Zadnji rokovnjač
| Zadnji rokovnjač Gustav Strniša |
| |||||||||||||
I. del.
[uredi]Preganjan.
[uredi]Mirno šumi Sava in vali zelene valove mimo ponosnega mesteca Kranja, ki stoji na sivi skali. Cerkev svetega Kancijana dviga visoko svoj vitki zvonik, da vstaja iznad hiš njegovo zlato jabolko in žari v prvi zori in pozdravlja s snegom pokrite planine, ki se svetijo v daljavi.
Sivi mežnar Tilen, ki je že nad petdeset let cerkovnik župne cerkve, pozvanja s srednjim zvonom in vabi k zornicam. Ko neha zvoniti, leze počasi v slepe line, da se razgleda po svoji ljubljeni gorenjski deželici. Odtod se pač vidi daleč na okoli in Tilen ima bister pogled, čeprav so njegove oči že stare. Kadar gleda iz zvonika čez kranjska polja in hoste, se spomni vedno nekdanjih časov, ko je bil francoski vojak in je pomagal tod okoli loviti rokovnjače. Najrajši se spominja zadnjega rokomavha Velikega Groge, o katerem je čul že mnogo slabega in zlaganega, saj ga je sam osebno poznal in blizu skupaj sta bila doma tam doli za Savo. V otroških letih se je njegov brat Drejče še z njim večkrat skupaj igral in plesal z njim po Drulovskih pečeh in iskal planike. Siromak je padel s strme čeri in našel v Savi svoj grob.
Tilen stoji pri linah in se zagleda v daljavo. V savskem grmovju zagleda jezdeca, ki se peha proti Rakovici. To se zazdi mežnarju takoj čudno, saj je vendar za ped više pot, ki je dokaj uglajena.
Cerkovnik opazuje jezdeca in se nasmehne. Ta pač mora biti rokovnjač Veliki Groga, ki vedno tava okoli preganjan kakor zver, čeprav ni slab človek, saj je že marsikomu pomagal. V prepiru se je vedno zavzemal za šibkejšega, slabotne je ščitil in pomagal siromakom, kjerkoli je le mogel.
Res je bil jezdec rokovnjač Groga, tisti čudni mož, ki se je včasih kar igral z življenjem, se sam nastavljal biričem in se iz njih norčeval, kajti pogumen je bil kakor malokdo.
Zdaj je Groga bežal pred svojimi preganjalci. Videl je namreč več oboroženih biričev, ki so se postavili v polkrog, medtem ko sta ga dva zasledovala. Bedaki so menili, da bo kar pritekel med ogenj. Pa jo je odpetal kakor vedno.
Blizu podnožja Joštarskega hriba je skočil raz konja in ga potegnil globlje v grmovje in ostro zažvižgal. Takoj je prilezel izza stare smreke deček, ki se je režeč približal:
«Čakal sem vas!»
«Si že priden, Jožek! Kadar prihodnjič pridem, te bom obdaril.»
«O, saj ni treba, saj ste tako preveč dobri. Pa naš mlinarjev oča vas tako obrajtajo!» je hitel pastir rakovškega mlina, ki je bil kakih deset minut dalje ob Savi.
Pobič je skočil na konja in že sta izginila proti mlinu, kjer je konjič kmalu stal pri polnih jaslih.
Veliki Groga je zavil na levo proti hribu. Kmalu se je ustavil pri nizki prijazni hišici. Njegova visoka, mogočna postava se je nekoliko sključila, tiho je obšel hišo. Ko je spoznal, da ni nič nevarnega, je trikrat lahno potrkal na okno.
Oknica se je odprla. Mlada, lepa deklica je pogledala venkaj. Ko je opazila prihajača, mu je prijazno pokimala in že naslednji trenutek je zaškripal zapah v vratih.
«Reza!»
Deklica je objela svojega rokovnjaškega očeta in ga žalostno pogledala:
«Ali so vam že spet na sledu?»
«Da, spet. Takoj moram naprej, kajti vem, da bodo prišli tudi semkaj njuhat. Vrag naj jih vzame!»
«Zakaj ne odnehate? Vaši tovariši so mnogi pobiti, drugi so umrli po ječah. Brez vsake pomoči ste, nihče se vam ne upa več pridružiti. Pustite svoj žalostni poklic!»
Groga, ki je kakega pol metra višji kakor njegova hči, lepih modrih oči, a v obraz gladek kakor otrok, se poredno zasmeje:
«Ne gre, ne gre!»
«Mora iti!» odvrne hči rezko.
«Ne morem! Moj oče je bil prvi rokovnjač in jaz sem zadnji. Vsa rokovnjaška zgodovina je med nama. Ljudje ne bodo nikoli pozabili mrkega Mihe, ki je kradel po Gorenjskem in nagajal kmetom in gosposki, ki se je pretepal s Francozi in je bil velik junak. Le smejal se ni nikoli. Dá, dá, moj oče ostane v pravljici, še pisali bodo o njem. Res sva bila nepoštena, a razbojnika nisva bila. Šele drugi njegovi tovariši so zašli predaleč in so postali roparji. Vendar leži ves rokovnjaški greh na najinih ramah, kajti on je bil prvi, bil je začetnik tega rokovnjaškega zla in je ustanovil rokovnjaško družino. Jaz sem zadnji. Že zdavnaj sem želel nehati, pa ne morem, čeprav bi hotel, saj me slede povsod cesarski biriči pa tudi kri moje ciganske matere mi ne dá miru in me žene po svetu. Srečen sem, da si ti dobra in poštena. Prav taka si kakor tvoja pokojna mati, s katero sem preživel nekaj lepih dni. Žal da so prehitro minili. Neki sosed me je prepoznal in ker mu nisem pustil gospodariti po moji zemlji, me je naznanil gosposki. Lepo je bilo tam za Kamnikom, a vse je moralo miniti. Ti boš pa še srečna. Tisti Živčkov iz Stražišča te rad vidi. Pošten fant je, bogat in dober. Lahko boš zadovoljna in še pozabila boš svojega nesrečnega starega očeta.»
«Nikar tako ne govorite!»
«No, tudi ti ne boš prazna. Tale hišica je že nekaj vredna. Tudi mošnjo srebrnih tolarjev ti bom pridal, več pa nimam!»
«Če me bo hotel za ženo, me bo vzel brez vsega in ne bo gledal na denar. Tudi ne maram tistega denarja za doto, kajti ... Ne bodite hudi! Saj veste, da mi je hudo, toda, ukraden je ... Sicer vam pa ne maram ničesar očitati. Le prosim vas, preseliva se kam, kjer vas nihče ne pozna! Kupiva si nekaj sveta in lahko bova živela!»
Groga ji odkima. V njenem očesu zagleda solzo in to ga zbega. Saj ne ljubi nikogar tako kakor svojega otroka. Prične jo tolažiti:
«Bodi no, bodi! Kam naj greva? Kaj pa potem s tvojo ljubeznijo? Ali misliš, da bom pustil, da bi se žrtvovala zato, da bi še nekaj let uživale ugodje moje stare kosti? Pusti me še nekaj časa pri mojem rokodelstvu. Potem pridem in slušal te bom kakor otrok mater! Toda daleč ne pojdeva, zavoljo tvojega fanta ne! V bližini bo pa bolj tegoba, saj veš, da me pozna vsa Kranjska kakor slab denar. V tujini bi sploh ne mogel vzdržati, kajti te kraje ljubim kakor svoj vid.»
Pred Rezikino hišo je ležalo polno suhih vej, kakor bi bile po naključju tja nametane, a položil jih je Groga, preden je vstopil. Zdaj so pričele veje pokati, kmalu so se začuli pred hišo koraki.
Rokovnjač je izginil v sosednjo kamro, kjer je odprl staro skrinjo in skočil vanjo. Dno skrinje se je udrlo in Groga je izginil v globok jarek pod njo. Dno, ki je viselo nad njim, je spet pritrdil s kljukico nazaj.
Nekaj časa je čakal v globoki grapi. Potem je odšel po ozkem rovu in že je stal na majhni ravnici kakih dvajset korakov od hiše. Šel je še nekoliko dalje, kjer je raslo grmovje. Vlegel se je pod košato vrbo in pričel premišljati.
V hišo je tedaj stopil visok vitek mladenič z napeto puško v roki. Ko je zagledal pri mizi dekle, ki je mirno čakalo in strmelo vanj, se ji je prijazno nasmehnil: «Pozdravljena, Rezika! Velikega Grogo iščemo. Nekdo je trdil, da ga je videl priti sem.»
«Ali ga prav tisti ni tudi videl, ko je odšel?» mu je Rezika mrko odgovorila.
Mladenič je bil nekam v zadregi. Vendar stopi na prag sosednje kamre, se ozre po nji in se takoj vrne:
«Oprosti mi!»
Ni mu odgovorila.
Mladenič nadaljuje:
«Zakaj si vedno tako zamišljena? Odkdaj poznaš tega Grogo? Ali je bil že večkrat tukaj? Ničesar slabega te ne dolžim, toda ne trpim, da bi se ti z njim razgovarjala! Pošteno kmečko dekle si in on nima kaj pri tebi iskati. Zasledoval ga bom, čeprav nisem birič. Ljubosumen sem nanj!» plane iz fanta, ki stiska pesti.
«Čemu boš ljubosumen na moža, ki si bo kmalu naprtil že svoj šesti križ?»
«Naj, toda on je izreden človek! Ljudje trdijo, da je še danes tak, kakor je bil pred dvajsetimi leti, in da se še zdaj ne boji nevarnosti, ker je spreten in močen. Ljudje ne lažejo. No, če te nima rokomavhar rad, kaj potem stika tod okoli? Zaupaj mi! Meni pač lahko poveš!»
Rezika je vprašujočega otožno pogledala. Že je hotela nekaj reči, pa se ji je v trenutku obraz pomračil. Oglasila sta se njen ponos in njena trma, kri ji je udarila v obraz, da je vsa zardela, ko je zavrnila fanta.
«Doslej nisem niti tvoja ljubica niti tvoja žena, da bi me lahko izpraševal kakor sodnik zločinca. Če me smatraš za ničvrednico, ne prihajaj več sem! Pusti me v miru kakor jaz tebe! Nikoli nisem še storila koraka za teboj in ga ne bom!»
«Ne jezi se, saj veš, da je ljubezen nekaj čudnega in da spravi včasih človeka še ob pamet!»
Mladenka ga zamišljeno gleda, ko mu odgovori:
«Najbolj neumno se mi vidi od tebe, da zasleduješ Velikega Grogo. Ali se ne bojiš, da bi te ne zadela nesreča? Ali veš, koliko je zakrivil, ker tako rad stikaš za njim? Ali je tebi kaj slabega storil? Ali morda tvojim? Ko je gorelo v Stražišču, je zbobnal kvišku vso vas in sam je rešil iz plamenov drobno dete.»
«Saj je on zažgal.»
«Ni res! Norec si, če to trdiš! Čemu bi zažigal, če nima od tega nikake koristi? Krivico mu delate, večjo, kakor jo je zaslužil. In to je hvaležnost, ker vas je rešil najhujšega ognja?»
Mladenič jo izkuša pomiriti, a ona nadaljuje vedno bolj razburjena:
«Zakaj se ti vtikaš v te reči? Kaj tebe briga vse skupaj? Odkdaj si pa postal birič, da ljudi loviš? Če ne boš dal miru Velikemu Grogi, sva opravila za vedno!»
«No, no! Saj sem ti že povedal, da sem samo nanj ljubosumen, če ti želiš, bom pa opustil zasledovanje. Tebi se ne maram zameriti. Naj ga le iščejo biriči sami, dobili ga pač ne bodo!»
«Živega težko ali pa nikoli!» je trdo odgovorilo dekle.
Mladenič je nadaljeval:
«Danes sem govoril s svojo materjo. Sama si na svetu. Tole hišico bova prodala in ti se preseliš lepo k nam za mlado. Ali hočeš postati moja žena?»
Nagnil se je k nji in jo objel. Komaj slišno ga je zavrnila:
«Počakaj! Zdaj še ne morem priti, boš kmalu zvedel, zakaj ne.»
Mladenič je spet vzkipel:
«Kaj vendar govoriš? Kdo ti brani, da bi se takoj ne poročila? Sama si in svobodna. Lahko se omožiš, kadar se sama hočeš. Zakaj bi se torej ne poročila čimprej?»
Ni mu odgovorila. Zagledala se je skozi okno, kjer se je pojavil mlad birič in si vihal ozke brčice. Ko je videl, da se je mladenka ozrla vanj, ji je poredno pomežiknil.
Zardela se je Rezika ozrla proč.
«Torej pozdravljena! Kmalu se spet vidiva!» ji reče obiskovalec in ji ponudi roko.
Dekle mu stisne desnico ter ga prijazno in ljubeče pogleda. Trenutek obvisi njegov pogled na njenih jasnih očeh. In takoj si prizna, da so te oči dobre, da ne lažejo, da niti ne morejo lagati, saj je v njih toliko lepega in dobrega. Nekam pomirjen je odšel.
Ko pride Živčkov venkaj, je prepričan, da pojde birič kar z njim. Ker se pa birič ne zmeni, požvižga mladenič svojemu psu in odhiti počasi po stezi.
Ko dospe do grmovja, zalaja pes. Fant odgrne grm in zagleda v travi rokovnjača, ki mirno leži, in ga samo radovedno gleda.
Živčkov ne ve, kaj naj odvrne. Nehote mu kovnjač se ne gane. Mirno in resno strmi v lovca.
In mladenič se spomni, kaj je obljubil Reziki. Roka mu omahne. Veliki Groga se mu prijazno nasmehne:
«Ne streljaj v ljudi, ki so ti resnični prijatelji!»
Živčkov ne ve, kaj bi mu odvrnil. Nehote mu molče pokima pokliče psa in gre dalje, saj je v čudni zadregi. Zdi se mu, da je v tem možatem obrazu nekaj znanega, česar se ne more spomniti. Počasi in zamišljen stopa proti domu in se pogovarja sam s seboj:
«Kako smo ljudje čudni! Pred pol ure sem ga lovil, a zdaj je sam ležal pred menoj. Junak je pa res! Niti z očmi ni trenil, ko sem dvignil puško. Da, ta človek me bolje pozna, kakor se poznam sam, kajti vedel je, da ne bom streljal! Dasi pa nima nič rokovnjaškega na sebi, vendarle vem, da je on, saj je malo tako velikih in krepkih mož, zakaj visok je nad običajno mero. Navadno nosi brado, a zdaj je gladko obrit, torej si brado samo priveže. Kaj je med tem krepkim starikavim junakom in njegovo Reziko? Neka skrivnost mora biti, a kakšna skrivnost?»
Nekaj časa premišlja, potem zamahne z roko in hiti dalje. A misel na Reziko in rokovnjača mu ne da miru. Zdajci pa obstane in kar zazija:
«Njen sorodnik je, morda še njen lastni oče, saj ji je podoben. In ona mi je obljubila, da bo vse povedala. Ne sramuje se ga, a hudo ji je. Naj bo, čeprav je rokovnjačeva hči, moja žena bo kljub temu, kajti rad jo imam. Treba pa ni, da bi ljudje zvedeli, da je njegova hči.»
Komaj je Živčkov odšel, je že birič drzno kimal skozi okno:
«Ti, deklina, dobro sem videl rokovnjača, skrila si ga. Nocoj pa pridem jaz k tebi. Če ti je starec dober, bom jaz še boljši! Poglej me, ali nisem postaven fant.»
Rezika je prebledela in skočila k oknu, da bi gobezdača udarila po ustih.
Pravočasno se ji je umaknil in zakričal s stisnjenimi usti:
«Samo dotakni se me! Čakaj, kmalu bosta sedela pri ričetu ti in tvoj stari ljubček!»
«Bomo videli!» se je odzval nizek glas in že je stal pod oknom Veliki Groga, ki je prišel od nasprotne strani k hiši.
Deklica je preplašena zakričala.
Groga se je le smejal, saj se ni nikogar bal.
Birič Martin Skaza ga je debelo pogledal. Dobro je videl, da je šel rokovnjač v hišo, a ven ga ni videl priti. Hotel je sneti z rame puško in Grogo prisiliti, da bi se mu vdal. Toda zmotil se je. Še preden je napel petelina, je bil korenjaški rokovnjač že poleg njega, vzel mu je puško kakor oče igračo porednemu fantalinu, ga položil na tla in zvezal. Nato ga je dvignil na ramo kakor igračo in izginil z njim v grmovju.
Starec se je kmalu vrnil.
Rezika je čakala pri vratih. Skrbelo jo je in bala se je, da bi očetu ne zavrela kri, saj je bil dober kakor maslo, dokler se ni razljutil. Ko je zagledala njegov veseli obraz, se je oddahnila:
«Oče, saj mu niste storili zlega?»
«Ne, kam pa misliš? Z otroki ne smemo preslabo ravnati! Položil sem ga na skalo nad Savo, kjer lahko čaka, da ga bo kdo rešil. Opozoril sem ga, naj pazi, da se ne prevali v reko. Če ga do pojutrišnjem ne bo nihče osvobodil, pridem in ga rešim sam. Njegovo puško si pa pridržim za spomin. Tako čudno strast imam za puške. V moji jami v Udnem borštu imam kar dvanajst pušk zakopanih in dobro skritih. Vse dobro streljajo in rad jih večkrat ogledujem. Vsaka ima svojo hudo zgodovino in marsikatera tudi krvavo. Imam puško Obloškega Tončka, lemenatarja Toče, tistega, ki je tako lepo pridigal, da so vse rokovnjaške babe jokale, in še več drugih pušk imam, tudi ono svojega očeta. Vesel sem le, da se ne drži nobene puške kri, ki bi jo prelil jaz, in to je za mene vse. Zdi se mi, da bi ne imel nobene mirne ure, če bi koga umoril.
Rezika ga je prekinila:
«Tale Skaza vas je videl, ko ste prišli v hišo.»
«Človek pač nikoli ni dosti previden! Torej je tudi videl, da sem nametal okoli nje suhe veje, da bi laže slišal prihajača. Pa naj vidi, capin! Njegova sreča, da ne maram ubijati, sicer bi ga slekel kakor zajca, kajti najhuje mi je, če te kdo žali, posebno pa še zavoljo mene.»
Rokovnjač je postal skoro ginjen, ko je stisnil hčerko k sebi, vzel biričevo puško, se še enkrat nasmehnil svojemu otroku in trdo zaprl za seboj vrata.
Jožek, pastir v rakovškem mlinu, ki smo ga že omenili, je bil živahen in vedno vesel deček. Pa še nekaj, radoveden je bil kakor malokdo in spreten kakor veverica. Zato je pa poznal vsa gnezda in vse ptiče, pa tudi ribaril je rad. Tisti dan, ko je ležal nad Savo birič Martin Skaza, je Jožek plezal tam okoli in iskal pripravno leskovo palico, da bi lovil ribe. Čeprav je bil za druge reči spreten, ribič pa le ni bil, saj je imel preslab trnek.
Ko je lezel po skali nad Savo. je začul Martinov krik:
«Fantič, pomagaj!»
Jožek je pogledal okoli sebe in zagledal Skazo v travi. Birič je bil ves rdeč od zadrege, sram ga je bilo, a kaj naj bi storil, če se je hotel rešiti.
Jožek je bil pa zelo prebrisan in previden. Biriča pač ni poznal, toda o rokovnjačih je že večkrat slišal. Da je Groga rokovnjač, o tem se mu niti sanjalo ni, kajti smatral ga je le za divjega lovca. Zdaj se je kar spomnil:
«Ta ni nikoli pravi birič! Pošten birič se ne dá zvezati kakor otrok. Braniti se mora! Kak preoblečen rokovnjač je, ki so ga biriči tu pustili in pridejo kesneje ponj.»
Deček se je previdno približal in vprašal Skazo:
«Kaj pa želite?»
«Razveži me, saj vidiš, da komaj diham. Bom že pokazal tej rokovnjaški sodrgi!»
«Zakaj so vas neki zvezali? Jaz si pa mislim takole in vem, da sem pravo uganil; vi ste sami rokovnjač!»
«O, ti paglavec ti! Hitro me odvezi, sicer gorje tebi! Jaz sem cesarska gosposka in kdor mene ne sluša, ta cesarja ne sluša!» je ukazal Martin.
«A vi ste tista slavna gosposka? O, ne boste me ne! Tega vam pa ne verjamem. Navaden pastir sem, a pamet imam v glavi in ne stare fižolovke!»
«Nikar me ne muči! Hitro me razveži ali mi pa prereži vrv in hvaležen ti bom!»
Deček je segel po pipec, a se je spet premislil. Grogo je smatral pač za divjega lovca, a ta Skaza se mu je videl zelo sumljiv. Kaj če ni ta tisti strašni rokovnjač Veliki Groga, ki se ga vsi boje? Nezaupno reče:
«Meni se pa kar zdi, da ste vi tisti strašni rokomavh.»
Birič je postal nestrpen in skoro zakričal je:
«Zakaj mi nagajaš, saj me moja obleka izdaja.»
«O, tudi o rokovnjaču pripovedujejo, da se preoblači. Morda hočejo prav vas dobiti živega ali mrtvega. Lepo bi se zaslužilo! E, najprej pojdem v Rakovco, pa naj gospodar ukrene, kar si misli. Do mlina ni daleč. Ne diši mi, da bi vas kar izpustil, saj bi me vi nazadnje še živega na ražnju pekli!»
«Hitro me razveži, da pojdem rokovnjače lovit! Sicer ti navijem ušesa, da boš piskal, ti smrkavec ti! Ali tako pomagaš gosposki? Ta vražji Groga jo bo nazadnje spet odpetal!»
«Za ušesa me boste? Tisto pa že ne! Dokler ste zvezani, so moja ušesa na varnem. Kmalu se vrnem!»
Deček je odšel. Birič je škripal z zobmi. Nič mu ni pomagalo. Blizu sebe je zagledal velikega modrasa. Kača se je mirno grela na solncu.
Biriča je streslo. Prej ni bilo kače, vsaj videl je ni. Morda je rokovnjač pregovoril pastirčka, da jo je skrivaj spustil semkaj. Kaj če ga kača umori?
Različne misli so mu brzele po glavi. Rad bi zbežal, a ni mogel. Premaknil se je nekoliko, a preveč se ni upal. Kača se ni brigala zanj. Ubogi birič je pa ždel tam ves nemiren in nesrečen, kar tresel se je od samega strahu in komaj je čakal rešitve.
Ko je Jožek povedal mlinarju, da je videl biriča in da je to najbrže preoblečeni rokovnjač, se je starec trdo zasmejal. Vedel je, da ni več rokovnjačev in da je edini Veliki Groga, zadnji, ki še hodi po Kranjskem. Dečku je resno dejal:
«Zdi se mi, da si se vendarle zmotil. Tisti nesrečnik je gotovo cesarski birič Skaza. No, takoj bova videla!»
Kmalu je prišel mlinar k biriču, ki je komaj čakal nanj. Ko je starec spoznal svojega znanca, je dečku zažugal:
«Tega nisi prav storil! Gospoda bi bil moral takoj razvezati!»
«Kako naj pa vem, da je pravi. Ali ga vi dobro poznate?» je ugovarjal deček.
«O, ti zanikarnost otroška ti! Ali ne boš že enkrat tih? Mlinarjev oče me poznajo več let, kakor jih imaš ti na tvojem zanikarnem hrbtu!» je vpil birič, ki je počasi vstajal, se pretegoval in pravil mlinarju o modrasu.
Starec se za kačo ni brigal, a pastir je urno prinesel precepljeno palico ter strupenca ujel in ubil.
«Ne zamerite mi! Toda vprašati vas menda smem, kako ste prišli semkaj,» je vprašal mlinar Skazo, čeprav je bil do dna duše uverjen, da ga je prinesel Groga.
Biriča je bilo sram. Zato ni hotel z resnico kar odkrito na dan. Obotavljaje se je odvrnil:
«Veste, oče mlinar, da postanejo včasih nedolžne sanje sama bridka resnica ...»
«Ne vem, kako to mislite,» je odgovoril starec, ki je vedel, da bo pričel birič lagati na žive in mrtve, samo da bi se opral in se pokazal junaka, kakršnega sploh ni pod božjim solncem. Kar radoveden je bil na tisto pripovedovanje.
Birič je nadaljeval:
«Sanjalo se mi je, da ležim nad sivo skalo, a okoli mene se zbirajo same pošasti, ki me hočejo vreči v vodo. Vedno več jih je in jaz se branim na vse kriplje. Tako se mi je namreč sanjalo. V resnici sem pa zaspal tamle na travi. Veste, človek se tudi enkrat utrudi, če vse dni in noči zasleduje tistega rokovnjaškega capina! Vedno sem mu za petami, a kadar se mi zdi, da ga imam v rokah, mi jo zagode.»
Tedaj se zazdi Skazi, da je preveč odkrito govoril. Kar takoj hoče popraviti, zato nadaljuje:
«Prav za prav, Če hočem pošteno govoriti, jo zagodem še večkrat jaz njemu, ampak skromen sem in ne maram se hvaliti, saj me poznate. Torej sanjal sem kakor vsak pošten kristjan, ki ima mirno vest. Tedaj me predrami silen sunek, ko se mi je sanjalo, da me zgrabi divja pošast. Ta sunek sem pa dobil s puškinim kopitom. Hotel sem se pognati kvišku, pa sem prestrašen spoznal, da sem povezan, a nad menoj sta se sklanjala dva zakrinkana razbojnika. Ne, preveč sem bil zaspan, kesneje sem šele spoznal, da so bili kar štirje.»
«Ali se niste nič branili?»
«Kako naj se branim, če so me v spanju povezali kakor vrečo slame. Obrcali so me, a preveč se le niso upali, saj veste, da sem cesarski človek in cesarski je vendar cesarski, pa če je na prestolu ali pa ujet od zamazanih rokovnjačev! Položili so me semkaj in že mi je slaba predla, kajti tisti največji, ki je imel trebuh kakor sod, je zahteval, naj me porinejo kar v Savo. Mlajši trije so bili bolj boječi, menda so se spomnili na vislice, ki jih čakajo. In tedaj sem se oglasil sam:
«Pamet, ljudje! Če me ne beznete v reko, bo morda še kateremu prizaneseno, a sicer gorje vam, vsi se boste na vislicah zabavali.»
Toda stari je bil res pravi junak. Zarezal se mi je, da me je kar zazeblo, me jezno pogledal in odvrnil:
«Saj me tako ne boš nehal zalezovati. No, zavoljo teh treh ti moram prizanesti. Kar tlači še nekaj časa travo, čeprav je nisi vreden! Če si pa hočeš ohladiti svojo jezo, ki jo kuhaš nad Grogo, se samo malo prekotali in že te bodo hladili savski valovi.»
Mlinar je poslušal Skazo in se komaj vidno smehljal. Seveda ni verjel biriču nobene besede. Vedel je, da zna možiček dobro lagati, saj je bil znan lažnivec. Starec ga je samo pomilovalno gledal in se mu smejal ter počasi stopal domov.
Skaza je hitel za njim. Sram ga je bilo, saj je slutil, da mu mlinar ničesar ne verjame. Ko sta bila že skoro pri mlinu, se je mlinar ozrl:
«Kje ste pa pustili svojo puško?»
«Ti vragi rokovnjaški so mi jo odnesli.»
Zdaj se je mlinarju kar zasmilil, a pomagati mu ni mogel. Povabil ga je na brinovec, ki se ga Skaza nikoli ni branil.
Ko je birič pol ure nato stopal proti gozdu, se je čutil nekoliko pokrepčanega, vendar so ga še kosti bolele. Zdaj je hitro stopal, dokler ni prišel do travnikov, ki so bili okoli prvih hiš. Zavil je v neko senco, kjer je bil skrit. Zadremal je nekoliko, saj je vedel, da je Groga zdaj že bog ve kje.
Mrak je legal na zemljo. Rezikina hišica je ležala kakor mrtva. Nikjer se ni nič zgenilo. Mladenka ni marala prižgati luči. Ob oknu je slonela in strmela v noč. Skozi smrečje je zasijala mesečina.
Rezika se je zastrmela v zvezde, iskala je med njimi svojo zvezdo sreče. Vsakdo jo ima in vsakdo jo enkrat vidi. A kje je in kdaj jo zagleda? Človek jo išče in tava za srečo, a največkrat pusti, da se njegova zvezda skrije, in zagleda jo šele, ko zadnjič zasije nad njim.
Rezika sedi sama v svoji hišici. Ne želi si ne razkošja ne bogastva, vedno je skromno živela, a želi si sreče v ljubezni. Želi si, da bi se umirila nesrečna ciganska kri, ki se pretaka po žilah njegovega očeta, da bi se spametoval in pričel mirno in redno življenje.
Dekle se spomni svojega izvoljenca. Dá, rada ima Živčkovega, čeprav mu tega še nikoli ni pokazala, saj je dober in pošten fant in menda še nekoliko preveč odkritosrčen.
Kaj bo storil, ko se mu bo razodela, ko bo izvedel, da je rokovnjačeva hči. Ali je njegova ljubezen tako močna, da bo vztrajal in jo bo hotel kljub temu poročiti?
Dá, dá, kmalu pride čas, ko mu bo mirno in odkritosrčno vse povedala. Kaj bo potem? In če jo zavrže? Ali bo obupala? Ali ga bo prepričevala, da je sama pri tem nedolžna?
Ne, ne! Hudo ji bo, a ostala bo močna! Žrtvovala se bo svojemu očetu in mora ga prisiliti, da odide z njo v druge kraje ter prične lepše življenje! Pa se je hitro otresla žalostnih misli in se prepričevala, da jo bo njen fant poročil in da postane srečna gospodinja. Tudi za očeta bo skrbela in vse bo dobro.
Martin Skaza je vstal dokaj pozno s svojega ležišča in sklenil iti nazaj k Rezikini hišici.
Med potjo je premišljal svoje življenje. Ko je bil še otrok, so mu umrli starši in mnogo je pretrpel. Kesneje ga je vzel k sebi neki kovač, da ga je lahko potisnil k vojakom namesto svojega sina. Vendar je bil vesel, da je bil vojak in da je potem dobil svojo službo. Vedno je bil prepričan, da si je izvolil pravi poklic, in ponosen je bil nanj. To je bila Martinova dobra stran, kajti službo je rad opravljal in zadovoljen je bil z njo.
Če se je pa napil, je bil drugačen; kar izpremenil se je. Krilil je po krčmi z rokama, objemal ljudi in jim prisegal večno ljubezen.
Nocoj je bil Skaza trezen in begala ga je samo misel na Reziko, čeprav je imel že svojo izbrano. Še poročil bi jo, če bi ne bilo drugače, tako mu je bila Rezika všeč.
Tiho se je približal Rezikini hišici in vso obhodil. Vedel je, da je deklica sama, a vendar si ni popolnoma zaupal.
Potrkal je naposled na okno in deklico poklical. Potem je takoj odstopil za korak, da bi lahko pobegnil, zakaj sam pred seboj se še ni čutil varnega.
Nihče ni odgovoril. V sobi je ostalo vse mirno. Zdaj se je Martin opogumil in pričel je krepke je tolči po šipah:
«Rezika, Reza, Rezon! Ali mi boš odprla ali ne? Ti prešmentano dekle ti! Jaz ti že pokažem! Jaz sem cesarski in kraljevi birič Martin Skaza. V imenu postave ti ukazujem, da mi odpreš, sicer gorje tebi!»
Molk!
Martin je bil v zadregi. Ali naj zdrobi šipe in s silo vdere? Kaj pa, če bi ne mogel skozi ozko okno? Pa če bi ga spet odzad pograbil strašni Groga? Zdaj bi mu ne prizanesel.
Vse rokovnjaške zgodbe so zaživele Martinu pred očmi. Spomnil se je tistega pastirja, ki so ga rokovnjači živega obesili nad mravljišče, da je siromak končal v strašnih mukah. Kaj če je tudi ta Groga tak? Močan je dovolj in divji tudi. A nekaj človeškega mora vendarle imeti, da občuje z njim Reza. Pa danes? Saj bi njemu, Martinu, lahko drugače posvetil, toda mu ni.
Groga morda ni tako divji. O, je, je, samo ženske so vse prismuknjene, če so zaljubljene, in prav taka je ta Rezika, saj se je zagledala v tega starega rokomavha.
Vendar se Skaza ne more premagati. K Reziki mora. Takele ženske so včasih čudno mehke in popustljive, da same ne vedo, kaj delajo.
Še enkrat je krepko potrkal. Ni odgovora.
Martin je spet razpredal misli in se jezil, naposled pa je zmagal njegov zdravi razum. Birič je odšel in se glasno ujedal:
«Ženske ste res čudne! Meni ne verjame in me ne mara, a v onega starca je vsa zatelebana. Bog naj jo razume, jaz je ne! E, pomoč si dobim in ujamem ga. Če udari strela, lahko poruši najmočnejši hrast, in ta strela sem jaz za Velikega Grogo!»
Pa se mu je zazdelo, da se sam pred sabo preveč šopiri. Zdaj se je samo še tiho jezil in stiskal pesti. Če bi ga kdo gledal v mesečini, bi mislil, da skače po travi vrag in se pači.
Naposled je zaključil svoje modrovanje:
«Čakaj, ti mala piška! Jokala boš pred menoj in mi ponujala svojo ljubezen, jaz te bom pa odrinil od sebe.»
Krepko je brcnil in zajavkal. V svojem globokem premišljanju je zavil nekoliko s poti in zadel z nogo v železno past, ki jo je nastavil divji lovec Mrhač, katerega niso mogli nikoli presenetiti pri tatvini, čeprav je postrelil in polovil nogo. Vrnimo se k Reziki.
Rezika.
[uredi]Pustimo za nekaj časa našega Skazo, naj se muči s pastjo in jo odpira ter skuša rešiti svojo nogo. Vrnimo se nazaj k Reziki.
Ko jo je Martin poklical, je skočila s postelje in se počasi približala oknu. Spomnila se je, kaj ji je rekel popoldne, in zavrela ji je kri.
Urno so se vrstile v nji misli. Kako naj se ubrani, če udere Skaza skozi okno? Zdaj nima nikogar, ki bi ji lahko pomagal.
Pa se je oglasila v nji junaška kri njenega očeta. Pograbila je sekiro, ki jo je imela za posteljo, in stopila z njo tik okna. Zdaj je začutila, da se ne boji nikogar. Ni trepetala pred človekom, ampak za njegovo življenje se je bala. Kaj če nesrečnik udere? Udarila ga bo s sekiro. Dobro ga mora zadeti, sicer ji ne bo dal miru! In te misli se je prestrašila. Ali naj ubije človeka? Njen oče je sicer rokovnjač, vendar ni nikogar ubil.
Pa se je spet oglasila misel, da se mora braniti, da gre za njeno čast in poštenje. V srcu je prosila Boga, naj razsvetli tega usiljivca, da bo odšel.
Dá, dá, morda bi Skaza nikoli več ne pil dobrega Zorčevega vina pod mestom v Kranju, kajti dekle bi ga pač dobro lopnilo, in naša povest bi že zdaj morala izgubiti tega junaka, toda, kakor smo videli, je bil fant toliko pameten, da jo je rajši pobrisal, čeprav ne preveč rad.
Ko je Reza videla, da se fant oddaljuje, se je oddehnila. Nekaj časa je še počakala, potem je v temi legla počivat.
Ni dolgo spala. Prebudilo jo je glasno trkanje. Vstala je in stopila k oknu. Samo pogledala je v mesečino in začula je znan glas;
«Odpri mi vendar, jaz sem, Mrhač!»
«Vi, stric? Pa niste mogli malo prej priti?» se je vznejevoljila, se za silo oblekla, prižgala leščerbo in odprla vrata. V sobo je stopil velikan, še za spoznanje večji kakor njen oče, to je bil njegov brat Mrha Vencelj, ki ni maral postati rokomavh, nego se je zadovoljil s poklicem divjega lovca, ki je užival sloves najboljšega strelca na vsem Kranjskem.
Mrhač je bil kosmat in porasel kakor Janez Krstnik; če bi ga kdo srečal na samem, bi se ga pač bal in ga smatral za najhujšega razbojnika, ki požre človeka s kožo in kostmi, čeprav je bil dober in miren, da bi jedel z roke sol. Samo ujeziti se ni smel. V tem je bil prav tak kakor Groga. Če ga je kdo razžalil, je na vse pozabil in na slepo udaril. Ubožec, kogar je zadela Mrhačeva krepka pest, ki je bila trda in težka kakor železen bat.
Vencelj se je zadovoljen spustil na klop pri peči. Nekaj časa ni nobeden izpregovoril. Naposled se je oglasila Rezika:
«Stric, kaj vas je pa privedlo tako pozno k meni?»
Vencelj je nekaj časa stikal po svojih žepih, nazadnje pa je privlekel iz enega kos papirja, ki je bil ves zmečkan in umazan. Pokazal je papir dekletu in zamomljal:
«Smleški župnik bi bil pač žalosten, če bi vedel, kako njegov nekdanji učenec slabo čita, saj je mislil, da postanem vsaj kak vaški šomašter in organist, pa se je urezal. Tale papir sem našel. Na papirju je zapisano, da je Groga obdolžen tatvine pri Sivcu v Kranju in da sem najbrže tudi jaz imel prste zraven, ker sem njegov brat. Zato naj me primejo, kjer me dobe!»
«O, ta nesrečni moj oče!» je vzdihnilo dekle.
«No, pa še mene so zdaj stlačili v eno vrečo z njim, ker sva oba ene krvi. Veš, dekle, pri nas je pa nekaj čudnega! Midva z Grogo se ne znava brzdati, a jaz nisem ne tat ne rokovnjač! Sicer pa je glavno, da si ti poštena in dobra. Za naju z Grogo je že skoro vse eno, kakšna sva danes, saj imava vso lepo mladost že za seboj. Midva sva pač nesrečna v svoji strasti! No, jaz ne smatram svojih lovskih tatvin za prave tatvine, saj je Bog ustvaril divjačino za vse ljudi, ne pa le za gospodo. Še bomo pobasali marsikakega jelena! Kranjski biriči se pa motijo, če mislijo, da me bodo na tak nedolžen način spravili v bržon!»
«Stric, stric, vi niste zakupnik lova. Vsakdo, kdor ima lov, mora plačati poštene denarce, sicer bi ne smel streljati. In temu zakupniku vi jemljete divjačino!»
«Zakupniku? Ha, ha, ha! Zakaj pa plača svojo pravico. Če bi je nihče ne plačal, bi lahko vsi streljali po mili volji. Zakupniki imajo pa preveč denarja in nam zavidajo, da bi se tudi mi mastili s slastno pečenko. Le meni verjemi, da drugače ne more biti!»
Rezika je samo odkimavala, stric je pa modroval dalje:
«Jaz nimam denarja in zato ne morem plačevati lova. Če bi pa imel denar in bi plačal lovske pravice, bi se mi ves svet smejal:
«Mrhač Vencelj je znorel. Najboljši lovec je, pa gre in plačuje tisto, kar mu sam Bog ponuja v zlati prirodi!»
«Stric, vi si pa ustvarjate svoje postave, in to ni prav! Učeni gospodje so določili drugače in tako mora biti!»
«Kaj meni njih postava! Moja postava je priroda sama. Dokler čutim, da mi je naklonjena in dobra, dokler me ne peče vest tu v prsih, vem, da delam prav.»
«Že zato grešite, ker puščate večkrat divjačino v zankah, da se muči kar po več dni, preden izkrvavi, a blizu večkrat niti ne smete, ker veste, da oprezajo za vami lovski čuvaji.»
Zdaj je Mrhač žalostno odkimal z glavo:
«Morda se včasih res zgodi nesreča, da uboga živalca v mukah pogine. Toda, ali misliš, da se nam godi drugače? Večkrat je že kak divji lovec kje obvisel in umrl od gladu ali pa strmoglavil v prepad. Zato pa drugi še nismo opustili svojega rokodelstva in ga nikoli ne bomo. Ej, deklič moj! Ali tako slabo poznaš svojega strica? Menda ne veš, da rajši dam življenje, kakor pa bi se odpovedal svoji lovski strasti!»
Utihnil je.
Rezika ni več odgovorila. Rada je imela tega svojega orjaškega strica, ki jo je spominjal velikanov iz pravljice. Dober je bil, preprost in naraven. Bratove tatvine je vedno obsojal, toda brez divjega lova ni mogel živeti. Trdil je, da je prišel s puško na svet in da bo s puško v roki odšel v večnost.
Ker ni deklica govorila, je po kratkem molku nadaljeval:
«Zadnjič sem ti pripovedoval o stari ciganski babici, ki zna dobro prerokovati. Zdaj tabore cigani med Joštom in Šmarjetno goro. Dobre pol ure imava do ciganskega šotora. Pojdi nocoj z menoj tjekaj! Lepa in jasna noč je. Ciganka naju bo prijazno sprejela, saj mene dobro pozna. Povedala ti bo srečo in zadovoljna boš. Veš, včasih je dobro poslušati takele stare babnice! Marsikaj povedo, o čemer se nam niti ne sanja. Izkušene so, modre in tudi zvijačne, saj znajo slepariti usodo samo in ji izvijati njeno skrivnost!»
«Ne verjamem, da bi starka res kaj vedela. Če bi bila tako modra, bi najprej sebi pričarala srečo.»
«Ne govori tako! Noben padar ne zdravi samega sebe! Noben pesnik ne opeva svoje slave in noben čarovnik ne čara sebi sreče, ker je ne more! Dá, ta ciganska babica res mnogo ve. Še to ve, da je ljubil njeno hčer mlad gozdni čuvaj in jo hotel za ženo in da sem bil tisti čuvaj jaz, ki tedaj nisem bil tak kosmat divjak, kakor sem danes. Breški graščak je imel res dobro srce, bil je plemenitaš tudi po srcu! Pomagal mi je in me sprejel za lovskega pomočnika. Če bi bil jaz ostal pameten, bi bil še danes lovski čuvaj in človek z dobrim imenom in z mošnjo pošteno prihranjenega denarja. Pa je hotela sreča drugače. Pravijo, da človek obrača, a Bog obrne, jaz pa pravim, da večkrat usoda sama obrne. Je že taka njegova volja. Zagledal sem se v tisto ciganko. Kar blaznel sem. Vedno sem lazil za njo in jo hotel za ženo, čeprav mi je graščak branil. Hotel me je obdržati v službi, čeprav bi bil poročil ciganko. Mladenka je pa bila drugačna kakor jaz. E, ciganska kri je iz Egipta in še zdaj se ni ohladila. Samo ognjeni sok se pretaka tem ljudem po žilah, tako ti povem. Vse je bilo že domenjeno in pripravljeno, da se vzameva. Smleški župnik se je jezil in obotavljal, a kaj je hotel, ko je spoznal, da je moja ljubezen silnejša od njegove volje! Kako hitro se je izpolnilo njegovo prerokovanje, ko mi je zažugal: ‚Cigan je cigan! To si zapomni! Niso slabi ti ljudje, a pri njih prevladuje prirodno čuvstvo, ki je močnejše kakor vse drugo. Brez potepanja ne morejo živeti. Zato bodi pameten, da se ne boš enkrat kesal!‘
Prav je imel! Niti za zakon se mi ni bilo treba kesati, kajti tale babica je prišla zvečer pred poroko k meni in mi sporočila, da je njena hči pobegnila z mladim ciganom čez hribe in doline, ker ne mara pričeti rednega življenja. Pograbila me je divja jeza. Zarjul sem kakor zver. Hotel sem pograbiti njeno mater in jo treščiti ob zid kakor mlado ščene, kajti nekaj laskati se mi je pričela in zagabila se mi je. No, prevladala je vendar pamet, da ji nisem storil zlega. Kesneje se mi je večkrat zdelo tisto obnašanje stare ciganke sumljivo, a kaj vem, čemu se mi je tedaj tako laskala. No, zgodilo se je, da je poroka odpadla. Župnik se je oddahnil, gospodar je bil zadovoljen, ker je upal, da bom kmalu pozabil in si izbral kako kmečko dekle. Pa ni bilo tako! Meni se je kar zdelo, da bom ostal samec, saj sem izgubil potem vsako veselje do ženitve. Tudi njena ciganska mati mi je tako prerokovala. Ne vem, kakšen vrag je bil v tisti moji cigančici. Kjer sem hodil, sem vedno sanjal o nji. Nikoli je nisem pozabil, čeprav sem vedel, da je za mene izgubljena. Nocoj bi pa rad spet šel tja, da bi izvedel, kaj je z mojo ciganko, ki jih ima zdaj že rad trideset in je pa že starikava, saj se ciganke tako hitro starajo. Tedaj je bila stara šele 16 let. Dá, dá, že pet in trideset jih mora imeti, kajti od tedaj je poteklo že dvajset let. Večkrat poiščem njeno mater in jo povprašam o dekletu, ki ga ne bom pozabil vse življenje.»
Rezika je zamišljena poslušala stričevo pripovedovanje. Ko je nehal, ga je sočutno pogledala:
«Pa pojdiva tja, morda mi bo res kaj dobrega svetovala.»
Spomnila se je svojega fanta in nekam tesno ji je postalo okoli srca. Kaj ji bo rekla stara ciganka? Ali ji je fant zvest in jo res ljubi? Doslej je bila o tem prepričana v svoji notranjosti. A kaj, če se vara in ji starka odpre oči? Ne, to ni mogoče! Starka bo lagala, če bo govorila drugače! Ona, Rezika, ji ne bo verjela.
A kaj, če bo res, kar bo ciganka prerokovala? Tudi Rezika sama je dokaj vražasta, čeprav tega ne pokaže. Med nebom in zemljo je pa mnogo skrivnostnega. Morda res nekateri ljudje jasneje vidijo in slutijo marsikaj, kar je drugim zapečateno s sedmimi pečati. Morda zna ciganka res čitati na dlani človeško usodo.
Počasi sta se odpravila. Rezika je skrbno zaklenila kočo.
Mesečina ju je objela in ju zapredla v svojo blestečo pajčevino. Drevje je skrivnostno šepetalo. Sence so sprejele nočna popotnika in ju omotale v svojo temino.
Venclju se je zazdelo, da je no vedno jasnejša in lepša, da je na nebu vedno več zvezd in sijaja. Spomnil se je tiste noči svoje ljubezni, ko je mladi ciganki ponudil roko in srce. Prav taka noč je bila. Potapljala sta se v mesečino in sanjala. On, dá, on je sanjal, a ona? Mar ni bila v mislih pri svojem ciganu?
Trenutek je postalo divjemu lovcu čudovito mehko in toplo okoli srca, kakor bi bil srečal svojo mladost, v katero se je polagoma potapljal skozi sence in mesečino.
Predramil ga je krik sove.
«Ženi se, samec je!» je ugotavljal stric in se hripavo zasmejal.
«Dá, tudi živali se ženijo in so srečne! Mladiče imajo in lepo žive v družini, dokler rod ne dorase.»
In potem premišlja, zakaj je moral on ostati sam kakor drevo sredi planjave. Še poganjajo sile, še je močan kakor hrast, a vse to mora ostati v njem.
Potem se je spomnil, da je samota včasih tudi lepa. Koliko je preživel sam v hosti in na polju in na gorah.
Mladenka se je zagledala v zvezde, ki so sijale nad hosto kakor biseri na modrem plašču. Molče je včasih pogledala strica, ki je bil zatopljen v svoje spomine.
Iz rakovškega mlina se je začulo ropotanje.
«Rakovški melje. Kako je ta človek priden!» se je oglasilo dekle.
Stric se je predramil:
«Da, temu starcu je delo edina uteha. In delo je res nekaj čudovitega! Kadar mlinar ne spi, požene mlinska kolesa in melje, melje. Med žitom melje svoje spomine, težke misli in bedno žalost. Vse se počasi izpreminja v prah in starec naposled utrujen zaspi. Sina so mu ubili fantje v pretepu. Odslej molči, skoro nič ne govori, le smeje se tako žalostno. Nikomur ne potoži, in to je najhujše. Včasi melje vse noči. Najhujše je pa, ker je sinova nevesta od žalosti zblaznela. Uboga Agata! Kako rada ga je imela!»
Nekaj časa sta oba molčala. Potem se spet oglasi Rezika:
«Revica je, a nikoli ne bo drugačna; vsi pravijo, da se ji je popolnoma zbledlo. Tale mlinar je vedno bolj čudaški, a dober je tudi, moko večkrat dá kar zastonj, čeprav se branim.»
«To je pa moja zasluga. Stari znanci smo si, vendar še zdaj ne ve, da je Groga rokovnjač. Ima ga za divjega lovca kakor mene. Jaz se poznam z mlinarjem še iz otroških let. Pošten je pa kakor zlato, niti koščka divjačine ne vzame od mene. No, kakor pač hoče. Dober človek je in srce ima na pravem mestu.»
Kmalu sta prišla blizu ciganskega šotorišča. Sij ognja je prodiral skozi drevje. Cigani so kurili na ozki ravnici med obema hriboma. Brezskrbno so peli in se smejali.
Tedaj je začul Vencelj, da nekdo lomi veje. Vedel je, da se jima bliža straža. Zasmejal se je:
«So naju že zavohali. Kakor divjaki so, tako hitro izslede tujca. Naju imajo že na piki.»
Rezika se je skoro prestrašila, ko je naslednji trenutek stopil iz grma velik, napol gol cigan, oborožen s puško, in se jima urno približal.
«Dober večer! Ali babica še bedi?» je vprašal Mrhač.
«O, stric Mrhač!» se je razveselil nagovorjenec. «Seveda babica čuje. Ona vedno čuje in bo čula, ko bo stara sto let. Ona misli na svoje otroke in bo mislila do smrti. Njeno srce je vedno pri svojih dragih, tudi pri onih, ki so raztreseni po svetu.»
Vencelj je zamahnil z roko. Poznal je zgovornost najmlajšega brata njegove nekdanje izvoljenke, ki je bil zdaj krepak mladenič. Čeprav je bila ciganska babica njegova mati, jo je imenoval babico kakor vsi cigani, najsi je imela komaj šestdeset let.
Vsi trije so se približali ognju.
Kmalu je stal Mrhač med cigani, ki so ga prijazno sprejeli. Vedeli so, da ni prišel prazen. Res je segel v svoj veliki desni žep, privlekel na dan zelenko žganja, a iz levega velik kos srnine, ki jo je izročil svojemu ciganskemu spremljevalcu:
«Okrepčajte se. Midva morava k babici.»
Cigan mu je pokazal sključeno postavo na nasprotni strani ognja. Oči ciganke so bile zamaknjene v plamen. Velike so bile, črne in sijoče. Reziki se je zazdelo, da ima starka v očnicah dve veliki vešči, ki sta blesteli iz mraka.
Ko je starka zagledala Mrhača, mu je prijazno podala roko. Reziki je samo pokimala in se zagledala v njen lepi obraz.
Mrhač je ciganki pojasnil:
«To dekle je moja nečakinja. Prerokuj ji in povej vse po resnici! Ničesar ne olepšuj in nič ne laži! Naša kri vse prenese.»
Ciganka se mu je prijazno smejala in mu kimala. Potem je prijela Reziko za roko, se sklonila nad njeno dlan in prijazno rekla:
«Ti, Mrhač, si res nepočakovni godrnjač! Komaj sta prišla, že hočeš, naj prerokujem. Sedita, da se kaj pomenimo! Ni dobro, če začnem takoj mešati karte in gledati na dlani. Odpočijta se!»
Pri tem je pa ves čas opazovala dekletovo dlan in jo potem izpustila ter se zagledala v ogenj. Nekaj časa je zamišljena strmela v plamene, kakor bi ne bilo nikogar poleg nje. Vse je bilo tiho, čulo se je le pokanje suhih vej, ki so gorele na ognju, na katerega so ves čas cigani prinašali drva.
Ciganka se je ozrla v Mrhača:
«Ali ni čudno na svetu? Še zdaj nisem zelo stara, a tedaj, ko si se zagledal v mojo hčerko, sem bila še dokaj čvrsta. Ciganska kri se ni pomirila, čeprav je zunanjost postala grda. No, takrat sem bila tudi še na oči dokaj dobro ohranjena. Ljubezni si želi vsakdo, a jaz sem si jo posebno želela. Rada bi bila imela moža, pa mi ni bilo usojeno. Moj mož je umrl, ko sva bila samo tri leta poročena. Padel je v prepad in se ubil. Jaz sem s petdesetimi leti postala ciganska kraljica. Moja preteklost je ovita v temo. Med cigane me je prinesel bogat gospod, ko sem bila še prav majhna. Dal jim je mošnjo cekinov in rekel, naj dobro skrbe za mene, da se bo še vrnil. Zdelo se mi je, da se ne bom nikoli videla s svojimi ljudmi in da ne bom nikoli zvedela, čigava sem. Pa mi je pred leti prinesel star cigan sporočilo, da moram na hrvaško stran, da leži tam na madžarski meji moja mati in da bo kmalu umrla. Šla sem in našla svojo mater, ki mi je povedala, da je bila hči ciganskega goslača in neke grofice, ki se je zagledala vanj. Tudi v nji je prevladala ciganska kri in zaljubila se je v nekega cigana. Pa so ji vzeli mene, cigana so pregnali in nikoli več ga ni videla. Mati mi je zapustila v madžarski vasici skromno hišico in enkrat bo ta hiša last moje hčere. Jaz sem pa morala nazaj na Kranjsko, kjer sem se zagledala v nekega kmečkega fanta, in ta fant si bil ti. Starejša sem bila od tebe in moja hči je že doraščala. Bila je hči starega cigana, mojega moža, ki se je ubil, kakor sem ti pravila. Hči je doraščala in bila ti je všeč, jaz sem pa hotela, da bi se zagledal v mene. Hči je bila šestnajstletna in hotel si jo poročiti, pa sem preprečila to jaz. Šele nocoj ti to povem. Ona je bila nedolžna, a pregovorila sem jo, da se ti je odtujila. Nalagala sem jo, da imaš drugo in da sem jo sama videla s teboj. In potem je vzela nekega cigana, ki je tak godec, da ga moraš občudovati, in ta njegova umetnost ga upropašča, kajti povsod je vse zaljubljeno vanj, a ženo zanemarja.»
Utihnila je. Njene kovinske oči so se spet zagledale v plamene.
Mrhač jo je mirno poslušal. Ko je nehala, je skomignil z ramama in vprašal:
«Kje je zdaj ona? Ali se ne vrne nikoli več?»
«Prerokovala sem ji, da bo njen mož enkrat obešen, in to se bo tudi zgodilo, kajti človeka je umoril, to mi pripovedujejo karte.»
Starka se je zarežala. Rezika se je stresla, a Mrhač je zamahnil z roko:
«Ne čvekaj neumnosti! Ti mu pa želiš slabo, ker ni dober s tvojo hčerko. Vse to so samo maščevalne besede!»
«Ti svoje misliš, a jaz svoje vem. Kar vem, se bo izpolnilo do pičice. Jaz nisem kriva, če je tako določila usoda.»
«No, pustimo to! Prerokuj zdaj dekletu in povej kaj veselega. Šele danes si mi odkrito priznala, da si ti kriva, da me je tvoja hči zapustila. Ej, če bi bil tedaj vedel, bi bila midva drugače zaplesala!»
Ciganka ga je otožno pogledala. Potem je pričela mešati karte. Še enkrat se je ozrla v dekletovo dlan. Potem je vstala, se divje zasmejala ter vrgla karte v ogenj.
«Kaj počenjaš,» je zavpil Vencelj.
«O, prav ničesar!» se je zarežala in že naslednji trenutek potegnila karte iz širokega rokava svoje kučemajke.
Vsi so se smejali. Rezika ni mogla doumeti, kako je ciganka to storila, saj ni poznala ciganske spretnosti.
Starka ji je pomežiknila in razvrstila karte po travi. Potem jih je spet pomešala in jih dala deklici, naj naredi iz njih pet kupcev.
Zdaj ni več pogledala nikogar. Vsa se je zagledala v karte. Oba sta jo napeto opazovala.
Ciganka je zaprla oči in nekaj časa tiho slonela. Potem je pričela počasi govoriti s pojemajočim glasom:
«S cigani boš imela opravke. To bo tvoja sreča. Sama ne boš nikoli spadala med nas. Ničesar sorodnega z nami nimaš na sebi. Ciganov se pa ne smeš nikoli izogibati, kajti nikjer ti ne prinašajo kaj slabega! Omožila se boš z gruntarskim sinom in srečna boš. Sicer ti bo neka druga na poti, a ne bo se ti treba boriti za njegovo ljubezen, kajti v njem bo prevladovalo nagnjenje do tebe. Sam te bo izbral za svojo ženo!»
Potem je potegnila z roko čez obraz in izpremenila glas ter skoro cvilila:
«Cigani, bratci, otroci! V nevarnosti ste. Vidim biriča, ki vam je na sledi. Tudi Rezika je med nami. Boji se in trepeta. Rešiti se moramo, pa tudi njo moramo rešiti!»
Reza je mirno poslušala. Starka je ukazala Rezi, naj ji pogleda mirno v oči. Potem ji je rekla:
«Ko boš hotela dvigniti karte, jih ne boš mogla, kajti tajna sila ti tega ne dovoli, ne boš mogla, ne boš!»
Deklica je čutila hipnotično omamljivost, ki ji je jela strujiti po žilah. Kakor svinec ji je leglo na ves život. Zazdelo se ji je, da je povezana s samimi vrvmi.
Tedaj se je pa oglasila njena zdrava narava in se pričela boriti s tem omrtvičenjem. Volja mlade krepke kmetice se je uprla omamnemu vplivu cigankinih oči in pričela zmagovati.
Starka je ponudila še enkrat Reziki karte:
«Ne moreš jih dvigniti! Pa se jih dotakni, če moreš!»
Mladenka je napela vse moči in čutila, da umrtvičenost popušča. Res je težko dvignila roko, toda dvignila jo je vendarle.
Ciganka se je začudila, potrepljala jo je po rami in ji rekla:
«Zares si močna! Lahko boš premagala vsako zapreko, ker si zdrava in imaš tudi zdravo dušo.»
Potem jo je še opozorila:
«Moški bodo lazili za teboj. Boj se tistega, ki ima uniformo! Nevaren je in izkušal te bo ugonobiti! Sicer boš pa vse dobro prestala in postala boš srečna mati in žena. Pet otročičev te čaka in lepo starost boš doživela.»
Ciganka je umolknila.
V bližnjem grmovju je nekaj zašumelo. Vencelj je skočil gledat, pa ni bilo nikogar.
Reza je hotela starko obdarovati, pa je žena zamahnila z roko:
«Ne potrebujem tvojega denarja! Kadar pride moj čas, bom odšla na Madžarsko, kjer me čaka prijazna hišica s prostranim vrtom. Ne vem pa, kdaj pojdem, kajti tu sem blizu hčerke in njenega moža, ki vedno tavata samo po teh krajih. Če se vrne hči, pojdem in ne vrnem se več.»
Ko sta Reza in stric odhajala, je vprašala starka Mrhača:
«Kajne, da je še nisi pozabil?»
Obraz divjega lovca se je bolestno skremžil, ko je možak odgovoril:
«Ona je žena drugega in nimam pravice do nje. Niti misliti bi ne smel nanjo, kajti vera mi tako ukazuje in zato srce molči.»
«Oglasi se kmalu, saj poznaš našo pot. Zdaj odidemo proti Škofji Loki. Ne jezi se nad menoj, kajti zaradi svoje hčere sem sama pa najbolj tepena, ker me boli vsak spomin nanjo, kako lepo bi bila lahko pri tebi živela in ti bi bil ugleden lovski čuvaj. Pa je vse šlo po zlu. Pozdravljena tudi ti, deklica! Bodi srečnejša kakor ciganka Donda, ki si nikoli ne more privoščiti pokoja.»
Spet se je zagledala v ogenj in se ni brigala za nikogar več.
«Zakaj ne gre k hčerki, če jo ima tako rada?» vpraša Rezika med potjo.
«Zato pač, ker ne mara gledati, kako hči trpi zaradi njene krivde. Pa tudi svojega zeta se boji. Če je pijan, je precej divji in premlatil bi jo, kajti on se je edini ne boji, a drugi cigani jo spoštujejo.»
Birič.
[uredi]Komaj sta odšla naša znanca, se je grmovje razdelilo in pred ciganko je stal birič Martin Skaza.
Stara ciganka ga je začudeno pogledala:
«Kako si upaš v naš tabor? Kaj delajo naši, da te niso opazili. Naj se le pripravijo. Ozmerjam jih kakor pse.»
«Kaj se razburjaš, stara? Dostojen človek sem, prerokuj tudi meni!»
«Ti si dostojen človek, ti? Ti si pravo seme biriško! Kaj hodiš ponoči okoli naših šotorov?»
«Videl sem Rezo in Mrhača, pa sem lezel za njima. Rad bi bil Mrhača zagrabil, ker ga imamo na piki, ampak ne vem, kako bi bil opravil. Med vas sem si pa vendarle upal, čeprav vem, da me cigani ne marate preveč.»
«Zato si upaš, ker nisi oborožen in veš, da te ne bomo v kaši snedli. No, se bomo že še videli in drugače pogovorili. Najrajši bi poklicala može, ki menda že spe v šotorih. No, pokaži roko, da prej izgineš!»
Nagnila se je nad roko in nadaljevala:
«O, pravi tič si mi. Saj imaš svoje dekle, pa postopaš za Reziko. Glej, da se poročiš s svojo zaročenko, ki je dobro dekle! Sirota pretaka solze, saj menda niti sam ne veš, da je že mati. No, roke imam dovolj, saj ni na nji nič posebnega kakor ne na koprivi, ki jih je povsod dovolj ob cesti. Privzdigni še karte. Tako! Dobro je!»
Zagledala se je v karte in zakričala:
«V nevarnosti boš, ker nas boš lovil, ti nepridiprav ti! Ej, mili moji ljudje, pridite in naložite jih biriču na ta račun!»
Martin je poskočil, čeprav ga je bolela noga. Urno je odšepal.
Ciganka se je za njim glasno smejala.
Zdaj je še bolj čutil bolečino in se jezil sam nad seboj, da ga je radovednost gnala tako daleč za Reziko. Skobec ga je pa pošteno šavsnil, pa je le šel še semkaj firbec past.
Martin Skaza jo je le počasi rezal proti Kranju. Sam ni vedel, kolikokrat se je ustavil in počival. Šele, ko se je znašel na kranjskem mostu, se je globoko oddahnil. Ko je stopil v Zorčevo krčmo pod mestom, si je najprej privoščil merico žganja. Kasneje je pričel piti vino. Jezik se mu je razvezal in začel je navzočnim lagati, da so pri nas še vedno rokovnjači, da je Veliki Groga ustanovil nove čete, ki bodo po vojaško opremljene prikorakale v Kranj in v Kamnik ter vse oplenile, če jih meščani sami ne bodo krepko prijeli.
Njegova fantazija je rasla in rasla. Nazadnje se je hvalil, kako je naletel na štiri take junake, dva je pobil s sablo; a ko je pograbil tretjega, ga je četrti udaril v nogo, da se mu še zdaj pozna.
«Kdor ne verjame, naj pogleda!» je zaključil Skaza zmagoslavno in dvignil hlačnico.
«O, to je pa od pasti,» se je zasmejal pek Lenart, ki je bil znan lovski veščak.
Zdaj se je vsa družba krohotala na Martinov račun, kar mu pa ni bilo všeč. Jezen je umolknil izpraznil svojo merico in še «lahko noč» ni rekel, ko je odkrevsal skozi vežo v klanec.
Polnoči je že odbilo, ko je prišepal zunaj mesta, se ustavil pred nizko Urbančkovo hišo ter potrkal na okno.
Okno se je odprlo. Prikazala se je ženska glava in zaspan glas je nejevoljno zašepetal:
«Ponočnjak! Nikoli ne daš miru! Ali meniš, da se ti bom zmerom oglašala, kadar se ti bo vzljubilo? Pridi podnevi kakor pošten ženin, ne pa ponoči kakor tat dekliških src! Pa menda še ne veš, kako je z menoj? Popoldne me je obiskala stara ciganka in mi povedala, da sem tako. Le pripravi se! Preden bom povila, pojdem h kranjskemu sodniku, ki je pameten gospod. Vse mu povem. Moral se boš z menoj poročiti. Sicer mi je žal, kolikor imam las na glavi, da sem se spajdašila s teboj, toda zdaj je, kar je! Otrok mora imeti zakonskega očeta, zato mi gre! Vem, zakon ti pa smrdi, pa boš moral ugrizniti tudi v to kislo jabolko, kaj hočemo.»
Martin jo je pogovarjal. Pričel ji je trditi, da jo ljubi in da jo bo res poročil, ker brez nje ne more živeti, ter da sanja o nji vse noči.
Dekle ga je zavrnilo:
«No, radovedna sem na tvoje sanje. Ti sploh niti ne sanjaš ne, kakor se meni zdi, saj si vse noči na nogah, ti krokarski maček! Zdaj vem, da se iz mene samo norčuješ.»
Martin ji je pa govoril o mesečini, ki sije po polju kakor v njegovem srcu zvesta ljubezen. Prisegal ji je, da ostane večno samo njen.
Nazadnje jo je vendar nekoliko pomiril.
Tedaj je počasi prišel nekdo mimo. Glava neznanca je bila sklonjena. Le včasih je dvignil obraz v jasno noč, pogledal v zvezde in nekaj mrmral.
«Kdo je ta?» je vprašala deklica.
«Ali ga ne poznaš? To je vendar kranjski doktor, advokat Prešeren, tisti, ki zlaga pesmi o lepih ljubicah,» ji je odvrnil Martin.
Prihajač ju je mimogrede pogledal in šel dalje proti kranjskemu polju. Luna je prijazno sijala in obžarjala obraz zamišljenega šetalca.
Ko se je Skaza proti jutru prebudil, je čutil silno bolečino v nogi. Šepajoč je prilezel do omare in jo odprl. V predalu je imel steklenico z arniko. Pričel se je z arniko krepko drgniti po nogi. Bolelo ga je in peklo, da se je pačil in vzdihoval, toda vztrajal je in še dalje mazal in se masiral. Nazadnje je boleče mesto povil s toplo flanelasto krpo in spet legel.
Toplota je dela biriču zelo dobro. Zadovoljno je poležal in zamrmral:
«Takole! Zdaj bo pa že. Zdaj le vse še enkrat do dobra premisli, preljubi Martin, potem pa skoči na plan!»
Dogodki prejšnjega dne so se vrstili pred njim v spominu in on je sklepal, preudarjal in se jezil:
«Zavoljo tega hudičevega divjaka Mrhača bi bil lahko prišel ob nogo. Vsem skupaj pokažem! Čakaj, ti tiček, ti Veliki Groga, tako majhnega te naredim, da se boš pustil od mene krmiti kakor nebogljeno ščene!»
Še nekaj časa je poležal in se nato počasi oblekel. Sklenil je sodniku sporočiti najprej zavoljo Groge, češ da ima rokovnjač svoje zavetišče pri lepi Rezi na Gorenji Savi, kamor zahaja tudi njegov nadobudni brat Mrhač, ki je najhujši divji lovec v vsej deželi. Pa tudi ciganom ni maral prizanesti:
«Le polovimo vso to svojad in pozaprimo, saj ni za drugo! Kdo jih bo pa gledal in pazil na nje, da česa ne zmaknejo!»
Ko je pričel pred sodnikom s svojim poročilom, ga je starec radovedno poslušal in ga sam še podrobneje vse izprašal. Takoj je vse ukrenil, da so šli biriči še popoldne lovit rokovnjače in cigane. Dovolil je tudi Martinu, da sme pregledati vso Rezikino kočo, za katero se je Skaza najbolj zanimal, tako da je postal sodnik kar nekam pozoren, ga po strani pogledal in vprašal:
«Kaj se pa tako zanimate za tisto Rezo in njeno kočo? Svojo nevesto imate. Le glejte, da se pravočasno spravite pod streho, sicer boste potili krvavi pot. Moji služabniki ne bodo zapeljevali deklet s praznimi obljubami. Le pametni bodite, sicer boste plačevali za otroka tako, da boste cvilili.»
Martin je povesil glavo:
«Je pa že vse sklepetala in me zatožila.»
«V tem malem gnezdu tega pač ni treba. Človek hitro vse izve, še tisto, kar ga prav nič ne briga.»
Skaza je hodil tisti dan kakor polit cucek. Popoldne je pa kmalu oživel, kajti treba je bilo iti nad cigane in tega se je veselil. Fant je imel to napako, da je vsako smolo, ki jo je sam zakrivil, naprtil drugim. In tako je tudi zdaj dolžil Reziko, da je ona sama kriva, da se je izpozabil in silil vanjo. Pri tem pa ni pomislil, da o tem sodnik ni ničesar vedel in tudi njegova izvoljenka ne, pač sta pa vedela, da se laska drugim in jih izkuša zamrežiti.
Možje postave so popoldne nepričakovano prilomastili v Rezikino hišico.
Spočetka jim ni hotela odpreti. Zapretili so ji, da bodo vlomili s silo. To je pomagalo. Odprla je. Vse so prebrskali in pretaknili, a najti niso mogli ničesar.
Dekle je upalo, da bodo hitro odšli, pa se je zmotilo.
Ko so pretaknili vse kote in niso našli ničesar sumljivega, je Skaza obstal pred Reziko, ji zlobno pomežiknil in dejal:
«Res nismo ničesar sumljivega našli, toda za tem tiče druge reči. Ni dovolj, da nimaš ničesar takega, kar bi dokazovalo tvojo krivdo.»
Nato je zvišal svoj glas:
«Ti pojdeš z nami! Obdolžena si, da si pomočnica in desna roka rokomavha Velikega Groge. Počakala boš lepo v kranjskih zaporih dotlej, da ga zgrabimo. Treba bo vaju dobro izprašati in postaviti z licem v lice. Sam Bog ve, kakšne važne reči skrivata. Da imaš res zveze z rokovnjačem, lahko dokažem jaz sam, cesarsko-kraljevi birič, saj sem na lastne oči videl, da je bil v tvoji koči.»
«Če pride kdo k meni, me menda zato ne boste zapirali,» se je prestrašila Rezika.
«O, seveda pojdeš na ričet. Veš, tudi srce se ti bo morda bolj omehčalo.»
«Vi se samo šalite, gospod Skaza, saj vem, da ne nameravate kaj slabega; prepričana sem, da me boste pustili doma.»
«O, nič se ne šalim, ljubica mila. Še na misel mi ne pride kaj takega. Kar pripravi se! V Kranju te že čaka nezabeljen ričet.»
«Pustite me vendar, kaj sem pa storila?» je planilo iz dekleta.
«O, meni nisi ničesar storila, še premalo si mi storila,» se je režal Skaza in namignil dvema tovarišema, ki sta takoj obstopila dekle.
Rezika se je razhudila:
«Sram vas bodi! Mene, siroto, zgrabite kar na lepem in me hočete vlačiti okoli zdaj, ko se niti braniti ne morem !»
Skaza se ni za to zmenil. Bil je v svojem elementu in takoj je bil ves navdušen za lov. Kar priganjal je, da se morajo hitro zasukati, da vlove še cigane, ki jim sicer lahko še uidejo, če jih slučajno zapazijo.
Imeli so srečo. Cigani so jih zapazili šele tedaj, ko so bili biriči že blizu šotorišča. Moški so pograbili svoje orožje in zbežali. Otroci so zavriščali, babe zajavkale. Krepki Martinov glas je vse prevpil. Skaza je stal pred šotoriščem in kričal:
«Vsi cigani morate z nami. O, poznamo vas. Na Gorenji Savi ste ukradli prašiča. Nihče drug ga ni odnesel. Zdaj, ko ste ga požrli, vam bomo pa privoščili postno jed, da se vam želodci očistijo.»
Tedaj je prišla od druge strani stara Donda, ciganska mati. Kakor ris se je vrgla na Martina in ga pričela praskati:
«Čakaj, še nam prideš v roke! Zakaj sem te sinoči izpustila izpred oči. Dva cigana sta te hotela zasledovati in ti malo pomagati, da bi danes ne mogel s postelje. Pa sem jima zabranila, ker sovražim pretep. O, žal mi je, da te nisem pustila na meh odreti!»
Skaza se je otepal in branil, pa ga je tako opraskala, da je imel ves obraz krvav.
Otresel se je je kakor mačka in divje klel. Tovariši so se mu smejali. Nekdo je ciganko sunil, da je padla. Pobrala se je, zažugala še enkrat in odšla pobirat svoje cape.
Moški cigani so bili medtem že v joštarskem grmovju. Biriči se jih niso upali zasledovati, saj so vedeli, da imajo tudi cigani nekaj orožja in bi izza grmovja lahko streljali. Če bi Martin vedel, kako blizu je Veliki Groga, bi najbrž takoj poizkusil svojo srečo in ga šel lovit. Groga je namreč prvi zagledal biriče in šel opozarjat cigane; moškim je svetoval, naj zbeže v hrib, kjer se bodo že več domenili.
Cigani so Grogo takoj slušali. Ko so prišli biriči, so moški že odhajali in Martin je opazil samo dva starejša cigana, ki sta se vzpenjala v joštarski hrib.
Martin se je bal, da bi se stara ciganka ne izmuznila. Tudi je bil zelo vražast in mislil si je, da se lahko Donda izpremeni v kako žival in pobegne. Starko so privezali za roke k Reziki, ki je imela tudi zvezane roke, kar je Grogo, ki je gledal s hriba, tako razburilo, da bi bil najrajši skočil sam med biriče in jih premetal kakor snope slame. Če bi bili biriči brez pušk, bi vseh pet kar sam napadel, a vedel je, da ni varno. Sicer je pa imel že boljši načrt.
Ko so se biriči vračali s cigani in Reziko proti mestu, so cigani v hribu hiteli skozi hosto, jih prehiteli ter so bili še pred njimi nad cesto, ki vodi proti Kranju. Čakali so preganjalce v soteski nad Savo, kjer je nizko skalovje.
Stara ciganka je Reziki takoj šepnila:
«Ne boj se, tvoj oče je med našimi. Kmalu bomo proste!» Mirno in počasi so korakali dalje. Starka se je naenkrat zgrudila in se onezavestila. Nekdo je hitel k Savi po vodo. Ko se je zavedla, se je Reziki nasmehnila:
«Veš, to je vse samo nalašč, da si naši pridobe časa, kajti prehiteti nas morajo.»
Nepričakovano se je prav tedaj prikazal na najvišji skali plečat mož s puško v roki:
«Pustite te ljudi, sicer vam bo slaba predla!»
Gonjači so kar zastrmeli nad tako predrznostjo. Že se je oglasil Skaza:
«Ti nam boš ukazoval? Poznam te, Veliki Groga si. Zdaj pojdeš tudi ti z nami!»
Rokovnjač se je zasmejal, da je kar odmevalo med skalovjem:
«Tu me imate, samo po mene morate priti!»
Ko je to izpregovoril, je zamahnil z roko.
Tedaj je neki berič vanj ustrelil.
Groga je bil na vse pripravljen. Spretno je prav tisti hip počenil in krogla mu je zletela preko glave.
Birič je svoj strel takoj plačal, kajti za skalo čepeči cigan mu je poslal svinčenko, ki ga je oplazila po desnici, da je kar spustil puško.
Tedaj so pričele ženske bežati, a otroci za njimi. Vsi so hiteli v hrib.
Biriči so nastavili puške, čeprav niso nameravali streljati v neoborožene ženske.
Spet se je oglasil rokovnjač:
«Kdor hoče odnesti zdravo kožo, naj nas pusti lepo v miru! Pet pušk gleda skozi razpoko v skali, a moja je šesta. Preden bo kdo streljal, ga bo podrla naša svinčenka.»
Biriči se niso upali napasti, saj so bili popolnoma izpostavljeni kroglam, medtem ko so bili nasprotniki lepo zavarovani.
Spet je zakričal Veliki Groga:
«Da vam ne bo treba preveč premišljati in se obotavljati, pojdete vsi kar čez Savo v Kranj, toda ne čez kranjski most! Takoj morate vsi poskakati v vodo, sicer pričnem streljati!»
Dvignil je puško in biriči so zagledali poleg njega še štiri cevi, ki so se takoj skrile v skalnati razpoki.
Biriči so nejevoljni poskakali v vodo. Kmalu so jih zagrnili savski valovi. Rohneči in preklinjajoči so dospeli na drugi breg.
Groga se je tako režal, da so ga slišali preko valov.
Ko so bili že na drugi strani, se je Martin nečesa spomnil. Udaril se je z roko po čelu in zavpil:
«Mi norci! Morali bi jim zapretiti, da jim takoj postreljamo ženske. Posebno Reziko bi bil moral vzeti na muho, pa bi se stari Groga takoj vdal in vsi bi šli za nami kakor ovce.»
«Prepozno je po toči zvoniti! Sicer smo pa namerili vanje puške,» je ugovarjal neki tovariš.
«Seveda smo jih namerili, a vsi so vedeli, da ne bomo streljali.»
«Kranjčani bodo spet lahko dosti govorili!» se je oglasil tenkonogi Primož, ki je bil dober plavač in mu je bilo tisto kopanje v Savi samo nekak šport.
«Dá, dá, nosili nas bodo po ustih in sodnik nas bo zelo vesel!» je odvrnil Martin in se kar zapačil, ko se je spomnil, kako se bo stari sodnik smejal.
In res je bilo tako. Kamor je kdo od lovcev prišel v krčmo, so ga takoj pričeli dražiti. Martin Skaza je pa dobil priimek Mokra miška, ki mu je ostal vse življenje.
Cigani.
[uredi]Veliki Groga in njegova hči sta izginila. Ljudje so pravili, da so videli rokovnjača na raznih krajih, in različno so sklepali, kaj točnega pa nihče ni vedel.
Tisti dan, ko so lovili cigane, je sklenil Groga, da bo ostal le nekaj časa med njimi samo zavoljo Rezike, ki ni marala ciganskega življenja in je kar sama hotela v Kranj na sodišče. Deklica si je mislila, da se bo lahko pred sodnikom očistila, saj je bila popolnoma nedolžna in nihče ji ni mogel ničesar očitati.
Oče ji pa ni dovolil. Sumničili so jo, da ima zveze z rokovnjačem, in to je bilo dovolj, da se je Groga bal za svojo edinko. Izkušala ga je pregovoriti, pa jo je zavrnil:
«Zavoljo mene ne boš posedala po ječah! Ciganov se pa nič ne boj, niti lasu ti ne bo nobeden skrivil, pazil bom nate kakor na punčico svojega očesa!»
In ostala je. Oče ji je ponoči znosil iz koče boljše perilo in nekaj posteljnine. Pod škrinjo v sobici je zadelal luknjo, seveda samo površno, da bi jo lahko takoj odkopal, če bi bilo treba.
Cigani so taborili v Selški dolini.
Mrak je ležal nad zemljo. Visoke smreke so zamišljeno strmele v cigansko družbo.
Cigani niso nikjer dolgo ostajali, ker so vedeli, da jih bodo spet kmalu zasledovali biriči, zato so povsod samo prenočili in spet hiteli dalje.
Tisto noč je jezdil spredaj Veliki Groga, ki je sam poznal vse te kraje. Vedel je za vsak grmiček. Počasi je jezdil po stezi. Ponosno zravnan je bil videti v mesečini kakor velikan iz pravljice.
Grmičje in gošča sta se vrstila. Drevje je v vetru nemirno šumelo. Luna se je skrila za goste oblake.
«Dež bo,» je zagodrnjal rokovnjač in se ozrl na družbo, ki je šla kakih dvajset korakov za njim.
Sklonil je glavo in se zamislil v dolino pred seboj. Kam je mislil ta nemirni potepuh, človek brez doma in strehe. Njegove misli so bile žalostne. Premišljal je svojo mlado ljubezen, ki se je razvijala v tej samoti, polna lepote, dokler je ni uničila usoda.
Kako lepa je bila Seljanova Marička in kako rada sta se imela. Na robu gozda je stala domačija njenega očeta. Prihajal jo je obiskovat. Štel je tedaj komaj 25 let in niti mislil ni na rokovnjače, čeprav je bil njegov oče rokovnjač. Služil je v bližnji vasi za hlapca in živel za svojo izvoljenko.
Pa jo je pregovoril pisar Trobec iz Škofje Loke, ki je imel po vsem Gorenjskem raztresene svoje neveste, saj je vsaki ponujal srce in roko. Fantje so ga zato večkrat osramotili; enkrat so ga privezali na glavo nad kad vode in bi bil skoro utonil, toda zato je ostal vedno stari Trobec in dekleta so ga rada imela, čeprav so vedela, kakšen je.
Groga se je hotel nad njim maščevati, pa se je premislil. Trobec je Maričko poročil.
In zdaj se je spomnil, da je srečal Maričko enkrat v Dorfarjih nad Škofjo Loko. Bila je vsa objokana in prosila ga je, naj beži, ker ga povsod zasleduje njen mož, ki je nanj ljubosumen in ga hoče ugonobiti.
On se je smejal. Srečal je kmalu Trobca na samem. Oblečene rokave suknje mu je na hrbtu zvezal skupaj in to živo butaro strkljal po hribu.
Pa se je Trobec prehitro zapil in je umrl. In tedaj se je Marička preselila v bližino Kamnika, kjer sta z Grogo pričela po malem kmetovati. Porodila mu je hčerko Reziko in umrla. Njega je pa kmalu naznanil sosed, da je rokovnjač.
In ušel je, begal po tej hosti, in se jokal kakor otrok.
Ko je Groga tako premišljal, se je zdajci stresel in snel puško. Začul je renčeč glas. Pred seboj je zagledal črno liso, ki se je počasi premikala.
«Kdo je? Streljal bom!» zapreti Groga, a odgovori mu renčanje.
S puško v roki se rokovnjač bliža črni postavi.
In tedaj zagleda na tleh ležečega človeka, a poleg njega mrmrajočega medveda.
Groga je prepričan, da je medved človeka umoril in hoče zver ustreliti. Tedaj pa začuje rožljanje verige. Stopi bliže in vidi, da je medved priklenjen. Pograbi ga za verigo in jo priveže k drevesu.
Tedaj se približajo cigani. Stara Donda takoj spozna ležečega in krikne:
«To je vendar Hrvat Matija, ki že leta in leta goni to mrcino po svetu. Čudno, da ga ne poznaš.»
«O, saj Matijo poznam, a na kaj takega nisem mislil,» odvrne rokovnjač raztreseno. «Oslabel je in kar tukaj umrl. Pokopati ga moramo in poklicati duhovna!»
«Da, veren človek je bil. Ko pridemo do prve vasi moramo sporočiti župniku,» pritrdi ciganka.
Groga počohlja medveda po tilniku in zver zadovoljno zagodrnja, ko ji potisne v žrelo kos mesa.
Že so hoteli nadaljevati pot, ko opazijo, da se je navidezni mrlič nekoliko premaknil.
«Živ je, ne smemo ga kar tu pustiti!» se je nekdo oglasil.
«Pa skočim sam po duhovna, morda bo še dotlej živel,» se odloči rokovnjač in se požene na svojega konja. Nekdo mu izroči prižgano plamenico, ki jo ugasne, vendar pa jo vzame s seboj, da bi jo prižgal in kazal duhovniku skozi mračno hosto pot.
Župnik Cene v L. je tisto noč dolgo čul. Molil je brevir in potem še hodil po sobi in premišljal. Zvečer je rad sameval in se vdajal svojim mislim. Vaščani so ga radi imeli, ker je bil zelo skromen in radodaren. Na sebe je najrajši pozabil, vsi dohodki iz njegovega dobro urejenega gospodarstva so šli za blaginjo bližnjega.
Tedaj pa je župnik obstal sredi sobe. Nekdo je tolkel po vežnih durih in ga klical.
Starček je odprl okno in vprašal v noč:
«Kdo si. božji?»
«V hosti leži v zadnjih vzdihih stari medvedar Matija. Prosim, ponesite mu poslednjo tolažbo!»
Župnik pogleda še enkrat prihajača in vpraša:
«Kdo vendar si? Ali si pošten človek? Ali se ne boš izpozabil nad menoj, starcem? Sicer pojdem s teboj, a boj se greha! Siromašen sem kakor «cerkvena miš» in če me ubiješ, ne boš dobil počenega beliča!»
Groga zabasira:
«Le brez skrbi bodite, prečastiti gospod! Kradem že, kradem, a človeka se še nisem dotaknil.»
Starec je skomignil z rameni. Nič ni okleval. Hitro se je oblekel in se povil v ponošeno suknjo. Pričel je vneto moliti. Takoj je pozabil na svojo težko pot, na starost in na nevarnost, ki ga morda čaka. Počasi in vdano je molil, ko je zaklepal vrata, ter odšel v cerkev po Najsvetejše.
Groga bi ga bil rad kaj vprašal, a ni se ga upal motiti.
Dospela sta v gozd. Kmalu ju je sprejela ciganska družba. Župnik je zagledal Reziko in začutil nekaj bolestnega v srcu. Kako je mogla ta kmetiška krasotica zaiti med cigane. Rekel pa ni ničesar.
Kar vsedel se je poleg medvedarja. Cigani so se umaknili.
Stari Matija se je nekoliko zavedel.
Župnik se je nagnil k njemu:
«Matija, ali moreš govoriti?»
«Težko,» je odvrnil starec.
«Ali ti je žal in se kesaš vsega zlega in vsega greha, kar si ga kdaj storil ?»
«Žal mi je, a najbolj hudo mi je za to dobro žival, ki me je preživljala. Oslepil sem jo, da sem jo mogel voditi okoli. Kako bo zdaj s to mojo sirotno živaljo? Kdo bo skrbel za njo?»
«To se bo že uredilo, kar miren bodi!» ga je tolažil župnik in ga previdel.
Zacingljal je zvonček in vzdramil gozdne prebivalce. Zazvonil je Groga, ki je s ponižno sklonjeno glavo klečal v bližini.
Trenutno je zašumelo v vejah, medved je zarenčal, a stari medvedar je sredi noči v divji hosti sprejel svojega Boga.
Zdaj je Groga spet župnika spremil nazaj. Nekaj časa sta molčala, potem je starčka nagovoril:
«Dober gospod ste. Pomagajte mi, hude skrbi nosim!»
Župnik ga je pogledal:
«Ti nisi cigan. Kdo si prav za prav? Čigava je deklica, ki je med cigani?»
«Jaz sem zadnji rokovnjač Veliki Groga.»
Župnik je osupnil:
«Ti si tisti strašni razbojnik?»
«Še nikogar nisem ubil, to vam prisežem. Nesrečna rokovnjaška kri se me drži. Zadnji sem in zato moram nositi vse grehe bivših tovarišev. Dondež je umoril starega Rekarja, Velikonja ima na vesti skopuljo Trsko, Dimež je obesil za pete nad mravljišče pastirčka Tinčka in vsi drugi nepojasnjeni grehi leže nad menoj. Vsega sem jaz kriv, čeprav sem nad krvjo nedolžen.»
Župnik ga je sočutno pogledal:
«Verujem ti. Pojdi z menoj v župnišče, da se pomeniva. Ne bojim se te, otrok božji si, kakor smo vsi ljudje.»
Kakor skromna ovčica je Veliki Groga korakal za starim župnikom. Ko sta dospela v župnišče, je starček skrbno zaklenil vrata in nato odšel v klet. Vrnil se je s poličem vina, suho klobaso in kosom kruha:
«Sedi in jej, potem bova govorila!»
Groga ni bil lačen. Toda starčku se ni hotel zameriti, zato je urno segel po klobasi in si nalil vina.
Ko se je najedel, ga je župnik vprašal:
«Torej, kaj imaš na duši? Kar povej! Če so tvoji grehi rdeči kakor škrlat in se jih pokesaš iz ljubezni do Boga, ti bodo odpuščeni!»
Pa je zaupal Groga starcu, kako ga skrbi zavoljo hčerke, češ, da jo je začela preganjati gosposka, ker zahaja on v njeno hišo. Boji se za njo, ker je poštena in nepokvarjena.
«K meni naj pride za toliko časa, da se vse pozabi! Vzel jo bom za deklo. Ne bo ji slabo. Če pa zvedo zanjo, bom sam govoril s kranjskim sodnikom. Ta gospod je moj sošolec. Če mu vse razložim, je ne bo po nedolžnem preganjal. Ti pa opusti tudi tatvine! Ali ne veš, kako je tatvina nekaj umazanega? Sam praviš, da imaš nekaj denarja, ki ni prikraden, hči ima pa hišico. Prični pošteno živeti!»
«Odlašal sem, a zdaj se izpreobrnem. Prosim, spovejte me!»
Velikan je pokleknil in se izjecljal kakor otrok.
Župnik ga je blagoslovil in mu stiskal roko:
«V nebesih imajo večje veselje nad enim krivičnim, ki se izpreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi! Pojdi v miru!»
Naslednji dan je prišla Rezika v župnišče. Nihče, niti Živčkov ni vedel, kje je njegova izvoljenka.
II. del.
[uredi]Zaklad.
[uredi]Za Šmarjetno goro so še danes stare razvaline šmarješkega gradu. Na gori je stala nekdaj cerkvica svete Marjete, ki je kesneje skoro popolnoma razpala. Kranjski meščani se dokaj zanimajo za stara zgodovinska poslopja in cerkve. Zato se jim je zdelo škoda cerkvice, ki stoji na prijazni Šmarjetni gori; popravili so jo in ji dali napraviti leseno streho.
Pravljica pripoveduje, da je sveta Marjeta, ki je prebivala v oltarju te cerkvice, sama odšla odtod.
V gradu na Šmarjetni gori je namreč živela graščakinja, ki ni marala videti nobenega človeka in je posebno sovražila siromake. Bila je skopa in odurna, da so se je vsi bali.
Nekega dne se je svetnica Marjeta sama napotila k nji, da bi jo prosila, naj ji dá kaj v dar.
Graščakinja je svetnico po strani pogledala. Takoj jo je spoznala, saj je bila Marjeta prav tako oblečena kakor v oltarju.
Srce stare graščakinje se pa ni omehčalo, ko se je oglasila svetnica in jo s srebrnim glasom prosila, naj ji kaj daruje, da bo imela zasluženje pred Bogom; jezno se je našobila in že je svetnico nahrulila:
«Ali meniš, da boš ti bolje opravila, kakor so opravili drugi? Ha, ha, ha! Kako se motiš! Če si lačna, kar pogini! Kaj meni mar! Kdor si sam ne zna pomagati, naj umre!»
«Usmili se starcev in stark, ki prihajajo k meni in me prosijo, naj ti omehčam srce! Po Kranjskem je strašna lakota, a ti imaš polne kašče, daruj mi kaj za moje siromake!» je še enkrat prosila svetnica.
Graščakinja je pričela divjati in kleti, da ne bo podpirala beraške sodrge in naj se svetnica z berači vred pobere odtod.
Sveta Marjeta je milo zajokala. Žalostno je še enkrat pogledala graščakinjo in upala, da se zadnji trenutek omehča njeno neusmiljeno srce, pa se je zmotila. Graščakinja ji je obrnila hrbet in ker se je svetnica še obotavljala, jo je zapodila s psom.
Sveta Marjeta se je vrnila v cerkvico in se poslovila od nje. Kamor je stopila njena noga, so zrasle vijolice, ki še zdaj rasejo na Šmarjetni gori. Odpotovala pa je daleč, daleč. Ustavila se je šele na Ptujskem polju na zelenem Štajerskem, kjer so jo dobri kmetje veselo sprejeli in jo pospremili v cerkev.
Brezsrčna graščakinja ni več dolgo gospodovala. Komaj je svetnico odslovila, se je vsa razburjena zaklenila v svoje sobe. Sedla je k visokemu oknu in se zagledala čez polje, ki je prijazno sijalo v solnčnih žarkih. Komaj se je ozrla čez poljano, se je v daljavi zabliskalo. Dvignil se je oblak, velik in črn, in splaval proti gradu. Pričelo se je strašno bliskati in že je treščilo v grad. Ogenj je švignil iz grajske strehe. Graščakinja je kričala in vpila na pomoč. Naenkrat je onemela od groze. Grad se je z divjim grmenjem porušil in se izpremenil v razvalino. Ona je bila pod zidom živa pokopana. Tedaj je začutila, da se v nji nekaj izpreminja, da postaja mnogo vitkejša. Splazila se je k ozki odprtini in že je švignila skozi njo ter se napotila h grajskemu studencu. Komaj pa se je ozrla po sebi, je hotela zakričati, a ni mogla, samo ostro sikanje ji je prišlo iz grla. Izpremenila se je v sivo kačo.
Graščakinje ljudje niso pozabili. Še danes gre med njimi pravljica, da leži med grajskimi razvalinami skrit zaklad, ki ga bo smel dvigniti samo tisti, ki si ga bo izvolila kača za svojega rešitelja. Kakor hitro bo dvignil zaklad, se bo kača izpremenila v solnčni prah, a njena duša bo splavala rešena v nebo.
Ta pravljica je bila znana tudi staremu medvedarju Matiji, ki je umrl v gozdu med cigani. Preden je starec za vedno zatisnil svoje trudne oči, je želel še enkrat govoriti z Grogo, ki se je zadovoljen vrnil od starega župnika, ki je rad prevzel varstvo nad njegovo hčerko.
Groga je povedal deklici, kaj je opravil, in ji dejal, naj se pripravi, da odideta že zgodaj zjutraj k staremu župniku. Potem je odšel k Matiji, ki ga je že težko pričakoval.
Medvedar mu je zaupal svojo skrivnost:
«Še kot deček sem hodil mnogo po Šmarjetni gori, saj sem bil pod goro doma. Kesneje me je usoda zanesla po svetu. Zašel sem med potujoče komedijante in nazadnje začel z medvedom, ki sem ga ujel v kočevskih hribih. Pravljica o zakladu mi je večkrat blodila po glavi. Mislil sem si, da mora biti v Šmarjetni gori res zakopan zaklad. Neko noč se mi je sanjalo, da se mi je prikazala stara graščakinja, krasna in žalostna, in me je prosila naj kopljem sredi razvalin pod sivo skalo, kjer je bil oltar grajske kapele, pod katerim je zakopan zaklad, ki naj ga dvignem in rešim njeno dušo ter dam za maše po vsem Kranjskem, a ostanek naj si pridržim. Nekega dne sem jo res mahnil v goro k zapuščenim razvalinam starega gradu. Kopal sem, kjer mi je ukazala v sanjah graščakinja. Čudno! Res sem našel pod skalo ozko duplino, ki je bila prazna. Votlino sem spet pokril. In prav tedaj sem se spomnil in si rekel: ‚Fant, semkaj skrivaj svoj denar! Tu bo res varno spravljen!‘ Na šmarjetne razvaline tedaj ni skoro nihče prišel, šele kesneje so se ljudje malo bolj zanimali zanje, čeprav je krožila med njimi pravljica o zakladu. Odslej sem pogosto prihajal tjakaj in svoje prihranke spravljal v kotanjo. Moj ubogi medved je često z menoj vred stradal, samo da sem nekaj denarja priskoparil. Zdaj mi ni več treba denarja. Hudo mi je za medveda. Ti imaš dobro srce, čeprav si rokovnjač. Vzemi mojega kosmatinca in skrbi zanj do smrti, saj morda ne bo dolgo živel! Pojdi pa kmalu tja na Šmarjetno goro po tisti denar. Nekaj daj za maše, a drugo si pridrži. Če ne boš hodil z medvedom po svetu, skrbi zanj in imej nekaj denarja za njegovo prehrano. Če boš pa potoval z njim, vaju bo že medved preživljal. Kar ti denarja ostane, ga naj dobi tvoja hči, ki ima dobro srce. Prinesla mi je svojo odejo in mi skuhala zdravilni čaj. Tako dete naj bo srečno! Res ni moje premoženje zaklad, ampak še vedno je dostojna dota, da ne bo Rezika prazna, ko se omoži.»
Stari Matija je ležal tedaj v šotoru, kamor so ga prenesli, da bi kolikor mogoče udobno prebil zadnje minute.
Veliki Groga ga je pazljivo poslušal. A poslušal ga je še nekdo drugi, ki je v mraku čepe napenjal ušesa in lovil besede. Ciganka Malka se je stiskala k ponjavi. Nekaj je razumela in razbrala toliko, da je na Šmarjetni gori skrit denar v stari grajski razvalini. Ko je Matija umolknil se je splazila proč kakor mačka. Zasmejala se je in si rekla:
«Zaklad bo pač moj! Čemu naj bo Rezi denar? Ta punčara niti živeti ne zna! Denar izkopljem sama, dobim lepega fanta in pričnem veselo življenje, saj tako hrepenim za udobnostjo in razkošjem, ki ga pri ciganih nikoli ne uživam!»
Ko sta Groga in hči odšla na nasprotno stran, si je pomela roke in se veselila:
«Ta pa ne bo šel takoj iskat denar! Zdaj ima opravka s hčerjo!»
Malka je delala račun brez krčmarja. Cigane so v Škofji Loki aretirali in zaprli. Ker so s pričami dokazali, da v Stražišče res niso prišli, saj so jih kmetje videli ves čas le za Joštom in proti Loki, in ni nihče mogel pričati, da jih je videl v Stražišču, jih je sodnik izpustil. Osumili so tatvine prašiča družbo potujočih hrvaških godcev in cigani so spet prišli na svodobo.
Najbolj se je jezila Malka. V ječi je štela dneve, klela in stiskala pesti, saj ji je šlo za Matijev denar. Sodnik pa ni gledal na njene stiske in čepela je kar pet dni za zamreženimi okni. Kaj če ni Groga že denarja odnesel, se je vedno izpraševala. Ko je bila spet zunaj, je zaupala svojo skrivnost tovarišu ciganu Joci, ki je bil tedaj njen fant. Zaupala mu je pač samo zato, da bi ji pomagal, ker je bil čvrst in močan.
Cigani so se vračali počasi proti Kranju. Joco in Malka sta jo kmalu pobrisala naprej. Mudilo se jima je za Smarjeto iskat denar.
Bilo je pozno ponoči. Luna je skrivnostno obsevala stare razvaline. V mesečini so se izoblikovale v čudne ogromne prikazni, ki so se preteče vzpenjale kvišku in strmele v prihajača, ki sta hitela iskat zaklad. Malki se je zdelo, da čuje njih mrmrajoče besede:
«Kaj hočeta od nas, ki tu mirujemo in čakamo razpada? Za nas je življenje razpadanje, iz katerega se morda porodi spet novo življenje čez tisočletja.»
Cigan je nesel na rami kramp, ki ga je ukradel pri nekem kmetu na Gorenji Savi.
Ko sta prišla do gradu in sta se splazila v notranjost, je Joco takoj pričel kopati.
Tedaj se je pa obema zazdelo, da čujeta porogljiv smeh.
Prestrašena sta skočila kvišku. Smeh se ni več ponovil.
«Duh rajnke graščakinje naju svari!» je zašepetala Malka in pogledala spremljevalca.
«Škoda, da si ciganka! Kaj pa če je tisti duh Veliki Groga in nama je denar odnesel pred nosom?»
In cigan je imel prav. Veliki Groga se je res v župnišču v N. zakesnil. Nacepil je mogočno skladovnico drv in jo šele potem mahnil proti Stražišču. Njegov kosmatinec se je hitro navadil na svojega novega gospodarja, le vohati ga je vedno hodil in kadar je Grogo povohal, je pokimal z glavo in zagodrnjal, ko je spoznal drugega gospodarja. A kaj je hotel slepi revež, saj je bil Groga z njim zelo dober
Usoda je hotela, da je Groga isto noč kakor cigana šel iskat svoj zaklad. A rokovnjač je bil prej pri razvalinah, kjer je srečno našel zapuščino starega Matije. Vesel je bil tistega denarja in skrbno ga je spravil v svoje žepe. Ko je odhajal, je skalo zavalil nazaj, ker si je mislil, da bo morda še kdaj potreboval to skrivališče.
Ko se je hotel napotiti po hribu, je naenkrat začul pritajeno govorjenje. Ustavil se je in se skril za staro smreko. In tedaj je zagledal v mesečini Malko in Joca, ki sta jo urno pobirala proti gradu.
«Prisluškovala sta!» se mu je takoj posvetilo v glavi. Radoveden je postal, kako bosta razočarana, ko bosta našla skrivališče prazno. Vrnil se je tistih nekaj korakov in ju opazoval. Sam ni vedel, kdaj se je zasmejal, ko je videl, kako sta tajinstveno kimala in šepetaje govorila. Videl je, kako sta se spogledala, in umaknil se je nekoliko.
Joco je pričel kopati. Ker mu ni bilo treba drugega, nego dvigniti skalo, je kmalu kramp tako daleč zasadil, da se je zamajala skala.
«Pomagaj mi, jaz nisem Groga!» je ukazal spremljevalki in skupaj sta se uprla v skalo, ki se je prevalila in pokazala prazno odprtino.
Joco je glasno zaklel, stisnil pesti in divje zažugal, ko se je spomnil Groge:
«Napadem ga in ubijem s krampom! Prehitel naju je!»
Malka ga je pomilovalno zavrnila:
«Kaj boš ti revček! Denar je pa splaval po vodi. Prehitel naju je, kaj hočeva.»
Tedaj je že stal pred njima Groga sam:
«Nič ne bo z vajinim načrtom. Povejta mi no, kdo vama je to sčenčal?»
«Prisluškovala sem,» je priznala Malka. Naslednji trenutek je udarila Joco po roki, ki je hotel lopniti po rokovnjaču.
«Saj se mi je zdelo, a loški sodnik ti je zabranil rop, pa še sam ne ve,» je odgovoril rokovnjač in grozeče pogledal Joco. «Ne bom te premikastil, ker se mi ne zdi vredno, čeprav dvigaš roko proti meni, ki sem prišel po svoj denar, kajti medvedar ga je meni zapustil in moji hčeri. Ne vem, zakaj se zdaj ti nekaj repenčiš.»
Cigan je jezno zaškripal z zobmi. Sovražno je pogledal Grogo, a reči se ni upal ničesar več.
Rokovnjač je brezskrbno stopal pred njima. Tedaj je Malka, ki je bila zlobnejša, a zvitejša od cigana, pomignila spremljevalcu.
Joco je dvignil kramp in zamahnil z njim v praznino.
Groga je po naključju videl, da je cigan urno dvignil roke, in že je skočil na stran. Zdaj je Joca zgrabil in ga dvignil kakor otroka in zarentačil:
«Ti sirota boš napadal Velikega Grogo?»
In že ga je vrgel kakor mačka v bodeče grmovje, kjer je cigan zajavkal ter ves raztrgan in krvav prilezel spet na dan. Groga ga je spet zgrabil. Cigana je že minilo vsako veselje. Zato je takoj povedal in obdolžil Malko:
«Baba mi je pomežiknila, ko si kazal hrbet!»
«A tako si hudobna?» je dejal rokomavh in jo preteče pogledal. Malka se je drzno zasmejala, saj je vedela, da se Groga ženske ne dotakne in je ne udari, če mu gre tudi za glavo.
Rokovnjač je samo rekel:
«Ker sta taka, ne maram hoditi z vama!»
Obrnil se je in odšel v drugo smer.
Malka je skomignila z ramama, a Joco je zagodrnjal:
«Srečno hodi, poštenje rokovnjaško!»
Pri Živčkovih.
[uredi]Živčkova mati Katra je bila še vedno krepka in vesela ženska. Res je imela nad šest križev na svojih plečih, a zasukala se je še kakor kaka tridesetletnica. Njen rajnki mož je bil dober človek in zelo spoznaven. Svoji ženi ni pustil v mladosti preveč garati. Res je vedno pridno delala, a nikoli ne pretirano in ne preveč hudo; to se ji je na starost obrestovalo. Medtem ko so bile njene sovrstnice zgarane in ubite ali pa že v grobeh, je ona še vedno pogumno gledala v življenje.
Katra je dobro vedela, da se sin nekje ženi. To ji ni bilo všeč, in sicer samo zato ne, ker ni vedela, kje je tista njegova izvoljenka, in ker je ni poznala. Starka si je vedno želela snaho, ki bi jo poznala iz otroških let in vedela za vse njeno življenje. Zato je večkrat omenila Cirilu, naj poroči sosedovo Angelo, ki je bila pridna in poštena, pa tudi petična, saj je imela po očetu že prav čedno doto.
Angela bi se sicer Cirila ne branila preveč, a prav vneta pa ni bila za nikogar, dokler je mati Katra sama ni opozorila na svojega sina. Deklica se je jela počasi bolj pečati z mislijo na mladega krepkega Cirila in počasi se je res zagledala vanj.
Po vaseh je tedaj lazila ciganka Malka. Pri stari Dondi se je naučila prerokovanja in zdaj je prerokovala ljudem, jim lagala in jih izkušala slepariti.
Malka je staro Katro znala spretno nalagati. Slučajno je zvedela, da je njen sin zaljubljen v Reziko, in zdaj se je hotela znositi nad hčerko, ker se nad očetom ni mogla. Starki je lagala, da je njen sin zaljubljen v neko deklino, ki ni vredna, da bi mu zavezala čevelj, saj ni prava ženska za možitev in poleg tega gleda tudi na druge in je zelo nestanovitna.
Katra je prisluhnila.
Ciganka je lagala dalje:
«Oče tistega dekleta ja navaden rokomavh in ubijalec, ki je že več ljudi spravil na drugi svet. Oblastva ga iščejo in stičejo za njim že leta in leta, a vselej se jim spretno izmuzne, ker pozna vse rokovnjaške čarovnije. Sodišče bi rado plačalo mnogo denarja tistemu, ki bi njenega očeta izsledil, pa se ga nihče ne upa prijeti, ker si vsakdo misli, da bi mu odpadla roka, če bi ga zagrabil.»
Potem je trdila, da jabolko ne pade daleč od drevesa in da rokovnjačeva hči ne more biti kaj prida, posebno še, če se smatra za pošteno kmetico in delavno žensko, pa se potepa okoli s cigani.
Malka je zaključila:
«Tudi jaz sem ciganka, poštena ciganka sem, toda sovražim to potepuško življenje, čeprav sem se že rodila med cigani, a nikogar nimam, ki bi mi pomagal in se zavzel zame.»
Malka je zajokala, da bi se kamenu smilila, in dobra mati Katra jo je bogato obdarovala.
Ko je mati povedala Cirilu, kaj je zvedela, je samo zamahnil z roko:
«Mati, verujte mi, to so same prazne marnje. Pustimo to reč! Če bi vi moje dekle poznali, bi pa drugače govorili!»
Starka se pa ni pustila kar ugnati v kozji rog. Hotela je sina prepričati:
«Ciril, poslušaj svojo sivo mater, če hočeš, da se ti bo dobro godilo!»
«Vedno sem vas poslušal, vsaka beseda, ki ste jo izpregovorili, mi je bila ukaz. Le nekaj, mati v ljubezni mi nikar ne ukazujte, ker vas ne bom slušal! Ko boste enkrat videli mojo Reziko, boste lahko povedali, kaj si o nji mislite. A zdaj sploh ne morete ničesar sklepati. Mar se boste ozirali na besede neumne ciganke?»
Angela si ni nikoli mislila, da ne bo Živčkov njen mož. Dokler se ni brigala zanj, je bila prepričana, da ga lahko dobi, kadar hoče, a kesneje, ko se je zagledala vanj, ji je isto prepričanje tudi ostalo. Nič ni bilo čudnega, da je bila domišljava in sama vase zaljubljena, saj so lazili za njo fantje treh vasi, ki se jih je komaj otepala.
Ciril je bil drugačen fant. Nikoli ni silil vanjo, ostal je ponosen in hladen.
Prav to jo je pa še bolj podžigalo, da si je zaželela prav njega za svojega moža. Zdaj je samo čakala, da se fant kaj oglasi pri njenih domačih in da jo zasnubi. Čeprav je bil navidezno hladen, si ni mogla misliti, da bi ne bil zaljubljen vanjo.
Deklica ni pomislila, da so poleg nje na svetu še druga dekleta, ki so morda še lepša kakor ona sama, čeprav nimajo cvenka.
Tudi Angela je prosila Malko, naj ji prerokuje, in obljubila ji je dobro plačilo. Malka je pogledala poteze njene roke, se poredno zasmejala in rekla, da bo težko kaj z Angelino ljubeznijo.
Dekle je kar prebledelo. Vprašala je ciganko, kaj naj stori, da se bo Ciril pošteno zagledal vanjo.
Zvita ciganka ji je odvrnila, da mora še enkrat govoriti s Cirilovo materjo in da ji bo že sporočila, kaj naj naredi in kako naj se ravna, da bo pridobila fantovo naklonjenost.
Ciganka je res omenila stari Katri, da je sosedova Angela vsa zagledana v njenega sina, a starka se zdaj ni upala več siliti vanj. Pač si je pa mislila, da bi bilo dobro, če bi fant dekle večkrat videl, saj bi se moral zagledati v tako lepotico.
Ko je neki dan prišel Ciril domov, je debelo pogledal. Za mizo je sedela Angela vsa načičkana in lepa. Deklica ga je prijazno pogledala in se mu nasmehnila. Mati ga je povabila, naj prisede. Izgovarjal se je z delom, pa ni nič pomagalo, moral je sesti poleg deklice.
Mati je nekaj časa napeljevala vodo. Ko je spoznala, da sin noče o ljubezni ničesar slišati, je odšla v kuhinjo in ju kar pustila. Mislila si je, naj se domenita, kakor hočeta, meni je vsega preveč.
Angela mu je povedala, da jo je njegova mati sama povabila in zato jih je obiskala, saj so si sosedje, pa so si kar nekam tuji. Potem sta govorila o gospodarstvu in gospodinjstvu. Prav dobro sta se razumela. Deklica je omenila, da ji doma prigovarjajo, naj se kmalu poroči, a opravila ni ničesar, kajti Ciril ni prijel za limanico.
Ko je odhajala, je bila prav na tem kakor prej. Katra jo je vabila, naj kmalu spet pride, a Ciril ji je samo prijazno rekel zbogom.
Ciganka Malka je hotela postati slavna vedeževalka, da bi zaslužila več denarja. Zdaj je iskala po gmajni rože, da bi naredila zdravilo za zaljubljeno Angelo. S tem zdravilom je hotela uročiti Cirila, da bi pričel noreti za mlado sosedovo hčerjo. Ciganka je dobila od Angele že lepe denarce, a hotela jo je še malo oskubiti in potem izginiti.
Malka je posušila različne rože in jih dala v platneno vrečico ter ukazala dekletu:
«Tole moraš spraviti v fantovo posteljo! Vse moraš tako storiti, da tega ne bo nihče videl! Ciril se mora zatelebati vate, pa če ima srce iz železa!»
Ko je prišla Angela vnovič k sosedovim in jo je mati povedla v hišo, je v sobi dekle kar sedla na stol. Mati je imela kratek opravek zunaj in Angela se je oddahnila. Takoj je potegnila iz žepa vrečico suhih rož in jo urno vtaknila pod slamnjačo v Cirilovi postelji.
Živčkova mati je drugo jutro debelo gledala, ko je našla v postelji vrečico. Takoj se ji je zazdelo, da jo je položila Angela tjakaj. Ciril ji ni ničesar omenil, torej rož še ni videl. Starka jih je pustila v postelji in delala dalje. Ko je prišla Angela spet k nji, jo je Katra vprašala:
«Zakaj si pa prinesla tiste rože?»
Sosedova je prebledela:
«Ali Ciril ve?»
«Ne, nisem mu povedala.»
«Ciganka jih je dala, da se mu bo srce bolj za mene vnelo.»
«E, nalagala te je baba. Sicer jih pa lahko pustim še nadalje v postelji. Videla boš, da ne bodo nič pomagale. Rože so pač za zdravje, ampak ljubezni ne bodo vnele v človeškem srcu, le verjemi mi! Ciganka samo laže, ker hoče spraviti iz nas vseh denar. Tudi mene je nasmodrala in šele kesneje sem spoznala, kako sem bila neumna, da sem ji kaj verjela in jo obdarovala.»
Angela je kmalu spoznala, da je Katra prav povedala, kajti Ciril je ostal hladen kakor vedno in se ni nikoli zmenil zanjo.
Ciganka Malka se je pa zbala, kajti precej je že nasleparila in nalagala ljudi. Zato je nekega dne izginila.
Tako sta pretekli dve leti.
Nekega dne je Ciril sam hodil okoli hiše in popravljal plot. Bil je še vedno fant in še vedno je čakal svojo Reziko, čeprav ni vedel, kam je izginila. Še vedno je odlašal poroko, čeprav je mati spet pričela pritiskati nanj, naj se hitro poroči, češ, da se je že naveličala tega gospodinjskega garanja in skrbi. Na cesti sta tedaj nastali vrvenje in kričanje. Mladenič se je obrnil in se nasmehnil:
Zagledal je krepkega visokega človeka z dolgo brado in klobukom potisnjenim globoko na z drugo roko držal verižico, na kateri je imel privezanega medveda, ki je počasi plesal po zadnjih nogah, pri čemer je dedec pel z nizkim basom.
Ciril se je zagledal v starega medvedarja, ki se je ves čas obračal proti njemu, mu mežikal in prijazno kimal. Ciril mu je vrgel v klobuk krajcer, a medvedar ga mu je vrnil in šepnil mimogrede:
«Govoriti moram z vami!»
Ciril mu je pokazal hlev. Slučajno ni bilo v njem živine, ker je bila na polju. Medvedar je privezal v hlevu medveda, a sam je šel s Cirilom v sobo.
Nekaj časa je medvedar fanta mirno gledal. Naposled ga je vprašal:
«Ali me ne poznate?»
«Ne,» je odkimal mladenič.
Tujec se je odkril. Potegnil je s sebe kosmato brado in pred fantom je sedel prijazen starikav mož.
«Tudi zdaj vas ne poznam,» je odvrnil mladenič in ga začudeno gledal.
«Jaz sem nekdanji rokovnjač Veliki Groga.»
«Veliki Groga, ali je to mogoče. Že zdavnaj ni o vas ne duha ne sluha.»
«Seveda, saj živim pošteno in pametno življenje. Podedoval sem svojega ljubega kosmatinca in zdaj mi ne morejo več rojiti druge muhe po glavi, kajti medved jih ima namesto mene. Medved me ima zelo rad in res se dobro razumeva. Če imam dosti jedače, sva oba sita, če pa ne, je sit samo medved, kajti za mene je kmalu dosti, če se le enkrat na dan pošteno nakrmim.»
«Ali veste, kje je Rezika? Vi pa veste! Povejte mi kaj o njej!» je kar planilo iz Cirila, ki se ni mogel več premagati in je komaj čakal, da bi kaj izvedel.
Medvedar je položil prst na usta in plašno pogledal okoli sebe, kakor bi se bal nepovabljenih prisluškovalcev. Nato je počasi segel v malho in privlekel na dan pismo, ki ga je ponudil fantu. Mladenič je hlastno segel po njem in ga odprl. Obraz mu je od blaženstva zasijal, ko je čital:
«Predragi Ciril!
Slišala sem, da Ti je zelo hudo, ker ne moreš izvedeti, kje sem. Čula sem tudi, da ljudje različno govore in me izkušajo oblatiti pred Teboj in Tvojo materjo. Vem, da jim Ti ne verjameš, in upam, da tudi mati ne.
Zdaj Ti sporočam da imam službo. Obišči me enkrat, a molčati moraš o mojem bivališču, ker se še zdaj ne čutim varna, čeprav je preteklo že nekaj let.
Sporočila bi Ti bila že prej o sebi, a še vedno sem dvomila. Zdaj vidim, da si mi res zvest, saj se ne maraš poročiti in čakaš samo mene.
Mož, ki Ti prinese pismo, Ti bo razodel neko skrivnost. Upam, da Te to ne bo odvrnilo od mene in da boš še vedno čakal name. Kakor hitro se z njim domeniš, se lahko kmalu poročiva. Odloči pa sam!
Iskreno Te pozdravlja Tvoja zvesta
Rezika.
«Vi mi boste nekaj povedali, piše Rezika. Kar brž z novico na dan! Radoveden sem že!»
Vprašaje se je ozrl v medvedarja.
Groga se je popraskal za ušesom in se skoro boječe ozrl v mladeniča:
«No, ne vem, zakaj moram jaz govoriti! No, sicer ima pa prav, saj sem jaz krivec, saj sem jaz rokovnjač in ona je pri vsem tem nedolžna.»
Pomiril se je in resnobno pogledal mladeniča:
«Rezika je moja hči, hči zadnjega rokovnjača!»
Trdo so odjeknile te besede od sten in Živčkov se je trenutno zresnil, kajti čutil je, da ga je nekaj zabolelo pri srcu. A vse je trajalo samo trenutek. Že se je nasmehnil in stisnil rokovnjaču roko:
«Nič ne de. Zdaj vsaj vem, da je bila v dobrem varstvu. Zdaj šele razumem, zakaj ste se mi zdeli zadnjič tako znani. Nji ste podobni.»
«Menda mi je res malo podobna,» je skromno odvrnil Groga.
«Čudno, da sva živela samo kakih pet ur vsaksebi, a nikoli nisem slišal o nji,» je omenil Ciril.
«Skriva se, z ljudmi nič ne občuje. Še sosedje jo komaj poznajo. Vsi jo smatrajo za župnikovo nečakinjo,» je odvrnil Groga.
Zdaj je Ciril že pozabil, kako je nekdaj črtil rokovnjača. Groga mu je vse povedal, kako ga ljudje po nedolžnem obrekujejo in obsojajo.
Mladenič ga je povabil na obed in dal jesti tudi medvedu. Šele drugo jutro zgodaj je medvedar spet odšel. Ker mu je Ciril naročil, naj pove hčerki, da pride kmalu po njo, je obljubil, da se bo oglasil na svatovščini.
Martin Skaza je bil že leto dni oženjen. Stanoval je zunaj mesta v prijazni hišici, ki je bila last njegovega tasta.
Ko je nekega dne sedel po končani službi pred hišo, je prihrumela mimo deca. Na čelu žive procesije je korakal medvedar z medvedom.
Ko je medvedar zagledal Martina, se je že hotel obrniti, potem se je pa premislil, prijazno je stopil k biriču in mu pomolil pod nos svoj klobuk.
Pripomniti moramo, da Skazi ni bilo nikoli žal, da se je oženil. Tudi njegova ženica, Urbančkova hčerka, se ni mogla pritoževati, kajti njen možic se je kar ves izpremenil, odkar je nataknil na prst zakonski prstan. Postal je vesten zakonski mož in še skoro skop; še kozarec vina si je malokdaj privoščil. E, Skaza je bil pa tič. Vedel je, da ga vedno opazuje njegov tast, in zdaj se je bilo treba potruditi, da bi starec komu drugemu ne pripisal svoje hišice, saj je imel še starejšo hčer.
Ko je Martin zdaj zagledal medvedarja, se je spomnil starega Matije in potom Velikega Groge. Vrgel je medvedarju krajcar v klobuk in ga zamišljeno pogledal. Medvedar se je zahvalil in počasi odšel dalje. Če bi ga Skaza slišal in razumel, kaj je godrnjal, bi ga bil debelo pogledal, a Martin je mislil, da mrmra svojemu medvedu.
Groga je pa Skazo takoj spoznal. Zdaj ga je ogovoril in je bil zelo vesel, da ga niti birič ne more več spoznati. Zdaj se je čutil še bolj brezskrbnega.
Čez dva meseca se je Groga spet vračal proti Kranju. Na Šmartinskem polju so veselo streljali topiči. Bila je poroka Živčkovega Cirila in njegove Rezike. Poročil ju je njen dobrotnik stari župnik.
Ko so se drugega dne svatje razhajali, je prihitel k njim Veliki Groga s svojim medvedom.
«Zapleši ženinu in nevesti!» je ukazal Groga, ki sta ga poznala pač samo poročenca in župnik.
Medved se je zasukal. Svatje so zaploskali. Starec se ni dolgo mudil. Ko so pa odšli svatje, se je pod noč spet oglasil in spravil medveda v svisli. kjer ga je dobro nakrmil. Sam je pa odšel v hišo, kjer so ga čakali nova poročenca in Cirilova mati, ki se kar ni mogla nagledati prikupljive in prijazne neveste.
Znova so zapraznovali svatovanje sami domači, Cirilova mati je ginjena gledala krepkega Grogo, ki je sedel med poročencema in se nazadnje zjokal kakor otrok:
«Zdaj je vse dobro, zdaj sem brez skrbi, pa če me danes pokopljejo!»
Potem je segel v žep ter vzel iz njega svoj dar in dar starega medvedarja Matije:
«Vzemi, Ciril, doto! Ti si hotel samo dekle, pa imaš tudi pošteno doto. Dal jo je za mojo hčer stari medvedar Matija, ker jo je vzljubil kakor oče, saj mu je na smrtni postelji postregla, kar ji je tako bogato poplačal.»
Veseli so si nazdravili.
Zločin.
[uredi]Tiho je bilo vse okoli Rakovce. Mesec je tičal za oblaki, le včasih je trenutno pokukal na pokrajino, ki je molčala pogreznjena v sanje.
Po poti proti Rakovci jo je mahal stari kranjski barvar Kolar. Zakesnil se je v Besnici, privoščil si je malo hribovskega brinovca in zdaj jo je sekal domov. Kolar je bil bogat mož. Vsi so vedeli, da se rad baha z denarjem, ki ga je vedno nosil večje vsote pri sebi. Sicer ni bil skopuh, a denarja ni mogel pogrešati in je bil navajen nanj kakor kdo drugi na žepno uro.
Za mlinom je čepel cigan Brajdič, ki se je pritepel s Hrvaškega in se seznanil s ciganko Malko. Dekle se je svojega Joče naveličalo in pričelo ljubimkati z njim, saj je Brajdič lepo igral na gosli in sladko govoril. Na Hrvaškem so mu bila tla že prevroča, ker je po krajih, kjer je igral, izkušal motiti ženske in mu je marsikatera dala denar, ker ji je obetal zakon.
Malka je zvedela v Kranju, da je bogati barvar po opravkih v Besnici, in opozorila Brajdiča, ki je bil takoj pripravljen Kolarja napasti in ga oropati:
«Samo kožo mu malo načnem in tisto butico pretresem s kolom, ubil ga ne bom!» je sklenil cigan in čakal na barvarja.
Če bi cigan pogledal kvišku, bi bil videl drobnega pastirca Jožka, ki je bil zdaj že kakih petnajst let star. Fant je mirno čepel pod streho in čakal, kaj bo. Rad bi pregnal cigana. A kaj bo potem? Če namerava koga napasti, ga bo prav tako napadel, pa še za njim bo skočil in ga izkušal dobiti. V mlinu pa sta bila samo stari mlinar in on. Dá, dá, cigan ju lahko skuha v prežganki! Kar mirno mora tu občepeti ali pa se splaziti nazaj in iti spat. Spanje mu pa ni dišalo.
Ko je tako čepel, jo je primahal po besniški cesti stari barvar. Kakor mačka se je pognal nanj cigan in ga udaril s kolom na vso moč po glavi in naslednji trenutek že preiskal njegove žepe.
Prav tedaj je prisijal mesec in deček je dobro videl ciganov obraz.
Brajdič je preiskal Kolarju vse žepe in mu potem pogledal v obraz. Stresel se je:
«Malo preveč sem ga. Ta ne bo več trave tlačil!»
Skočil je kvišku in zbežal. Prav tedaj je pa zakričal Jožek, ki ga je vse skupaj tako pretreslo, da sam ni vedel, kaj počenja. Hitel je klicat starega mlinarja.
Medtem se je cigan vrnil. Slišal je krik in takoj si je mislil, da ga bodo zasledovali in da ga je morda kdo videl. Vstopil je v mlin in položil prazno denarnico na visoko polico, kjer je spravljal mlinar svoje reči. Preden sta prihitela gospodar in hlapec, je cigan že izginil v grmovju.
Stari mlinar je plašen pritekel gledat, kaj se je zgodilo. Zmil je barvarju rano in ga izkušal spraviti k sebi. Kolar je pa ostal negiben, mrtev.
Starec je ukazal dečku, naj se v mlin zaklene, a sam je odšel v Besnico po ljudi. Nekdo je šel v Kranj po zdravnika, ki je ugotovil, da je barvar mrtev in ubit s težkim batom, ki ga je zadel na sence.
Komisija je naslednji dan pregledala vse okoli mlina in šla tudi v mlin. Sodnik je natanko izprašal mlinarja in Jožka. Deček je povedal vse, kakor je videl.
Radovedni pisar Zajec je korakal poleg sodnika in stezal svoj dolgi vrat. Mož je bil dolg in suh kakor prekla. Obračal je svojo drobno glavo in vonjal okoli sebe. Zdajci je zagledal na polici nekaj črnega. Ker ga sodnik ni tedaj videl, ker je ogledoval nekaj drugega, je segel na polico in otipal listnico. Kakor bi bil zagrabil gada, jo je vrgel nazaj na polico in poklical sodnika:
«Kaj pa tistole na polici? Ali ni morda listnica?»
«Pokažite mu je velel sodnik.»
Pisar je prinesel s police denarnico, ki jo je barvarjev sin takoj spoznal za očetovo last.
Sodnik je rezko vprašal starega mlinarja:
«Kaj pa to? Vi, mož, kako je prišla listnica semkaj na polico? Menda jo vam ni barvar sam prinesel?»
Starec je prebledel:
«Ne vem, odkdaj je listnica tamkaj? Jaz sem nedolžen. Denarnico zdajle prvič vidim. Sami lahko sklepate, da bi jo skril bolj dobro, če bi bil morilec, ali pa bi jo treščil v gnojnico.»
«Kaj lahko sklepam, je moja reč in vam nič mar! Večkrat se največji lopovi ujamejo pri malenkostih! Z nami pojdete!»
Mlinarju so zaklecala kolena:
«Nikar te sramote, gospod!»
Sodnik je ostal neizprosen in tako je doživel pošteni starec sramoto, da je moral stopati med biriči v sodne zapore. Preden je odšel, je Jožku naročil:
«Pazi na mlin. Pusti delo, dokler se ne vrnem. Glej, da se ne pritepe kak nepridiprav, kakor je bil ta, ki me je spravil v to nesrečno preiskavo!»
Jožek je bridko zajokal.
Rakovški mlinar Tomaž Žagar je bil trdno prepričan, da bo prišel takoj domov, pa se je zmotil. Zaslišali so ga in ga spet zaprli.
Zaslišan je bil spet Jožek. Vse je povedal, kakor je videl. Sodnik je skomignil z ramama:
«Ti, deček, kaj pa, če te je gospodar naučil lagati? Odkod se je pa vzela denarnica?»
«Ne vem! Vem pa, da so mlinarjev oče nedolžni prav tako, kakor sem jaz. Nikoli se še nisem lagal in se tudi ne bom. Izpustite očeta mlinarja, ki ga je tako sram, da bo umrl. Tisti cigan se je pač vrnil po umoru, ker je čul moj krik, in vrgel denarnico na polico, samo da bi osumil našega očeta,» je modroval Jožek in sodnik ga je zamišljen odslovil.
Morilec barvarja Kolarja, cigan Brajdič, je bil mož Dondine hčere Polone. Po uboju je zapravljal denar po ljubljanski okolici. Popival je po vaških krčmah, a v mesto se ni upal, da bi ne vzbudil suma.
S seboj je imel ciganko Malko, ki se ga je držala kakor klop, ker je imel denar. Njen Joco je klel in se repenčil, a kaj se je brigala zanj, saj mu je že večkrat dala slovo in se ga oklenila le takrat, kadar ni imela drugega ljubimca. Zato je tudi korenjaškega Brajdiča navdušila, da je ubil Kolarja.
Zločinca bi morda težko razkrinkali, saj ga je pastir poznal samo po obrazu, če bi se ne pripetila v Medvodah nesreča. Brajdi in Malka sta šla čez most in ona je pijana padla v vodo. Nesreča je hotela, da je bila voda tedaj globoka. Odnesla je ciganko s seboj in ko je bila Malka že blizu kraja, je prišla pod leseno mlinsko kolo, ki jo je neusmiljeno lopnilo po glavi, da je pala še enkrat v vodo in se udarila na neko skalo. Po naključju jo je opazil neki kmet in jo rešil iz vode. Prinesel jo je v prvo hišo na bregu in odšel po pomoč.
Pri bolnici se je oglasila mrliška čuvajka, ki jo je poslal kmet, da bi ji postregla. Malka je govorila o bogastvu in o ciganih. Bledlo se ji je vedno bolj. Na zadnje je jela kričati in iztezati roke:
«Denar je bil uropan in jaz sem pila zanj vino! Ubil ga je, barvarja je ubil, dá, dá, in rekla sem mu: Ubij ga, pa bova imela dosti denarja!»
Prišel je duhoven, ki je izkušal ciganko pomiriti. Poklicali so tudi župana, ker je Malka toliko govorila o umoru.
Zavedla se je in se izpovedala. Potem je še enkrat vse povedala županu, ki je njeno izpoved zapisal pred dvema pričama.
Ciganka je živela samo dva dni, potem pa je izkrvavela. Njena rana na glavi je bila smrtna.
Žalostno so zapeli medvoški zvonovi. Pokopali so ciganko Malko, ki je pa zdaj našla svoj mir.
Medtem je Brajdi begal po Dolenjskem. Čul je, da je Malka umrla, in kar zabolelo ga je, kajti slutil je, da je razkrinkan. Cigan Joco je bil odslej njegov največji sovražnik. On je Malko res ljubil in zdaj je bil ta človek kriv, da je poginila; če bi bila ostala pri njem, bi bila še vedno živa.
Joco je odslej vedno stikal za Brajdičem. Hotel ga je ugonobiti in izročiti rokam pravice.
Nekega dne je naletel Brajdič na Grogo in se mu skril. Groga je šel s svojim medvedom proti gorenjski strani. Kar je prišla Brajdiču rešilna misel:
«Medveda mu odvedem in pričnem z njim hoditi po svetu. Nihče me ne bo več našel, saj ne bo nihče mislil, da sem jaz cigan Brajdič.»
Možak ni vedel, da mu je bil tik za petami Joco, ki je skrbno pazil nanj in samo čakal, da bi se približala kakšnemu bolj obljudenemu kraju, kjer bi ga lahko dal zgrabiti.
Groga je rad prenočeval v prirodi. Največkrat je ležal v gozdu poleg svojega medveda, ki je budno prisluškoval, če mu je gospodar ukazal.
In tako je bilo tudi tisto noč.
Tiho se je približal cigan. Ker ni imel drugega orožja, je držal v roki debelo palico, da bi rokovnjača z udarcem omamil in medveda odvedel.
Medved je imel posebno tenek sluh, ki mu je nadomeščal tudi vid. Komaj se je cigan primaknil nekoliko bliže, je že medved zarenčal, a Groga se je pognal kvišku.
Cigan je hotel pobegniti, pa je padel Joci v naročje. Mladenič ga je zgrabil. Že je bil pri njima Groga, ki je Brajdiča zvezal kakor otroka in ga položil v travo poleg sebe:
«Ti morilec si mislil menda tudi mene spraviti na drugi svet. pa ti je spodletelo. No, Joco, danes si mi naredil uslugo. Zdaj me pa slušaj! Jutri pojdi z menoj v mesto. Spremil te bom do sodišča. Tam pa ti opravi in izroči tegale malopridneža sodnikom, kajti res nevaren zločinec je in bo postal strah vseh poštenih ljudi, če bo še dolgo hodil prosto okoli!»
Zjutraj so ljudje v Novem mestu začudeno gledali, ko je prišel po trgu medvedar z medvedom, a poleg njega Joco s povezanim Brajdičem. Pri sodišču se je Groga poslovil, a Joco je odšel na sodišče, kjer je izročil Brajdiča rokam pravice.
Ko je stari mlinar izvedel, da je njegova nedolžnost popolnoma dokazana, je bil tako ginjen, da se je zjokal. Spet se je vesel vrnil v svoj stari mlin in začel delati. Zdaj se mu je kar vrnilo veselje do življenja, kakršnega ni čutil ves čas, odkar so mu ubili sina edinca. Temu človeku je bil zapor nekako zdravilo, ki je bilo sicer grenko kakor pelin, a zdravo kakor zdravje samo, saj mu je povrnilo dobro voljo.
Prav tako kakor gospodar se je razveselil njegove svobode tudi dobri pomočnik Jožek, ki sam ni vedel, kaj početi v mlinu. Ko je zagledal svojega gospodarja, je veselo zavriskal:
«Zdaj bova pa spet mlela kakor včasih. Pa še boljše volje bova, kajne oče?»
«I saj res! Preljubi pobič, zdaj šele vem, kako rad te imam. Pust sem bil in dolgočasen, a ti si se vendar navezal na mene. Le priden bodi, bo pa enkrat mlin tvoj, saj svojih ljudi itak nimam.»
In potem je bil mlinar še enkrat zaslišan, a ne več kot obdolženec, temveč samo kot priča. Tudi Jožek je moral še enkrat na sodišče.
Ko so zaslišali cigana, je dolgo časa tajil. Pa so mu prečitali, kar je izpovedala Malka na zadnjo uro, preden je umrla. Pričel si je rvati lase in kričati, da je baba lagala.
Nazadnje je Brajdič vendar spoznal, da mu vse laži ne pomagajo, pa če se še tako zvija in taji. In zdaj je vse priznal in povedal, da je slišal krik pastirja in si takoj mislil, da ga je nekdo opazoval. Še isti trenutek mu je prišla misel, da bi denarnico skril v mlinu. Res jo je v grmovju izpraznil in tedaj, ko sta se mlinar in Jožek pečala z mrtvecem, se je splazil nazaj in vrgel denarnico na polico.
Cigan Brajdič je bil obsojen na smrt na vešalih.
Tiste dni, preden so ga obsodili, se je pojavila med ljudmi stara Donda. Živahno je hodila okoli sodišča in samo povpraševala, ali je Brajdič že obsojen in kdaj bo bingljal.
Nekdo je ciganko nahrulil, da ni lepo, če stara mamka tako govori o ciganu, ki je pa njene krvi, pa ga je zavrnila:
«Že pred desetimi leti sem vedela, da bo visel. Prerokovala sem mu in zdaj se bo izpolnilo moje prerokovanje. Brajdič bo obešen.»
Ko je takoj nato nekdo sporočil, da je cigan obsojen na vešala, so hotele vse babnice, da bi jim ciganka prerokovala. Zmenila se je z njimi, da pride k njim na dom. Tedaj se je ves teden mastila po Ljubljani, pa še polno srebrnih dvojač je imela, ko je odhajala. Ljudje so bili pač vedno praznoverni, včasih še bolj, kakor so dandanes.
Cigan Brajdič pa se je lepega dne izmuznil iz ječe. V ječi, kjer je sameval, je neki jetnik pod posteljo pustil napol izkopano luknjo, ki je ječarji niso opazili. Morda je jetnika prehitela smrt ali so ga pa drugam zaprli, a luknja je ostala.
Ječar se je zelo prestrašil, ko je našel ječo prazno. Takoj je o begu obvestil sodnika. Oblastva so zločinca pričela pridno iskati.
Brajdič je ušel za enkrat človeški pravici in se je spet potepal po Gorenjskem, čeprav je vedel, da ga bodo iskali. Nadlegoval je kmete po vaseh in žugal ljudem s požigi, če mu ne dado jesti ali pa če zve, da so ga ovadili. Naš kmet se menda najbolj boji ognja in zato je vsak rajši molčal in potrpel.
Še naprej od Besnice je živel v hribih stari oglar Mihač. Mož je bil že zelo star in samo svoj človek. Njegova edina tolažba mu je bila lepa hčerka Anica.
Brajdiča je zaneslo tudi tja. Nekje je dobil gosli in zdaj je spet igral okoli po svetu in se spretno izmikal rokam pravice.
Ko je prišel k oglarjevim, ni bilo Mihača doma, pač pa je dobil njegovo neizkušeno lepo hčer. Cigan jo je vroče pogledal s svojimi ognjenimi črnimi očmi. Nič ni govoril. Dvignil je lok in pričel igrati o ljubezni in koprnenju.
Anica ga je poslušala. Deklica je kar zadrhtela, tako so jo presunili omamljivi glasovi.
Ko je nehal, se je pričal deklici prilizovati in ji pihati na dušo. Bila je v zadregi. Postregla mu je, kolikor mu je mogla, s kislim mlekom in ajdovim kruhom. On se ji je smehljal in trdil, da mu ni ne za jed ne za pijačo, temveč le za čar njenih oči, ki so ga omamile, da jih ne bo nikoli pozabil, pa če bo hodil po svetu še sto let.
Ko je odhajal, jo je vprašal, ali se sme še oglasiti.
Anica mu je vsa zardela potrdila.
Uboga deklica je odslej vedno sanjala o ciganu in njegovih goslih, iz katerih so strujili tako čudoviti glasovi, da je vsa drhtela in čutila, da se je nekaj v nji dvigalo in ji zanašalo dušo v višave.
Odslej je cigan večkrat oprezal okoli hiše. Vedno je pazil, kdaj starega oglarja ni bilo doma.
Anica se je vsa zagledala v črnega cigana. Večkrat ji je zaigral ponoči pod oknom, da jeoče rohnel in se jezil in vpil v noč, da bo vsakogar ubil, kdor se približa.
Oče ni vedel, da je to cigan Brajdič, ki je ukradel dekletu srce in ki je bil nevaren zločinec. Če bi starec to vedel, bi hčerke nikoli ne pustil same.
Čas je potekal. Patrulje so pridno stikale za ciganom, vendar ga niso našle. Biriči so prišli tudi v besniško stran. Ljudje so si pripovedovali, da so izvedeli od biričev, da je ušel Brajdič, ki se potepa tod okoli.
Ko je zvedel stari oglar, da je pobegnil iz ljubljanske ječe cigan Brajdič, ki lepo igra gosli, se mu je takoj zazdelo, da mora biti tisti, ki igra njegovi hčerki pod oknom.
Povedal je biričem in jim svetoval, naj se skrijejo pred njegovo hišico.
Starec je prišel pod večer slabe volje domov. Takoj je povedal Anici:
«Tisti cigan, ki se potika ponoči okoli naše hiše, je navaden morilec, da veš. Oblastva ga iščejo. Oženjen je. Prav on je umoril kranjskega barvarja. Povsod pripovedujejo biriči, kako lepo zna igrati na gosli in da je s tem premotil že marsikatero žensko srce.»
Anica se je prestrašila. Da je tega človeka sploh kdaj pogledala. Že tako se je preveč ponižala, ker je govorila s ciganom. A zdaj se je zagledala v njegove oči. Premotil jo je pa vabljivi glas njegovih gosli. Srečna se je čutila, da mu ni pustila, da bi se ji preveč približal, kajti vedno bi si očitala, da je padla pregloboko.
«Zvečer pride pač spet pod okno. No, prišel bo zadnjikrat! Biriči bodo stali skriti okoli hiše in ujeli ga bodo. Potem bo mir pred tem nevarnežem.»
Anici je postalo tesno okoli srca. Res je cigan ničvrednež, a ujeli ga bodo le, ker bo igral pod njenim oknom. Če bi ne igral in ne prišel, bi ga pač ne dobili.
Premišljala je, kaj naj stori. Naposled si je rekla, da ga mora opozoriti, kajti zavoljo nje ne sme biti obešen.
Sama je slonela na oknu. Upala je, da pride cigan kmalu mimo, da se prepriča, ali je oče doma, in jo obišče. Tedaj ga bo opozorila in takoj mora zbežati.
Oče je šel v mraku kuhat oglje. Zabičal je hčerki, naj ostane lepo doma in se zaklene v hišo, ker bo ciganski lov. Nji se je pa zdelo, da ne gre v gozd, temveč gre pomagat lovcem.
In res je bilo tako. Stari oglar sam je hotel pomagati ujeti nesramneža, ki se je drznil motiti mir v njegovi hiši.
Anica je tiho slonela na oknu. Nikogar ni bilo v bližini. Vse je molčalo zamaknjeno v sanje.
«Zdaj prihajajo!» si je preplašena rekla in se hotela umakniti. Tisti trenutek se je pojavila pri oknu senca.
Deklica je spoznala cigana, ki je hitel proti nji. Že je bil blizu okna.
Nagnila se je v noč in šepnila:
«Beži, birič!»
Naslednji trenutek je že zaprla okno.
Brajdič je skočil kakor jelen, prepričan, da biriči šele pridejo. Motil se je kakor tudi Anica. Neopaženo so prišli in že je nekdo zakričal nad ciganom:
«Stoj v imenu postave, sicer streljam!»
Cigan ni slušal. Pognal se je v goščavo. Tedaj mu je pribrenčala mimo ušes krogla, ki ga ni zadela. Zdajci je priletela druga krogla. Zavpil je in tekel dalje. Bil je ranjen, a menda ne preveč, saj je bežal urno naprej. Hitel je vedno globlje in globlje.
Biriči so ga nekaj časa zasledovali. Ker niso niti vedeli, ali so ga sploh ranili, so opustili zasledovanje. Nekaj časa so se posvetovali z oglarjem, ki je medtem prišel. Počasi so se nato odpravili nazaj proti Kranju.
Cigan je bežal in bežal. Čutil je, da mu pojemajo moči, a napenjal je vso svojo silo in hotel uteči, samo uteči in se rešiti. Zdaj ni bil več ne razbojnik ne morilec, zdaj je bil samo preganjanec, ki hoče ostati živ in svoboden.
Anica je medtem trepetala v svoji sobici in prosila Boga, naj reši tega izgubljenega človeka in ga privede na pravo pot. Uboga sirota pač ni mogla verjeti, da je Brajdič že zdavnaj zašel tako globoko, da se ne more več rešiti in da je propalica, ki sploh ni vreden, da še živi.
Prav tedaj, ko je bežal po hosti cigan Brajdič, je šel po stezi medvedar Groga, ki je bil namenjen k hčerki v Stražišče. Na poti je srečal biriče. Nekateri so ga že dalje časa poznali kot medvedarja. Mirno so hiteli mimo njega. Zadnji ga je za časek ustavil in ga vprašal, ali je kje videl cigana.
Groga je vprašal, kaj se je zgodilo, in zgovorni birič mu je vse povedal.
«Tako, spet je najbrže premotil mlado dekle. Čudne ste ženske, da morete verjeti takemu nepridipravu!» si je rekel in zavil globlje v gozd.
Ko je prišel medvedar na prijazno ravnico, je sklenil prenočevati na prostem. V bližini je videl oglarsko kočo. Mislil je že iti tja, pa se je premislil. Mirno se je vlegel poleg medveda in kmalu ga je objel spanec.
Groga je bil zdrav človek in zaspal je globoko. A vsaka najmanjša reč ga je takoj predramila. To je pridobil s tem, ker je vedno prenočeval na prostem.
Ko je zdaj nekaj časa mirno počival, je nenadno začul divji krik:
«Gori!»
Skočil je kvišku in videl, da res gori oglarska koča. Planil je proti nji.
Tedaj mu je nekdo prestrigel pot. Bil je stari oglar, ki ga je resno vprašal, kaj hoče.
«Gasiti bom pomagal, saj ste sami kričali, da gori, ali ne?»
«Ne, kričal je nekdo drugi, a ne, da gori, temveč kričal je, naj ga rešim. Veste, v kočo se je skril cigan Brajdič, ki smo ga danas lovili. Dobro sem jo zaklenil. Koče pač ni škoda, saj prenočujem v nji samo, kadar žgem kope. A cigana je obsodila pravica, zbežal je. Božji pravici pa ne uide. Zato naj zgori s kočo vred!»
«Za božjo voljo, ali ste blazni, moramo ga rešiti!» je ugovarjal Groga.
Koča je hitro gorela. Groga se ni hotel prepirati z oglarjem. Potegnil je medveda s seboj in ga sunil v hrbet. Žival ga je razumela in se je na vso moč vrgla na vrata, da so zaškripala in se prevrnila po tleh.
Oglar je pa divje kričal:
«Pusti hudiča, naj pogine! Šele zdaj vem, da je lazil za mojo hčerko. Mislil je, da bo odnesel pete, ker ni poznal starega oglarja, ki pozna vsako ped zemlje daleč naokoli. On je obsojen na smrt in umreti mora!»
Groga je hitel v kočo. Na tleh je našel cigana, ki je že pojemal. Pograbil ga je in odnesel ven na travo. Medvedar je skočil k studencu po vodo. Cigan se je kmalu zavedel. Odprl je oči in se bolno nasmehnil:
«Ne bom več dolgo. Preveč krvi mi je odteklo. Nisem se znal brzdati, zato sem prišel tako daleč. Danes so me pa biriči pošteno obstrelili.»
Nekaj časa je molčal in samo mirno gledal Grogo. Potem je nadaljeval:
«Poznava se, saj si me ti dal pravici v roke in prav si imel. Toda po življenju ti tedaj nisem stregel, le tvojega medveda sem ti hotel vzeti in ga uporabljati sam. Vem, ti si Veliki Groga, kajne da si?»
Rokovnjač mu je molče prikimal.
Ranjenec je nadaljeval:
«Ti pač poznaš mojo taščo, staro ciganko Dondo, in njeno hčerko Polono, ki je moja žena. Ti poznaš pota, ki jih hodimo, in boš lahko dospel do Polone, če ne danes, pa jutri.»
«In kaj naj storim?»
«Pozdravi mojo ženo in ji reci, naj mi odpusti. E, mnogo hudega sem ji prizadel. Zdaj je vse končano. Povej pa tudi njeni materi, da me edino to veseli, da se je zmotila v svojem prerokovanju. Res mi je vrv že bingljala nad glavo in mislil sem na staro Dondo, kako se bo veselila, da je ugenila. Pa me je vendarle usoda še ohranila do danes. Otresel sem se rabljeve vrvi, a zdaj moram navzlic temu umreti.»
Tedaj se je približal stari oglar. Jezno je godrnjal, ko je videl Grogo, ki se je prijazno pogovarjal s ciganom.
Cigan se mu je nasmehnil:
«Oče, veseli bodite, da me je medvedar rešil. Vse življenje bi imeli slabo vest, ker bi si mislili, da ste me vi umorili, ko ste zažgali kočo. Veste, danes so me biriči pošteno obstrelili in kmalu se bom poslovil od tega sveta. Vsega mi je žal in kesam se nad svojim izgubljenim življenjem. Ne bodite kaj jezni name. Hčer imate, ki je pravi angel božji.»
«Ti mi boš govoril o mojem otroku, ti nisi niti vreden, da bi jo omenil, da veš!» je škripal oglar z zobmi in mu žugal, da ga bo premikastil.
Cigan je nadaljeval:
«Morda je bilo to slabo, da je bila moja žena za dve leti starejša od mene. Saj si videl, kako čvrst sem še. No, tudi ona je še dokaj ohranjena. A mene je gnalo drugam. Le govori z mojo ženo, povej ji vse, kako sem preživel zadnje dneve. Ciganka je kakor jaz, a zvesta je kakor zlato. Vem, da je ljubila tvojega brata, vendar se mi ni nikoli izneverila in bila mi je zvesta družica. Povej tudi moji ženi, da je bila moja zadnja ljubezen nedolžna kakor golobica, da se te deklice niti v mislih nisem nikoli dotaknil, saj me je morda res nekoliko rada imela, a niti približati se ji nisem smel, tako boječa je bila.»
Groga je ciganu vse obljubil.
Brajdiču se je pričelo blesti. Govoril je o Ljubljani, o Malki, o vislicah, o Joci in nazadnje o lepi Anici. Šepetal ji je pesem ljubezni in se blaženo smehljal.
Ko je za trenutek utihnil, je potegnil Grogo za rokav:
«Prosil bi te, da bi šel po duhovna, pa je predaleč, do tedaj bom že pokojnik. Zdi se mi, da bi laže umrl, čeprav nisem imel nikoli vere.»
«Pokesaj se grehov in Bog ti bo milostiv!» mu je svetoval rokovnjač.
Cigan je pričel moliti. Groga ga je pokrižal. Cigan je utihnil.
Groga mu je hotel še nekaj reči v tolažbo. Nagnil se je nad njim in opazil, da je cigan že mrtev.
Drugi dan so cigana Brajdiča odnesli črni oglarji v Besnico, kjer so ga pokopali. Še preden so ga zagrebli, se je oglasila kranjska komisija, ki je ugotovila, da je bil mrtvec res cigan Brajdič, ki je utekel iz zapora. Zdaj počiva že skoro celo stoletje nekje na besniškem pokopališču. O njegovem grobu pa ni več sledu.
Razkrinkan.
[uredi]Joco je zdaj taval sam po svetu. Včasih se je pridružil ciganom, pa ga je spet zaneslo drugam. Postal je čemeren in nikogar ni maral.
Cigani so ga še vedno radi sprejemali v svoje vrste. Izkušali so ga razvedriti, pa se ni dalo. Vedno žalostnejši je postajal in bali so se, da nazadnje od žalosti ne zboli in ne umre.
Pa je prišla med cigansko tolpo s Hrvaškega mlada ciganka Jelka, ki je Joco kmalu znala razveseliti. Vzel jo je za ženo in postal boljše volje.
Ciganka Jelka je bila sestra nesrečnega Brajdiča. Ko je izvedela, kako je bilo z Grogo, si je dejala:
«Danes meni, jutri tebi! Ti si najbolj pomagal, da so dobila mojega brata oblastva v roke. Zdaj bom pa pomagala jaz tebi.»
Ko so taborili cigani nekje na Dolenjskem, je šla drzno na sodišče in rekla sodniku:
«Jaz poznam skrivnost tistega rokovnjača Groge. Dedec je še vedno živ. Če hočete, ga lahko kmalu dobite v roke.»
Sodnik jo je začudeno pogledal:
«Ali se hočeš nad njim maščevati ali se pa iz nas norčuješ. Zakaj ga vendar hočeš naznaniti? Mož je utihnil, kakor bi ne bil več med živimi. Najbrže se je že poboljšal in postal dostojen človek, če ni že umrl. No, pa povej, kaj je z njim. Če je kje v bližini, ga bom dal takoj zgraditi, kajti mnogo starih grehov ima na svoji kosmati vesti!»
«Groga je tisti medvedar, ki hodi po Kranjskem okoli s svojim medvedom. Mojega brata vam je privlekel na sodišče, a njega niste spoznali.»
Sodnik je vse zapisal in ciganko odpustil. Ko se je vrnila med svoje ljudi in je Joci povedala, kaj je storila, se je Joco zelo razburil:
«S tvojim bratom sta se poravnala na zadnjo uro. Groga živi zdaj mirno in je dokaj zadovoljen, čeprav mora tavati iz kraja v kraj. Nisi lepo storila, da si šla in ga izdala.»
Jelka je molčala. Bila je užaljena, a žal ji ni bilo, da je rokovnjača naznanila. Svojemu možu je oporekala, češ, da je pametno ukrenila, ker je s tem pridobila pred gosposko za cigane mnogo ugleda.
Joco se je smejal, da se je valjal po travi:
«V svili in zlatu lahko hodiš, dokler si ciganka, si pa ciganka in nič drugega!»
Groga je tiste dni doživel veliko nesrečo. Ko je hodil po Gorenjskem, mu je žival med potjo omagala. Komaj je spravil medveda na mehko travo. Ubogi kosmatin je še nekajkrat zahropel, zagodel in se iztegnil. Njegova pot je bila končana. Služil je zvesto dvema gospodarjema in zdaj je kar na lepem poginil.
Groga se je zjokal. Kako rad je imel svojega medveda. Kam naj se zdaj obrne, brez njega? Res ga zet in hči vedno vabita, naj ostane pri njima v Stražišču, toda kaj, če se danes ali jutri le izve, da je Groga rokovnjač Veliki Groga, ki ima z gosposko še velik kup neporavnanih računov.
Otežen in razdvojen je izkopal svojemu zvestemu tovarišu grob.
Res je bil Groga žalosten, ko je pokopal svojega medveda, a vendar ga je prav medvedova smrt rešila, da ni padel biričem v roke. Z medvedom je bil namreč namenjen v Kranj prav tedaj, ko je prišlo na sodišče tisto pisanje o njem. Zdaj pa ni hotel skozi mesto, ker ni imel več svojega kožuharja. Odšel je čez Gorenjo Savo in se samo mimogrede oglasil pri hčerki. Potem jo je mahnil na Selca, kjer je imel v neki vasici kmeta, s katerim je bil dobro znan. Temu kmetu je večkrat pomagal delati na polju. Zdaj, ko ni imel medveda, je takoj sklenil lotiti se poljskega dela.
Kmet je odšel tiste dni v Škofjo Loko na sejem. Grogo je pustil samega. Ko se je zvečer vrnil, je zaupal rokovnjaču, da ga iščejo oblastva in da že vsi ljudje vedo, da je medvedar Veliki Groga sam.
Bivši rokovnjač je svojega gospodarja debelo pogledal. Kar v glavo mu ni šlo, kako so mogla oblastva izvedeti zanj, saj ga mlajši cigani niso poznali, a starejši so bili vsi njegovi prijatelji in so znali molčati.
Zaman je ugibal. Vedel je le toliko, da je zdaj njegovega brezskrbnega življenja konec in da bo treba spet postati oprezen. Vedel je tudi, da je kmet, pri katerem je delal, sicer dober človek, a se rad zaklepeče.
Res je videl že prihodnje dni nekega človeka, ki je prišel k njegovemu gospodarju ter ga povpraševal, odkod je njegov delavec.
Kmet ga je zavrnil, da že dolgo dela pri njem in da je Gorenjec.
Neko noč ni mogel Groga spati. Kar sililo ga je nekaj, da se je oblekel. Zazdelo se mu je, da se je njegova narava pač že tako zelo navadila na nočevanje v prirodi, da je to že kar pogrešal. Počasi je šel po polju proti gozdu. Ko se je vračal, je zagledal tri oborožence, ki so bili za streljaj pred njim in so se bližali gospodarjevi hiši.
Groga se je nasmehnil in si rekel:
«Kako čudna je človeška usoda! Zdaj šele vem, kaj me je gnalo ven in zakaj nisem mogel spati. Dá, dá, moja narava sama je že slutila nevarnost, ki mi je pretila. Čudno, da so me tako hitro zavohali! No, zdaj se mi nikamor ne mudi, kajti svoboden sem še in ti ljudje pač ne bodo vedeli, kje me iskati, če me ne najdejo v hiši!»
Počasi se je bližal hiši. Ko je bil že blizu lovcev, je stopil za košato lipo, ki je rasla tamkaj in prisluhnil.
Lovci so prišli do hiše. Starejši izmed njih je stopil k vratom in krepko nanje potrkal.
Vrata so se odprla. Na pragu se je prikazal kmet, ki je biriče prijazno pozdravil. Starejši mu je odvrnil:
«Oče, dober večer! No, ali imate še tistega tiča v vaši hiši? Nocoj nam ne uide, pa če je s samim rogatim v zvezi.»
«O, seveda ga imam. Menda spi kakor ubit. Škoda mi ga bo, saj je priden delavec in nikoli bi vam ne bil povedal o njem. Pa me je sam vrag premotil, da sem zadnjič preveč pil in se izblebetal. Danes mi je zelo žal, a najbolj zato, ker sem vse izdal v pijanosti in vse pozabil, zato ga nisem nocoj opozoril. E, pustite ga vendar in bodite pametni! Ne verjemite mojim besedam, saj sem bil natrkan. Moj delavec ni rokovnjač. Pošten človek je. da malo takih!»
Biriči ga niso poslušali. Starejši je kmetu kratko ukazal:
«Pokaži nam, kje spi, in ne brigaj se za nas! Storil si svojo dolžnost, a ostalo te nič ne briga!»
Gospodar se je nekaj razhudil in hotel spet ugovarjati, pa je birič zamahnil z roko in mu zažugal, da bodo vzeli še njega, ker se zavzema za rokovnjača.
Groga se je nasmehnil, ko je čul, kako ga je izkušal njegov gospodar izvleči iz smole. Obenem je bil jezen, da se je dedec zaklepetal. No, zdaj je, kar je, saj je Groga še vedno svoboden in to je zanj dovolj.
Biriči so odšli v hišo. Eden je stopil pod ozko okno in se še pošalil:
«Tu bom počakal jaz, čeprav vem, da tu skozi ne more, saj pravijo, da je plečat dedec.»
Njegova tovariša sta že klicala rokovnjača:
«Veliki Groga, glavar rokovnjačev, v imenu postave boste prijeti! Bodite lepo pametni in zlepa se vdajte, saj vam upor nič ne pomaga!»
«Kakšen rokovnjaški glavar?» je godrnjal Groga sebi v brado in čakal, kaj bo.
V sobi je bilo vse tiho. Biriča sta se spogledala. Potem sta zahtevala od kmeta trsko. Prižgala sta jo. Eden je držal trsko, a drugi napeto puško. Ko sta stopila v čumnato, je starejši ukazal:
«Le pamet, pamet! Vdajte se in ne delajte sitnostih!»
Stopila sta bliže in oba zazijala.
Čumnata je bila prazna.
«Ušel nam je hudič,» je zakričal starejši.
«Opozorili ste ga,» se je oglasil drugi in preteče pogledal kmeta.
«Prav tako sem ga opozoril, kakor vi. Saj veste, da sem bil zadnjič pijan kakor čep, ko sem pravil o njem. Spomnil sem se na vse skupaj šele nocoj, ko ste prišli ponj. No, meni je kar všeč, da je pobegnil. Neumno bi bilo spravljati siromaka v nesrečo!»
Biriči so še nekaj časa hodili okoli hiše, se jezili nad gospodarjem, preklinjali rokovnjače in nazadnje odšli.
Groga si jih je že mislil malo privoščiti, pa se je premislil in spet odšel nazaj v hišo. Ko ga je kmet zagledal, se ga je razveselil. Rokovnjač mu ni zameril, kaj je pa hotel. Poslovil se je od kmeta, vzel izpod postelje svojo puško in že je izginil v večernem mraku.
Kje je rokovnjač.
[uredi]Kmalu po Grogovem odhodu se je raznesla po Gorenjskem novica, da Velikega Groge ni več med živimi. Res so našli ljudje nad nekim prepadom njegovo staro puško in kučmo. Nekateri so sami trdili, da so ga na svoje oči videli, kako je drčal nekaj časa v prepad, se lovil in naposled strmoglavil v kamnito korito, iz katerega je rešitev nemogoča.
Če človek umre, ga vsi hvalijo. Zdaj, ko so ga smatrali za rajnkega, so pričeli ljudje spet premlevati njegovo življenje. Vse tatvine, kar jih je zakrivil, so spravili na dan. Prej so ga izkušali narediti za razbojnika in ubijalca, zdaj so pa naenkrat spoznali, da ne vedo o njem ničesar posebno hudega. Niti za en umor ni nihče vedel. Tudi o tistih požigih, ki so jih zapisali na njegov račun, niso vedeli ničesar zanesljivega, kajti dosti drugih požigalcev je na svetu in kdo ve, ali ni kdo drugi zažigal in potem razširjal vest, da je bil požigalec rokovnjač, ki se pa ni mogel braniti.
In tako nazadnje o tistem strašnem rokovnjaču nihče ni vedel drugega, kakor da je bil premeten tat, predrzen in pogumen človek, a sicer dobričina, ki je še marsikomu pomagal, če je le mogel.
Le naš stari znanec Martin Skaza ni hotel videti rokovnjača opranega pred seboj; tisto pa ne, saj se je polovica Martinovega junaštva opirala na strašnega Velikega Grogo.
«E, kaj boste govorili, bratci! Velik razbojnik je bil, sicer bi se ne vrgel v prepad in se ubil kakor živinče,» je govoril nekega ponedeljka na živinskem trgu, kjer ga je hitro zavrnil stari rakovški mlinar, ki je prišel na sejem.
«Veste, gospod! Ne držim z njim, saj je imel svoje napake, toda pomislite, morda bi tudi vi obupali, če bi morali tavati vse življenje brez miru po svetu in bi ne imeli nobene brezskrbne minute. To mora biti nekaj strašnega. Človek se počasi postara in se rad malo spočije.»
Veliki Groga je res sklenil, da konča, a ne v resnici, temveč samo, da zmeša sled. Nekje na Gorenjskem je pustil nad prepadom svojo kučmo in puško, opozoril na to nekega kmeta in mu sam trdil, da je videl rokomavha, ki je zdrknil v prepad. Seveda je Groga žrtvoval svojo najlepšo puško.
Ljudje so novico brž pograbili in kmalu je vedela vsa dežela, da strašnega rokovnjača ni več med živimi.
Groga je ostal nekaj dni skrit pri Živčkovih. Potem se je napotil k svojemu bratu Mrhaču, kjer je sklenil ostati dotlej, da se vse skupaj poleže in pozabi.
Ko je nesrečni Brajdič umrl, je Groga najprej poiskal svojega brata Mrhača. Vedel je, da bo brat najbolje vedel, kje so cigani z Brajdičevo vdovo.
Ni se motil. Mrhača je kmalu iztaknil in mu vse povedal. Divji lovec se je takoj odpravil na pot. Želel je najprej govoriti s staro Dondo in ji sporočiti zetovo smrt.
«Pa me je vendarle varalo. No, na vešala je bil res obsojen, bingljal pa le ni,» se je jezila ciganka, ko je zagledala Mrhača. Pravila je, kako so ljubljanske ženice dobre, ker so jo tako gostile ves teden, da še 14 dni ni mogla ničesar pokusiti. Nato pa je pripomnila:
«Vendar je bila skrivnostna moč v tem človeku. Njegove gosli so bile čudovite. Škoda, da se ni znal brzdati. Zato je zašel tako daleč. Dolgo ga je sicer spremljala sreča, a norčeval se je iz nje, namesto da bi se je previdno oklenil. Zato ga je nazadnje pustila na cedilu.»
Starka je prosila Mrhača, naj poišče njeno hčer. Sama ni dobro vedela, kje je zadnji čas. Prosila ga je, naj ji naroči, da jo pričakuje na svojem domu blizu ogrske meje. Slutila pa je, da so cigani nekje v kočevskih gozdih, in mu je svetovala, naj se napoti proti Kočevju.
Mrhač je dolgo blodil okoli. V kočevskih hostah je res naposled naletel na cigansko tolpo. Med cigankami je takoj spoznal svojo nekdanjo izvoljenko. Imela je sicer že okoli 40 let, vendar še ni bila grda kakor druge ciganke. Na njenem obrazu se je še vedno poznala sled nekdanje lepote.
Divji lovec jo je pozdravil.
Polona ga je takoj spoznala. Otožno se mu je nasmehnila in mu podala roko.
Mrhač ji je povedal vse, kar se je zgodilo. Ko ji je omenil, da je bil pri Brajdičevi smrti navzočen Veliki Groga, ki je cigana spremil na njegovi zadnji poti, je vdova zaihtela. Mnogo je prestala pred svojim možem, vedela je, kaj vse je počenjal po svetu, a ljubila je njegovo umetnost. Zdaj je vedela, da ne bo nikoli več čula njegovih gosli, ki so tako tajinstveno pele, in da se bo morda šele čez leta in leta spet rodil človek, ki bo znal ujeti v skromne gosli tiste čarobne glasove.
Poslovila se je od ciganov. Mrhač jo je spremljal. Počasi sta hodila proti njenemu novemu domu.
Divji lovec ni skoro nič z njo govoril. Mož je bil nekam v zadregi. Na vse, kar ga je vprašala, ji je raztreseno odgovarjal, sicer je pa samo molčal.
Možak se je boril sam s seboj. Zdaj je v trenutku spoznal, da je tista ciganska nevesta zanj umrla. Ničesar tistega, kar je bilo na nji nekdaj, ni več mogel izslediti, le oči so ostale, črne globoke in zagonetne. Ta gozdni mož, ki je bil sicer zdrav in priroden človek, je pričel vedno bolj spoznavati, da se je motil, ker je mislil, da se bo zdaj, ko je cigan umrl, spet vse poravnalo. Spoznal je, da ne bo mogel igrati nobene vloge, kajti njegova nekdanja ljubica se mu je dozdevala le žena pokojnega Brajdiča in nič drugega. Zakon s ciganom jo je pa tako izpremenil, da se mu je zdela kar tuja. Mrhač si je priznal, da je ne pozna več. Vsak trud, da bi se spet zagledal vanjo, se mu je zdel neumnost. Zrel mož je bil in življenje je gledal od druge strani kakor nekoč, ko je bil vesel mladenič in se je zagledal v mlado cigansko krasotico. Počasi sta nadaljevala pot.
V neki skromni vasici blizu ogrske meje stoji še danes prijazna hišica z vrtom.
Ta hišica je bila last stare ciganke Donde, ki se je naveličala tavanja po svetu. Naselila se je tukaj šele tedaj, ko je zvedela, da je njena hči spet vdova in da je Brajdiča za vedno rešena. Sovražila je tega človeka, a tudi bala se ga je. Zdaj je bil mrtev.
Ko sta prispela Polona in Mrhač, je imela starka hišico že dokaj urejeno.
Nekdanji divji lovec je dobil svojo sobico, kjer se je naredil kar domačega. Ker je bilo pri hiši mnogo polja, ga je pričel obdelovati. Poloni ni nikoli omenila ljubezni, tudi ona mu ni rekla besedice. Oba sta molčala. Ona je upala, a on se je bal priznati, da so se vse njegove sanje zrušile v prah.
Pa se je oglasila stara ciganka in ju enkrat kar vprašala:
«No, kako je z vama? Kaj prav za prav mislita? Ali je mar vse umrlo, kar sta nosila v svojih srcih?»
«Vse!» je trdno odgovoril Mrhač.
«Vse!» je trudno pripomnila Polona in ga otožno pogledala.
«Ko obdelam zemljo in ko bomo vse uredili, pojdem spet nazaj na Kranjsko. Lahko bom stanoval v Rezini hišici, ki je zdaj prazna,» je mrko rekel divji lovec.
«Bodi no siten, nihče te ne goni odtod in veseli sva, da si pri nama,» ga je zavrnila stara in začudeno pogledala svojo hčerko. Ostrovidna mati je takoj spoznala, da se je hči lagala in samo potvarjala, saj je videla, da plamti v njeni duši še vedno ljubezen, ki samo čaka, upa in trpi.
Vencelj Mrhač je delal z vse večjo vnemo. Hotel je najti uteho v zemlji. Prvi je zjutraj vstajal še pred zoro, garal je ves dan brez oddiha. Zaman ga je svarila stara ciganka, naj se nikar tako ne trudi, da ima še dosti časa, saj se mu vendar nikamor ne mudi.
On pa je delal, samo delal.
In potem je pričela vedno bolj delati tudi Polona. Polagoma se je izpremenila. V otroških letih, ko se je zagledal vanjo Vencelj, je služila na kmetih in se popolnoma pokmetila. Zdaj je spet izkušala počasi odložiti ciganko. Bala se je, da ne pojde. Sicer sta cigan in kmet zelo združena z zemljo, vendar je med njima velika razlika. Kmet zemljo obdeluje v znoju svojega obraza in jo ljubosumno neguje, za kar mu je ona hvaležna, mu daje svoje sadove in ga preživlja. Tudi cigan ljubi zemljo, a on najrajši samo počiva na njenih grudih. Dobro pozna prirodo in rad se veseli v božji naravi, toda samo njen opazovalec je, lenuh je, ki želi, da bi mu zemlja sama vse ponudila in ga sama silila, naj brez dela okuša njene sadove in se veseli njene lepote.
Kmet je zemlji čebela delavka, cigan je trot, ki hoče samo krasti in uživati tisto, česar ni nikoli zaslužil, saj se ni nikoli boril in trpel v znoju svojega obraza za kosec črnega kruha.
In Polona se je borila. Čutila je, da se bori ne samo z zemljo, temveč tudi s svojim nekdanjim ljubimcem, bori se za svojo izgubljeno srečo, za svojo mladostno ljubezen, ki še vedno živi v njenem srcu.
V delu je postala Polona spet živahnejša in prikupljivejša. Oblačila se je kmetiško, izkušala je zabrisati vsako sled, da je ciganka, in se sploh trudila, da bi se izpremenila v vsej svoji zunanjosti.
Ostre oči divjega lovca so jo še vedno gledale dokaj nezaupno.
Potem je pričela zgodaj vstajati, prav kakor on.
Upala je, da bo v delu našla tolažbo, da ji bo zemlja pomagala prenašati njeno skrito bolest. Nazadnje je bila prepričana, da se bo njuno skupno delo prelilo v sad, ki ga bosta uživala, in se bo morda v njem spet predramilo novo čuvstvo.
Vencelj si ni dal pokoja. Polona ga je pridno posnemala in garala kakor on.
Zemlja je pa ležala pred njima vsa mlada in lepa. V nemem pričakovanju so se širile lehe in se odpirale brazde in sprejemale delo in znoj. Oba sta delala, samo delala.
Tako je šel dan v dan. Pa je Polona nepričakovano omahnila.
Vencelj je priskočil. Bleda in tiha je ležala pred njim. Zmočil ji je ustnice in jo plašno pogledal. Odprla je oči.
In zdaj se je divji lovec zdrznil. Zagledal je nekdanjo lepoto in nekdanji čar. V njenih očeh je zopet zasijala skrivnost mladostne ljubezni. Kdaj in kje se je rodila?
Vencelj je dvignil Polono kakor dete in jo nesel v hišo.
Stara ciganka je jokala kakor otrok. Zdaj naj izgubi svojega otroka, zdaj, ko ga je komaj našla? Kako ljubi svojo hčerko, kako trepeče za njo, a hči naj jo zapusti.
Starka se je proseče ozirala v mrkega Mrhača. V njegovih očeh je iskala rešitve.
Vencelj je molčal in zamišljeno gledal pred sebe.
Mati je prečula pri hčerki vse noči. Očitala si je, da je le ona kriva, da je Polona zbolela, kajti prepovedati bi ji morala vsako hudo delo.
Mrhač je pa hodil sam po polju in garal dalje. Včasih se je sredi dela ustavil, se ozrl po njivah in komaj slišno vprašal:
«Zemlja, ali boš res to storila? Ali nam boš tako poplačala ves trud? Ali mora res ona umreti zato, ker mi je pomagala in je hotela v delu pozabiti spomine na mladostno srečo? Ne smeš! Ne bodi okrutna!»
Medtem se je Polona borila za življenje. Pred njo so oživljale vse slike njene mladosti. Spet je bila mlada cjganka, ki jo je sprejel prijazen kmet za pastirico. Spet je postala kmečka dekla in doživljala čas, ko je srečala Venclja in se zagledala vanj.
In ko je ležaja v omedlevici in sanjala o svoji nežni mladosti, je kakor zamaknjena polglasno poklicala njega, ki ga je še vedno ljubila:
«Vencelj, Vencelj!»
Tedaj je priletela mati iz koče. Položila je dlani na usta in poklicala Mrhača.
Pritekel je ves preplašen in znojen, prepričan, da se bliža Poloni zadnja ura.
«Tebe kliče!» je dahnilo iz starke.
Vencelj je bil v zadregi. Sklonil je glavo. Ko je zagledal Polono, je čutil, da se trga v njem. Spoznal je, da spet vstaja njegova mladost, da se spet poraja pred njim vsa mila in lepa.
Polona se je zavedla, smehljala se je skozi solze in mati je vedela, da je hčerka rešena in da ji ne bo umrla. Neslišno je odšla iz sobe in pustila bolnico in Venclja, da bi se lahko sama pomenila.
«Bil sem prepričan, da sva že prestara, vsaj jaz o sebi sem tako mislil. Zdaj pa vidim, da se ne bova mogla kar tako ločiti,» je zajecljal Vencelj.
«Nisva stara. Ljubezen ne vpraša ne za leta ne za stan. Ljubezen pride in zavlada in dahne plamen v človeško srce,» je odgovorila Polona in ga ljubeče pogledala.
Vencelj sam ni vedel, kdaj se je nad njo nagnil in jo poljubil.
Ko se je znašel zunaj, ga je sprejela stara ciganka, mu stiskala roko in vsa ginjena šepetala:
«Saj si naš! Vse bo vajino. Hišico bom takoj prepisala na tebe. Samo tu ostani, kaj naj počne sirota brez tebe! Kako naj shajava brez tvojega dela?»
Nasmehnil se ji je. Pogledal je pod obzorje. V daljavi je že klilo brstje iz zemlje, ki jo je obdelal sam. Zazdelo se mu je, da je tudi od tam čul odmev glasov, ki so slično zveneli kakor cigankine besede:
«Ostani! Ostani! Kako bom sirota zemlja uspevala brez tebe? Ali naj se bore z menoj te šibke ženske roke? Kako naj me prisilijo, da jim dajem sad? Ostani! Ostani!»
Mrhač ni ničesar odgovoril. Prikimal je stari ciganki, se prijazno nasmehnil in odhitel hitro spet nazaj na polje. Zazdelo mu je, da je to polje obdeloval že leta in leta in da brez njega sploh ne bo mogel živeti. V duši si je priznal, da bo zdaj to zemljo še bolj ljubil, kajti vedel je, da postane kmalu njegova.
Donda je pa vedela, da bo Vencelj ostal. Dobro je vedela tudi, da ne bo nikoli zanemarjal te grude, kajti izročila mu jo bo, in da bo pazil nanjo in jo obdeloval, skrbel zanjo in se je oklenil z vsem svojim srcem.
Tisti večer je bil v skromni hišici tako lep, kakor bi zvezde prisijale skozi nizka okenca in užgala v srcih skromnih prebivalcev nove nade v življenje. Polona je spala mirno kakor že zdavnaj ne in njena mati je čutila, da bo hčerka kmalu zdrava.
«Pozdravljen brat! Kake ti kaj gre?»
Vencelj je obstal sredi dela na polju. Zagledal se je v širokoplečega prišleca. Spoznal je svojega starejšega brata Grogo. Obraz se mu je raztegnil v vesel smeh; ponudil mu je roko in ga veselo pozdravil:
«Pozdravljen tudi ti! Kaj je tebe enkrat prinelo sem, kaj? No, vabil sem te in vabil, pa si se vedno izmikal. Nazadnje sem bil prepričan, da ne prideš nikoli k nam. Samo da si prišel! Ker si dospel tako nepričakovano, sem le zato še toliko bolj vesel!»
Brata sta si pričela pripovedovati svoje skrbi in težave. Groga je takoj zaupal Venclju, kako je z njim. Povedal mu je, da je vse ljudi potegnil za nos, kajti vsakdo je danes prepričan, da ga ni več med živimi. Naposled mu je omenil, da bi ne bilo napačno, če bi ostal nekaj časa pri njem, saj bi mu rad pomagal pri delu.
Vencelj je samo prijazno kimal. Ko je prišel do besede, je hitel:
«Le tu ostani, le tu ostani, dokler te bo sploh veselilo! Vem, da rad delaš, silil te pa ne bom k delu. Boš videl, kako prijazno je pri nas. Ko se bo vse pozabilo, se boš pa lahko brez skrbi vrnil k hčeri. Vem, da ti je nerodno, ker zdaj še tebe vprašujejo ljudje, ali veš, da je rokovnjač Groga padel v brezno in se ubil. Kmalu bodo pa vse pozabili. Saj veš, kaj so ljudje.»
Stara ciganka in Polona sta se zelo razveselili Velikega Groge. Polona je že okrevala. Trdila je, da je popolnoma zdrava, a mati ji ni hotela verjeti in je ni pustila delati.
Ko je bila Donda z rokovnjačem sama, mu je rekla:
«Zdaj te ne pustimo odtod preden ne bo poroke! Na poroki moraš biti za pričo, pa če se svet podere!»
In Groga je obljubil, da bo ostal.
Za časa naše povesti so se tudi na Hrvaškem pojavljali večkrat razbojniki, ki so vlamljali v hiše, ropali in pobijali mirne in poštene ljudi.
Veliki Groga ni vedel, da stoji hiša, v katero je prišel, dokaj blizu nekega roparskega taborišča. Tudi Venclju in cigankam se o tem niti sanjalo ni.
Stara Donda je pa imela dober voh in še vedno bistre oči. Nekega dne je prišla povedat, da je naletela na cigana Joca, ki se je s svojo ženo pridružil hrvaški roparski tolpi nekje v okolici.
Ko je Groga o tem izvedel, so je zresnil. O razbojnikih je že mnogo čul in zdaj ga je zaskrbelo:
«Čul sem, da so ti ljudje zelo nevarni in da so že marsikoga ubili. Kako je Joco spet padel med nje? Ta fant ima pa nesrečo pri ženskah. Vedno dobi kako tako, ki ga spravlja v propast. Ti, stara, le še oprezaj za razbojniki! Lahko bi se zgodilo, da bi še nas napadli. Zato jih morava midva pregnati. Ali hočeš, Vencelj?»
Brat je bil takoj pripravljen.
Stara ciganka je pa še dalje poizvedovala za roparji.
Zemlja je privabila tudi Grogo, da jo je pričel pridno obdelovati. Bil je že vajen poljskega dela in vedro ga je veselilo brskati po zemlji. Zdaj, ko se je čutil svobodnega, je še bolj veselo obdeloval njive. Z bratom sta kar tekmovala, kdo bo več naredil.
Nekega dne je prišla Donda iz bližnjega mesta. Povedala je, da bodo biriči lovili razbojnike, ki se skrivajo nekje v bližini. Roparji so zelo predrzni in so odpeljali nekega sodnika, ki jih je že večkrat kaznoval zavoljo tatvine in jim zažugal, da jih bo pobesil, če se ne poboljšajo. Sodnik je bil menda zelo dober človek in jih je vedno preveč milo sodil. Ljudje so sedaj šepetali, da bodo roparji sodnika obesili, kakor hitro bodo čutili, da so v nevarnosti in da jih biriči love.
Groga in Vencelj sta se spogledala. Pripravila sta konja in poiskala svoji puški. Mirno sta poslušala ciganko, ki je dobro poznala vso okolico, kakor bi bila tod doma. Vse sta jo natanko izprašala in poizvedovala za vsako malenkost. Povedala jima je, kar je vedela. Bila sta zadovoljna. Ko se je jelo mračiti, sta izginila v gozdu, a ženskama sta naročila, da morata vrata dobro zakleniti in ne smeta nikomur odpreti.
Ciganka je poznala kraj, kjer so se skrivali razbojniki. Naša znanca sta se takoj napotila proti tisti strani. Prišla sta pravočasno. Že od daleč sta čula vpitje in kletve.
Dospela sta do neke jase in obstala za starim borovcem. Pred seboj sta zagledala roparsko tolpo šestih mož in več žensk. Med njimi sta takoj spoznala tudi Joco. Pred najstarejšim razbojnikom je stal droben majhen gospod. Takoj sta vedela, da je to rokovnjaški jetnik tisti sodnik, ki ga hočejo oblastva rešiti in rokovnjače poloviti.
«Starec, zdaj boš obsojen. Povej še enkrat, zakaj si nas preganjal in zapiral!» je vprašal z visokim glasom sivi razbojnik sodnika pred seboj.
«Predober sem bil, prenizke kazni sem vam dajal, ker sem še vedno upal, da se izpreobrnete in poboljšate. Še skoro v preiskavo sem padel zavoljo prevelike dobrote do vas. Vi ste pa ostali trdovratni razbojniki in ste nazadnje še mene ujeli. Zakaj ste me ujeli? Takoj me izpustite, sicer gorje vam!»
«To ne bo šlo tako gladko, preljubi plešec,» mu je odvrnil cigan. Neki ropar je lopnil sodnika s palico po glavi, da je kar zabobnelo.
Stari gospod je preteče dvignil pest. Razjezil se je. V njegovih očeh ni bilo strahu, nego divji srd, ko je kričal:
«Razbojniki! Le čakajte! Vsi boste pobešeni! Niti enemu ne bo prizaneseno! Zdaj ne bo poznalo sodišče več usmiljenja. Ali se ne sramujete, da tepete mene, starega poštenjaka? Vedno sem se boril za pravico. Nikoli nisem nikomur skrivil lasu, kajti poštenje mi je bilo nad vse na svetu!»
«Mi se ničesar ne bojimo,» je odvrnil cigan in se prezirljivo nasmehnil. «Vem, da pridejo danes biriči. Zato se maščujemo. Preden bodo stopili semkaj, boš ti že bingljal. Pa si pomagaj, če moreš!»
«Obesimo ga!» so zakričali tudi drugi in preteče dvigali svoje pesti.
«Ker se nisi nič zagovarjal, smatramo, da si kriv. in zato te obsodimo po naši razbojniški postavi na vislice. Tukajle boš visel in čakal biričev. Medtem bo tvoje telo že zdavnaj mrzlo in nihče te ne bo mogel več rešiti!» je dejal razbojniški glavar in namignil svojim tovarišem.
Roparji so privlekli sodnika k drevesu. Nekdo je vrgel vrv preko debele veje. Drevo je bilo komaj za trideset korakov oddaljeno od borovca, za katerim sta stala naša znanca.
«Nameri puško!» je šepnil Groga bratu in že je stopil z nastavljeno puško izza drevesa.
Nekdo se je ozrl. Roparji so hoteli dvigniti svoje puške. Ko so videli samo enega človeka, so se zarežali. Eden je prešerno zakričal:
«Kaj pa ti, prijateljček? Ali bi rad spremljal tegale starca na drugi svet? Le bliže, mu vsaj dolg čas ne bo, saj vidiš, da se pači, kakor bi češminje grizel.»
«On ne pojde nikamor!» je trdo odvrnil Groga.
«Kdo to pravi?» se je oglasil glavar.
«Veliki Groga!»
Izbočil je prsi. Še vedno je bil močan in silen. Izgubil je na spretnosti, a moč mu je ostala. In zdaj je začutil, da se še vedno pretaka v njem junaška kri. Čutil je, da se bori za pravično reč in da mora zmagati. Res je bil sovražnik biričev, a krivice ni mogel trpeti. In tu je videl pred seboj razbojnike, ki so hoteli umoriti človeka, kar mu je bilo dovolj.
Tedaj je Joco spoznal Grogo in se nasmehnil:
«Res si ti. Toda v teh hrvaških gozdovih nisi naletel na skromne cigane, ki si jim lahko ukazoval tam na Kranjskem. Mi smo ljudje drugegackova. Hodi lepo svojo pot, če ne te pretepemo, da boš piskal.»
«Vencelj, pihni mu klobuk z glave,» je glasno zavpil rokovnjač.
Naslednji hip je Joco res stal brez klobuka med roparji. Jezen je hotel dvigniti puško, a že se je oglasil Groga:
«Kdor se premakne, bo pokojnik!»
Razbojniki so zazijali, a Groga je nadaljeval:
«Dva sva, kako streljava, ste videli. Da se mi kdo ne dotakne starega gospoda, ki stoji med vami! Ukazoval bom, a vi boste slušali.»
Razbojniki so se hoteli braniti, eden je dvignil puško. «Desno roko,» je zavpil Groga, in že je padla puška v travo.
Zdaj so mirovali. Groga je ukazal:
«Joco, pojdi prvi! Zavij na levo in hitro stopaj! Ko bom naštel do deset, moraš biti že daleč proč, da te ne vidim. Opozorim te tudi, da boš takoj padel, če boš izkušal priti meni za hrbet, kajti še več pomočnikov imam skritih zadaj za drevesi, ki se bodo takoj odzvali, Če le zaslišijo najin žvižg. Vsa hosta je zastražena. Če pojdete pot, ki jo posamezniku pokažem, boste rešeni, sicer vsi poginete!»
Joco je že zbežal. Glavarja je poslal Groga na desno stran, tretjega in četrtega roparja naravnost, a petega spet za Joco. Joco in njegovega petega tovariša so ujeli biriči, ki so prihajali od druge strani, tudi ženske in zadnji ropar so padli biričem v roke.
Stari sodnik je ves srečen stiskal rokovnjaču roko in se mu zahvaljeval. Potem ga je vprašal, naj mu pove, ali ima kako željo, kajti izpolnil mu jo bo, če le mogoče.
«Če bi se dalo kaj narediti za mojo prostost, bi vam bil zelo hvaležen,» je odvrnil rokovnjač, ko so skupaj odhajali proti Dondini koči.
Sodnik je ostal dolgo časa z Grogo sam. Mnogo je pisal in nazadnje ukazal rokovnjaču, naj se oglasi čez mesec dni pri njem na sodišču.
Groga ga je postrani pogledal. Njegovo upanje je splavalo po vodi. V trenutku je izgubil vse zaupanje v starega sodnika. Prepričan Je bil, da mu gospod ne verjame, da je nedolžen na vseh ubojih in da ga hoče samo na lepem dobiti v svojo past.
Sodnika je pospremil Mrhač v mesto. Starec ga je na svojem domu pogostil.
Ko je Vencelj odhajal, je sodniku omenil, da predobro pozna svojega brata in da Groga ne bo nikoli prišel na sodišče, kajti zdaj je že prepričan, da ga sodnik hoče ujeti, saj je že toliko razočaranja izkusil, da je skrajno nezaupen do vseh ljudi.
Starček se je nasmehnil:
«Na to niti mislil nisem. Torej bom poslal sporočilo, pa ti pridi, kadar ti bom pisal. Sicer se pa lahko oglasiš pri meni čez mesec dni; do tedaj bom morda že kaj zvedel. Pa še enkrat brata pozdravi! Brez vajine pomoči bi bil zdajle že mrtev.»
Počasi so tekli tisti dnevi. Vencelj je vedno zagotavljal Grogi, da bo oproščen, da naj še malo potrpi, pa bo konec njegovega tavanja po svetu.
Rokovnjač mu pa ni hotel verjeti. Kar jezil se je:
«Žal mi je, da sem sodniku povedal. Za mrtvega so me smatrali in zdaj bi morda res vsaj nekaj časa brezskrbno živel. Pa sem šel streljat takega kozla in sem sodnika sam opozoril na svoje grehe. Človek se stara, pa je vedno bolj neumen!»
Nestrpno so vsi pričakovali, kaj bo.
Stari sodnik je pisal svojemu prijatelju v ministrstvo in ga prosil, naj se zavzame za nekdanjega rokovnjača Velikega Grogo, ki je bil sicer tat, a razbojnik nikoli. Pisal mu je, kako pogumno ga je rešil, da ga niso roparji obesili. Priložil je prijatelju tudi prošnjo za cesarja, da bi Grogo pomilostil.
Za dokaz se je skliceval na priče, ki so Velikega Grogo poznale in so vedele tudi, kdo je zakrivil uboje, ki so jih ljudje naprtili rokovnjaču. Glavna priča je bila pa stara Donda, ki je poznala vse rokovnjaške grehe in vedela vse, kar je kdo zakrivil, saj so si bili cigani in rokovnjači dolgo časa dobri.
Več kakor mesec dni ni bilo z Dunaja odgovora.
Stari sodnik je sam pričel obupavati.
Neki dan je pa dobil zapečateno pismo in odgovor. Pisal mu je prijatelj in priložil rešeno prošnjo. Cesar je sam Velikega Grogo pomilostil in mu dovolil, da se lahko naseli, kjer se hoče.
Ko se je naslednji dan oglasil pri sodniku Mrhač, je bil starček ves vesel in živahen:
«Vedel sem, da me moj stari prijatelj ne bo pustil na cedilu, vendar pa me je skrbelo. S takimi prošnjami je včasih velik križ! No, zdaj je pa vse dobro! Groga je pomiloščen. Zdaj bo menda prišel, da mu osebno izročim njegovo pomilostitev in mu čestitam.»
In Groga je res prišel. Iskreno se je zahvalil staremu gospodu, ki se je zanj zavzel, a starček je samo zamahnil z roko:
«Jaz sem naredil le nekaj čačk, a vi ste se izpostavili zame kroglam roparjev.»
Zdaj se je pa Groga nasmehnil in zamahnil z roko:
«Vi ste pisali daleč in ste morali mnogo premisliti, preden ste sestavili prošnjo za mene, jaz sem pa stopil tja pred tiste razbojnike in če bi tudi priletela kaka osa iz kakšno puške, bi me ne zadela, kajti vsak gib sem videl.»
Tiste dni, ko je bil Groga oproščen, je zavladalo pravo veselje v Dondini hiši, kajti njegov brat Vencelj Mrhač se je poročil s ciganko Polono, svojo mlado ljubeznijo. Za doto mu je nevesta prinesla izročilno pogodbo, s katero je postal gospodar Dondine hiše in vsega posestva.
Groga je bil poročna priča. Ponosno vzravnan kakor kak tridesetletnik je stopil z ženinom in nevesto k oltarju. ljudje so kar zijali, ko so ga gledali. Takoj se je namreč razneslo, kdo je ta človek, in v ljudskih očeh je zrasel v pravljičnega junaka, ki je rešil starega sodnika iz srede divjih razbojnikov, ki so streljali nanj, a ga niso mogli zadeti, ker ima posebno čarovniško moč. Ko so gledalci videli njegov prijazni obriti obraz in smehljajoče se oči, kar niso mogli verjeti, da bi bil ta mož tako pogumen. Ko so svatje odhajali iz cerkve in je bli Groga zadnji, se je postavil predenj neki krojaček, ga pogledal pod nos in vprašal:
«Ali si res ti ali nisi?»
Veliki Groga se je nasmehnil:
«Da, da, jaz sem, če hočeš vedeti!»
Prijel je krojačka za ovratnik, ga prestavil z eno roko kakor otroka in šel mirno dalje.
Ljudje so se veselo smejali.
Groga se je vrnil nazaj na Gorenjsko. Naselil se je pri svoji hčerki, ki ga je bila zelo vesela. Tudi tu je pričel kmetovati. Pridno je delal do zadnjega dne. Vedno je ostal čvrst in zdrav. Umrl je, ko je štel že nad devetdeset let. Njegova smrt je bila zelo lahka. Kar zaspal je in ni ga bilo več.
Njegov brat Vencelj in žena Polona sta bila srečna in zadovoljna v svoji hišici. Tudi stara Donda je dočakala visoko starost.
Grogova hči Rezika in njen mož sta živela v srečnem zakonu in imela več otrok.
Z Velikim Grogo je umrl zadnji rokovnjač. Še se je včasih pojavil kak potepuh, ki je trdil, da je rokovnjač, a ljudje so se mu smejali in ga zapodili. Gospodinje niso imele več strahu pred rokovnjači in ž njimi so samo strašile še neposlušno deco.
«Otroci, pridni bodite, sicer pride rokovnjač!»
Časi so se izpremenili. Le v ljudskem izročilu kroži še vedno govorica o zadnjem rokovnjaču Velikem Grogi, ki je bil dober človek in zelo močan in čudovito usmiljenega srca do vseh siromakov in sploh do bednih ljudi.
Konec.