pa steklenico tistega sladkega, saj veste, kteri, ste rekli, da je za gospodo; položila mu je konec mize, a ni se predrznila reči mu, naj blagovoli vzeti, saj pa še kozarca mu ni dala. On pa tudi m jedel ne pil, imel je sicer vse pred seboj in večkrat gledal v steklenico, vendar je ni videl, ker sicer kako bi bil mogol pustiti tisto sladko kapljico, ki meni zadiši skoz tri zidove; le enkrat sem jo pokusil in zdelo se mi je, da vživam vso nebeško sladkost, vzdihnil sem takrat: o zakaj nisem tudi jaz taka gospoda! Ko sem imel sedem let, me je hotel nek kapucin, ki je bral pšenico po krasu, vzeti s seboj v Gorico, da bom študiral za gospoda, ker imel sem veliko glavo, jaz pa sem utekel. Nespameten jaz; zdaj bi bil morda kakor gospod Poljanec. Bog ga živi gospoda Poljanca, Bog mu daj zdravje, ker kolikorkrat ga Cene sreča, dobi po dva krajcarja.“

„Boš pa že enkrat končal svoje litanije!“ zareži grof Gvidon.

Ko sta grof in Vekoslav odšla v grad, zakriči Cene z vrta skozi vrata v shodišče, ki se je stekalo v predkletne prostore grajske. Tu naleti na Šopa, Štanjelskega sodarja, ko je ravno široki vinski kadi meril gorenji obroč.

„Kaka nesreča te je pa danes sem prinesla, turški cmok!“ sprejme Šop Ceneta.

„No, no, rad bi pa videl, koliko sodov imate; pravijo, da iz štirih vasi, ko bi jih skupaj spravil, ni jih toliko.“

„Joj, joj,“ strmi vtaknivši glavo skozi malo priprta vrata grajske kleti. „Koliko sodov, kako visoki! — eden, dva, tri ...“ Tako šteje, a le do petindvajset, ker to je bilo število volovskih in kravjih repov, ktero je na pašo gonil, dalje ni segala njegova računica.

II.
Cesarski komisar.
[uredi]

Prostoren in krasen je bil župana Štanjelskega dom na Vignji. Ako si pri širocih vzhodnjih vratih postal, odprlo se je očesu široko, z belim peskom potreseno dvorišče, čez ktero prišel si v veliko dvonadstropno hišo, zidano bolj v mestnem slogu; a na sredi dvorišča rastla jo stara murba, debela, da bi jo trije možje komaj objeli, veje so jej bile umetno obrezane, v kolobar spletene, a pod njo stala je kamenita miza, pri kteri se je gospod Pavel, oče Vekoslavov, posebno o poletni vročini rad senčil, se ve, da pred njim stala je navadno buča tistega črnega, ki ga le na Krasu trta obrodi. Velik latnik obdajo dvorišče od treh strani, rudeči se od žlahtnega grozdja, ki je letos tako obilno, da se zdi, kakor bi Bog sam na Vignji počival; mogočni kostanjevi koli, pridržajoči sladko pezo, se kar šibijo, tako, da je treba tu in tam izvanredne podpore. Z dvorišča pa peljejo vrata na vrt, ki se doli po hribu na poldansko stran razprostira, na njem tudi rastlinjaka ne pogrešaš. Z vrta greš poleti lahko senčit se v prijeten gozd, ki na južno-zapadno stran obdaja Vigenj in s svojimi visokimi hrasti na pol zakriva ponosno zidovje Vigenjskega doma.

Po cesti, ki mimo sv. Gregorja pelje na Vigenj, se ravno kar bližajo Vignju trije možje, že pri starosti, kterim se z obličja bere prava kmetska veselost in zadovoljnost. Ne mudi se jim ravno ne, ker pri vsakem drugem koraku postanejo in prav važno z rokami kretajo, ni težko spoznati, da med seboj razpravljajo važno stvar.

„Tako bogastvo, taka obilnost v Štanjelskem gradu, denarja na mernike, da grof Gvidon ne ve kam ž njim — in vendar nima ga, ki bi po njem vžival.“ Tako modruje Tinče Jerančev.

„Žalostno, žalostno“, pritrjuje stric Šega, drugi v trojici, „sam ne vem, kaka nesreča preganja Kobenceljnovo rodbino, vse mrje, vse gine.“

„No, jaz pa tudi kaj vem“, razkorači se stric Ampak, ter postane sredi med tovarišema, „in povem vama, ljuba soseda, grof, ko na to misli, jame od žalosti solze prelivati. Kakor vam je znano, njegov sin na Dunaji se še do zdaj ni oženil; grof mu prigovarja in prosi, a on je bojda sklenil ostati samec, nikdar se ne ženiti; zatoraj je grof kar obupan.“

„No, se bo pa vse zavalilo na otroke njegovega bratranca, ki je tam nekje, menda na Moskovitskem, če se ne motim“, modruje stric Šega.

„Kaj pa da“, mu prestrižo Ampak; „saj tudi tam ne bo nič, o da bi ostala grofu vsaj ta tolažba, da bi le zamogel zapustiti premoženje enemu Kobenceljnov, a pomrlo bo vse, pomrlo tudi tam; saj je imel Ludovik že štiri otroke, in od teh so trije umrli, že v zibelki jih je nekaj zadušilo; ostal je še eden, zadnje upanje našemu grofu; toda dobil je ondan grof pismo, da težko se bo ohranil, prav šibkega zdravja je. V želodci ga bode ali ne vem kaj neki; kdo pozna vse tiste gosposke bolezni, še enega leta ne včaka. O, kolikokrat, ljuba soseda, pride sam grof po kosilu k meni se pogovarjat in si delat kratek čas, in razodene mi vse, vso, večkrat ga vidim kar jokati. „O kaj mi pomaga“, rekel je oni dan, „ko ga nimam dediča, polovico bi hitro dal, ko bi ga mogel dobiti, da bi vsaj moje ime nosil.“ Jaz sem mu rekel: „Milostni gospod grof, jaz Vam dam lahko tri, imam jih polno hišo, se ve, da niso Kobenceljni, temuč Ampaki so vsi trije, toda če Vam ljubo, dam jih prekrstiti v Kobenceljne.“ Taka je, on veliko nima komu zapustiti, jaz pa večim ničesa.“

„Bog ve res, kdo bo molzel to debelo kravo Kobenceljnovo; srečen bo“, nadaljuje Tinče Jerančev.

„No, Bog ve, od kod pride, saj Kobenceljni imajo prijateljev po vsem svetu, in toliko več, ko iščejo dediča“, pravi Sega.

„Ej, veste kaj, sosedje ljubi“, odgovarja zanimivo Ampak ter stopivši k njima prav blizo pošepne: „Ta Vigenjski, Vigenjski, pravim, mladi Vekoslav, ta je grofov ljubljenec, ima ga rajši kot desno oko; bi stavil pete in glavo, da so bo po grofovi smrti vse zavalilo na Vigenj, vse, vse. Saj ni dne, da bi Vekoslav ne bil v gradu; in grof kar prestati ne more brez njega.“

„Saj prav praviš, Ampak“, priznava Šega, „meni se že dolgo kaj takega dozdeva. Glejte, glejte, raste mu premoženje, kakor gobe za dežjem. Saj moj oče, Bog mu daj nebesa! je pametil, ko ni na Vignji bilo ničesa, kakor gola skala, na ktoro so sezidali kočo. Da prvi posestnik Vigenjski še naš deželan ni bil, da je došel, od koder solnce zahaja, tam daleč za morjem. In pojdite zdaj gledat na Vigenj, kakor knez si je napravil pohištvo, samo belega oranja ima za tri tedne, največi in najlepši vinogradi v Branici so njegovi, dolžan mu je cel Kras; pa kaj, saj veste, kako gosposko je vse pri tisti hiši.“

„Ali kaj vam še povem, ljubi sosedje; bote videli, ali ni Ampak dober prerok. Veste, da grof Anton, spod Skale, pravim, grof Anton in naš Kobencelj sta prva prijatelja.“

„Res, velika prijatelja“, prestriže mu govor stric Šega, „sem slišal, da ga vabi že spet za roženkransko nedeljo v Štanjel, in da pride še veliko druge gospode.“

„Ali znano vam je tudi“, nadaljuje Šega, „da spod Skale nima nič moškega zaroda, le eno hčerko ima, lepo Julijo; tedaj bo treba enkrat iskati zeta, moža pravim Juliji, a Julija prinese zetu za doto grad pod Skalo in Obročjo goro in Cvetličnik, in kaj vem, kaj še vse kdo more našteti, kar ima grof Anton. In pravim, Bog ve, ali bi ne mogel biti ta zet še Vekoslav, poslušajte dobro, Vekoslav z Vignja? No rečem, da gotovo, ali morda ...“

„Ej, ti imaš pa dober nos, Ampak“, hvali stric Šega, „izvohaš zajca, še prej ko jo rojen.“

„Bote videli, sosedje“ — trdi Ampak.

„No, Ampak, ali ne veš pa, da Vigenjski ni žlahtnega stanu, in žlahtniki se ne ženijo, kakor le z žlahtniki“, ugovarja Šega.

„No, res“, pravi Ampak, „toda grof Anton na to nič ne gleda, saj je bolj priprost, kakor vsak kmet; ondan-le so pravili, da je vozil gnoj z Obročja Stivke, kjer so imeli orati za repo. In pa, Vigenjski ima denarja, denarja več ko kterikoli grof, in za denar se da v naših časih rudeča kri prebarvati v plavo. Kaj to, par tisoč za Vigenjskega.“

„Prav praviš, Ampak“, pritrdita mu soseda.

„No, kaj pa vraga toliko zidajo na Gradišči“, vpraša naenkrat Jerančev radovedno. „Nikdo mi ne ve kaj gotovega povedati.“

„Zidajo že štiri tedne“, pravi Ampak, „kmalo bo poslopje dokončano; ali čudno prav čudno se izdeluje to stanovanje, kdo je še kaj takega videl? So v Trstu mislim ni tako čudne hiše.“

„Kdo pa pride gor stanovat?“

„Je že v Gorici, neki gospod, ki si je izvolil tam gor prebivati“, odgovori Ampak.

„Odkod pa je prišel?“

„Bog ga vedi, nikdo mi ni bil v stanu povedati; pa saj veste kako dandanes, vse po svetu križem gré. Posebno pa ta gospoda okoli leta kakor črne muhe in ravno tam poseda, kjer je kmet najmanj more strpeti.“

„No, gotovo pa hodi lizat med“, dostavi Jerančev, „saj pri kmetih je najslajši.“

Že so v teh pregovorih dospeli do Vigenjskega doma, ko naenkrat začujejo za seboj moške stopinje. Ozrši se zagledajo pred saboj Vekoslava, njemu na desnici koraka že prileten gospod: priprosto oblečen, visoke škornje ima, a na glavi širok črn klobuk: le črnikasta barva njegove obleke, posebno pa zavratnik dajo v njem spoznati duhovnika, a tudi brez tega bi se ne mogel dolgo zatajiti, izda ga že prijazen nekako duhoven obraz, ter izraz duhovne resnosti, kakoršna se vtisne le onemu, ki je že več časa sam duhovno živel in druge duhovne vodil.

Stopita na Vigenjski dom. Na pragu pred hišnimi vrati najdeta Ceneta, ki skrivno pogleduje v vežo čudnega gospoda. Ta je bil namreč še vedno zamišljen v svoje študije in je nepremično stal pri mizi. Še le ko vstopi Vekoslav z gospodom Poljancem, se zave, uravnavši si naočnike in potegnivši iz žepa pismo, stopi trdo in postavno pred Vekoslava in se mu prisiljeno mehanično pokloni, rekoč: „Tu moje povčrjenje“.

Vekoslav sprejme pismo in bere:

V imenu cesarjevem.

Krišpin Geravs. Po volji cesarjevi od Tržaškega namestništva poslan v Štanjel, ko izvanreden ces. komisar, da skrbi za strogo in točno izvršbo vseh ces. ukazov, ki so se že in se imajo v kratkem razglasiti. Slavnemu županstvu v Štanjelu se naroči, da preskrbi ces. komisarju dostojno stanovanje v Štanjelu in da mu je pomožno v njegovem poslu.

Od c. kr. namestništva v Trstu.

Baron Zinzendorf.

Bil je pa Krišpin Geravs rojen tam nekje v nemški Šleziji, kot podložnik avstrijski, zdaj pa, ko je po vojskah s Friderikom Velikim Avstrija morala odstopiti del Šlezije, stal je njegov dom v pruskem kraljestvu. Toda Krišpin ostal je vedno zvest Avstrijec in kot tak služboval že več let po Češkem in Moravskem kot davkarski uradnik in komisar. Bil je trd Nemec, a lomil je tudi češko in nekako čudno zategoval. Učil se je bil pa Geravs v mladih letih po raznih mestih, potovaje od kraja do kraja, kakor tisti večni študentje, kterih mati narava ni posebno obdarila. Zašel je bil tudi v Halo in tam poslušal slavnega filozofa Wolfa. Ta filozofija mu je kaj posebno ugajala, kakor da bi bila nalašč zanj stvarjena. Prisvojil si je popolnoma Wolfovo filozofično številjenje, znal je vsako reč natanko vpredeliti, razdeliti in podretiti, vse strogo matematično dokazati, da je nasprotnika kakor z vrvmi zvezal, tako, da mu ni dal še ziniti ne. Nikdar ni ničesa dokazoval, da ne bi štel, in sicer na prste; začenši z mazincem na levici navajal je svoje razloge: prvič, drugič itd. po prstih levičnih, a potem prišel je na desnico in navadno ne pred jenjal, dokler ni prišel do pavca na desnici; tedaj še le je rekel: iz tega sledi, da je reč tako in tako, kar mi je bilo dokazati. Potem pa je ponosno naočnike z nosa na obrvi pognal in srpo v človeka oči vprl, kakor da bi ga hotel prebosti. Tak je bil Geravs Krišpin. In ko je začel cesar Jožef vladati, je zanj napočila zlata doba, ker vstvarjen je bil za birokratizem, in ta zanj, tako, da se mu je v dušo in telo, v misli in vsa dejanja upodobil. „Župana ni sicer doma“, odgovarja mu Vekoslav, „vendar pa hočem koj vstreči Vaši želji, gosp. komisar; bote blagovolili stanovati v občinski hiši v Štanjelu; tri sobe bote imeli lepo in snažno prirejene. Toda zdaj skažite mi čast, da ostanete danes tukaj pri obedu.“

„Tega pa ne morem, tega pa ne smem“, se odteguje Krišpin. „Ne smem, in sicer zarad sledečih važnih vzrokov: prvič, ker ces. uradnik ne sme prijatliti se s podložniki, to bi znalo a) omehčati ga, da bi ne mogel strogo in brezobzirno postopati, b) ponižal bi se preveč in izdal svoje dostojanstvo, c) podložniki sami bi zgubili strah in spoštovanje do njega, tako, da bi jim ne mogel ničesa a) niti zapovedati, b) niti prepovedati. Drugič prepovedano je ces. uradniku prijazniti se posebno z občinskimi predstojniki, ker ti bi znali misliti, da so z ces. uradniki enakopravni, kar je pa neresnično, to razvidimo a) iz definicije ces. uradnika: ta je namreč oko vladarjevo, ali kakor drugi uče, desna roka, b) iz definicije občinskega predstojnika : to je enota, ktera je ničli, t. j. občini predstavljena od samega vladarja; vidimo tedaj, da ces. uradnik svojo oblast zajema iz same državne visosti, ktere konkreten izraz je vladar, občinski predstojnik pa iz občinsko praznote — ergo. Tretjič ees. uradnik prejema svojo plačo in od te se ima živiti; ker ako bi hotel gostiti se pri podložnikih, bi pil iz dveh virov ali pa prav za prav logično govoriti pil bi iz enega vira po dveh cevih, zgoraj in zdolaj, tam od cesarja, tu od podložnika; a to bi zaviralo rast države in nacijonalnega bogastva. Iz vsega tega se toraj razvidi in jo eminentno dokazano, da ces. uradnik, v tem slučaji jaz Krišpin Geravs, prvič ne morem, a drugič ne smem sprejeti vašega vabila, kakor sem rekel zgoraj. Končno prosim, da mi daste človeka, kteri me popelje v Štanjel pokazat mi mojo stanovanje.“

Tako govorivši se obrne proti mizi in jame hlastno grabiti skupaj svoja pisma ter zloživši jih v precej debel sklad, jih poveže z rudečim trakom, potem sname klobuk s klina na zidu in se s papirno culo pod pazduho napravi na pot. Med tem je Conetu došlo povelje „čudnega gospoda“ v Štanjel spremiti. Molče in s strahom je ubogal; vstopil se je kakih deset korakov predenj in med potom vedno po strani nazaj pogledoval, da ne bi mu „čudni gospod“ preblizo prišel.

„No, gospod Vekoslav“, začne po odhodu Krišpinovem gospod duhoven, „tu imate lep vzgled birokratične tesnosti, taki so, vsi vstrojeni po enem kopitu. Glejte no, ali zamore taka osornost pridobiti cesarju srca podložnikov?“

„Res, človek res ne ve, kako bi se vedel“, odgovarja Vekoslav, „prav ste rekli, da dvomite, bo li tako brezobzirno, nevljudno vladanje zamoglo stvariti kaj stalnega.“

„Ponaša se ta Krišpin, kakor državen bog, zdi se, kakor bi zložen bil iz samih paragrafov in ukazov“, nadaljuje Poljanec. „Kakih novih postav pa imamo pričakovati? Kaj bo s to novo cenitvijo? No, že vem, obrtnika in kupca bodo oprostili vsake davščine, a vso državno butaro navalili bodo na zemljaka: iz zemlje bodo vsi sesali. Zidovi pa se bodo med nas zarili, kakor pijavka, s svojo kramarijo, z menjicami in oderuštvom grabili bodo skupaj denar iz vse deželo: že so vsipljejo kakor črne muho s tujega v Avstrijo, dovoljuje se jim rado avstrijsko državništvo, da le sezidajo kako novo fabriko, ali vsaj nastavijo novo barantijo; a ne pomisli se, da žid že dve tisoč let ne zna druge obrti, kakor iz krščanskih žepov denar zvabljati in o tujih žuljih bogateti. Ondan-le se jih je naselilo v Gradci spet cela čreda, došla jo neki iz nemškega Hamburga, a v kratkem pričakujejo več druzih. Srečen Gradec, bodo ti izpili sok, če ga imaš še kaj. Že so začeli menjavati in barantati, zatoraj se blago in živež draži dan na dan, ker žid tako dolgo pritiska, dokler sam samovoljno na trgu ne gospoduje. No, pa saj Gradec me bode težko več kdaj videl.“

„Kako pravite, gospod Poljanec?“ vpraša radovedno Vekoslav, „Vi no pojdte več v Gradec?“

„Upam, da ne več“, odgovarja resno in togotno Poljanec, „vložil sem že svoj odpust in prošnja, nadejam se, da so mi v kratkem usliši; saj so lahko že sprevideli, da Poljanec ni sposoben za birokratični stroj, iščejo naj si druzih. Ne, zadosti sem prestal! Moderna država vzgojevati hoče katoliški cerkvi duhovne, a to ne po Kristusovi veri, ampak po novi filozofiji. Priporoča se rektorjem generalnih semenišč: služabniki sv. vere imajo se vzgojiti pred vsem po pravih naukih Sokratovih. Govori se jim vedno le o neki veri, ljubezni, o čistem evangeliji, o Jezusu, prvem odgojitelji človeštva. Pa bi že pri tem ostalo! A v Gradci slišal sera profesorje, pravim profesorje bogoslovja, kteri zametavajo verske resnice, tajé pekel, zaničujejo zakramente, post in druge cerkvene postave. In kake vzglede imajo mladenči pred seboj? Med profesorji samimi se najdejo, ki bogoslovce očitno pohujšujejo, se ž njimi po pivnicah potikajo; v semenišči je vhod odprt nesramnicam, da se mladina ž njimi kratkočasi, saj prešestvo, pravijo, ni pregrešno, celibat prelomiti dovoljeno, všteto največ v majhen greh. Kako morajo taki nauki na mladino vplivati! Vse gré križem, ubogati neče nikdo več, izhod po noči in po dnevi jim mora biti svoboden, ako ne, žugajo vse prevreči. Vstavljal sem se, dokler sem mogel, prosil, opominjal, žugal, kaznoval. Vse zastonj. Ko sem ondan zvečer prišel domú, so me v obednici sprejeli s tem krikom: Nolumus liunc regnare super nos! In ropotali so in rjoveli ter jeli vzdigati stole proti meni; pobrati sem se moral; a prisegel sem, nikdar ne več med take razbojnike, med gojence državnih semenišč. Koj drugo jutro spisal sem odpoved in še tisti dan Gradec zapustil.“

„Tudi meni, ko sem slišal, da ste tukaj, zdelo so mi je, da ste letos pred kot druga leta prišli sem na deželo“, pravi Vekoslav.

„Da, da, izgnali so me, pravim, izgnali, po sili sem moral bežati. In taki filozofi, taki duhovni se bodo poslali med ljudstvo, je vzgojevat, osrečevat, ko sami nimajo nič, prav nič od duha Kristusovega, nobene resnosti, brez vsake nravne kreposti. Odgojevali bodo? Ne, zapeljevali, kužili bodo nedolžno mladino, ne odpirali, ampak zapirali nebesa vernim, puhali jih v pekel.“

„Slišal sem, da naš visokočastiti knezo-nadškof žalostno in nezaupno gleda v bodočnost, vznemirja da ga brezobzirno postopanje Dunajsko vlade, ki se tako samooblastno vtika v cerkvene reči in žuga vse prevstrojiti no posvetovavši se z duhovskimi oblastniki. In kakor pravijo, kar se jo do zdaj naredilo, da je še le začetek. — Kaj bo še?“ vpraša Vekoslav.

„Da, strune mod Jožefovo vlado in našim Edlingom napete so od dne do dne bolj. Lahko se razume, da našemu blagemu Edlingu tak birokratizem, ki hoče v svetišči božjem gospodovati, ne more ugajati; predobro si jo svest svojega božjega poslanstva; o, da bi le njegov apostolski duh tudi še druge avstrijske vladike oživljal! A med Jožefom in Edlingom mora kmalo priti do razpora. V kratkem, slišal sem, se ima razglasiti nov cesarski ukaz, ki bo, kakor se govori globoko, segal v pravice katoliške cerkve v Avstriji. A naš Edling, ni se bati, svoje cerkve ne bo izdal. Bog nam ga ohrani.“

„O veliki noči sem ga zadnji pot videl, ko sem bil v Gorici pri grofu Gvidonu. Kako ljubeznjiv je in vljuden; prikupiti se mora vsakemu. A veste, da z grofom sta velika prijatelja“, odgovori Vekoslav.

„No, prijatelja“, ugovarja dvomljivo Poljanec, „da bi se le gospod grof preveč ne vdal svojim prijateljem, ki se mu tako zvito prilizujejo; zdi se, da se je zadnja leta popolnoma nasrkal francoskega duha, ker ves gori za enciklopediste.“

„A menim, da temeljitosti ni pri njem“, na daljuje Vekoslav.

„No, temeljitosti, kje jo pa najdeš v naših časih. Kar so iz starih pisateljev pomeli in sicer kar imajo ti slabega in plitvega, to ponujajo naši filozofi in veleumi kratkovidnemu občinstvu v dušno hrano. In od kar imamo tudi v Avstriji razglašeno tiskovno svobodo, rodé se kar čez noč novi pisatelji, kakor gobe po dežji. Na Dunaji izide neki vsakdan več brošur; vse so razpravlja, vse kritikuje, a tudi ono, kar je svetega, z blatom ometuje.“

„In naš grof, kolikor mi je znano, ni ga dne, da ne bi dobil kaj novega z Dunaja; a on vse vse željno prečita; vse novo mu je resnica, vse sveto. Smešno je že, kar sem videl pri njem“, zagotovlja Vekoslav.

„A žalibog“, nadaljuje Poljanec, „da se tudi med naše verne in cerkvi zvesto Goričano vedno bolj vriva novošegni brezverski duh. Le dva dni bil sem v Gorici po mojem prihodu in marsikaj sem zapazil, kar mi nič kaj ne ugaja; srečal sem tudi tam nova nenavadna obličja, došla ne vem odkod, Goričani zdé so mi nekako oholi, nevljudni, kakor da bi pihal po Gorici nekak zopern veter; vsekako sumljiva znamenja. Odkar je zginila senca velike matere Marije Terezije, grč vse nekam drugače, nikjer so človek več dobro no počuti, kakor da bi povsod nekaj plašilo ljudi iz starega miru, ka-li?“

„In tu po deželi?“ togoti se Vekoslav, „ali ne gine varnost dan na dan, množe se tatvine in ropi.“

„Je-li res“, vpraša Poljanec, „da je šel vaš gospod oče o teh zadevah v Trst k namestniku pritožit se. Bo li kaj opravil?“

„Malo upa“, pritrjuje Vekoslav, naš Jožef ima jekleno voljo in zahteva od uradnikov, da točno in brezobzirno zvršujejo povelja. In da bi se dal v tej reči preprositi?“

„Neverjetno, nemogoče“, pristavi važno Poljanec, „akoravno so se te dni v Trstu zbrali večina županov z vsega Goriškega, da bi visoki vladi ponižno izrazili željo dežele, naj se vstavi zatiranje redovnikov. A kdo bo mogel kaj opraviti? Saj si je Jožefova vlada pred vsem postavila nalogo, iztrebiti, kakor pravijo, iz Avstrije rodovniško druhal in menihe prevstvariti v koristne državljane. Nič, nič ne bo, vse zastonj.“

„In kaj nam bo početi?“ vzdihne Vekoslav, „odkar so zaprli v Gorici in Furlaniji nekaj samostanov, so se že jeli klatiti po deželi berači; pred so dobivali hrane pri redovnikih, zdaj pa so prisiljeni drugod si prositi kruha. Po dvajset, trideset na dan jih pride v vas in človek še koraka ne more stopiti, da bi ne srečal berača. A da se množo tudi tatvine, in je vedno manj varno po deželi, tudi to vidimo. Kam pridemo tako? Kdo more toraj našim županom zameriti, da se vstavljajo takim preuredbam?“

„Da, res, tako brezobzirno vladanje“, nadaljuje Poljanec, „ne zdi se mi pametno, nevarno je, ker preveč žali starodavne ustanove in šege. Dvomimo zelo, da bi se našemu Jožefu posrečilo z Dunaja prevstrojiti cesarstvo in kar tako sezidati veliko poslopje, kakoršno so si domislili njegovi filozofi, ki mu noč in dan žgo kadilo in ga tako rekoč molijo. Ne, ne, kar se v zrak zid brez vsake pozitivno podlage, ne more imeti gotove stalnosti in naprave, ki ne slonijo v prepričanji in v ljubezni narodov, morajo kmalu zginiti.“

In dolgo še pogovarjata se gospod Poljanec in Vekoslav na Vignji.

III.
Roženkranska nedelja.
[uredi]

Danes pa imajo v Štanjelu roženkransko nedeljo. Že od četrtka nabivajo in streljajo, da se daleč dol po vsem Krasu razlega; saj je pa tudi Cene Zupanov od Živca iz Skopega prinesel smodnika, kar so mu mogli naložiti na široka pleča. Cel Štanjel je praznično oblečen; kaj mora biti še le v cerkvi. Vstopimo pri dolenjih vratih poleg zvonika; na sredi ob levem zidu stoji altar, lep, visok, iz samega belega marmorja zidan; na altarji vdolbljena je kapelica, ki je zaprta z velikim celotnim steklom; tu noter postavljena jo podoba Marijina na tronu sede, z Detetom v naročji; ona in sinček držita v roki vsak svoj molek; prav milo in ljubeznjivo gleda mamka Božja z altarja dol na klečečega grešnika, kakor da bi ga milovala v pregnanstvu tu zdolej in vabila ga gor v lepa nebesa; pravijo tej Mariji Mati Božja sv. roženkranca. A danes obdaje mater Božjo Štanjelsko kaj poseben blišč, kakor da bi vse, kar ima Kras lepega v naravi in kar premore v umetnosti, prišlo poklonit Kraljici nebeški v Štanjel. Saj so imela pa tudi cele tri dni pobožna dekleta iz Štanjela in druzih vasi čez glavo opraviti, da bi Marijini altar za roženkransko nedeljo dostojno okinčale in celo leto so zbirale, da bi za letos spet kaj novega omislile: saj vse je bilo v čast Njej, ki „nam je rodila Jezusa — Našega Izveličarja“. In res, taka je bila letos Štanjelska Mati Božja, kakoršna še nikoli ne. Vsa je bila razsvitljena z lučmi in lučicami, ki so se čarobno odsvitale iz sto in sto medaljic in srebrnih src in druzih dragocenih spomenikov razobešenih po vidu: vse to so iz raznih krajev v dar znosili pobožni častilci Marijini Bil je namreč Marijini altar dragocen versko-naroden spominek, ki je spominjal Krašovce nekdanjih hudih časov, ko so Turki pritiskali in tolikokrat vsuli se v deželo, kakor vsegonobeča nevihta. In posebno Štanjel je veliko trpel od ljutega sovražnika. Priča temu je še ozidije Stanjelsko, za kterim so se slavni pradedje hrabro branili in tudi velikokrat Turka zmagovito zavrnili. A tudi padlo jih je dosti za vero in dom, ki zdaj okoli cerkve pokopani mirno spe do sodnega dneva. Ko je pa nevarnost bila najhujša, ko se vragu niso mogli več vstavljati, tedaj so se zatekli pod varstvo mogočne nebeško Kraljice, ktero so od nekdaj verni častili kristjanov pomočnico. A že od šestnajstega stoletja, posebno pa od tedaj, ko je Ivan Avstrijski pri Lepantu srečno zmagal in vničil turško silo na morji, začela se je po katoliški Evropi kot posebna zaščitnica krščanstva častiti Mati Božja sv. roženkranca. Pij V. vstanovil je tudi naš praznik, kteri se je po novih zmagah nad Turki razširil po celem krščanskem svetu „da bi se“, kakor govori papež Klement XI., „srca vernikov vnela za češčenje preblažene Device in bi nikdar ne minul hvaležen spomin na pomoč, ktero je svet v tistih časih od neba prejel.“ Tudi so se od tedaj po Avstriji jele širiti bratovščine sv. rožnega venca. Taka bratovščina se je osnovala že v davnem času tudi na Krasu, središče bilo ji je Štanjel, ki se je zdel daleč okoli najtrdniši kraj in je zamogel najdalje vstavljati sovražnim navalom. Udje bratovščine so se zavezali bojevati se proti Turkom prvič z orožjem molitve: Marijo sv. roženkranca na pomoč klicati, jim je bila prva, najsvetejša skrb; a drugič, ko je bila sila, obljubili so po svoji moči tudi z dejanjem bojevati se. Ko se je namreč Turek pokazal v deželi, so začeli v Štanjelu biti ob „strašni“ zvon, dalo so se po gričih znamenja z ognjem in hitro so je brzojavila vest po vsem Krasu; vse je hitelo oborožiti se, vse vrelo proti Štanjelu.

Ne najdemo sicer več zapisano, koliko udov je štela Štanjelska bratovščina, a vemo, da drugod bile so enako bratovščine zelo mnogobrojne; tako je štela n. pr. bratovščina v Cerknici na Kranjskem 40.000 udov; tudi v Štanjelski bilo je vpisanih gotovo več tisoč. In ta bratovščina postavila jo v Štanjelu Kraljici sv. roženkranca prelep altar in vsako leto na roženkransko nedeljo shajali so se udje in ž njimi brezštevilna množica drugih ljudi v Štanjelu počastit Mater Božjo. Bilo je vse prav slovesno. Ta praznik so si v spomin klicali na nekdanje boje in nevarnosti, blagrovali v vojski padle junake in peli zmagovalni Mariji hvalne pesni; a tudi osrčevali so se za prihodnje nevarnosti in priporočevali se mogočni Kraljici; res, pravi ljudski praznik je bil to. A bil jo tudi patrijotičen praznik roženkranska nedelja, ker s kmeti radovalo se je tudi plemstvo in ob enem se je vzbujala in vnemala ljubezen do presvitlega cesarja in njegove hiše: vsaj že od nekdaj imel je slavni vladar in naši pradedje enega in istega sovražnika, Turčina; in kolikorkrat so si prišli drug drugemu na pomoč, delili so veselje in žalost; koliko se je o takih priložnostih med prostim narodom pripovedovalo o slavnih činih cesarskih vodij, o hrabrosti cesarske vojske, kolikokrat je po turških vojskah na jugu slovenski kmet v dotiko prišel z najvišimi osebami cesarske vlade; zatoraj se je pa v srci slovenskega kmeta izcimila neumrljiva ljubezen in spoštovanje do cesarja in njegovo visoke hiše; in ta ljubezen oživljala se je in vtrjevala sosebno o takih slovesnostih, in še zdaj slovenski kmet presvitlega cesarja tako nežno-otročje ljubi, da si ga ne domišlja drugače, kakor pravega očeta. In cerkev, so ve, da jo dajala z božjo službo ljudski slovesnosti viši pomen in resnost in blažila vse te čute.

Tudi letos sešlo se je v Štanjelu dosti dosti ljudstva, ker lepo vreme je, najkrasniši jesenski dan, že na vse zgodaj gibale so se po vseh cestah in stezah proti Štanjelu čete pobožnih romarjev prepevajo stare pobožne pesni Mariji v čast: veliko, nepopisljivo jo bilo navdušenje za Mater Božjo. Ker da-si jo bila silovita turška moč od princa Evgena pri Senti in Belemgradu za vedno ulomljena in so bili Turki prisiljeni z Avstrijo skleniti mir, ter odstopiti jej, kar so pred 280 leti od nje odtrgali, vendar je Slovence turško ime še vedno plašilo in vsak dan jih je opominjal še zvon k molitvi, „da bi nas Bog rešil strašnega Turka“. In tako tudi ni jo bilo hiše na Krasu, kjer bi se vsak večer pobožno ne molil roženi venec v čast Mariji pomočnici kristijanov. Ali kako veselje je bilo še le na roženkransko nedeljo?

Tudi za Vekoslava bil je Marijini praznik slovesen. Saj pa je bil v pravem krščanskem duha vzgojen, ohranil je vero nepokvarjeno, kar se je za dobe že redko nahajalo med omikanim svetom; ker duh brezvernega racijonalizma, ki je vel s Francoskega ter se po mikavnih romanih in prijetno pisanih filozofičnih delih vedno bolj širil po inteligentnih krogih, obveljal je tudi v Avstriji, posebna pa od tadaj, ko je cesar Jožef po smrti svojega očeta vplivati jel na vladanje avstrijskih dežel. Vekoslav je čez viharno morje neskušne lahkomiseljne mladosti, srečno priplul v varniša moška leta, ko se strasti ohlade in podajo poveljem misleče pameti: ohranil je, kar je on za najcenejši zaklad imel, — sveto vero. A v vernem srci ohranil je tudi in zvesto gojil pobožnost do Marije. To mu je vcepila že otroku mati, ki ga je kot edinega sina skrbno in nežno odgojevala.

Gospod Pavel, Vekoslavov oče, pa je bil sklenil sina skrbno in učeno odgojiti. Zatoraj ga je dal že v devetem letu v Gorico v varstvo očetom jezuitom; prišel je bil petem v Verdeberški kolegij, kterega so vodili jezuiti; ko je bil kolegij zaprt, obiskoval je na novo osnovani gimnazij. O. Ksaverij bil je že več let njegov učenik in tudi še poslej, ko je bil jezuitski red zatrt, ostal mu je skrben oče in voditelj. Ksaverij spoznal je kmalo rahlo srce mladeničevo in prizadeval si je očistiti je in poblažiti s sredstvi, ktere odgojevalcem daje naša sv. vera; a pred vsem skušal ga je vneti za leposlovje in umetnost, tudi ga je napeljal k resnim modroslovskim študijam in estetika bila je Vekoslavu najglavnejši, a tudi najljubši predmet. A o. Ksaverij dobro vedo, da posebno na mlado srce nič blažje ne vpliva, kakor nežna pobožnost in posnemanje Tiste, ki je brez madeža spočeta in kot taka med ljudmi najlepša, zatoraj mati našega Zveličarja, ki je kot Bog-človek največi vzor umetniški lepoti; gojil je v mladem srci od matere vsajeno cvetico in zalival jo skrbno z besedo in s knjigami, ktere je Vekoslavu omišljal, posebno pa one, ki jih je v tistem času Mariji v slavo pisal Alfonz Ligorijanski, v našem veku proglašen za svetnika in učenika sv. cerkve. In Vekoslav je rad sprejemal nauke svojega duhovnega očeta: premišljeval je zvesto visoke čednosti Matere Božje, ktere življenje razsvetljuje vse cerkve; v mislih in čutih, v besedah in dejanjih, da celo v telesnem kretanji skušal je upodobiti njeno vzorno življenje, ktero je vedno bolje vspoznaval iz lastnega premišljevanja in iz knjig božjih služabnikov, a tudi nekako čutil s srcem, kteremu se po čeznaravnem potu tem bolj razodeva nebeška lepota, čim bolj se od greha in poltne sužnosti očišča. In res bil je Vekoslav duhoven sin Matere Božje. Ljubil jo je goreče in nežno in le njej pripisoval, da je srečno izognil se nevarnih Scil in Karibd, ob ktere bi mu čoln tako lahko zadel in se pogreznil v globoko morje, da je ohranil še vero. Iz Gorice bil je poslan v Padovo na vseučilišče, tedaj posebno sloveče, kjer so je naučil pravnih ved, a tudi dopolnil je filozofično izobraženje. Padova pa je bila od nekdaj gnjezdo razuzdanih starih dijakov; toda Vekoslav se jih je previdno izogibal. Tudi iz Vormacije se je srečno domov vrnil, kamor ga je oče poslal, da bi v tamošnji šoli so eno leto izobraževal v višem gospodarstvu. Po vseh teh Študijah in potovanjih po Italiji in Francoskem vrnil se je Vekoslav, prihodnji gospodar na Vignji, srečno domu k ljubim starišem, nedolžen in čist, kar je najlepše pričalo vedro in veselo čelo in mladeniška rudeča lica.

Vekoslav se je danes zgodaj odpravil z Vignja proti Štanjelu. Imel je namreč navado pohajati najrajši sam, posebno pa ob nedeljah, ko ga niso domača opravila in skrbi doma vstavljale; tudi se mu je zdelo, da o praznikih in nedeljah počiva narava v miru, in ta mir občutil je nekako sam, toraj se je prav rad oddaljil od družbe ven pod prosto nebo in tu počasi korakal po samotnih krajih, od časa do časa je postal ves zamišljen. Tudi ta pot ni šel po občinski cesti v Štanjel, ampak pod Vignjem zavil jo je na desno po kolovozu na hrib, kjer stoji cerkvica sv. Gregorja, okoli nje pokopališče z ozidjem. Skoraj vsako nedeljo je sem gor zahajal Vekoslav. In kako bi ne? Saj pokopališče s cerkvico vzbujalo je v njem spomine žalostne, a vendar tako drage. Še zdaj vidi se v zidu cerkvice vzidana kamnita glava; ali kakor pravijo, okamnela. V predavnem času so bili namreč Turki vdarili čez Vigenj proti Štanjelu. Na sv. Gregorji vtaboril se je turški paša, spal v cerkvici, a konji njegovi so z nad samega altarja oves zobali. Ko so kristjani to zvedeli, prisegli so paši maščevanje. In glejte, priprosta kmetska deklica osrčila se je, došla po noči skozi turške straže v cerkev in spečemu paši glavo odsekala. Drugo jutro Turki, videvši pašo ubitega, pobegnejo. A kristjani nataknejo odsekano glavo na zid, in glej čudo, drugi dan bila je okamnela, oni pa so jo vložili v zid, kjer stoji še dandanes v večen spomin. In kolikokrat so naši očetje za onim zidom, ki še obdaje pokopališče, v bran se stavili oblegajočemu Turčinu, so zaprli starce in žene in otroke v cerkev, kjer so za njihovim hrbtom milo molili za srečen izid bitve. Ali glej, sovražna sila je naraščala, drug za drugim se umakne iz-za zida, vedno redkejša prihaja junakov vrsta, dokler eden sovražnikov na nezasedenem kraji zidu ne predere, za njim vdere se brezštevilna druhal, toraj kar jih je šo junakov, drug za drugim pade, porinivši še umirajoč meč v prsi vragove z zadnjim vzdihom: Jezus! Marija! In čez njihova trupla lomasti Turek v cerkev, na desno in levo moreč s krvavim mečem starce in otroke, mlade žene pa in deve tirajoč s pred. altarja, da jih bo poslal v Štambul — žrtev živinski strasti. Nič, nič ne ostane, kakor goli zidovi, kterih ne more končati poželjivi ogenj. In tu so pokopana njihova trupla, pri sv. Gregorji! O sveta zemlja, ki si namočena s krvjo očetov za vero in dom hrabro padlih! Blaga kri, sveto seme, kdaj boš pognalo kali, kdaj obrodilo vrednega sadu! O nebo olajšaj jim žemljico, da mirno spe, da se v nebeškem svitu zbude na sodni dan. Take in enake misli so navdajale Vekoslava pri sv. Gregorji in seveda ni zapustil tega zgodovinskega kraja, da ne bi bil prej pokleknil na staro grobovje in pomolil za ranjcih duše. Tako tudi na roženkransko nedeljo.

Ko pa odpravi svojo pobožnost, zapusti sveto zemljišče in odide skozi zapadna vrata sv. Gregorja po klanci navzdol proti Štanjelu. Ko se pa grede ozré dol na cesto prek hriba vijočo se na Štanjel, ugloda svojo mater, ki z drugimi vaškimi ženami gré k maši. Lepa, še mladikasta žena; akoprav jo bogata in je na Vignji vse gosposko, vendar njena noša ni nikako mestna, ampak priprosta deželska, dasi se po snagi in po dragocenosti odlikuje od vseh druzih sosedinj; in kakor deželska kraljica jo med vaškimi ženami Leonora, Vigenjska gospa. A na Vekoslava je danes mati nekako čuden vtis naredila, kakor bi mu hotla, čeravno od daleč in ne vide ga, nekaj reči, nečesa ga prositi. Ali saj jo bil pa Vekoslav popolnoma njena podoba bolj Leonorin sin kakor Pavlov. In z neko čarobno močjo mu je vtisnila že detetu svoje lastno bitje v srce in navezala ga na-se z vezmi najnežniše ljubezni; gospodovala mu je brezpogojno, ni bilo nikdar treba ne kazni, ne resne besede, še celo povelja ne, vladala ga je še samo želja, ktero je Vekoslav bral že z njenega obličja; bila je ena tistih dobrih mater, kterih tako redko nahajamo: in takih mater sinovi, pravijo, so najblažji ljudje. In tudi zdaj, kakor nikdar še poprej, zdela se mu je, ko jo ugleda resna in modra, a vendar tako prijazna s sosedami in zgovorna; v levici nese molitveno knjigo, v tistih časih pri ženskah še redka prikazen, kakor bi mu želela kaj reči ljuba mama in nehote mu pride v spomin makabejska mati prigovarjaje mlajšega sin?, naj pogumno in neustrašeno umrje za sveto postavo. O Vekoslav, ljubi Vekoslav, spomni se naukov svoje matere, da ne zatajiš, kar ima ona najdražjega, da ne oskruniš njenega spomina. In kako bi no umel Vekoslav te želje materine danes, ko ga je vse spominjalo na to, kar so slavno činili očetje za vero?

„O razumem, razumem, ljuba mati“, vzdihne in debela solza se mu vdere po lici. „Nikdar, nikdar, raje umreti, kakor zatajiti tvojo vero, mila majka. In to kugo“, se h krati zagoti in jezno mahne v zrak s knjigo, ktero je bil med potom iz žepa potegnil ter začel brati, „to kugo mi ponujajo, da, mi celo v spomin darujejo, to kugo, kjer se psujo sveta vera, vera, ktero si me ti učila, o ljuba mati!“ In — resk, resk! raztrga jo s krepko roko na štiri kraje in vrže koščke v zrak, ktere veter od Trsta sem pihajoč raznese daleč tje po pašniku na Braniško stran. Segnivši v žep privleče še en list, ki se je bil že pred odtrgal od knjige, bila je prva stran knjige z naslovom in imenom Vekoslavovim na knjigi, ktero je bil sam zapisal. Tudi ta list pošlje po vetru: „Na, grdi Voltaire, nese naj te veter daleč daleč iz naše domovine.“

Na Štanjelskih vratih pa stoje možaki, fantje in ženice in mimogredoče gledajo. Tudi Vekoslava z materjo pogledujejo, a ko mimo gresta, šepetajo si ženice: Kako rada se imata! Kako lep gospod ta Vekoslav! Kako rad jo ima! Srečna mati! ...

Že več let, pravijo, ni bilo v Štanjelu toliko ljudstva, kakor da bi letos neki slutili nevarnost, ki preti Kraljici sv. roženkranca in njeni procesiji. Tudi gospodje duhovni so že došli iz raznih krajev. Sprevod se začne pomikati spred cerkve; prvi prikoraka s srebernim križem stari Petelin iz Gorenje vasi; od starodavnih časov bila je pri njegovi hiši pravica nositi pri procesiji križ roženkranske bratovščine; in Petelin, se ve, da bi bili dal raji pol premoženja, kakor to opustil; tudi danes je opasan s širokim belim trakom, ki mu z desne rame visi, prsi in hrbet oklepajoč, ob desnem ledji okusno zavozlan, tako, da konca še cel seženj na daleč od Petelina fafolata. Stopa možato in postavno, ob strani mu dva fantiča z lučmi. Procesija napoti se proti gradu. Pila je namreč stara navada, da se je imel ta slovesni obhod skozi grajsko dvorišče: pri vzhodnih vratih noter, pri zapadnih pa ven, potem se je šlo ob gori okoli celega Štanjela, dokler se ni prišlo od nasprotne stani zopet v cerkev; tako je še zdaj v Štanjelu na praznik sv. Rešnjega Telesa.

Pred grajskimi vratmi pa tik pod kaplanijo stoji zdaj družba gospodov, mod kterimi se nekteri posebno odlikujejo: med njimi lahko zapaziš grofa Gvidona, tudi Vekoslava koj ugledaš grofu na strani, med drugimi pa te posebno mikata dva, ki se zadej za družbo nekaj korakov oddaljena od druzih pogovarjata; zdi se, da sta v Štanjelu tujca, vsaj kaj takega lahko sodimo iz tega, da od vseh strani Stanjelci vanja gledajo; eden je majhne postave, ima črne kodraste laso, mogočno zakrivljen nos, kakor je lasten sinovom Abrahovim; in res, človek bi na prvi pogled skoro nagnjen bil misliti, da si ga je ob sam talmnd nabrusil; sicer je pa prav odlično in vkusno opravljen, črn, svitel frak se telesu izvrstno poda in se od zadej shaja v prav ozek rep ter se spičasto sklene, kakor zaprte škarje, le od časa do časa, ko popihne veter, se mu peruti raztegnejo, in takrat se zdi, kakor bi imel vzleteti; tudi črne fine rokavice ima in prav ničesa ne pogreša na njem oko, tudi kreten in gibčen se zdi in vse vedenje dvorljivo. Njegov tovariš zdi se živo nasprotje od njega, mora že precej starejši biti, kakor on, sama kost ga je, čez ktero je koža razpeta, kakor čez boben. Visoka glava mu je od let že malo upognjena, hrbet precej sključen in črna suknja iz tankega platna se kaj ohlapno s hrbtišča spušča nizko do ped kolen, kakor votlo cunjasto strašilo, ktero v zelnik na kol nataknemo, da zajce plašimo. Čelo je temno, mračno, vrezani so mu globoki razori in kdor človeško naravo dobro pozna, bi bil lahko skušan s teh potez brati in zložiti celo zgodovino tega čudnega človeka in ne težko bi morda našel, da ta ni ravno kratka, ampak da mora biti dolga in raznolična, ter obsegati precej važno dobo; kakor da bi tisti, čegar pamet se je skrivala za tem čelom, prestal vso človeške skušnje in preživel zgodbe vseh pustolovov; a tudi drznost in neugnana premetenost odsevala se je ž njega in izdajala bivšega snovalca skrivnih nakan, ki se še na starost ne misli spametovati; gotovo je, da tudi v Štanjelu išče česa.

Ta gosposka družba toraj je tam pred gradom stala, ko pride Petelin od cerkve procesiji na čelu, da bi jo napotil skozi grajska vrata dalje okrog Štanjela po stari navadi. O prihodu procesije se gospoda spogleda in pozorno obrne oči na pobožno množico. Tudi pokrivala razne oblike in barve snamejo z glave, nekteri hitro in pripravno, drugi pa bolj prisiljeno in kakor se zdi le bolj zato, da ne bi žalili pristojnosti.

Le naša dva znanca tam zadej sta v važne pogovore tako utopljena, da nista še zapazila prihoda procesije. Se le mogočni strel tam doli pred zapadnimi vrati Štanjelskimi ju predrami, da se zdaj zavesta, kje sta. Krivonosec se hitro odkrije, kakor da bi se sam nad seboj jezil, kako da je mogel do zdaj odlašati, kar bi moral že pred storiti, tudi prekriža se, česar ni storil nikdo izmed navzočih. Visoka suhljad pa, s ktero se je do zdaj tako zanimivo pogovarjal, vpre sicer temne oči v procesijo, a odkriti se noče dolgo.

Zdajci pa zadoni glas Marijine pesni: prvi začne Lipe Brnkov, fant osemnajstih let, ki je že od nekdaj imel visok, čist glas, od mladih let vedno nespremenjen, ž njim najpred pritegnejo nekteri možaki, za temi pa drugi; in vedno narašča zbor pevajočih, dokler se slednjič še tanki ženski glasovi harmonično nežno ne vpleto med resne moške glasove, in tedaj se kakor gladki valček čez morsko površje razlije med množico iz srca izvirajoča živa harmonija. In poje in ponavlja tako milo, tako budeče:

Mi zapuščeni otroci Eve
V dolini solz zdihujemo.

A ko pesen preneha, zasvira godba; Štanjelska „banda“ je to, glasovita, prva na Krasu. Iz razno skovanih in vlitih ali rezanih inštrumentov zaslišijo se mnogolični glasovi, a vsi so strogo vbrani po harmoničnih postavah, ker Štanjelci niso morda kaki trobentači, ki ušesa poslušalcev neusmiljeno trgajo, ampak godci so, pravi godci. Danes, se ve, da so oblečeni v uniformo, ktero jim je omislila bratovščina sv. roženkranca. Toda nimamo misliti, da Štanjelska „banda“ je danes edina pri procesiji, nikakor, prišli so tudi tisti od sv. Tilna.

Za Štanjelskimi farani so v procesijo uvrstijo druge občine, ki so po večini svojih vernih vpisane v bratovščino Štanjelsko, skoraj s celega Krasa, vsaka s svojim duhovnim pastirjem, na čelu pa dragocena svilnata zastava s podobo Matere Božje, ki jo po besedah skrivnega razodenja slikana z dvanajsterimi zvezdami okoli glave, pod nogami pa luna in kača, na kteri glavi Marija drži nogo, da jo stre; tudi napis se bere na zastavah: Kraljica sv. roženkranca, prosi za nas! in leto, ko si je občina zastavo omislila. Takih zastav z občinami seštel bi danes gotovo nad štirideset v Štanjelu.

Na zadnje, še le po dolgi vrsti, prikažejo se duhovni cerkveno opravljeni v dragoceni obleki. Koj zadej za duhovni neso podobo Matere Božjo sv. roženkranca, ki se danes vzame z altarja in dene na okusno izdelan, ves pozlačen tron; na tem jo nosijo v procesiji; za to izbero udje bratovščine osem krepkih devic, enake velikosti, oblečejo se v belo obleko in okinčajo s cvetlicami. A med duhovni in tronom šla je z dragocenim pozlačenim križem nalašč zato izbrana devica, to je bila danes med sestrami bratovščine najvišja čast. In ta čast je doletela letos Julijeto spod Skalo in sicer že drugič. Pa saj se je tudi resnično odlikovala po visokosti rodu, še bolj pa po gorečem češčenji Matere Božje sv. roženkranca. Skrbno odgojena od hčeni sv. Klare v samostanu Goriškem, kamor jo je bil grof Anton odpeljal že v sedmem letu, naučila so je tu od pobožnih sestra krščansko živeti in Bogu služiti, pred vsem pa Marijo častiti in posnemati jo, ktere življenje je najvzorniši vzgled vsem krščanskim devicam. A ko jo odrasla in potekel čas odgoje, je Julijeta k starišem se vrnivši, kar se je le dalo, po svojih močeh razširjala osobito pobožnost sv. roženkranca, celo novo prekrasno obleko je to zimo spletla, v ktero vidimo danes oblečeno podobo Matere Božje; in Julijeta bila je med družicami svojega spola prva pospeševateljica Stanjelske bratratovščine. Zatoraj pa ni čudo, da so ji letos družice enoglasno naklonile častni posel. V beli prekrasni opravi, okinčana z dragimi umetno narejenimi sveticami, zdi se danes grofica Julijeta dvakrat lepša, tako, da marsikdo nehote obrača po nji svoje oči.

In Vekoslav, ki ni nikdar zijal prodajal, najmanj pa pri božji službi, saj je bil tudi pobožen in odličen častilec Matere Božje, danes stoji tu zbran in zamišljen v molitev; a ko se približa Julijeta in v solnčnem žaru zablišče dragoceni kamni in zlati kinč na glavi, tedaj se mu nehote oči na-njo zaobrnejo: srečata se s pogledi, a povbesita jih hitro. Vekoslav zarudi in prešine mu prsi neznan čut; a ker dobro ve, da se ne spodobi pri božji službi drugam se raztresati, kmalo spet svoje misli zbere v pobožno molitev.

Tisti krivonosec pa tam zadej je vse to od strani opazoval, a ob enem ustnice tako pridno premetaval, kakor da bi hotel danes premoliti vse Stanjelce.

Ko se v zlatu bliščeči tron s podobo Matere Božje mimo prinese, se nekteri gospodje iz Gvidonove družbe pridružijo procesiji; tudi Vekoslav se uversti, ž njim krivonosec, zapustivši svojega suhega tovariša. Drugi gospodje pa ostanejo mirno na mestu, dokler se sprevod ne konča, potem še le jamejo se počasi oddaljevati, dokler se med pogovori v grad ne pozgube vsi brez suhega huljca. Pred cerkvijo ostane le nekaj ženic, ki zarad starosti ali bolehnosti niso mogle s procesijo. Tiho je vse.

Naš tujec pa ne vede, kaj bi pričel, zavije jo mimo cerkve na desno proti zakristiji. Vrata so bila priprta, kar jih malo odpre in polagoma, kakor se tujcu spodobi, noter glavo pomoli. Kar zagleda na stolu sedeti in hladiti se duhovnika — je gospod Luka od Volkov. Ugledavši ga naša suhljata visokost, malo da od veselja ne vsklikne, da-si bi ga človek kot starega mislil nevkretnega; a boječ se, da bi še kdo drug znal biti v zakristiji, svojo radost nekaj zataji in tihotapno od vrat k njemu prikoraka.

„Stari amice“, ogovori gospoda Luko, „midva sva se že nekje videla.“

„Mislim da zadnji pot v Gradci, brate“, odgovarja gospod Luka. „Kod pa se je od onega časa vaša skrivnost klatila?“

„Pil sem na Francoskem v Parizu, od tod sem šel v Perolin“, pravi visokost, „zdaj pa dohajam z Nemškega čez Švico, Italijo in Benetke sem v to lepo vašo deželo.“

„A gotovo le z blagim namenom?“, vpraša Luka.

„Da, osrečevat avstrijske rodove, oznanjevat bratovsko ljubezen, enakopravnost in mir“, povdarja počasi in slovesno suha visokost.

„In imamo važnih vesti od severnih bratov?“, vpraša Luka.

„Vez čistega, nesebičnega človekoljubja se vedno bolj vtrjuje in od dne do dne tesnejše edini doslej sovražno ločene elemente; o da bi le enkrat podrt bil zid ločitve, kterega nam stavijo vere, da bi se vendar strla ona dogmatična tesnosrčnost katoličanov, in da bi se priznala le ena resnica in dogma, ta bodi ljubezen, vse obsegajoča bratovska ljubezen. O da bi bili vsi, ki so tvojega stanu, brate, tudi tvojega prepričanja; ti menda ostaneš zvest storjeni prisegi.“

„Na vse veke zvest“, — povdarja Luka.

„A kako to, da si sam ostal tukaj, amice?“ vpraša suha visokost.

„No, kako tukaj? Luki od Volkov ne dopade pred malikovalsko podobo znašati se. Zatorej pa sem se izgovoril, da sem že truden od poti in vroč in sem ostal lepo tu v hladni senčici; ali raji se dam na grmado vreči kakor Hus in sežgati si telo, kakor pa vdeležiti so le enkrat takega vražjega obhoda. Pri Volkih ni bilo no ene procesije več, odkar sem jaz k njim prišel, in tudi je ne bo, dokler ostane Luka pri zdravi pameti. Toda upam, da nam skoraj na pomoč pride postava, ki bo odpravila ali vsaj omejila toliko malikovalstvo. In ti, brate, no boš li ničesa sporočil bratom na Dunaj o temi, ktera zakriva naše južne dežele? Da, da, dobro se pozna, da smo Rimu preblizo, preveč nas še omamlja fanatična sapa iz sosedne nam trcijalske Italije. In ta naš nadškof ... Da, tukaj bo dosti opraviti.“

„Z zedinjenimi močmi ne ustrašimo se dela, ne težav“, zavrača ponosno suhljad.

„Tukaj bo veliko opraviti, vaša bratovska skrivnost, veliko, veliko, kjer se po vetru pošiljajo najblaže ideje, ktere so izumili najslavniši veleumi“, nadaljuje gospod Luka; pri teh besedah seže v notranji žep ter privleče na dan list; prav tisti je bil, kterega je bil Vekoslav raztrgavši knjigo jezno vrgel od sebe. Bral se je na njem naslov: Pucelle d’Orléans.

„Glej, brate“, nadaljuje Luka, „tak veter veje tod pri nas“.

„Pa kaj vidim tu“, se začudi suha visokost, kazaje s prstom na drobno ob list zapisano ime Vekoslavovo, „tu imamo celo ime njegovo“.

„Da, da“, odgovarja Luka, „znan treijal, mlad sicer, a rimskega fanatizma ima v čeljustih za sto jezuitov, prvi prijatelj z vsemi nazadnjači, skritim jezuitom pokrovitelj, vsem molkarjem najzvestejši drug.“

Pogovor se pretrže, ker zaslišijo se glasovi Marijino pesni vračajoče se procesijo. Prijatelja si podasta roke in se ločita; suha visokost spravi se v neki kot v cerkvi, gospod Luka pa pričakuje druzih duhovnov v sakristiji.

Že se je prikazal Petelin s križem. Prav blizo cerkve na strani, od koder se procesija vrača, stala je občinska hiša s tremi okni na ulico, po kteri se je pomikal sprevod; prav ondi se je ulica malo zakrivila, tako da je bila hiša malo v stran obrnena in se je z okna lahko v obraz gledalo dohajajočim, kakor tudi stoječ na oknu ni mogel ostati nezapažen od prihajajočega po ulici. Tu tedaj na srednjem oknu, ki se tudi po velikosti odlikuje od obeh stranskih, vidimo Krišpina Geravsa; naslonjen je lahko na levo stran ob okno in zija dol na prihajajoče. Došlo mu je neki više povelje, da ima uradno poročati o roženkranski procesiji v Štanjelu. Zatoraj najdemo danes Geravsa v strogo uradniški uniformi sicer nevpogljive lase na glavi si je danes nekako čudno ukrivil v podobo pisanega paragrafa, iz oči mu šviga plamen državno doslednosti in celo po obrazu vidijo se mu nekako čudne črte; zdi se, da je Geravs ves popisan od zunaj in znotraj, kakor da bi se mu sama kri in koža danes upodobila po državnem zakoniku: a kar je najbolj čudno, z njegovega obličja ne moreš posneti nobene misli ne čuta, nič prav nič človeškega, ni vesel in ne žalosten ne zadovoljen in ne nevoljen, ne jezen in ne dobrovoljen, ne nepotrpežljiv, a zdi se, da tudi pohleven ne, ne radoveden, a še manj pa malomaren, se ne smeje in vendar tudi ne joče, ve vse in nič, misli in ne misli, hoče in noče: sploh sama absolutna indeferentnost je danes ta Geravs, v kteri se spajajo vsa nasprotja: pravi državni bog se je danes v njem vtelesil: zložen je iz številk in paragrafov od pet do glave, sama abstraktnost, nič pozitivnega. V levici drži mogočno polo, z desnico pa piše; prvo stran je kmalo že popisal, tako, da se je držečemu pri spodnjem konci pola pregnila znad okna in kdor ima dober vid, mu ni težko z ulice brati z debelimi črkami napisanega nasloga: Bericht. Kar je pred vsem zanimivo, gledal je Geravs z levim očesom doli na sprevod, desno pa je imel vprto v pisanje, a ob enem so poredni Stanjelci pravili da gleda tudi v solnce, ker imel je naočnike visoko na čelo nataknene, kakor da bi hotel iskati coprnice v zraku; tako toraj ta trigledni Geravs.

Dolgo jo danes trajala v Štanjelu cerkvena slavnost. Še le ob eni uri začela se je brezštevilna množica razhajati. In eni pozgubili so se po Štanjelu, kdor je imel sorodnike in je bil v gostijo povabljen, drugi so se šli krepčat v gostilno na merišče, kar jih je pa bilo iz bližnjih krajev, šli so naravnost domu. A videlo se je danes očitno ganjene in povsod govorilo se je o pridigi, ktero je imel danes gospod Poljanec. Da jim je govoril o Materi Božji sv. roženkranca, o turških vojskah, tudi o hudih brezvernih časih; nazadnje pa da jih je navduševal za cesarja Jožefa in priporočal jim, naj zanj molijo: vse da se je jokalo, že petdeset let da ni bilo v Štanjelu take pridige.

V grad pa je bila danes vsa gospoda povabljena od blizo in daleč, se ve, da tudi naša dva tujca. In ker je bilo toliko gostov, napravili so danes obed v veliki dvorani, ki je na desno roko od veže pred kuhinjo. Zidane volje so bili vsi, posebno pa grof Anton. Govoril in napival je največ suhi visoki gospod in grof Gvidon se je ves navdušil zanj. Tudi krivonosec ni molčal. Vekoslavu ta učena družba ni dosti ugajala. Morda nekaj tudi za to ne, ker mu je nedaleč nasproti sedela Julijeta.

IV.
Kastor in Poluks.
[uredi]

Že precej kasno v noč je, ko se naša dva znanca, krivonosec in suhljata visokost, ktera smo danes v Štanjelu videli, počasi pomikata po cesti dol od Štanjela proti Dolenji vasi, vsak za-se, kakor se vidi, zamišljen, ker imata vsak pred se dol vprto oči, kakor da bi jima no bilo za drugo mar, nego nogo zastavljati na trdna gotova tla, ker prav lahko je zadeti ob kamen in kdor jo od jedne ure do desete popival, zna pri tem zgubiti ravnotežje. Še luna, ki se je pred dvema urama s polno debelim licem iz-za Nanosa prikazala in zdaj vse okoli razsvitljuje, ne more jima izvabiti radovednega pogleda. Toda to molčanje ne bo večno, ker na Gradišče je pot še dolga, in posebno v hrib ne bo ceste, ampak revna steza in našima prijateljema se nocoj nič kaj ne mudi. Res, kmalo se visokost vstavi ter spregovorivši vpraša svojega novega znanca:

„No, amice, to bi pa res bilo malo čudno, da bi midva nocoj spala pod eno streho in še poznala se ne. Povabili ste me na svoj novi dom in jaz sem prav rad sprejel vašo ponudbo, posebno, ker ste mi Gradišče toliko hvalili, a do zdaj vendar še ne vem, koga imam čast nocoj obiskati.“

„Toliko bolje“, odgovarja krivonosec, „ako se dva čislata, predno se poznata; in res priznati moram, da me je koj od prvega začetka, ko sva se snidla, posebno ugajala vaša prikazen ter me z vso močjo k vam vlekla. Simpatija je, sama čista zdrava simpatija, ki me na vas veže, in ker, kakor sami priznavate, ta simpatija ne moro izhajati iz telesno vašo lepoto, mora biti dušna, le sorodnost, sorodnost pravim, načel in idej, ktera naju sklepa; Ben Saruk Menahem Mostovski ima dober nos, s kterim, kar je najbolj skritega, izvoha“, pravi krivonosec. „A vaše ime, da je skoraj enkrat zaslišim?“ „Nikdar so nisem svetu rad razodeval, tajno delovati brez hrupa, trpečemu človeštvu dobrot skazovati in svet prerojevati, to je bilo od nekdaj mojih bratov najsvetejše geslo; naša vojska je tiha vojska:

„Drum ihr Brüder, lasset uns ira Stillen
Nicht durch Worte, sonderen auch durch Tliat
All’ die grossen Holtnungen erfüllen,
Die von uns der grosso Weise hat.“ [1].

„A vaše ime, visoko suhorodje?“ ponavlja Mostovski. Skrivnostno odgovarja visokost, malo na dolgo skoraj pevaje:

Glej, prvi zlog krepost ti oznanuje,
Ki dober državljan in poštenjak
Imeti mora jo, da modri ga spoštuje;
Ak’ nimaš je, živali si enak.
A zloga dva ostala
Rečem velikim sta početek dala,
Ki nerazrušene stoje,
Spremembam časa vsem prete.
Besede to skrivnosti razodeti
Ne smem, da zvest prisegi bodem sveti.
Ak’ vidiš pa moža, ki žalostne tolaži
In solze plakajočim skrivno briše,
Levica da ne ve, kaj stori mu desnica:
Glej, imaš vse, ime kar skriva sveto.

„To, to, amice, je moje ime, moje pravo bistvo, skrito vsakemu, ki ga ne zrni duševno vsprejeti. Le kdor ljubi, vé, kaj govorim. Deus chantas est, amice. Moje nekdanje ime pa, s kterim me kličejo psihično posvetujaki, ki letajo le po plitvem površji zemeljskih prikazni, to moje ime, pravim, zloženo je kakor vsa druga iz črk alfabeta, ono se zove: Jakobovič Kazanovski.“

„Da ste mi zdravi, Jakobovič Kazanovski!“ vsklikne veselo krivonosec Ben Saruk. „Odkod pa prihajate, gospod Jakobovič?“ vpraša dalje, ko se začneta zopet počasi po poti pomikati.

„Od povsod“, glasi se odgovor.

„In kam ste še namenjeni?„

„Na vse štiri vetrove.“

„In česa povsod iščete?“

Kazanovski postoji ter iz žepa na oprsniku privleče medaljon pripet ob zlato verižico ter ga pomoli krivonoscu pred oči; ta pa bere z medaljona v luninem svitu odsevajoče se te tri besede: égalité, liberté, fraternité.

„To je moj evangelij, Ben Saruk Ivanič, kterega oznanujem po povelji najmodrejšega učenika vsem narodom, vsem stvarem“, pravi Kozanovič. „V imenu te trojice podeljujem moj krst vsem, ki hočejo verovati.“

„In v tej trojici, ktera je prva oseba?“ vpraša Ben Saruk.

„No, ni težko uganiti“, odgovarja Jakobovič Kazanovski, „égalité je prva, bog oče, iz kterega izhajati hčeri liberté in fraternité.“

„Kako to menite, Kazanovič?“ vpraša krivonosec.

„Kako? Tudi vi ste še tako neumni? Naj bo pa. Vam je dano poznati skrivnosti božjega kraljestva. Haha! Kako? Poslušajte tedaj, Menahem Ivanič, nategnite ušesa in vsprimiti besede življenja. Jaz menim to reč tako. Ne svobode, ne pravega bratimstva ne more biti med ljudmi, dokler eni ukazujejo, drugi ubogajo, eni gospodujejo, drugi hlapčujejo, dokler so eni učeni, drugi nevedni, sploh eni visoki, drugi nizki.“

„In eni bogati, drugi ubogi“, dostavi krivonosec.

„Da, vse to je res, ljubi Menahem“, nadaljuje Kazanovski. „In kdo no vidi, kako nenaravno je tako stanje, kako nezdravo društvo, ki je zidano na tako podlago, pravim, na stanovsko neenakost. Ali ima morda kralj in kdorkoli hoče druge zatirati, ima li več duš v sebi, kakor podložnik, ali je morda njegova duša veča, kakor druzih, ali blažejša, je morda zlata ali srebrna, naša pa železna ali ilovita? Kaka nezmisel to! Kteri neumnež bo zagovarjal tako tiranstvo; ni li ono največi madež v človeški zgodovini? Narava nas je naredila vse enako, a človeška neumnost podložila jo ogromno večino ljudi peščici tako zvanih kraljev in knezov in kakor še imenujemo tisto druhal, ktera rod človeški zatira in se debeli od njegove srčne krvi. Zatoraj pa, živela enakost vseh ljudi! Menahem, to jo geslo Kazanovskovo, za ktero se že bojuje štirideset let, kteremu zvest ostane do zadnjega diha. Ko si priborimo enakost, nam pride sama ob sebi svoboda, nam pride — bratimstvo, ktera sta prav za prav le veji enega in istega debla; tega ni treba dokazovati vam, Ben Saruk.“

„Da, da, tudi jaz sem že večkrat premišljeval to veliko resnico. Res,“ dejal je Mostovski sam pri sebi, „kako lepo bi bilo, videti vse ljudi enake, brate med seboj, svobodne. In prav oni in nikdo drug“, mislil je dalje Ben Saruk, „bil bi že v starih časih človeštvu obljubljeni odrešenik, ki bi ono razliko med ljudmi poravnal, kar nekteri imajo preveč, odvzemši dal onim, ki nimajo nič ali premalo: tak pravičen, nepristranski delivec bil bi maziljenec Gospodov, kterega bi blagrovali vsi rodovi na zemlji“, rekel je večkrat Ben Saruk Menahem. „Kako pa, Ivanič Kazanovski, mislite vresničiti blago idejo enakosti?“

„Oujte, Mostovski, čujte, to jo glas vpijočega v puščavi: Obdelajte cesto Gospodovo, poravnajte njegovo steze: vsak hrib naj se poniža in dolina naj so poviša, in videlo bo vso meso zveličanje našega Boga“, odgovarja Kazanevski važno in navdušeno. „In spet je pisano: Kdor se povišuje, bode ponižan, a kdor se ponižuje, bode povišan. To je evangelij človeške enakopravnosti. Poravnati treba vse, ugladiti.“

„A Menahem pričakuje ponižno, da mu Jakobovič Kazanovski izvoli razodeti pomen teh besed“, pravi Ben Saruk.

„Zgodi se, kakor želite; toda rečem vam, da blaga vaša ušesa, ker veliko jih je želelo šlišati, kar vi slišite, in niso slišali. Hrib, kteri se ošabno povišuje so vsi mogočnjaki na zemlji, tako v črni, kakor v bagreni suknji pri altar i ali na prestolu, vsi, ki hočejo ukazati in kaznovati, češčeni biti in moljeni, taki morajo se ponižati; dolina pa so ubogi narodi, ki že več tisoč let zdihnjejo pod nogami mogočnjakov teptani in psovani, sužnji, ki so se jarma že tako privadili, da svoje tlačitelje slavijo; to ljudstvo tedaj mora se povišati in postaviti na mesto, ktero zasedajo krvoločni posilniki.“

„Dobro, Kazanovski, Ben Saruk zvesto posluša“, pravi Mostovski.

„Ne da se tajiti, težko delo bo to, veliko poguma bo treba, veliko požrtvovalnosti, a tudi premetenosti“, nadaljuje Kazanovski. „Nu, pa bo vendar šlo. Že nam služi v to svrho slovstvo, najeli smo v to tudi filozofe, časništvo, vse deluje za nas. Črne vranove jezuitske smo že izgnali, in vsaj toliko dosegli, da se ne pridiga več po šolah o namestnikih božjih na tej zemlji, o pokorščini, ktero smo dolžni cerkveni in deželni oblasti zarad Poga, o puntu, da je nepostaven itd.; takih teorij se malo več sliši, a s tem, mislim, storili smo prvi odločilni korak. Le treba zdaj, da po učilnicah in v družini z besedo in pismom razširjamo svobodna načela, in ko se omikanost nasrče novega medli, potem se vsem maziljenim in nemaziljenim oblastnikom tla vdero pod nogami in ponižani bodo, na veke ponižani. A pred vsem seveda potrebujemo pogumnih apostolov, ki to gibanje previdno vodijo in maloverne brate oživljajo, apostolov, med kterimi najzadnji bi ne bil Jakobovič Kazanovski.“

„Vse prav, Jakobovič Kazanovski“, odgovarja pomišljeno Mostovski, „vse prav, vse mi ugaja, a vendar dovolite, da Ben Saruk Menahem opozori svojega novega prijatelja na nekaj. Vse prav, kakor sem rekel; le malo preteoretična se mi zde ta načela. Kaj zda vsa teorija? „Pratica, pratica, non grammatica“ — ta jo stara prislovica, ki je ni izumil Ben Saruk, ampak se je rodila v sicer tako idealni Italiji. Ben Saruk Menahem pa dovoli si tej prislovici pristaviti drugo nemško, še bolj praktično:

„Geld regiert die Welt“. Italijan in Nemec toraj, ki zasedata pol Evrope, sta v tem edina, da vsa teorija nič ne velja. A seveda, kar je Italijan bolj splošno in nedoločno izrekel, izrazil se je Nemec po svoji navadi bolj konkretno: „Geld regiert die Welt.“ In v tem najbolj praktičnem stavku, dovoljuje si Ben Saruk Menahem najponižniše trditi, tiči vsa modrost. In vi, brat Kazanovski, hočete med ljudi uvesti popolno enakost, a bogatinov niste sprejeli v svoj program in vendar: „Geld regiert die Welt“; kaj vam pomaga vsa teorija in filozofija, in šole, časniki in knjige, dokler vam bogatin fige kaže. Nimate še toliko razumnosti, da bi spoznali to resnico? Kaj je zdal grom in blisk božji na gori Si naj, kaj vse postave in vse žuganje, in vse obljube in vsa zaveza? Nič, prav nič. Glejte, prišel je nekdo z zlatim teletom in zvabil okoli njega vse ljudstvo; delo njegovih rok so molili, zlato tele. In razsul je tako en sam bogatin vse, kar sta Bog in Mojzes z velikim trudom štirideset dni zidala. Ha, ha, ne postava, ne teorija, ampak: „Geld regiert die Welt“. In tu je treba dela se poprijeti, vso drugo pride samo ob sebi. To je preponižno mnenje, ktero so predrzne izraziti vam najponižnejši sluga, Ben Saruk Menahem.“

„Priznati moram, da Ben Saruk govori prav odločno in praktično“, odgovarja Kazanovski. „In res, pritožiti se moram sam, da vspeh dosedanjega mojega in mojih bratov delovanja nikakor ni primeren velikemu trudu in žrtvam našim, in temu vzrok bi znalo ravno to biti, kar je Ben Saruk omenil, da nismo dovolj praktični, da treba toraj začeti pri najstalniši gotovini, pri denarji, a ne z zračnimi, puhlimi teorijami. Sicer pa Ben Saruk nikakor nima misliti, da naši bratje ne vedo ceniti velike važnosti zlate in srebrne gotovine, ki se najde po žepih bogatinov. Sami čutimo, kako močno pogrešamo tega faktorja, dobro vede, da z ničlami naj se računi in množi kolikor se hoče, se vendar ne pride iz niča; če se hoče kaj pozitivnega stalnega včiniti, mora so imeti enot, pozitivnih enot. Vse to toraj dobro vemo. A ker so naši bratje nekako nevkretni in so radi le po temi potikajo, iščemo že dalj časa zaveznikov.“

„Ha, ha“, zakrohota Ben Saruk Menahem; „kaj ne, takih zaveznikov, ki bi za vami žakelj nosili?“

„Se ve, da ne praznega“, odgovarja Kazanovski; „žakelj, v kteri bi se stekala rumena in bela ruda, iz žepov bogatinskih, zaveznikov pravim, ki bi bili nekako izvrševalni ministri postavodajne voljo naših bratov. A takih zaveznikov, žalibog, do zdaj nam ni bilo še najti.“

„Jojmene“, se čudi Ben Saruk, „g. Jakobovič, ali bi jih mogli najti sposobnejših, kakor so sinovi Abrahamovi, g. Kazanovski, deca lzraelova, pravim.“

„Menite, da?“, vpraša Kazanovski, „kako pa, ali ne veste, da hoče cesar Abrahamoviče prisiliti, da se naselijo in začno zemljo obdelovati z lastnimi, pravimi židovskimi rokami, da bodo tako tudi židovi koristni državljani? Le prva tri leta, pravi cesarski ukaz, bodo smeli najeti si krščanskih delavcev, ki jim bodo pomagali, dokler se sami poljskemu delu ne privadijo.“

„Abrahamovičo naseliti, prikleniti na njivo Izraelov rod?“ vprašuje Ben Saruk začudeno; „prazno brezuspešno početje! Sto in sto verig če prineso, Izrael ne bo obdeloval zemlje, Izraelu je odprta pot po vsem svetu. Abraham zapustil je Ur v Kalideji in prišel v Haran, odtod v Kanaan, in pisano je, da je Abraham tukaj dospevši prehodil deželo Siliema, odtod pa potoval gredoč in naprej idoč na poldne. In ko je lakota ljudi morila v Kanaanu, potoval je oče Abraham v Egipt, iz Egipta nazaj v obljubljeno deželo. Tudi Izak je rad potoval, Jakob pa živel jo več na tujem, kakor doma, dokler se ni z vso družino preselil v Egipt. Vračaje se v obljubljeno deželo so so raji štirideset let klatili po puščavi, kupčevali z Arabci, kakor da bi šli orat kanaanske njive. Res sicer, da jim je postava omejila deželo in jih navezala na njivo, toda Izrael v tem stanu se ni čutil srečnega, zatoraj beremo, da so za dobe sodnikov in kraljev vedno malikovali. Babilonska sužnost, ta še le oprostila jo dolgo vklenene Abrahamoviče in odprla jim pot po vsej zemlji. Popustivši oralo začeli so kupčevati in menjavati in barantati, da je bilo kaj, po vseh mestih in krajih, a solis ortu usque ad occasum, in razširili so svoje kraljestvo usque ad lines terrae, kakor je Gospod govoril Davidu svojemu služabniku.

In ko se jim je dovolilo vrniti se v domovino, jih je le malo bilo tako brezpametnih, ki so babilonsko sužnost zamenjali s prostostjo, ker bilo je vendar lepše v Babilonu talente šteti, kakor v obljubljeni deželi zemljo kopati. Zatoraj pa tudi se ne bere, da bi po babilonski sužnosti Izrael malikoval. Čemu tudi? Zadovoljni so bili z deležem, kterega jim je Jehova naklonil, in hvaležno so mu od tedaj služili. Res, ta sužnost jih je popolnoma spametila, tu so zamenjali stari jezik in pismo z novejšim, stare nepraktične tradicije pozabivši, poprijeti so se novih praktičnih. Pred so pod črkami iskali skrivno razodenje in vedno sanjarili o Mesiji, ki bi imel veliko trpeti in križan biti, a vkljubu temu podvreči si vse narode in na veke kraljevati. A babilonski Izrael je kmalu sprevidel abotnost in nepraktičnost takih sanjarij. Zatoraj se jo poprijel vidne črke in ž njo začel zidati regnum Izrael. Stara svetopisemska črka Izraelu služi le v to, da jo rabi za številjenje in celo sv. pismo zanj druge veljave nima, kakor da mu je velika računica, vsaka beseda znači število, tudi Ben in Saruk izraža število, veliko število, Ben Saruk, pravim, ime preponižnega vam sluge. In Izrael po svetu hodeč in s seboj pismo noseč, daje mrtvim, praznim številkam življenje in resničnost, in tako se spolnujejo besede starih očakov in prerokov, sicut locutus est per os sanctorum, qui a saeculo sunt, prophetarum eius. in čemu črki staropisemski podkladati drugega pomena, čemu iskati pod njo ali za njo druzega duhovnega nauka in celó morda Mesijo križanega? Čemu križ? O ne, ne, Jakobovič, le poslušajte, kaj vara pravi Ben Saruk Menahem, Izrael je bolj pameten, križ in križanega in reve in uboštvo pustil je kristjanom, on pa išče svojega Mesijo in njegovo kraljestvo in zveličanje v okroglih rumenih in belih kovinah, ki se dajo z roko prijeti, v žep vtakniti, a težko iz žepa izvleči, se dajo števati in preštevati, tudi seštevati, a ne lahko odjemati, tudi deliti ne, kakor bi vsakdo želel, množiti pa brez kraja in konca, in saeculum saeculi. In tako se spolnujejo nad Izraelom besede Gospodove: Intellectum tihi dabo et instruam te.

In ta prebrisan Izrael da bi šel zdaj orat in kopat? O čakaj še malo, cesar Jožef! Res sicer, da je pisano: et conllabunt gladios in vomeres ... toda to vse veljá le za krščanske goim, a ne za proste Abrahamoviče. Da, o kristjanih je pisano: Omnes de Saba venient aurum et tlius deferentes. Nu, aurum sprejmemo, thus pa radi vrnemo, thus, thus, ako hočeš, Jožef! In kam bi nas priklenili? Na njivo? Na rokodelstvo? Da bi Izrael noč in dan sedel na stolu, kakor čevljar in krojač? Kratko nikar! Bog Abrahomov tega ne dovoli, njegova volja je, da njegov primogenitus (prerojeno ljudstvo) pohaja od juga na sever, od vzhoda na zahod ter da vživa dobrote zemlje. In ko so bili nekteri Abrahamoviči tako nespametni, da so iz Babilona z Zorobabelom vrnili se v obljubljeno deželo, jih je Gospod vničil, razdejali so jim Rimljani mesto in tempelj, in jeza božja jih je raznesla na vse kraje. In ko Izrael še ni razumel božjega glasu in so hotli nekteri pozneje za cesarja Julijana zopet zidati tempelj in mesto, poslal jim je Gospod iz globočine zemlje ogenj — ignem urentem — ki je končal predrzno početje in zopet so se razpršili po zemlji, ker volja Gospodova je, da Izrael potuje, kakor oče Abraham, iz Ur v Haram, od tod v Kanaan in Egipt, zdaj na poludne, zdaj na polunoč, kakor ga vodi roka božja, dokler ne pride magnus dies Domini (veliki dan Gospodov), ko jim Abraham odpre nebeška vrata.“

„Ben Saruk Menahem Mostovski“, odgovarja Jakobovič, „skoro da me bote prepričali o resnici vaših besed, govorite namreč temeljito, navdušeno, da ni moč vstavljati se vašemu dokazovanju. Res, urnejših in kretnejših posredovalcev med ubogimi in bogatini, ročnejših nositeljev vsega premičnega in nepremičnega blaga, bi bratje moji ne mogli najti, kakor so Abrahamoviči.“

„Njihove ročnost v tej stroki se Ben Saruk Menahem preponižno upa dokazovati tudi iz zgodovine, ako jo všeč gospodu njegovemu Jakoboviču Kazanovskemu. Ko so pradedje ponižnih vaših in naših bratov slug iz Egipta se vrnili v obljubljeno deželo, pobrali so Egipčanom zlato in srebrno posodo in dragoceno obleko. Že v tempeljnu so pridno menjavali in šteli in prodajali. Tudi v Rimu so kupčevali in barantali, postavili so svoje mizo po vseh večih mestih, kjer se je le dalo kaj menjavati. Abrahamoviči nadalje služili so zvesto Mavrom v Španiji, kjer so jim vestno opravljali denarstvene reči, tirjali od podložnikov davek. In v srednjem veku nosili so povsod žakelj in plačevali, kdor jo potreboval. In ni je bilo kupčije, ne pogodbe, ktere bi se Izrael ne bil vdeležil. če se jih je pa pri tem poslu kaj prijelo, no, kdo bo zameril? Saj stoji zapisano: non ligabis bovi trituranti os (volu, ki žito mane, ne zaveži gobca). Saj je vreden delavec svojega plačila, in nič več kakor zasluženo plačilo niso tirjali otroci Izraelovi. Se ve, da so jim goim vedno zavidali in večkrat na-nje planivši ropali jih in pobijali, a Bog Abrahamov se je ponižanega Izraela vselej usmilil ter ga z nova povzdignil.“

„Po tem takem bi pa res kazalo Abrahamoviče izvoliti si v zaveznike“, pravi Kazanovski.

„Da, da, in tako bodo bratje gospoda tvojega preponižnega Ben Saruka imeli za seboj vedno pripravne sluge, ki jim bodo žakelj nosili in zbrano blago vestno shranjevali“, odgovarja Menahem.

„Hranili, se ve da, le začasno?“ zavrne Kazanovski.

„Na, Abrahamoviči pa so že prevestni, da bi morda mislili osvojiti si, kar ni njihovega, sveto, narodno blago, oskrbniki hočejo biti in nič več, le obresti, se ve, da si bodo upali preponižno tirjati, ne velikih, dvajset do štirideset, največ petdeset od sto, in zadovoljni bodo sluge naših bratov, zadovoljni popolnoma. Nu, zraven tega pa, če jih še kaj po strani doleti, kaj takega, kar bi se ne dalo stlačiti v žakelj ali porabiti se za splošne namene, nu, kaj takega, se ve, da volili bodo ponižni sluge vaših bratov, sebi v prid obrniti, kaj takega, kar bo sploh po vrhu, nebistveno in brezpotrebno, kakor bi bilo n. pr. peto kolo pri vozu, dasi bi bilo zlato ali srebrno ali pa kar bi znalo biti škodljivo bližnjemu, kakor je bilo zlato tele ljudstvu v puščavi ali pa preveliko bogastvo in slava Salomonu, potem so ve, da bo dolžnost preponižnih slug vaših bratov, kaj takega skriti in obdržati ter o priložnosti obrniti v slavo božjo ali v prid človeštvu.

Sicer pa se zdi preponižnemu slugi svojega gospoda popolnoma brezpotrebno, da celo škodljivo, zdaj že razpravljati ono vprašanje: ali začasno, ali za vedno, z obrestmi ali brez njih in s kakimi obrestmi — to vse spada v daljno prihodnost; kdor hoče svoje reči dobro opravljati, ne sme na več reči ob enem misliti ... Tako tudi mi pustimo daljno prihodnost, in mislimo za zdaj na bližnjo: in ta bližnja nam naklada pred vsem žakelj napolniti; do vrha napolniti, do vrha napolniti, pravim, in sicer v rokah sinov Abrahamovih, drugače ravnati bi bilo nepraktično; saj vendar je treba suknjo obleči in nositi, predno se jo raztrga in beraču da. Spravimo kaj skupaj, potem hočemo že deliti in sicer vse po bratovsko, ne pozabivši besed: beatius est rnagis dare, quam accipere (srečneje je dati, kakor sprejeti), a še manj: beati possidentes (srečni imoviti). In tako tudi mi. In kar se tiče časa, zadovoljen bode Izrael, da se mu dovoli vsaj nekaj dni, pravim: quoniam mille anni sicut dies una (saj tisoč let je kot jeden dan). To je filozofija, Jakobovič Kazanovski, čemu pa še onih zračnih idealov?“ „Vem dobro, a brez filozofije v našem veku ne da se nič opraviti; vse se mora znanstveno in učeno vtemeljiti, drugača se ne bo dal nikdo navdušiti za naše podjetje“, odgovarja Kazanovski. „I, nu pa, morda misli gospod preponižnega sluge, da Izrael nima filozofov? In kakšnih še! Spinoza, pravim Baruk, Spinoza, kak filozof, filozof pa absolutne enakosti. Ni li on prvi izrekel največe skrivnosti vse modrosti, skrivnost namreč, da je le ena substancija (tvarina), ki se v posamnih rečeh razodeva, tako, da ni razločka med človekom in človekom, med živali jo in živalijo, in ako hočete, tudi ne med človekom, živalijo in rastlino, in na zadnje med rudo in človekom, posebno ako je ruda žlahtnejša, ker vse je lo eno, ena sama božja substancija. Tak je Spinoza, Baruk Abrahamovič, pravim. In vi hočete uvesti med ljudi enakost, kje, prosim bote našli filozofije, ki vam v to bolje ugaja? Prosim, ali ni Baruk Spinoza kar nalašč stvarjen v pospeševanje blagih vzorov, ktere želi vresničiti preponižnega sluge gospod in njegovi bratje?“

„Zmogli ste, amice, Jakobovič Kazanovski se ne more dalje vstavljati zmagovalni logiki prijatelja Ben Saruka. Bodi toraj sklenjena zveza“, pravi Kazanovski slovesno, udari mu v desnico.

„Večna zveza“, odgovarja Menahem, „vi bote molzli, a Izrael bo preponižno podložil golido in lovil in vestno pazil, da se ne izgubi nobena kapljica.“

„In geslo združenemu delovanju?“ vpraša Kazanovski.

„I nu“, odgovarja Menahem, „isto geslo bodi, ktero je Komi podvrglo celo zemljo: divide et impera (Razdvojuj in zapoveduj).“

„Velja: divide et impera!“ odgovarja Kazanovski.

„Divide et impera!“ vsklikneta oba. V tem sta že skoz Dolenjo vas mimo Poljančevo hiše prišla po stezi na Gradišče, kjer je stalo novo napravljeno stanovanje Mostovskega. Ko prekoračita hrastje, prideta do ozidja, ki okoli in okoli obdaja Sarukovo poslopje, tako, da je vse nekako podobno trdnjavici. Skozi ozka vrata stopivša v dvorišče, sprejme ju sluga Ben Sarukov, Nande Gulj iz Gorenje vasi. V sobi pokaže Ben Saruk svojemu gostu naslonjaču ter ga vljudno povabi naj sede in se oddahne. On sam pa, kakor bi imel nujno opravilo, hiti po stopnicah na streho, ktera je bila ravna, in je dosegala visokost bližnjih hrastov. tu gori postoji in se začne ozirati čez hrastje na Kras; lepa jesenska polna luna razsvitlja vse daleč okrog; v daljavi na jug odseva se morje v luninem svitu, zadej pa na severno stran leži pred njim vipavska dolina, ktero meji hrbtišče Nanosovo; proti zapadu izgublja se vid na goriško stran daleč doli med Brda in Furlanijo. Blizo zdolej pod njim pa beli se krasno poslopje Vigenjskega gospoda. Menahem postanši vspne roke in oblastno govori: In stoji pisano: Povzdigni svoje oči in glej od kraja, na kterem si zdaj, na sever in jug, na vshod in zapad: vso zemljo, ktero vidiš, ti hočem dati in tvojemu zarodu in vekomaj. In spet stoji pisano: Tistega dne sklenil je Gospod zvezo z Abrahamom, rekoč: Tvojemu zarodu bom dal to zemljo od reke egiptovske, do veliko reke evfratske: Cinejce in Cenezejce, Cedmonejce in Hetejce, Terezejce in Rafajce, tudi Amorejce in Kanarejce in Gergebejce in Jebusejce. Vse to je obljubil Jehova. Ti pa, Vigenjski, tu zdolej, farški smrdenec, klečeplazec, od glave do petu zložen iz samih molkovih jagod, čeljust ti Petrova, ti, ti se drznež ozirati po Juhjeti. Aha! vohaš Skalo, Obročnik in Cvetličnik, kaj ne? Dober nos! Čakaj le, ti že posvetim, meniško kuto ti ukrojimo in v kapuco ti vtaknemo obrito glavo, ter te zapremo, kamor tišiš že od rojstva, ti samotarec. Ti bi se drznil prekrižati račune, ktere je iz samega svetega pisma, iz Jehovo besede zložil Ben Saruk Menahem; daj le, a videl boš, kaj se pravi zarotiti se „adversus sanctum Israel!“ (Proti svetemu Izraelu.)

Ko Ben Saruk izlije v pričo lune svoj srd, spravi se počasi s strehe pogostit novega zaveznika s kapljico starega močnega vina. Dolgo dolgo še pivata vpletena v važne pogovore. In bilo je že čez pol noči, ko zares vsa trudna od dolgega dela oči zatisneta v mehki postelji zaveznika Jakobovič Kazanovski in Ben Saruk Menahem Mostovski.

Zadnje besede pa, s kterimi se je nocoj suha visokost poslovila od krivonosca, so bile:

„Jutri pa brž ko vstanem, odrinem v Gorico. A moj brat, Ben Saruk, bo skrbel, ako se pred ne snidemo, dosti visokorodnih plavcev privabiti v grad pri Koprivi.“

In čul se je preponižni odgovor: „Ben Saruk Menahem bo vedno zvest svojemu poklicu. Lahko noč!“

V.
Cesar Jožef II.
[uredi]

Pač malokteri vladar se je tako različno sodil, kakor cesar Jožef. Vendar pa se vsi zgodovinopisci v tem zlagajo, da je bil Jožef eden najblažih vladarjev, ki so kdaj Habsburški prestol zasedali: nevtrudno delaven in požrtvovalen, v vsem čist in nesebičen značaj. To priznavajo še celó oni, ki odločno obsojajo načela njegovega vladanja. Večkrat se namreč zgodi, da so nazori, od kterih se dá kdo v svojem delovanji voditi, celó napačni, dasi ima pri tem najblaže namene, da, vidimo celó, kako se ravno tak plemenit mož večkrat posebno strastno in junaško žrtvuje za svoje vzore, in prav to naredi njegovo zgodovino tragično: z ene strani heroična požrtvovalnost, a z druge neplodovitost vsega truda ter pičel vspeh ni celó nesrečen izid. Takovim blagodušnim nesrečnežem prištevamo po vsi pravici slavne Terezije sinú, Jožefa II.

Da pa Jožefa in njegovo vladanje bolje razumemo, moramo v kratkih potezah označiti dobo, v kteri je živel. To je bila doba osemnajstega stoletja, ktero imenuje neki nemški leposlovec izmed vseh stoletij najneumniša. In res, odlikovalo se je Voitaire-jevo stoletje po krščanstvu sovražnem racijonalizmu, in prav ta zdi se resnično med vsemi filozofičnimi ali verskimi sistemami najabotniši, ker postaja nekako v sredi mod resnico in lažjo ter hoče večno nasprotje obeh spojiti: najnevarniša zmes samih prekoslovij. S tem vso pozitivno vero zanikajočim racijonalizmom vjemalo se je tudi ljudsko življenje in običaji. Ne najdemo tako hitro druge dobe v zgodovini, v kteri bi bilo živelo več klatežev, kabalistov in druzih čudodelnikov, kakor v tem veku; prosto ljudstvo, a primeroma še bolj plemstvo in kar je bilo omikanega sveta, vdano je bilo vsakterim vražam. V tem veku so se tudi ali z nova osnovale ali vsaj bistveno prevstrojila skrivna društva, kakor so bili Iluminati, Martinisti in drugi; ti skrivni društveniki so v ponočnih shodih vganjali vsakovrstne vraže in burke, spakovaje so večkrat celo s svetimi cerkvenimi obredi.

Res neumno osemnajsto stoletje! In tega stoletja otrok bil je Jožef. Vendar pa smemo trditi in sicer cesarju Jožefu v pohvalo, da je od svojega časa sprejel takorekoč le kar je imel boljšega in vzornejšega, ohranivši se popolnoma čistega vražnih praznovernih sanjarij. Jožefov naraven čut bil jo prezdrav, okus nepokvarjen, da bi mu mogle vgajati neslane slepilne zmame; ne, duh mu je bil vedno jasen in moter, ne poznajoč tajnih potov, sovražil je temo in njene skrivnosti, črtil črne brate, smešil jih in ko je zadnja leta njihove bedarije krstil z besedo „Gaukelei“, mu niso tega nikdar več odpustili.

A toliko bolj se je Jožef z umom in srcem oklenil filozofije in duševnih nazorov svojega stoletja. In kako bi se bil tudi zamogel odtegniti mogočnemu vplivu francoskega slovstva, Ki je takrat s svojimi proizvodi preplulo vso Evropo? Edino, kar ga je zamoglo rešiti tega vesoljnega potopa in duha napotiti na boljšo stran, bila je krepka, odločna, svojega smotra svesta si odgoja; a prav take odgoje je mladi Jožef popolnoma pogrešal. Izročili so ga bili namreč grofu Batthyany-u, ki prevažni nalogi nikakor ni bil kos; kot osoren vojak, brez psihologične in pedagogične omikanosti, ni znal drugega, kakor trmo otroku iz glave izbiti in sicer šiloma, prav po vojaško, prave potrpežljivosti, ljubezni mu je manjkalo, zatoraj se ga je Jožef bal, spoštoval in ljubil ga ni, ter se je tako privadil vse le bolj iz strahu, nego iz prepričanja delati.

Tudi Ben Saruk je bil dobro zveden v tej filozoliji, ki je učila, kako se najlaglje muhe v mrežo love; le previdnosti je bilo treba in zvite prekanljivosti; imeti je bilo treba sto sukenj raznih bojev in krojev in svitlih rokavic, da se je človek lahko opravil in pokazal, kakor je bolje neslo v ovčji ali pa v volčji obleki; saj tako svet notranjosti ne vidi, ampak vse le po zunanjem sodi.

Med drugimi plemenitaži avstrijskimi so se za vlade Jožefove še vedno odlikovali Kobenceljni, kakor smo že v začetku povesti omenili. Tukaj pa mislim posebno na grofa Ivana, sinu Gvidonovega. Ivan Kobencelj bil je Jožefu osoben prijatelj, kar nam spričuje osebno njuno dopisovanje, ki se je še le v novejšem času natisneno prijavilo. V teh pismih ga Jožef drugače ne imenuje nego „mon cher Cobentzell“ ali „mon ami“; on sam pa Jožefa zove svojega prijatelja. Iz teh pisem tudi posnamemo, da je cesar marsikaj dal si naročiti po Kobenceljnu in mu sploh veliko zaupal. Tudi za umetniške umotvore se je Jožef zanimal, akoprav ni imel ne za više rede, ne za umetnost samo pravega okusa in tudi ne časa. To zanimanje njegovo imamo pa največ pripisati vplivu Ivana Kobenceljna, ki je bil vnet častilec in občudovalec pravih umetnijskih proizvodov. Znan je bil kot tak in zato tudi izbran za predsednika akademiji umetnosti na Dunaji.

In zdaj se je pripetilo, da je želel Jožef kupiti za dvor nekaj slik, ki bi imele pravo umetniško veljavo, toraj, ako mogoče, izdelanih od klasičnih umetnikov. Zatoraj so obrne do prijatelja, naj mu jih omisli. Grof Ivan pa piše očetu Gvidonu, naj on zvrši, kakor najbolje more, cesarjevo naročilo; bilo je namreč Goriško plemstvo v najožji zvezi z italijanskimi umetniki; saj večidel so pošiljali plemeniti in premožni Goričani sinove študirat višjih ved na italijanske univerze; Italija pa je bila vedno prva gojiteljica umetnosti; sem toraj se jo bilo obrniti iskajočemu pravih umotvorov. Grof Gvidon pa, koga bi bil mogel sposobnišega za ta posel najti nego Vekoslava, ki je ravno pred dvema letoma iz Italije domov se vrnil študije v Padovi dokončavši in več najslavnejših mest obiskavši prav s tem namenom, da bi si izdelke slavnih umetnikov sam ogledal in študiral.

In ravno danes najdemo Gvidona na Vignji. Okoli treh nekega popoludne je tisti teden po roženkranski nedelji; ker jesensko solnce še precej pritiska, sedi vesela družba pri kamniti mizi v senci pod murbo sredi dvorišča: grof Gvidon je, gospod Poljanec, gosp. Pavel Vigenjski, njegov sin Vekoslav in stric Ampak iz Dolenje vasi. Na mizi vidimo več steklenic z vinom, črno je in belo, nektere bodo kmalo izpraznjene, druge so še polne, iz drugih spet se je lep del iztočil: ni še učiščeno vino, in vsakdo bo na prvi pogled spoznal, da je novo, letošnje: gospodje so se zbrali na poskušnjo novega, kakor je še zdaj navada o dobrih letinah. Toda Gvidona je danes prav za prav nekaj druzega privedlo na Vigenj. V kratkem ima vrniti se za zimo v Gorico, zatoraj je danes prišel, da bi so z Vekoslavom konečno dogovoril o potovanji v Italijo.

„Se ve, pa da podaljšate potovanje do Rima?“ vpraša gospod Poljanec Vekoslava.

„Nu, kdo bi se pa mogel izogniti večnega mesta?“ odvrne Vekoslav, „neka tajna moč me že tako vleče v središče krščanstva.“

„A potem pa bi kazalo, predno odpotujete oglasiti se v Gorici pri nadškofu“, pravi Poljanec, „gotovo ne bo manjkalo naročil, morda važnih.“

„E, kdaj nima Edling važnih naročil v Rim?“ oglasi se Gvidon z nekako naglim glasom, ki je lahko bistremu opazovalcu ovadil nemirno strast prešinjajočo njegove besede. „Saj ga ni meseca, da bi kdo ne tekel iz Gorice v Rim, ali iz Rima došel v Gorico; Edling še ene noči spati ne more brez blagoslova papeževega; bolj rimski je, kakor Pij sam!“

„Zvest sin rimske katoliške cerkve in njenega glavarja jo naš Edling, a ne kakor Febronijanci, kterim je papež peto kolo pri vozu, popolnoma brez potreben“, zavrača Poljanec.

Grof Gvidon pa, kakor bi ne slišal, kar pravi Poljanec, nadaljuje, vedno glasnejše povdarjajoč. „V Rim, vedno v ta božji Rim! A na Dunaj bi ga ne spravil, znabiti pred v pekel! No, saj pravim pa, povrnejo se nam kmalo časi tretjega Inocencija, ako se naš Jožef krepko ne postavi in ne sezida kitajskega zidu ob južni meji visokega, da ne bo moč več gledati čez-nj na onkraj. Bog nas vari, saj vendar pravite, da ljubezen začenja pri samem sebi, saj je vendar vsakdo izmed nas pred rojen Avstrijec, potem še le krščen, in vsakdo mora biti pred človek, pred avstrijski državljan, kakor kristjan in rimski podložnik. Za Boga, otresite se fanatizma, pa malo več logike in razumeli boste.“

Na to grofovo govorjenje se vname živahen boj, kterega se vsa družba pri mizi vdeleži, deloma z besedami, deloma pa s pozornostjo, tako so vsi zamaknjeni, da še ne zapazijo nekoga, ki od Gradišča dol po pašniku koraka, akoravno se je z dvorišča prav dobro gor proti Gradišču videlo, da je vsakdo tudi na pol mežeč vse lahko zapazil na to stran. Je pa Ben Saruk Mostovski, ki dol hiti in jo kakor se zdi meri naravnost proti Vignju. Ves črn je danes, v pravi gospodski uniformi, črn frak in oprsnik, črn klobuk, črne rokavice. Tudi naredi danes, kdor ga dobro pogleda, poseben vtis na človeka; zdi se prav pobožen, kakor da bi bil celo noč premišljaval Kristusovo trpljenje in molil danes dopoludne, oči so vse nekako duhovne, sploh se zdi danes Ben Saruk popolnoma čeznaraven, tudi na urni verižici visi mu znamnje našega odrešenja. Hiti pa kar se da, kakor bi bil že davno zamudil važno opravilo, ktero mu nalaga sveta dolžnost brž ko mogoče zvršiti. In pravi trenotek je zadel Ben Saruk.

Med tem pa naši gostje pri kamniti mizi živahno svoj pogovor nadaljujejo.

„A tudi naš Edling bi moral razumeti to resnico“, nadaljuje Gvidon; „prve in najsvetejše dolžnosti nam nalaga domovina in država, po tem še le pride cerkev; ta pa nikakor ni v Rimu ali celo v papeži, tega so škofje počastili s prvim sedežem, a vendar pa zarad tega nima najmanjše oblasti čez nje, on je v cerkvi le prvi uradnik, servus servorum Dei je, a ne princeps principum terrae. Toraj naj le ponižno čaka, da mu narodi, da mu posamne države priznajo ono čast prosto od škofov mu podeljeno

a naj se nikar ošabno ne povzdiguje hoteč

samovoljno gospodovati in svetu postave dajati; mi se več ne bojimo tistih strel, ki so v srednjem veku tako mogočno švigale in Evropo zažigale. Skrbi naj papež za oni svet, za večni blagor vernih, a tu naj nas v miru pusti, da vredimo po svoji volji posvetne zadeve. Ta katekizem, mislim, bi ne škodil Edlingu, a v Rimu seveda se ga ni mogel navaditi. Toda upam, da mu bo cesar Jožef prvo poglavje kmalo poslal.“

„Kako poglavje?“ vpraša Poljanec. „Tolennz- Edict“ — odgovori zmagonosno Gvidon, „je že zgotovljen, včeraj došla mi je vesela novica z Dunaja, še ta mesec bo objavljen.“

„Se šalite, gospod grof“, vpraša Poljanec, „da se je strah že prikazal?“

„In jaz ga pozdravljam, ker pred njim bodo zbežale zadnje srednjeveške pošasti, spuhteli predsodki in Avstriji zasijalo dobrodejno solnce. Saj vendar je pa čas, da se tudi pri nas enkrat prizna naravno človeško pravo; svobodno naj vsak državljan časti Boga, kakor mu ljubo. In ali ne nosijo vsi enako državnih bremen; morda denar od protestantov vplačan manj velja, kakor od katoličanov? Čemu tedaj ono prevladanje „edino zveličavne“ katoliške cerkve in preziranje drugovercev? Delo rimske prekanjenosti je to, ki je skušalo, potem ko so se ji po veliki reformaciji države jele ena za drugo odtegovati ter pripadati lutrovi veri, vsaj ostale čisto ali deloma katoliške ohraniti v pokorščini. Zatoraj pa seje proglasil princip edine državno-pravne vere rimsko-katoliške.

„Ne, ne, gospod grof“, zavrača krepko Poljanec, „ta nauk ni le rimskih papežev, ampak prepričanje vseh pravih katoličanov. Kakor jo Bog le eden in resnica le ena, tako je tudi vsak človek spoznavši resnico dolžan priznati jo in po njej živeti; a prav tako je tudi država dolžna držati se resnice in jo javno priznati, v postavah, v šolah, v vojaštvu, v državnih zavodih in vsem javnem življenji. A država, ki laž ravno tako priznava kot resnico in ji daje iste pravice, ravna proti naravnemu zakonu. Kaj je namreč država? Je-li morda absolutna, božji ali naravni postavi nepodvržena. Nikakor. Ampak država ni nič drugega, kakor posamni državljani v skupino združeni; vzamemo to skupino, potem še sence ni več od države, imamo ničlo. Kakor so toraj posamni državljani vsak za-se dolžni pripoznati resnico a zavreči laž, tako tudi država za vse ali javno.“

„Lepe besede“, odgovarja Gvidon, „dale bi se prav prijetno brati v kakem srednjeveškem folijantu, a so brez vsake praktične veljave. Kaj hoče neki država začeti z edino zveličavno katoliško vero, ako obsega poleg te še druge? Bo li morda dajala postave, ki vgajajo le katoličanom in žalijo drugovernike? Ni li dolžna brez vsakega ozira na to ali ono veroizpovedanje zakone dajati, ki vsem enako vgajajo, nobenega ne žalijo?“

„Prav“, odgovarja Poljanec, „vendar pa se mora država, karkoli počne, kjerkoli zapoveduje, držati kakih nazorov in ti morajo se strinjati z resnico, resnica pa je le ena, kakor le en Bog, to resnico pa najdemo edino le v katoliški cerkvi — ergo ...

„Extra Ecclesiam Catholicain non est salus!“ zadoni naenkrat od strani glas. Ben Saruk je bil med tem došel na dvorišči, da ga družba v važni pogovor vsa zamišljena ne zapazi, s temi besedami vstopi se med Gvidona in Vekoslava, ki sta sedela nasproti Poljancu.

Pogovor se začasno pretrga; ker naš krivonosec se je danes prvič prišel na Vigenj poklonit. Najpred seže v roko Vekoslavu kot znancu od roženkranske nedelje, Vekoslav pa ga priporoči očetu Pavlu. Globoko se prikloni Ben Saruk gospodu Vigenjskemu.

„Lovro Mostovski od Nekoga, imam čast danes se predstavljati vam kot mojemu sosedu. Že dva tedna, kar sem na Gradišči; a do sedaj mi ni bilo mogoče pohoditi vas; saj veste, vaše Visokorodje, da nov naseljenec ima dosti opravila, predno si stanovanje priredi. Zdaj še le prostejše diham in prvo moje nad vse prijetno delo je obiskati vas, tem bolj, ker sem že imel čast seznaniti se z vašim veleomikanim gospodom sinom.“

Pri teh besedah objame Pavlu desnico in jo objeto drži z obema rokama.

„Gospod Poljanec, bivši rektor general-seminarja Graškega“, pravi gospod Pavel predstavljajoč Mostovskemu Poljanca.

Ben Saruk se nizko prikloni in se stegne po roki Poljančevi hoteč mu jo preponižno poljubiti; komaj se Poljanec ubrani toliki časti.

„Gospod Poljanec“, ponavlja Mostovski premišljeno in počasno, „mislim da ne po vsem neznan. Ali nisem imel časti na roženkransko nedeljo slišati vaš slavnosten govor? Ne spominam se, da bi že bil slišal kedaj tako pridigo; do solz ste me ganili. Zatoraj čestitam, gosp. Poljanec! Upam, da v vas bom imel zvestega tovariša svojih nazorov. Vaša velečastitost se bo kmalo prepričala, da Lovro Mostovski tudi ni tujec v bogoslovskih vedah.“

„Da ste mi dobro došli na mojem domu vsako uro, noč in dan, kadar vam ljubo, gospod Lovro Mostovski.“

„A tudi z vašo hišo, blagorodni gosp. Vigenjski, nadejam se, da bom ostal v najprijazniših razmerah: mir naj vlada med sosedi, mir in sprava, to želi najsrčniše vaš sluga, kakor je želel Abraham Lotu. A to zložnost, predrzne so upati Mostovski, vezalo bo in blažilo najino prijateljstvo, gosp. Vekoslav, ki se ima razcvitati iz enakega prepričanja. Že vem, da ni je razlike v najinih nazorih, g. Vekoslav.“

„Povspeši Bog vse dobro in blago početje“, glasil se je kratek odgovor Vekoslavov.

„A, slavna gospoda“, prične Mostovski naenkrat, „slavna gospoda je bila utopljena v važne razgovore, ktere je moja nizkost pretrgala; naj slavna gospoda blagovoljno nadaljuje pričeto besedovanje. Ali smem vedeti, kaj je bil glavni predmet pogovora, kterega sem le zadnji konec slišati deloma imel čast?“

„Rekel sem, gospod grof“, začne Poljanec z nova svoje dokazovanje, „da se država v svojem javnem delovanji mora držati nazorov, ki se vjemajo z večno resnico in ker je ta le v katoliški cerkvi, sledi, da se mora strinjati z nauki te cerkve. Ste katoličan, gospod grof?“

„Mislim, da sem, ali vsaj želim biti“, odgovori Gvidon.

„Ali bi zamenjali svojo vero z lutrovo ali s kterokoli drugo?“ vpraša Poljanec.

„Nikakor ne“, pravi Gvidon.

„Zakaj pa ne? Ali ne zarad tega, ker ste prepričani, da dve nasprotujoči si veri ne moreti ob enem resnični, ali je ena, ali druga, ker resnična je le ena. In ker upate, da je katoliška prava, zavračate vsako drugo. In vendar, kako morete odobriti, da država enakopravno priznava poleg katoliške tudi druge tej nasprotujoče vere. Je-li morda laž taisto, kar resnica, ali resnica kar laž?“

„Idem non potest simul esse et non esse“, omeni važno Ben Saruk Menahem.

„Kaj pa, ko imamo v Avstriji razven katoličanov tudi drugovernikov?“ vpraša Gvidon.

„Drugovernikov?“ ponavlja Poljanec. „In koliko jih je? Komaj sedmina od vseh državljanov. A ogromna večina naj bi se vdala taki manjšini? Vdala se, pravim. Še več, da bi ta večina taki manjšini na ljubo zatajila svoje versko prepričanje? In to se zgodi, kakor brž država javno prizna drugim veram enako veljavo kakor katoliški. Ker po tem je pred državo vsaka druga ravno tako prava kakor katoliška vera, ali da govorim bolj naravnost, laž ravno tako prava kakor resnica. Ne veste li, gospod grof, da s tako tolerancijo država obsodi katoliško vero in žali verski čut vseh katoličanov, ki trdno verujejo, da ni je resnice, ne zveličanja razun v katoliški cerkvi?“

„I pa“, zavrne grof, „kako naj vendar država ravna, ko ima zraven katoliških tudi nekatoliških podložnikov, kakor pri nas? Ne bodo li drugoverniki globoko žaljeni, ako se le katoliški veri priznava državna, javna veljava? Ali jih bo morda država hotla siliti h katolicizmu proti njihovemu prepričanju?“

„Kako ravnati?“ vpraša Poljanec. Kjer je kakor pri nas katoličanov ogromna večina, ni težko določiti, kako naj se ravna. Kjer je toliko podložnikov katoličanov, sme se gotovo tudi država smatrati za katoliško; kdo bi družine obstoječe iz sedmih udov ne imenoval katoliške, ako se en sam ud poluterani? Tako tudi pri nas — ergo: In drugoverniki so vrh tega še vsiljenci, Avstrija je bila nekdaj čisto katoliška, in ako so nekteri podložniki zatajili vero očetov in sprejeli drugo, hvaležni naj bodo, da se jih v Avstriji še trpi.

„Prav“, odgovarja grof; „kako pa v onih državah, kjer se ta načela nikdar ne dajo uvesti brez nevarnega punta, ali kjer je drugovernikov polovica ali vsaj ne dosti manj kakor katoličanov.“

„Tedaj je pa najboljše, da se država v verske reči kar nič ne vtika; toraj se ve, da se mora država s cerkveno - katoliškega, pozitivnega stališča umakniti na stališče čisto naravnega prava in nravnosti ktero je še vedno občna podlaga vsem onim veram, ktere imenujemo kristjanske, katoliški in nekatoliškim. Tako bi država nobene ne žalila, ker slonele bi na enem in istem naravnem redu, na kterem sloni vsaka prava krščanska vera. Zatreli bi morala le to, kar zdravim načelom naravnega prava nasprotuje in kar bi znalo nevarno biti državnemu obstanku ali družinskemu redu. A po tem takem lahko razvidite, gospod grof, da vez med cerkvijo in državo, ki je tako razkosana v razna veroizpovedanja, ne more biti več tako ozka, kakor jo nahajamo v srednjem veku. Reformacija je ono vez pretrgala ali vsaj rušila. In taka država, ki obsega več različnih ver, najboljše stori, da se kar nič ne vtika v verske zadeve svojih podložnikov, ampak da pusti vse mirno, naj so vsaka razvija, kakor ve in zna, da le ena druge ne zavira v vživanji svojih pravic. A takim državam Avstrija ne pripada, ker ima ogromno večino katoličanov, in se zatoraj po vsej pravici imenuje katoliška, zarad tega mora tudi v javnem, recimo, državnem delovanji in zakonodajstvu priznavati katoliške nazore. Ako se pa neče priznati, naj se hoče proklicati enakopravnost različnih ver, toraj naj se vlada umakne s pozitivnega katoliškega stališča na čisto in naravnega se naj ne vtika več v cerkvene reči. Kako krivično je to, od ene strani proklicati enakopravnost, od druge strani pa katoliško cerkev vkleniti v železni jarem nestrpljivega birokratičnega absolutizma in hoteti, da se ne bo smelo kmalo še zvoniti in cerkve odpreti brez državnega dovoljenja. Ven toraj iz cerkve in sakristije s tako državo! In tako ostane neovrgljivo: Država ali drži so ene vere in ta bodi vera državljanov, kakoršna je v Avstriji, katoliška, ali pa pusti država verske reči dotičnim veram; najhujše pa je Toleranzedikt v katoliški državi, ki hoče absolutistično vladati in tlačiti katoliško cerkev.“ Tako konča Poljanec.

Ben Saruk pa se nekako imenitno vspne z glavo in stopi na noge, kakor bi se hotel postaviti na čisto objektivno stališče in tako posredovati med Gvidonom in Poljancem, ter govori: „In necessariis unitas, in dubiis libertas. Jaz občudujem vašo logiko, gosp. Poljanec; iz vas pa, gospod grof, govori sama ljubezen in človekoljubje, vaša logika je blago srce. Tu nahajam um in srce, in to dvoje naredi moža. Deus veritas est, Deus charitas est.“

„In tako toraj mislite, da našemu Edlingu to poglavje Jožefovega katekizma ne bo ugajalo?“ vpraša Gvidon Poljanca.

„Vstavljal se bo, to vem, in po vsej pravici“, odgovarja Poljanec. „Ali ni naša grofija čisto katoliška? In zdaj se ima razglasiti toleranca krivovercem? In kteri duhovni pastir, ki ima le še iskrico apostolskega duha v sebi, ne bo z vsemi močmi zavračal krivoverce od svoje čisto katoliške čede? Da bi se vrinili zdaj med nas heretiki, ter strupili vero naših očetov? Ne, ne, tudi sto takih ediktov, če pridejo z Dunaja, enega ne bo Edling razglasil, stal bo trden kakor skala, Bog živi, Bog ohrani nam takega vladiko!“

„Bog ga živi!“ vsklikne tudi Vekoslav. Ben Saruk pa nič; ampak en trenutek, ko Gvidon pogleda na stran, hitro z očmi pomigne proti Poljancu in Vekoslavu, kakor bi jim hotel pritrditi; a med tem, ko Vekoslav častita Poliancu, se Ben Saruk nagne proti Gvidonu in mu pošepeče: „skolastična sofistika!“ Sicer je pa čutil, da ni več varno sedeti v taki družbi, ako se govor ne obrne na drugo stran. Iz te zadrege ga reši gosp. Pavel. Solnce se je bilo namreč med tem že močno nagnilo proti zahodu, ginevalo je čedalje bolj z dvorišča in zdel se je Pavlu čas goste povabiti v obednico na južino, ktera je že čakala napravljena, kakor je ravno malo pred Urša naznanila gospodarju Pavlu.

Vzdignejo se toraj in gredo noter. Na vratih hoče se Saruku enoglasno dati čast, da bi prvi vstopil. A on se preponižno umakne in porine naprej gospoda Poljanca, rokoč: Praecedat Ecclesia!

Šele pozno v noč odide Ben Saruk s Poljancem, kterega med važnimi pogovori sprejme na dom. Preden se od njega poslovi, da bi se vrnil na Gradišče, prosi ga še eno reč:

„Moja goreča želja je bila že od nekdaj, gosp. Poljanec, vpisati se v bratovščino sv. roženkranca; a do zdaj so mi bile okoliščino tako nevgodne, da nisem imel priložnosti tega storiti. Ker mi je pa Bog naklonil to milost naseliti se tu, kjer ima slovita bratovščina sv. roženkranca svoj sedež, in v vas tako gorečega buditelja — dovolj mi je vaša pridiga, gospod Poljanec, dovolj — tedaj je vašega sluge najponižniša želja sprejet biti od vas v Štanjelsko bratovščino sv. roženkranca.“

„Prav rad spolnim vam sveto željo, gospod Lovro Mostovski, tembolj, ker sem se prepričal o vaših nazorih, ki so po vsem pravo katoliški, kaj takega se dandanes pri posvetnih omikancih redko kedaj nahaja.“

„Ako mi je toraj prošnja uslišana, bo preponižni vam Lovro Mostovski tem slajše spal pod mogočnim varstvom Marijo sv. roženkranca. Tako se je spolnila ena mojih najgorečniših želj. Lahko noč, gospod Poljanec.“

„Srečno pridite na Gradišče“, odgovori Poljanec.

Na Gradišče dospevšega Ben Saruka čaka že na ozkem dvorišči med zidom in hišo mož, kterega zamoremo ob slabem luninem svitu malo in površno spoznati. Visok je vsekako, glavo ima podolgasto, na glavi ima visok všpičen klobuk z gosjim peresom, Greki ob strani visoko v zrak moli. Obraz mu je dosti izpit in bled; kakor se zdi, ni rojen pod vgodno zvezdo, mora imeti za seboj preteklost ne kaj veselo: noge še precej dolge, in kolena malo vsaksebi, kakor je navadno pri jezdecih; največ veljave na njem zdi se, da imajo visoki svitli čevlji, na kterih se zadej prav lahko zapazijo svitle ostroge. Izurjen jezdec toraj mora biti ta človek. In to ni težko uganiti, ker njegova druga polovica stoji mu na strani, ter klampasto drži glavo upognjeno v tla, suhljata kobila, kteri se lahko vse kosti po hrbtu štejejo, kakor lehe po kraški njivi; vendar se zdi urna dirjalka, ker noge ima tanke in zadnja skoka posebno raztezna.

„Dober večer“, predstavi se Ben Saruku. „Blagorodni gospod Jakobovič Kazanovski blagovolil je blagorodnemu bratu Mostovskemu izročiti bratovski pozdrav“. To izgovorivši poda Saruku pismo trikrat zapečateno in se mu globoko pokloni.

Ko Ben Saruk pismo odpre in prebere, obrne se z važno besedo k tujcu:

„Predragi sin, Eliezer bil je Abrahamu zvest hlapec, našel je njegovemu sinu prvič bogato, drugič lepo ženo. Tako tedaj, ljubi sin, zvestoba je prva čednost; a druga prvi enaka je ukretnost in naglost. Imaš, dragi sin, brze noge? In tvoja tovaršica ima nagel poskok?“

„Gospodine preblagorodni“, odgovarja jezdec, „jaz pretečem v eni uri štiri milje, moja kobila pa osem, oba skupaj dvanajst, kakor je bilo dvanajst aposteljnov.“

„In dvanajst rodov, Izraelovih“, dostavi hitro Ben Saruk. „Vidim, predragi sin, da ti niso popolnem neznane skrivnosti nebeškega kraljestva. Le zvesto in naglo. Kdor zvesto služi dobi plačilo. In če si zakopan v dolgove čez glavo, glej, plačano bo do zadnjega vinarja, in ko bi tudi tvojih upnikov bilo ko zvezd na nebu, glej vsi, vsi bodo zginili pred teboj, kakor zvezde pred solncem. In veš, dragi sin, kje so Volkovi?“

„Ne le za Volkove ve vaš sluga, ampak tudi za vsak drug kot naše dežele daleč okrog“, odgovori jezdec.

„Dobro toraj“, pritrdi Ben Saruk in hiti v hišo, kjer v pisarni sede za mizo in napiše ta list:

Ben Saruk Menahem Mostovski bratu Luki, pastirju pri Volkih, apostolski pozdrav! „Pa piše ... Jakobovič, da ne smemo dremati, ampak gibati se in delovati na vse kriplje, dokler je dan in ne pride noč, ko nikdo ne bo mogel več delovati. Da se ima letos za Silvestrovo dosti muh iz vse dežele zgnati vkup v Jakobovičev grad na vznožji Brd. Zatoraj kliče brat bratu v Volke: čas je, da iz spanja vstanemo. Ne držimo rok križem! Jaz, dragi brate, sem že vpisan v roženkransko bratovščino, in z največim molkom, ki se bo dal dobiti na svetu, molil bom pri procesijah. Sploh je konstelacija izvrstno dobra. Menih Vigenjski potuje to zimo v Italijo častit kosti svetih mučenikov. Med tem pa bo Ben Saruk plesal, da bo kaj. A brate, v kratkem te obiščem, glej, da me boš peljal v grad pod Skalo in me predstavil grofu Antonu in pa Julijeti, Julijeti, po kteri se klečeplazu Vigenjskemu sline cedijo! Zdravstvuj, v Volkovih brate pastir!

... Ben Saruk Menahem“

A za pol ure kasneje slišala so se dol po cesti na Rašo topotati kopita visoke suhljadi kobilske; in ker ji je naš jezdec posebno dobro znal z ostrogami požgečkati suha rebra, šla je hitro, tako da do Volkov gotovo ni potreboval čez eno uro.

VI.
Samotar.
[uredi]

Že sinoči smo videli strica Ampaka na Vignji, do danes zjutraj se je pomudil, zdaj še le se odpravlja počasi od županovih. Saj pa tudi stric Ampak ni nikdar hitel, dal se je raji sam čakati, kakor da bi on sam druge čakal: tako je menil, da je bolj veljavno za možaka, kakoršen je on. In bil je res po vsem možak, prav originalen možak, stric Ampak iz Dolenje vasi. Klobuk črn s širokimi kraji, pod njim medlikast obraz, kije že dosti skušal in spričal, nos no majhen, črnikasto-kotlene kože in barve, oči pa svitlo-bistre, kakor da bi iz njih silila vsa možatost, ktere sedež, pravijo, da so možgani pod čepinjo skriti, in teh moral je imeti Ampak precejšnjo mero, ker čepinja se mu je visoko vzdigala in tem bolj se razodevala, ker je bila skoro popolnoma gola. Ali še nekaj druzega je stricu Ampaku oči bistrilo. Nosil je namreč v posebno za to ušitem žepu na levem hlačniku škatljo duhana, okroglo, mogočno, blizo kakor torilo, v kterem širijo Kraševci manjše sire za domačo rabo. Kdor se je bližal Ampaku, zapazil je že od daleč v levem žepu okroglo hranilnico unega prahu in ako tudi ne, opomnil ga je stric Ampak sam, ker izvlekel jo je vsakih pet korakov ali kolikorkrat je koga srečal, postal jo, z desnico je odkril in vdarši jo ob stran ponudil z besedami: Vam je všeč, boter? Vsakdo mu je bil boter, bodisi kmet ali gospod, tudi ko bi bil prišel kdo iz Amerike. Potem pa se je s svojima dvema prstoma zagnal v škatljo in vgrabil, kar se je dalo in tako mogočno povlekel, da so se mu oči zvekšalo in zabliskale, žile po sencih in čelu se napele. Rad je govoril stric Ampak, a prav možato in veljavno, zatorej počasi. Imel je pa navado vsak drug stavek začeti z besedo „ampak“, da si je govoru pristojala ali ne; na zadnje končaval je svoje modrovanje navadno s tem, da je počasi in pomenljivo zategnil dvakrat: ampak — ampak — in konec je bil vsemu dokazovanju. Ker je pa ta beseda na Krasu kaj nenavadna in se prav redkokrat sliši, so mu poredni Kraševci najbrže zarad tega izrekli: stric Ampak, vsaj drugače ga ni nikdo imenoval.

Toda stric Ampak je bil tudi raoz zveden in pripraven za vsako opravilo. Res sicer, da je vse z lahka počel, ker držal se je modre prislovice: „festina lente“, a vendar je prevzel sto in sto naročil in vse na svetu zadovolil. Kakor so sploh pravili o njem, je malo ali nič spal in zatorej vedno našel dovolj časa svojim opravkom. Tudi ko pride komisar Krišpin Geravs v Štanjel, videli so že tisti dan strica Arapaka pri ujera in kmalo je sam Geravs spoznal, da blagor telesu, komur je Ampak desna roka. Sklenila se je koj pogodba, da bo Ampak raznašal Geravsova povelja po županiji in vse točno, akoravno ne prenaglo, izvršil, kar mu bode naložila Geravsova oblast.

In tako je prišel Ampak sinoči tudi na Vigenj, poslan od komisarja Krišpina. Privlekel je cel šop papirjev, vsakovrstnih povelj in določil in vabil, tako da so županu Pavlu lasje v zrak strčali, ko jame culo odvzemši listo razmetavati in citati.

„No, še tega nam je pa treba! Kaj pa še?“ zagodrnja gospod Pavel.

Stric Ampak pa stopi pred-nj z odprtim torilom in ponudivši mu nosnega prahu, reče: „Ampak naš gospod Geravs je vendar učen mož, ampak od kar zahajam k njemu, se mi zdi, da znam trikrat več ko pred, ampak koliko spiše vsak dan, vsak dan mu tri gosja peresa obrežem in tinte prilijem. Ampak — ampak —“

„In je že zložena komisija za cenitev?“ vpraša župan.

„Že vse zgotovljeno“, odgovarja Ampak, „drugi teden se prične delo. Majar z Lukovca, Janez Zonta od Kobotov, stric Zupanov iz Hruševice, mladi Petelin in kaj vem še kdo. Potem pa da pride iz Trsta in Gorice škrijcev veliko število, sploh vse, kar zna pisati po svetu, bomo oddali in jaz, se ve, da moram tudi biti z gospodom Geravsom, da bom v njegovem imenu vodil delovanje — ampak — ampak —“

To nam je bilo povedati o strici Ampaku že zdaj, da bi kasneje ne zabili. Vendar ga danes pustimo in sledimo nekomu drugemu, ki se ravno z Vignja odpravlja.

Vekoslav je namreč ravnokar zapustil dvorišče in zavil jo z Vignja dol po cesti proti Štanjelu. Pod Vignjem pa obrne se s ceste na desno po kolovozu gor k sv. Gregorju. Vshajajoče solnce pošilja od Cavnja som prve žarke, ki o mrzlotnem jesenskem jutru kaj dobro dejo. Ravnokar je pri sv. Gregorji odzvonilo sveto jutro, po pašniku pa se tu pa tam vidi kaka krava, ki pridno nabira po dežji z nova ozelenolo sočnato travo, ne zmene se za nič, kajti prva skrb mora biti za vsakdanji kruh.

Vstopivši na blagoslovljena tla v Gospodu spijočih se Vekoslav prekriža; potem pa s pogledom hitro premeri grobovje, kakor bi nekoga ali nečesa iskal; ko pa ničesa ne ugleda, prekoraka pokopališče okoli cerkvice in pogleda tu skozi vrata noter. Potem obstoji pred vrati in skoro žalosten vzdihne: Tudi tukaj te ni, božji mož. Sem vendar se nadjal, da te še dobim klečati na grobišči, in da bom imel priložnost govoriti s teboj. Ker častim te, sveti starec, in vedno sem rad poslušal tvoje nauke, akoravno nisi nikdar modrosti nabiral si po visokih šolali ne zajemal iz učenih knjig, vendar duh božji govori iz tebe. Tudi zdaj bi se rad priporočil tvoji molitvi. A kdo bo hodil nad Podlaze, v tvoje samotno šotorje iskat te in motit te v svetem premišljevanji? Zakaj si ravno danes tako hitro odšel?“ Kar glej, zasliši se spod zidu Gregorjevega pokopališča, od one strani, ki je obrnena proti Štanjelu, malo tresoč se glas starčkov, počasen, vendar še krepak:

„Otroci moji, ste se danes umili?“

„Da, da, oče Hostnik“, odmevajo se od vseh strani otročji odgovori, kakor žabje reglanje. „Jaz sem se danes celo dvakrat umil“, pravi prvi. sem se sinoči za danes“, pristavi drugi.

„A ti Milče“, sliši se starčkov glas, „ti se morda že tri dni.“ Nobenega odgovora na to.

„Zdaj pa, otroci moji“, začne stari, „se boste vsi odkrili in prekrižali, da opravimo, kakor se kristjanu spodobi, jutranjo molitev.“

Vse potihne in kmalu, potem začne stari s krepkim razločnim glasom „Oče naš“ in druge molitve, otroci pa za njim vzajemno in glasno, da se daleč okoli razlega. Po jutranji molitvi izreka starček glavne verske resnice, šest resnic, deset božjih in pet cerkvenih zapoved, sedem glavnih grehov itd. Otroci pa ž njim in za njim; nekteri pa vse to že tako dobro znajo, da ga prebito in pred njim končajo, potem pa drugim od strani nagajajo.

Vekoslav pa je med tem zapustil že cerkveni prag in naslonil se na zid, ki obdaje pokopališče, od tu zre na mlado družbo, od nobenega zapazen. Kakih petnajst otrok je, sami pastirčki, kar spričuje živina, ki se pase po hribu okoli sv. Gregorja. Dve teleti sta celo tako radovedni, da ste se približali pobožni družbi ter svojo neumno glavo na ramena otrok naslonivši na pol meže vohajo, kakor da bi hotli tudi oni se navzeti kaj modrosti iz kroga svojih mladih gospodarjev.

Ne predrzne se Vekoslav motiti pobožnega opravila, do konca hoče počakati. Ko Hostnik odmoli, se z otroci vzdigne, potem še vsakega malo z roko poboža ter jih razpusti z besedami:

„Glejte, otroci, da bodete radi molili in slušali stariše.“ A zdaj se naglo obrne do enega izmed mlade družbe: „Teci, teci, Mihek, glej tvoja Lisa je prav zdaj skočilo čez zid na njivo; teci da jo odženeš, ako ne, napravi kmalo veliko škode.“ Mihek teče.

Otroci pa se razidejo pozdravivši očeta Hostnika: „Hvaljen bodi Jezus Kristus.“

Zdaj še le skoči Vekoslav izza zida in stopi s pokopališča na pašnik, ter stoji pred čudnim očetom. Po obrazu je ves kosmat oče Hostnik, brko in lasje na pol že sivi; obraz upal in medel, oznanuje, da Hostnik ne pozna le, kaj je mrtvičenje in zatajevanje samega sebe, ampak on sam je živ izraz vsega tega. In da je Hostnik pravi samotarec iz nekdanjih vernih časov, kaže nam tudi črna, dolga obleka, da mu sega do pod kolen, na glavi mu ni videti pokrivala, zasiveli dolgi lasje so se zarastli in zgostili v naravno ostrešje, ki varuje puščavnikovo glavo solnčnih žarkov, snega in dežja.

„Kaj pa ti tukaj, Vekoslav, na grobišči mrtvih?“

„Da vas še enkrat pozdravim, predno odidem, oče Hostnik“, odgovori Vekoslav; „nekaj mesecev me ne bo nazaj.“

„Potem pa Bog bodi s teboj in njegova milost“, dostavlja stari, stopivši z Vekoslavom skozi vrata na pokopališče; „moja goreča molitev te bo povsod spremljevala. Da, vsak dan zjutraj in zvečer in tudi opoludne, ko pridem sem zvonit angeljevo češčenje, hočem poklekniti tu noter v cerkvici pred Mater Božjo, ter prositi, da te zdravega pripelje nazaj, in boš videl, da me bo uslišala.“

„In ničesa druzega vas nisem želel prositi, oče Hostnik“, pravi Vekoslav.

„O ljubi Vekoslav“, vzdihne žalostno Hostnik, „bojim se, da kmalo še moliti ne bom smel. Srce mi ne sluti nič kaj dobrega. Dve leti sem, odkar je umrla naša mati Marija Terezija, zdi se mi, da je celo zrak drugačen. In kaki ljudje so se zaklatili v deželo, ne vemo, od kje tam daleč. O da bi vsaj mirnemu puščavniku dali počitka, da se pokori za svoje grehe; saj vendar nikomu žalega ne prizadenem; moj suhi kruh mirno vživam, zalivam ga z vodo in semkaj zahajam trikrat na dan zvonit Mariji v češčenje. Glej, včeraj popoludne pride v gozd pred moje šotorje brič v imenu cesarjevem, poslan od komisarja in mi preišče moj brlog, vse natanko popiše in nazadnje me vpraša, od česa da živim. Rekel sem mu: štirideset goldinarjev dobivam iz kapitala, kterega je zapustil ranjki grof Gašpar, prastrec grofa Antona, da se obresti naklonijo puščavniku, ki ima moliti za dušo nekega nesrečneža.“ — Pri teh besedah starček obstane, in globoko vzdihne in le komaj se premaga, da nadaljuje ... „In veš, Vekoslav, kaj mi je rekel brič? Da se ima glavnica, iz ktere životarim, potegniti v cesarsko blagajnico in denar vporabiti za druge obče-koristne namene, jaz pa, kakor vsi drugi puščavniki, da se bodem moral spet vrniti med ljudi, ker cesar noče več dovoliti samotarskega življenja.“

„Res, žalostno, da človeku se ne pripoznava več toliko prostosti, da bi zamogel živeti, kakor mu srce poželi. Toda zaupajmo, da Bog ne bo kaj takega dovolil. A kar me pred vsem miče, rekli ste, da je grof Gašpar vstanovil glavnico, iz ktere dobivate pičli živež, tega nisem doslej še slišal. Kdo je pa bil oni nesrečnež, za kterega vam je moliti in pokoriti se?“

„O Vekoslav, Vekoslav“, spet globoko vzdihne samotar in solza se mu zablišči v očesu, „težko, težko se mi usta odpro, ko me kaj takega vprašaš, vzbude se mi stari spomini, ki mi ne dajo miru. No, pa tebi hočem vse povedati, zvedeti imaš vsaj nekaj od skrivne zgodovine, morda se mi srce kaj olajša. Reč pa je bila taka: Prebival je tedaj nek grof v gradu in je večkrat zahajal nekam. Mlad je bil in lep, a tudi bogat, zatoraj iskal je tovarišev in veselic. Ni mu jih manjkalo, posebno nekje. Tu se je bil tudi zagledal v lepo dekle, ktero si je bil že pred nekdo drug izbral za prihodnjo tovaršico. Zavist, ljuta črt vnela se je med tekmecema. Kar najdejo njegovega nasprotnika nekega jutra umorjenega. Nekteri jeziki so hoteli že tedaj raznašati, da ga jo mladi grof dal umoriti. A gotovo je, da od tistega časa ga ni nikdo več videl, slaba vest ga je bojda gnala daleč po svetu. V pismu, najdenem po njem, zapustil je grad bratu; osem sto goldinarjev pa, da so vzdržuje puščavnik. Čez nekaj let pridem jaz v te kraje in sprosim pravico v gozdu nad Poglazi se naseliti in živeti od obresti zapuščenega kapitala.“ Tako končil častitljivi Hostnik.

„Zakaj pa posebno na onem-lo grobu tolikokrat klečite in molite?“ vpraša Vekolav.

„Rekli so mi, da je prav tu pokopan oni nesrečni mladenič“, odgovori Hostnik.

„In tudi posebno za ta grob skrbite in ga kinčate; in danes ga že spet najdem očiščenega, no, celo venec ste položili nanj, vzgojili okoli in okoli cvetičice“, nadaljuje Vekoslav.

„E, pa, Vekoslav“, pošepne starček, „no, pa danes ali jutri pride k sv. Gregorju Julijeta s pod Skale.“

Vekoslav zarudi: „Julijeta?“

„Da, da, Julijeta s pod Skalo“, zagotovlja Hostnik, „ona je že eno leto voditeljica Stanjelske bratovščine sv. rožnega venca za ženske. Zarad tega pa pride vsak mesec enkrat v Štanjel, da vredi svoje zadeve. A potem, ko se pred altarjem Matere Božje namoli, pride Julijeta vsakokrat tudi k sv. Gregorju molit za mrtve. Posebno na ta grob rada pokleka.“

„Na ta grob?“ vpraša radovedno Vekoslav; „zakaj pa?“

„Ne vem“, zavrne Hostnik, „najbrže zarad tega, ker ga najde ozaljšanega in ji dopadejo nedolžne cvetke, kakor jo ona nedolžna. Potem pa moli, moli tu na grobu, dolgo, dolgo časa. Potem pa gré“.

„In vi?“ vpraša Vekoslav.

„Jaz pa, ko je ona odšla, tudi pokleknem na ta grob in molim še dalje, kot je ona molila“, odgovarja Hostnik.

„In nikdar ne govorite ž njo besedice?“ nadaljuje Vekoslav.

„In molim za dušo nesrečnega umorjenca, naj mu Bog reši dušo iz trpljenja vic in pripelje jo v sveta nebesa, in molim za morilca, naj mu Bog dodeli milost prave pokore, a dalje molim, da bi tudi jaz našel enkrat miru na tem grobu.“


„Na tem grobu?“ vpraša začudeno Vekoslav. „Na tem grobu miru ali tolažbo vsaj; na tem grobu, da bi se enkrat staro sovraštvo zatrlo in angelj miru povrnil, da bi se obnovila vez nekdanje ljubezni, da ne bo preganjala pravična usoda poznejših rodov“, prerokuje starček.

„Staro sovraštvo? Pravična osoda?“ vprašuje Vekoslav.

„In kolikorkrat pride Julijeta s pod Skale, se mi zdi, kakor bi že prišel oni angelj iz neba, ki oznanuje mir in spravo, srcu mojemu olajšanje, da le eno željo imam, prodno umrjem, le ena, da bi se mi spolnila.“

Spet zarudi Vekoslav. „Danes ali jutri pravite, da ima priti? Nikdar ž njo besedice ne goverite?“

„Ne spodobi se puščavniku, ki že štirideset let nosi spokorno suknjo pogovarjati se z žensko; še manj posebno ž njo se pogovarjati na tem svetem kraji, kjer mi to grobovje, te kosti oznanujejo minljivost vse posvetne lepote in me opominjajo svetosti one obljube, s ktero sem se Gospodu daroval. Jaz naj bi govoril z Julijeto, Vekoslav? Oko mi je zamrlo, jezik otrpnil za vse posvetno, odkar sem se prepasal s tem ojstrim propasom, o Vekoslav“, ponavlja starček.

„O nikar me napačno ne razumite, častitljivi oče“, zavrača Vekoslav. „Za čast božjo ali pa korist bližnjemu govoriti menda ni nikdar pregrešno!“

„O Vekoslav“, odgovarja starček, „tvoje besede so te izdale; ne boj se, nečem zatreti, kar se je v srci rodilo, ne; gojiti hočem, skrbno gojiti, kolikor je le mogoče puščavniku nasprotna čutila dveh res krščanskih src, dokler se združita z nerazrušljivo zvezo za življenje in smrt.“

„Kako bi jaz mogel tajiti svoje čute vam, častiti oče, ki me že od malega poznate, ki berete skrivnosti mojega srca?“, govori Vekoslav. „Ali vendar, kar ste vi meni danes govorili, mi je tako nejasno, skrivnostno“.

„Vedno boljše, moj sin, da so skrivnosti življenja zagrnjene pred tvojimi očmi; ne boj se, čas ti bo še dosti razkril, kar ti bo svet in ljudi vse drugače osvetilo, kakor si jih domišljaš. Vendar pa jasno ti je, da Julijeta bi bila za-te, meni pa še bolj jasno, da bi ne bilo vzorniše, srečniše zveze od te. Skala in Vigenj, to bi bilo vendar nekaj. A kaj vse to? Kaj vsa posvetna sreča in bogastvo? Nadležen dim, breme, ki le obtežuje. Kar je največ, našli bi se tu dve najblažji srci, zedinili se za obilniši delovanje v božjo čast.“

„Ali mislite, častiti Hostnik, da bi se dalo vresničiti kaj takega?“ vpraša dvomljivo Vekoslav. „Meni zde se le kratke sanje, ki z nočnim mrakom spuhtč kakor megleni gradovi pred vetrom.“

„Ponižnost ti ne da gojiti visocih želj, Vekoslav, in ta ti bodi vodilo v življenji; ker nič človeku bolj ne ruši miru in sreče, kakor želje previsoke in nespametne. Toda ravno tako škodljivo je, ko se ti sreča ponuja, obrniti ji hrbet. Skala in Vigenj, ali sta res različna, kakor nebo in zemlja?“

„O Skala in Vigenj nista toliko različna, oče Hostnik“, odgovarja Vekoslav, „pač pa Julijeta in Vekoslav. Da bi imel le eno znamenje, da se Julijeta za-me zanimlje, potem bi hotel še kdaj verovati v vaše prerokovanje, oče Hostnik.“

„Tako znamenje hočem zadobiti, Vekoslav, dokler se ne vrneš iz Italije. Na, tukaj mojo roko!“

Sežeta si v desnico, ktero drži starček Vekoslavu delgo objeto.

„A čuj Vekoslav“, spregovori za nekaj časa puščavnik, „nocoj sem imel čndne sanje. Vstal je silen vihar, in kar h krati je prihrušilo nekaj doli od Gradišča. Dve čudni pošasti, ne konju podobni, ne kaki drugi znani živali, privlekli sta na pozlačenem vozu tri črno oblečene može, zavite v pisane plašče, kterim v obraz nisem mogel pogledati. Pogovarjali so se glasno in čul sem te besede: „Na Vignji vse prav, povožen je, v brezno vržen.“ Potem pa je zadrdralo in — huš — huš — zagnalo se je z vso močjo doli proti Branici in prekucnilo prav tam, kjer pravijo pod „velikim Kvernom“. Bog pomagaj, jaz nikdar ne verujem na vraže, pa vendar ta prikazen me je tako preplašila, da sem se koj zbudil in še zdaj me mraz sprehaja, ko se je domislim.“

„No“, pravi smehljaje se Vekoslav, „samotno Gradišče ima novega gospoda, vljudnega in prijaznega, od tega pač se nimamo ničesa bati.“

„Kdo je pa ta?“ vpraša puščavnik.

„Neki Lovro Mostovski, kasor se zdi zasebnik, čegar edino veselje je znanost in umetnost; samotno Gradišče si jo izvolil, da bi daleč od mestnega hrupa tem laglje posvetil se študijam. Učen je, zveden v vseh strokah, njegovo vedenje vabljivo.“

„Ne poznam ga“, odgovarja puščavnik. „Vendar poslušaj besedo starega puščavnika, Vekoslav. Nekdaj so dajali mladini ta lep krščanski nauk: Imej vsakega za dobrega, dokler se ne prepričaš, da je slab, a jaz bi dandanes nasproti neskušenim mladenčem priporočal: Ne imej nobenega za dobrega, dokler v djanji ne pokaže, da je dober.“

„Previdnemu biti nikdar ni slabo“, pravi Vekoslav, upam pa, da o gospodu Mostovskem prav sodim.“

„Zakasnil sem se danes, Vekoslav, moram nad Podlaze; danes je god sv. Brunona puščavnika, za-me velik praznik, zatoraj moram pa vkresati si ognja in pristaviti malo krompirja, da se pogostim; tudi imam še mnogo izmoliti, predno pridem sem zvonit poldan.“

Vljudno se Vekoslav pokloni častitemu starčeku in mu roko poljubi, rekoč:

„Ne zabite moliti za-me, oče Hostnik.“

„Bog te spremljaj, koder boš hodil, ljubi sin.“

Nekaj časa poznejo že koraka Vekoslav po cesti proti Vignju. Kar glej, ko pride do kolovoza, ki se s ceste na levo vije na Gradišče, prijaha navzdol nasproti jezdec, ki smo ga sinoči videli na Gradišči, ravno je svoji kobili suhljadi krepko zaril ostroge pod suha rebra, da bi jo kaj izpodbudil, kar stopi Vekoslav pred-nj, tako, da se suhljad, ki je ravno nastavila sprednje štorklje v poskok, hitro ustavi. Nekako preplašen naš jezdec obstane pred Vekoslavora, kakor da bi mu bilo nevšeč sniti se ž njim. Vendar kmalo se zataji in nevstrašno pogleda Vokoslava, ta pa ga nagovori kakor nekdanjega znanca:

„O Takovec, kaj pa se tod klatiš, že tri leta to nisem videl in še takrat nisem s tabo govoril.“

„E, Vekoslav, srečni tisti časi, Takovec bil je še spoštovan, ker imel je še nekaj vere pri ljudeh, vsaj dolgove sem lahko še delal. Zimnik in Plivnik bila sta še moja, vsaj po imenu“, pravi naš jezdec.

„In potem, kaj se je pa zgodilo, nisi več gospodar teh dveh gradov?“ vpraša Vekoslav.

„He, Vekoslav, saj veš, da jaz nisem bil nikdar slab človek, še me dobro poznaš iz tistega časa, ko sva v kolegiji skupaj sedela in se učila; malo vesel sem bil vedno, sicer pa dobra duša. Potem pa, saj veš, ko sem šole popustil, podedoval sem po očetu veliko premoženje, sicer pa ne brez dolga. Dolg pa raste, kakor goba po dežji, posebno pa, če se jo večkrat zaliva. Dolg je tedaj rasel, saj je bilo treba živeti, in sicer po grofovsko, vsak po svojem stanu, to že veleva naturna postava. No, pa tista preklicana dolgova goba je tako narasla, da v treh letih so odnesli vse, vse, na zadnjo še Zimnnik in Plivnik. A da bi vsaj človeku mir dali, potem ko so ga v grob položili. Kaj pa da! Ostalo je upnikov sam ne vem koliko, ti so me ko muhe obletavali. Če še kaj imam? Kdaj? Koliko bi še mogel dati? Vsaj nekaj? Drugi so žugali; ko sem prišel iz ulice v ulico, je že za voglom prožil, da bi me vlovil; ko temu vtečem, pridem v pest drugemu, tako, da mi res ni bilo obstati, večkrat sem s Koma v Gorici na Travnik moral čez Solkan, Pevmo in Podgoro, dve uri, da sem se le izognil sitnežem. Na zadnje si nisem vedel kako pomoči; kupil sem to kljuse. Ko me pot pelje skozi Gorico — sicer se je ogibljem, kakor pekla — tedaj ji dam pred ovsa, potem pa divjam, kar le morem po ulicah; kjer se moram vstaviti zarad opravil, pogovarjam se vedno le s kobilo, ko mi preti pa nevarnost, zdirjam in ne vidijo me več z lepa v Gorici. Jaz in moja kobila sva neločljiva. Tako je moje življenje, Vekoslav, že dve leti in tebi se rad izpovem, ker sva bila nekdaj prijatelja, in vem, da tudi zdaj me še rad imaš.“

„In zdaj kaj misliš početi?“ vpraša Vekoslav.

„Kaj mislim početi? Saj živeti treba. Pohajal bom in lovil pečenih golobov, morda mi vendar kteri prileti v usta. Da bi vsaj enkrat zamogel sitnim upnikom pomašiti usta, da bi toliko ne zijali. Upam, da golobi so že na ražnji, in kmalo bo kaj tudi za-me. Juhe! zmiraj vesel, vesel! Živi Vekoslav!“

Še ne prav izgovorivši zadnjih besed, zarije svoji podložni ostroge v rebra, da se koj predrami in zdrkne z gospodarjem dol po cesti, tako da Vekoslav ni imel časa jezdeca vprašati, ali je bil na Gradišči. Top! top! top! je šlo na Dolenjo vas.

„In vendar drugje ni mogel biti kakor na Gradišči“, mrmra Vekoslav počasi proti Vignju. „Kaj pa ima tu opraviti?“

In oživi se mu v spominu nauk, kterega mu je bil ravnokar dal skušeni samotar. Od tam dol pa s ceste na Trst odgovarjalo mu je: top! top!

VII.
Jožefinovec.
[uredi]

Pri Volkih se pa že od davi nenavadno kadi iz visocih dimnikov. Vsakdo bi sodil, da Volki dobro kuhajo in pečejo, z besedo, da se mislijo gostiti. In kdor bi o tem še dvomil, naj pa posluša veselo potrkavanje v zvoniku, kteri se precej na široko vzdiguje, a tako nizek je, da komaj nadzoruje strehe pri Volkih. No, jutri je nedelja, kakor pravijo naši kmetje, „hvaležnica“, ker to nedeljo imajo lepo navado, Bogu zahvaliti se za pridelke tega leta: tako tudi Volki, ki so od nekdaj bili dobri kristjani. Se ve, da pa jutri hočejo tudi oni kolikor mogoče pokusiti od vsih dobrot božjih; belega kruha, štrukljev in drugih takih ropotij ne sme v nobeni hiši manjkati, posebno pa letos ne, ko imajo Volki polne kleti vina.

Precej pozno v noč je že. Pri Volkih so že davno odzvonili; še en vrisk fantov se sliši, ki nocoj, kakor navadno soboto večer, nekaj kasneje spat gredo; potem pa kmalo vse potihne. Vse je zaspalo. Le iz ene hiše ti zasveti luč skozi okno; ker je ta hiša najbližje cerkvi in se med drugimi po gosposkem slogu odlikuje, bo vsak koj uganil, da tu ne more drug stanovati, kakor sam gospod župnik. Nam je že dobro znan gospod Luka. A ni sam nocoj. Pri ozki mizi, na kteri brli že skoraj odgorela sveča, sedi njemu nasproti nov posestnik z Gradišča, Ben Saruk Menahem. Oba držita si glavo naslonjena na mizo; Luka je podstavil levo, Ben Saruk pa desno roko. Molčita, kakor bi nekaj važnega kuhala v prsih.

„Ni strahu“, spregovori slednjič Luka, „ni strahu, amice, ž njim se da ravnati, kakor mačka z mehom. Verjame vse, posebno pa meni, imam ga popolnoma v oblasti. Ti pa, da se mu prikupiš, ne bodi skop s kadilom; zažigaj ga, kakor se zažiga pri peti maši. Potem govori visoko in učeno, ali je pametno ali ne, nič ne de, saj tako nič ne razume. Potem pa še nekaj. Grof Anton je pravi kmet, njegovo posebno veselje je na polji in po vinogradih delavce nadzorovati. In edino to zanimanje za kmetijstvo in pridnost ga še vzdržuje, da se ni še zakopal v dolgove, kakor se dandanes navadno zgodi našim plemenitnikom. A grof Anton ima tudi svojo slabo stran. Gostoljuben je, kar se da in ko si najde tovarišev po svoji volji radodaren je in zapravljiv. Rad se da potem premotiti in odtegniti vsakdanjim opravilom, da se v družbi veseli; tudi k igri ga lahko zapelješ. Tukaj ga je treba toraj prijeti. Za gostije in veselice pa je treba denarja — — —“

„In če ga kdo nima“, plane v govor Ben Saruk, „so mora zadolžiti. Za kaj takega pa bo vedno pripraven Ben Saruk Menahem. Na Gradišči ne bo tako hitro zmanjkalo papirja vseh barv in vseli podob; le podpisati se bo treba, in grof Anton bo lahko gostoval in igral in veselil se — — —“

„Dokler bo Ben Saruku dopadlo“, pristriže mu krohotaje Luka besedo. „No, amice, da ga le na-se navežeš, da bo primoran priznati te za svojega največega dobrotnika — in rešitelja, kteremu je dolžan hvaležnost in — ljubezen.“

„In Julijeta?“ vpraša Ben Saruk.

„No, Julijeta“, odgovori Luka, „Julijeta je vedno ubogala očeta, Julijeta ti pripade kot žrtev Antonove hvaležnosti in ljubezni.“

„Kaj pa, ako me ne bo hotela ljubiti?“ vpraša Ben Saruk.

„Ljubiti?“ ponavlja Luka, „to je nekaj postranskega; ako je, prav; ako ne, tudi prav. Taki stvarici se ljubezen lahko tudi zapove, kdo bo pa čakal, da se babje srce odloči za ljubezen. Tako mora biti in — konec je besed! Kdo bo pa vprašal po Julijetini ljubezni? Naši vzori so višji: Skala, Obročnik, Cvetičnik itd., kar bo prinesel Antonov edini otrok, Julijeta, Ben Saruku za doto; ko je enkrat to v naših pesteh, potem naj ljubi ali ne; ako ne bo hotela, jo lahko pošljemo menihu na Vigenj.“

„A vendar ljubezen Julijetina bi bila tudi nekaj. No, ali pa Ben Saruk ni dovolj lep?“ vpraša ponosno Menahem.

„Škoda, da te ni videl Rafael“, odgovarja porogljivo Luka, „morda bi bil vporabil to lepo glavo za kako angeljsko podobo! Amice, grd si ko greh, sam zlodij bi se v tebe ne zaljubil. Glejte no, zdaj bo še noril za žensko ljubezen! Ubi možgani? Ne veš, kaj pravi pismo? Da ljubezen ne misli na svoje. Charitas non cogitat, quae sua suut. In ti se hočeš ogreti za žensko? Kako boš potem trezno računil?“

„Prav imaš, brate“, odgovarja Ben Saruk, „kmalo bi zatajil lastno kri in tradicijo starih očakov. Patres nostri narraverunt nobis ... So nam pravili očetje naši ...“

„Da bo Abraham podedoval celo zemljo, kakor razlaga sam Pavel, če se ne motim. No toraj!“ govori Luka.

„A kdaj pa se bo začelo?“ — vpraša Ben Saruk.

„Uvod je že narejen; Luka je delaven mož. Ben Saruk ne stanuje daleč od tukaj; sicer pa tudi lahko nekaj dni tu ostaneš, saj tako je začelo na Gradišči listje padati z drevja; zima bo začela, lahko te burja odnese.“

„Burja odnese“, ponovi Ben Saruk in nasloni glavo na mizo. Tako Luka, tako! Oba obmolkneta. Velika steklenica pred njima se je že davno spraznila, med tem tudi sveča pogori — in naša brata pošteno zadremljeta.

Bog ve, kako sta se spravila spat in kedaj, zgodaj gotovo ne?

Drugo jutro, ko je že solnce visoko na nebu, najdemo Luko samega v sobi, njegov gost menda še spi. Zdaj o belem dnevu še le nam je mogoče dobro ogledati stanovanje gospoda pri Volkih. Zidano je celo na živo skalo, ki se strmo vzdiguje znad hiš Volčje vasi. Sploh se da soditi, da je moral prostor, na kterem stoji zdaj cerkev in duhovna hiša pri Volkih, v srednjem veku biti vtrjen, ker še zdaj jo videti na zapadno stran visok prepad, iz kterega se vzdiguje strmo zidovje, vse zaraščeno in prepleteno z grmovjem. Le na dveh krajih trebalo bi prihod na vrh zazidati in Volčjega vrha s cerkvijo in župnijo ne vzela bi nobena vojskina sila. Na to skalovno domovje bil je gospod Luka kaj ponosen. Prav rad gledal je z vrha po hribu v dolino in stojo na trdnih nepremičnih tleh ponavljal je nehote besede svetopisemske: Ti si Peter, in na to skalo bom zidal itd. Večkrat pa, ko je bil posebno dobre volje, postavil se je na srednje okno in navdušeno peval znano Lutrovo: „Eine feste Burg ist unser Gott!“

Zdaj pa stopimo v sobo, v kteri si gospod Volčji navadno vgaša dušno in telesno žejo. Veliko polico knjig zagledaš ob steni. Saj gospod Luka je rad kaj bral, sosebno, ko mu je zima ali deževno vreme branilo s pod strehe. In gotovo bomo v prvi vrsti našli trdo vezanih del svetih očetov in bogoslovcev. Toda motimo se. Ker odkar je Luka v Gradci zapustil semenišče, ni bogoslovske knjige več videl. Tudi sv. pisma zastonj iščeš v knjižnici Lukovi, celo brevijarija ne pozna več gospod pri Volkih, že deset let je, odkar ga je zadnjikrat molil, on meni, da bolje pristoja redovnikom in bivšim jezuitom.

Kaj pa ima vendar gospod Luka v svoji zalogi? Pred vsem zapazimo enciklopedijo Diderot-ovo, ktere sedemindvajset zvezkov zavzemajo enega zgornjih predalov Lukove učene police ; ti zvezki so prav zamazani, kar priča, da se Luka od Volkov kaj marljivo posvetuje s francoskimi filozofi. Tudi druzih del ne manjka tu, njih naslovi na usnjatem hrbtišči ti kažejo imena, ktera je slavil v tistih časih cel svet: Voltaire, Rousseau, Montesquieu, Lessing itd. Tudi Saint Martin našel je odlično mesto v knjižnici Lukovi, tu bereš naslov imenitni knjigi: „De Erreurs et de la Vérité“. Sploh zapaziš na prvi pogled, da Luka ni skoraj drugega čital, kakor francosko pisatelje. Ali vendar ne. Tudi na nemščino se je zadnje dve leti oziral. So vé, da ji je nakazal najnižji predal, vendar ako se malo pripognemo — gospod Luka se ni rad pripogibal, ker ga je hrbet bolel — najdemo tu zdolej vse napolneno z brošurami nemškimi. Gospod Luka, da si je neki skoraj vse naročal, kar so po razglašenji tiskovne svobode Dunajski filistri pisarili. Čudne naslove nahajaš tu: „Ueber die Stubenmädchen in Wien“, „Ueber die Hoffräuleien“, „Ueber die hohen Adel in Wien“, „Ueber Doctoren, Chirurgen und Apotheker“, „Ueber die Stutzer“, „Ueber die Periickeumacher, etc.“, „Ueber die hophichten Wienerinnen“, „Philosophie der Modeschuallen“, „Ist der Antichrist blau oder grün?“ „Ueber die Reliquien, Opfer- u. Mirakelbilder“, „Von Abschaffung der Weihnachtsmetten“ itd. Take in enake ropotije pri Luki nikdar nisi pogrešal.[2].

Vendar pa bi se zelo motil, misle, da Luka res ni imel nobenih cerkvenih knjig; kmalo bomo videli. V zvoniku odbijo deveta, kmalo potem zazvoni z velikim zvonom, kar Luka spominja, da za eno uro bo pri Volkih po stari navadi maša, pri maši pridiga; in ravno ta je bila Luki zdaj glavni predmet. Luka namreč se nikdar ni na svojo pridigo začel pred pripravljati, kakor eno ali pol ure pred mašo. Naglo se Luka s stola skloni in pristopi k biblijoteki. Zadej v drugi vrsti na enem srednjih predalov začne prevračati, in kmalo se prikažejo razni cerkveni govorniki, ktere je posebno čislal, na pr. Nemški govori od Wieserja, ali pa „Sobaldus Nothanker“ in drugi. Luka začne toraj „študirat“ pridigo za Volke.

Eno uro kasneje, ko je odzvonilo in odklenkalo, koraka gospod Luka z Ben Sarukom na desni proti cerkvi. Ben Saruku se pozna, da je dobro spal, zatoraj pa tudi hoče danes prav pobožen biti; on nese v roki veliko molitveno knjigo in velikansk molek, kakoršnega Volki še niso videli. Sredi cerkve se postavi v klop, da ga vidi staro in mlado, moško in žensko, vse, kar je danes od Volkov se zbralo.

Med mašo je pridiga. Pred, se ve, da gospod Luka prebere Volkom evangelij, ki se bere dvaindvajseto nedeljo po binkoštih, priliko o onem usmiljenem hlapci, kteremu je bil gospod odpustil neizmeren dolg, a sam pa ni hotel s sohlapcem imeti najmanjšega potrpljenja, da bi mu s časoma poplačal mali dolg desetih denarjev. Po prebranem evangeliji začne gospod Luka pridigovati prav moško, da, redkokdaj tako:

„Večkrat, preljubi moji Volki, ko slonim na oknu moje hiše in zrem po krasnih vinogradih, ki vse okrog po hribu obdajajo našo vas, ko vidim trto pri trti, obloženo z rumenim grozdjem, spodej v dolini pa zelene travnike in dolge njive, polne zrelega klasja in ko mi tam od gozda na uho pridom ljubljeno petje in čvrčanje veselih ptic, o tedaj se mi srce vname od same hvaležnosti do onega vesoljnega Očeta, ki kraljuje nad oblaki in da solncu sijati na dobre in hudobne, tedaj mi pridejo na misel one zlate besede sv. Janeza Evangelista: Bog je ljubezen. Da, predragi Volki, vse dobro pride od njega: solnce in dež, žito in vino, zdravje in bogastvo; on daje drevesom, da obrode obilnega sadit; on, da se množi in debeli domača žival; on, da dobro ponašajo sviloprejke in kmetič povleče za-nje lepega denarja; on tudi, da imajo krave in ovce dosti tolstega mleka, da se celo v Trst prodajat nosi za lepe novce, sploh: od njega je vse dobro, kar zamore poželeti človeško srce, vse dobro, a slabega nič.

Ne, slabo pride od človeka samega. Ali posebno eno zlo je, ktero si človek tako lahkomišljeno nakoplje, največe zlo, ktero zamore kmeta tlačiti. Bodete vprašali, ktero jo to zlo? Ni vam ga treba dosti iskati. Slišali sto ravnokar današnji sv. evangelij: „Bil je pa hlapec, kteri mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Zatoraj ga je dal ...“ Nesrečni dolžnik, ako bi se ga ne bil gospod usmilili A glej, že drugi dolžnik. Ta je bil dolžan le petdeset denarjev. Nesrečnež, ker ne more plačati, ga jame upnik daviti in nazaduje prodil njega in ženo in otroke. Toda mislite, da je prvi dolžnik všel nesreči? Ne, ravno zarad tolike trdosrčnosti ga da gospod zvezati in vrči v temno ječo, dokler mu ne povrne zadnjega vinarja. Nesrečni dolg! Kako spravi vse v ječo!

Dolg, dolg, preljubi Volki, je tisto neizmerno zlo, o kterem sem se namenil danes vam govoriti. In res, ni je lepše priložnosti narisati vam to pošast, kakor ravno danes, ko ste se pobožno zbrali zahvalit se ljubemu nebeškemu Očetu za poljske pridelke. Ker povem vam, predragi mi Volkovi, da se bodete Bogu najbolje s tem zahvalili in vredne pokazali novih dobrot, da 1. z letošnjimi pridelki, posebno z vinom, poplačate stare dolgove, 2. pa, da se varujete novih dolgov.

Pazljivo poslušajte! [3].

Prvič treba je plačati stare dolgove; ker težka, pretežka je butara dolgov. Tare dolžnika pri vsaki priliki misel: To ni moje, je upnikovo. Če žito zori ... če bliža se bendima (biratev, trgatev) ... če se goveda lepo redi — povsod preži upnik. Kaj storiti? Ne piti, ne jesti, ne oblačiti se čez potrebe, da se stari dolg poplača.

Drugič treba je, se novih dolgov varovati. A kako? Kakor smo stare plačevali. Zmerno jesti in piti za potrebo. Ne po dvakrat, trikrat srebati kavo; ne pijančevati ... Ne oblačiti se oholo, po novih šegah v šekasto in pisano robo, ki nas ne varuje ne dežja, ne solnca; konoplan in domači lan naj nas oblači.

Tretjič, da se ne zadolžite, morate zgodaj vstajati. Kjer gospodarja solnce na postelji obsveti, tam postava cela družina. Pregovor pravi: „Jutranja ura, zlata ura“. Toraj ne pasite lenobe ...

Četrtič. Volki, ne pohajajte, ne hodite na lov. Prepustite vaše zajce Tržačanom, Goričanom, ki vam bodo še lepe novce za-njo plačali.

Petič. Skrbite Volki za živino, ta je vaš zaklad. Če to lepo „gleštate“, imate dobiček od nje za dom ... za polje ... in od prodaje za mošnjiček — denarje.

Tako delajte, dragi Volki! Tako bodete stare dolgove poplačali in novih ne bodete delali in vživali bodete od dela svojih rok, ker: „Jedel boš“, pravi psalmist, „srečen boš in dobro ti pojde. Tvoja žena bo kakor obložena trta, tvoji otroci, kakor oljke okoli tvoje mize.“ Srečen boš sedaj in — na vekomaj. Amen.

Tako je kočal gospod Luka. Toda s tem ni bil še konec. Ker potem, ko je Luka odmolil z Voiki nekaj očenašev za žive in mrtve in za razne potrebe, odpre nekaj papirjev in knjigo, ki je imela napis: „K. k. Verordnungen“. Od tu privleče nekaj papirjev. Začne spet:

„Dozdaj, preljubi Volki, slišali ste besede sv. evangelista v blagor vaših duš, zdaj pa vam bom nekaj bral za blagor telesa. Veste, da je na Hrvaškem prikazala se živinska kuga. Čujte tedaj, kako vam je ravnati z živino, da jo obvarujete te bolezni.“

In tako začne g. Luka iz debele knjige brati poglavje o živinski klaji, o čiščenji hlevov, o prvih znamenjih živinske kuge itd., in Volki, posebno starejši, poslušali so ga z odprtimi ustmi.

Koncema prečita še dva ukaza, došla od vlade glede nove zemljiščine cenitve.

Potem je bila maša, pel in služil jo je gospod Luka sam, nikdar ni vabil bližnjih sosedov duhovnov k cerkveni slovesnosti, in še rad ni videl, ako je bil kdo med službo božjo v sakristiji. Na altarji gorelo jo šest sveč, ker več jih ni bilo. Tudi cvetlic nisi tukaj videl, ne svetnikov, ne svetinj. Sploh je bila cerkev pri Volkih po vseh stenah popolnoma gola: podobe in križev pot in druge ropotije, menil je gospod Luka, verne motijo, da ne morejo pobožno moliti. Celo spovednice nisi videl v cerkvi pri Volkih, ker Volčji gospod je le enkrat v letu spovedaval, namreč o Veliki noči, držeč se vestno cerkvene zapovedi; zatoraj je pa gospod Luka le za ta čas postavil spovednico v cerkev, kakor hitro pa je bilo pri kraji z velikonočnim časom, odstranil jo je zopet ter dal jo prenesti pod streho; ker menil je, da ni primerno pustiti spovednice v cerkvi celo leto, da bi morda enemu ali drugemu pri Volkih, zlasti pa ženskam, ktere so povsod pobožnejši, kakor moški, na misel ne prišlo večkrat čez leto ali celo morda vsak mesec k spovedi hoditi, kar je tem nevarnejše, ker taki in take hote zadobiti vse odpustke in potem ni spovedi konca ne kraja; in skušnja uči, rekel je večkrat gospod Luka, da ravno taki ljudje so najhujši, ki vsak teden k spovedi hodijo. Le na kor poglejmo. Star Volk tu poje in orglja ob enem, drugi Volki in Volkulje po cerkvi za njim. Pojejo pa danes zahvalne pesni v čast svetnikom in svetnicam, pesni, ktere ima stari Nabata — tako so rekli organistu — vpisano v zastarani, že očrneli knjigi, sam on zna brati pisavo, pa saj ni treba tudi brati, zna jih vse na pamet in tako tudi vsi Volki; danes se posebno pobožno razlega po cerkvi, da se samemu Ben Saruku zdi, kakor bi bil zamaknen v tretje nebesa in si večkrat solze obriše.

Tako je bilo na hvaležnico pri Volkih.

VIII.
Katoliški škof.
[uredi]

V srci Evropinem leži preljuba goriška dežela; majhna sicer, a zarad geografične lege od nekdaj prezanimiva. Proti severu na Tominsko stran mogočno vzdigujejo alpe snežene glave v nebo, preromantičen kraj, po vsi pravici imenovan mala Švica. A od Gorice začenja se tudi gorenje-italijanska nižava, ktero pokrivajo neizmerna žitna in vinska polja, Evropini vrt. Na jug pa goriško zemljo poljubljajo vali jadranskega morja, ki pluska ob sive kraške stene, potem pa na furlansko stran, kakor da bi vso moč izgubilo, se vsakih šest ur leno in mirno zliva čez umazane lagune, dokler se spet drugih šest ur ravno tako tiho povrača proti središču oceana, pustivši Beneškim Gradežanom v polzlem blatu vsakovrstnih rob.

Modro-zelena Soča, ena najlepših vod v Evropi, izvirajoča s pod Triglava, se čvrsto pridrvi z gor, kakor devica, dokler se, opustivši otročjo naglost in lahkobo, počasi spametuje in se vedno resnejše, veličastnejše po furlanski nižavi, kakor gospa, morju bliža. Res, ni je lahko najti dežele, kjer bi se sever in jug, visoko gorovje in nižave, celina in morje, na manjšem prostoru tako prijateljsko edinila, kakor na Goriškem. A prav tako je tudi v etnografičnem oziru. Goriško veže dve svetovni plemeni, slovansko, ki se od tu razteza čez Evropo in Azijo do Kamčatke, in pleme romansko, od tu do Heraklejevih stebrov; a tudi germansko pleme je, ako prav ne na Goriškem doma, vendar pa Goriškemu sosedno in najbližje.

Ravno zarad lege so na to deželico že od nekdaj mogočni vladarji obračali svojo pozornost. Tu je že rimska ljudovlada vtemeljila mesto Oglej, v Italiji prvo za Rimom, rimske ceste so se tod križale na vse strani in trdnjave varovale vhod v Italijo. Tod lomastili so, ko je začela rimska sila pojemati, divji severni narodi v Italijo in Rim, z naših Alp od daleč že pozdravljali vabeča polja in vrte, beleča mesta in trge.

A ker je bila Goriška že od starih časov tako tesno na Rim in Italijo navezana-, ni čudo, da je tudi seme krščanstva bilo prav zgodaj semkaj zaneseno. Sv. Marka evangelist prišel je poslan od sv. Petra v Oglej, tu si izbral Oglejca Hermagora, ter ga s seboj v Rim peljal, kjer ga je Peter posvetil za pravega škofa Oglejskega. Iz tega mesta pa je luč evangelija kmalo daleč okoli po deželi zasijala. Tudi mučenikov je Oglejska cerkev Kristusu dala, ko so pogani proti kristijanom divjali, veliko imen nahajamo v rimskem martirologiji, a še več, ogromno več jih ne najdemo nikjer zapisanih, njihova imena bode če le objavil sodni dan.

In globoko vkoreninila, za večno vtrdila se je Kristusova zveličavna vera v naši domovini, čim ljutejši so bili viharji, ki so neprenehoma tod razsajali. In viharji niso nikakor nehali z velikim preseljevanjem germanskih rodov; proti koncu srednjega veka do osemnajstega stoletja strašili so divji azijatski Turki nad dve sto let naše očete, kajti njihovi napadi raztezali so se tudi na Goriško dalje doli v Furlanijo. A ne, da bi zamogli Turki tukaj zatreti Kristusovega imena.

Toda še veči sovražnik rimske vere bil je nemški Martin Luter, čegar pripadniki so se že zgodaj zaklatili s Kranjskega na Goriško. In res, nevarnost velika pretila jo pravi veri. Po mestih in trgih jo jela gospoda pripadati Lutrovi reformaciji. Toda naše Goriško je nebo čuvalo. Bilo je leta 1539, ko so je preblažena kraljica nebeška prikazala na gori, ktero zdaj imenujemo sveto, tu naše očete pozvala, naj ji sezidajo svetišče ter milosti prosijo. Tako se je tudi zgodilo. Poveličala je sv. Marija svojo goro z brezštevilnimi čudeži in od vseh strani je začelo ljudstvo vreti k nji na sv. Goro. A s tem je tudi odklenkalo za zmerom luteranstvu na Goriškem: Marija nam je rešila domovino grdega krivoverstva.

Zdaj pa se je rodilo osemnajsto stoletje, stoletje brezverske filozofije, političnih in socijalnih prevratov. In ni bilo mogoče, da bi tudi v Gorico ne segal duh, ki je s Francoskega vejal po vsi Evropi. Ni bilo drugače. Saj Gorica je že od leta 1500 podložna bila habsburški dinastiji brez sile in krvi, po prijateljski pogodbi zaročila se je bila nerazrušljivo s slavno hišo, in od tedaj je plemstvo in narod častil in ljubil Rudolfa slavne naslednike. A zdaj, prav zdaj zaplenil jo brezbožni racijonalizem z Jožefom II. habsburški prestol, in Gorica z drugimi dednimi deželami je pred vsem morala občutiti nasledke tega za vso bodočnost Avstrije osodepolnega prevrata.

In ravno tukaj, pravim na Goriškem, zdelo se je zvitim prekucuhom, potrebno bolj kot drugje pritiskati in skrbno osnovati boj proti krščanstvu in zgodovinskim izročilom, ki se od vere ne dajo ločiti, ker tukaj je bil po ožji zvezi z Italijo in Rimom bolj kot kje drugje razvit krščanski živelj ter vtrjeno cerkveno življenje. Temu je veliko pripomogla tudi še le pred tridesetimi leti v Ogleji zatrta, na Videm in Gorico razdvojena stolica sv. Mohora. Gorica postala je sedež ene najstarših in slavniših metropolitskih stolic. Zopet je v Gorici vsplametela luč sv. vere, pričelo se je novo gibanje, kakor da bi se bila hotla ponoviti apostolska doba sv. Mohora. Som toraj kako bi ne obrnili svoje pozornosti oni, ki so po Jožefu ravnokar začeli prevstrojevati Avstrijo po katekizmu francoskih enciklopedistov. Zatreti in zamoriti čilo katoliško življenje na jugu in prestriči ožjo zvezo z Rimom in katoliško Italijo, bila je ena njihovih nalog.

A vse je kazalo, da to ne bo šlo tako lahko, ker ravno v teh osodopolnih časih vzbudila je božja previdnost moža, ki se je kot železen zid postavil v bran za sveto vero. Bil je ta Rudolf grof Edling, nadškof Goriški. Bil je rojen Goričan, oče mu je bil Jakob grof Edling, mati pa Elizabeta, rojena Kobencelj, teta grofu Gvidonu. Viših ved si je pridobil v Rimu v ogersko-germanskem kolegiji, ktero so vodili jezuit je, ta je tudi dobil svete redove in dosegel doktorstvo umoslovja in bogoslovja. A v Rimu se je tudi navzel cerkvenega apostolskega duha. Jasne, določne pojme pridobil si je bil Edling v vseh najviših modro- in bogoslovskih vprašanjih; ter skušal je že od mladih let znanje družiti z dejanjem. Učen je bil in temeljito izobražen, a ta učenost ni v njem okamnela v mrtvo oblike, kakor večkrat nahajamo pri nemških učenjakih, kteri prečitajo vse, kar je tiskanega in spisujejo ogromno število knjig in na zadnje ne vedo, kje imajo glavo, kje srce, okorni so, za nobeno rabo, živijo brez vere, dasiravno mnogo knjig o nravnih in bogoslovnih vprašanjih v tisk in med svet pošiljajo.

Mladi grof učil se je ne zarad ved, ki napihujejo, ampak zarad življenja. Tej zdravi omiki, ktero je Edling dobil od najizvrstnejših gojiteljev, kere zgodovina pozna, od jezuitov, pridružila se je ognjevita navdušenost za resnico in sveto stvar, požrtovalna ljubezen do katoliške cerkve in njenega vidnega poglavarja, za kterega se je tembolj vnemalo srce, čimbolj je naraščalo število vidnih in nevidnih sovražnikov njegovih. Kolikokrat je mladi Edling pod velikansko kuplo v Vatikanu obiskal grob bornega ribiča galilejskega, ter tu v dolgem premišljevanji in molitvi navduševal se za sveto cerkev Kristusovo, in ko se je zopet vzdignil in je kviško pogledal, zadele so mu oči na besede, ktere se bero z velikimi črkami vdelano na doljnem obroku kuple: „Ti si Peter in na to skalo bom sezidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagale“ — in pomirjen mu je bil duh, vtolaženo srce.

V Rimu in za Rim živeti, bila je njegova edina želja. Sklenil je v Rimu prijateljstvo z nekim drugim enako mislečim mladenčem. Ta je bil Frankenberg, pozneje imenitni nadškof in kardinal Mehlinski v Belgiji. Se v starih dneh je Edling rad pripovedoval, kako sta nekdaj s Frankenbergom, ki je ž njim bival v istem germanskem kolegiji, hodila sprehajat se čez kapitol, dol ob ječi mamertinski, tik slavoloka Septimija Severa; dalje mimo starodavnega zasutega Foruma, na desni Palatin s carskimi razvalinami, naprej pod Titovim slavolokom; kjer je, poznejšim rodovom v spomin, vpodobljena zmaga imperatorja čez Judejo, dokler nista prišla do orjaškega, proti nebu molečega, od starosti zarujavelega, pol posutega Koliseja, ki še v razvalinah strmečemu ogledovalcu oznanuje rimsko silo. Ker ta pot molčala sta večkrat oba; a ko sta v amliteater stopila ter ugledala v sredi arene velikanski križ, oznanujoč jima, da tu je nekdaj cerkev Kristusova krvavela v tisoč in tisoč mučenikov, a zmagovito strla silo pogansko in zrušila ošabno obzidje, o takrat sta oba obstala, in solze so se jima v očeh prikazale in kakor nikjer drugej, čutila sta tu živo iz teh strašnih razvalin največe države, ktere je solnce videlo, kako mine vse kakor senca, kar človek vstvari, tu le, iz teh zgodovinskih prič razumela sta besede: „Et portae inferi non praevalebunt adversus Eam“ (in vrata peklenska je ne bodete premagale). Tu, na grobu slavnih mučenikov, prisegla sta neustrašeno služiti tisti veri, ktera je tu obhajala najsijajniše zmage. Od takrat sta si ostala do smrti neločljiva, zvesta prijatelja. In res, odločeno jima je bilo tudi pozneje boriti se z istimi sovražniki, za isto sveto stvar — za resnico, rimsko-katoliško cerkev.

Leta 1748 vrnil se je mladi Edling iz Rima v Gorico. Sprejet je bil v kapitel oglejski, a kmalo potom v novo osnovan goriški, kjer ga je, dasi mladega, doletelo dostojanstvo stolnega dekana. A kmalo je prišel za njim v Gorico prijatelj Frankenberg. Prvi nadškof goriški namreč, grof Atems, izbral si ga je bil za koadjutorja; in tako sta bila spet združena, ter se prijateljski spodbujala k blagim činom, dokler ni Marija Terezija l. 1759 Frankenberga pozvala na Mehlinsko stolico, ktero je imel kinčati kot pravi apostelj in boritelj cerkve in naroda, ki mu je bil izročen.

A tudi Edling zasedel je bil, od Marije Terezije izbran, stolico sv. Mohora v Gorici. Bil je Edling pravi pastir svoji čedi, ktero je ne le po svojih duhovnih, ampak tudi sam pasel z nauki resnice in deljenjem sv. zakramentov. Ob nedeljah in praznikih hodil je v veliko cerkev, spovedoval, pridigoval je in celo otroke podučeval v krščanskem nauku. Res pravi naslednik Kristusov, ki se je do vseh ponižal, da bi vse pridobil. Zatoraj pa so mu bili Goričani srčno vdani, kakor otroci očetu, in ko so pozneje Edlinga prigovarjali, naj se škofovski stolici odpove, bil je globoko v srce ranjen, rekoč, da tega ne more, ker ljubi svojo čedo in čeda ljubi njega. Res, srečen duhovni pastir, ki zamore tako govoriti. O prišli so za goriško cerkev in njenega angelja resni časi, trdi dnevi. Privel jih je cesar Jožef.

Na tržiču pred škofovo palačo v Gorici imel je Kosov rod že od nekdaj svojo brivnico. Za časa naše povesti bril je Cahej Kos. Ne pa, da bi si brivstvo tedanje dobe domišljali, kakor je dandanes. Vso drugače. Naši brivci sedijo celi dan v svojih kolibah in čakajo, kdaj se kdo zateče k njim, da mu vse spred ust potegnejo; ko pa ni dela, lenuhajo in opravljajo. Caheju pa je bila britev bolj pristransko opravilo. Zvest svojemu imenu svojo brivske dinastije pečal se je Cahej Kos veliko s tiči. Zahajal je posebno v spomladi in jeseni, zaklenivši brivnico, dol za Sočo piskat senicam. Dosti je nalovil vsake baže pozračnih pevcev. Zatoraj pa stopivši v brivnico Caheja Kosa, ugledal si vse prenapolneno s tičnicami, okoli kterih se je gospodar urno kretal, da bi jih napital. Kdorkoli je poželel tico pevko, dovolj, da je šel v Zahejnico pred škofijo, tu je vsak čas vsega našel v obilnosti. Vendar pa je imel Kos določene dneve in ure, ob kterih si ga vselej gotovo pri svojem poklici v brivnici našel. In to je bilo pred vsem v soboto popoldne, kakor tudi na večer pred vsakim zapovedanim praznikom. Najvažniša dneva pa v celem meseci bila sta drugi ni zadnji četrtek, na ktera je že od nekdaj v Gorici sejem. Na vso zgodaj je Cahej v teh dneh otvoril štacuno ter obesil nad vrato tablo: Cahej Kos, brivec in česar. Tedaj pa so začeli zahajati neprenehoma kmetje došli z dežele in Cahej se dopoldne še oddahniti ni mogel. Ene še ne smemo pozabiti. Več je bilo takih, ki Caheju Kosu niso ničesar plačali za trud; dajal so se na upanje briti. Na jesen pa Cahej, pripustivši začasno brivnico svojemu staršemu sinu, vzel je dve tičnici ter napravil se na deželo okoli dolžnikov. Tu je ostal en dan, tam dva, kakor se mu je zdelo, ter pri tem pil na minulo brado, pri onem pa na prihodnjo; tako je stirjal Kos svoje kapitale.

Danes je drugi četrtek meseca novembra, po sv. Martinu. V Gorici pravijo, da imajo danes prvi zimski dan. Ne huda zima sicer, vendar pa precej mrzlo je, tako, da gospoda prvikrat odloživši ohlapno jesenske halje, zavila se v debelo kosmato zimovino. Okoli devete ure pa, ko se je solnce v brivnico pred škofijo uprlo, domisli si njen lastnik, Cahej Kos, da bi morda kazalo danes svojo brivščino z vso brivsko priteklino vred prenesti vun na tržič: vsaka božja stvar se po zimi rada solnči. In res, nekaj kasneje vidimo pred vrati kosovnice pet stolov razpostavljenih, na kterih sedi ravno toliko naročnikov brivsko umetnosti Cahejeve. Ta pa je ravnokar dovršil svoj posel na bradi nekega Čuka, župana iz Dolenjo Vrtojbe; potem se loti brade bližnjega soseda na desnici Ctikovi, ki je Anton Sova z Mosta. Med tem pa, ko Cahej Kos brije Sovo, se med ostalimi vname živahen razgovor, na kterega jih je gotovo napeljala škofija, pred kojo so stolovali.

„In da žugajo celo prisiliti ga, da se odpove škofijstvu?“ zaslišimo obritega Čuka.

„I kaj še“, odgovarja četrti v vrsti, ki se zdi bogat štacunar Goriški, tudi slovenščina, ktero lomi, kaže nam rojenega Furlana, vzlasti v sklonu imen, ker ne loči med imenovalnikom in toživnikom. „In kaj še? celo škofijo nam mislijo vzeti, ako se jim škof ne upokori.“

„Svet mož je“, oglasi se slednjič peti med našimi stolovalci, kterega že rek in naglas izdaje za Tominca, „svet mož je nadškof; nikdar ne bom zabil, kako je to jesen, ko je v Tomlminu birmoval, pridigal. Sam sv. Peter ali Pavel, čeravno sta Kristusa videla, nista lepše učila. A kaj? Tistega dne je že vse vse zgodaj vstal ter šel spovedavat, potem pa je še vse otroke izprašal krščanski nauk“.

„Ej no“, pridruži se sedečim blizo stoječ mož, ki je že dalje časa sledil pogovoru Kosovih gostov, kratka kamižola iz belega sukna in črn cilindrast klobuk, proti vrhu neprimerno širok, kažejo nam, da mora biti kmet iz Goriške okolice; „ej no, predvčerajšnjim smo pokopali ženo našega soseda na Blanči, ker je slišala, da nadškof rad spoveduje in pa je imela tudi morda kaj posebnega na vesti, poslala je v škofijo prosit, naj bi prišel škof z Bogom jo spravit. Se ve, da so jej odrekli in škofu tega še povedali niso. A kmalo potem je ta slučajno stvar zvedel in meni nič tebi nič, šel je k fari in nesel jej sveto popotnico. Dve uri za tem je žena umrla, vesela in popolnoma vdana v voljo Božjo.“

„Jejšte, jejšte“, čudi se Tominec; „a ni tudi pri nas obiskal dve stari revi, ki ležiti že leto dan, ju tolažil in bojda celo tolar vsaki v roko potisnil. Ena je rekla, da ko jo je pri odhodu blagoslovil, je celo poskočila na noge, česar že ni mogla pet let. Čudež, čudež!“

„No, pa veste možje, pravi štacunar, vse vse, kar dobi proti izdd — revnim. Ondan je prišel miloščine ga prosit nek čevljar, ki je zarad dolga in pomanjkanja dela moral trpeti lakoto! Ničesa ni bilo več najti v miznici, še enega zlata ne, pomislite, škof enega zlata ne! Zatoraj, kaj stori? Vzame pomizno srebrnino, jo zavije ter da čevljarju, naj jo nese zastavit k zlatarju in naj si, kar mogoče, opomore s prijeto zastavnino. Ali kaj, še malo da tu počakamo, pa bomo videli, kako so bo hodišče in dvorišče napolnilo z ubogimi, in sam bo prišel doli ter jim miloščino delil.

IX.
Skrivno razodenje.
[uredi]

Sv. Silvestra večer je. Ne vemo, je-li že solnco zašlo, ali ne, saj danes ga ni bilo videti v Gorici, ker mračno-megleno vreme od ranega jutra do zdaj je njegovo obličje zakrivalo Goričanom, ki bi danes prav radi vživali njegovo gorkoto; Silvestrovo namreč radi praznujejo po stari šegi in kdor le more, se popoludne zateče ali v Solkan, ali v Permo, ali kam drugam v okolico zalivat dobro kosilo z ognjeno kapljico. Tudi danes je tako. Da, na večer so se oblaki celo nekako zgostili, od severa sem žene veter in z neba doletavajo vedno gosteje snežene plahtice; prikazen, ki se v Gorici po enkrat ali dvakrat, morda tudi nobenkrat celo zimo no vidi. Vsekako tedaj čuduo Silvestrovo letos v Gorici.

Vendar pa kdor je zvečer ob angeljevem češčenji vračal se iz Ločnika v Gorico, in je prišel do onega kraja, kjer se cesta zasuče na Podgoro ter pogledal doli proti Soči, zapazil je lahko, da ima bližnji brodnik pri Soči nocoj dosti dela in gotovo tudi zaslužka. Danes ni konca ne kraja s prevažanjem; komaj je prepeljal na desni breg jeden voz, ga že čakata dva druga na levem bregu, a ko je ta dva prepeljal, glej nabralo se jih je spet druzih pričakevaje odrešenja, tako, da ubogi naš brodnik zadnji večer leta res ima manj počitka, kakor Karon v Hadu. Prebrodivši Sočo in naši potniki zasedejo spet elegantne vozove z dvema konjema in zavivši se dobro v kosmate suknje, zdrdrajo po cesti na Ločnik. Videvši jih, bi vsakdo vprašal: Kam pa se peljejo črni kosmači v tej zimi tako kasno?

Kdor je pa bil po teh krajih, ve, da od tod se kmalo pride v Ločnik, potem pa, no dotaknivši se Moše ob desni, pripelje cesta skozi Slorenc pri Moši, od tod se ne pomudi dosti do Koprive. In prav na to stran jo vdarijo naši kasni popotniki, a ne da bi ostali v Koprivi, kam bi pa tudi spravila Kopriva toliko konj in gospode. Onkraj Koprive, kjer se jamejo prijazni vinski griči iz nižave polagoma vzdigovati, stoji še zdaj grad, okoli nekaj hiš, pravi se temu kraju Spesa. Semkaj se naši ponočnjaki zapeljejo eden za drugim, dokler se vrata črnemu gradu ne zalopnejo. Živa duša na svetu bi jih tu noter ne iskala.

Poldrugo uro potem videla se je visoka postava, v črn plašč zavita, s tehtnimi koraki premerjati cesto pred gradom z enega konca na druzega. Ako smemo soditi, nekoga čaka in ker čakanje v zimskem mrazu ni kaj prijetno opravilo, je tak človek izpostavljen skušnjavi proti tisti kreposti, ktero imenujemu potrpežljivost. In da se naša črna dolgost v tej čednosti, kakor pravijo, heroično ne odlikuje, kaže s tem, da od časa do časa prav krepko z nogo ob zemljo butne, potem pa naenkrat postoji in jame precej glasno mrmrati in preklinjati.

„Ti suha čeljust ti! Petkov koren ti! Kteri zlodji so te pa privezali, da te tako dolgo ni! In jaz te moram že celo uro čakati tu v mrazu, v snegu! Da bi se ti vendar tvoje ostrogo nogi prirastle! Pokveka ti, mono primoraš tu čakati in zmrzovati! Vse je že pripravljeno za tvoj sprejem, šleva! Zakaj se kujaš? Ha, ha! Lep začetek, lepo priporočilo! Čakaj, pridi le, primem te za čeljust in te butnem ob to zidovje, da se ti črepinja razsuje, tvoja kobila pa razleti na dve sto dvaindvajset kosov! In častitljivi bratje tu noter čakajo na tvojo milost!“

In spet butne črna dolgost ob tla, potem od same jeze obmolkne in začne z zobmi škripati. Kar glej, od Koprive sem zasliši se konjski ropot.

„Tu je!“ vsklikne naša dolgost pred gradom. Potem pa spet nategne ušesa, da bi se še bolje prepričal.

„Glej ga no, kako polagoma kopita, kakor da bi šel po smrt. Znabiti mrha že štiri tedne ni ovsa dobila. Toda čuj! Top, top, top! Top, top, top! Kje je pa četrti top! Je li četrto kopito pustila v Ločniku? Ha, ha, zdaj še le vem, zgubila je eno podkev! Ti uboga reva! No, no, zdaj pa hočem tu, prav tu počakati vaše veličanstvo!“

In razkorači se sredi ceste pred vhodnimi vrati z obrazom proti dohajajočemu.

„Dobro priklampal, grof Takovec!“ s temi besedami sprejme črna visokost našega jezdeca. „Zdaj pa le z menoj skozi Sijonska vrata, da vas vpeljem v nebeško kraljestvo. Vaša gospa suhljad pa lahko ostane tu zunaj. Saj tako že ne more zmrzniti, ker je ni drugega ko kost in koža.“

Ničesa, še „dober večer“ ne odgovori Takovec, sam bled strah ga je; ampak čeloma poskočivši raz kobilske tovaršice, da ostroge glasno zarožljajo, molčeč, kakor jagnje, koraka skozi vrata za črnim voditeljem; kobilska koščenost pa res ostane pred gradom.

„Le za menoj, skozi temo do luči“, glasi se voditeljevo povelje, ko jeden za drugim korakata po dolgem hodniku; potem zasučeta na desno, spet na levo, pa nekaj stopnic doli, pa zopet gori, slednjič konec ozkega hodnika butne črna visokost z nogo v železna vrata, ki se koj odpro. Sem notri pokaže jezdecu. Za vstopivšim se vrata koj zapro. Tu ne vidi druzega, kakor mizo nasproti vhodnim vratom; pogrnjena je s črnim prtom, na nji leži sv. pismo, ki začenja s prvim poglavjem evangelija po sv. Janezu; na obeh straneh sv. pisma stojita dva svečnika z brlečimi svečami iz rumenega voska.

Grof Takovec, sem noter pahnen, ne vidi nič, ne sliši nič, ampak obstoji za vrati, kamor ga je črna oblast voditeljeva pahnila. Kaj bo pa to? Čakaj, ljubi Takovec. Ko nekaj časa tu stoji, odpro se spet železna vrata za njim in vstopita v belo-črno haljo zavita moža, molče lotita se ubogo suhoto Takovsko sleči. Se srajce mu no pustita in svitec. Nazega pa stlačita v nekako pisano norčavo obleko, ki se neokretnih udov medlo — koščonega jezdeca kaj tesno oklene, da bi lahko bobnal po njem; od strani pa je tako preluknjena, da mu je videti levo ledje; tudi desno koleno mora nago kazati. Na noge mu natakneta krevse. Pobereta mu klobuk in nož, kterega je Takovec vedno pri sebi imel, tudi žepe mu otreseta, ko bi morda imel kaj okrogle kovine, in res se mu iz hlačnika zatakljata dvajsetica in dva začrnena peneza nobeno veljave. To je bila gotovina uboge reve! Tako opravljenemu oči zavežeta, ter ga peljeta skozi železna vrata v drugo sobo, kabinetu podobno. Zažuga se mu, da si ne sme odvezati oči, dokler ne bo slišal treh močnih vdarcev. Spet ga pustita samega koprneti. Slednjič zaslišijo se trije vdarci in Takovec si vrže z oči obvezo.

Ko spregleda, znajde se v prostorni dvorani, ki je vsa v črno oblečena. Ob stenah okoli in okoli bere Takovec z velikimi belimi črkami: Ako si hinavec, vse skrivnosti srca se ti bodo brale. — Ako te groza obhaja, vstavi se ... Morda se bodo zahtevale od tebe velike žrtve, celo življenje samo: obljubiš vse to dopolniti? itd. itd. Potem se mu približa v rudeči opravi oblastno stopaje mož, po vsem obrazu črno zaraščen, ter mu izroči črno obrobljen papir, na kterem bere Takovec zapisana ta tri vprašanja:

I. Ktere dolžnosti imamo do boga?

II. Ktere dolžnosti imamo do drugih ljudi?

III. Ktere do samih sebe? [4]

Takovec mora k mizi sesti in na vprašanja pismeno odgovoriti. Odgovori jih pa tako-le:

ad I. pustiti ga v miru in ne nadlegovati ga s prošnjami;

ad II. upnikom dolgove plačati;

ad III. pred vsem drugim za-se samega skrbeti.

Zdaj stopi k mizi omenjeni rudeči brat ter natakne na meč pisano modrost takovske koščenosti in jo nese iz črnega kabineta.

Toda kmalo se vrne in revežu z nova oči zaveže, vrže mu okoli vratu vrv, ter ga kakor medveda pelje s saboj. Po dolgem tavanji privede ga do visocih vrat, nad kterimi se bere zapisano: „Summo Architecto Sacrum“ (Najvišemu Zidarju posvečeno).

Na povelje rudečega voditelja potrka Takovec na vrata. Od znotraj se zasliši gibanje in govorjenje, toda le maloktera beseda se razločno sliši. Za nekaj časa odpro se visoka vrata in rudeč brat stopi s svojim medvedom v svetišče, kjer se v modrem blesku vse odseva, kakor bi kdo prišel v samo nebo. Le-tu ubogega takovskega medveda postavijo med dva stebra. Tedaj mu rudečnik nastavi ost (bodež) svojega meča na srce in s tem se prične izpraševanje.

častitljivi brat z dolgo brado, kteremu se, kakor se vidi, vsi prav spoštljivo poklanjajo in se po visokem sedeži v družbi odlikuje, natakne mogočno naočnike na častitljiv nos ter počasno in slovesno vpraša:

„Kaj čutite? kaj vidite?“

Takovec: „Vidim ne ničesar, pač pa čutim bodež nekega orožja.“

Častitljivi: „Prevdarite dobro, kar mislite storiti. Strašno boste skušeni. Ste li dovolj pogumni, da prenesete vse nevarnosti, ktere vas znajo zadeti?“

Takovec: „Da, gospod.“

„Ako je tako“, odgovarja Častitljivi, „toraj jaz nisem več za vas odgovoren. Brat rudečnik, tirajte tega grešnika ven iz svetišča in peljite ga tje, koder mora hoditi vsakdo, ki želi poznati naše skrivnosti.“

In takoj toraj vede rudečnik Takovca spet iz svetišča v drugo bližnjo dvorano. Tod ga toliko časa sučejo in vrte, da se mu jame v glavi mešati, da že ne ve, kod hodi in kje je. Tako zmešanega ga spet v svetišče privede, da nič ne ve kdaj.

Tukaj zagledaš veliko papirnato ploščad, ktero nekteri „bratje“ po konci drže. Tedaj vpraša rudečnik Častitljivega:

„Kaj počnemo z grešnikom?“

„Peljite ga v jamo“, glasi se kratki govor častitljivega brata.

Rečeno storjeno; dva brata zgrabita takovsko dolgo koščenost in jo telebita z vso močjo v papirnato ploščad, ktera se pretrga, tako da Takovec smukne skozi papirnata vrata, ktera si sam z glavo prevrta, kakor pšeničen snop. Na drugi strani že stojita pripravljena druga „brata“ junaka, ki med svoje roke vlovita arlekinsko koščenost. Ta hip se zasliši zapiranje vrat in vrtenje ključa in ošemljen Takovec res misli, da je v jamo zaprt. Kar h krati vse potihne, da bi se še miš slišala. Za nekaj časa potem častitljivi brat mogočno kihne in s kladvom močno vdari, da se vse okoli strese. Potem pa začne tako-le moliti:

„Veliki Zidar vesrnira, ki se na nebu in zemlji razodevaš in na solnci kraljujoč vse razsvetljuješ in ogrevaš, ki si tako modro sezidal to zemljo in sam sebe v njo vklenil tako, da v nji živiš in dihaš in se giblješ, a tudi vse drugo živiš in navdihuješ in giblješ. Tvoj večni duh vzbudil se je v bratih napolnenih s tvojim ognjem, da posnemaje tebe, ki si čista ljubezen, ti sezidajo svetišče ljubezni, bratoljubja in enakosti med vsemi ljudmi! Glej, visoki Zidar, na svojega hlapca Takovca in sprejmi ga med svoje posvečence, naredi ga močnega zidarja, ki bo znal vkretno kladvo vihteti tebi v čast, nam v tolažbo, nasprotnikom pa v pogubo!“

Zdaj posedejo ubozega Takovca, ki od samega strahu ne ve, ali je med živimi ali mrtvimi, na ostnat stol in ga vprašajo, ali resno misli storiti prevažni korak. In kraljevo Veličanstvo takovsko s prestola odgovori:

„Da.“

Častitljivi brat pa začne ga z resnim glasom podučevati o dolžnostih, ktere imajo bratje prostozidarski, prva med vsemi je pa, skrivnosti prostozidarstva tajiti.

„Poživljam vas, pri vaši časti, je vaša beseda odkritosrčna?“

„Da“, odgovarja jecljajo takovstvo.

Zdaj peljejo ubogaga mučenika pred altar, kjer mu ponudijo piti iz kozarca z dvema čašama.

„Ako ne srovorite odkritosrčno“, žuga mu častitljivi brat, „ta sladka pijača spremeni naj se vam v strup.“

Zdaj dajo slepemu Takovcu iz ene čase piti čiste vode, potem pa hitro obrnivši kozarec mu iz druge čaše vlijo v grlo grenko tekočino, da se ubogi revež šobi, da je strašno.

Zdaj pa hitro prestopi častitljivi brat in udarši zopet s kladvom zarenči:

„Oho, kaj pa to? Kako ste se h krati predrugačili. Da se ni vam sladka pijača ostrupenela?! Proč z grešnikom!“

Rudeči brat zopet prime za vrv in ga vleče zopet med ona dva stebra, kjer je že pred stal. Zdaj pa mu zopet žuga častitljivi: „Ako nas mislite slepiti, nam ne uidete, bolje je potem, da koj odstopite, še je čas; ako zvemo, da ste nam nezvesti, gorje vam, nikdar več ne boste videli belega dne.“

„Ponižno pokorščino obljubim vam do zadnjega diha“, zagotovlja Takovec s tresočim se glasom.

„Toraj naj se grešnik drugi skušnji podvrže“, zaukaže častljivi brat.

Rudeči brat pelje Takovca, kteremu so oči še vedno zavezane, trikrat po svetišči okrog. Tla, po kterih mu je hoditi, zložene so iz plošč, ki se po podstavljenih kolescih pod nogami premikajo; potem mora stopati po podeh, ki se gibljejo kakor gugalnica; komaj stopi na prvega, se mu že spodmakne in prestopivši na druzega, se mu tudi tu zguga spod nog, tako, da ubogi Takovec z enega na druzega in tretjega itd. lovi, in zdi se, da niže in niže pada globoko dol v brezno. Ko je prišel do dna, tedaj mora zopet gor po „neskončni lestvi“. Ubogi takovski koračnik stopa in stopa s stopnice na stopnico više in više, tako dolgo, da misli že skoraj stopiti v nebesa, a ne ve uboga reva, da njegova „lestva“ ima le tri stopnice, ktere „bratje“ stopajočemu urno premikajo in podstavljajo. Na zadnje, ko dospe do neskončne visočine, da se mu v glavi že vrti, vele mu vreči se dol. In uboga koščenost pade cele tri čevlje globoko! [5] Med tem pa, ko pada, zasliši se grozen piš in šum, kakor bi najhujša burja razsajala in grmelo in treskalo in toča padala, otročje vekanje in vriš, kakor bi vse hudiče iz pekla spustil. Takovcu malo da ne otrpnejo vsi udje. Drugič se ponavlja isto potovanje. In tretjič gonijo ubogega arlekina po poti trpljenja in skušnje, da ga pripeljejo v vice. Ker res, komaj se je koščena dolgost zopet sklučila na noge, že začne rudeči brat kričati:

„Skozi ogenj, grešnik, skozi ogenj, da boš popolnoma očiščen!“

Častitljivi brat sede na visok prestol in med tem, ko mora Takovec po stopnicah h kraljujočemu na prestolu, zažgo mu ob straneh kemičen ogenj, da je ves od zublja obdan. In tako pride iz vic očiščen do samih nebes, kjer častljivo veličanstvo zidarsko stoluje.

Toda s tem ni še konec komedije, še ena ga čaka, trda, ker ni še tako čist in svet, da bi mogel biti sprejet v nebeško kraljestvo.

Zopet ga ogovori častitljivi brat:

„Očiščeni ste z zemljo, vodo in ognjem. Priznavam sicer vaš pogum, toda pazite, da ga ne zgubite, ker čakajo vas še hude skušnje. Družba, v ktero želite stopiti, zahtevala bo morda od vas, da morate za-njo kri preliti do zadnje kapljice; ste pripravljeni za kaj takega?“

„Sem pripravljen, da“, pritrjuje suha koščenost saj tako, misli si, nimam deset celih kapljic krvi pod suho kožo.

„Toda mi se moramo takoj prepričati, ali je resna vaša obljuba. Dovolite, da vam koj zdaj puščamo?“ vpraša častitljivi brat.

„Da“, se trese takovska dolgost.

Zdaj ga z neko ostrino malo za pest zbodejo in mu, kakor bi res kri iz rane tekla, roko takoj ovežejo. Potem mu na prsi pritisnejo prostozidarsko znamenje, namreč čop ravnokar upihnene še gorke svečo. Slednjič vprašajo upehano koščenost, kaj misli podariti potrebnim v podporo.

„Dve petici imam doma še shranjeni“, glasi se odgovor Takovčev.

Častitljivi brat zelo pohvali njegovo stanovitnost in pogum, dotem pa veli bratu obredniku, naj ga slovesno sprejme v bratovsko družbo. Ta pa mu komandira tri korake, in s tem je Takovca pobratil s prostimi zidarji.

Takovec stoji zdaj pred altarjem, ki se imenuje altar priseg. Ko poklekne, pristopi k njemu brat obrednik in mu levo ledje dotakne z iglo kompasovo. Na altarji jo odprto sv. pismo, na njem ognjevit meč.

„Na noge, bratje“, zakliče častitljivi brat, „novinec ima narediti strašno prisego.“ Vsi vstanejo in potegnejo sablje. Takovec pa s tresočim glasom govori:

„V imenu najvišega mojstra zidarskega prisežem, da ne bom nikdar ovadil skrivnosti, znamenj, dotikanj, ne besed, ne naukov in ne običajev prostozidarskih in da bom o vsem tem večno molčal. Obljubim in prisežem Bogu, da ga no bom nikdar izdal ne s pisanjem, ne z znamenji, ne z besedami in kretanjem; da ne bom prijavil nikdar besedo o vsem tem, kar se mi je do zdaj izročilo in kar mi bo v prihodnje izročeno. Ako pa ne bora držal svoje obljube, naj se me tako-le kaznuje: naj se mi žgo ustnice z gorečim železom, naj se mi roka razreže, jezik naj se mi izdere, vrat prereže; moje truplo pa naj bo v tempeljnu obešeno, med tem ko se sprejema v družbo nov brat, v kazen meni, v strah vsem drugim; potem pa naj se sežge in pepel vrže po vetru, da ne bo več sledu po mojem izdajstvu. Tako mi pomagaj Bog in njegov sveti evangelij. Amen.“

Po tej prisegi peljejo novega brata spet med ona dva stebra, kjer je že dvakrat stal. Vsi bratje ga obdajo, potegnejo sablje in jih vanj obrnejo, tako, da se iz takovske telesnosti krog in krog žarki razsipljejo, kakor od solnca. Brat obrednik stopi k njemu, kakor bi mu hotel odvezati oči, drug pa postavi mu tik pod nos luč in užigljivega prahu.

„Menite, da jo vreden biti sprejet v našo družbo“, vpraša častitljivi brata nadzornika.

Odgovor: „Da.“

Častitljivi: „Česa iščete zanj?“

Nadzornik: „Luči.“

Častitljivi: „Bodi luč!“ In trikrat s kladvom močno udari. Pri tretjem udarci mu pade vezilo z oči, pri tej priči se tudi prah vname in spregledavši druzega ne vidi, kakor ogenj in luč. Še le ko ta ugasne vidi sablje v se obrnjene. Sedaj pa vsi iz enega grla kriče: „Bog kaznuj izdajalca!“

„Ne bojte se teh bodal, ona žugajo le izdajalcem. Ako bodete zvesti naši družbi, kakor po pravici upamo, ta bodala vas bodo vedno branila. Ako jo bodete pa izdali, ne najdete na celem svetu kota, kjer bi bili varni pred tem maščevalnim orožjem.“

Spet peljejo Takovca pred altar; le-tu poklekne. Zdaj vzame častitljivi brat ognjen meč z altarja in mu z bodožem dotakne glavo in govori:

„V imenu velikega Zidarja neba in zemlje in vsled oblasti, ki mi je dana, naredim vas za prostozidarskega učenca in uda te častite lože.“

Potem ga vzdigne, opaše ga z belo kožo, da mu bele rokovice, ktere bo moral vsikdar v loži nositi v znamenje nedolžnosti; druge pa mu podari, naj jih da ali svoji ženi. ali pa kaki drugi ženski, ktero bolj ljubi.

Razloživši mu nektera znamenja prostozidarska in druge skrivnosti, ga trikrat poljubi.

„Živio novi učenec in brat!“ zagromi po vsi loži.

Takovec pa sleče arlekinsko upravo in spet svojo obleče; odkažejo mu potem sedež med drugimi brati.

To je konec komedije.

V bližnji Koprivi bije že enajsta ura pred polnočjo, a v našo družbo se glas Koprivske ure ne sliši, ker njih svetišče je prav notri v sredi Speškega gradu. Tu je brat Kazanovski, ko je pa po svojih apostoljskih potovanjih iz Trsta prišel na Gorico in povabljen bil od grofa Speškega, izbral začasno zbirališče, kamor je od časa do časa sklical svoje brate. Kraj prevažnih, se ve da, tajnih posvetovanj, je bil ta, in le tisti, ki so bili po prepisanih obredih sprejeti v častno družbo, kakor grof Takovec nocoj, smel je sesti na tem posvečenem kraji; tako je tudi brat Takovec nocoj dobil sedež, enega zadnjih se ve da; vendar pa se je dalo tudi na tem po tolikih tako različnih komedijah dobro sedeti in odpočiti.

Radovedno Takovec ušesa nategne, tudi usta široko odpre (olike se ni nikdar učil Takovec), da bi, kakor se novincu spodobi, marljivo vsprejel nauke častitljivega brata, ki je ravno sedel na nekaj vzvišen stol pred družbo častitih bratov v polukrogu ga obdajajočih. Začne s tehtnim, posamno besede povdarjajočim glasom, vendar pa jasno in lahkobno, ker znači, da brat Kazanovski je že izurjen učenik in nikakor danes prvikrat ne razlaga svojega predmeta; tako-le toraj:

„Častiti bratje! Najviši Zidar zbral nas je za svoje učence. Poslal nas je med svet: Pojdite po zemlji in oznanujte kraljestvo ljubezni in bratimstva. Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v bogu. Toda veste, častiti bratje, kaj ljudi in narode najbolj razsebe loči, da se črte in ne morejo v ljubezni objeti se? Stari dogmatizem, ki je najbolj okamenel v rimski cerkvi. Ta tlači človeka v prah pred bogom neskončnega veličanstva, kteri ima v svoji oblasti življenje in smrt, nebesa in pekel; po tem takem je med bogom in človekom neskončen razloček, in le s strahom in trepetom zamore človek stati pred takim bogom. A ta rimski dogmatizem je še tesnejše človeka vklenil v železje. Prenesel je oblast neskončnega boga na ljudi, na papeža, na kralje in vladarje, ktere je narodom proglasil za namestnike božje in tako vzvišene nad vse človeštvo, da niso nikomur za svoje delovanje odgovorni. Od tod izvira oni znani rek, ki bo večno sramotil človeški rod: Prima sedes a nemine judicatur. Ta rimski dogmatizem je dalje proglasil nerazvezljivost zakona, in tako breštevilnim zakouskim naložil nestrpljivi jarem, kterega se človek ne more otresti kakor le s smrtjo. Prepovedana in grešna je ljubezen, ki se mu v srci rodi do druge osebe, in tako se najčistejši, najblažji naravni čut, čut ljubezni, neusmiljeno zaduši. Ali kaj bom govoril! Med tem ko druge vere proglašajo toleranco vsem drugovercem, rimski dogmatizem sam trdi, da je resnica le ena, in ta da je pri Rimcih, pri papeži, in drugoverci, da so vsi učenci laži; le v rimski veri da se človek zveliča, v druzih pa pogubi. Toda zadosti o tem; vse to vam je predobro znano, častiti bratje. Mi moramo skrbeti, da se ta do zdaj nerazrušljivi zid ločitve podkoplje in ruši, zid pravim, rimskega dogmatizma poslopje, ki na njem sloni. Toda vprašali bote, častiti bratje, kako se to najbržo in gotovejše doseže. Ni nam treba dolgo iskati ključa tej skrivnosti; ponudi nam ga sam evangelij; tu nekje beremo: luč je prišla na svet, pa ljudje so bolj ljubili temo kot luč, ker so bila njihova dela slaba. Vsakdo, ki slabo dela, črti luč.

Častiti bratje, veste, da luč v evangeliju nič drugega ne pomeni, kakor kar mi pravimo rimski dogmatizem. Kaj nam je toraj storiti? Jasno, ko bela luč: ker so bila njihova dela slaba: delujmo toraj, da bodo ljudje slabo živeli, potem se sam ob sebi razkadi rimski dogmatizem, ali kakor pravijo, rimska vera. Toda velike previdnosti je treba v tem človekoljubnem, napredovalnem poslu, častiti bratje. Pred vsem je naša dolžnost hvaliti in priporočati naše častito društvo kot človekoljubno in napredovalno, čigar udje so bratje, vsi enaki med seboj! Učiti, da prostozidar je državljan po vsem svetu, povsod najde bratov, ki ga gostoljubno sprejmo, da se le razodene in pozna skrivnostna znamenja častite naše družbe. In ker je človek od narave radoveden, govorimo, da, govorimo večkrat o veliki skrivnosti, ktero družba hrani, ki se pa ne razodene nego samim prostozidarjem. Proti vsem bodimo vljudni, zgovorni, postrežljivi, da nikogar neprevidno od sebe ne odvrnemo. Ljudi pa, s kterimi občujemo, pred vsem dobro opazujmo ter spoznavši jih, na svojo stran zvabimo. Zadenemo na oblizne ljudi, ki radi dobro jedo in pijo, prav, vabimo jih na pojedino, ter postrežimo jim s tolstimi kosi, z ognjevitim vinom, kar vzbudi mesenost in srce ogreje, tako, da se neprevidno izdajo in v našo prijateljstvo zapletejo. Drug udan je igri; toraj se mu da igrati s kakim izurjenem igralcem: ko dosti zaigra, se mu še upa, dokler se ga ne spravi v največo zadrego; tedaj se tirja, naj takoj plača, ako ne, se mu žuga s tožbo. Ko je na tak način njegovo dobro ime v nevarnost prišlo, priskoči mu na pomoč angelj rešitelj; odpusti se mu, kar je zaigral, poduči se ga o njegovi lahkomiselnosti, kako nevarna da je igra, kako žalostni njeni nasledki, od tedaj se mu je vedno na strani kot dober svetovalec, in bolj in bolj se ga na-se naveže in naredi se ž njim karkoli se hoče. Drugi se speljejo, da kaj neumnega ali nepostavnega učinijo; takrat se zalezujejo, da se jih, ako mogoče, v dejanji zasači; tu se jim razloži, koliko nevšečnosti bi se jim lahko prizadelo, a zdaj se jim velikodušno odpusti in se jih tako k hvaležnosti zaveže. Mladeniči so nagnjeni posebno k mesenosti, toraj mora biti naša skrb v nedolžnih vzbuditi ogenj strasti ter jih seznaniti z onimi zavodi, ktere tesnosrčni imenujejo hiše nesramnosti. Rokodelce in obrtnike najlaglje pridobimo, da jim obetamo velikega zaslužka in podpore. Naša pozornost bodi pa posebno obrnjena na gospodarje, ktere skušajmo zvabiti iz družine v gostilne, v bralna društva, v gledališča in k drugim zabavam, da se bodo učili tako zanemarjati svoje družinske dolžnosti, zapravljati, igrati; tako se bo rušila počasi družinska vez in od tod smemo upati najhujši udarec družinskemu in državnemu redu. Sploh ne bojmo se nobenih stroškov, da osnujemo povsod različna društva in zavode z raznimi imeni in navidezno blazimi smotri, da le razširjamo po zemlji kraljestvo ljubezni, bratimstva, svobode. Nikdo, nikdo nima biti izključen iz našega kroga. Tudi verni in pobožni kristjani ne. Da te zadobimo, bodimo pred vsem previdni. Govorimo vedno spoštljivo o njihovi veri, zagotovljajmo, da prostozidarstvo ni veri sovražno, marveč jo spoštuje. Tudi o Kristusu govorimo dostojno kot o pravem blagem človekoljubu, kterega so zavidni farizeji v smrt obsodili. Povdarjajmo, da njegova vera je pred vsem vera ljubezni, da po evangeliju je Bog oče vsem ljudem, ki ne kaznuje, ampak le dobrote vsem enako skazuje. Tako bodo začeli verske resnice zanemarjati in bistvo krščanstva stavljati le v ljubezen in v kratkem imeli bomo iz tesnosrčnih papistov najgorečniše zaveznike prostozidarstva. A tudi pobožni bodimo, ako treba. Pravi prostozidar naj se ne sramuje javno prejemati zakramentov ali v cerkvi moliti. Najlepšo priložnost pa za vspešno delovanje dajo večkrat bratovščine kteresikoli; goreč prostozidar se vpiše v bratovščino, skuša se odlikovati po pobožnosti in gorečnosti, dokler ni izbran za glavarja ali voditelja; ko je natanko spoznal posamne sonde, njihove lastnosti in slabosti, tedaj začne nanje vplivati pobožnim besedam pridevajoč dvoumne, ktere le tisti razumejo, ki so za kaj takega dovzetni. In tako si počasi vzgoji najvstrajniših, odličniših učencev, ki so tem nevarniši drugim, čim bolje so se navadili svoje skrivne smotre prikrivati z zagrinjalom pobožnosti. [6] In tako tedaj, častiti bratje, sklepam svoj govor in o tem tudi leto. Ne zabimo nikdar, kar smo slovesno prisegli, bodimo pripravni se žrtvovati za ideale, kterim smo se posvetili. Najviši Zidar pa, čegar sozidarji smo, blagoslovi in pospešuj naš trud in razširi od vzhoda do zahoda, kraljestvo ljubezni in bratimstva.“

Ko izgovori zadnje besede, se ura na zidu spoteče in bije polnoči. Pri tej priči začne po svetišči bliskati, odseva se ogenj v raznih barvah, strele švigajo na vso strani in grmi, kakor kedar se bliža huda ura. Znad stropa pa zaslišijo se grozeče besede: Bliža se sodba. Kdor ni čist, zapusti naj ta sveti kraj, da ga ne bo konec. In spet zagrmi, da se streso ves prostor, kakor da bi se imel zdajci strop vsuti. Častiti bratje se vsi vzdignejo od svojih sedežev in se spravijo skozi vrata ven, brat Takovec eden med prvimi; le pet jih ostane še noter; vrata se zaloputnejo.

X.
Kako se muhe v mrežo lovijo.
[uredi]

Debeli četrtek je po vsem svetu dobro znan, posebno pa Goričanom, kteri se sploh prav radi spominjajo takih godov in praznikov, ko že starodavna šega veli za želodec in kar njemu dopade, kaj več poskrbeti. Tudi letos bi smel človek iz raznih znamenj sklepati, da Goričani so predpustnemu četrtku niso izneverili: štacune po mestu so se popoludne skoro vse pozaprle, in tudi tiste, ki so še odprte, so brez kupčevalcev; vse po mestu nekako leno in brezskrbno pohaja, kakor ima človek navado potem, ko je dobro obedoval in si je v svesti, da tudi večerja ne bo medla, še manj pa suha.

Na tržišči pred nunsko cerkvijo sploh nikdar ne vidiš dosti ljudi, ako ne morda ravno takrat, Ko zahajajo v cerkev k maši ali večernicam, ali pa, ko se deklice s knjigami in drugimi učili v torbici zjutraj in popoludne živo čvrčaje zbirajo v šolo k nunam ali pa se po šoli gnjetejo skozi velika vrata ven. Danes pa, ker popoludne ni šole, že dve uri ni tu videti živega krsta. Ravno je v bližnji veliki cerkvi ura odbila tri, kar se na desni proti cerkvi odpro vrata one hiše, v kteri že od davnih časov stanuje nunski spovednik. Iz vrat na tržič stopita dva gospoda, duhoven v črnem talarji: kdor ga je le enkrat videl, spozna ga lahko za gospoda Poljanca, ki je že štiri mesece od tega nastopil novo službo pri nunah. Drugi gospod, lep in postaven, je posveten, malo zarudel, in še le, ko se sredi tržišča pred cerkvijo odkrije, izda ga visoko čelo in kodrasti lasje za Vekoslava. Počasi hodeč obrneta se naša znanca dol proti magistratni ulici.

„Tu toraj, Vekoslav, je moj novi dom, kjer se upam odpočiti in najti miru; druzega mesta si ne želim, da bi tudi Bogu dopalo, da tu sklenem svoje življenje“, spregovori Poljanec.

„Življenja hrup bil vam je vedno zoprn, vedno ste se radi zatekali iz mesta v tiho naravo na deželi. O da bi meni dano bilo daleč daleč od duhomorne enoličnosti mestne mirno vživati in občudovati življenje narave, ki se vedno pomlaja in vsako leto prevstvarja. Toda bojim se, da skoraj so prešli srečni časi, ker majati so se začeli stebri blagostanja, vera in cerkev se zaničujeti, posestvo zgublja stalnost, zatoraj gineva ljubezen do domovine in domačega ognjišča, povsod breznačehiost, negotovost, še sami oni, ki vse prevstvarjajo, ne vedo, kako bo, kedaj ima biti tolikim prenaredbam konec, res, splošna zmešnjava!“

„In kaj pravijo v Rimu k tem homatijam?“ vpraša Poljanec.

„V Rimu smatrajo cesarjeve prenaredbe kot vojsko proti katoliški cerkvi, proti krščanstvu samemu in onemu redu, kterega je po več ko tisočletnem delovanji vtemeljila v Evropi Kristusova vera Sem se prišteva posebno preziranje one razlike stanov, ktera je naravna, a tudi od krščanstva potrjena, ker ni bilo in ne bo, ker ne more biti, da bi vsi ljudje v družbi enaki bili. saj ravno na tej razliki sloni človeško društvo. Zatoraj se obsoja brezobzirno ravnanje s plemstvom in zatiranje vseh podedovanih najsvetejših pravic; le zlorabi onih pravic naj bi se v okom prišlo s tem, da bi se počasi plemstvo prevstrojilo, da kar se tu odvzame, se tam doda. A zopet na drugi strani se od res preveč zatiranega zemljaka in nižih stanov prehitro odvzame jarem in podeli se jim brezkrajna prostost; ker je niso vajeni, je ne bodo znali ceniti, ampak jo zlorabili v svojo lastno pogubo, tako, da bodo v kratkem sužnji ne grofov, ampak brezvestnih oderuhov, kapitalistov in tovarnarjev. Sveta cerkev je oproščala človeštvo od jarma robstva več stoletij in stvarila je stalno delo, a cesar misli, da bo svet prerodil in vstanovil novi red z enim ediktom. Boje se za cerkev v Avstriji, ker kakor se ve iz najzanesljivejših virov, se na Dunaji nič manj ne namerava, kakor odtrgati Avstrijo od Rima. In resnično, vse najnovejše vesti razodevajo dovolj jasno take nemire. Strune med Rimom in Avstrijo so zelo napete. Zatoraj pa se v Rimu govori, da misli narediti papež prevažen korak, namreč iz Rima sam priti na Dunaj s cesarjem se pogovarjat. To se ve, da je za sv. očeta veliko ponižanje, ali vedeli naj bi njegovi nasprotniki, da mu je le za sveto stvar, za svobodo cerkve, a ne za lasten dobiček. Sicer pa se temu potovanju na Dunaj protivijo kardinali in Rimljani, sam papež sili na to; težko, da se bo dal pregovoriti.“

„Po tem takem“, pravi Poljanec, „bi nas znala doleteti še sreča videti sv. očeta pri nas v Gorici. O kako srečnega bi se čutil tedaj naš blagi nadškof. Sem slišal, da ga sv. oče zelo čislajo.“

„Da, povsem se odobruje v Rimu njegovo možato postopanje. Kako srčno bi objeli sv. oče hrabrega boritelja“, odgovarja Vekoslav.

„A ne tako na Dunaji“, pravi Poljanec. „V imenu cesarjevem, pravijo, da so mu poslali zadnji opomin in postavili prihodnjo nedeljo kot zadnji dan, da se v vsem podvrže cesarjevim ukazom in razglasi v svoji nadškofiji „Toleranzedikt“; ako ne, se mu odtegnejo dohodki in se ima prisiliti, da se odpove škofijskemu sedežu.

„In kaj misli nadškof storiti?“ vpraša Vekoslav.

„Kar do zdaj“, odgovarja Poljanec, „stati in pasti za svobodo svojih vernikov, kakor dober pastir, a zapustiti nikakor ne svoje čede ali odpovedati se dostojanstvu, ktero mu jo od Boga podeljeno po rimskem papežu; le tega sodbi se podvrže.“

„Junaško, hrabro“, dostavi Vekoslav.

V tem pogovoru sta prekoračila nunske ulice, prišla do magistratnih ulic ter zavila jo na desno po ozki ulici, po kteri prideta pod lopo, ki se še danes imenuje Kdlingov prehod. Tu bila je že takrat, kakor se dandanes vidi, podoba Matere Božje, poleti in pozimi s svežimi cveticami klučana, in noč in dan gorela je pred njo luč. Vsako uro skoraj videli so se tu pobožni, ki so kleče molili pred milostno podobo Marijino; tudi Vekoslavu ni bila neznana in vsakokrat, ko je tu mimo šel, obdajal ga je svet strah in sladil mu srce z blagimi spomini; saj je tu, ko je še v šolo hodil, večkrat prepeval in molil. Tudi zdaj ni mogel mimo, da ne bi se nizko poklonil in pozdravil častite podobe.

„Gospod Poljanec“, spregovori spet Vekoslav, ko iz Edlingovega prehoda prideta v mesniške ulice, „ali ne veste, nocoj sem povabljen k „Odkritosrčnosti“, kjer ima biti velika slavnost; grof Gvidon mi je trikrat zažugal, da moram vsekako priti, tudi da se imajo nocoj važne reči razpravljati; pričakujejo se vsi žlahtniki in veljaki z dežele.“

„Bodo pa že spet zvonec nosili tujci. Vsekako čudno in sumljivo se mi zdi to gibanje po Gorici in deželi, ni skoraj dne, da ne bi bila tu ali tam kaka veselica ali ples ali druga zabava; se že kaj izmislijo, da ljudi motijo. Toda mislim, da tako prazničenje in pohajanje nikomur ne hasne. Saj vidim nektere z dežele, da so po cele tedne v mestu. Kam pridemo, ako se bo tako zapravljalo in pa ob enem zanemarjalo doma gospodarstvo in delo?“ vpraša nevoljno Poljanec.

„Toliko rajši obiščem to zabavo“, pravi Vekoslav, „mika me do dobrega spoznati te ljudi, da bom bolje vedel, kako ž njimi občevati.“

„Skušajte vse; kar je pravo, obdržite“, dostavi Poljanec.

Ko prideta do srede mesniških ulic, postojita pred dvonadstropno hišo, ki je bila prav čedno zidana in rudeče pobarvana; iz vsega dalo se je soditi, da mora biti ena najnovejših v Gorici. Nad uhodnimi velikimi vrati bilo je zapisano z velikimi črkami v nemškem jeziku: „Zur Preimuthigkeit“, poleg pa v italijanskem: „Alta sincerita“. Zgodovinski viri iz časa Jožefa II. pričajo, da pod tem imenom je bila v Gorici osnovana prostozidarska loža. Tudi Osseg med drugimi ložami, ki so tedaj bile v Avstriji, omenja ložo v Gorici: „Zur Preimuthigkeit“. [7] Pa se ve da, kdo v Gorici je tedaj o tem kaj vedel? Gostilna pri „Odkritosrčnosti“ se je pred enim letom po nekem tujcu, ki je bil prišel tam nekje z Nemškega, odprla brez velikih priprav in hrupa, kmalo se je nekaj poslopja dozidalo in par velikih dvoran in druzih soban za gospodo tam za dvoriščem, napravil se je lep prostoren vrt in kar je treba pri velikih gostilnah. O loži pa ali prostozidarjih se nobenemu Goričanu še sanjalo ni. Pač pa so vedeli, da tujec pri „Odkritosrčnosti“ vedno toči okusno, močno vino in se pri njem vsako uro nahaja, kar li zamore poželeti potreben in nepotreben. Zatoraj se je kmalo začelo govoriti po mestu : kdor ni odkritosrčen, pa naj gré k „Odkritosrčnosti“ pit, tamošnje vince mu bo kmalo srce in jezik razvezlalo. Tudi so že vsi vedeli ne le po Gorici, ampak celo po deželi, da pri „Odkritosrčnosti“ se večkrat pleše in zabava, sploh da je dobro preskrbljeno za kmeta in gospoda. Se vé da, hoteli so nekteri jeziki tudi vedeti, da pri „Odkritosrčnosti“, ali vsaj tam blizo nekje, se nahaja hiša, v ktero noben pošten mož ne gré, se vé da, tako so le govorili!

Tu se g. Poljanec poslovi od svojega mladega prijatelja in se vrne po prejšnji poti nazaj.

Vekoslav pa potem stopi skozi velika vrata v gostilno. Na desno in levo se mu odpirajo prostorne sobane, natlačene s pridnimi pivci, kterih eni pevajo, drugi se živahno pogovarjajo, drugi spet igrajo; tu pa tam zagleda se po pivnicah kaka bolj gosposka postava, ki se od mize do mize vtika v pogovore pijočih in kakor se zdi oblastno, a vljudno in zgovorno ter v svesti si svoje preučenosti, navzočim razlaga važne in mične reči, ker kjerkoli se ustavi, vsi z odprtimi usti vanj zijajo. Od časa do časa vzame iz žepa časopis ter bere nekaj vrst, potem pa razlaga.

Stopivšemu na dvorišče prileti nasproti lično opravljen natakar, ter ga vljudno poklonivši se mu sprejme čez dvorišče po stopnicah, ter ga privede na širok dolg mostovž; na tem videlo se je več visocih vrat, kterih srednjo odpre natakar Vekoslavu. Komaj vstopi, kar mu od vseh strani zadoni: „Živio Vekoslav, dobro došel!“ Več znancev mu pride nasproti proti vratam, med njimi grof Gvidon, ki novega gosta predstavlja navzočim. Ko poneha pozdravljanje in mehanični pokloni, se Vekoslav ogleda po prostorni, visoki dvorani; vse elegantno gosposko opravljeno, po stenah v zlatih okvirjih razobešene razne podobo, med kterimi kmalo zapazi Voltairja, Diderota in nekaj drugih slaboslavnih Francozov. Po dvorani mu sreča oko dosti znanih in neznanih obrazov, tudi gospa in gospodičin ni manjkalo; pri teh je oko nekaj dalje postalo, morda je iskalo obližja, kterega ni našlo. Ni mu bilo všeč to, nadjal se je nocoj ž njo govoriti. Ali kaj, vleklo je ni v tako družbo in ženska navadno zdravejše in resničniše čuti, kakor moški sodi.

Ko sredi dvorane zamišljen stoji, mu pribiti naproti Ben Saruk Mostovski, v črnih rokavicah, dvakrat se mu pokloni ter mu prime za desnico in mu jo prijateljski stisne.

„Dobro došli iz klasične Italije! Nisem že videl ure, da bi se vrnili, noč in dan sem vas imel pred očmi, srčno hrepeneč po vaši dragi tovaršiji. Povsod srečni? Zdravi?“

„Vse dobro“, odgovori Vekoslav.

„Dobro opravili svoj posel? Že skoro želim občudovati nakupljene umotvore, pričale bodo o spretnosti vašega umetnijskega okusa. A ravno prav. da ste danes že tukaj s potovanja; nocoj priredimo veliko zabavo. Apolon in Melpomene se imata boriti za lavoriko. In škoda, desetkrat škoda, bi bilo, da bi nocoj tu ne bilo vas, tako izvrstnega natančnega ocenitelja. Blagovolite sprejeti spored današnje zabave.“

„Prelepa hvala za pozornost, gospod Mostovski“, zahvali se Vekoslav.

Sploh pa se zdi, da v tej odlični družbi nocoj g. Mostovski nosi veliki zvonec, vse ga k sebi kliče in zvedavo povprašuje, a on se urno suče in lahno stopajoč po prstih premerja dvoranine prostore, kakor senca; vsem odgovarja, vso zadovolja.

Slednjič vendar pride čas, ko se ima pričeti zabava. Zbrana gospoda začne se skozi vrata, ki so se ravno odprla, pomikati v visoko, umetno ozaljšano dvorano in počasi zasede svoje prostore; častni stol pred odrom na sredi tiče danes grofu Gvidonu Kobenceljnu, ne daleč od njega vidimo Vekoslava.

Zagrinjalo se vzdigne. Nastopi belo oblečena gospodičina okoli šestnajstih let. Deklamuje prav spretno in pogumo, italijansko pesem, v kteri slavi rodbino Kobenceljnov in grofa Gvidona, sosebno povzdiguje zasluge Ivana Kobenceljna, sinu Gvidonovega, ktere si je bil zadobil kot kreten diplomat za Avstrijo. [8] Ploskanja ni konca ne kraja. A zdaj stopi med občinstvo Mostovski sam in jame deliti med posamne to pesen tiskano. Ko se pa podpisano bere njegovo ime, zadoni gromovito klicanje in ploskanje Mostovskemu, ki ne preneha, dokler se on sam dvakrat na odru ne prikaže sprejet čestitanja od gospodov in gospa, ki mu z rokami in rutami naproti migljajo.

Predstavlja se potem šaloigra: „Il vecchio bizzarro“, v treh dejanjih, od K. Goldoni-a.

Pri zadnji točki v programu nastopi Ben Saruk Menahem sam in globoko poklonivši se zbranemu občinstvu začne:

Slavna gospoda!

Z neizrečnim veseljem navdaje srce vsakega misleca živahno gibanje, ki se pričenja po Evropi! Vzvišeni do zdaj še nepoznani nauki o enakosti, o svobodi, o bratoljubji, ki so jih v našem stoletji pogumno proglasili veliki duhovi na Francoskem, vneli so mlado in staro; najčilejše moči, veleumi, posvečujejo se njihovemu razširjanju in vresničevanju. In že povsod se vidi, kako te blage ideje plodijo mišljenje in delovanje človeško, kako poganjajo nove kali, ki obetajo cvetu in sadu. Povsod znanstvena in umetnijska društva, povsod kazine, obrtnijske in kupčijske zadruge, velikanska podvzetja, množenje kapitala, ki edini zamore povzdigniti kupčijo, tovarne se zidajo, ter ponujajo stradajočim lahkega, gotovega zaslužka, posestniku in meščanu pa držečega blaga v ceno. Rente, kapital, inteligenca, ž njim blagostanje. In da so valovi blagodejnega napredka tudi Vas dosegli, slavna gospoda, priča mi je ta večer, ko smo se v tako obilnem številu zbrali poklonit se divnim umetnostim. In tem bolj povzdiguje se srce pravemu človekoljubu, ko vidi, da se je s tem vzvišenim idealnim namenom združil drugi nesebični in vendar obče koristni smoter, da se namreč čisti dohodki nocojšne zabave naklonijo ubogim Goričanom. Živelo mesto, živela dežela, ki v sebi hrani take povspeševatelje vsega dobrega in lepega, pripravni sebe in svoje žrtvovati najblažjim težnjam obče človeškim.

Toda, slavna gospoda, kakor že znano, zbrali smo se nocoj k tej slavnosti tudi še z drugim namenom, da stvarimo kaj novega, da nocoj položimo temelj novemu poslopju, ki se ima med nami kmalu vzdigniti vedam in umetnostim in vseobčnemu napredku. In ravno nenavadno veliko število, v kterem ste se, slavna gospoda, zbrali, daje mi opravičeno upanje, da moje besede ne bodo pale na neplodna tla.

Naš v vsakem oziru napredujoči vek napisal si je na prapor geslo: „V združenji moč!“ Da, slavna gospoda, ponavljam, v združenji moč, in čim veče je število združenih moči, tem veča, tem silnejša je združena moč. In prav za to jela so se v povspeševanje velikih podvzetij snovati povsod razna društva, banke in vsakovrstne zadruge, da se več enot spoji v eno močno celoto. Tudi nas je nocoj to prepričanje zbralo, zedinila ona navlečna moč, ki človeka človeku bliža, da skupno dosežeta, česar sam ne more. Naša združena moč, slavna gospoda, velja naprej divnemu Apolonu, gojitelju znanosti in lepe umetnosti. Zatoraj povabljam vas, slavna gospoda,

Vest o ženski zaroti proti Geravsovemu žaklju raznesla se je kakor blisk po vsem Štanjelu Kakor se po veliki plohi od povsod prikažejo viri in hudourniki, ki reki donašajo obilno, a motne vode, tako so se iz ulic Štanjelski, ki se stekajo k cerkvi in na trg pred gradom, pridrli možaki in ženske in kmalo se je videl Geravs obdanega od neizmerne množice, ktere ni mogel nikdo preslišati, ker vse je križem zijalo. Vse grehe so mu očitali. Tam od grada priteče zdaj mož in si šiloma naredi pot skozi množico, dokler ne prerije do stopnic pred Geravsovo pisarno, tu se predenj postavi:

„Prinesite nam ven tisto občinsko rakev, da jo razbijemo in vržemo na ogenj. Ubogi mizarji! Do zdaj sem vsak teden izdelal vsaj po eno rakev in zaslužil vsakrat pošteno dva goldinarja, a zdaj da ima biti ena rakev za vse mrliče, bogate in uboge, in da se imajo vsi brez rakve pokopavati. Danes je v rakev dejan ušiv berač in jutri da bi ravno v tej rakvi počival bogat gospod, ki se zdaj vali po svilenih blazinah in poseda po pozlačenih stolih! Kaka pravica je to! In mene pripraviti ob zaslužek, ob vsakdanji kruh!“

Temu se kmalu pridružijo drugi trije ali štirje možaki:

„Da, da, zdaj pokopljejo človeka kakor mačko, vrže se ga v grob, posuje z apnom, in križ božji, vsega je konec. Po stari navadi so nas nosače in pogrebce vabili po pogrebu in na osmi dan h kosilu, in človek je še kdaj kaj dobrega pod zobe dejal in s kako kapljico si pokrepčal želodec, a zdaj se je vse odpravilo, vse, odkar se človek pokopava kakor pes!“

In zopet od druge strani se zasliši vpitje možko in žensko:

„Še zvoniti več ne smemo po stari navadi, tudi na oblak zvoniti je prepovedano, vse nam bo toča pobila! Celo Bogu v cerkvi dajejo postave, lesene svečnike!“

„Da, da“, stopi na zid, ki obdajo cerkveno dvorišče, Štanjelski mežnarček, majhna postava, a besedit bolj ko vse stare babe Štanjelske, „da, da, na božič prižgal sem pri Materi Božji osem sveč mesto šešt, kakor je bil ukazal komisar in zarad tega sem moral plačati štiri goldinarje in še se mi je zažugalo, da zgubim mežnarstvo. In kaj vam še povem, te dni mi je bilo zaukazano vse svetinje z altarjev in shramb pobrati in jih vreči med starino, gor pod streho. Še svetinj toraj ne bomo smeli več poljubovati! Kaj pravite, sosedje?“

„In pa sod za altarjem!“ oglasi se drugi.

„Da bi nam ga Geravs vsaj z vinom napolnil!“ zasliši se tam sredi množice rudečkast grivec, kterega ovaja kotlen zalit nos, da z vinom ne pozna usmiljenja.

In zopet zaženo od vseh strani krik: „Ven z občinsko rakvo! Ven s copernico! Na ogenj! Sem z žakljem!“

In z nova se druhal zaganja in sili proti pisarnici. Ko pa Geravs vidi, kako je že druga in kmalo tretja stopnica zasedena, se zboji in se jamo počasi umikati proti dvoraninim vratam. A kmalo sprevidi, da bi bilo prenevarno zateči so v pisarno pred razsarjeno množico, kakor ni prav bežati pred razdraženim pesom, da bi mu ne ostalo dovolj časa zaloputniti za seboj vrat. Vsakako zadrega je bila velika, ker razburjena množica ni mu dala k besedi. A ko je nevarnost najviša, pravi star prigovor, tam je pomoč najbliža. In tako tudi zdaj. Pomoč Geravsu je prinesel ta pot Ben Saruk Mostovski. Ravnokar je prihropel gor od vzhodnih vrat Štanjelskih po ulici. Vdari jo naravnost proti pisarni. Množica ga kmalo zapazi in se mu izogne, da prav kmalo pride do pisarne h komisarju. Koj začne proti ljudstvu mahati z rokami, naj se pomirijo. Kmalo tudi res vse potihno, ker Mostovskega so Štanjelci zarad vzgledne pobožnosti in darežljivosti posebno čislali in spoštovali.

„Preljubi Štanjelci“, začne Mostovski, „poznal sem vas vedno za poštene in pametne možč. Premislite malo, ali se spodobi tako zijati, da oni, kterega napadate, še do besede ne more? Morate prvič vedeti, da komisar Geravs je cesarski služabnik in kot tak ne zvršuje svoje volje, ampak cesarjevo, toraj je neumno proti njemu rogoviliti, ko ni sam kriv; a drugič vsak razumen mož mora pred pretehtati razloge, kteri se dajo navesti za kterosikoli novo naredbo; in takih navedel vam bo tudi Geravs za vse to, kar vam tako vročo kri dela. Poslušajte toraj, premislite, potem sodite; ako vam ne dopade, se mirno pritožite!“

Mostovskega beseda imela je zaželjeni učinek. Vsi se pomirijo in obrnejo oči v Geravsa, ki si še enkrat naočnika zravna in ž resnim glasom, kakor navadno govori, kdor je bil močno razžaljen, tako-le začne:

„Do zdaj sem vedno mislil, Štanjelci, da ste pripravljeni, kar-koli se vam veli ali naloži, voljno storiti s trdnim prepričanjem, da cesarjevi ukazi so božja volja, ktera nikdar ne more slaba biti, nikdar ne druzega pospeševati, nego pravi blagor človeški. Toda danes sem se moral prepričati, da ni tako pri vas; cesarska postava vam je povod protivanju in puntanju in vendar ona druzega ne namerava, nego vaš dobiček, vaše blagostanje. Oeinu se upirate, Štanjelci? Prvič rogovilite proti pogrebni postavi. A jaz vam morem dokazati, da to je neopravičeno. In sicer kar sem rekel, dokažem tako, rekoč: karkoli množi narodno bogastvo in je vspešno za veliko obrtnijo, je brezdvomno dobro; to jo resnica, ktero tirja zdrava pamet in učijo vsi zvedenci. A prav taka je omenjena postava. Dokaz: Prvi razlog. Ta postava zahteva, da se Imajo mrliči v žaklji, a ne vsak v svoji rakvi pokopavati; ena rakva ima vsem občinarjem zadostovati, da se iz hiše prineso na pokopališče. Na tak način se država neizmerno okoristi. Pomislite, naše cesarstvo šteje okoli 20 milijonov ljudi, od teh umerje vsako leto 700.000; koliko lesa bi moralo toraj v zemlji zgnjiti? Drugi razlog. Ta postava zahteva, naj se mrliči v platnenih žakljih pokopavajo. Boste me zavrnili, da platno v zemlji segnije. A jaz odgovarjam, da ravno to je prav, ker boste tako primorani konoplje sejati; drugič presti in tretjič bodo imeli tkalci več opravila; iz tega sledi, da ta postava pospešuje tudi obrtnijo, da je toraj čez vse koristna, kakor sera imel dokazati vara. Tretji razlog. Ta postava zahteva, da se imajo trupla iz apnom ometati (obsuti). Tudi to je koristno, ker tako prvič trupla prod strohnejo in se tako zavira kužna soparica počasi trohnečega trupla. A drugič je mrtvemu gotovo vse eno, kaj se ž njegovim truplom godi, naj hitro ali počasi trolini, saj tako čutiti ne more. Ali ni toraj, da iz vsega, kar sem do zdaj navedel, sklenem, ni li nespametno, Štanjelci, tako obče koristni postavi vpirati se?

Drugič se hudujete nad novimi cerkvenimi postavami. Jaz pa pravim in trdim, da tudi te postave druzega ne nameravajo nego vaše dušno in telesno blagostanje. Kar sem rekel, dokažem tako-le: Prvič glede dušnega blagostanja. Vse je duši koristno, kar človeka napelje k pravemu, pobožnemu češčenju Boga. A taka je nova postava, ker ona omejuje prevelik blesk pri božji službi, določuje manjše število luči na altarji, odpravlja malikovanje svetnikov in svetnic, sploh namerava uprostiti božjo službo. A prav to je in mora biti Bogu všeč. Kaj mara Bog za vaše kadilo, Stanjelci, in vaš vosek in procesije? On je previsok in prevelik in tudi prebogat, da bi kaj porajtal za take malenkosti, in ko bi tudi znosili ves blesk in celega sveta veličastvo v Štanjelsko cerkev, kaj je vse to proti božjemu veličastvu? Ne veste, kaj pravi evangelij, da je zemlja podnožje njegovim nogami? In potem, ali hočete, kakor stari Izraelci Boga častiti? Ne, v novem zakonu je naš Zveličar dal drugačno postavo. „Bog je Duh“, pravi pri sv. Janezu, „in tisti, ki ga molijo, morajo ga v duhu in resnici moliti.“ „In ti, ko moliš, zapri se v sobo in tam moli v skritem k Očetu.“ Tako je Kristus učil in vi mislite, da mu vstrežete z zlatom in srebrom in s kričanjem pri procesijah in z drugim ropotanjem, kakor so delali duhovni Balovi za časa preroka Elija? Vidite toraj, da nova postava vas uči spet prav po kristijansko Bogu služiti in pospešuje vaš dušni blagor, zatoraj je tudi koristna, kakor sem zgoraj rekel in s tem tudi dokazal.

A drugič nova postava namerava še bolj vaše telesno blagostanje. In ravno to je, kar prosim, dobro premislite.

Dokaz tega stavka. Resnica neovrgljiva: Vse je telesnemu blagostanju spešno, kar množi denar in kapital.

A jaz rečem: Taka jo nova postava.

Tedaj sklepam: Nova postava res telesno blagostanje pospešuje.

In res, da vas naravnost primem, Štanjelci, vprašam vas: vam dopadejo petice in tolarji, ali cekini? Gotovo bote rekli vsi: Da, da, le dosti jih imeti! In kaj druzega jo namen novi postavi nego pomnožiti število tolarjev in cekinov? Lesene svečnike za cerkev hoče ona, da se iz srebrnih naredi okrogli denar, ki tako rad teče. Dalje hoče postava pobrati vašim lesenim in kamnitim svetnikom zlato in srebro in druge dragocenosti, da se poprodajo in zanje povlečejo lepi belaki in rumenjaki. Ne, veste, Štanjelci, da zdaj na svetu nič ne velja in ne zmore, kdor nima okroglega? Vse bogastvo se zdaj preobrača v denar. Enkrat se je reklo: Kolikor imaš, toliko veljaš, zdaj pa se bo reklo: Kolikor plačaš, toliko veljaš. Potrpite toraj, najpred treba iz starih zakladov denarja narediti, potem, ako vam bo ljubo, pa kupite cerkvi tudi streho zlato. Denarja, denarja treba je dobiti, predno se hoče kaj veljati. Zatorej veselo pozdravite postavo, ki vam denar tako rekoč ponuja, ki je toraj tudi vašemu telesnemu blagostanju koristna, kakor sem zgoraj rekel in s tem tudi dokazal.

Tako toraj, Štanjelci, lahko sprevidite, kako modro, kako dobro premišljeno je vse, kar vam vele cesarske postave. Zatoraj upam, da jih bote z vernim srcem sprejeli in nikdar se predrznih še celo misliti ne proti njim, kar bi bilo že samo na sebi pregrešno. Zdaj se pa boto razšli in nikdar so no več zbrali v tak namen kakor danes.“

Mnogo poslušalcev so jo res dalo pomiriti in so jeli počasi odhajati. Toda nekteri možje so vendar se obotavljali in še vestno med seboj godrnjali, a tako nerazumljivo, da Geravs ni mogel izslediti nobene besedice, akoravno je na vso moč na ušesa vlekel. Vendar tudi ti so se počasi razšli in ostale so le nektere onih žensk, ki so bile koj od začetka prišle s šiviljo mrtvaških žakljev.

„Dajte nam coprnico, da jo vržemo v ogenj!“ glasi se spet.

„Babje pošasti, ali se ne poberete od tod?“ zagrmi Geravs, da se stopnice in dvorano stresejo. „Copruica bo danes tu noter šivala!“

Pri teli besedah zaluskne vrata in zaklene staro šivilijo v občinsko dvorano. On sam pa z Mostovskim napoti se proti svojemu stanovanju ne meneč se za ženske, ki ga od desne in leve obstopivši skoraj pol poti spremljajo kričeč in roječ, dokler videvše, da nič ne opravijo, ena za drugo zaostane, še malo pogleda za komisarjem ter odide.

Na dvorišči pred stanovanjem že najde Geravs voziček in Franceta Peconovega.

Kaj je pa pripeljal?

Znano je, kako nestrpen bil je državni absolutizem za cesarja Jožefa IT. Usvojil si jo oblast ne le v posvetnih, ampak tudi v verskih in cerkvenih zadevah in vse v svoje področje pograbil. Cerkev in sakristija, božja služba in vse drugo uradovanje se je z nova vredilo po državnih postavah. In da bodo tudi duhovni voljni služabniki državne samooblasti, nadzorovala se je strogo njihova odgoja po generalseminarib, določile se knjige, po kterih se imajo učiti, ne več ne manj in ne drugače, kolikor in kadar je bilo postavno predpisano. Pred vsem pa se je skrbelo, da se vez med državno duhovščino in Rimom ruši; zatoraj so se morali iz učnih in sploh vseh drugih knjig, ktere so duhovni navadno v rokah imeli, izbrisati posebno ona mesta, s kterih se je kakorkoli povzdigovala cerkvena ali papeževa oblast nad posvetno, ali se manj pohvalno govorilo o posvetnih oblastnikih. Cerkveno pravo, zgodovina, celo dogmatika in druge knjige, iz kterih so mladi duhovni zajemali svoje znanje, vse se je moralo podvreči neusmiljenim škarjem državnih cenzorjev. Slednjič je celo rimski breviarij zadela ta žalostna osoda. Bile so tu posebno nektere lekcije, ki birokratskemu nosu niso vgajale. Staknili so pred vsem one državi nevarne besede, ki se bero v praznik svetega Gregorija VII. 25. maja, kjer breviarij pripoveduje, kako moško se je za svobodo cerkve ta papež boril s cesarjem Henrikom in slednjič odstavil ga od kraljevske časti. Da bi — plašili so se — osemdesetletnemu papežu ne prišlo na misel enako ravnati s cesarjem Jožefom! Tudi kar se bere v praznik sv. Benona o razkolništvu, zdelo se je bistremu državnemu očesu sumljivo. Zatoraj je došel cesarski ukaz, naj se na omenjenem mestu v breviariji papir prilepile, ali pa s sajami zamaže, cesarski uradniki naj strogo pazijo, da se to povelje vestno zvrši; duhoven, ki bi ne slušal, se ima strogo kaznovati.

Gotovo tudi Geravs, zvest in natančen, spolniti je hotel svojo dolžnost; poslal je Franceta Pecona okol vseh duhovnov, do koder je segala njegova oblast, s povabilom naj mu naložijo breviarije, da se prepriča, ali so vsi zadostili cesarskemu povelju.

Ravno se vrne Geravs iz svoje domače Disarne s popisano polo in se postavi pred voz. Toraj začne brati s pole imena posamnih župnij in vikarijatov. Beroč premetuje z desnico po vozu iskaje breviarije, ki so bili po povelji Geravsovemu lično v papir zaviti in zaznamljemi z imenom dotične duhovnije.

„Vikarijat Selo! Vikarijat Selo! Aha, aha, ta pa ni razumel mojega povelja. In festo s. Gregorii Papae ... vse belo ... In festo s. Bennonis ... tudi vse belo ... aha, tako, tako ...

„Gospod komisar“, se oglasi France, „gospod duhoven s Sela nimajo še saj, ker so se ravno pred tremi dnevi preselili v novo hišo ...

„Petdeset goldinarjev kazni, kakor veli postava, ki se imajo takoj poslati v okrajno blagajnico za uboge.“

„Drugo vse v redu“, mrmra sam seboj Geravs, „vse v redu“, kar še enkrat površno pregleda polo: „Aha, še jednega manjka, in ta je, in ta je, fara Volki, fara Volki, fara Volki“ ... ponavlja razmetujoč po vozu. „Ni ga, ni ga. Kaj pa gospod pri Volkih, ti ni dal ničesa, France?“

„Gospoda pri Volkih ni doma že od debelega četrtka, ta dan je šel v Gorico in nikdo ne ve, kje je. V nedeljo, da so Volki v cerkev prišli, a njih gospoda župnika od nikodar ni bilo maševat. Kuharica pa mi je rekla, da njen gospodar nikdar ne bere in ne moli, kakor s časnikov, takih bukev da pri njem nikdar ni videla; tudi da je večkrat rekel, da nima časa moliti, da naj zanj molijo menihi. Tudi da njih g. župnik pridigajo novo vero, da se bodo tudi duhovni smeli ženiti; on dan da so se lotile po večernicah deklice moliti rožni venec v cerkvi, a on da jih je vse iz cerkve izpodil; da v nedeljo treba pohajati in plesati. Živio tak gospod! tak, tak, ne pa kakor naš!“

S tem je bilo preiskovanje končano.

Eno uro pozneje sprehajala sta se Geravs in Mostovski po vrtu za Geravsovo hišo.

„Vaš posel je pač siten, gospod komisar, dela vam veliko preglavice“, oglasi se po dolgem molčanji Mostovski.

„To trdovratno ljudstvo, vse za njegov blagor, sreča se mu kar ponuja, vendar kako protivanje! Pa kaj, da bi se človek vsaj na občinske glavarje smel zanašati! A tudi tu ni zvestobe! Kar je pa neodpustljivo, največ se mi ustavlja župan z Vignja, osnoval bo kmalo med občinarji celo vojsko proti meni. Le enega ukaza ne zvrši, najmanjše pomoči ni od njega.“ Tako toži Geravs.

„Jaz pa mislim“, dostavlja Mostovski, „da duša celo opozicije je oni izležek jezuitski na Vignji, sin županov pravim, Vekoslav. Kdorkoli je le enkrat videl klobuk jezuitski, okužen je, nasprotnik vsemu napredku, sovražnik vsemu dobremu.“

„Ali ste videli, gospod Mostovski, v kakih stiskah, da, v smrtni nevarnosti sem bil danes. Le vam se imam zahvaliti, drugače ne vem, ali bi bil odnesel živo kožo.“

„Kaj pa bo še le, ako jim razdružite roženkransko bratovščino, in jim zavežete ženskega malika, ki ga na altarji molijo, namreč podobo Matere Božje“, pravi Mostovski.

„Jaz bi se kaj takega ne predrznil, ako nečem, da name planejo in me raztrgajo“, pravi komisar.

„No pa ni treba obupati, vse bo šlo, le previdnosti je treba in potrpljenja“, zagotovlja Mostovski. Tukaj roko gospod komisar, da tudi to bo šlo; zaupajte na našo modrost. Mostovski in njegov rod bil je presvitlemu cesarju vedno zvest zaveznik, pripravljen vsak čas svoje moči položiti na altar domovine in napredka.“

Še dolgo sta se Geravs in Mostovski pogovarjala prav zaupno in tako se jo danes še bolj utrdilo prijateljstvo, ktero večkrat na tem svetu druži zvitega s topim.

XII.
Tri važne novosti.
[uredi]

Na Vignji najnovejši dogodek je povrat Vokoslavov z Laškega. Že nekaj dni sem se cela družina po večerji zbira okoli Vekoslava in ta pripoveduje prav mično, kar je čudovitega videl na potovanji. Tudi Cene se splazi v kot za kuhinjsko klop ter z odprtimi usti na-se vleče vsako besedo iz ust Vekoslavovih; posebno se ne more načuditi temu, kar je slišal o Benetkah, da se ne vidi v celem mestu ne konja, ne vola, ne krave: tu pa bi ne bilo za-me, misli si.

Sicer pa izvzemši, kakor smo rekli, večere, gré na Vignji vse po navadi. Post je ravnokar se začel, kakor navadno na Goriškem, tako posebno letos čez vse krasen, dnevi so se stegnili čez eno uro solnca, toplo je, rekel bi spomlad, ktera večkrat na Goriškem prehiti za cel mesec sosedne gorate dežele proti severu. Glavno delo jo pri trtah, po vinogradih režejo, vežejo in kopajo, da je kaj. In Vekoslav, starikastemu očetu Pavlu podpora, pridno hodi okoli delavcev, ukazuje, opominja, naročuje, kakor gré mlademu gospodarju, a vedno in povsod prijazno in vendar dostojno, svojo gospodarsko dostojnost združuje s prikupljivo milobo, tako, da so sploh delavci, ko so se oddahnili, in je on ravno odšel, med seboj pravili: Vse dobre lastnosti ima, očetove in materne.

Vendar pa, kdor ne sodi človeka počez in po zunanjem vedenji in govorjenji, ampak si je po dolgem opazovanji človeškega življenja in po skušnjah toliko obistril oko, da na površji zunanjosti umé brati tudi to, kar je v srci človeškem skrito, tak priden opazovalec, pravim, moral bi bil kmalo zapaziti, da Vekoslav so jo mnogo spremenil, odkar se je skozi Gorico vrnil z Laškega, pogrešal bi na njem one neprisiljene veselosti, ktera ga je nekdaj toliko odlikovala. Akoravno se jo prizadeval na zunanjo ničesa premeniti v občevanji s stariši in s posli, vendar se je od časa do časa, ali recimo, ko je li zamogel nepazen biti, odtegnil v samoto ; v očeh in obrazu zdelo se je, kakor da bi mu utrenila neka usodna moč podobo otožnosti, ali, rekel bi bolje, zamišljenosti, tako, da ne redkokrat je v pogovorih ostal dolžan na vprašanje odgovora akoprav so vsi na Vignji, posebno pa mati županja, prav krepko in razločno govorili, lahko bi bil kdo mislil, da Vekoslav dobro no sliši. A tega se ve da ni še nikdo zapazil, nego le mati, kakor sploh matere imajo kaj bistro oko za vsako najmanjšo bolečino svojih otrok, telesno in dušno. Vendar pa do zdaj si ni še upala svojo skrb sinu izraziti; misle si, bo že še prišel čas in priložnost za to.

A tudi Vekoslav nikomur na Vignji, tudi materi ne, akoravno jo je nežno ljubil, ni še razodel svoje bolesti, bodisi, da je bil presramožljiv, ali pa jej ni zaupal. Pa kaj, saj še celo prav za prav vedel ni, kaj ga vznemirja, in gotovo, ko bi ga bil kdo vprašal: povej, kaj te boli? bi ga bil spravil v zadrego, ne vedočega še za-se ne doumeti, kar jo srce nejasno čutilo, še manj pa z okorno besedo izraziti. Mostovski, Julijeta, grof Gvidon, Kazanovski, Goriška zabava itd., vse to se mu jo mešalo po domišljiji in mu mnogokrat seglo globoko do dna srca, ter mu zblodilo sicer vedno prozračno površje čiste duše. In da bi vsaj vedel, kaj ima o vseh teh misliti. Mostovski dober, vljuden, pobožen — vse prav — vendar — vendar — Gvidon še vedno priljuden — vendar kaj pa vendar? Odgovora sam ne ve. In Julijeta, ktere podoba pri vseh mislih splava na vrh in se povsod vsiljuje, da kmalo ne bo mogoče več gledati brez njene svitlobe. In da bi vsaj bilo dovoljeno o Mostovskem ali o Gvidonu misliti kaj slabega, toda ljubezen krščanska še tega ne stori. Pa vendar stoji pisano: Bodite previdni, kakor kače. Previdni, previdni — kaj, ako ničesa ne vem? Sumničiti je prepovedano. In vendar ... Povsod negotovost! O srečna mladostna leta, ko človek še ne pozmi žaloigre človeškega življenja, ko še spó strasti in srce, vir neutešnih želja, miruje v senci bujnih podob otročje domišljije! A kako bridke so prve skušnje stopivšega iz otročje brezskrbnosti v življenje, kako lažnjivo je vse, zatoraj pogosta prevara. Oni, s kterimi je imel opraviti, so deloma že osiveli v posvetni modrosti, on stal jim je nasproti kakor otrok.

Toda imel je Vekoslav, kar najboljšega mladeniču v življenje zamore dati izvrstna odgoja, strah božji, ki je začetek one modrosti, ki osramoti vso posvetno modrost. Odgojen v tej modrosti iskal je za rane olajšanja najpred pri Bogu, v molitvi. In prav zdaj bil je sveti postni čas, ki resno opominja vsakega kristijana na vzvišene resnice sv. vere. Potolažen se je vsakokrat vračal od molitve. Vendar pa vseh milosti Bog neposredno ne deli, ampak pobožnega le razsvitli in poduči, kaj naj stori, kako si pomaga, da doseže, kar želi, ga tudi okrepča za to. In tako je tudi Vekoslav kmalo sprevidel, da si pri ljudeh mora poiskati leka. Eden sam žarek, da bi prisijal in razgnal notranjo meglo duše, drugo bi prišlo samo ob sebi. In h komu bi se obrnil? Pride mu na misel častiti puščavnik s pod sv. Gregorja. Starost je Vekoslav čez vse spoštoval in cenil; saj tako uči božja modrost. In blagor družbi, blagor državi, kjer govore povsod prvo besedo stari, skušeni možje. Le pri Štanjelcih je bolj kakor pri vseh drugih čislana bila krepost, ker tam so častitljevi starčki zasedali vladne stole in nadzorovali javno življeje. In očeta Hostnika, kdo bi ne spoštoval? Živi vzgled zatajevanja in pokore, svet mož, čegar ena sama beseda tehtala je več nego najsijajneji govori mladih neizkušencev. Tudi ga Vekoslav, vrnivši se iz Italije, ni še obiskal.

Bilo je o solnčnem zahodu nekega večera, kmalo potem, ko se je bil Vekoslav na novo vdomačil na Vignji, ko ga že najdemo pri sv. Gregorji. Akoravno je vedel, da puščavnik navadno pride še le ko se jame temniti, zvonit angeljevo češčenje, vendar hotel ga je raje čakati nego prekasno priti.

Pri sv. Gregorji pa na pokopališči opozoril je oko vsakega vstopivšega lično okinčan grob, kterega je puščavnik vsak dan gredil in zalival. Ko Vekoslav predenj stopi, koj zarudi; še bolj s srcem, kakor z očmi, bral je iz belih cvetic umeteljno ubrani črki: V. J.; spolnjena obljuba puščavnikova, ktero mu je bil dal predno je odpotoval. A kako še le ostrmi, ko na drugem konci gomile bere ravno tako umetno razvrščeni, s prejšnjimi popolnoma upriličine črki, iz prvih letošnjih vijolic: J. V. Sredi gomile pa upodobljeni sta bili dve srci, eno iz belih zimnic, a drugo iz vijolic.

„In te vijolic, je-li sama nasadila, ali vsaj ukazala nasaditi, ali, ako ne to, ne ono, vsaj vendar razume, kaj to pomenja, ali vsaj, videvši to, še zahaja semkaj molit?“ Ta vprašanja so se eno za drugim vrstila v srci Vekoslava. Bo pa vedel oče Hostnik.

„Hvaljen bodi Bog, ljubi moj sin, mir s teboj na tej sveti zemlji, angelj in vseh pravičnih duše s teboj“, zasliši nekaj časa potem Vekoslav puščavnikov glas za seboj. Toraj se častitljevemu starčku globoko prikloni in mu roko poljubi, kakor ljubeči otrok očetu.

„Najpred, preljubi sin, povabiti moram ljudstvo k češčenju Matere Božje“, pravi starček in gré pred cerkev, ter začne zvoniti angeljevo češčenje.

„A zdaj, preljubi sin, poklekniva na grobišče in moliva rožni venec za vse uboge duše v vicah, posebno za one, kterih trupla tu počivajo.“

Po dokončanem rožnem vencu moli starček „Oče naš“ in „Češčeno si Marijo“ posamno za vse tiste, ki so umrli lani od vseh duš dne.

Stemnelo se je že davno, ko je Vekoslav od sv. Gregorja proti Vignju počasi korakal s povešeno glavo, morda zato, da ne bi v temi zadel ob kamen na pregladki poti, ali pa mu je dal pogovor s puščavnikom novega gradiva za mišljenje, to poslednje je verjetniše, ker ne le da je počasi stopal, ampak celo od časa do časa postajal in z glavo prikimoval in odkimoval, kakor da bi se trudil razsipane misli zbrati in jih vrediti ter tako jasnost in gotovost v dušo spraviti. Prav živahna in silna mora biti v njem duševna boritev, kar se spozmi iz tega, da iščejo misli iz notranje tesnobe prodreti in se upodobiti v samogovornem besedovanji. Poslušajmo. „Dovolj mi je, da tudi ona ve za-me, da misli na-me, da ... da ... No, zakaj se pa bojim izreči, saj mi je zagotovil oče Hostnik, ali naj še on laže!“ In spet postoji in ponavlja: „Mar naj še oče Hostnik laže? Ne, ne; puščavnik pa ne laže.“

Ali še nocoj, akoravno že precej kasno v noč, imel je še važnih novosti zvedeti. Pod Vigenjskim domom pelje na desno steza prek hriba med vrti in njivami. Kakor vsak človek, ki je zamišljen, išče samote in sicer tem bolj, čim povoljniši je predmet mišljenja, tako si je tudi Vekoslav želel, akoravno je vedel, da ga domil čakajo, nocojšnje samotarjenje kolikor mogočo podaljšati. Zatoraj jo krene s ceste na stezo, ki je pod Vigenjskim domom vprek hriba peljala nad Dolenjo vasjo, da nadaljuje svoje premišljevanje. Dol v vasi ugašajo po hišah luči eno za drugo, a ob enem jame mesec z nad Gradišča vshajati in skozi hrastje in lesovje kuka, kakor bi hotel trudnim trpinom kmečkim, ko so se ravnokar spravili k počitku, nagajati.

Že je prišel Vekoslav po stezi do onkraj Dolenje vasi. Tih mir, ki se ga more čutiti le ponoči, ko človek in žival spi, vlada daleč okrog, tako, da se iz bližnjega zelnika konec vasi razločno sliši, kako Janez Klop, velik tovariš Cenetov, pastir na Poljančevem domu v sladkih sanjah „drnjoha“. Gor po cesti, ki po Raši pelje iz Vipave na Trst, zasliši Vekoslav počasno vozarenje, ihtenje voznikov nad voli, vmes kaka kletvino spremlja rezki odmev težkih koles, ki neusmiljeno drobe po cesti posuto trdo grušo. Ko vozniki privozijo do pod vasi, se vstavijo; še le zdaj zamore Vekoslav s steze vozove o luninem svitu razločiti: dolgi kmečki vozovi so, zadnji podel od prvega daleč narazen, na vozovih pa vidi naloženo precej obsežna debla, ki po dolgosti ne morejo biti druga, kakor smrečna, po eno, k večemu po dve na vozu. Ob enem pridrdni iz vasi konj z lahkim vozom, na kterem sedi krepak mož. Prišedši do naših voznikov, zasliši naenkrat krepek glas:

„Ho, počasi, da se ne povozimo!“

„Kaj pa vraga tu vozite? Štefan, ste vi?“ vpraša mož s konjem.

„Jaz, jaz, cel, kakor sem prišel na svet in še več me je, župan Janez“, odgovarja voznik. „Kaj vozarimo? No, debla iz gozda.“

„Čegava pa?“

„Ej no, svojih že ne, saj veste, da je v Vipavi vse grofovo. No, pa Podskalnik pravi, da potrebuje denarja in ker ni lani malo ali nič pridelal, pa poje sekira v gozdu. Saj veste, da pod Skalo se ne sme ničesa pogrešati. Gospoda pa varčna biti ne zna, tudi grof Anton ne. Posebno pa nekaj mesecev sem je začelo pod Skalo vse križem iti. Celo zimo se letos pri nas nič druzega ne vidi, kakor lov, gostije in popivanje. Pustni ponedeljek in torek pa jih je prišlo iz Gorice, da še nikdar toliko. Na pust so do pol noči plesali, a potem se ve da, ko se je začel štiridesetdanski post, zapodil jih je grof spat. Pa drugo jutro mislite li, da je kdo prišel k maši po pepela? Kratko nikar. Potem, ko so spali do poludne, so se spravili vsi v gradič pod Budanjami, tu so si napravili južino, postno, se ve da, dve sto jajc in dva sira velika kakor mlinski kamen za kašo na Uhanjah. In do pol noči spet so popivali. Grof pa je vesel, da ga slavijo in mu hvalijo vino.“

„Kaj pa vse to“, odgovarja župan z voza, „kaj vse to za Podskalnika!“

„Veste, župan Janez, vse to bi ne bilo dosti za grofa Antona, saj ima gradov več ko jaz krtovin po mojih senožetih“, pravi Štefan. Potem pa stopivši bliže k županu Kobolovskemu nadaljuje z nižim glasom, tako, da je Vekoslav, da bi zamogel razločno slišati, s steze prišel bliže ceste, in sključil se neopazovan za nizki zid nad cesto. „Ali veste, župan Janez, grof se je udal igri, igri. Od vseh svetih je začel zahajati pod Skalo nek tuj gospod, in sama, ali pa še z druzimi igrata cele noči. In kaj mislite, da gré tukaj za dva krajcarja? Po tisoče naenkrat zastavi grof. Sem slišal, da te dni je celo zaigran bil cel Obročnik in je moral grof podpisati nanj dolžno pismo. Bog vé, kako so že štrene zmotane.“

„Kdo pa je oni tujec, ki zahaja k grofu?“ vpraša župan.

,Ej no“, ihti se Stefan, „da bi ga mogel človek enkrat do dobra videti. Pa saj da ne pride pod Skalo kakor po noči, ali pa prijaše navadno iz Raše ali od Volkov. Pred dnem vsakrat da zgine; tudi da je eno noč kosmat, drugo golobrad, enkrat mlad, drugikrat pa star. Kdo je še videl na svetu tako skrivnost?“

„Kaj pa grofinja?“ vpraša župan Janez od Kobolov.

„No, pa se joče in roti in opominja“, odgovarja Štefan, „toda vse brez vspeha. Da, tako zaljubljen je grof vanj, da mu vsakrat sam postreže in se pogovarja ž njim kakor s pravim prijateljem, in hočejo celo vedeti, da mu je zaobljubil edino svojo Julijeto!“

„Slaba znamenja“, vzdihne župan Kobolovski.

„Pa da bi grof Anton vsaj zanimal se kaj za gospodarstvo. Pa kaj, koga ni skoraj nikdar doma! Zdaj tu, zdaj tam, a delo zaostaja in delavci lenobijo. Vse narobe! Pravijo, da misli grof na spomlad z drugimi gospodi potovati na Francosko in Angleško in da ga štiri mesece nazaj ne bo. Trideset tisoč denarja ima oskrbnik naloženo mu napraviti v dveh mesecih, tudi ko bi jih imel iz kamnja stisniti, morajo biti. Zdaj pa, da je prišla od pravice eksekucija za osemnajst tisoč, zatoraj morajo smreke v Trst; danes jih peljemo petnajst voz, jutri jih pride za nami trideset, in tako zdaj dva tedna bo vse vozarilo, kar se v Vipavi giblje, da se boben ustavi. Zdaj pa z Bogom oče župan, kje ste pa bili?“

„Po opravkih“, glasi se kratki odgovor.

„Hej! Plaveč! Rumunček! Daj! No! Ganita se! Zadosti smo počivali! Jutri ob sedmih v Trstu!“ glasi se opomin voznika Štefana. In leseni sprevod jame se spet počasi gibati po cesti. Pol ure pozneje sedi Vekoslav z očetom in materjo v sobi pri mizi ter v roki drži ravno odpečateno pismo. Še zdaj ohranil je lepo navado vsako pismo prebrati pred stariši. Bere:

Ljubi Vekoslav!

Prihod Španca. Nenadoma došla nam je iz Rima vest, da se sv. oče v teh dneh napoti na Dunaj obiskat našega cesarja; izvolil si je pot skozi Beneško na Gorico in naprej čez Kranjsko in Štajarsko na Avstrijsko. Ob enem je že tu brzojezdec z Dunaja s cesarjevim poveljem, naj se v Gorici delajo priprave za dostojen sprejem sv. očeta, in to tembolj, ker Gorica je prva postaja Nj. Svetosti v Avstriji. Moj sin Ivan, dvorni podkanclar, izbran je od Nj. Veličanstva cesarja, da pride v Gorico v imenu cesarjevem pozdravit sv. očeta in spremljat ga, koder-koli bode hodil po cesarstvu; že je na poti z Dunaja, te dni ga pričakujem v Gorici. Kolikor nam je bilo v naglici mogoče, sešli smo so danes predpoludne nekteri ter za zdaj sklenili, da bi se v „Lepi hiši“ pripravil stan sv. očetu. Potem smo tudi vstanovili odbor, v kterega smo zbrali šest Goričanov in po mojem prizadevanji Tebe kot sedmega, da soglasno z drugimi sodelavci zložiš slavnostni program, kakor tudi, da vodiš druga dela za sprejem, ker prepričan sem dovolj o tvojem zdravem okusu in lepočutji. Zatoraj Te prosim, da prideš nemudoma v Gorico. Vendar še prej obišči grofa Antona ter poduči ga o vsem tem, ker težko, da bi še kaj vedel, posebno o našem sklepu, da se njegova „Lepa hiša“ dostojno pripravi za sprejem in stan Nj. Svetosti, čemur upam se bo grof Anton najmanj ustavljal.

V Gorici, dne 2. marcija 1782.

Pozdravljam te

grof Gvidon.

XIII.
Dve besedi ž njo samo.
[uredi]

Kdor po Dunajski cesti iz Vipavske doline v Gorico pride, koj na starem trgu pred seboj zagleda dvonadstropno palačo, kteri še dandanes Goričani pravijo „Lepa hiša“. In res, še zdaj zasluži to ime, akoprav se zamore Gorica ponašati z ličnimi, prav okusno zidanimi poslopji; a toliko bolj odlikovala se je „Lepa hiša“ pred sto leti v tedaj še malem mestu Gorici. Vendar pa ne toliko od zunaj, kolikor od znotraj „Lepa hiša“ kaže svoje spretnosti, po kterih se priporoča visokorodni gospodi v stanovanje. Že velikanska okna dajo sklepati, da v „Lepi hiši“ morajo se nahajati visoke, prostorne dvorane, kakoršne ugajajo viši gospodi za slavnostne pojedine, za plese, koncerte itd. Tudi glavni vhod s širokimi vrati se taki hiši izvrstno podajo; že nizkost in prostota njegovega zloga na-se vabi oko popotnika kazaje mu častito starodavnost. Vstopivšega v hodnik peljejo na desno široko razpoložene stopnice v prvo in drugo nadstropje. Pa tudi zgodovinska je „Lepa hiša“ na Starem trgu. Prizidan ji je namreč nekdanji minoritski samostan s cerkvijo sv. Antona Padovavskega; ta svetnik je bil sam prišel v Gorico od grofa Majnharda povabljen ter tu več časa kot gvardijan stanoval, pridigoval božjo besedo v Gorici, v Pulji in na Reki naselil redovnike sv. Frančiška. Kar pa „Lepi hiši“ daje najvišo znamenitost zgodovinsko, je papež Pij VI., ki je tu prenočil potujoč na Dunaj. Ta dogodek nam še zdaj spričuje marmorjeva plošča, ki se najde vzidana pod lopo; s te posnamemo, da so sv. oče Pij VI., ko so potovali na Dunaj, v „Lepi hiši“ prenočili v noči od 14. do 15. marcija leta 1782.

Je že nekaj dni, odkar se v „Lepi hiši“ na vse kriplje dela; tu se tolče, tam žaga in podira, tam spet meri in premerja. Zidarji, kamnarji, mizarji, kovači, drug za drugim prihajajo in odhajajo, vsak ima svoje opravilo. Slednjič, ko ni več kaj kovati in zidati, jamejo prihajati malarji v rokah s košem, v kerem je videti lončiče raznih barv, za njimi likava, tapetarji in kar je še druzih gosposkih rokodelcev. Vekoslav pa urno po dvoranah teka se ustavlja, pa daje povelja, dovršena dela pregleduje, odobruje ali popravlja, kakor se mu zdi vredno; delavce in rokodelce sprejema, splačuje in odstavlja, sploh kreta se prav ročno, da bi težko bilo dobiti v Gorici za tak posel spretnišega, kakor je bil on. In s kako ljubeznijo in gorečnostjo opravlja Vekoslav svojo častno nalogo; saj velja prirediti s tem namestniku Kristusovemu, rimskemu papežu, do kterega jo vsakemu katoličanu že vrojena ljubezen in spoštovanje. Tudi on zrni ljubiti, zna ceniti cerkvenega glavarja.

O papeži in njegovi naj viši oblasti, o vplivu papeštva na narode evropske in njihovo omiko, na znanost in umetnost, na preustrojitev mednarodnega prava, o velikosti posamnih papežev, slišal je Vekoslav veliko lepega v šolah od jezuitov, ki so znali s svetim ognjem in s prepričevalno zgovornostjo vnemati mlada srca za cerkev in rimsko papeštvo. Oče P ... je kolikokrat proslavljal z zgodovinsko temeljitostjo Gregorija sedmega, Aleksandra tretjega, Inocencija in druge. Tako jasno spričuje zgodovina, da omika krščanska, da cerkev s papeštvom stoji in pada. Na Petru hotel je Sin Božji, da cerkev njegova sloni, zatoraj pa je rimski papež v verskih in vseh drugih bistvenih vprašanjih vedno govoril zadnjo odločilno besedo; vkupnost z rimskim sedežem bila jo vselej nezmotljivo znamenje občestva s pravo Kristusovo cerkvijo; razpor ž njim znamenje razkolništva in ločenja od božjega kraljestva. Zatoraj pa je že od nekdaj obveljala prislovica: Kjer jo papež, tam je cerkev; a tam je tudi, to ve vsak katoličan, tam jo tudi pot v nebesa, tem so odprta v večno življenje, ker pismo jasno govori, da Peter ima ključe podeljene mu od sinu Božjega. Ako pa je Bogu dopalo, človeku podeliti tako neomejeno neizmerno oblast, ki obseže celo zemljo in sega noter v nebesa, kdo bi zameril katoličanom, da tako odlično časte onega, na kterega je prešla tolika oblast, rimskega papeža? Češčenje gre bolj božji napravi in dostojanstvu, nego li umrljivemu človeku, kteri dostojanstvo nosi; in vendar slavljenje neposredno doleti tega, ker le na njem se vidno odsvitajo žarki božje oblasti. Zatoraj je dolžnost, da se ga tudi zunanje vredno časti in se mu skazuje veča slava nego vsakemu drugemu dostojanstveniku na zemlji. Te misli so obhajali Vekoslava, ko je ves vtopljen bil v svoja opravila v „Lepi hiši“. A one so tudi povišale in blažile njegov čut, tako, da je vse kar je storil nošeno in poveličano bilo od čeznaravnega čustva, ktero zamore človeku vdihniti le živa vera. Kar je pa še posebno Vekoslavu trud sladilo, bila je svest, da deluje za papeža Pija, kterega jo nedavno v Rimu videl in od kojega je bil tako Ijubeznjivo sprejet; ljubeznjivost in velikost tega papeža priznaval je že tedaj ves svet, a ta se je imela še sijajniše pokazati o dobi velike revolucije, ktera je že zdaj enako zaprtemu vulkanu v porodnih bolečinah se zvijala in pretresala bolehavo društvo.

Bližal se je dan prihoda Pijevega; in te zadnje dni zgoditi se jo imelo nekaj, kar je bilo za ožji krog Vekoslavovega življenja velike pomenljivosti. Nekega jutra kar naravnost pride k njemu sluga, da je prišla spod Skale Julijeta, da je splela s pomočjo druzih gospodičin in gospa umeteljno preprogo za veliko mizo v sprejemni dvorani papeževi, drugo pa za stopnice pred tronom, s kterega ima sv. Oče slovesno sprejeti čestitanje duhovščine in plemstva; da želi Julijeta sama z družicami lepšati stan sv. Očeta s preprogami in cveticami in z drugim lepotičjem; saj za gizdavo lepšanje in pa hišno napravo imajo sploh ženske več okusa in ročnosti kakor možki.

Taki ljubeznjivi ponudbi kdo bi se bil ustavljal? Vekoslav ne; ker dobro mu je dejalo, da tudi drugi namestnika Kristusovega tako časte. Prišli so pa zanj dnevi z Julijeto, ktere je s zlatimi črkami v svoj dnevnik zapisal. Zakaj, si bralci že lahko mislijo. Govorimo tu po človeško. Kdo mar ne pozna človeškega srca in njegovih skrivnosti? Kdo bo Vekoslavu zameril, če se je srečnega čutil v bližini tisto k enakim delom in z enakim blagim namenom, ktero si je zarad pobožnosti in drugih lepili lastnost želil imeti za tovaršico svojega življenja?

A zato pa naj nikdo ne misli, da bilo je kaj napačnega med njima. Naj sta tudi večkrat govorila, govorila sta le, kar je bilo za delo potrebnega; ako sta se drug drugemu večkrat približala, bilo je to vedno v navzočnosti njunih tovarišev, drugih delavcev in strežnikov. Le po primerljeju sta bila za trenutek sama in takrat sta spregovorila dve jako nedolžni nič pomenljivi besedi. Vse namreč je bilo zadnji dan že pripravljeno in vravnano, le umeteljno spletene priproge so se morale še razgrniti čez ter razobesiti na svojih prostorih.

„Stopite hitro“, veli Vekoslav strežnikom, „stopite hitro po lestvici, da preproge tu obesimo in prinesite ob enem tudi dvanajst sveč, oboje najdete v shrambi pod vzhodnimi stopnicami, mite ključ.“ Brhko poskočijo strežniki in podvizajo se izvršit povelje njegovo.

Vekoslav se h krati vidi samega z Julijeto. Sveta sramežljivost obleti oba in zadrega velika; le upanje, da se strežniki kmalo povrnejo, ju je še tolažila. Preproga ni bila še popolnoma čez mizo zravnana. Za en konec prime Julijeta, za drugi Vekoslav, ker vsakemu se je zdelo, da je treba bolj na svojo stran potegniti. Raztegneta res in potegneta preprogo stoje vsak ob svojem koncu mize, a nobenemu se ni videlo prav, vsakemu pa, da ima njegov nasprotnik preveč preproge na svoji strani.

„Ti si pa siten“, zavrne ga Julijeta skoraj nevoljno, kakor bi znal kdo reči.

„In ti si trmasta“, odgovarja Vekoslav.

Pri teh besedah so spogledata s sramežljivim nasmehom in spustita preprogo, da jo poravna še kdo drugi, če mu ne bo prav. Ker se slišijo stopinje strežnikov, je bilo konec zadrege in pogovora, ter delalo se je naprej, česar bilo je še treba.

XVI.
Pij VI. v Gorici.
[uredi]

Eden največih mož, ki so kinčali stol sv. Petra v Rimu, bil je papež Pij VI. Njegovo zmožnost in spretnost v vladanji sv. cerkve pripoznavajo prijatelji in nasprotniki. In ne da se tajiti, de je sama previdnost božja tolikega moža vzbudila v onih časih, ki so bili, po vsi pravici trdimo, za krščanstvo in za katoliško cerkev najtežji in usodniši, da hujših morda nikdar ni prebila, celo v prvih stoletjih ne, ko je morala s krvjo lastnih otrok plačati vsako stopinjo zemlje, ki si jo je podvrgla. V svojem bistvu vsako pozitivno vero zanikajoč racionalizem dospel je v drugi polovici 18. stoletja do vrhunca svojega razvoja in v francoski revoluciji obhajal slovesno zmago. Temu ljutemu sovražniku se je moral Pij VI. v bran postaviti za sveto stvar, za omiko, ktero je papeštvo vedno zastopalo. In da je bil Pij tej visoki nalogi kos, spričuje nam zgodovina. Zmagal je Pij VI. s svojo gorečnostjo za Kristusovo vero, z apostolsko odločnostjo in vztrajnostjo, z dobroto in ljubeznjivostjo. Zmagal je, a se ve da, drugače kakor v starem Rimu imperator, ki je vrnivši se v mesto z vojaki v sijajnem triumfu, z vplenjenimi zakladi, z vklenjenimi sovražniki obhajal med čestitanjem in ploskanjem državljanov; ne, Pijeva zmaga bila jo zmaga božja, božja pota pa niso človekova in ne kakor človek misli Bog. V ponižanji, v trpljenji obhajali so božji borilci najsijajnišo zmago. Začetnik naše vere je s sramotnega križa, ki je Judom pohujšanje, poganom pa neumnost, podjarmil si svet; mučeniki so umirajoči svojim morilcem prerokovali zmago Kristusove cerkve; v prognanstvu končal jo svoje bridke dni Gregor VII., premagan od onih, ki vso moč cenijo po številu vojsknih voz in konj, a ne poznajo besed sv. pisma. Mi pa bomo upali v ime Gospodovo! In prav temu Gregorju ki se primeriti Pij VI. od revolucije oropan vseh dežel, iz večnega mesta tiran na tuje sovražno Francosko, ponižan, strt, uničen, smel je tudi on vporabiti na-se besede: Ljubil sem pravico in črtil krivico, zatoraj umrjem v prognanstvu In na njegovem grobu opevali so že sovražniki ne le njegovo, ampak tudi smrt papeštva in katoliške cerkve, nihče ni tedaj mislil o njihovem nasledniku. In vendar je zmagal Pij VI. z idejo, za ktero se je hrabro boril, boreč se padel, zmagal je v svojih naslednikih, a poginili so, ki so mu protivili, prokleti od roda človeškega. In tako je bilo in bo v katoliški cerkvi: Glej vedno umrjemo in vendar živimo, po besedah sv. Pavla; ker naša zmaga je križ, smrt naše življenje!

A še predno se je porodila revolucija, skušale so peklenske oblasti Avstrijo od živega središča krščanstva, od Rima, odtrgati. Po postavni poti se je imelo to zgoditi. Cesar Jožef II. bil je od lože izbran v izvršitev tega podjetja. Vse postave v ta namen bile so v loži dobro prevdarjene in cesarju po „bratih“ nasvetovane. In da se cesar ne utrudi začetega dela nadaljevati in do konca stanoviten ostati, zibali so ga vedno pevaje mu hvalo in čestitanje.

„O Jožef, veliki neumrljivi Jožef! Ako je zahvala razsvetljenega duha častni spominek, vreden velikega vladarja, kako nerazrušen spominek bo Tebi postavljen. Poznejši narodi, kterih prosveto si stvaril, Ti bodo na grobu hvalo rekali in noben pošten Nemec ne bo mimo šel, da bi ne obstal in solzeč se Te ne spominjal: Tu leži Jožef II. največi vseh cesarjev.“

Tako in enako donelo mu je nasproti od vseh strani neprenehoma, da mu še mogoče ni bilo trezno prevdariti, kaj počenja in kam ga mora tako početje privesti.

Nič manj ni Jožef nameraval, kakor avstrijsko cerkev od Rima popolnoma ločiti in stvariti si podložno državno cerkev. Ta namen izjavil je konec leta 1783, ko je bil prišel v Rim, španjskemu agentu Azari in francoskemu poslancu kardinalu Bernis-u; razodel je, da se hoče s papežem spreti, 36 škofov avstrijskih da bo imel gotovo na svoji strani, zagotovljal je, da hoče svoje ljudstvo prepričati, kako lahko katoliško ostane, in vendar ne rimsko ... Po njegovem prepričanji je cerkev v državi in vladar ima oblast podložno storiti jo svetnim postavam ... Nadvladstva rimskega da neče več priznati ... Papeži da ga bodo razkolnika imenovali, a njemu je vse eno. Še le daljši pogovori, ktere je imel s tema državnikoma, pravijo, da so ga odvrnili od te misli; bila pa je le politična modrost, ki vse ceni po koristi, ki ga je napotila na boljšo stran in tako najbrže odvrnila osodepolno razkolništvo.

Z rastočo bojaznostjo pazili so v Rimu na vsak korak, kterega je mladi cesar storil v prvem in drugem letu svojega vladanja. Niso si mogli dolgo prikrivati nevarnosti, ki je cerkvi v Avstriji pretila. Dobrohotni opomini, prošnje, razlogi — zdali niso ničesa. In cerkev avstrijska brez Rima, brez papeža? Zapala bi kmalo krivoverstvu, kakor je nekdaj angleška vkljub namenu kralja Henrika, ki je bil provzročil ločenje od papeža. Ali pa, da bi bila tudi ostala pravoverna, morala bi bila, odsekana od živega središča, odreveneti, kakor grška cerkev, ki že nad osemsto let životari brez cvetu in sadu, brez vsakega življenja.


Avstrijo katoliški cerkvi ohraniti bila je toraj najsvetejša dolžnost Kristusovega namestnika. In ko vsa diplomatična sredstva niso nič zdala, vzdignil se je Pij vkljub pregovarjanju kardinalov in željam rimskega ljudstva na pot k cesarju, da bi sam s svojo apostolsko veljavo, z ognjeno besedo priboril cerkvi v Avstriji svobodo, ki ji je neobhodno potrebna, da se zamore v korist vernim razvijati. Potovanje papeževo — gotovo zadnje in najskrajnejše sredstvo, cesarja si pridobiti, rekli bi, ponižanje, ki se komaj zlaga z najvišim dostojanstvom papeževim. In prav zarad tega sliši se večkrat obsojati to papeževo početje, ker vpraša se: in kak sad je obrodila ta pot? Kes da ni imel Pij ponašati so vrnivši se v Rim z najmanjšo pridobitvijo, da, zdelo se je, da papeževa navzočnost na Dunaji je Jožefa in njega svetnike celo razdražila, in po odhodu Pijevem hodil je Jožef isto pot, kakor pred, le še odločnejše in urnejše; vendar pa mora se pomisliti, da, ko bi tudi res Pij ničesa ne bil opravil, je že sama njegova prikazen vsaj začasno oživila avstrijska ljudstva in napravila vtis, ki se ni dal več tako brž zbrisati.

Gotovo, podoba papeževa ostala je globoko utisnjena v srcu marsikterega Avstrijca in ga je v jekleni dobi, ki je za katoliško cerkev z Jožefom v Avstriji napočila, opominjala ljube matere katoliško cerkve, ki se je žalibog popolnoma pozabila; in spomin na papeževo navzočnost, na njegove besede, tlel je v marsikterem srcu in morda ne malo donesel k prerojenju katoliškega duha v Avstriji. Nimamo so temu čuditi, ker čudna so navadno pota, po kterih previdnost božja človeško usodo vodi. Kako nevarna je bila že sama papeževa navzočnost težnjam Jožefove vlade, slutili so tudi skrivni „bratje“ v Avstriji, zatoraj niso ničesa opustili, kar bi zamoglo srca avstrijskih narodov mu odstraniti ter zavirati sijajen sprejem. A gotovo šo bolj bi se bili „bratje“ protivili temu potovanju, ako bi bili zamogli umeti nerazrušno, božjo, oživijajočo moč, ki živi v papeštvu katoliške cerkve.

In Gorica, kako je sprejela vidnega glavarja Kristusove cerkve? Radostno in praznično. Kar je imela v sebi najlepšega in najboljšega, skazala je o tej priložnosti in ne prej, ne pozneje ni videla toliko ukajočega ljudstva, kakor o sprejemu Pijevem. Vendar pa vkljubu vsej radosti, je Gorica nečesa ali nekoga pogrešala, kar je soglasje ne malo motilo in Piju samemu polnilo srce z neprijetnimi slutnjami. Gorica je bila tačas žalujoča vdova, ker veliki škof Edling je bil zarad svoje neupogljivosti, s ktero se je vstavljal objavljenju „Toleranzedikta“, zapravil milost cesarjevo in moral je iti ravno nekaj dni pred prihodom Pijevim na Dunaj se opravičevat. In tako Pij hrabrega boritelja za cerkveno svobodo ni našel v Gorici: slabo znamenje, ki mu je že v prvem mestu v Avstriji dobro oznanjalo nespravljivost Dunajske vlade; a tudi pozneje na Dunaji se Edling in Pij nista srečala, ker „bratje“, ki so vladali v Avstriji, so že skrbeli, da je Edling zapustil Dunaj predno je Pij došel. Bilo jo 15. marca, ne premrzel, no pretopel, lep, krasen dan, kakoršnih se tega meseca le v Gorici doživi. Na trgu pred veliko cerkvijo, kakor tudi na sv. Antona trgu stoji ljudstva kar natlačeno, glava pri glavi, in vendar se po sosednih ulicah, posebno po Raštelu vse gnjete proti veliki cerkvi, dokler se ljudski tok ne zagozdi, da ne more ne naprej ne nazaj. Z dežele pa po cestah od Podgore, od Šempetra in od drugod se vale še vedno cele procesije deželnih prebivalcev proti mestu. Sploh je danes po Gorici taka guječa, da se voziti ne more. Popoludne ob 1. uri ima papež odriniti na Postojno, a pred bo podelil množici svoj blagoslov; in kdo bi ne želel prejeti papeževega blagoslova?

Ravnokar je ura v zvoniku poludne odbila, papeža Pija najdemo v veliki cerkvi sredi presbiterija na krasno prepreženem poklekniku; na glavnem altarji bere pred njim Goriški prošt tiho sv. mašo. on pa v molitev zamišljen, oči na pol odprle, od časa do časa z desnico poprime za visoko čelo in se malo nasloni, potem pa spet glavo povzdigne proti altarju, kjer se vrše svete skrivnosti. V presbiteriji okoli njega zbran je stolni kapitelj Goriški in veliko druzih cerkvenih dostojanstvenikov; pred presbiterijem pa v srednji ladiji cerkve odločeni so sedeži žlahtnikom in državnim dostojanstvenikom. Vse, izvzemši morda kakega lahkomiselnega mladeniča, utopljeno je v molitev ter obrnjeno proti altarju, ker takrat je bila šega, da se je v cerkvi molilo, in kdor ni morda se s to šego zlagal, vendar se ni drznil z nedostojnim vedenjem motiti večine pobožnikov, kar bi ga bilo pred občinstvom jako osramotilo. Razlegalo se je v cerkvi le nebeško petje umeteljno ubranih glasov.

S postranskega oratorija znad presbiterija, kjer so imele od nekdaj nektere visoke družine Goriške sebi prihranjene prostore, na srednjem oknu sloni grof Gwidon, poleg njega grof Anton spod Skale. Na sredi znad nju pa vidimo Vekoslava, kako nepremično je njegovo oko obrnjeno v obličje Pijevo, ki zdolej v presbiteriji kleče moli. Pij VI. bil je, kakor ga opisujejo zgodovinarji, lepe prikupljive zunanjosti; obličje ohranilo je iz mladeniških let v pozna stara leta nekaj od onih nežnih potez, ki otroka in mladeniča vsakemu toliko prikupijo, zatoraj je že sama prikazen njegova na verne neizmerno vplivala.

O Piji VI. pa čujmo, kaj pravi pisatelj, ki gotovo ni sumljiva priča v tej zadevi, Fessler za časa, ko je bil Pij na Dunaji, kapucin, ki se je pa pozneje izneveril svojemu redu in cerkvi ter klatil se po svetu. Le-ta opisuje proti koncu življenja v svojih „Spominih na sedemdesetletno romanje“ vtis, ki ga je Pij nanj in na druge naredil: „Maševal je papež v kapucinski cerkvi. Le tri stopinje stal sem proč od njega, da sem mu lahko neprestano v obličje zrl in natanko opazoval obraz, kretanje in vse gibanje. Nikdar se nisti vera in nevera, Janzenizem in Deizem v meni hujše borila, kakor pri tej maši. Boj ostal je nedoločen, ker mislil sem si: vse ni nič druzega nego pretirana teatralična izurjenost, in vendar niso jenjale solze teči mi iz oči. Konec maše prepričan sem bil, da sem videl ali Seraiina od ljubezni božje vnetega, ali pa največega glediščnega igralca na svetu. Ne morem verjeti, da je človeškim močem mogoče ponositost in dostojnost v obnašanji, somernost v kretanji, ognjenost in gorečnost ljubezni, ki se je kazala v pogledu in v povzdigovanji oči proti nebu, jakost in poveličavnost v nabožnosti, ki je odsevala s celega obličja, glasno opravljeno molitve, da je mogoče vse to človeku popolniše izraziti, kakor sem jaz tukaj videl in strmeč občudoval.“ Tako omenjeni pisatelj. Nikdo ni resnico teh besed pozneje pisanih vrstic že tedaj resničniše občutil, kakor Vekoslav v veliki cerkvi.

Z nabožno zbranostjo v veliki cerkvi se pa nikakor ne vjema hrup in nemirno gibanje zunaj po mestu; tu je vse drugače. Že od včeraj popoludne, še bolj pa danes od rane ure zapazilo se je lahko, kako so po ulicah potikale se sumljive osebe; tu se je eden prikazal na konji, zbral okoli sebe ljudi, kaj govoril, a potem brzo odjahal; tam stopil je drug med množico, zapovedal z rokami mir, govoril malo pa odšel, pustivši svoje poslušalce v živem prepiru in pričkanji. Tam spet, glej, teka po ulicah fantalin in z visoko povzdigneno roko ponuja na prodaj tiskane knjižice v rumenih in rudečih platnicah sešite: „Kupite knjig! Kupite knjig! Pet krajcarjev na! pet! le pet ena!“ Drugi spet prileti s košem pred seboj ter kar zastonj trosi in vsiluje tiskovine in brošure mimogredočim.

Kaj pa more vse to pomeniti! Glej, ravno se vali brezštevilna druhal gor od Plactite čez most sv. Janeza. Naprej gre kakih pet kričačev, ki deloma furlansko, deloma slovensko zijajo, a tako nerazumno, da ni skoraj mogočo besedice vloviti. Kar oni reko, množica za njim ponavlja, in krika in piska, in žvižganja in tuljenja ni konca ne kraja. Pri sedanji semeniški cerkvi komaj da se štirje možaki odtrgajo od silovitega sprevoda, ki po semeniški ulici dere proti škofijstvu na Travnik.

„Menda je danes vse obsedeno“, spregovori eden od naših štirih, „kdo je še videl v Gorici tako zmešnjavo, prijatelji, od kedaj ste pa vi danes na nogah? Jaz se klatim že od štirih po Gorici, da bi videl papeža.“

„Jaz sem bil že ob petih pri veliki cerkvi“, oglasi se drugi, „a rekli so, da pred eno uro popoludne ga ne bo mogoče videti, ob eni da bo podelil blagoslov spred cerkve na Travniku. Šel sem čakat na Travnik, a ob 10. uri pridejo nekteri na konjih ter raztrosijo glas, da papež bo blagoslovil v veliki cerkvi. Toda v veliko cerkev ni bilo več mogoče predreti. Spet se nam je reklo, da pojdimo na Solkansko cesto, tam da ga bomo videli, ker misli tod odpotovati na Dunaj. Od tam nas čez Placuto spet ženejo na Dunajsko cesto. Tako, prijatelji, ako bomo hoteli videti papeža, bomo morali iti v Rim. A ta druhal, kaj pa toliko divja, ali veste kaj?“

„Ej no“, oglasi se tretji, „ko smo prišli nad Placuto, pridružijo so nam nekteri na pol gosposki možje v črnih frakih, ž njimi nekaj tistih kričačev, kmalo so med nami pozgube in začnejo nam pripovedovati da papež gré na Dunaj cesarja Jožefa odstavljat, da bo izdal cesarstvo in vse iz cerkve izobčil; cesar sam da ne vé kaj početi s tako sitnim papežem. Kaj pa ima Pij na Dunaji opraviti? Kdo ga v Rimu nadleguje? To, da ne pomeni nič dobrega, vojska da je neizogibna. Potem, ko so množico nekaj razvneli, začno kričanje: „Proč s papežem! Nazaj v Rim! Ne na Dunaj!“ Drugi pa tem protivijo: „Živio Pij! Živio papež!“ In tako gre zdaj proti veliki cerkvi. Tudi so razdelili med nas takih sešitkov.“

„In res, kaj pa imaš tukaj?“ začnejo trije ostali. „Prijatelji žejen sem“, oglasi se prvi, „tu je gostilna, bi ne bilo prav, da si gremo omočit kljune?“

In zakrenejo jo vsi štirje z ulice skozi vrata na gostilničen vrt. Ko za mizo posedejo, položi prejšnji cel šop brošur in tiskanih listov na mizo, vsi hlastno sežejo po njih. Eni je bil naslov: „Kaj je papež? Kaj je škof? Kaj jo župnik? Spisal Val. Eybel.“ Drugi: „Spomenica Pija VI. Po francoskem spisal Rittersheim.“ Spet drugi: „V pomislek Nj. Svetosti papežu Piju VI. Po francoskem spisal Rautenstrauch.“ i. t. d.

V vseh teh in drugih enakih brošurah napadala se je cerkev in papež, in na vsaki strani mrgolelo je od psovk na duhovstvo in redovnike.

„Glejte, sosedje, tu imamo tudi pesni“, zakliče zadnji izmed naših štirih, po tem ko je v enem toku kozarcu pogledal na dno. „Dobro, ko se napijemo, bomo pa peli. Poslušajte prijatelji!“

Začne brati s tiskanega lista:

Ljubi prijatelj!

Ak’ res po žegen sto papežev prišli, meščani
In kmetje vi tukaj vsi zbrani,
Nikdar vas papež zveličal ne bo,
Ak’ ne živite po veri zvesto.
Vraže pustite, neumnosti drugo enako,
In streznite so, to je za bedake.
Cesarju skazujto čast, ki mu gre,
V pismu kak’ Peter apostelj nam de.

Nikar so ne bojte vere zgubiti,
Nobeden ne moro cerkve rušiti,
Če tudi v meniški kuti ga ni,
Da pridga vam, spoveda, škropi.
Aposteljne zbral je Gospod, uče da rodove;
Menihi čemu V ki v sveto gradove,
Kar kmetu so unesli, vživat se zapro:
Na druzih tù žulje pijô in jedo.

„Ha, ha, izvrstno, izvrstno, to je pa kaj vredno!“ zakrohotajo naši pivci kakor iz enega grla.

„Kdo je pa zložil to pesen?“ vpraša eden.

„Podpisan je David Hammer“, odgovarja čitatelj. „No, no pa res, da zasluži ime Davida, saj je menda tudi kralj David rad pel in sam vložil več pesni Bogu v hvalo; saj tako sem menda v nedeljo slišal v cerkvi od gospoda fajmoštra. Prav, le vun z menihi!“

„Da le ni Žid ta David, ker nisem še slišal, da bi imel kristijan tako ime“, oglasi se drugi; „od žida ne more pa nič dobrega priti za kristijana.“

„Pa čujte tu že spet drugo“, nadaljuje čitatelj; to gré na papeža:

Ah, oče, ako češ, da to častimo kot svetnika,
Ponižen bod’, kot Peter bil, aposteljnov vladika.
Pravičen bod’, kar njega je, pošteno carju vračaj,
Bogu, kot Kristus pravi, čast spodobno dajaj.
Vse kupce, barantače vse iz cerkve nam izženi,
V molitev jo posveti, brate vse ljubav okleni.[9]

„Ha, ha, kupce in barantače, gotovo pa misli že spet na menihe“, oglasi so oni prvi.

„Ne, jaz pa mislim“, pravi drugi, „da to zadeva najbolj naše fajmoštre, ki hočejo biti plačani za poroko in pogreb.“

„Čujte, sosedje, kaj pa jaz menim“, pretrže govor tretji, „jaz pravim, te besede so proti odpustkom rečene. Ko sem bil ondan zvečer v gostilni pri „Odkritosrčnosti“, nas je več okoli dolge mize v srednji dvorani pilo, pridružil se nam je nek gospod z naočniki, kakor je bilo soditi, bil je zelo učen. Začne nam pripovedovati stare zgodovine, kako se je porodila luterš vera. Nek menih — ne vem že, kako se mu je reklo, Tacel ka-li — da je z druzimi tovariši na povelje papeževo začel po Nemškem prodajati odpustke. Za vsak greh da je bila že določena svota denarja; vsakdo je že lahko naprej plačal za greh, kterega se je bil namenil storiti. Je kdo mislil jutri vkrasti sto tisoč zlatov, plačal je danes sto za odpustke, in tatvino doprinesel je brez najmanjšega greha. Ha, ha, stotisoč za sto! Lepa barantija. A še lepša za menihe, ki so tako iz žepov ljudi izvabljali lepe denarce. To videč Luter ni se mogel zdržati, vzdignil se je proti takim odpustkom in začel pridigovati proti menihom in papežu. To je bil začetek luterš vere, sosedje! A tudi zdaj, pravil nam je učeni gospod, da se boljše ne godi. Da bi vi vedeli, pošteni možje, nam je rekel, koliko sto tisoč gré iz cesarstva vsako leto v Rim papežu v žep za odpustke, za spreglede, zlajšanja in druge neumnosti. Nič, prav nič ne zamorejo naši škofje in župniki, še poročati ne smejo brez dovoljenja iz Rima, vse zadržke, vse veče grehe pridržal si je papež in kdor hoče oproščen ali odvezan biti, mora prositi v Rim, a ob enem slano plačati. In ta denar, kam gré? Kdo vé! Vidite toraj zakaj se za rimskega papeža toliko vnemamo? Bi ne bilo bolje, da bi cesar in naši škofje kaj več ukazovali in lepi denar, ki se v Rim steka, ostal v deželi?“

„Prav praviš, prav!“ ostali trije govorniku enoglasno pritrjujejo ter se okrepčani vzdignejo od mize.

Med tem privalil se je burni sprevod na Travnik. Ko se Raštelu približa, se je moral vstaviti, ker od gnječe ni bilo mogoče dalje, ob enem prihajalo je veliko ljudstva od nasprotne strani. Hrup in vrišč se jame množiti, tako, da se samega sebe ni mogel nikdo umeti. Za nekaj časa vidi se od velike cerkve po Raštelu proti Travniku naglo jahati krasno opravljenega konjika, ki z belo ruto pomigljaje poživlja ljudstvo, naj gré ž njim na Travnik. Kar vse se za njim vdere. Pred sedanjo glavarjevo hišo bil je tedaj malo vzvišen kraj, semkaj se zaleti naš konjik, bil je Vekoslav. V kratkih besedah oznani ljudstvu, da ob poldrugi uri pridejo Nj. Svetost, oče papež na Travnik, kjer bodo s pomolja (balkona) jezuitsko cerkve blagoslov podelili.

Zdaj začne Vekoslav po Travniku jahati; njega navzočnost vplivala je mogočno na množico, red in mir vračal se je med njo; sredi trga razvrstenih je dvesto mož narodne straže, vsi v krasni opravi po okusu osemnajstega stoletja, pripravljeni so bili za sprejem sv. očeta. Kar h krati blizo škofijske palače nastane krik in prepir, ljudstvo se začne stekati in gnjeti. Vekoslav priskoči. Prileten mož, blizo šestdeset let star, kakor se vidi mora biti rokodelec, znajde se v živem prepiru z nekim pouličnim prodajalcem, ki še drži pod pazduho nekaj zavitega. Okoli njega zbralo se je več drugih prodajalcev, kterih eni imajo že prazne koše, drugi pa niso še vsega razprodali. Knjižice, podobe veče in manjše, razne tiskovine vidijo se jim po košeh.

„Trideset krajcerjev si me vprašal za ruto, trideset sem ti jih odrajtal pošteno. Spričajo lahko vsi ti-le; kaj ne, da je tako, prijatli?“

„Pošteno, pošteno, mi smo priče“, oglasi se kakih pet ali šest izmed okolo stoječih.

„Ne, za brado Abrahamovo ne, dvajset krajcarjev sem prejel; prisežem pri nebu in pri zemlji, pri zvezdah in pri luni!“

„Ni res, slepar si, kakor si širok in dolg! Daj, ti žepe preiščem, svoj denar dobro poznam!“

„Ti meni žepe preiskaval?“ togoti se prodajalec.

„Za to ruto sem ti dal trideset krajcerjev“, nadaljuje mož, razgrnivši pred množico kupljeno ruto, trideset krajcerjev za to ruto, rekel si, da je svilnata zdaj vidim, da še niti je ni svilnate v nji, ti dlaka sleparska ti!“

„Glejte, glejte, kaj ljudem prodaja“, oglasi se jih več izmed navzočih, kazaje s prsti na ruto, glejte, kaj prodaja! Papeževa glava je na ruti namalana, kako nagrjena je! In kaj je zapisano pod njo, berimo!“

Eden bere: „Stari menih iz Rima“.

„Glejte, glejte, kaj nam prodaja“, zagrmi od vseh strani.

„Žid je, žid, dajte ga po glavi“, glasi se od druge strani.

„Glejte, ti so njegovi tovariši“, kriči drugi kazaje na okoli stoječe prodajalce.

„Židje vsi, židje, kaj pa prenašajo po Gorici?“ zadoni od več strani.

In jamejo jim koše zbivati z rok in trgati jim sešitke in tiskovine.

„Glejte, glejte, kako nesramne podobe prodajajo!“

„Glejte, meščani, poslušajte, da vam berem, kako se psuje papež, kako se ščuva nad menihe!“ čuje se od neke strani.

„Tu spet zaničuje spoved in sv. zakon; postojte, čujte, da vam berem“, dere se spet nek drug.

„Na ogenj s takimi knjigami! Na ogenj z židi!“ razlega se.

„Zapodimo jih domov! Zažgimo jim Get!“

To videvši naš kupčevalec in drugovi, ki so bili ž njim, se kar v beg spuste prek škofije po semeniških ulicah proti Getu. Množica se vdere za njimi s krikom in žuganjem.

Tudi Vekoslav jaha za druhaljo, ne sicer, da bi žide preganjal, ampak da bi ljuto množico pomiril. Postavi se s konjem med bežeče Abrahamoviče in preganjajoče jih ljudstvo. Tako zadržuje, da jih razdražena množica ne dohiti. Ko do Geta pridejo, se z vso silo noter zateko in vrata se za njimi zaloputnejo. Množica ne more več za njimi; rešeni so.

Nekaj čudnega zdelo se je Vekoslavu da je tu videl. Eden med zadnjimi, ki so skozi vrata planili v Get, zdel se mu je znan. Velikost, oči, kretanje, hoja, sploh vse, s česar se človeka sodi in spozna, kazalo je gospoda Mostovskega, le lasje bili so prepogosti in brada rujavkasta, deloma osivela, tudi predolga — zlagala se ni popolnoma z njegovo.

No, pa koliko ljudi si ni podobnih na svetu, spregovori Vekoslav samemu sebi, ko se malo pred Getom postanši obrne s konjem na Travnik.

Pred seboj pa vidi množico mirno in tiho vračati se po blagoslov papežev.

XV.
Ponočni zbor.
[uredi]

V spalnici g. Mostovskega na Gradišči obešeno bilo je na steni velikansko zrcalo, segalo je malo da ne do tal in slonelo od zdolej na lesenem, na polovico pozlačenem podnožji. Ben Saruk opravljal in lepotičil se je tu navadno. Kdor je pa zrcalo malo od zida odmaknil in prizdignil, ter po naključji morda z lahkoto ob zid zadel, je iz votlega zvoka kmalo lahko zapazil, da tam zid ne more biti kamenit; in res, trebalo je le še enkrat krepko butniti in odprla so se v zidu tanka lesena vrata, ki so bila prav tako pobarvana, kakor drago sobino zidovje. Stopivšega skozi ta vrata peljalo je kakih petnajst stopnic navzdol; pred zadnjo zadela ti je noga, ako ne prej nos, ob druga črna železna vrata. In ako si tudi ta zgoraj, zgolaj in na sredi s tremi ključi odklenil, stopil si po treh stopnicah v nizko štirivoglato izbo, ktere črnih sten le eden sam žarek ni razsvitljeval. Le tam od spred ti je včasih nasproti zapihljalo nekaj mrzle sape, in ti vroče čelo hladila, in ako si natančniše gledal, zatipal si proti vrhu vzhodne stene okroglo luknjo, kar da bi glavo vtaknil, to te je toraj podučilo, da tod mora biti speljan dušnik, po kterem dohaja čist zrak bivajočim v tem podzemeljskem stanu. Drugi večer potem ko je Pij VI. iz Gorice odpotoval na Dunaj, najdemo tu noter okoli okrogle mize zbrane naše tri znance, Mostovskega, Kazanovskega in gospoda Luko od Volkov; tudi še dve drugi moški postavi se videti v družbi, eden viši, drugi niži, kakor so sploh ljudje, sicer pa oba lepo rejena. Nad mizo visi z nad stropa svetilnica.

Vsakega opazovalca pozornost bi pa gotovo pred drugimi na-se obrnil Mostovski, ki se je ob zidu sedeč ravnokar na levo stran raztegnil po klopi in z laktjo uprl se na žakelj, ki mu ga vidimo ob strani; ko se nasloni na platneni tovor, žakljeva vsebina čudno zarožlja in koj se je lahko spoznalo, da tu noter mora biti vse kaj drugega, kakor moka ali pšenica.

„Deti si ga moraš za podzglavje, brate Mostovski“, oglasi se gosp. Luka, „potem boš sladko spal, še slajše sanjal.“

„Vse pridelek poštene kupčije; le dobro umeti je treba stvar“, odgovarja Ben Saruk, brke ponosno vihaje si.

„Koliko tisoč pa bi znalo biti vsega skupaj?“ vpraša eden, manjši od nam neznanih zborovalcev.

„Dvajset tisoč in kar bo čez“, odgovarja Ben Saruk, „vse trud enega tedna; a vsaj za deset tisoč škodoval me je nekdo. Udari me Jehova, ako se ne maščujem!“

„In ta je?“ vpraša drugi izmed naših dveh tujcev.

„Tu doli je blizo, menih na Vignji, jezuitska zalega“, odgovarja Ben Saruk, s pestmi žugajoč proti Vignju. „On nam je tako izvrstno nastavljene reči zmedel. Ima nos, s kterim vse izvoha, boljši, kakor vsak lovski pes. Še zadnjo uro pred odhodom papeževim, ko so nam opravila tako dobro izpod rok šla, kaj nam je napravil? Celo Gorico našuntal je proti nam, da so nas lovili do Geta, jaz sem vrata pred njim zaprl. Se več. Ko je izvohal, da tiskamo brošure proti papežu, kaj si je umislil? Sel je in po opravniki svojem pokupil čez polovico za razprodajo namenjanih tiskovin in knjižic in jih dal — sežgati. Ko je bil čas prodajati, ni bilo kaj. Le po mestu smo jih nekaj razprodali, na deželo ni bilo nam mogoče poslati nič. In ali ni one dni pred prihodom papeževim vsak dan popoludne jahal v okolico, tam po vaseh ljudi zbiral, ter jih spodbujal, naj vsi pridejo gledat papeža v Gorico, tudi jih vse podučil, kako se imajo vesti, po tein takem se ve, da nam ni bilo mogoče veliko bloditi, izvzemši malo krika, ki smo ga provzročili po mestu, kterega smo pa morali slano plačati. Sploh se ima papež Vekoslavu veliko zahvaliti za sijajen sprejem; ako je pravičen, ga bo proglasil za svetnika in ga uvrstil v litanije tje vmes med sv. Antona in Dominika in potem bomo klicali: sv. Vekoslav, menih Vigenjski, za nas Boga prosi! Tako je s tem prokletim molkarjem, častitljivi bratje!“ konča Ben Menahem srdito, da mu že od same jeze glas zaostaja.

„O tem Vekoslavu z Vignja“, oglasi se Kazanovski, „imam že več poročil, najbolj zagrizen med vsemi rimskimi fanatiki mora biti. Poglejmo!“

Pri tej priči privleče izpod suknje črno knjigo, ter začne preobračati liste in prebirati. Bere:

„Vekoslav z Vignja ovajen je, da je vedno nasprotoval komisarju Geravsu v Štanjelu pri izvršitvi novih postav in ljudstvo šuntal.

Vekoslav z Vignja, kakor mi je došla vest iz Rima, je v papeževem uradnem listu prijavil več člankov, v kterih tendencijozno ocenja najnovejše prenaredbe v cesarstvu; lažnjivo in obrekovalno daje rečem nevarno obličje in sumniči posebno vnanje prišlece, da so vseh zmešnjav krivi, prerokuje Avstriji propad; rimska kurija tirja, naj odločno glas povzdigne ter zabrani tako počenjanje.

Vekoslav z Vignja je tretjič ovajen, da je pred dvema tednoma pred zbranim občinstvom nekje v Gorici svaril pred novima društvoma, kteri smo osnovali pri „Odkritosrčnosti“.

Iz vsega tega lahko razvidimo, da je Vekoslav po vsem sumljiv subjekt, nam in naši stvari nevaren. Kaj se vam zdi, bratje?“

„Le nekaj, da ne zabim, častitljivi bratje“, oglasi se spet Mostovski. „Seveda, morda bote rekli: ti govoriš „pro domo tua“ (sam za sebe); ne bom tajil, da najpred pripade meni ta kost, vendar ob enem zna tudi vas kaj doleteti; saj videli bote še bolje, kako ognjusen je vsem zvestim služabnikom Gospodovim ta Vekoslav. Toraj da začnem v imenu Jehove. Saj veste, koliko bi premoženje grofa spod Skale pripomoglo za našo sveto stvar. A glejte, vsi Podskalnikovi gradovi obešeni so za pas edine hčerke Julijete. Kdo bi je toraj za ženico ne poželel? Toda glejte, častitljivi bratje, strmi nebo in zemlja, in vi rodovi zemlje, poslušajte, kaj vam moja usta govore. Ta kapucin Vigenjski, zložen iz samih molkovih jagod, zatelebal se je v Julijeto in služabniku Jehovinemu, Ben Sarnku Menahemu, maziljencu Gospodovemu, iz rok trga tolsti plen, ki ga je Jehova obljubil Abrahamu in zarodu njegovemu na vekomaj. In kaj mislite, da se bo spametoval! Se vedno bolj jo zalezuje in lovi. Oni dan le, ali nista bila en cel dan v „Lepi hiši!“ Že vidim, zastonj se bom boril, propadem. Bil sem te dni pod Skalo, oče njen, grof Anton, me je predstavil ji; i jaz seveda, kar je bilo le v moji moči, ljubkoval sem se, in uklanjal in odklanjal, kakor še nikdar, govoril sem zdaj italijansko, zdaj nemško, zdaj francosko, tako ljubeznjivo in sladko, da bi bil trd kamen ganil, a mislite li, da me je z enim samim pogledom počastila? Poslušala je malo časa nevoljno, kakor bi na trnji stala, potem pa zmuznila se urno, kakor srna iz naše srede, nikdo je več ni videl tisti dan. Zaljubljena je v metliško pošast na Vignji! Bratje, kaj se vam zdi?“

„V naših pravilih je določeno, da se vsi oni, ki kljubujejo našim nameram, narede neškodljivi. Povsod nam je napoti. Umakniti se mora! Zatoraj sodim: Pereat Vekoslav!“

„Pereat, pereat!“ odgovarjajo vsi.

„V treh dneh“, nadaljuje Kazanovski, se bo srečkalo, in eden izmed nižih bratov, kterega zadeno, zvršiti bo moral v treh mesecih današnji sklep pod smrtno kaznijo, v imenu najvišega glavarja.“

Vsi obmolknejo. Za nekaj časa začne spet Mostovski, rekoč:

„Ker jo Ben Saruk v zboru svojih bratov milost našel proti tem, ki ga preganjajo, odprl bo zopet usta, in jezik njegov bo z nova govoril. Ako smo že potem takem služabnik božji Menahem upati, da bo kdaj za ženo dobil Julijeto in bogato hčer Podskalnikovo vpeljal v hišo svojega očeta, ga vendar še ena reč skrbi in nekaj je še, kar noč in dan v velikih skrbeh premišljuje. Tisti gradovi Podskalnikovi so vsi „fidei-komisni“, prav tako je tudi z največimi zemljišči naših žlahtnikov. Kaj si toraj človek okoristi, ako ima zlatov na mernike, ko ne more največih posestev na-se spraviti? Tudi upati ne vrže takim žlahtnikom, ker upnik se ne sme nikdar dotakniti njihovega posestva. Tako je, da vam navedem en sam vzgled, grof Anton je zaigral grad Obročnik in mi ga tudi zapisal, a kaj si pomorem, ko je grad priklenen na fideikomisno verigo? Tako toraj vidite, bratje, da so dediči Abrahamovi izključeni iz obljubljene dežele, ktero je Jehova obetal Abrahamu in zarodu njegovemu na vekomaj. Vem sicer, rekli bote: kajti pa mar za fideikomis, ako dobiš Julijeto, saj ž njo ti tako vse drugo pripade? Toda bratje, prvič, Ben Saruk ne misli le na-se, ampak tudi na druge, dobro vedoč, da, kar njemu vgaja, tudi drugim ne škoduje. Kako splošne koristi bi bilo streti tisti železni „fideikomis?“ Drugič pa, ako Julijeto dobim, moral bom ž njo vedno pod Skalo tičati in svoje gradove čuvati. Prodati jih ne bo pripuščal „fideikomis“. Veste pa, bratje, kako nedostojno, nestrpno je Abrahamovičem stalno naseliti se na ta istem kraji. Domovina naša je celi svet, ker Jehova govoril je našemu očetu, da bodo po njem blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Zatoraj sam Gospod prepoveduje ostati vedno na enem mestu; romati moramo iz dežele v deželo do sodnega dne, da razširjamo kraljestvo Jehove in osrečimo cel človeški rod. Zato je pa neobhodno potreba, da karkoli imamo stalnega zemljišča, smemo svobodno prodati in v tekočo kroglovino spreobrniti, ker le s to je mogoče po svetu hoditi in prevzeti velika podjetja, kakoršna so dostojna za dediče obljubljene dežele. Drugi imajo naj njive in gozdove in vinograde, za te pa, o Izrael, stvaril je Jehova zlato in srebro! Vidite, častitljivi bratje, da sem govoril iz globočine srca in s pravim prepričanjem.“

„Staknil si, častitljivi brat“, začenja Kazanovski, „prevažno vprašanje, ki ne le tebe bistveno zadeva, ampak še bolj častito družbo našo, „fidejkomis“. Veste dobro, častiti bratje, kako nalogo si je postavilo naše društvo, ki jo že razširjeno po vsem svetu: vse ljudi popolnoma zenačiti. Da se to izvrši, je neobhodno potrebno, da so odpravi privatna svojina in vse lastnine po državi, ter le javno upralja, tako, da nobeden ne bo imel nič in vsi bodo imeli vse, recimo toraj: uvesti moramo „komunizem“. Do tega pa nam nič bolj poti ne zapira, kakor „fidejsuplje naprava, ker po tej so ogromne zemljiščne skupine nerazrušljlvo priklenjene na plemstvo in na vladajoče rodovine. In rimsko-krščanska država, v svojem bistvu nasprotujoča enakosti ljudi, potrdila je postavno „fidejkomisno“ napravo, da bi ž njo ogromno večino za vekomaj podložila dinastiji in plemstvu. Po tej postavi navezan je posestnik na svoje zemljišče, ker ga še prodati ne more, in ako tudi njegov rod izumrje, ono pripade drugemu. Fidejkomisna postava toraj kakor železna veriga sklepa plemstvo med seboj in z dinastijo, in dokler ima veljavo, nam ni mogoče še misliti, da kaj dosežemo; streti moramo to verigo in storjen bo eden najvažniših, odločilnih korakov. Zatoraj pa se že več let v naših krogih reč prevdarja, zdaj pa, ko je cesar Jožef prestol zasedel, ki je vnet za napredek in rad posluša naše svete, je vgoden čas to reč na dan spraviti, da zadobi med občinstvom in tudi v vladnih krogih vedno več priznanja; stvar se je že začela javno razpravljati in morda da ni daleč čas, ko bo slavni naš vladar zdrobil zlato tele na kose, da bo vsak pobral enega ali druzega, kakor bo hotel. Zatoraj tudi vas, častiti bratje, poživljam, da vsakdo izmed vas pripomore k temu po svoji moči. Priporočam pa pri tem delu previdnost, da se občinstvu pošast ne pokaže, kakoršna je v resnici, ampak da se je nariše v prijetnih omamljivih potezah, ne bojte se, velika druhal, ktero imenujejo občinstvo, vedno vse verjame in nikdar stvarem ne pride do dna, zatoraj je pa tudi tako mikalno, s pomočjo druhali svet vladati. Pokazati toraj je treba penez od nasprotne strani. Povdarjati se mora, ko se o tem govori ali piše, občna korist na narodno gospodarstvo, kupčijo in obrt. Pokazati, da taka ogromna posestva so mrtva in ne neso desetega dela od tega, kar bi lahko nosila. Kdor dosti ima, da se ne briga veliko, je li vse zemljišče dobro obdelano ali ne, da le on v obilnosti živi in vstreže svojem potrebam. Zatoraj mora se vedno in vedno priporočati načelo o delitvi dela. Velike posestva moramo toraj deliti, kar je mogoče deliti, ker manj, ko vsakteri ima, bolj še potrudi, da naredi zemljišče plodovito, ker to mu je prvič zarad manjšega obsega mogoče, a drugič je k temu tudi prisiljen, da sebe in svoje preživi. Nadalje se mora pokazati, kako se bo po delitvi posestev, po kupčevanji, prodajanji in menjavanji mednarodna kupčija oživahila ter denar, ki je priznano največa sila na svetu, zadobil večo ceno. Drugače bode se obrtstvo povzdignilo, ker vsakdo bo pridelke, ki ne bodo za vžitek, skušal upotrebiti za obrt. Pota in ceste se bodo odprle skoz zemljišča in gozdove, kamor ni stoletja prišla živa duša, ob cestah vzdigovale se bodo gostilne, tovarne, po cestah vozil se bo kmet z lastnim konjem, ne bo sicer dosti imel, a kar bo imel, bo njegovo, svoboden in neodvisen od viših gospodarjev.

In tako, častiti bratje, da spet obrnem penez na drugo plat, ktere ne sme nikdo videti, kakor mi sami, tako tedaj, častiti bratje, se bo dalo občinstvo in po njem cesar Jožef navdušiti, da se odpravi „fidejkomis“ in — plemstvo bo zgubilo tla, na kterih stoji, izginilo bo kakor megla pred vetrom in tako bo najmogočnejši steber, na kterega se dinastija in naš državni red že toliko stoletij opira, zdrobljen na vekomaj. Le urno na noge, bratje, inteligencija in kapital (razum in denar), ta dva morata vzajemno delati!“

„Inteligencija in kapital, živio!“ vsklikne Mostovski in trikrat z desnico vdari po žaklji.

„Še za Jožefa moramo videti sad našega prizadevanja za sveto stvar napredka in svobode. Ne mirujmo, dokler ne stremo glave plemstvu in velikoposestvu. Potem še le zadobi naše zlato tele, kapital, častilce in veljavo, kdor-koli bo vladal, molil je bo, le od njega pričakovaje odrešenja. A potem se ve, da se bo po državah tako plesalo, kakor bodo godli piskači okoli zlatega teleta, potem je naše postavodajalstvo, so naše ministerstva, naše banke, naše državna posojila, toraj tudi naš mir in naša vojska. Cesarja Jožefa pa, ko mu spodmaknemo palico, na ktero se je cesarska vlada doslej naslanjala, pravim, ko mu plemstvo vničimo, pošljemo nad Turka, naj se tam kavsa, da se mu razbije armada, ktero mu je zapustila mati Marija Terezija. Reč je že nastavljena, le urno naprej, za nami stoji mogočen Friderik in vsa njegova moč. [10] Tako, častiti bratje, sem vam hotel danes malo več razkriti visoke skrivnosti zanašaje se na vašo zvestobo, da bote jasno pred seboj imeli smoter, proti kteremu nam je veslati. Ti pa, častiti brate Ben Saruk, imel nas boš proti „fidejkomisu“ vedno zanesljive zaveznike. Avstriji pa brez plemstva, brez armade, podpišemo smrtno sodbo. Povzdignemo krvavo zastavo na Francoskem, da se valovi revolucije vdero čez Evropo, malo časa še in — Avstrije ni več, papeštva ni več, rimske cerkve ni več.“

„Zdaj pa dovolite, častiti bratje, da se še jaz oglasim“, spregovori mlajši od onih dveh nam neznanih. „Zelo me v srci boli, ko vidim po tej deželi še tako globoko ukoreninjeno vražo. Kdo bo temu ljudstvu enkrat iz glave izbil, da papež in svetniki niso vstani nobenega zveličati; tako rimska je še ta druhal, da bolj zatelebane ni tako blizo najti. Kaj nam je početi, bratje?“

„Tu bi vedel z dobrim svetom najpred nam pomagati brat Luka“, odgovarja Mostovski. „Ej brate Luka, naj se tvoj jezik razvozlja in tvoje ustnice naj nam govore.“

„Vi pa ne veste ničesar“, začenja gospod Luka od Volkov. „Vsa skrivnostna moč katoliške hidre obstoji v malikovanji, ki ga katoličani skazujejo Mariji, tako zvani devici in materi božji. Brž ko začne ljudstvo noreti za to češčenje, ga vse peklenske in zemeljske moči od Rima več ne odtrgajo. A mi na Goriškem imamo še posebno težko stanje. Že veste, kako je vsa dežela preprežena z bratovščinami.“

„In te imajo kapital“, dostavi gosp. Mostovski, „v Štanjelu je tudi taka.“

„Zraven tega pa imamo“, pravi Luka, „sv. Goro. Saj vam je znano, kako celo peletje in jesen vse roma na ta kraj ; raji si dajo Boga z nebes vzeti, kakor pa podobo Marijino s sv. Gore.“

„Sv. Gora“, seže naglo Mostovski v govor, „pa ima nekaj več stotisoč premoženja! Spet bi bilo v občo Korist to mrtvo posestvo zaseči.“ To izgovorivši vdari dvakrat po svoji vreči.

„Kaj nam je početi?“ nadaljuje gospod Luka. „No, da kratko povem, svetišča zapreti, bolje danes, kakor jutri, malikovanje prepovedati, meniške kute pa po svetu pognati. Toda dobro sem prepričan, da vso to bi dosti ne zdalo, dokler se ljudstvu ona vražja vera iz srca ne izruje, to pa gré počasi. Da bi le duhovni za tako praznoverstvo manj goreli, mrzlih, treznih duhovnov imamo pred vsem potrebo. Iz stare šlole se vé da ni mogoče, da bi tako prišlo, a upam, da v naših generalseminarjih se nam odgoji vse drugačno duhovstvo: spoved, odpustki, obhajilo, vsakdanja maša, in brevir in celibat in kaj vem še, vse to bo zgubilo veljavo in oznanoval se bo čisti evangelij brez rimskih pridevnikov, čist evangelij pa matere božje in device ne pozná, vneti možgani se bodo kmalo ohladili in v desetih letih se bo svet ves predrugačil. Jaz sam hočem na Goriškem vzgled biti, kako mora duhoven po tirjatvali nove dobe izpolnovati svoj vzvišen poklic. Mislim, da najizdatnejše bi bilo uvesti v deželo nauke velike reformacije pod eno ali drugo obliko. Meni je od nekdaj ugajala vera Kalvinova,[11] ker ne pozná ne maše, ne obhajila, ne svetnikov, ne časti matere božje, ne device. Jaz sam sem že o tem razpravljal z nekim pastorjem in se še dogovarjam. Moji Volki bi morda kmalu pripravni bili sprejeti novo vero: spovednice sem že davno spravil pod streho, po odpustkih nikdo več ne vpraša, o papeži že deset let nisem besedice črhnil, pahnil sem svetnike z altarja, podob in molkov pri Volkih več ne vidiš, „Oče naš“ morda še znajo, češčeno Marijo pa so skoraj vsi že pozabili; še mašne srajce in plašče da prodam, potem se jim prikažem pred altarjem v črni halji in jim začnem pridigati. Se vč da potem, v spodbudo in dober vzgled bratom duhovnom, bo treba pripeljati k Volkom gospo pastorko; exempla trahunt (izgledi vlečejo). Volki s svojim gorečim duhovnim pastirjem naprej, drugi za njimi! Od Volkov odrešenje! Tako vidite, častiti bratje, se bo rimski kači glava strla!“

„Od Volkov odrešenje!“ zakličejo vsi, „Živio, brat Luka!“

„Da, da, častiti bratje“, kliče brat Mostovski, „čas je že, da se materi božji in svetnikom zasežejo zakladi in zemljišča, ktera imajo pri svetiščih in po bratovščinah. In čemu naj bi imeli še bogastvo; saj svetniki morajo pred vsem posnemati Boga, o kterem se bere, da ni imel toliko lastno zemlje, da bi na-njo bil položil svojo trudno glavo.“

„Živio Ben Saruk!“ razlega se po črnem hramu.

„Živeli zakladi rimskih svetnikov!“ se spet zažene Mostovski. „Živeli, živeli!“ In pumf! pumf! pumf! udriha po vreči.

Od tolikega krika in mahanja se zrak tako potrese, da brleča luč ugasne in častitljivi bratje so — v temi.

XVI.
Že spet na poti.
[uredi]

Ravnokar je solnce izišlo. Že dva dni zapazič si po Solkanski cesti živahno gibanje. Cele trume mož in žen prihajajo iz Gorice; pobožne pesmi prepevaje, se odkriti pomikajo proti Solkanu. A kdor je imel dober vid in pogledal proti sv. Gori, je kmalo presodil, da pobožna množica se nikakor v Solkanu ne vstavlja, ker pot po vsi gori se črni in povsod mrgoli ljudi, eni gori, drugi doli, tako, da se srečajoči prav težko drug drugemu umikajo. Ali glej, kaj se je pa tam sredi gore ravno zabliskalo v svitu prvih žarkov vshajočega solnca? In čedalje bolj doli proti Solkanu se blisk pomika, a tako mamljiv je, da se nikakor ne more razločiti, kaj je. No, pa poslušajmo zdaj, kaj se dva že precej priletna moža od Gorice proti Solkanu pogovarjata, kterima se menda dosti ne mudi, da bi prišla zgodaj v Solkan zajutrkovat, vsaj toliko bi vsakdo sodil iz njunega počasnega stopanja in postajanja na vsakih deset korakov.

„Za pol milijona, sem slišal, je cenjeno premoženje svetogorsko; kaj misliš, Jakob, da bi človek imel denarja, kako bi tu obogatel. Za kakih dvajset ali trideset tisoč pojde vse to.“ Tako modruje oče Brtak proti svojemu tovarišu.

„Za deset goldinarjev, ako mi vse ponujajo, se ničesa ne dotaknem“, odgovarja Jakob; „prokletstvo je na takem premoženji, ki se Bogu vkrade in Materi Božji. Boš videl, ako nam da Bog živeti, kako se bo v prah zdrobilo v rokah novim kupcem, da kmalo ne bodo imeli česa v pest stisniti.“

„Ali pa meniš“, vpraša Brlak, „da se bo v Gorici našel kupec, ki bo zamogel sošteti toliko tisoč samega srebra ali zlata ka-li, saj cesarski ne sprejemajo druzega kakor zlato?

„Ne skrbi“, zavrne Jakob, „od lani sem je v Gorici trikrat več denarja, kakor prej. Sam Bog ve, kdo ga je toliko nanesel. Saj vidiš, kako rastejo hiše, iz tal, kakor gobe po dežji. Ali ni pa neki Mostovski to poletje sezidal dve najlepši hiši pri veliki cerkvi? Na mernike da ima denarja, kdor le želi, mu ga posodi, se ve da, taki ne dajo drugače kakor na visoke obresti, po deset in celo dvajset od sto. Našo gospodo da ima vso že v svoji oblasti, da jim zadrgne vrat, kadar mu ljubo. Grofa spod Skale preskrbuje z denarjem že dve leti, zdaj saj veš, ko so slabe letine in grof tudi sam bolj zapravlja. In ta Mostovski vse zaklade da hrani ne v Gorici, ampak tam nekje na Krasu, kjer si je sezidal, kakor pripovedujejo, čudno hišo, kakoršne še nikdo ni videl. In tudi v Gorici ga skoraj nikdar videti ni, neprenehoma da varuje svoje premoženje, pravijo, da cekine kar vali, kakor kokoš jajca; nikdo ne ve, od kod tolika bogatija.“

„Od kod pa je ta Mostovski?“ vpraša oče Brlak.

„Živa duša tega ne ve, pravijo, da je kakor Melkizedek brez očeta in matere in brez domovine. Hočejo nekteri modri trditi, da Mostovski je žid. Toda za Božjo voljo, kako more biti žid, ker hodi vsak dan v cerkev; sem slišal tudi, da je vpisan v roženkransko bratovščino, on dan bil je od soudov izbran za glavarja Štanjelske bratovščine. Njegova vzgledna pobožnost ta je napotila ude njega voliti. In tak goreč kristjan naj bi bil žid?“

„In tak toraj, misliš, da bi kupil svetogorsko premoženje?“ vpraša Brlak.

„Kaj takega si o Mostovskem ne morem misliti. So pa že drugi, celo sem slišal, da neko društvo, ki si je kupilo od cesarja pravico vse zlato in srebro in druge dragocenosti iz zatrtih cerkva in samostanov pokupiti. Milijon jim je kakor meni in tebi goldinar. Kaj toraj takim kupiti sv. Goro, tudi da bi bila vsa iz zlata? Tudi v Gorico jih je nekaj poslanih od te družbe, zborujejo v mestu v neki novi gostilni. Vse da so namenili prekupiti, že se o tem s komisarji dogovarjajo.“

Med tem prideta naša znanca do prvih hiš v Solkanu; tu postojita pred nizko hišo, nad ktere vratmi obešena veja vabi žejnega omočit grlo z vinsko kapljico; letos se prodaja sladka briška rebula, ktera se da tudi na tešče piti. In res že mislita prag prestopiti, kar zaslišita za seboj hrup. Ozreta se. Bliža se po cesti cela truma možkih in še več žensk v procesiji. Na čelu jim je stara izpita ženica, shuljeno revico malo da ne v pravi kot, stopaje se opira na palico, ktero tišči v žilati koščeni roki; noge vendar mora imeti še dobre ta ženica, še boljši pa jezik, kterega prav kretno premika ter naprej moli rožni venec, odgovarja jej vsa množica prav pobožno. Nekaj korakov pred ono gostilno, kjer smo pustili očeta Brlaka in Jakoba zagledamo dva moža od mestne straže Goriške, ki se čez cesto prehajata; ko pride procesija do nju, se sredi ceste ustavita, kakor da hočeta pobožnim romarjem zabraniti dalje.

„Do tukaj, naprej ne!“ zakličeta enoglasno potem ko puše z ram snameta in po vojaško po konci držita.

Procesija se ustavi.

„Prejeli smo više povelje zabraniti vsako romanje na sv. Goro, ker tu ni več božja pot, zatrla jo je cesarska postava“, glasi se od enega naših stražnikov.

Stara voditeljica se pri teh besedah naglo vsaj za pol zravna in v imenu pobožne družbe pravi:

„Hočemo še enkrat na sv. Goro pozdravit Mamko Božjo. Mi jo bomo branili, da se jej nič hudega ne zgodi. Meni braniti na sv. Goro?“ Zarenči starka in ob enem povzdigne palico prete stražnikoma, tako da se nehote malo na stran izogneta, ker zdelo se je, da stara je precej razvneta in se ne šali. „Meni ne dati na sv. Goro? Petdeset let je od tega, ko sem iz Štanjela priromala k Materi Božji, v smrtnih grehih sem živela nespokorna, pa tudi na vsem telesu bolna, vsa hroma; le sem sem prišla in k Mariji britko se jokala: ozdravela sem pri tej priči, še so tam gor berglje, o kterih sem hodila, a tudi sedem hudičev je Marija iz mene izgnala, kar spokorila sem se in z Bogom spravljena zapustila sv. Goro. [12] Tam gor vrezala sem romarsko palico in obljubila Mariji ž njo obiskovati njene božje poti. Že petdeset let romam vsako leto osem mesecev, vsako leto obiščem sto Marijinih cerkva, že na sto in petdesetih božjih poteh sem bila, po Kranjskem, Koroškem, Ogerskem, noter tje do Marije Celj na Nemškem, povsod s to palico. In zdaj pa ko se je razneslo, da nam hočejo Marijo s svete Gore ukrasti, šla sem okoli po Krasu vabit vse pobožne naj gredo z menoj na sveto Goro branit Mater Božjo. Tukaj smo: sinoči ob enajsti uri smo se vzdignili iz Štanjela, celo pot molimo in pojemo, še enkrat moramo k Mariji na sv. Goro. Nikdo nam ne bo branil in tudi vi ne!“

Pri teh besedah udari naša odvetnica dvakrat prav krepko po tleh s palico.

„Kdo nam bo branil iti k Mariji!“ ponavlja starka in solze jej zalijejo oko, glas se jej ušibi.

„Pustite nas k Mariji! Na sv. Goro! Le naprej, Kraševci!“

„K Mariji! k Mariji! Na sv. Goro! Na sv. Goro!“ odmeva se iz množice. In vse začne gibati se in naprej pomikati. Naša stražnika se par korakov umakneta, toda kmalo se ustavita in pomerita puške na ljudstvo, kakor bi hotela streliti.

„K Mariji! Na sv. Goro!“ opetuje se še krepkejše, in spet množica naprej porine, da se stražnika vidita naglo naprej pahnena.

„Bodite pametni, rojaki!“ začneta zdaj z lepo. „V imenu cesarjevem sva tukaj. Ne stopajte naprej. Razidite se.“

Vse nič ne zda. Le silnejše pritiska ljudski tok. Nekteri iz množice obstopijo naša stražnika in gledajo, kako bi jima puše iz rok izvili. Že se nekdo spne k enemu od stražnikov in z roko prime za puškino cev. Toda stražnik se ga krepko otrese, da pade na tla kakor snop, petelina napne in — sproži; za srečo se pa ne uname in ljudstvo zažene velik krohot.

V tej zmešnjavi pridirja od Gorice mlad krepak gospod; komaj ga nekteri Stanjelci vgledajo, jamejo se mu odkrivati in pozdravljati:

„Dobro jutro, gospod Vekoslav! Naredite nam pravico! Hočejo nas postreljati, kakor zajce!“

„Kaj pa je tukaj?“ vpraša Vekoslav postanši med stražnikoma in razjarjenimi romarji.

„Povelje imava zabraniti vsako romanje na sv. Goro“, glasi se odgovor naših stražnikov. In poda mu eden nju skrbno zavito „pooblastilo“ od c. kr. komisije.

„Ljubi Btanjelci, ali ste se prišli puntat? Ne veste, da kar ta dva tirjata od vas, ni njuna volja, ampak c. kr. gosposke ukaz, kteremu se jo treba podvreči? Hočete vi Mater Božjo braniti? Pustite, naj se zgodi Božja volja, ne bojte se, pride že čas, ko bodete spet smeli obiskovati Marijo na sv. Gori.“

Te besede zadele so uporne Kraševce kakor strela z jasnega neba, le besedice se no drznejo ziniti, kar vsi zmedeni ostanejo. Kdo bi se upal gospodu Vigenjskemu upirati?

„No, pa počakajte Štanjelci“, oglasi se spet Vekoslav, „prepričan sem, da ste zanesljivi. Zatoraj se hočemo tako-le zmeniti: Vaša procesija se zdaj razide in ako vam ljubo, bodi vam dovoljeno v manjših tropah, po štiri ali pet vkup, iti v Solkan in tam bodete lahko počakali, dokler se ne prinese Mati Božja v Solkansko cerkev, kar se ima še danes zgoditi, tu je bodete počastili; toda na Goro se nima nikdo od vas predrzniti. Bodite pametni Štanjelci!“

Po teh besedah jame se množica razhajati, nekteri vračajo se nazaj v Gorico, večina pozgubi se mirno in plaho v vas. Kmalo ni bilo nikoga več tu.

Tudi Vekoslav, ko se vidi s stražnikoma samega, spodbode konja in zdirja proti vasi. Ko za nekaj korakov pri jaha do onega mesta, kjer se cesta od St. Mavra shaja na Solkansko, pridirja mu nasproti grof Takovec na svoji stihijadi, malo je manjkalo, da nista skup trčila. Konja nemudoma ostaneta, Vekoslav le za en korak stoji pred Takovcem. Ta ga nekako plaho in tuje pogleda, potem seže hitro pod suknjo, kakor da bi hotel nekaj izvleči izpod pazduhe.

„Kaj se pa te dni toliko klatiš po okolici, Takovec?“ ogovori ga med tem Vekoslav, ter ga prijazno in prijateljsko, kakor po navadi, pogleda. „Saj zdi se mi, da sem te dni večkrat čul tvojega konja topotati, a nikjer te nisem mogel ugledati, še manj pa srečati. Saj se me ne ogiblješ amice?“

Te besede in pa pogled Vekoslavov nepremično vanj obrnjen, zdelo se je, da so Takovca pobile, roka mu obstoji pod pazduho, kakor otrpnjena, oči pobesi. Vidi se mu, da je v veliki zadregi, bere se mu z obličja krut boj, ki mora v srci divjati.

Slednjič po precej dolgem molčanji prikaže se mu solza v očesu, vzdihne globoko: „No smem, ne smem!“ Potem pa sname roko s pod suknje in poslovivši se ž njo od Vekoslava, reče: „Bog te živi, Vekoslav; nikdar se več ne vidimo, jaz grem daleč, daleč od tod.“

Pri tej priči butne z ostrogi suhljadi pod trebuh in se spusti po cesti, ki na ravno onem kraji s Solkanske peljo proti Kronbergu in dalje na cesarsko cesto proti Ljubljani.

Vekoslav kar top tu stoji, ne vede, kako bi si razkladal to srečanje, še manj pa čudne besede Takovcove. „Nikdar se več ne vidimo! Grem daleč od tod!“

Kake štiri lučaje že moral jo biti Takovec oddaljen, ko Vekoslav zaporedoma zasliši prav od one strani dva strela zaporedoma. Kaj je moralo to biti? Saj vstrelil se ni? Ne, ker po strelih se še čuti topot konjski; zatoraj Vekoslav se dalje ne zanimlje za ta strel.

Zdirja naprej skozi vas. Sredi Solkana na desno, v hrib, imeli so očetje frančiškani, kterim je že nad dve sto let bila izročena romarska cerkev Matere Božje na sv. Gori, pozimski hospic za bolehne in stare brate, kterim je bilo pretežavno na sv. Gori prezimiti. Prostorna hiša, obdana z dvoriščem, zadej pa obširen vrt, nasajen z vsakovrstnimi sadnimi drevesi, dalje v goro sv. Katarine vinograd s trtami in oljkami, vse to vkup bilo je tedaj najlepše in vzgledniše domovje v Solkanu. Pred železnimi vrati Vekoslav konja vstavi ter pozvoni hote vstopiti. Med tem, ko dolgo ni nikoga odpret, obrne Vekoslav oči proti sv. Gori. Kar zagleda, kako se je nekdo doli s ceste spustil v dir po pašniku, ne glede kam stopi; po kamenji in grmovji meri jo kakor zajec naravnost doli čez cesarsko cesto proti Soči in zdi se, da je skrajna sila, ker nekaj korakov za njim lomastijo z vso silo možaki in fantalini kriče in preklinjajo. Vekoslav pozabivši, kam je namenjen, zdirja po cesarski cesti, ki pod sv. Goro poleg Soče pelja na Kanal; nameri se, da preganjanec ravno nekaj pred, ko Vekoslav prijaha, prisope do ceste; tu se enkrat plaho ozre proti Vekoslavu, potem pa nemudoma skoči čez zid naravnost doli proti Soči. Vekoslav pa vidi, kako bežečemu iz levega žepa v suknji moli majhna glava, umetalno narejena, kakor se zdi, zlata.

„Dajte ga, dajte!“ zaslišijo se glasovi preganjalcev bližečih se cesti. „Dajte ga, dajte ga! Žid je! Ukradel je zlata angelja s tabernakelja! Okradel je Mater Božjo! Dajte ga! Ho! Ho!“

A med tem zasliši se doli od Soče močen štrbunk in preganjenec s svetim zlatom vred zgine v valovih.

„Utopil se je!“ zadoni od vseh strani. „Utopil se je! Prav mu je! Toda vsaj angelja, ta vrag, da bi nam bil pustil. Hej, fantje, pogum, kdor zna plavati, pojdimo ga iskat, da mu vzamemo zlato, njega pa razčetrtimo!“

In štrbunk, štrbunk, štrbunk, eden za drugim poskakajo v Sočo. Iščejo in iščejo, vse zastonj, ni več sledu o njem.

„Sami hudiči so ga v pekel nesli, zemlja ga je požrla“, glasijo se sodbe pol ure kasneje odhajajočih preganjavcev.

Vekoslav pa se je že davno nazaj v Solkan vrnil. Ravno pride do dveh kamnitih stebrov, kjer se začenja sv. Gora, ko se mu ponudi čuden prizor, popolnoma nasproten od tistega, kteremu priča je bil ravnokar. Dol po cesti pomika se velik sprevod. Najprej mlad krepak duhoven, ki v talarji in duhovski srajci nese podobo Matere Božje svetogorske, pred njim dva kmeta z bakljami. Obdan je okol in okol od šestnajst vojakov, razvrsteni so redno, spred in zadej po dva, ob vsaki strani pa po šest; v roki pred seboj drže visoke svoje puške, na njih nataknene bajonete, da se daleč odsvita v solčnih žarkih skrbno likano želežje. Postopno in počasi korakajo tako, da se komaj čuti stopanje, prav proti vojaški šegi. Hitro zadej za vojaki pa gnjete se ljudstvo, možki in ženske molče vsi, v rokah z rožnim vencem, rijejo se in gnjetejo in pehajo, da se od časa do časa zalete proti poslednjim vojakom, ki pa habnejo s puškinim kopitom in nazaj odganjajo dereči ljudski tok. Tako se pride do Solkana, potem skozi vas naravnost proti cerkvi. Mater Božjo svetogorsko postavijo prav pomembno na altar sv. križa.[13] V kratkem se cerkev in ves prostor okoli nje napolni s pobožnimi romarji od vseh krajev. Le-tu so molili na glas in tiho, drugi pojo, drugi spet jočejo in tožijo, drugi obležejo spovednice, da opravijo svojo pobožnost, kakor so imeli prej navado na sv. Gori; sploh zdelo se je, da se je s podobo Matere Božje sv. Gora znižala dol, nizko dol, do nizkega Solkana.

Vekoslav sledil je bil pobožnemu sprevodu do vrat hospica, kjer je bil pred pozvonil. Nujna opravila, ktera jo tu noter imel in ko so ga prav rečih častilcev Marijinih dalje spremljati.

V hospicu pa se morajo danes prav važne reči sklepati. Že ob osmi uri došla je svetogorska komisija, ki je imela za trdno in veljavno določiti ceno svetiščnih zemljišč in način, kako se ima premoženje prodajati. Pri tleh, kjer so imeli pred očetje frančiškani obednico, sedelo je blizo deset odličnih gospodov, ki so se prav živahno pogovarjali in pričkali, ko Vekoslav stopi noter in predsedniku komisijskemu poda pismo, ktero se kmalo v zboru prebere. Moralo je dojti od kake više oblasti, ker naredilo je na zborovalce močen utis in provzročilo h krati popolen prevrat. Od ene strani gospodje obmolknejo in ker več ne oporekajo, prepir potihne in se v kratkem seja konča.

Še dolgo se sicer, potem gospodje po prostornem poslopji in dvorišči sprehajajo, toda zdi se, da predmet njihovih pogovorov nima posebne znamenitosti, so bolj zasebne zadeve. Slednjič, okoli enajsto ure prikaže se na dvorišči, nikdo ne ve od kod, gospod Mostovski, kar na celem, kakor bi pal z nebes. Prebliža se enemu gospodov, ki je tam pred vrati stal, malo ž njim pošepeta, za eno minuto potem ga ni več ne tu ne tam, kakor bi ga bil sam vrag iz pekla odnesel, tega čudnega Mostovskega.

XVII.
Dve pismi in še nekaj.
[uredi]

Bilo je tri dni potem. Gospoda Mostovskega najdemo doma na Gradišči. Od dveh popoludne sedi za mizo in piše tako zamišljen, da še ne zapazi, kedaj se stemni in mu prinese Grivec Gulj, zvesti služabnik, luč na mizo. Drugače ni v sobi in v vsi hiši žive duše, vse je tiho in mirno, druzega se ne sliši, kakor tuljenje silne burje, ki se od Nanosa sem zaganja v oguljeno vejevje gradiškega hrastja, sredi kterega stoluje oblast Ben Sarukova; po nebu pode se redki oblaki naglo dol od severja proti jugu, ker huda zima je in mraz, kakor se spodobi meseca januvarja.

Ben Saruk je ravnokar končal pisanje, ter se po svoji navadi loti še enkrat brati pismi, kteri spisani ležiti pred njim na mizi. Gosje pero za uho, luč bliže k sebi, začne stoje, malo na mizo naslonjen brati prvo pismo:

Častiti brat Kazanovski!

Da bi tvoj duh vedel in čutilo tvoje srce, kake misli mi polnijo možgani, ko to pišem in kaka bridkost mi teži osrčje, ko moje pero to na papir spravlja, bi gotovo iz globočine svojih črev vzdihnil, in iz. svojih prs zagnal, žalosten stok. Vse strele z gore sinajsko naj Jehova nanj spusti, ki mi je provzročil toliko žalosti in vso sramoto kanaanskih malikovavcev naj izlije na onega, ki s sovražniki zoper maziljenca Gospodovega v en rog trobi: Dajmo ga! dajmo ga! Zarotili so se sovražniki zoper dušo Izraelovo, rekoč: Udrimo ga, da zatremo njegov zarod na zemlji in njegovo ime se ne bo več imenovalo med narodi, in vzdignili so se nasprotniki Jakobovi in ustijo se: Spravimo ga, ker na poti nam je, in nastopili bomo njegovo dedščino, ker tolsta je.

Ti pa, častiti brat, poslušaj zgodovino onega nesrečnega dne, ko je bil služabnik Gospodov, Ben Saruk, ponižan, in tvoje ušeša naj se odpro, da vsprejmejo žalostne besede, ktere ti pričajo o sramoti, ki je Menahema zadela.

Bilo je četrti dan po šipu luninem meseca tebet t. 1. 5 ... po sezidanji svetil, dan za dušo tvojega prijatelja poln nade in sladkega pričakovanja; ker vse je bilo izvrstno pripravljeno, da je sklep moral iz njih slediti. Vstal sem o polunoči, nadel si v kasto rumeno brado, tako tudi lasi ter si obraz z rudečilom močno pamazal, kakor da bi bil tam iz zapadne Indije. Vzel sem tudi zavitek močnega hrena, ki ga je treba poduhati, da se solze pretakajo. Potom sem odjahal z Gradišča, kakor senca, da me ni nikdo zapazil, ob petih zjutraj prinesla so me konjska kopita na goro. Na vse jutro pri luči že začeli so oni, ki so bili za to od komisije poslani, razdevati altarje in ž njih pobirati kinč in dragocenosti ter spravljati jih v zato pripravljene vreče, da se bo po dražbi prodalo. Potem, ko sem pred podobo svetogorsko tako goreče molil, da sem si začel solze brisati, pridružil sem se jim tudi jaz, česar mi nikdo ni zabranil, še celo rado se je videlo, da tudi jaz sem se ponudil, in dalo se mi je nekako nadzorstvo pri tem delu. Opraviti smo imeli pri velikem altarji. Nad tabernakeljnom klečala sta kakor nekdaj nad skrinjo zaveze dva angelja, kakor se je dalo na prvi pogled razsoditi, izdelana iz čistega zlata, imela sta toraj nekaj tisoč vrednosti v sebi. Lepa sta bila in ljubeznjiva, zatoraj sta se mi v srce usmilila, mislil sem, kako bi jih iz vreče rešil. Primem enega, primem drugega ter se v naročji ž njima odpravim, kakor da sem namenjen nesti ju v zakladnico. Pa glej, navdihnil me je neki skriven duh, in govoril je k tvojemu slugi sam božji glas, ki me je vabil in mi zapovedal ven z božjimi zakladi, ker ta dva angela da sta iz onega istega zlata, ki je bilo na žgavnem altarji v Salomonovem tempeljnu. In gnalo me je ven naprej dol z gore po poti na Solkan. Sam pa ne vem, kako in kdaj sta se mi preselila iz naročja v suknjo, eden v desni, drugi pa v levi žep. A eden se ni dobro skril, kukal je z glavo iz žepa. Kar ga nekdo od romarjev zapazi in začne koj zijati, za menoj kazaje. Držite ga, držite ga, je okra! Mater Božjo! Na ta krik se vse za menoj v tek spusti, tako, da si nisem mogel drugače pomagati, kakor da sem s ceste skočil pod zid in kar vprek dol po pašniku jel dirjati čez trnje in skalovje; kakih trideset preganjalcev pete slišim za seboj, in le trdno podkovanim debelim čevljem, v kterih je noga neobčutljiva ostala za bodeče trnje in trdo kamnje, se imam zahvaliti, da sem preganjalce vedno dalje za seboj puščal in upal tako vteči jim do ceste Solkanske in po tej rešiti se hitro v Solkan. Toda glej ga zlodeja, in vraga občuduj! Ko se do ceste zatečem in se hočem proti Solkanu spustiti, stoji pred menoj na konji ta prokleti menih Vigenjski, da mi beg zabrani; ni mi ostalo druzega, nego hitro s ceste skočiti dol proti Soči. En trenutek še in kopal sem se v Soči. Pri tej priči se mi brada odtrga, in kmalo potem se čutim precej olajšanega: moja angelja splavala sta nekam iz žepa. Jaz pa, ako sem se hotel rešiti pred kamnjem, ki je z brega na-me letelo, moral sem se držati pod površjem vode in tako sem se z največo težavo dalje spravil ter za kakih sto korakov niže splaval na suho — brez brade in zlatih angeljev. Tekel sem potem hitro skozi Pevmo v Gorico ter tukaj se preoblekel in obnovil s črnimi lasmi, brez brade, z modrim oprsnikom in cesarskim trakom, ter zdirjal sem nenadoma v Solkan, da bi vsaj tukaj zagotovil si delež Abrahomov. Zanesel sem se sicer na besedo, ki mi je bila dana, a se vé, da ne brez odškodnine: dogovorjeno je bilo z večino komisijinih udov, da se ima premoženje svetogorsko vse v kupno dražbo spraviti, ter kupec koj v zlatu izplačati zuesek, sklicati da se ima najprvo za tisoč pet sto goldinarjev. Vedel sem, da ne bo mogel pri takih prodajalnih pogojih nikdo z menoj dolgo tekmovati in računil sem, da dobim za kakih pet tisoč vse, kar je imela Mati Božja na sv. Gori, vredno kakor se je obče govorilo pol milijona. [14] Pol milijona, brate, za pet tisoč in to v eni uri! Tako je bilo nastavljeno in Ben Saruk bil je svojega posestva, ki mu gré vsled obljube dane Abrahamu in njegovem zarodu, tako gotov, kakor gotovo je zemlja podnožje Gospodovo. In to je vse potrto, zdrobljeno vse! Jazbec Vigenjski je vse to naredil, jezuitska zalega vničila najlepše nade. Ravno isto jutro došel je bil iz Trsta in pol ure potem ko me je v Sočo zagnal, stopil je pred komisijo s pismom od cesarskega namestnika, ravno v tistem trenutku, ko se jo imela stvar konečno določiti v mojo korist. V pismu, ki se je v seji koj prebralo, zapoveduje cesarski namestnik, naj se svetogorsko premoženje ne prodaja „en bloc“ ali povprek, ampak vsak kos posamno, da bo mogoče domačim posestnikom, ki ne morejo zmoči svoto za celo, mogoče zemljišča pokupiti in tako zemlja ostane v rokah domačinov, ker kaže, da denarni tujci, ki so vedno nezanesljivi, spravljajo v svojo oblast preveč zemljišča; tudi naj se posamni kosi, kolikor mogoče, cenijo po pravi vrednosti. Naj se komisija skrbno ogiblje vsake nepostavnosti, ker od več strani se je zvedelo, da se državno blago brezvestno zametuje, kaj takega se bo ostro kaznovalo.

Tako sem zvedel, brate, ko sem ob enajstih stopil na dvorišče svetogorskega hospica v Solkanu. To je bilo za-me strela z jasnega neba v sredi zime! Splavala sta zjutraj po Soči zlata angelja, in isto jutro spuhtelo je v zrak pol milijona. Vse to se imam zahvaliti vigenjskemu klečeplazu. Dražilo se je sicer cele tri dni premoženje svetogorsko, toda le po kosih in tako slano, da ni neslo vdeleževati se dražbe, ker Izrael se ne vtika v kupčije, kjer nima donašati dve sto odstotkov na leto. Pet sto tisoč za pet tisoč, to bi bilo še kaj vredno našega truda. Tako tedaj odpeljan mi je najdebelejši junec čez mejo v Egipt. Toda še na druzega zlije naj se moj žolč: Kdo jc prav za prav kriv, da mi vigenjska pošat toliko nagaja in mi je slednjič unesla ta najboljši plen? Ona prekleta, dušno in telesno izpita dolgost, ki ne diše druzega kakor dolgove, in po vsi koži se mu bero le dolžna pisma, ta pasja dlaka, da bi se stegnil, kjer-koli ima zemlja nesrečo ga nositi, ta je imel naš častiti sklep v treh mesecih zvršiti in vigenjskega ježa poslati v krtovo deželo; ko se je obotavljal in izgovarjal, podaljšal se mu čas za en mesec, a postavil sem mu večer pred onim nesrečnim dnevom kot najskrajniši rok, ker slutil sem nevarnost pretečo. A glej, drugo jutro, ko je Ben Saruk brez vsake skrbi začel delo Gospodovo, prikaže se h krati Vigenjski menih, da v nič spravi, kar je volja Božja, da se zgodi.

Kaj nam je storiti?

Prvič izdajico Takovca na vekomaj izključimo iz naše častitljive družbe ter izrečemo nad njim trikratno prekletje. Preklet bodi nad zemljo, na zemlji in pod zemljo, na suhem in po morji ga preganjaj maščevalno bodalo, da ne bo imel nikdar in nikjer mirti in gotovosti. Preganja naj se po vsi zemlji, dokler se ne zasači, da plača z lastno krvjo, kar je zakrivil.

Ravno tako pa bodi sedemkrat sedem preklet Vigenjski menih, ki uklubuje nameram pravičnih; preklican bodi na veke in vekov veke, in vsak, kdor ga zadavi, vedi, da je storil Bogu dopadljivo delo, in kdor njegovo kri prelije, bodi zagotovljen, da njegova duša ne bo videla pekla na vekomaj. Pa počasi, počasi! No, kri poleži se malo, in glava, bodi trezna! Počasi, nikdo drug nego jaz sam hočem to nalogo prevzeti, ker vidim, da na druge se ne sme zanašati. Jaz sam, jaz sam; da, da, upam, da jo bom mojstersko zvršil. Premagaj se malo Ben Saruk, obuj si rokavice gladke in tvoj hrbet in glava naj ne opusti še poklonov, ne tvoja usta sladkih besed; in tako pojde vse gladko spod rok, in ti, Ben Saruk, ostal boš brez tekmeca, da ga ne bo na svetu, ki bi si upal s teboj pod Skalo. Z lepo, z lepo, kapucin vigenjski, se pride dalje nego z grdo.

Toraj pošast vigenjska, pereat!

Še ena reč, častiti brat, mi greni vse, kar je v meni in okol mene: tri vreče so tukaj trdo sešite; upal sem, da bodo vsled špekulacije, ki se je obetala, kmalo odebeleli, a votli so, brez črev in trebuha, treba jih bo polniti s — krompirjem. Jojmene, joj — mene! To me skoro žene k obupu!

Zdravstvuj v imenu najvišega zidarja:

... Ben Saruk Mostovski.

Drugo pismo, krajše od prvega.

Preblagorodni, premilostljivi grof Anton

Tri leta in čez je že, odkar me je doletela sreča seznaniti se z Vašo preblagorodno grofovsko milostjo. Da ima to poznanje pozneje tako osodepolno biti, takrat v svoji skromnosti in ponižnosti nikakor nisem slutil. Toda kdo zamore umeti skrivnosti Božje previdnosti, kdo umeti želje in potrebe človeškega srca? In da so se tudi v mojem srci take želje vzbudile, kdo more zameriti? Da so se pa vzbudile in vnele o žarkih tistega solnca, ki sije spod Skale Vaše grofovske preblagorodnosti, to je še bolj razumljivo nego prvo; ker ni je bilo in je ne bo lepotice enake Julijeti; prava sunamitska hči, ki vabi vsako oko gledati jo. Nikdar še od daleč mislil nisem, da bi se znalo kdaj kaj takega zgoditi. Slučaj je nanesel, da sem z Vašo grofovsko preblagorodnostjo seznanil se in tako prišel pod Skalo. Že na prvi pogled, ko ste si očesi srečali, poslal je Ainor svojo pšico, ki se je globoko v srce zabodla: rana se ne da več zaceliti, za to jaz nisem odgovoren, ker zgodilo se je brez moje krivde. In ako sem vsled toga večkrat pod Skalo zahajal, vlekla me je le sila. Poleg tega pa vabila me je tje Vašega problagorodja dobrotnost in naklonjenost, kteri je posebno vgajala družba Vaše grofovske milosti preponižnega sluge. Kmalo jo Vaša milost priložnost imela občudovati mojo izurjenost v raznih duhovitih igrah. A ista milost jo ob enem želela sama vdeležiti se duhovite borbe z Mostovskim, kar je preponižnost nerada videla dobro vede, kam enake igre znajo zapeljati neizkušenega novinca; toda vgoditi je bilo treba željam preblagorodne visokosti. Igralo se je do polunoči, večkrat celo do jutra, stavile so se vedno veče vsote, Vaše visokorodje izgubljalo je vedno bolj na mojo preponižnost, ker zahtevala je Vašega problagorodja grofovska veljavnost vedno več zastavljati in ne jenjati. Moja preponižnost je sicer svarila in bi se bila večkrat rada umaknila; a treba je bilo družbo delati. In tako se je toraj zgodilo, da se zdaj tu pri meni na Gradišči znajde osem od Vaše milosti lastnoročno podpisanih dolžnih pisem, ktera pričajo, da Vaša grofovsko visokost je Mostovskemu dolžna vsega vkup 230.000 gld., reci: dvesto trideset tisoč gold. Deveto pismo pripisuje mi pravico na grad Obročnik in to sicer doslej ni imelo dosti veljave, ker zabranjevala mi je fideikomisna postava prilastiti si grad; toda zdaj mora vedeti Vaša grofovska milost, da je ta postava po Najvišem sklepu zgubila svojo veljavo. Tako toraj bi ne mogla nobena sila na svetu zadržati me, da stegnem, kedar mi ljubo, roko po Obročniku.

Denarstvene stiske, v kterih se znajdem vsled ogromnih zgub, ki so me zadele, znale bi me res skušati, da bi naredil korak, ki bi bil za Vašo grofovsko blagorodje osodepoln, v malo dneh bi se razkrilo pred svetom, česar doslej nikdo brez naju ne ve; gotovo bi se to zgodilo v Vaše milosti največo sramoto, ktere bi ne bilo mogoče prenesti. Toda ne več ko do tukaj. Hotel sem Vaši preblagorodnosti le razjasniti, kar je „stricti juris“ (kar tirja strogo pravo). Druzega namena s tem nisem imel, kakor z besedo razložiti, kar bi lahko v dejanji storil; s tem se zadovoljim. Ne; proč, daleč proč od Mostovskega taka misel, kteri je preponosen na svoj rod, kakor tudi na svojo učenost in omikanost, o kteri je Vaša milost imela priložnost se prepričati. Visokodušno bi bil celo pripravljen raztrgati dolžna pisma. Le bi bilo želeti, da bi Vaša preblagorodnost srčni želji Mostovskega nasproti prišla s tem, da solnce mojega srca obrne se proti Gradišču, ter Julijeti do dobra dopoveste, da je nujna potreba, ker Mostovski ne more čez eno leto več čakati. A vaša milost morala bi se za to toliko bolj potruditi, ker drugače pripade Julijeta v oblast vigenjskega meniha, ki tri dni daleč smrdi po samostanskem tobaku. Druzega nimamo poročati Vaši grofovski preblagorodnosti.

Z najodličnišim spoštovanjem preponižno vdani

sluga Mostovski.

„No, boš pa vendar razumel, Podskalnik, mislim, da je dovolj jasno brez komentara. Nujno, nujno — Ben Saruk ne bo več čakal, ne, ne“, tako mrmra Mostovski, med tem, ko se pismo odloživši začne po sobi sprehajati.

Ni še dvakrat sobe prekorakal, ko zasliši zunaj v veži hrup. Zdelo se je, kakor bi kdo bil v hišo stopil in se pogovarjal s slugo, po noči na Gradišči rodka prikazen. Tudi se pogovor prav krhko razlega, s česar se d;! sklepati, da ponočni obiskovalec že pri slugi ni dobro došel, kaj bo pa še pri gospodarji!

Potrka na vrata trikrat prav okorno in surovo. Mostovski sam odpre vrata.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus, ako stanuje v tej hiši“, zadoni mu nasproti in predenj stopi mož, kterega pa v slabo razsvitljeni sobi ni bilo moč razločiti, tudi je bil obraz ves zaraščen, in visoko gori v glavo zavit v debelo suknjo, malo da ne do tal dolgo, ki je pa bila sešita iz več raznih kosov; tu pa tam videle so se luknje, velike, da bi pest v nje pomolil; levi rokav bil je pri gorenjem laktu z beko privezan na suknjo. Gumbov ni bilo videti, vrv, s ktero je bil dvakrat prepasan, držala je skosano suknjo okoli telesa; zdolaj pa o nogah ste njeni peruti ohlapno se širili, kar po zimi ni moglo preveč prijetno biti.

„Vi ste samotarec Hostnik, če se ne motim“, ogovori Mostovski došlega ponočnjaka. Kaj vas v tem mrazu, o tej kasni uri sem pripelje? Nisem vas še videl na Gradišči.“

„Ni spodobno, gospod, da samotarec, ki se je Bogu slovesno zaobljubil, okoli ljudi pohaja. Odrekel, do groba sem se odrekel svetu, in samoto si izbral za nevesto, in daj mi Bog pred umeti, nego da se izneverim svetemu sklepu. Pa ravno zato si lahko mislite, da me je le prenujno opravilo semkaj prignalo in sveta dolžnost, proti kteri zgubi moč vsaka druga vez, tudi najsvetejša. Naj bo, korak je storjen, tukaj sem.“

„Sveta dolžnost? Nujno opravilo?“ povprašuje Mostovski z začudenjem, ter nekako s pomilovalnim zaničevanjem od vrha do tal premerja samotarsko prikazen pred seboj.

„Da, tukaj sem“, ponavlja Hostnik krepkejše in slovesniše, „tukaj sem, da vas opominjam dolžnosti, ki mora sveta biti ne le kristijanu, ampak tudi vsakemu človeku.“

„Poslušajmo toraj, ktera je tista sveta dolžnost“, pravi Mostovski z malo tresočim glasom; „prosim pa, starec, pomislite, da ne pridigate v cerkvi, toraj ne se zgreti, le mirno govorite.“

Hostnik pa še glasnejše kakor pred nadaljuje:

„Ta dolžnost je, da se ima vsakega človeka prostovoljno čez vse drugo spoštovati, in k nobeni reči ga ne siliti, najmanj pa v zakon z osebo, ktere mu ni mogoče ljubiti.“

„Kaj to mene zadene, starec?“ vpraša vznemirjen Mostovski.

„Vi ste si za trdno v glavo vtepli, da Julijeta s pod Skale mora biti enkrat vaša žena; a ona je rekla, da vzame rajše zlodeja s pekla nego vas. Kaj hočete k temu? Morda še siliti? Ne veste, da je v božjih rokah človeška osoda, in Bog sam nagiblje človeku srce, da ljubi in koga naj ljubi, on edini ljudi, ki so bili vsaksebi, v ono najtesnejšo zvezo, ktero imenujemo zakon. To je sveta pogodba, sam Bog jo je spoštoval in povzdignil k časti zakramenta; toda ničeven je zakon, ako nevesta in ženin prostovoljno vanj ne stopita. Pustite toraj to misel in bodite prepričani, da Julijeta ne bo vaša, ker to ni božja volja. Njeno srce bije za druzega, kterega si je izvolila. Rečem še enkrat: izbite iz glave to misel, ker božje oko čuje nad svojimi in božja roka vdarila ga bo, kdor se bo predrznil razdirati, kar je Bog po svojem najmodrejšem sklepu zavezal.“

Mostovski se je komaj zdržal, da je Hostnik končal, večkrat mu je hotel v govor seči, toda krepko in slovesno povdarjauje, s kterim je puščavnik posamne besede spremljal, je tako mogočno nanj vplivalo, da je kar zmeden obstal.

„Pred vsem, kakor sera rekel“, začne, ko se spet malo zave, „vi ste zabili, da niste prišli v cerkev pridigovat. Potem pa, kaj ima sploh taka zadeva vas zanimati? Ali jaz ljubim ali ne, kaj vam mar? In kako morete kaj takega vedeti?“

„Vedeti?“ vpraša Hostnik. „Vemo še več. Tudi, da zalezujete zaobljubljenega ženina Julijete s pod Skale vemo, in da ni varen pred vami. Hočete šiloma ločiti dve srci, kteri hoče Bog na veke zjediniti. Vemo, vemo, došel nam je glas, ki nas opominja, naj se vas ogibljemo in varujemo, kar je mogoče.“

„Starec“, zagromi Mostovski, nemogoče mu je več ukrotiti vskipeče jeze, „starec, vedi, da si pod mojo streho; premisli, kaj govoriš, ker drugače ti ne bo pomagala ne brada ne suknja, bodisi še tako posvečena od posta in mrtvičenja. Česa me dolžiš? Pojdeš skazovat pred sodnijo!“

„Desetkrat, stokrat“, odvrača Hostnik mirno in dostojno. „Da, opominjam vas resno še enkrat, ne prevračajte božjih potov, ker zastonj se bodete trudili in na zadnje si bodete še lastno glavo razbili. Ako ne slušate, oznanujem vam božje maščevanje, jaz samotar Hostnik, ki že petdeset let molim in se postim in bičam. To in nič več sem vara imel povedati. Lahko noč. Hvaljen bodi Jezus Kristus, ako se nahaja v vaši hiši!“

Tako se poslovivši smukne starec urno skozi vrata na vežo, od tod na ozko dvorišče, kmalo zgine iz skrivnostnega domovja na Gradišči. Zastonj jo udari Mostovski za njim do vrat, hote ga vstaviti.

Ta dogodba je Ben Saruka popolnoma strla in ubila na duhu in telesu. Vrnivši se v sobo, vrže se kar na naslonjač, kakor je dolg in širok. Druhal peklenska! Vsi ste spečeni iz ene moke, iz moke jezuitske, kapucin Vigenjski, samotarska brada, in svetohlinka s pod Skale! Ha, ha, ste se zarotili proti Ben Saruku! In ti povezani zablekani berač, tu si se postavil za preroka, da mi očitaš grehe in žugaš kazen božjo! Ti samotar, zdaj o tej uri se vlačiš okoli dražit poštene ljudi? Ha, pa kaj je to, čuj! Ona je „zaobljubljena nevesta“! Julijeta zaobljubljena!? Nebesa strmite, in zemlja čudi se, luna mrkni, in zvezde skrite se! To mi zmeša možgane še nocoj! ... Pa kaj še ... „tudi zalezujete zaobljubljenega ženina Julijete s pod Skale“. Kdo, za vraga, mu je razodel to! Izdan sem, izdan sem! Zalezujem? In morda že tudi vedo, da je kapucin Vigenjski v smrt obsojen! Izdan sem, izdan sem! O ti capa Takovska, izdajica! Nikdo drug, ti si me izdal! Da bi se ti, kjerkoli si, noge k zemlji prirastle, dokler te ne najdem in te čez pol ne razkrojim. Izdan sem, izdan!!

XVIII.
V morji pokopan.
[uredi]

Bilo je nekega dne spomladi leta 1788. Solnce je že zašlo, čedalje bolj so temni, najprej po dolih, potem pa više in više, dokler rastoča tema v svoje črno krilo tudi gore zakrije, zdi se, kakor bi se bilo vse pogreznilo v črno morje in vasi z ljudmi vred izginile. Tudi od Štanjela ničesa več ne vidiš, še luči ni v nobeni hiši zapaziti, tako, da bi celo dvomil, je li tu sploh kaj človeškega. Toda razsvitljene okna sredi vasi, ki že po svoji velikosti kažejo, da tu druzega ne more biti, kakor Štanjelska cerkev, pravijo ti, da nocoj mora ves Štanjel v cerkvi zbran biti. No, veliki petek je danes. Ravno je gospod Poljanec svoj govor končal. Živo je naslikal grdobo greha in dokazoval, kako je Zveličar iz ljubezni do grešnikov hotel trpeti razne bolečine na duši in na telesu, da bi tako zadostil za raznovrstne grehe človeškega rodu. Celo mrtvi zidovi in spovednice so nocoj govorile in pričalo proti trdovratnim grešnikom, na zadnje je sv. razpelo, povzdigneno od govornika, z znanimi očitajočimi besedami velikega petka: ljudstvo moje, kaj som ti storil? pretresalo srca poslušalcev, čut žalosti in kesa jih premaga; a tolaži ter krepi trden sklep resničnega poboljšanja.

Po pridigi pomoli ali premišljuje, kakor ravno kdo zna, vsak kristjan še nekoliko časa, potem pa se vse tiho in ginjeno razide.

Tudi v Štanjelu bila je cerkev že precej prazna; le Vekoslav še tam stoji, ter resno in zamišljen, kakor vsak pravi kristjan na veliki petek, gleda kmalo na sv. razpelo, kmalo na stranski altar Matere Božje sv. rožnega venca, na kterem so lučice razsvitljale podobo Marijino; ker od tega altarja se je že od starodavnih časov govorilo na veliki petek. In Bog ve, kje so zdaj njegove misli? V teh malih letih namreč, odkar je iz šole stopil v življenje, ali mu ni že svet dosti pokazal, kar mu je zbistrilo um, a mu ob enem zgrenilo nedolžno veselje, s kterim je vsakteremu dovoljeno svet vživati? Ali morda tudi prihodnost ne obeta veliko dobrega? Res morda. Ker slišijo se že pol leta glasovi o preteči vojski s Turkom, ki ima biti silna in bo zahtevala novih žrtev. In kdo bo doma ostajal, ko je domovina v nevarnosti? Ali je to ali kaj druzega še tlačilo duha Vekoslavu, kdo ve? Da je nekaj bilo, uganil si na prvi pogled, a zapazil si tudi, da je dušno otožnost v Vekoslavu danes poveličeval viši čut, zdelo se je, kakor da bi nebeški žar obseval mu obličje in razganjal z njega meglene skrbi. Saj danes bil jo veliki petek. Trpel in umrl je ta dan Sin Božji, da bi grehe pokončal in vse slabo, ki iz njega izvira. Pomenljivi obredi katoliške cerkve, spremljani od ginljivega petja, predramijo vsakega še tako otrpnenega kristjana in sežejo globoko v srce, in šiloma vlečejo vernike h križanemu Zveličarju ter vlivajo hladivno tolažilo v njegovo otožno srce. O vera, ki odvzameš bolečinam vso britkost, smrti strupeno želo! Le pravi in pobožni kristjan te ve ceniti. Iz to vere je Vekoslav zajemal kreposti in tolažbe. A še nikdar ne morda s toliko željo, kakor letošnjo veliko noč. Je morda slutil bližnjo nevihto?

Bilo je že nekaj tednov po veliki noči, ko se je nekega dne mali družinski krog na Vignji kmalo po kosilu v sprejemno sobo snidel v prav važno posvetovanje. Nikdo ni imel slišati skrivnosti, ki so se razpravljale. Še celo stric Ampak, ki je ravno došel iz Štanjela z novimi ukazi od Krišpina Geravsa in je sicer zarad svoje zgovornosti na Vignji precej čislan bil, moral je ta pot v prav kratko obliko zgnjesti svojo modrost, ni bilo časa poslušati ga in zato so mu vrata kar pred nosom zaprli, še predno sta mogla izgovorjena biti dva zadnja „ampak“; sedel je na klop in molče ušesa nategnil. Mi pa, ki vse vemo, ker smo slišali skrivno zborovanje, povemo ob kratkem, kaj se je presojalo in kaj konečno sklenilo.

Došlo je pred nekimi dnevi županu Pavlu pismo iz Malte od nemškega konzula, v kterem se mu naznanja smrt stare tete Kleonore. Ta je kot zadnja potomka neke staro španjske rodovine, ki se je za nepamtih časov v Malti naselila, zapustila obilo premoženje v posestvih in hišah ter v oporoki postavila Vekoslava za dediča. Bila jo toraj nujna sila iti v Malto po dedščino. Ta posel imel je izvršiti Vekoslav, oče Pavel je v to že pripravil vsa pisma, s kterimi se je bilo Vekoslavu skazati pri konzulatu, ako je hotel dedščine polastiti se. Bila je v zboru vseh ena misel, da se potovanje nima dolgo odlašati. Saj pa tudi najde se gotovo vsak dan v Trstu ladija, ki odvesla na Malto; zatoraj bode Vekoslav vsaj v petih tednih z Vignja odrinil v Trst, od tod dalje po morji. Na jesen se povrne domov, in ker je, kakor se za gotovo sliši, vojska s Turkom neizogibna, bo imel priložnost slediti klicu domovine. Saj celo sam cesar Jožef, tako se je bilo razneslo, misli z Dunaja čez Trst odriniti v vojsko na Turško. Vsa avstrijska sila, in cvet domačega plemstva postaviti se ima na bojno polje proti Turčinu. S tem je bila seja na Vignji končana.

Zvečer pred odhodom šel je Vekoslav kasno spat, ker dolga pot, ki jo je imel jutri nastopiti, zahtevala je mnogo priprav, ničesa ni prav pogrešati v tujini. Ko se je še le proti ednajsti na okno naslonil in si trudno glavo z roko podprl, da bi še enkrat prevdaril, ali je vse za pot vrejeno, zasliši dol s ceste, ki mimo Dolenje vasi pelje na Trst, konjski drk, ki se pa čedalje bolj zgublja v daljini. Mislil si je Vekoslav: je najbrže kdo, ki ima v Trstu nujno opravilo.

Drugo jutro ob 10. uri že pohaja Vekoslav s Cenetom ob Tržaški luki. Majhen je še Trst; vendar pa kaže se povsod živahno gibanje. Tu se koplje, tam se zida, spet tam urno polagajo temeljni kamen novemu poslopju, ki ima biti prav obširno, ako smemo soditi po prostornem temeljišči; tu se vidi, da o pristanišči stoji več novih palač, kterih visoke okna so ošabno na morje obrnjena, z njih prikaže se tu pa tam dolgokitna glavica nežne gospodičine, ki že mora biti hči velikega kupca ali bankirja. Neprenehoma prihajajo in odhajajo ladije, od najmanjšega ribiškega čolniča do veličanske ladije, ki je premerila neomejeni ocean. Vsake vrste bojnice vihrajo po jadrnikih, avstrijske, francoske, angleške, turške, amerikanske; ladije pa kažejo sprehajajočemu se ob luki razna imena, ena so vzete iz stare mitologije grške ali rimske, druga so bolj krščanska, spet druga nas spominjajo imenitnih mož in državnikov iz novejše dôbe, tu bereš: „Knez Kaunitz“, „grof Kolovrat“, „nadvojvoda Maksimilijan“, „grof Zinzendorf“, „grof Kobencelj“ itd.[15]

In okoli teh ladij in med njimi kako gré vse križem, kako se vse kreta in giblje, in drug druzega kliče in kriči, in ukazuje vse naglo in urno, kakor bi imeli gasiti gorečo hišo. In ni ga skoraj jezika, ki bi se tu vsak trenutek ne slišal, največ pa laški in novogrški, a tudi slovenski, posebno med delavci. Kavno so otvorili enega morskih velikanov, ki je pripeljal iz vzhodne Indije kolonijalnega blaga, vrže se z visokega boka lesen most na breg, odprô se podvodnim temnim shrambam vrata in kakor bi mignil, vsuje se četa delavcev čez leseno shodnico, prepasani so znad ledja do kolen s kratko srajco, na gornjem životu pa popolnoma nagi, in hajd, žakelj za žakljem vali se iz lesenega trebuha morskega velikana na širokih plečih korenjaških tlačanov, ki jih po hodniku drug za drugim prenašajo v bližnje kleti.

Radovedni Gene! Prvikrat je danes v Trstu; veliko je že o njem slišal, še več v resnici našel. Kako ogleduje visoke jamborje, kako strmi nad mornarji, ki brzo kakor veverica, plezajo po tankih vrveh. Tisti debeli mački široki, da bi jih komaj objel, pa tiste mogočne vrvi, s kterimi vtrdijo ladije ob breg. In joj, kak peklenski vrag je pa to! glej stoji na suhem, vse železno in črno, vse na njem se v kolesih vrti, z njega so speljane vrvi noter v morje, vrtijo in vijejo in na zadnje glej, prikaže se spod vode široka skrinja, po kteri hlastnejo že čakajoči dninarji, da jo spravijo na voz. Bil je Cene v veliki zadregi in vsaka neznamenitost zamudila ga je, tu je meril ladiji dolgost z očesom in površno sodil, da je trikrat daljša kakor njih hlev na Vignji, tam je prešteval pozlačene gumbe ladijinemu kapitanu, ki se je ravno pokazal na hodniku. Vsak korak postajal je ubogi Cene, misleč, da je vse to danes zanj razstavljeno. Ali ti neusmiljeni Tržačani, glej, kako so sitni, zdaj ga butne ta, zdaj oni, in naprej porine, od leve na desno ga butajo, da že sam ne ve, kam umakniti se. A tudi Vekoslav ga opominja naprej, da jo sila, da bo kasneje gledal lahko do večera. Še neka druga sitnost. Cene imel je navado vsakemu gospodu se odkriti, bodi si duhoven ali sveten. Ko v Trst pride, seveda, sreča na vsak korak kakega gospoda. Začetkoma se res vsakemu odkrije tako dolgo, da mu od samega odkrivanja roka omahne; na zadnje ko vidi, da mu ni več mogoče vstreči pravilom olikanosti, zgnjete klobuk pod pazduho in gologlav koraka po mestu, rekoč: „Presneta gospoda, na, ker te je Bog toliko dal, sedaj se pa ne bo treba odkrivati.“

In kaj se še zgodi. Pritepe se Tržašk fantalin in mu na skrivšem od zad zmuzne klobuk spod pazduhe; Cene nič ne ve.

„Semkaj boš znosil, kar smo pripeljali z doma“, oglasi se Vekoslav, ko prideta za nekaj časa do kupčijske ladije srednje velikosti, ne daleč od Tržaškega svetilnika, nosila je na čelu ime: „Pozejdon“, najbrže lastnina grškega kupca.

„Zdaj pa le urno nazaj v gostilno, v eni uri mora biti vse tukaj“, veli Vekoslav Cenetu.

Te besede ga predramijo, da se zave; prime se za lase, ko pa vidi, da je gologlav, seže hitro pod pazduho, a hitro zapazi, da se nima s čem pokriti. Gologlav mora tekati po mestu.

Ravnokar je odšel Cene, ko se odpro vrata neko kolibe na ladiji; prikaže se iz njih moška postava srednje velikosti, kteremu pa zamore stoječi Vekoslav le črno glavo površno videti, ker hitro, ko ga zagleda, se nazaj v kolibo pomakne in vrata zopet pripre. Le toliko se je zdelo Vekoslavu, da je ono črno glavo danes v Trstu večkrat videl, toda ker ga oseba ni zanimala, jo je kakor druge neznane preziral; kolikokrat se namreč zgodi, da istega človeka v eni uri večkrat srečamo, akoravno mi njega ne iščemo, ne on nas, to donese goli slučaj.

Na Vignji toraj so že nekaj dni brez Vekoslava; to jo očetu županu in materi županiji prav nevgodno. Gospod Pavel namreč pogreša pri svojih opravilih razumnega pomagalca, mati pa ljubega sinka, po kterem se je ljubeče očesce tako rado obračalo. Vendar pa je nekdo, ki hoče obem Županovim kratek čas delati. Vsakdan vsaj enkrat prikoraka Ben Saruk Menahcm z Gradišča ter se na dvorišči ali na vrtu pridruži njemu ali njej; posebno rad se pogovarja o Vekoslavu, pozvedava o njegovem potovanji, povzdiguje njegove izvrstne lastnosti, ter mu prerokuje srečo.

„Mi pa se zadovoljimo z našo samoto tu gor v hrastji“, ponavljal je večkrat, „srečen sem, da mi je dal Bog to spoznanje, moliti in, kar moje sicer ne preobilno premoženje dopušča, dobrote deliti trpečemu človeštvu, evo, blaga naloga, kteri sem sklenil se žrtvovati.“

Bilo je morda deset dni potem, ko je Vekoslav odpotoval po morji. Ravno se je Mostovski od svojega jutranjega obiskovanja z Vignja vračal na Gradišče, ko ga še na poti kraj gradiškega hrastja dohiti na konji gospod srednje postave, eden izmed tistih, ki sta nam že znana od onega ponočnega pogovora v podzemeljski kleti.

„Kak vrag te je pa sera zanesel, brate Cucelj“, ogovori Mostovski prišleca, obrnivši se in postanši.

In koj začne se spletati med njima živahen pogovor. Še eno uro kasneje sprehajata se v senci po travniku, ki je ležal en lučaj pod Mostovskim domom.

„Vse zastonj, vse zastonj“, trdi brat Cucelj. „Staknili smo vse kote po Goriškem, pisali na vse štiri vetre, ni je, nikjer takovske dlake! Morda se je celo usmrtil, dobro vede, da naši oblasti ni mogoče uiti?“

„Težko je več med živimi, pa saj ga tudi več ne potrebujemo; čemu pa?“ odgovarja Mostovski.

„Kako to?“

„Poslušaj, brate Cucelj“, začne Ben Saruk, „in občuduj bistroumnost Mostovskovo. Pravim, čemu bi bil še na svetu? In res, saj upam, da Vigenjska sova ne poje več med živimi sovami. Toda čuj mojo modrost in moja previdnost naj ti ne ostane skrita. Ravno sinoči deset dnij je, ko sem zvedel, da menih vigenjski misli nekam daleč odpotovati, nisem vedel, kam, le to se mi je reklo, da že jutri zgodaj gre v Trst in od tod dalje po morji. Jaz pa to slišavši zajezdim še istega večera konja in hajd v Trst. Črno sem se natikal, kakor bi bil ravno kar prišel iz zamorske dežele. Drugo jutro sem izvohal ladijo, na kteri se je imel peljati in tudi kam. Glejmo, nujno je bilo vse. Sreča je hotla, da smo se bratje našli na ladiji! Gospodar, zdravnik in natakar, ta trojica bratovska, jaz pa četrti, segli smo si v roke: vsak svoj posel ima zvršiti: natakar skrivni strup, zdravnik, da ga je zadel mrtud, gospodar pa, da se z ladjo nikdar ne verne v Trst in jo pokrsti, kjer koli bo. Tako toraj mislim, da kapucin Vigenjski je že pokopan v morji ali pa bo v kratkem; že pričakujemo žalostne vesti o tej nesreči; bo pa treba hoditi nekaj dni na Vigenj jokat in žalovat zgubo nadepolnega Vekoslava. Vprašam pa, kdo bo potem Ben Saruku Mostovskemu zaprečil pot pod Skalo in tista nuna tam, kteri se že sanja o ženitvi z Vigenjskim menihom, hočemo videti, bo li enkrat milostljivejša moji osobi. Ako neče, vse eno, videat pa grof Anton, ga vlovim v kletko, kader mi ljubo; ne bom beračil za ljubezen ne. Zdaj pa, brate Cucelj, reci li, ali nisem prekanjen bolj ko sto lisic, čemu toraj še takovske subljadi? Tako, tako. brate, se pleše s svetom. Kaj no? Ha, ha, ha! Ha. ha, ha! Sam Abraham bi se smejal! Ha, ha, ha!“

In oba vkup zaženeta: „Ha, ha, ha!“ da se daleč po hrastji odmeva.

XIX.
Ne bo ga.
[uredi]

Odcvetela je spomlad in nastopilo že vroče poletje. Iz vsega cesarstva začela se je pomikati vojska proti jugo-vzhodu; od Adnje do Ornega morja razstavljen je kordon ob turški meji, po cerkvah pa vzdiguje se proti nebu goreča molitev za srečen izid turške vojske.

Na veliki senožeti županovi za Vignjem najdemo danes kosce. Ravnokar so pojužinali pod hrastom sredi senožeti. Sam Cene ostal je še ter otresa in stiska bariglo, če morda je še kaka kapljica vinca noter ostala, ki bi odmočila navadno suho grlo Cenetovo. Naši kosci pa, dvanajst v vrsti, po južini z nova okrepčani, krepko udrihajo vprek po rožnati travi, da so jim urno vmika.

Kar se od dolenje strani izza leskovega grmovja pokaže ves razcapan in bos oče Hostnik, ter jo meri naravnost pod hrast sredi senožeti.

„Hvaljen bodi Jezus Kristus, dobro srečo“, sliši se glasen pozdrav iz ust samotarjevih.

„Amen na vekomaj“, odgovarjajo kosci obrnivši se proti bližajočemu se starcu.

„Ne zamerite, božji ljudje“, nadaljuje Hostnik, „ne zamerite, da vas nadlegujem. Hudo me je Bog obiskal na stare dni. Pa bodi češčena njegova sveta volja. Vam je ostala kaka skorjica od južine, božji ljudje, bodisi trda kakor hoče, prav hvaležno jo sprejmem; usmilite se ubogega puščavnika, kteremu so še to malo pobrali, kar je imel, da si ne more še kruha in krompirja preskrbeti, usmilite se me, da ne umrjem od lakote.“

„Še je nekaj, oče Hostnik“, bliža se mu Urša, Vigenjska dekla. „Meni se je prav zdele, da pridete danes še vi, zatoraj sem pa prav nalašč pospravila ostanke in jih tu v prt zavila. Na-te, oče Hostnik“, ponudi Urša puščavniku, med tem ko razgrinja prt, „na-te, vse bo dobro za vas. Tudi je v lonci še nekaj kaše ostalo od kosila.“

„Bog ti poplačaj stokrat“, zahvaljuje se puščavnik, med tem ko prejeti dar božji dene pred se na kamen. „Zdaj pa treba pred moliti. V imenu Boga Očeta itd.“

Ko čez dolgo časa vse povžije, nazadnje zapoje po svoji navadi še pesem sv. Antona puščavnika.

„Bog vam stokrat plačaj tu in tam, ljubi moji, da ste lačnega napasli, štirindvajset ur ne potrebujem ničesa več; za naprej bo pa že Bog preskrbel“, tako se zahvaljuje Hostnik koscem od hrasta prihajajočim. „Pa kako mi težko de, ko no vidim pri vas mladega gospodarja. O Vekoslav, Vekoslav“, solze se prikažejo v očesu starčkovem, „še enkrat le da bi te videl, predno zatisnem oči; vsaj vedel da bi, ali si živ ali mrtev. Dokler si bil ti na Vignji, Hostniku ni nič manjkalo. Cela štiri leta potem, ko so mi zasegli mojo ustanovnino in me pregnali iz moje slamnate koče nad Podlazi in se po brlogih potikam, ni ga bilo dne, da bi mi ne bil dal donesti živeža; brez vsake skrbi sem živel vdan popolnoma poklicu, s kterim sem se Bogu zaobljubil. Toda zdaj je vse pozabilo na samotarja, ob potah in cestah moram prežati, da s prošnjami omehčam še kako človeško srce in tako dobim kak milodar.“

Med tem ko se puščavnik s kosci pogovarja, je že solnce zašlo, po Branici se mrači čedalje bolj, že se od raznih krajev zasliši zvoniti Ave Marija. Ta glas Hostnika opominja, da se je danes malo zakasnil, zvoniti mu je Marijin pozdrav pri sv. Gregoriju. Zatoraj se pa nemudoma poslovi od delavcev Vigenjskih in, da-si star in nevkreten, vendar urno teče naravnost proti sv. Gregorju. Kmalo potem zaslišijo naši kosci zvonenje, odložijo kose, se odkrijejo in prekrižajo. Nocoj pa oče Hostnik ni dolgo molil pri sv. Gregorji. Srce bilo mu je nenavadno burno, kakor bi mu slutilo nekaj, vleklo ga je domov v srednji potok, kjer si je bil ravno pred dvema tednoma napravil brlog. Že stopivšemu s pokopališča, zdi se, kakor da bi od daleč večerna sapa zanesla mu na ušesa tužnomil glas kakor stokajočega. Postane, ter na ušesa vleče, toda nič ni slišati. Spet jame stopati in spet zdi se mu, da nekaj sliši. Naj bo pa kar hoče, vendar nekaj more biti.

Ni več dvajset korakov od svojega brloga, kar se mu po stezi nasproti bliža bela vitka prikazen; kdor ni vajen ponočnim strahovom, bil bi kar zbežal.

„V imenu Jezusa Kristusa križanega, kdo si?“ zaroti puščavnik belo prikazen ob enem pa se trikrat prekriža. Pri tej priči razženo se oblaki na nebu in lunini žarki osvete mu žensko obličje: bila je Julijeta.

„O, oče Hostnik“, zdihuje Julijeta, „kako dolgo hodite; že pol ure vas čakam tu, zvedela sem, da tu nekje imate vaš stan. Oče Hostnik, meni ni več pod Skalo ostati: grd vran me zalezuje, me hoče ugrabiti.“ Kaj mi je začeti?

„Kaj se ti je pa hudega zgodilo, ljubo dete?“

„Oče Hostnik, oh glejte tu, glejte tu, joče devica“, ter poda pismo. „Glejte tu, na-te berite!“

„Potolaži se ljubo dete, saj Bog nikoga ne zapusti, kdor vanj zaupa. Toda, pomiri se, ljubo dete. Zdaj poiščimo pred moj brlog.“

In puščavnik stopi naprej ter brzo meri ozko stezo proti potoku. Visoki košati hrastje zobočeni so mogočno nad strugo, gabrje in jesenje zaraslo se je gosto ob straneh, tako, da se Hostnik z veliko težavo prerije po stezici skoz grmovje, še težje pa Julijeta za njim, nje tanjka obleka dobi marsikako rano. Po stopnicah prideta dol do vodine struge, ki je pa zdaj popolnoma suha; onkraj, kakih pet korakov nad strugo, stala je votlina; mogočna podolgasta skala, moleča iz zemlje delala je naravno strešje, spredej stala je tako visoko, da si stopil lahko nepripogneu v votlino, kake štiri sežnje v breg delgo, tri sežnje pa široko, ob straneh bila je močno podprta, da jo bilo popolnoma varno spati pod njo. Semkaj pripelje oče Hostnik Julijeto in jej ponudi sesti na kamnit, iz treh ploščatih kamnov zložen stol. Zdaj poišče kos lajnice, ter je ogenj vkresal in svečo prižgal, potem začne brati:

Ljubi grof Anton!

Vsaka reč pride enkrat k svojemu koncu; tako tudi moja potrpežljivost. Res je sicer, da stoji pisano: V vaši potrpežljivosti bote posedli svoje duše, vendar pa ni nič manj resničen prigovor: „Beati possidentes“, blagor jim, ki imajo; in sama potrpežljivost brez druzih čednosti ni nikoga še v nebesa spravila. Med vsemi čednostmi pa kraljica in vseh mati je ljubezen; ta pa, kakor pravijo celo sveti učeniki, začne pri sebi — incipit a semet ipso. Tako vidite toraj, da se mora človek potrpežljivosti odpovedati, kakor brž je v nevarnosti ljubezen, ktera začenja pri samem sebi; saj naravni zakon zahteva mater kraljico čez vse drugo spoštovati in ljubiti, ker je toraj, kakor sem rekel, ljubezen mati vseh druzih čednosti, mora se raje vse druge žaliti nego njo. Toda čas je, gospod grof spod Skale, da naravnost govorim. Kar me tišči, je v prozi povedano to-le: Čakal sem že čez eno leto na vašo hčerko, gospod grof. Upal sem zmirom, upal in željno pričakoval, da dobim od vas ali Julijete tolažilno, za vroče moje srce hladilno pismo, da vendar skoraj pride čas, ko po vašem prizadevanji, gospod grof Anton, Julijeta mi poda roko v nerazrušljivo zvezo; in da tako odvrnete ob enem od vaše grofovske hiše velikansko sramoto, v ktero vas lahko pred vsem svetom pripravim. Nič, vse zastonj; ona mi noče roke podati, vi ste premehki, da bi jo k temu prisilili. Molčal sem in trpel. A zdaj je čas, da z nova potrkam na vaše in vaše hčere srce, ljubi mi grof Anton. Kar me je namreč doslej zadržalo, da nisem še naredil poslednjega osodepolnega koraka, bilo je, ker sem vedel, kako strastno gleda Julijeta po Vekoslavu z Vignja. No, mislil sem si, morda res ne bo drugače, kakor da ga bo hotela na vsak način vzeti; saj je znano, rekel sem, kako mogočna je prva ljubezen, da jo večkrat nič ne more rušiti, kakor smrt. Ako mu hoče toraj zvesta ostati, nečem darovati iz golega spoštovanja do človeške prostosti. Pred dvema mesecema šel je Vekoslav na tuje, ne vem kam, mislil sem si: No, hočem pričakovati, dokler se vrne na jesen, kakor je bilo bojda na Vignji dogovorjeno; toraj bom videl, ali resno mislita vzeti se, potem se bom znal ravnati. A žalibog, da mi ni treba do jeseni čakati, ker zvedel sem danes za gotovo, da Vekoslava ne bo nikdar več nazaj. S tem pismom vam ob enem pošiljam Tržaški kupčijski list, iz kterega bote zvedeli, da „Poseidon“, na kterem se je Vekoslav odpeljal, se je od viharja zagnan ob albansko pečevje, razbil; vse osebje je svoj konec našlo v morskem valovji, med njimi tudi nek Vekoslav z Vignja na Goriškem; to stoji v listu pisano od besede do besede. Toraj Vekoslava ni več med živimi, in Julijeta nima kaj več pričakovati. Zatoraj družeča jej ni treba kakor ono ljubezen, ktere predmet je vničen, na-me prenesti, ljubiti, pravim, mene Mostovskega. Mislim, da sem vendar tudi jaz toliko vreden, kolikor ranjki Vekoslav; a tudi ljubiti bom znal nič manj goreče in zvesto, kakor bi on bil storil. To, ljubi grof Anton, Julijeti jasno razložite. Vse pa vam prepustim, glejte, da se mi zgodi, kakor želim. Drugo nedeljo pridem pod Skalo očitno snubit; nečem več po temnem in skrivnem ukati, kar mi gre po pravici. Do sv. Martina hočem, da bo Julijeta moja. Druzega nimam kaj sporočiti. Olara pacta, boni amici.

Vaš bodoči zet

Mostovski.

Med tem ko je puščavnik pismo bral, brisala si je Julijeta neprenehoma solze z oči; ko pa branje koncil, zažene spet jok, ter mu pravi:

„Ta list našla sem danes v pisarni očetovi, prebravši ga zginila sem ne poslovivši se od nikogar. Oče Hostnik, jaz ne smem nazaj domov. Rajše celo življenje trdo delam ali tudi beračim po svetu, kakor da v last pridem Mostovskemu. Ali oh, da bi Bog tudi mene skoraj poklical iz tega sveta za Vekoslavom. O Vekoslav, Vekoslav, srečen ti, tvoj duh plava nad zvezdami in se ozira na-me, ki tu plakam in žalujem. Prisegla sem, da le tebe, in ako ti nisi, potem nobenega druzega na vekomaj. Oče Hostnik, bili ste meni in Vekoslavu vedno skrben oče in svetovalec, o zdaj, ko me je vse zapustilo, ko bežati moram z lastnega doma, sprejmite me v svojo varstvo.“

„Ne jokaj, ljubo dete“, tolaži jo puščavnik, „Bog tistim, ki ga ljubijo, vse v prid obrne. Jaz se zdaj še ne morem prepričati, da Vekoslav več ne živi. Predsinočnim videl sem ga v sanjah obdanega od svitle luči. Mladenišk in korenjask je bil, samo zdravje in življenje ga je bilo. Kaj pak, da sem pa tudi dostikrat na njega mislil ter molil zanj. Počakajmo še, znabiti pa je še vse drugače. Mar li ni mogoče, da bi Mostovski lagal, da laglje svoj namen doseže?

„Prosim vas, oče Hostnik, kaj mi je storiti, tukaj pri vas no morem ostati“, vpraša Julijeta.

„Ne skrbi, ljubo dete, Hostnik je že pred na kaj takega mislil, ker spregledal je že davno prekanjenost Mostovskega. Za tvoje bivališče je že preskrbljeno, v gotovem zavetji boš, živa duša ne bo za-te vedela, kakor jaz in še nekdo drug; med tem pa hočemo goreče moliti, naj usmiljeni Bog stvar na dobro obrne. Tam gor pod vrhom ima Vekoslavov oče velik vinograd, pravijo mu „pri križi“, sredi vinograda pa je sezidana hišica, kjer se hrani orodje, nekaj posodo in druge vinograjske potrebščine. Semkaj ti pokažem še nocoj, ker ravno danes sem ondot mimo šel in zapazil v vratih ključ, čemur sem se prav čudil, ker drugače jo vedno zaklenjeno; zabili so najbrže hlapci zakleniti. Toda dobri Bog je tako obrnil; bodi češčen in hvaljen na veke! Sem noter to popeljem in zaklenem za teboj, jutri pa grem na Vigenj in očetu Vekoslavovemu vse razodenem, on sam ima to vedeti. Gospod Pavel bo hlapcem prepovedal, da nimajo v hišici ničesa iskati. In tako ostala bo zaprta vsem drugim, meni samemu pa in Vigenjskemu očetu bo odprta; vsak dan ti prinesem jaz ali on živeža v varnem času, ko ne bo nikdo mogel zapaziti naju. Iskali te bodo po vsem svetu; da moreš biti tam noter, nikomur še na misel ne bo prišlo. Med tem pa pozvemo kaj o Vekoslavu in napočil bo dan rešitve, kterega nam kmalo ljubi Bog daj in Mati Božja.“ Tako konča oče Hostnik.

Poldrugo uro kasneje vračal se je že skoz tesno grmovje nazaj v svoj brlog. Klečal je še do polnoči in molil za Vekoslava, potem pa legel na široko kamnitno klop; a mirno spati nocoj ni mogel. Premetoval se je zdaj na levo, zdaj na desno stran, zdelo se je, kakor da bi ga nevšečne sanje preganjale in motile trudnemu človeku sladki počitek.

XX.
Na turški vojski.
[uredi]

Z junaškim navdušenjem in z najlepšimi nadajni začela se je vojska s Turkom. Cesar Jožef znal je pa tudi temu podjetju, s kterim je upal Avstriji nazaj priboriti, kar je po nesrečnih vojskah zgubila, dati vzvišen, idealen pomen: spokoriti oholega Turčina za grehe in krivice, ktere je prizadel človeštvu in krščanski omiki.

„Prišel je čas“, tako je pisal francoski vladi, „da kot maščevalec človeštva Evropo odškodujem za stiske, ktere je morala nekdaj od Turkov pretrpeti; upam, da oprostim svet od barbarskega rodu, kteri ga že davno tepe.

Pa saj ni trebalo veliko netiti ognja; še je bil pri avstrijskih narodih, posebno pri južnih, živ spomin na zla, ktera so očetje morali prenašati o turških vojskah in napadih, na ropanje in oskrunjevanje vsega, kar so imeli za najsvetejše in najdražje, še so stari možaki pripovedovali mladim vnukom, koliko strahu in obupa je nekdaj prinašal v deželo glas: Turki so tukaj! Požar, razdjanje, kri in smrt, sledilo jim je, koderkoli so rogovilili, in še so krvavele najrodovitniše avstrijske krajine o ranah, ktere jim je vsekal polumesec. Zatorej pa, ko se je meseca februvarja 1788 razneslo, da je cesar Turkom vojsko napovedal in da je namenjen skupno z Rusi jih pobiti, zadostovala je že sama ta novica, da je staro podedovano sovraštvo, ki je dolgo že na skrivnem tlelo, visoko vsplamenelo, zagnal se je po vsej Avstriji navdušen krik: Na Turka!

In nikdar se še ni Avstrija tako mogočno postavila, nikdar ne tako se oborožila, kakor za to vojsko. Dve sto in petdeset tisoč krepkih navdušenih vojakov, previdenih na dolgo časa z vsemi potrebščinami, stalo je ob Donavi in Savi, željno pričakovaje višega povelja. Cesar Jožef sam hotel se je osebno vdeležiti slavnih zmag, ktere si je že domišljal. Zatorej je koncem februvarja zapustivši Dunaj čez Gradec in Trst šel na Senj k vojski. Skazal se je pri vseh priložnostih osebno hrabrega ter delil je s prostaki vse težave in nevarnosti vojaškega življenja. Spaval je ž njimi v šotorji ali pod milim nebom, pohojal je po taborji priprosto oblečen, pri tem je vsako čestitanje in poklanjanje, ki se je njegovi osebi spodobilo, prepovedal: „Kdor leži, naj leži, kdor sedi, naj sedi“, glasilo se je povelje. Tudi jo res očetovsko skrbel za blagor in zdravje svojih vojakov. Dal je, kjer so se utaborili, koj izkopati vodnjakov, za obolele dal je napraviti lesene staje f kolibe, koče), dokler se niso prenesli v bolnišnice.[16] Kes, vzgledna ljubezen.

Toda toliko prizadetje nikakor ni obrodilo pričakovanega sadu. Osebno hraber je sicer bil Jožef, toda to ni še vse. Treba je bilo pred vsem strategične razumnosti, in v Jožefu te ni bilo. A tudi vojskinih poveljnikov si ni kaj srečno izbral. Poslovivši osivelega Laudona, kterega že samo ime je na vojake več vplivalo, kot navzočnost samega cesarja, dal je više povelje nepraktičnemu pedantu Lacy-u, ki je s samim osnovanjem vojskinih načrtov, in s neplodovitimi teorijami čas tratil, ko je bilo hitro in odločno delovati. Od Adrije do črnega morja razstavljena je bila vojske in tako razkosana, da ni bilo mogoče še misliti na odločilno glavno bitev s sovražnikom. Tako se je v malih praskah, ki niso nič zdale, več mož zgubilo, kakor jih pobere navadno velika bitka. Temu pridružila se je bolezen in nenavadna mrljivost med vojaki. V malo mesecih razpenile so se visoke nade, vojakom upal je pogum, videčim, kako se krči njihovo število, med tem, ko večina njih sovražnika še videli niso, da-si so vsi goreli od želje znesti se nad Turčinom. Zatoraj so se Turki, dobro poznaje nespretnost avstrijskih poveljnikov toliko usrčili, da so čez Donavo na Ogersko prilomastili in po Banatu ljuto razsajali, Avstrijci so se morali zadovoljiti, da so jim ubranili in odbivali njihove napade.

Bilo je ravno zadnje dni septembra 1788. V južnem Banatu, nekaj milj od Pančove, na planjavi, ktera je na sever mejila o nizkih gričih, kot prvih začetnikih Karpat, na jug pa o mogočni Donavi, ki veličastno vali svoje valovje proti Črnemu morju, na ti planjavi se je pred nekaj dnevi utaboril glavni oddelek avstrijske vojske. V ravnih vrstah po čez in dolg razmerjeni so šotori, med posamnimi vrstami je odmerjenega nekaj prostora, da se vojaki kakor po mestnih ulicah lahko razhajajo in zbirajo. V sredi in tudi po druzih krajih tu pa tam odlikujejo se nekteri šotori po velikosti in okusnejši upravi od druzih namenjenih za prostake.

Tam zad za taboriščem proti Donavi se na večer, akoravno ni še solnce zašlo, vse giblje in mrgoli, kakor v mravljišči. Od raznih strani vali se dim leno in nizko, tu in tam plamen zažari: ali se hočejo že greti ka-li, ali pa najbrže napravljati si večerjo. Res. Tam na skrajnem konci se je ravnokar okoli mogočnega ognja na tla posedlo kakih deset vojakov, raznih vrst in kraja: ogerski s tesnimi hlačami in čevlji, lovci, in tudi dva huzarja. Vsi prav pazljivo gledajo na ogenj, nad kterim stoji na železen drog nataknena zadnja četrt telečja, nekaj reber in druzih kosov. Dva, na vsaki strani ognja eden, držita železen drog nad ognjem ter sučeta, kakor se jima bolje zdi, meseno-koščeni predmet.

„Malo je manjkalo, Tine, da bi nas Turki na ražnji pekli ravno tako kakor zdaj mi to tele“, spregovori eden naših kuharjev proti svojemu tovaršu na nasprotni strani ognja.

„Kaj misliš res, da Turki tudi ljudi pečejo in jedo?“ vpraša ga ta.

„Natikajo jih kakor urhe. Saj smo bili lani tam doli v Bosni; videli smo ob cestah kole z nataknenimi glavami človeškimi; nič ni bilo od človeka kakor glava; kam so drugo spravili? Taka, taka nas je čakala, dragi moj, kakor to tele tukaj, glej tam le, pred šotorom obešeno glavo njegovo, četrt njegova je pa tukaj, ena nocoj, druga pride na vrsto jutri, tretjo in četrto smo izgubili, ali so nam jo vzeli. Glej, tako delajo Turki z jetniki.“

„Si bil v veliki nevarnosti, Luka“, vpraša eden huzarjev druzega izmed naših telečjih pripravnikov.

„V nevarnosti? Kaj vprašaš? Komaj sem pete vnesel. Celo noč smo tekli, čez skalovje in grmovje, koder se je dalo; a tik za nami sledili so turški konjiki, krogle so švigale okoli glave, kakor toča o sv. Ivanu Krstniku. Še zdaj zdi se mi, da slišim topotanje tistih turških mezget, ki letijo kakor vrag. To je bila strašna noč!“

„No, vi pa še zdaj menite, da smo imeli s Turki opraviti“, oglasi se eden ogerskih vojakov. „Jaz pa vem dobro, da tisto noč še sence turške pri nas ni bilo. Jaz bil sem sam priča, kako je nastala tista grozna zmešnjava. Čujte toraj, vse vam hočem povedati. Saj veste, no, ko smo od nesrečne Slatine morali se počasi in pridno umikati, tisto noč toraj, kakor dobro veste, ki jo bila tako svitla od lune, prišli smo mi, to je, jaz z drugimi, ki smo bili med prvimi, do onega nesrečnega mosta na reki Maroši. Takraj mosta imel je nizek trebušast možicelj barako, pred njo mizo s sodcem na nji. Koj obsujemo majhen stan njegov in tirjamo, naj nam koj cel sodček produ. Plačamo mu, in že se napravljamo točiti, kar prihruje za nami oddelek huzarjev, bilo jih je blizo petdeset. Obstopijo nas ter se vrinejo med nami do mize, tako, da smo se h krati videli ločene od kupljenega sodčeka. Vprašajo možiceljna po žganji; ta se kar loti točiti iz našega soda. Ugovarjamo in upijemo, da je naše, da je plačano. Zastonj; uname se hud prepir, na zadnje pretep; od naših tirjajo eni sodček, drugi denar od barakarja. Toda ni več mogoče ne enega ne drugega dobiti. Silni huzarji nas na vse strani razženejo. Tedaj nekteri od naših bite čez most in od druge strani začno streljati na huzarje. Pri tej priči primarširajo za nami še drugi vojaki do mosta. Ti-le zaslišavši streljanje od onkraj mosta, ne vede za naš prepir in vzrok, ampak misle, da so sovražniki, začno kričati: Turki! Turki! In dalje in dalje zasliši se plaho kričanje: Sovražniki so tu, Turki! Bežimo! Zastonj je bilo pomirjati jih. Začne se tudi od te strani opetovati streljanje. V tej zmešnjavi osrčijo se nekteri in planejo čez most na ono stran. Ko tu ugledajo naše vojake, začno kričati na to stran: Stojte, stojte! češ, naj se neha streljati, ker ni sovražnika. Toda ta stran zamenila je besedo „halt“ s turško „Allahu, in tako so se še bolj utrdili v prepričanji, da imajo Turke onkraj mosta, zatoraj se streljanje tem močnejše ponovi, da kroglje švigajo na vse strani.[17] Slednjič se na oni strani zboji in v beg spuste, s te strani pa udero za njimi in tako sami sebe preganjaje lomastijo čez poti in polje, koder kdo more. da bi Turka dohitel. Turki! razlega se od spredej in zadej; in kakor so sprednji med našimi mislili, da imajo Turka bežočega pred seboj, tako so oni med zadnjimi menili, da jim je Turk za petami, zatoraj pa bežati drug za drugim, kar se je dalo.“

„Kaj se je pa s sodčekom zgodilo?“ vpraša eden naših kuharjev. „Jaz s tremi tovariši ostali smo bili takraj mosta pri baraki čakaje priložnosti, da možiceljnu denar vzamemo. Ta pa se je trdno držal huzarjev, ki so med tem začeli prazniti posodo. Toda kmalo začno šobe otiskati in stresati se.“

„Capa beneška, kaj zlodja prodajaš za slivovec?“ sliši še od nekoga. „Prokleti trebušnik, ti si nam dal strupa, glejte, čreva mi bo obrnilo!“ oglasi se drug.

„O glejte, glejte, kako oblodo smo kupili za drag denar“, sliši se od tretjega ki kaže tovarišem visoko v kozarcu žgano tekočino.

„O joj, joj, moj trebuh“, ponavljajo drug za drugim, „meni prihaja slabo, meni tudi!“

„Dajmo ga, dajmo ga, izdajalec je, Turk je! V vodo s takim žganjem, v vodo s trebušnikom!“

Pri tej priči prevrže nekdo sodček z mize, da se kar po bregu dol v reko zvali in zgine v valovji.

„Še trebušnika za sodom, sleparja! V reko ž njim!“ razlega se.

„Glejte no, kako zmešnjavo je provzročil, vse vprek lomasti, vse strelja! V vodo ž njim, da ga krstimo. Turk je, žid je!“

„Čakajte tovariši, da mu pred vzamemo denar, naš denar za žganje“, oglasim se jaz z mojimi drugovi.

Toda moj glas se več ne sliši, zgrabijo ga in tirajo za bajto, da ga prekucnejo v reko. Jaz jo udarim za njimi, potoma zgrabim ga za suknjo in jo z vso silo potegnem ž njega, misle, da v nji dobim denar.

Med tem zasliši se za nami krepek glas: Jenjajte, kaj delate? Je to ravnanje poštenih vojakov?

Bil je glas nekega stotnika, krepko vzrastlega, mladikastega moža. A prepozno je došel, ker v tem ko on govori, leti že trebušnik z brega v reko:

„O jojmene, o jojmene, sv. Abraham in Izak in vsi očaki in preroki!“ in — zgine v valovih.

„Zid je bil, zid“, zaženo na bregu vojaki. „Gospod stotnik, Žida smo pokopali, ki nas je hotel ostrupiti.“

„Tako ne delajo pošteni vojaki“, odgovarja krepko stotnik. „V vojski se imamo boriti ie s sovražnikovimi vojaki, vse drugo imamo v miru pustiti, in ako nam kdo ukljubuje, pripade sodniji. To ni prav, dal bom reč preiskovati! čegava je suknja?“

„Židu sem jo vzel“, preiskovaje hitro po žepih, ali bi mogel kje najti denar. Nikjer nič. Potem pa zatipljem pod podlogo neke papirje. Koj jo razpremo in privlečemo izpod podloge precej obilen zavitek raznih papirjev in pisem. Vse izročim stotniku in ko začne ob luninem svitu sem ter tje prebirati, mu kmalo kri v glavo šine. Spet zavije in tlači v žep pod suknjo, rekoč:

„Važen najdek, vzamem s seboj.“

A ni bilo časa več muditi se. Vse prek je po cesti čez most drvilo, Od tistega trenotka nisem več vedel kje sem, ne kod hodim. Drugo jutro dospelo nas je kakih dvajset v neko vas tri ure daleč od tukaj, tu še le smo se spočili in spali do večera. Tudi cesar, pravijo, je tisto noč bil v največi nevarnosti. Dva dni se ni vedelo, kje je, tretji dan še le po dolgem iskanji našel ga je služabnik v Kasanbegu ter pripeljal nazaj med svoje. Vsled tega da je ves potrt in zbegan. Še druge nevšečnosti je neki zvedel te dni, govori se celo o nezvestobi in veleizdaji. To mu je zdravje še pokvarilo ter bolehnost pohujšalo, mrzličen je, ves obledel, tako, da misli v kratkem vojsko zapustiti in na Dunaj se vrniti.“

„Glejte, glejte, tam le se bliža; prav on je“, oglasi eden hnaarjev ter si otepa prah iz hlač.

„Res, on je,“ pritrjujejo mu ostali, gledaje dol prek taborišča.

Cesar Jožef, priprosto opravljen, po svoji navadi, počasi koraka med vojaki, ki snažijo obleko, likajo orožje, kuhajo in jedo. Neče nikoga motiti, ker na vse strani pomiguje z roko, naj vsak opusti pozdravljenje in poklanjanje, ter vsakdo ostane pri svojem opravilu. Vendar se mu počasi eden in drug približa, a on z vsemi prav vljudno in živahno govori. In čedalje bolj narašča spremljajočih trop.

„Čemu si pa vstal, Jože?“ povprašujejo v naši družbi huzarja, ki se je ravno zravnal. „Prav ima; le vstanimo še mi, pravijo nekteri.“

„Ležimo, ležimo,“ ponavlja pa večina, „še raje bo videl, da ostanemo tako.“

Med tem se cesar približa, spremljan že od čete vojakov, ki se je med tem namnožila na kakih petdeset mož.

„Prav tako, ljubi fantje moji“, nasmehne se cesar, ter pravi: „Jaz vas v kratkem zapustim, a pošljem vam mojega Lavdona. Ste zadovoljni, fantje?“ govori cesar.

„Živio Lavdon“, zagrmi od vseh strani. „Živio Lavdon“!

Tudi naši tovariši planejo na noge o tem klici in se pridružijo prejšnjim klicaje: „Živio Lavdon!“ „Da, da“, sliši se, „roženkranec bomo z Lavdonom molili in potem planemo nad Turka. Ne pa pod tem Laščijem; pozabili smo že Očenaš, še prekrižali se nismo že pol leta, zatoraj se nas pa tudi Turek ne boji. Živio Lavdon!“

Veliko jih od veselja poskakuje, drugo prijemajo po puškah, kakor bi že hotli nad Turka, vse začne križem taborišča tekati in kakor blisk razširi se po vsem taborji da Lavdon ima priti k vojski.

XXI.
Dolgo pismo.
[uredi]

Bilo je proti koncu meseca oktobra, nekega popoldne okoli treh. Ravno je Štanjelski poštnik zapustil vigenjski dom in rudečih lic prav po postiljonsko koraka nazaj proti Štanjelu, ne meneč se za listje, ktero burja otresa z dreves, od časa do časa šiloma zaganjaje se, in je raznaša križem na vse strani. Na Vigenj je danes postiljon Štanjelski Kante prinesel zapečateno veliko veselje. Župan Pavel se je z županjo že zaprl v svojo pisarno ter s tresočo roko razpečati pismo:

Predragi, presrčno ljubljeni oče in mati!

Tukaj sem, na tuji zemlji daleč od vas. Odkar sem se zadnjič od vas poslovil, mi je že večkrat upanje popolnoma zginilo, še kdaj v tem življenji videti vas. Toda Bog, v kterega rokah je naša osoda, in Mati Božja, ktero častiti sem se že z mladih let od vas navadil, otela sta me iz žrela zalezujočih levov, da še zdaj zdrav in vesel tukaj živim z najslajšo nado, da vas bom čez nekaj časa zopet zamogel videti in poljubiti. O da bi zdaj zrli v moje srce, kako kipi od hvaležnosti do tistega Boga, ki zna ljubečega tako skušati, da jim potem toliko bolj pokaže svojo dobroto in napolni jih s svojimi tolažbami, a tudi od ljubezni do vas, ki ste zarad mene v tem času gotovo veliko žalostnih in britkih dni prebili. Sprejmite po tem pismu moj presrčni pozdrav in zvedite da še bije za vas moje srce, da še molim za vas. In ravno semkaj me je po tolikih nezgodah Bog pripeljal, kjer zamorem spolniti, kakor sem tolikokrat želel, svojo dolžnost do domovine. Tu sem namreč v glavnem stanu pri Donavi, kjer pričakujemo v malo dneh generala Lavdona, da pod njegovim nezmagljivim praporom za vero in cesarja planemo na Turka.

A vem, prašali me bote radovedno, kako sem prišel semkaj? O vprašanje, ktero mi noč in dan pred dušo stoji, vprašanje, na ktero bi sam rad v vaši družbi odgovoril. Toda ljubezen do vas mi ne da čakati do tistega časa, ko mi bo to mogoče; vem, da nepotrpežljivo čakate vse natančno zvedeti, kaj se mi jo pripetilo. Zatoraj pa tukaj nekaj.

Vesel in nič slabega sluteč odpravil sem se ono jutro na pot. Kakor nikdar, tako tudi takrat nisem opustil peljaje se z Vignja ozreti se proti Štanjelu ter v duhu pozdraviti preljubeznjivo Mater Božjo, ktere bratovščini sem posvečen. Tudi v Trstu je šlo vse srečno spod rok. Popoldne odjadrali smo iz novega pristanišča o najlepšem vremenu; domenil sem se bil s poveljnikom, da me pripelje do Malte, kamor je bil tudi sam namenjen, le na Kerfu se je imela ladija ustaviti za dva dni. Toda na ladiji se je že prvi večer nekaj pripetilo, kar je vzbudilo mojo pozornost. Bili smo zbrani v obednici k večerji. Poveljnik in zdravnik sedela stane daleč od mene malo na stran v kotu, a vendar tako, da sem jo lahko z očesom opazoval. Kar se mi je kaj nekako čudno zdelo, bilo je skrivno poškiljevanje z očesi, ktero sem med obema zapazil, potem pa zdaj glasno, zdaj tiho vedno preminjajoče se govorjenje. To vedenje zdelo se mi je nenaravno in sumljivo, a kar je bilo še več, vse je kazalo, ali vsaj zdelo se mi je, da prav jaz sem predmet, o kterem se vrši njuni pogovor, vsaj pa njune oči in misli. Veste, da jaz nikdar nisem bil sumljiven ali črnogleden, a globoko v srce utisnil se mi je ta prizor. Še v sanjah po noči je visel tako rekoč nad dušo, ter jo begal, da nisem mogel najti mirnega počitka. A še nekaj od prvega večera. Ko sta izza mize vstala, da bi šla iz obednice, zapazil sem, kako je od zdravnika spodletil listič in na tla padel. Jaz ne vem kako da sem bil tako nevljuden, da nisem ga pobral ali vsaj opozoril ga; pustil sera in ko sta odšla, pobral sem ga. Bil je odlomek pisma, in sicer konec; iz besed, ktere so bile še brati, nisem mogel nič posebnega povzeti; kar me je zanimalo, bila je pisava, zdela se mi je povsem dobro znana, le domisliti se nisem mogel, kje nekdaj sem jo pred očmi imel. O tem lističi vam bom pozneje še govoril. Vtaknem ga v žep. Kmalo potem vrne se zdravnik v obednico ter natanko ogleduje po stolih in po tleh. kakor bi nečesa iskal, spoznal sera, da išče listič. A jaz molčim, in ko nič ne najde, spet gre. Za-ras pa imel je listič odslej še večo važnost, skrbno ga povijem v listnico.

Drugi dan opoludne smo sedeli pri kosilu. Kri mi je razburjena, zdelo se mi je, da me od vseh strani strahovi plašijo, akoravno je bil beli dan. Natakar prinese na sklednici več kup peneče pive, ter je jame razdajati, kakor smo bili naročili. Oddajal jih je s sklednice po vrsti eno za drugo posamnim, ki so sedeli okoli mize. Tudi ko do mene pride, že prime za kupo, ki je prva bila na vrsti, da mi jo poda. Toda komaj prijemši jo se spomisli, ter jo odloži in vzame drugo ter jo postavi pred me. Vse to zgodilo se je prav hitro in spretno, da bi sicer nikdo ne bil zapazil. A meni, kteremu so se oči in vsi čuti od sinoči podesetili, tudi to ni odšlo, zdelo se mi je čez vse sumljivo, posebno ko sem še zapazil, da je živahen govor med poveljnikom in zdravnikom, ravno takrat premolknil, ko se je to vršilo. Pil nisem svojega piva, še dotaknil se ga ne. Po kosilu se je kmalo vse pozgubilo, večidel šli so kadit ali pa v kajute preganjat si popoldanski spanec. Sam ostal sem še v obednici ter gledal, kako je moje pivo bledelo. Več mi ni bilo treba. Se tisti večer odločil sem se nekaj storiti, kar se ni dalo več odlašati.

Bila je jasna, a tiha, mirna noč, najmanjše sapice ni bilo čutiti. Ladija je prav leno rila po valovji, dokler ni skoro popolnoma obstala, jadra niso zdala nič več, zvili so jih že davno vsa. Stal sem na boku ladijinem ter gledal dol v valovje, ki seje komaj malo srebrnelo gladko poljubovaje ladijo. Dva stražnika obhajala sta po boku, nekaj časa, dokler na konci ne postaneta in med živahnim pogovorom na svoj posel popolnoma pozabita. Jaz pa se obrnem proti vhodu, ki je peljal v strop, ter zdebajoč delal sem se, kakor bi bil zaspan. Ona dva se za menoj še ozreta ne. Jaz pa zasučem jo mimo jadrenic na nasprotno stran. Tu privezanih je bilo na ladijo nekaj rešilnih čolnov in čolničev. Kar se spustim po vrvi dol v enega, prerežem vrv, primem za drog ter se ob njem uprem proti ladiji, čolnič se zgane in jame počasi oddaljevati se. Ali vesla nisem imel, da bi krmil. A ker je bil drog precej dolg, prelomim ga čez pol ter konca priklenljen z vrvico ob čolnov rob, in začnem previdno krmiti, da je šlo kaj nerodno in počasi, si lahko mislite. Sel sem sam ne vede kam. Proti eni po polnoči začne od juga rahlo pihljati vlažna sapica; kazalo je toraj jadra razpeti. Da bi jih bil človek imel! Kar mi pride dobra misel. Slečem srajco, utrdim ob čoln konca zlomljenega droga in razpnem ob nju srajco. In res, čoln se začne brzo premikati; jaz pa sedem k počitku in zapojem:

Zdrava morska zvezda,
Blaga Mati Božja,
Vedno si Devica,
Nam nebeška vrata.

Tudi molek vzamem, kterega vselej pri sebi nosim, ter jamem premikati znane jagode, ter ponavljati: Zdrava Marija! še nikdar ne tako goreče kakor tedaj. Jutro se je začelo od vshoda žariti in bolj in bolj se je obzorje pred mano motrilo; kose zdani, ugledam pred seboj suho zemljo. Gorato je bilo in skalovito, še znamenja ne o kaki hiši ali o človeku. Le par črnih vran, in gosta tropa divjih golobov vzletela je ravno kakor splašena izpred skalovja, ki se je pred mojimi očmi visoko gor dvigalo. Vstavim čoln ob bregu, oblečeni srajco in s polovico prelomljenega droga v roki jamem plaziti se v gorovje.

Toda kmalo jamejo mi noge omahovati: od čuvanja, težav in strahu bil sem popolnoma vspehan; najpred moral sem se, akoravno lačen, dobro naspati. Vležem se v votlini pod skalo, ki se je nad bregovjem vzdigovala. Zaspim tako trdno in sladko kakor še nikdar. Zadnji pogled na morje, predno sem zaspal, kazal mi je tam daleč na zapadu vzdigajoče se črne megle in blisk. Vzbudim se še le popoldne. Kaj zapazim, da je zrak močno ohlajen, pogledam okoli in voda nabrana po luknjastem skalovji mi priča, da je med tem deževalo, vejevje v bližnjem grmu pa, upogneno in deloma celo ulomljeno kazalo mi je, da je bil vihar, silen vihar. A glej, kaj pa je priplulo ravno zdaj tam le dol po morji do brega? Skočim do vode in vidim zastavo, ki je še sinoči vihrala na „Pozejdonu“. Ozrem se in tu spet prignala je peneča voda dve deski do pečevja na bregu. Pogledam — bili ste od „Pozejdona“, to mi je kazala barva, s ktero ste bili nalikani. Ni mi bilo več dvomiti: vihar je bil, in barka razbita — vse je potonilo. In jaz? Sam bil sem rešen, jaz sam. Padem na kolena in, dasi lačen in žejen, zahvaljujem se Bogu in Mariji v goreči molitvi, kakor še nikoli tako. Potem pa moral sem vendar naprej. Toda kam brez živeža? — Jamem spet plaziti se čez trnje in skalovje v pusto gorovje. Vedno bolj oddaljujem se od morja noter v deželo. Nazadnje se priplazim do gozda, ki me sprejme v svojo hladno senco. Tu zagledam rudečiti se po tleh smokvice. Zeljno jamem jih trgati, da si vsaj malo glad in žejo utolažim. Noč me ni zadržala: dalje in dalje jo merim, luna mi pot razsvitljuje.

Pride drugo jutro, solnce je že spet vsplavalo po nebu, a vedno še pustota na vse strani, nikjer žive duše; od gladu in žeje mi moči začno pojemat. Na zadnje — moralo je biti blizo poludne — zaslišim v daljavi strel in lajanje psov, spoznal sem, da so lovci. To mi vzbudi novo upanje, ukrepim se in kar se da podvizam na kraj, od koder mi dohaja rešilni glas. In res, pol ure kasneje stojim pred krepkim možem, ki je moral imeti okoli štirideset let. Ni bil sam, ampak družba ž njim. Malo osupnen sem postal na prvi pogled pred tujci, ktere sem koj po opravi spoznal za Turke. Toda kmalo me mine vsa boječnost. Prijazno stopi gospodar k meni in mi seže v roko, rekoč:

„Jan Filipovič, beg, doma iz Gabra blizo Livne v Bosni. Došel sem to noč s tovariši v gorovje na zajce in lisice.“

Tu sem toraj zvedel, da sem tisti dan prekoračil že Dalmacijo in ravnokar prestopil čez mejo v turško Bosno.

„Dobri prijatelj“, nadaljuje, „odkod prihajate? Kje so vaši roditelji? Imate ženo in deco?“

Jaz pa mu povem del moje nezgode, da sem bil namenjen daleč po morji, a po nesreči da sem bil zanesen na dalmatinsko obrežje in sem tako do tu se zgubil.

„Pomilujem vašo osodo“, odgovarja beg, ter mi spet v roko seže, „vam smem ponuditi svojo pomoč? Vi ste moj gost, ničesa nimate pogrešati, ničesa se ne bati, dokler ste v mojem varstvu. Moja roka in življenje za vas. Tako nam je zapovedal prerok. Zdaj pa blagovolite sem na kamen sesti, da se koj okrepčate s kruhom in mesom, trudni ste in lačni. Kmalo se s tovariši vrnemo domov; še nocoj bodete spali pod mojo streho.“

Te prijazne besede so mi dale pogum, zaupal sem mu popolnoma, ker znana mi je bila gostoljubnost in zvestoba mohamedancev.

Zvečer smo že sedeli na blazinah v veži turškega bega v Gabru. Po večerji sprehajala se je mogočna mošnja, z najličnejšim tobakom natlačena, iz rok v roke. Tudi črna kava je krožila okoli nas. Vsega, kar imajo Turki najboljšega, bilo je v obilnosti.

Jeden cel mesec sem bil v Gabru; kar mi nekega večera govori beg Filipovič:

„Jutri se popeljem v Livno po opravkih, tri ure od tukaj. Morda vam je ljubo iti z menoj? Si bodete ogledali naše mestice; tudi imajo tu vojaki velike vaje, v kratkem dojdejo nove čete od Štambula, da jo skupno vdarijo v Banat. Zna vas marsikaj zanimati.“

„Da, pojdem, beg Filipovič“, odgovorim jaz, „ako vam nisem nadležen.“

In tako gremo spat.

Drugi dan opoludne pa sprehajal sem se po ulicah Livenskih. Vse ozko. se ve da, in umazano, vse zanemarjeno, le toliko je vsaka reč napravljena, kolikor vstreza najneobhodnišim potrebam človeškim. Zanimalo so me pa vendar brezštevilne mošeje in stolpi, s kterih se je slišal glas vabečih k molitvi.

Ko počasi mestice prekorakam ter pridem z enega konca do druzega, se mi odpre tu pred očmi prostorna ravan. V neki daljavi zablišči mi nasproti svitlo orožje, vse je mrgolelo; kmalo sem spoznal, da so turški vojaki. Pač mikalo me je od bliže jih opazovati. Osrčim se toliko in korakam čez ravan. Tu se postavim malo na stran opazovat vojaške vaje turške. V dolgi ravni vrsti razpostavljeni so vojaki, malo spred stojita dva krepka mladeniča, vsak s turško zastavo, namreč palico, na ktero je obešen konjski rep. Spredej pa spoteka se na konji poveljnik, vihteč z roko golo sabljo, ki se bliska v solnčnih žarkih. Ko trikrat ali štirikrat premeri vrsto, zakrene jo na stran, kakor da bi hotel vojsko od zadej razgledavati. Prav tik mene se zateče, tako, da se celo za en korak umaknem. A tu se srečajo najine oči. Komaj me ugleda, kar zarudi, dasiravno se mi je zdel zelo bled; a nič manj tudi jaz ostrmim. kakor brž mu vprem pogled v njegov obraz — bil je grof Takovec, nikdo drug.

Kmalo potem so se vaje končale. Vojaki so se tropoma razšli v neredu, prav po turško. Poveljnik Takovec pa poiskal me je tam, kjer sva se bila prej srečala, in jaz mu pridem naproti. Konja je bil odposlal. Lahko si mislite, kaka radovednost je mučila oba, mene in njega, kako je vsakdo prišel na Turško. Takovec, kakor veste, čislal me je vedno že od onih let, ko sva v šoli skupaj sedela. In tudi zdaj ga je tako gnalo zvedeti mojo čudno usodo, da sem jaz moral mu prvi dopovedati vse, kar se mi je pripetilo.

„Zdaj pa čuj mene“, začne slednjič tudi on o sebi, „srčno sem želel še kdaj te videti, akoravno nisem imel za to najmanjše nade; razodeti sem ti hotel namreč skrivnosti, ki tebe posebno zadevajo. S tega, kar si mi povedal, spoznam, da zanjke nastavljene ti niso še pretrgane in le sreča te je sem napotila. Ljubi Vekoslav, tvoj spomin ostal mi je vedno blag, in srce vleklo me je od nekdaj k tebi, le škoda, da nisem bil vreden tvojega prijateljstva.“

Pri teh besedah se mu vdero solze iz oči in jokati začne, kakor otrok.

„Pa svest sem si, da imam vsaj zdaj priložnost skazati ti največo ljubav. Poslušaj. Naša domovina, ali prav za prav, vaša, ker moja ni več, moja je turška; vaša domovina tedaj, ljubi Vekoslav, izdana je, ker gospodarijo v njej ljudje, ki so se zarotili vničiti njen blagor. Kako se je pač v osmih letih pohujšalo! Vprašal boš, kteri so oni sovražniki goriške dežele. Glavne in najhujše poznaš, Vekoslav. Da, celo tvoj sosed je, na Gradišči, on, ki se imenuje gospod Mostovski. A čuj, to ime je izmišljeno, pravo ime njegovo je Ben Saruk Menahem, po rodu Žid, iz nekega mesta na Laškem. Njegovo zgodovino poznam, kakor svojo lastno. Dal se je bil krstiti in hlinil veliko pobožnost, celo v bogoslovje je stopil, da bi se pripravljal za duhovski stan. A zarad nekega pohujšljivega dejanja so ga odpustili. Jel se je klatiti po svetu, krščen sicer, a po duhu in srci vedno žid. Na zadnje vpisal se je v skrivno društvo Iluminatov v Ingolstadtu na Nemškem, in ker so njegovo spretnost kmalo sprevideli, vspel se je v kratkem do enega najviših dostojanstev v društvu. Prevzemal je razne posle in potovanja v najprva mesta Evrope razširjat iluminatski krog. Zadnja leta Marije Terezije naseli se na Dunaji, kjer so začeli iluminati in drugi prostozidarji pod varstvom ministra Kaunitza svoje delovanje. Umrje Marija Terezija, edini in zadnji strah; pod cesarjem Jožefom se je začela za nje zlata doba. Prosto in očitno so se začele snovati loža za ložo, na Dunaji in po druzih mestih cesarstva. Da mlademu Ben Saruku tu ni manjkalo priložnosti uporabiti svojih talentov, si lahko misliš. Toda slede staremu nagnenju židovske krvi, obrnil se je bolj na praktično stran, za ktero se je čutil bolj sposobnega, kakor je sam večkrat rekel. Pridruži se nekterim drugim sorodnikom, ki so se med seboj društveno zavezali, delati na to, da se brž ko mogoče poprodajo cerkvena in samostanska posestva, in z vsemi sredstvi kar le mogoče ceno spravijo v svoje roke od države razprodano imetje cerkveno. To društvo pogodilo se je tudi pozneje z vlado, da za dvajset milijonov prekupi vse zlato in dragocenosti iz samostanskih in romarskih cerkva.[18] Ben Saruk izbral si je za svoj delokrog Goriško, naselil se je pa kot zasebnik na Gradišči, da bi tako tem lože svet za nos vodil; ker med tem, ko so vsi mislili, da na Gradišči zaprt moli in se posti, klatil se je po vsej deželi, zlasti po noči, tako, da ni nikdar doma spal.

O istem času pa, kakor Ben Saruk, prišel je v Gorico še nek drug tujec, kterega tudi ti dobro pomniš, gospod Kazanovski. Zgodovino tega človeka popisati, bi bilo predolgo. Rojen v Benetkah, skušal je vse umetnije, ki se dajo domisliti. V gledišči, vojski, časnikarstvu, pesništvu, diplomaciji, kabalistiki itd., dal se je občudovati. Preplazil je vse dežele, vsa mesta po Evropi, a stalno se ni nikjer nastanil. Že mlad pristopil je v Parizu prostozidarjem, vpisavši se v „Veliki Orijent“. V dvajsetih letih dospel je po svoji odločnosti in premišljenosti do časti mojstrove. — Kot tak snoval je po Francoskem in Nemškem nove lože z najboljšim vspehom. Prvo leto Jožefove vlade pride na Dunaj. Dešel je naravnost iz Berolina; tu se je bilo osnovalo več framasonskih lož. Brat Kazanovski sešel se je bil s Friderikom, kraljem pruskim, ter od njega donesel Dunajskim bratom srčen pozdrav in novih inštrukcij, kako bi se dalo na Avstrijo vplivati, da bi opešala in prej ali poznej Nemčiji pripadla. Začele so se, kakor sem že rekel, v ta namem po raznih mestih avstrijskih lože snovati. Kazanovski bil je za to kaj sposoben, pravi mojster. Pride v Gorico, kjer se kmalo z Ben Sarukom seznanita ter zavežeta. V treh mesecih bila je loža vtrjena, njen sedež pri „Odkritosrčnosti“ v Gorici. Namen ji je pred vsem plemstvo zvabiti od domačih in javnih opravil, zabavati je, ter navduševati za literarna podjetja, potrošne pojedine in potovanja, da se tako zadolži in propade.

Ta čas vjeli so tudi mene v svoje zanjke. In to ni bilo težko. Veš, kako sem bil zadolžen, da mi ni bilo več obstati. Pri „ Odkritosrčnosti“ staknil me je bil nekega večera Ben Saruk. Ko me je bilo vino malo razvnelo, odkril sem mu vse bolesti in težave. Dolg, dolg, spoznal je kmalo, da me nad vse tlači, in ker sem se mu zdel za njegova opravila pripraven, pridruževati se mi je začel naslednje večere, dokler me ni dobro otipal. „Jaz vem za lek vaši glavni bolezni“, obetal je nazadnje. „Prejemal ga bom, naj me pogoltne sam pekel“, odgovoril sem. In tako me je vpisal za novinca Goriške lože. Obljubilo se mi je poplačati vse dolgove, če bom le zvesto spolnoval svoj posel. In res, hlapčeval sem jim, kakor trpin, posebno Ben Saruku. Slednjič — bilo je Silvestrovo 1782 — sprejmo me slovesno v ložo. Počasi prišel sem tako daleč, da sem zvedel vse skrivnosti lože in naših bratov. Vedno bolj so se mi odpirale oči in videl sem jasno, kara sem zašel, toda prekasno je bilo; saj pa tudi me je vedno upanje slepilo, da se bodo vendar enkrat obljube začele spolnovati mi, t. j., moji dolgovi plačevati. Vse zastonj. Namesto tega, obrnejo se stvari celo na popolnoma nasprotno stran.

Zdaj prideš ti na vrsto, ljubi Vekoslav. Tvoj sosed na Vignji zaljubil se je v Julijeto spod Skale, recimo bolje v Podskalnikovo ogromno premoženje se je zaljubil in ker je Julija edin otrok grofov, hotel je po nji pripraviti ga na-se; ljubiti še sploh ničesar bil zmožen, nego sam denar. A v tem si mu ti na poti in žugal mu prekrižati račun. Tudi so imeli bratje še veliko družili pritožb proti tebi, in kolikor som izvedel, smatrali so te za svojega največega nasprotnika na Goriškem. Vsled tega sklenili so v skrivni seji znebiti se te v treh mesecih na vsak način. Vadljalo se je, kdo ima ta sklep zvršiti, in zadelo je mene. Spovem se ti, Vekoslav, dolgo, dolgo sem te zalezoval, kjerkoli sem mogel, da bi te umoril. Toda nikjer se mi ni ponudila prava priložnost, zadnjič pa, spominjaš se gotovo, kje. Ko sem te imel pred seboj, zbal sem se tako, da mi ni bilo mogoče izvleči samokresa spod pazduhe. Ne, toliko zgubil sem ves pogum, kakor brž sem ti v obraz pogledal; stari spomini so me premogli, sram me je bilo, vtekel sem, vtekel za vedno iz domovine; ker vedel sem dobro, kaj me tam čaka, če te ne vsmrtim. Kdor namreč točno ne zvrši od framasonov naloženega povelja, pripade gotovi smrti. Zbežal sem s Solkanske ceste naravnost proti Crnicam in dalje po cesarski cesti čez Kranjsko in Hrvaško na Turško. Pod Skalo dal sera nekomu listič na Julijeto, na kterega sem v naglici zapisal, naj se kakor samega zlodja varuje Mostovskega, ki zalezuje njo in Vekoslava. Prišel sem v Adrianopel in slednjič v Carigrad. Ko sem se tu skazal z grofovskim rodom in so spoznali mojo spretnost v vojaških vajah in računske znanosti, sprejeli so me v vojsko in odprla se mi je pot do viših dostojanstev v turški vojski. Se ve, da moral sem se pomahomedaniti. No, saj me pa to tudi ni dosti truda stalo; vere že tako petnajst let nisem imel nobene; naj bo hudič, ali ne, ni mi bilo mar. In tako, kakor vidiš, Vekoslav, dospel sem še ne v dveh letih do paše z dvema redoma. Drugi teden vdarimo jo proti Donavi na Ogersko. Da ti pa še to razodenem, Vekoslav, za to vojsko vedeli smo v loži že pred tremi leti, ko se nikomur o nji še sanjalo ni. Vse se je pred posvetovalo s pruskimi brati v imenu Friderika in ministra Herzberga. Saj za drugo ne gre, kakor razbiti avstrijsko silo, zato se bo skrbelo, tudi ne manjka ogleduhov in družili barantačev, kteri so poslani od ložinih bratov, da v vojski delajo zdražbe in kalijo mir, ter ovajajo sovražniku vaše namere. Zapisano je že, da Avstrija mora v tej vojski razbiti si glavo in zobe. Jaz pa, se ve, da si nisem nikdar domišljeval, da bom stal kedaj na turški strani proti Avstriji. Sic fata tulere. Takovec je vesel tudi na Turškem nobeden krst mu ne odvzame te sreče! Tako konča Takovec. Pol ure kasneje ločila sva se gotovo — za vedno.

Meni pa bilo je to dovolj, odprl se mi je pred očmi nov svet, brezštevila nejasnih prizorov iz zadnjih let, kteri so kakor nejasne uganjke noč in dan vznemirjali mi duh ter razjasnili so mi vse dvome. Tisti črnikasti človek, kterega sem tolikokrat srečaval v Gorici, v Solkanu, v Štanjelu, ki se je zdel vedno ene in iste velikosti, a vselej drugače oblečen, da, da, tisti človek, povsod on, povsod Ben Saruk. A ta Ben Saruk, premišljeval sem iz Livnega nazaj v Gaber peljaje se v družbi gostoljubnega bega, Ben Saruk? Nisem li že nekdaj slišal ali bral tega imena? Mislim in mislim; kar mi pride na um oni beli listič, kterega sem bil pobral v obednici na ladiji. Vzamem ga iz listnice, razvijem in glej podpis: Ben Saruk. A tudi zadnje besede pisma, od kterega je bil list odtrgan, te besede pravim, ki so mu bile prav brez pomena, ker nisem poznal stika s prejšnjimi, dobile so zdaj dovolj jasno misel; glasile so se: ako to izvršite, prisojenili vam je v soji 20. marcija dva tisoč tolarjev, bratu Timeju zdravniku pa se bo pomoglo do službe mestnega fizikata na Dunaji. Ibis redibis non, in aquis morieris. Da jasno, vse jasno.

„Poznam vašo zvestobo in gostoljubnost, prijatelj beg Gabrski“, spregovorim po dolgem molčanji.

„Kaj bi pa želel, mladi prijatelj?“ seže mi hitro v besedo beg. „Pripravljen sem v vseh rečeh točno vgoditi vam, kakor mi veleva prerokova postava.“

„Da mi omogočite priti spet do avstrijske zemlje“, odgovarjam.

Vse hočem storiti in spremljati vas jaz sam, dokler niste varni na domačih tleh. In ako hočete naravnost na Donavo k avstrijski vojski, vas hočem tudi tje privesti, kakor hitro pa se poslovimo in vi stopite na domača tla, tedaj sem jaz Turek, vi Avstrijec, in ne poznamo se več.“

„Sprejmem vašo ponudbo, Gabrski beg“, bilje moj odgovor.

On pa: „Jutri zjutraj za rano hočemo odhajati.“

A jaz sem se po vsej pravici čudil tej turški poštenosti in odkritosti. Turška vera, mislil sem, in vendar tudi ona človeka boljšega dela, kakor nevera, s ktero se je naš vek začel ponašati. V potrditev temu imam več vzgledov od onih potuhnencev, s kterimi sem doslej občeval kakor s pravimi prijatelji, med tem, ko so mi ravno oni kopali jamo, v ktero so me mislili zakopati. Nisva dosti govorila z Gabrskim begom ono pot; tako močno sem bil zamišljen v lastno preteklost.

Tri dni kasneje bil sem že v glavnem stanu v Banatu. Se tisti dan so nekteri naših vojakov in dva stotnika konstatovali mojo istovitost, drugo jutro pa našel sem tu grofa Baronija nadpolkovnika. Po njegovem prizadevanji bil sem koj kot nadporočnik vmeščen pri desetem pešpolku. Nismo dolgo časa taborovali, kmalo smo se sprijeli s Turki, in potem smo se po nesrečni bitvi morali umikati. Še tisto noč pripetilo se je nekaj, kar je imelo za-me najvažniših nasledkov. Prijaham do reke Maroš. Le-tu naletim na vojake, ki so ravno v vodo metali neko človeče; ni mi bilo več časa nečloveškega dejanja zabraniti. Le glavo sem mogel še nesrečneža videti, ktero je spod vode pomolil s smrtjo boreč se — potem je v valovih zginol. A ta glava, to obličje in oči vzbudile so v meni spomin, s prva nejasen, ki se je pa kmalu imel zjasniti. Iz suknje namreč, ki jo je nekdo nesrečnežu z života snel, privlekli so precejšni zavoj pisem, ktere sem koj zasegel. Iz teh sem drugo jutro zvedel, da utopljenec je bil rojen Nemec iz Kurlanda po imenu Izak Hirschberger, žid, a več let je stanoval v Gorici. In to mi je spomin oživilo, da, dobro sem se ga spominjal tistega obraza, tistih oči, po Gorici sem ga večkrat videl tekati in prodajati, tudi na dan Pijevega odhoda bil je ravno ta obraz eden izmed židovskih kričačev, ktere je ljudstvo v Get zagnalo. In česa je iskal pri vojski? Poslan je bil od Goriške lože ogledovat, zdražbe povzročevat med vojaki; a ta namen je s tem zatajeval, da je prodajal žganje. Med mnozimi pismi našel sem tudi eno, na kterem je bil podpisan Ben Saruk. Spet toraj novo razjasnilo. Ni mi bilo dalje čakati. Dva dni potem sprosim si zaslišanje od cesarja. Prav radostno sprejel me je cesar Jožef, tembolj, ker me je že poznal po grofu Ivanu Kobenceljnu in se me je še spominjal od onega leta, ko je bil v Gorici. Kar sem bil zvedel od Takovca in iz pisem Žida Izaka, razodel sem mu vestno in natančno, ter pojasnil mu, kar se je dalo iz mojega lastnega življenja in skušnje. Moje razodenje napravilo je na cesarja nepričakovan vtis. Onemogel zgrudil se je na divan, da sem se bal, da mu je slabo. Kmalu sem bil odpuščen. Zdaj, ko to pišem, deset dni potem, došla nam je novica, da se je odločil sam vojsko zapustiti, a tudi Lascy-a posloviti in generalu Lavdonu najviše povelje spet izročiti. Nepopisljiva veselost javlja se na obličjih naših vojakov. Vse kar ne more učakati ne ure ne dne, da pride k nam Lavdon.

Meni pa, preljubi starši, odpustite, da nisem koj po svoji rešitvi tekel v vaše naročje. Dolžnost, ktera me veže do domovine in cesarja, gnala me je sem v vojskin šum, da tudi jaz odrajtam domovini, česar ji nobeden zvest sin ne sme odrekati. Ne dvomite, Mati Božja me bo v kratkem zdravega in čvrstega spet k vam pripeljala. Molite za-me.

In Julijeta? Je zdrava? Pokažite ji to pismo ter potolažite jo. Po nevihti bo tudi nama zasijalo solnce sreče. Moje misli in želje so pri njej. Poljubljam vas vse v sveti ljubezni.

Vaš zvesti sin

Vekoslav.


XXII.
Le hitro od tod!
[uredi]

Bilo je na večer drugi dan, potem ko so na Vignji dobili veselo novico. Na domu gospoda Mostovskega na Gradišči brzo tekajo iz kota v kot in vse premetavajo. Gulj je ravnokar prižgal luč, s ktero v roki po sobah leta in stika iz hranilnic in temnih kotov razne reči, ter jih veže v culo, ktero oddaje svojemu mlajšemu pomagaču, ki ga danes še z nekim drugim na Gradišči najdemo, kar ni navadno, ker Mostovski razen Gulja ni rad koga druzega v hišo najemal. A na dvorišči stojita dva osla in jeden konj. Semkaj znaša naš pomagač, kar mu je Gulj navezal ter postavlja butaro na držeče oslovsko hrbtišče. Od časa do časa pa prikaže se Ben Saruk na vratih, zbegan in nemiren, kakor da bi ne videl trenutka bežati.

„Brzo dvignita se“, veleva nazadnje mladima nosačema, ko so otvorjeni vsi trije čveteronožci, „hitro naravnost tje, kakor sem vama rekel; vendar pa mimo Vignja in skoz vas počasi, da vaju nikdo ne zapazi. Ako koga srečate, nimate ziniti, ne od kod ste, ne kaj nesete, ne kam. O polunoči morata biti že tu nazaj.“

Nekaj trenutku potem bilo je dvorišče prazno. Ne pa tako v hiši pri Ben Saruku, a še manj v njegovi glavi. Kmalu je bil v celo pozabil na gosta ravnokar došlega iz Gorice. Že nejevoljno ga je ta čakal v navadni sprejemni sobi pri tleh.

„Nesrečno došel, nesrečno, brat Jonatan“, ogovarja ga Ben Saruk stopivši v sobo. „Nocoj imaš biti priča moje nesreče; očesa ne bom več zatisnil pod to streho. Proč, proč, daleč od tod! O nesrečno došel, brat Jonatan!“

„Nesreča, sama nesreča me je prinesla iz Gorice“, odgovarja Goriški gost, „sama gola nesreča, nesrečni brat, Ben Saruk. Poslušaj pa žalostne novice iz Gorice, poslušaj, kaj se nam obeta“.

„Kaj poslušaj?“ zavrne ga Ben Saruk, ti mene poslušaj, da najpred moj jezik razodene vsa grla, ki tlačijo mojo dušo, in ti moja usta povedo, kar teži osrčje moje. Poslušaj! Nesrečni ta dan, kteri zdaj končuje, in od kterega jemljemo slovo. Ta dan imel je po mojem računu dovršiti delo, ktero sem pričel že pred dvema letoma. To ti je bilo modro nastavljeno! Glej, kmalu ko sem so le-tu vnaselil, vpisal sem se v roženkransko bratovščino v Štanjelu ter omislil si velik in debel molek, da bi lahko vola ž njim k jaslim privezaval. S tem molil sem večkrat v cerkvi Štanjelski prav vzgledno in goreče. Kmalo zaslula jo moja pobožnost in svetost daleč okrog. K temu pridružilo se je pogosto prejemanje zakramentov, a posebno o takih priložnostih, ko je bilo v cerkvi veliko ljudstva. Vsled tega voljen sem bil že prvo leto za odbornika bratovščine, po treh letih pa izbran sem bil za voditelja. Tako je prišlo vse v moje roke. Nova postava, ki je odpravljala samostane in bratovščine, vzbudila je, ko se je začela zvrševati, veliko hrupa med prostim ljudstvom, moralo se je ravnati z največo previdnostjo. To je tudi Geravs v Štanjelu kmalo sprevidel: s silo bratovščina se ni dala zatreti, ves kvas bi se bil vzdignil. To sem jaz že naprej dobro videl, in prav to me je napotilo v bratovščino, da ponudim Geravsu svojo pomoč. Delal sem več let, dokler sem srečno zdelal. Najpred lotil sem se med soodborniki onih, ki so se mi zdeli bolj omahljivi, enega za drugim pridobival sem s previdnimi pogovori, v kterih sem omajal versko prepričanje, tudi priložnosti kazal, v kterih so šibkejši padli in se v zanjke vlovili, eden se je vdal vinu, drug ljubezni, tretji igri, se ve da, pa vse sem tako previdno vodil, da seui se moral kazati bolj kot skrbnega očeta, ki želi duše rešiti, ne pa kar svet imenuje zapeljivca. Teli pa se ve da posluževal sem se potem tudi za lov druzih. Ni dolgo preteklo, ko je gorečnost roženkranska vidno začela pojemati. Medsebojna mržnja razcepala je ude, nezaupnost, zasmehovanje posebno gorečih; o kratkem povpraševati se je začelo, ali še obstoji bratovščina roženkranska v Štanjelu. Še, še, odgovorilo se je, a ob enem razglašalo po deželi, da Stanjelska bratovščina se bo sama ob sebi razpustila, ker se vodno bolj udje prepričajo, da ni več primerna našim časom. Res, eden za družim jeli so odpadati, slednjič prenaobrnejo se sami odborniki do mene, naj storim, kar se mi zdi potrebno, da se bratovščina razide. Jaz, se ve da, sem se na vso moč vstavljal in rotil se, naj potrpe in čakajo, predno se toliko koristna in pobožna naprava zatere. Nič ni pomoglo, kmalo dobil sem večino podpisov za razpuščenje bratovščine. S temi grem k Geravsu. Prav vstreženo mu je bilo, veselo me sprejme in obeta mi pri vladi posebno priporočenje. Cenilo se je premoženje bratovščine in našli so se kmalo tudi kupci; gotovina imela se je po postavi porabiti za ubožno zalogo. Ob enem pa imel se je razdreti in prodati tudi oltar Matere roženkranske. Pogodili so se za-nj z oskrbništvom neke cerkve na Pivki. Vse je bilo domenjeno. Danes je bil dan odločen, ko se je imela bratovščina slovesno razpustiti in ob enem oltar iz cerkve spraviti. Zjutraj toraj ob devetih zbral je komisar Geravs odbornike pred kancelijo, da prebere pismo. Sešlo se je brez števila ljudstva s celega Krasa. Začetkom šlo je vse gladko. Slednjič veli Geravs:

„Zdaj pa začnemo najpred z oltarjem. Da se brez nevarnosti razloži ter znosi iz cerkve, poživljam vas, Štanjelci, da se razidete, ker tako nimate tu nič več opraviti.“

Na te besede vzdigne se krik in žuganje:

„Altarja ne bote razložili; mar li nam bote kradli, vzeli nam Mater Božjo? Tega ne trpimo. Kdo je tukaj gospodar?

Tako rote postavijo se možje in žene pred cerkvena vrata, še vedno zaprta.

Geravs pa se za to dosti ne zmeni, ter da odpreti stranska vrata in v cerkvi se je po občinskih najemnikih oltar razdeval, med tem upal je, da se množica razide.

Toda motil se je. Eno uro kasneje odpro se od znotraj velika vrata in že valijo kamen velikega oltarja iz belega marmorja po cerkvi proti vratom. Spet tirja Geravs, naj se ljudstvo v imenu postave razide. Zastonj! Ona stala sključena Meta Valetova, ktera je tudi navadno Kraševce vodila na sv. Goro, postavila se je s celo čredo babur tik pred cerkvena vrata ter prerokovalno in žugajoče tolkla je s palico ob tla ter po pragu križ delala, rekoč:

„Sveti križ božji, do tukaj, naprej ne! Sveti križ božji!“ In kar je ona rekla, ponavljale in tulile so za njo vse druge daleč tja po trgu do grada, kar na en hip nabralo se jih je kakor iz pekla. Ko privale kamen do praga, zastavijo se babure in začnejo s palicami, burkljami, kar je ktera v naglici dosegla, tolči po delavcih. Ni bilo moč vgnati jih, treba bi bilo celega batalijon vojakov. Med tem ko se to godi, stojim jaz na stopnicah pred Geravsovo pisarno ter gledam v gnječo in poslušam babji vriš. Toda glej, kar prihruši tam izza cerkve nekdo ter leti naravnost proti pisarni kazaje z roko proti meni:

„Glejte ga, glejte ga, tam je; on je vsega tega kriv, on je prodal Mater Božjo, on, on!“

Pri tej priči vse utihne, vsi se na-me obrnejo. Oni pa nadaljuje:

„Veste, Štanjelci, kaj vam razodenem: oni-le gospod Mostovski je žid, da, židje; on je prodal Boga za trideset srebrnikov, in Mater njegovo za deset. On nas je izdal temu Geravsu. Izdajalec je, peklenski izdajalec. Županovi na Vignji so dobili pismo tam od daleč, od vojske, pismo, da je Mostovski grd žid, da je slepar!“

In vse se začne od cerkve premikati in gnjesti proti stopnicam, vrhu kterih sem stal.

Vzdigne se vriš in psovanje, karanje mi začne leteti prek glave. Ni mi bilo več ostati. Planem v pisarnico, zapahnem naglo vrata za seboj ter se zaklenem. Obležejo pisarnico hote jo odpreti, a ni se dalo, ker so vrata močna in z železom okovana, šiloma raztolči pa in udreti jih se spet niso predrznih. In tako sem imel čas, da sem se na nasprotni strani pisarnice, ki je obrnjena na Kras, skozi okno po vrvi spustil čez visoki zid na vrt in od tod, ne da bi vedeli moji preganjalci, tekel sem čez polje na Dolenjo vas in gor skozi meje na Gradišče. Štanjelci pa vedno mene, da sem še v pisarnici, oblegali so jo gotovo še dalje, ne vem do kdaj, morda do noči. A jaz dospevši na Gradišče imel sem važnišo opravilo. Vedel sem, da tu ni več za-me; zatoraj sem najpred hotel rešiti gotovino zlato in papirnato, saj ves, brat Jonatan. To sem naložil dvema tukajšnima zvestima možema, naj mi jo spravita nekam t je daleč od tu, kjer jo bom sam spet mogel najti. Da, skrbeti mi jo bilo pred vsem, da rešim žakeij in skrinjo zaveze. Da se le dedščina Izraelova ne zgubi, kar se mene tiče, ni toliko, tudi če tu obležim. Zdaj pa pripravljam druge manj važne reči in drobnosti. Hitro, hitro, tukaj mi ni več obstati; ko zvedo da me ni več v pisarnici, gotovo se druhal priklati sem gor ubijat me. Čuj, Jonatan, kaj pa šumi, saj ne gredo še? I Kaj vraga, vsaj nocoj še ne! Jutri lahko pridrvite! Nocoj še ne! No, pa brez skrbi, noč je že, ne bo jih po noči. Jutri, jutri, no, pa naj le pridejo, saj Ben Saruka ne bo več tu, še manj pa sv. vreče.

„In kam pa misliš bežati?“ vpraša Jonatan.

„Kam pa? V Trst, na morje, po morji v Ameriko, daleč proč s skrinjo zaveze, čez rudeče morje v obljubljeno deželo“, odgovarja Ben Saruk.

„In Julijeta s teboj?“ vpraša Jonatan.

„Sto vragov z Belcebubom! brat, kaj me imaš za norca?“ roti se Ben Saruk. „To mi bo možgane zmešalo. Strela jo udari, kjer-koli je! In kaj misliš, kam jo je peklenšček vnesel? Že dva meseca jo ni najti. Pisal sem pod Skalo, žugaje. da mi mojo nevesto najdejo, a grof prišel je semkaj, na kolena padel in jokal, da je ni. Jaz sem bil že vse pripravil za oklice. Zastonj. Ni je — ni je. Da, če se ni zarila v zemljo iskat ranjkega kapucina Vigenjskega. Zdaj pa sem mislil grofu pod Skalo nategniti kožo. Nič manj kakor za dvesto tisoč. S štirimi gradovi bi se ne bil mi pogodil. In vse to moram zdaj pustiti ter bežati še nocoj v Ameriko. Jojmene, jojmene!“

„In nič boljših novic ne prinašam iz Gorice, brate. Bežati mi je, bežati. Kakor blisk raznesla se je po cesarstvu novica, da je cesar dal strogo povelje uradnikova izslediti naša društva ter vse lože brezobzirno zapreti. Veleizdajstvo in vsa nesreča v vojski se nam pripisuje. V Gorici smo že zasačeni. Bilo je predsinočnim ob enajstih, ko smo bili pri „Odkritosrčnosti“ zbrani, kar h krati se odpro vrata, vstopita dva uradnika ter v imenu volje cesarjeve tirjata, da se razidemo, drugo jutro nam dojde odlok, s kterim je društvo strogo prepovedano. Mesto je razburjeno, posebno črno gledajo Žide, vsak čas videti je pred Getom večih ali manjših tropov ljudij. Slišali so se celo glasovi: Dajmo jih, zažgimo jim Get! Potegnil sera jo naravnost iz Gorice in prišel sera k tebi vprašat, kaj iti kako.“

„In brat od Volkov?“ hoče zvedeti Ben Saruk. „Že en mesec ga nisem videl, niti slišal o njem?“

„Veš, da se je že pred tremi meseci obrnil do vlade s prošnjo, da bi se smel pokalviniti. Že veš, da mu je toliko mar za Kalvina, kakor za papeža v Rimu; v Trstu ga je že dalje časa čakala neka Hanoveranka, kteri se je že pred leti zaobljubil, da mu je dopisovala in tirjala, naj vendar že spolni obljubo. In kaj se je odgovorilo z Dunaja? Naročilo se je ordinarijatu v Gorici, naj Luka od Volkov skuša pregovoriti in spraviti na dobro pot. Zvabili so ga v Gorico, in zaprli h kapucinom. Pred dvema tednoma ga je kapitelj prvikrat zaslišal, a Luka vedel se je kakor Martin Luter pred zborom v Vormaciji, poln navdušenja za čist evangelij, a še bolj za — Hanoveranko. Nič ni bilo opraviti ž njim.

Spet so ga dali h kapucinom. A drugi dan Luka ni bilo več v celici, zginil je, da ni duha ne sluha več po njem.“

„In pri Volkih, rad bi vedel kaj počno?“ pravi Ben Saruk.

„Pri Volkih so veseli, pijejo in plešejo neprenehoma, molke so vse vrgli na gnoj, eerkev je že en mesec zaprta. Taka vera, taka, pravijo, kakor nam jo gospod Luka pridiga!“

Tako besedajoč se nekdo na vratih prikaže ter se počasi pomika proti mizi, za ktero sta sedela častita brata.

„O gospoda, oznanjam vam, da tu ni varno več stati. Pol ure je od tega, ko sem bil v Dolenji vasi; pogovarjali so se Dolenjci, da hote proti polnoči z vilami in cepci udariti na Gradišče in nabosti, kar najdejo živega. Prišel sem vam to naznanjat. In ne vem celo, ali bodo čakali polnoči, ker razburjeno je vse po nekem pismu, ki je došlo županu, pravijo da Vekoslav še živi in se v kratkem vrne.“

„A — kaj pa so ti glasovi? Čujte! Tukaj so že“, planejo kviško vsi trije. „Bežimo, bežimo!“ Drugo jutro pa gledal je Cene z Vignja gor proti Gradišču; dim valil se je izmed hrastja proti nebu.

„Glejte, kako se jo zavrtelo v zraku, prav zdaj je zletel v oblake; jaz sem zmirom rekel, da je bil coprnik ta gospod Mostovski.“

Tako sklene Cene svoje opazovanje in se prekriža.

XXIII.
Samotarjeva oporoka.
[uredi]

S prihodom Lavdonovim obrnile so se reči kmalo na boljše. Začetka postavljen je bil za poveljnika le tretjini cele vojske, a kmalo stopil je na mesto najvišega vojskovodje Lascy-ja. Vso svojo pozornost obrnil je na mesto Beligrad, največo zaslombo turške sile ob Donavi. Vojskovodnemu talentu njegovemu in hrabrosti avstrijskih vojakov posrečilo se je kmalo Beligrad upokoriti; tako si je vojska avstrijska zamogla zapisati v svoje krvave letnike enega svojih najsijajniših činov. Novica o vzetji tega mesta raznesla se je kakor blisk po širnem cesarstu, po prejšnjih nevgodnih vspehih ponižani narodi, so zopet zaupno vzdignili glave — zagnali so se nezaslišani slavo-klici od enega konca do drugega. Poveličeval pa se je pred vsem stari junak Lavdon. Po mestih in vaseh razlegati so se začele pesni njemu v čast.

In kako mu je bila Avstrija hvaležna, pokazalo se je posebno o priložnosti, ko se je z vojske vračal čez Ogersko na Dunaj: cela pot bila je najsijajniši triumf.

In tako so se zamogli cesarski hrabri vojaki na zimo vsaj malo odpočiti. Marsikteri bil je domu odpuščen za več ali manj časa. Nevarnost pred Turki, zdelo se je, da je za vedno zginila. Veselja ni bilo konca ne kraja. In odmev tega veselja da slišal se je tudi po Krasu, kdo bi se čudil? In ko bi Štanjelci in Dolenjci tudi drugače ne bili zvedeli o vzetji Belega grada, slišali so kmalo od nekterih kmetov, ki so se ravno vračali s Hrvatskega, kamor so bili šli čveterit cesarskim vozom.

Bilo jo že dva ali tri mesece kasneje, ko se je prvo navdušenje že malo poleglo; sredi pusta je bilo, prve dni februvarija 1790. Cene z Vignja je ravno zapustil Dolenjo vas ter ga je videti, kako se podviza po cesti gori proti Vignju. Na hrbtu naložen ima zavoj iz debelega višnjevega papirka. Neso nekaj, in kakor se zdi, ne prav lahko. Ko dospe na vrh pred Vigenjski dom, zagleda kraj ceste pod debelim orehom črno opravljenega gospoda, ki je bil skoro po vsem obrazu kosmat.

„Kaj nosiš, Cene?“ vpraša ga neznani gospod.

Cene postoji in snemši klobuk z glave, hoče se pokloniti. Toda pri tej priči zleze mu zavoj s hrbta in pade na cesto. On pa se za to ne zmeni, ampak pritisne klobuk na nedrije in drže ga z obema rokama, pravi:

„Vi, gospod, me poznate, jaz vas ne. Kaj da nosim? No, smodnik od Živca s Skopega že v druge danes. Danes je poroka pod Skalo, jutri pa bo tukaj pri nas. Bomo streljali, da se bo Gradišče treslo; škoda, da ni več tam gori tistega coprnika, no, pravim, tistega gospoda Mostovskega, kteri mi ni nikdar vrgel še pol groša ne; pravijo, da je vtekel v Ameriko ali ne vem karo. Toda jaz ne verjamem, zgorel je tam gori s svojimi denarji, zdaj pa bo strašil po Gradišči noč in dan. Ali veste, gospod, to se bo treslo jutri vse okoli in razlegalo po vsem Krasu, sam grof Štanjelski dal je svoje velike možnarje na Vigenj pripeljati; pravijo, da so iz turških vojsk. Joj, gospod, jutri bo na Vignji dosti dosti zlate in srebrne gospode, iz Gorice, iz Trsta, celo z Dunaja in ne vem tam od daleč, kjer je bil Jernej Severjev takrat, ko je služil vojake, osem dni daleč, kjer ni nič kamenja in ne raste druzega. kakor pšenica, zatoraj pa ne jedo druzega, kakor sam bel kruh, črnega še ne poznajo. Joj, tam bi bilo za-me!“

„Ali povedi mi, Cene, kdaj je pa prišel Vekoslav z vojske?“ vpraša gospod.

„Kaj tudi našega gospoda poznate, vpraša začuden Cene. „Je pa vrnil se zdaj en mesec od tega. Hitro so zapisali oklice, potem ko je bilo že vse pred domenjeno po pismih. Saj je šel pa tudi sam grof Anton obiskat Vekoslava k vojski. Julija pa je vse že naprej pripravila za poroko. Oh, kakšna je, še lepša, kakor so angeljci v Štanjelski cerkvi zgoraj na stropu, saj veste, gospod: Takrat pa, ko sem ji nosil zvečer kasno kosilo v breg, kako izpita je bila, kako revna; bali smo se, da nam umrje. Joj, gospod, ne vem pa, zakaj so jo v tisto bajto toliko časa zaprli, tako lepo in dobro. Jaz takrat nisem smel še besedice ziniti o nji nikomur, še le ko je tisti Mostovski zgorel na Gradišči in se preselil v oblake v družbo coprnikov, je zapustila ono samoto in se domov vrnila. Najbrže se je bala tiste pošasti z Gradišča, Mostovskega pravim, ki mi ni nikdar še pol groša vrgel!“

Nepoznani gospod vzel je med tem list papirja in napisavši nanj nekaj besed vtakne ga v zavitek ter izroči Cenetu:

„Jutri daj ta list tvojemu mlademu gospodarju, ko pride z nevesto na Vigenj.“

„Gospod, kaj ne ostanete pri nas,“ vabi Cene, „bote pa videli tisto gospodo, in pa slišali streljanje s tistimi možnarji, kakor pina so veliki, s ktero dela naša Urša surovo maslo.“

„Z Bogom, Cene,“ pozdravi gospod in gre.

Cene pa obrne za odšlim oči in nepremično za njim gleda, dokler na ovinku pod Vignjem ne zgine.

Drugi dan zvečer ob 10. uri bila so še vsa okna v prvem nadstropji Vigenjskega doma razsvitljena; posebno pa v veliki sobani na sredi, kjer najdemo zbran cvet mladega plemstva Goriškega; došel je orkester iz Gorice ter svira vesele melodije in oživlja mladini pete; tako urno, tako radostno se vrti, da celo priletne možake zvabi, da še enkrat na stare dni poskusijo, kar so v onih letih tako dobro znali. Od tu prekoračimo na desno tri ali štiri sobe, dokler ne stopimo v precej prostorno dvorano, kteri pravijo „modra dvorana“, ker stene in strop, divani in preproge, sploh vsa oprava jo modre barve; iz te dvorane obrneno je eno okno proti Gradišču. Tu noter najdemo štiri goste, ki so, kakor se zdi, že naveličati se ženitvanskega hrupa in se semkaj oddaljili, da bi zamogli mirno pogovoriti se par besed. So pa grof Anton spod Skale, gospod Poljanec, potem Gvidonov sin grof Ivan z Dunaja in še nekdo, ki tam v kotu sedi, vznak naslonjen na mali divan, čelo in oči si je ravno z desnico zakril, kakor navadno oni, ki je vtopljen v globoke misli; vendar pa bi se motili misle, da naš osamljenec ne sledi važnim razgovorom prejšnjih treh Vigenjskih gostov, ne, ravno nasprotno, prav ti mu dajo misliti, kar kaže že samo vedno nemirno premetovanje z ene strani na drugo in čelo, zdaj zgrbančeno, zdaj naenkrat ujasnjeno: te vremenske spremembe, kdor bi le količkaj opazoval, videl bi, da so v ozki zvezi z vsem, kar se tam razpravlja. Vendar pa nikdo bi sključenega in zelo upadlega starca na divanu ne spoznal, ako ga ni videl že dve leti.

„Se zdravje cesarjevo kaj boljša“, oglasi se grof Anton, „si nas vstani kaj razveseliti, Ivan, ker nedavno sem slišal nevgodne novice.“

„O cesarji si zdravniki nič dobrega ne obetajo; upanje gine dan na dan; odmerili so mu le še nekaj tednov. Saj pa tudi najnovejše novice, ki dohajajo iz raznih krajev, morajo ga vdušiti, naj bi tudi telesno popolnoma zdrav bil. Edino, kar ga še vzdržuje, so sijajni čini naših hrabrih vojakov na jugu. Sicer pa se Avstrija ruši, vse razpada. Belgija se je že odtrgala od nas, uporniki so Gent zasedli; Ogersko, Češko, Tirolsko se vzdiguje, plemstvo toži o zatrtih pravicah, kmet o pomnoženih davkih; ubogi kričo po odpravljenih redovnikih, ljudstvo po božjih potih, po procesijah in druzih nekdanjih običajih. Kdo si je pred desetimi leti kaj takega le domišljal?“ Tako toži grof Ivan.

„In vendar“, odgovarja gospod Poljanec, „vsak trezno misleči moral je že takrat nezaupno z glavo zmajevati, ker jasno je, kakor beli dan, da taka načela človeštva ne morejo nikdar osrečiti. Tak je Rousseau. Toda to je še le začetek onega blagoslova, kterega prinaša francoski filozof državi in društvu. Da, res, v zraku visi zdaj naše življenje; kakor je on iz zraka zajemal svoje teorije, a ne iz skušnje in zgodovine, tako je tudi nas v zrak zanesel, nič realnega ni nam več pod nogami. A da bi se vsaj zdaj streznili in hitro obrnili jo nazaj na pravo pot. Opominjati bi nas morala revolucija v Parizu, kam pelje Rousseau. Bojim se, da bomo še z lastnimi očmi videli zla, ktera obiščejo Evropo vsled francoske prekucije. Jaz menim, da smo še le pri prvem začetku, konca še dolgo ne bomo dočakali.“

„Skoraj da delim z Vami ta pesimizem, gospod Poljanec“, pritrjuje grof Ivan, „dasi sem toliko upanja stavil v nove ideje. In koga bi ne navdušile ideje proglašene od francoske skupščine? Ena sama noč ni li rušila celo poslopje, ki se je zidalo tisoč let? Da, kdo bi se ne vnel za enakost in svobodo? Da bi se le vse to prav razumelo.

Toda bojim se, da Francozi bodo hoteli biti enaki ne le v skupščini in pravu, ampak tudi v vživanji zemeljskih dobrot, da bodo hoteli siloma deliti plemstvo in kdor kaj ima, beži s Francoskega. Najnovejše vesti celo poročajo, da so že kraljevo rodovino oblegali, Antonijeta bila je neki v smrtni nevarnosti, sam kralj vdati se je moral zahtevam puntarjev ter preseliti se v Pariz. Kaj potem, ko se kraljestvo vniči? Kdo se bo mogel vstavljati toku francoske druhali, da ne predere mej in prepluje vse Evrope? Vest o rastoči nevarnosti kraljeve rodovine zadela je cesarja tako, da se je v dveh dneh vidno pohujšal. Vdal se je popolnoma v svojo osodo; ni mu več zakrito, da bo v kratkem moral zapustiti svet. In res veče sreče se mu ne more priželeti, nego da kmalo zatisne oči zmešnjavam, v ktere je v desetih letih njegova vlada zaplela cesarstvo. Poniževalno je sicer zanj in za-me, in za marsikoga njegovih prijateljev priznati neplodnost tolikih preustrojitev in postav, vendar kdo more to tajiti? Pred dvema tednoma dal je poklicati nadškofa Dunajskega in veliko druzih najviših državnih dostojanstvenikov ter pred njimi slovesno zatrjeval, da mu je srčno žal. da je s svojimi postavami povzročil toliko zlega cerkvi in narodom, imel da je najčistejše namene, toda nesreča ni dala dozoreti sadu tolikemu trudu. Boga klical je na pričo svoji nesebičnosti ter rekel, da je pripravljen vse preklicati in poravnati, kar je le še mogoče. Da, častni mi prijatelji, velik prevrat se je v teh letih vršil med nami, prepričali smo se, da Avstrija ima mnogo sovražnikov, ki ji delajo zapletke. In če so bili časi kdaj žalostni, so zdaj: cesar nam umira, vojska je razbita, provincije odpadajo, narodi se vzdigujejo, pred nami stoji temna bodočnost, ki nam preti z nevihto od zahoda. O Avstrija, Avstrija!“ Tako konča grof Ivan.

„A mi“, dostavlja gospod Poljanec, „mi hočemo tu na jugu stati trdno, kakor skala ob jadranskem morji. Ne, ni še Avstriji zatemnela zvezda rešitve. Rešitev prihaja ji od katoliške zavesti, ktera se jame spet vzbujati, da se bodo spet vničile nakane skritih in očitnih zarotnikov. Ideja katoličanstva je avstrijske narode stoletja edinila, in ta ideja spet prodira, da požene na razvalinah neplodovitega, pogubnega racionalizma novo življenje. V nedeljo bil sem v Solkanu, brezštevilno romarjev drlo je po vseh cestah na sv. Goro, kar mrgolelo je vse tolikega ljudstva. Več tisoč klečalo jih je celi dan na razvalinah nekdanje cerkve. Guda, pravijo, da se gode, zidov da nobena sila ne more rušiti in razstreliti. Klic k Mariji, da se sliši dol do Soče in Solkana. Vse moli za vojsko, za cesarja, a tirja tudi novo cerkev; pripovedujejo celo, da se je podoba Matere Božje iz Solkana po noči preselila na goro. To Avstrijo kdo bo premagal kdo omajal? Naj le mirno zatisne oči cesar Jožef, še mu ostanejo, ki Avstrijo ljubijo, ki hote za njo žrtvovati kri in življenje. Zatoraj živela mogočna katoliška Avstrija!

„Živela, živela!“ odgovori in ponavljajo vsi trije.

Kmalo vsi umolknejo ter jamejo zreti proti vratam dvorane. Kaj pa je? Bliža se od slavnostne sobane Vigenjski ženin peljoč nevesto na desnici. Vstopita v modro dvorano k našim gostom. Ali je bila visoka politika, ki so jo ravnokar tako živahno razpravljali, da niso mogli takoj priličiti se novemu položaju, ali pa in to je morda verjetniše, ali pa ste jim preveč oči in srce zavzeli zvezdi, ki ste si ravnokar prikazali. Sploh ni bilo mogoče nekaj časa narediti velikega koraka iz prozaične politike v poetični krog ženitvanjskega veselja. Tako, da je med tem celo nekdo drug naše tri goste prehitil; oni tam v kotu se je, ko je Vekoslava z nevesto v dvorani zagledal, z divana dvignil, kakor da bi mu nova duša bila vdihnjena v omrtvelo telo, enako ilovitemu Adamu v raji. Navzočnost Vekoslavova mu je celo zravnala hrbet in porudečila bleda lica in brez težave si spoznal grofa Gvidona pomlajenega za deset let.

In grof Gvidon z desnico prime za roko mladih ženinov.

„Hvaljen Bog, da mi je dal včakati tega dne. V vajini sredi bodi mi dovoljeno soočiti se na stare dni.“

S čestitanjem obstopijo gostje blaženi par; toda ne sliši se beseda, veselja čut odvzame jeziku moč, v očeh se zablišče solze.

Gospod Poljanec pa:

„Sveta nebesa naj nad vama čuvajo in blagoslovljena bodi vajina zveza na veke.“

„Amen!“ odgovore vsi.

Tam zdolej pa pod oknom je Cene močno zavriskal: juhe! Ker poln ga je bil, kakor veliki sod tam v kleti po bendimi. No, pa tudi se je vresničilo, dasi le v širšem pomenu, kar je včeraj rekel bil neznanemu gospodu, da bo danes poroka na Vignji, kakor je včeraj bila pod Skalo.

Drugi teden po poroki nekega jutra po solnčnem vshodu pomikala se je dol od Stanjelskih vrat mala procesija. Kdor je bil bistrega vida, razsodil je že lahko iz Dolenje vasi, da neso bolniku zadnjo popotnico, kdor je pa bliže pogledal, spoznal je gospoda Poljanca pri sv. opravilu. Ko pride pod Štanjela do kapelice Matere Božje, zavije jo po cesti na levo. Tedaj ni bilo več težko uganiti, kam je namenjen. Tam zadej ni pod Stanjelsko pastirovanje nikdo spadal, kakor samotar v potoku. In res, četrt ure potem bil je gospod Poljanec na konci svetega pota, pred brlogom samotarjevim se še enkrat obrno ter z Najsvetejšim blagoslovi pobožno množico, ki je do tu spremila svojega odrešenika.

Okolo pol ure trajalo je sv. opravilo. Potem pa začne so gospod Poljanec razgovarjati z bolnikom, ki se je duševno in telesno čutil pomlajenega. S počasnim, a vendar dovolj jasnim, umljivem glasom začne samotar:

„Še nekaj, častiti gospod, bi vam rad razodel, predno zatisnem oči za ta svet, da jih v večnosti odprem. Ne vi, gospod Poljanec, ne drug tukaj ne ve, od kod sem prišel. Vsi imajo me za tujca, došlega iz daljnih krajev in nikomur se še sanja ne, da sem pred osemdesetimi leti po teh livadah skakal kot deček. O srečna tista leta! Bil sem pa edini otrok premožne hišo L. Oče je bil oskrbnik velikega posestva grofovega z Obročje gore. Kot tak bil sem pri grofovih zelo priljubljen že od mladih let. Večkrat sem zahajal na Obročnik, kjer sva posebno z Egonom, sinom grofa Gašparja, po otročje se zabavala in igrala. Bil je pa Gašpar stric grofa Antona spod Skale. Tudi ko sva z Egonom dorastla v mladeniča, ostala sva zmirom zvesta prijatelja, ni naju ločil stan, da, celo tesnejše se nas je obvila vez ljubezni. Tedaj se ve da, ko je Egon imel dvajset let, začel je iskati, kje bi se ženil. Snubiti je začel v R. v Trstu hčer bogatega kupca, ki ni bila sicer žlahtnega stanu, a obetala je donesti velikansko doto. Skupaj sva hodila snubit. Toda kmalo se je zvedelo, da dekle si je zbralo drugega in vkljubu volji očetovi, o Egonu še slišati ni hotla. Ta drugi pa je bil Damijan z Vignja, kteri bi zdaj moral biti gospodar na Vignji, bil je brat Vekoslavove matere. Lep je bil in postavo vabljive; zavzel je vsakoga, ki je ž njim občeval. Dokler sva imela toga tekmenca, ni bilo upati na zmago. Kaj storiti? Prišel je hudič svetovat nama. Skleneva Damijana znebiti se. Jaz sem imel grozoviti naklep zvršiti, obetala se mi je bogata nagrada. Kmalo se mi je posrečilo.

Bilo je neko pomladansko noč, ko se je iz R. vračal proti D. vasi. Dobro sem vedel, a? ima priti. Pri drugem potoku prežim, tam kjer se z mosta vidi kakih šest ali sedem sežnjev globok prepad. Ko pride čez most, se z nasprotne strani ošemljen z vso silo va-nj zaletim, in ker ni ničesa slutil, telebil je čez nizko ozidje dol v prepad. Nisem več pogledal za-njim, tudi ne slišal najmanjšega glasu. Tekel sem naravnost domov, šel spat, a drugo jutro vstal, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Še le dva dni potem se je slišalo, da je bil Damijan z Vignja najden v drugem potoku ubit. Na-me, seveda, kdo bi bil mislil, saj je bil moj oče župan, a naša hiša daleč okrog od vseh spoštovana. Preiskavah so sicer, a po morilcu ni bilo najmanjšega sledu. Slednjič pustili so vse. Jaz pa sem bil tako drzen, da sem šel celo za sprevodom, ko je bil pokopan. Vendar pa na pokopališči me je nekaj presunilo, bil je prvi glas pravičnega Boga. Prva lopata zemlje, ktero je vsul duhoven na rakev v grobu, je tako grozno zašumela v moji glavi, da sem moral zbežati s pokopališča. Od tedaj nisem imel več miru ne po noči, ne po dnevi. Žalost in grizenje vesti me je tako peklo, da sem tudi telesno jel hirati in bledeti. Vzroka seveda nisem nikomur razodel. Prestal sem še pol leta doma, potem pa sem zginil, od nikogar se ne poslovivši. Šel sem, kamor me je pot peljala, brez živeža, brez denarja, brez cilja. Ker sem vsega pogrešal, moral sem se z beračenjem živeti. Klatil sem se po Kranjskem, Hrvatskem, slednjič dospel sem v Granico, do turške meje, kjer se ustavim in poprimem gozdarskega dela, pri nekem lesovnem velekupcu. Ker je tako kmalo spoznal mojo spretnost, izvolil me je za pisarja v gozdarskem uradu. Pet let sem mu pisaril, v tem času sem se telesno ves spremenil in postaral, celo lasje so se mi začeli beliti. Tudi tu mi ni bilo ostati. Nerad me gospodar odpusti in mi da pohvalno spričevalo. Spet sem se klatil drugi dve leti, dokler ne pridem nazaj v naše kraje. Tu izvem, da je Egon pred štirimi leti umrl, premoženje pripalo je pod Skalo. A v oporoki zapustil je 800 gld., od kterih obresti naj bi živel samotar, ki bi imel moliti in pokoriti se za njegovo dušo.

Štiri leta po smrti se še ni nikdo oglasil za to zapuščino. Grem jaz v grajski urad, skažem se s spričevalom, ter prosim, naj bi se meni naklonila samotarjeva zapuščina, ob enem naznanim kraj, kjer mislim samotariti, nad Podlazi. Umel sem dobro zadnjo voljo Egonovo bolj ko vsak drug človek. Ni bilo težko doseči, kar sem prosil. Radi so privolili v mojo prošnjo. Kmalo sem se naselil od nikoga poznan, prava skrivnost vsemu svetu. Zdaj je od tega petdeset let. Kako je moje življenje v tem času, znano vam je: pokora, molitev, mrtvičenje; koliko solz sem prelil za svoj gnjh, samo nebo ve; in moj brlog nad Podlazi. Pet let je od tega, ko so mi še ustanovnino vzeli in od tedaj se je mera skušnje dopolnila, Bogu je dopadlo zadnje leta še britkejše me tepsti, teh pet let pribertičiti sem si moral večinoma svojo hrano.

Zdaj pa še nekaj. Ko je bil Damijan umorjen, ostala je Leonora, sestra njegova, sama na Vignji. Morali so iskati zeta, ta je bil sedanji župan Štanjelski, Pavel, ki je iz bogate hiše v S. prestopil na Vigenj. Trije fantje so se mu rodili, ostal je živ le eden, mlajši, namreč Vekoslav. Ko je Vekoslav vzrasel in razcvetel se v zalega mladenča, zmišljal sem se, kako bi zamogel na njem popraviti hudodelstvo, ktero sem na Vigenjski hiši učinil. Roženkranska bratovščina v Štanjelu dala mi je priložnost, da sem se izmislil, rekel bom, na smel način to z vrši ti. Julijeta s pod Skale je sem zahajala kot voditeljica društva in tudi k sv. Gregorju hodila je večkrat molit za mrtve. Rodila se mi je v srci misel: To bom zvezal z Vekoslavom. Da, g. Poljanec, kar se je pred tednom veselo obhajalo pod Skalo in na Vignji, to je, reči smem, moje delo: Vekoslav in Julijeta bi se ne bila nikdar združila brez mene. To pa naj vam razodene Vekoslav natančniše, vem, da bo rad storil, recite mu, da je bila moja želja. Tudi povejte mu vse, kar sto zdaj zvedeli od mene, recite, da sem ga prosil odpuščenja pred smrtjo, naj ne preklinja mojega spomina. Dva dni po poroki me je sicer z Julijeto obiskal, a nisem upal razodeti se mu, začeti sem hotel, a jezik mi je zastal. Zdaj pa odpotovala sta v Italijo, nebo naj ju spremlja in siplje jima po poti, koder bodeta hodila, cvetja, naj čuje nad njuno glavo. Zdaj pa, o dobri Bog, ko vidim zedinjen Vigenj s Skalo, ko si mi dal počakati vsaj to tolažbo na svetu, zdaj oprosti mi duha od te telesne ječe, da se spnem tebi v naročje. Grešil sem dosti, a imej usmiljenje, ker tudi trpel in jokal sem dosti.“

Tako konča starček, solzica mu zalije oko, obriše si jo s komaj vzdignjeno roko; potem se pa spet upehan nasloni na svoje revno ležišče.

„Nekaj še, oče Hostnik, mi je naročil Vekoslav“, spregovori g. Poljanec, in izvleče iz žepa list ter nadaljuje:

To pismo pustil je bivši gospod Luka od Volkov Vekoslavu, poslušajte:

Preljubi Vekoslav!

Ta dan pred, ko si imel pripeljati s pod Skale na Vigenj svojo izvoljeno Julijeto, bil sem na Vignji, dvomeč ali bi hotel čakati ter osebno na kolenih prositi te odpuščenja. Toda slaba vest in spomin na prevelika zla, ktera sem ti prizadel, odvzela sta mi pogum, nisem se drznil stopiti ti pred oči. Zbežal sem, a v slovo napisal ti ta list, kjer to s skesanim srcem prosim, da zabiš, kar se je zgodilo; saj Bog je vse obrnil v tvojo srečo; ker je bil on tako dober, bodi usmiljen tudi li in odpusti mi moje pregrehe. Da tem lože to storiš, naznanim ti v slovo, da sem sklenil stopiti v red trapistov, edino pribežališče tolikim grešnikom, kakor sem jaz. Razodel nisem tega še nikomur, ker če zvedo dosedanji moji zavezniki o tem sklepu, gotovo ne uidem njihovi maščevalni roki. Zatoraj moram daleč daleč proč od tod. Grem najpred v Marsilijo, potem upam, da me moji prihodnji viši spravijo v Afriko, kjer hočem v solzah in pokori skleniti življenje, ktero mi še ostaja. Moli za-me, Vekoslav. Še enkrat: Odpusti!

Luka.“

Ko gospod Poljanec prečita, se starčku spet napolni oko s solzami, ki se kmalo udero po velem lici, bile so zadnje solzice, a med vsemi najslajše.

„O dobri Bog, ki ne zavržeš prošnje svojih nevrednih služabnikov!“

Tretji dan pozneje proti večeru zvonil je edini zvonček pri sv. Gregorji, a zvonil je nenavadno močno, kar je kazalo, da ga ne zvoni več stara šibka roka samotarjeva. In res, kmalo prikaže se po cesti od Braniške strani črn križ, kterega nese sam Cene z Vignja, ves preprežen s črno-belimi trakovi, kakor so ga doma, prav po mestno, opravili. Za njim pa nenavadno velika množica starih in mladih. V sredi neso štirje možaki rakev, pred ktero vidimo gospoda Poljanca z drugima dvema duhovnoma. Za rakvijo so ženske, med njimi ena zadnjih je ona huljasta Valetova, ki se je ravno obrnila k svoji enako stari družici ob strani, rekši:

„Dosti je trpel na tej zemlji oče samotar, Bog mu daj plačilo v nebesih.“

„Amen“, pritrdi druga.

  1. ^ Brunnor Seb. „Die Hysterien der Aufklärung.
    Oesterreich“, p. 25.
  2. ^ Primeri: Brunncr Sob. „Die Mysterien der Aufklärung“ itd. in: Jäger Dr. Alb. „Kaiser Joseph II. und Leopold II.
  3. ^ Izpeljavo pridige g. Luko do Volkov smo malo okrajšali ter podamo le načrt. Upamo, da bode našim bralcem zadostoval.
  4. ^ „I Frainassoni“. Per Mons. do Scgur. Trudiiz. dal franc.
  5. ^ „I Framassoni“ itd.
  6. ^ Primeri: „I Framassoni“ itd.
  7. ^ Annuarius Osseg. Der Hammer der Freimaurerei am Kaiserthrone der Habsburger. Str. 17.
  8. ^ „Morelli“. Storia della Contea di Gorizia. Vol. IV. pag. 203.
  9. ^ Glej: Brunner Seb. „Die Mystcrien“ itd.
  10. ^ Primeri: „Privat-Prömemoria, an Seine k. k. Majestät Franz II.“ od leta 1793, spisal Hofmann, ki je sam nekdaj bil prostozidar. Prijavil Seb. Brunner v „Mysterien d. Aufklärung etc.“ V tej spomenici bere se med drugim: Der Turkenkrieg war ein Werk der geheimen Orden, angezettelt durch Herzberg (minister Friderika pruskega ter sam prostozidar) und seinen guten Freund Pitt. Der Schatz und die Armoe des östr. Hofes sollte durch diesen Krieg erschöpft und vernichtet werden. — Die Unruhen in Ungarn wurden in den Logen entworfeu und debattirt, Herzberg leitete sie u. s. w., str. 519.
  11. ^ Gl. Morelli: „Istoria della Contea di Gorizia“. Vol. IV., p. 228.
  12. ^ Ant. červ. Sveta Gora pri Gorici, str. 64.
  13. ^ Ant. Čorv. „Sv. Goro pri Gorici“-, str. 80.
  14. ^ Ant. Červ. „Sveta Gora pri Gorici“, str. 82.
  15. ^ Jägor Dr. Albert. Kaiser Joseph II. itd.
  16. ^ Weiss, Lehrbuch der Weltgeschichte, 7 Bd.
  17. ^ Waiss: Lehrbueh dor Weltgoschichte. 7. Band.
  18. ^ Prim. Brunner Seb. „Dio Myaterien“ itd.