Zadnji rokovnjač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Gustav Strniša: 1

Zadnji rokovnjač

i.

Preganjan.

Mirno šumi Sava in vali zelene valove mimo ponosnega mesteca Kranja, ki stoji na sivi skali. Cerkev svetega Kancijana dviga visoko svoj vitki zvonik, da vstaja iznad hiš njegovo zlato jabolko in žari v prvi zori in pozdravlja s snegom pokrite planine, ki se svetijo v daljavi.

Sivi mežnar Tilen, ki je že nad petdeset let cerkovnik župne cerkve, pozvanja s srednjim zvonom in vabi k zornicam. Ko neha zvoniti, leze počasi v slepe line, da se razgleda po svoji ljubljeni gorenjski deželici. Odtod se pač vidi daleč na okoli in Tilen ima bister pogled, čeprav so njegove oči že stare. Kadar gleda iz zvonika čez kranjska polja in hoste, se spomni vedno nekdanjih časov, ko je bil francoski vojak in je pomagal tod okoli loviti rokovnjače. Najrajši se spominja zadnjega rokomavha Velikega Groge, o katerem je čul že mnogo slabega in zlaganega, saj ga je sam osebno poznal in blizu skupaj sta bila doma tam doli za Savo. V otroških letih se je njegov brat Drejče še z njim večkrat skupaj igral in plesal z njim po Drulovskih pečeh in iskal planike. Siromak je padel s strme čeri in našel v Savi svoj grob.

Tilen stoji pri linah in se zagleda v daljavo. V savskem grmovju zagleda jezdeca, ki se peha

proti Rakovici. To se zazdi mežnarju takoj čudno, saj je vendar za ped više pot, ki je dokaj uglajena.

Cerkovnik opazuje jezdeca in se nasmehne. Ta pač mora biti rokovnjač Veliki Groga, ki vedno tava okoli preganjan kakor zver, čeprav ni slab človek, saj je že marsikomu pomagal. V prepiru se je vedno zavzemal za šibkejšega, slabotne je ščitil in pomagal siromakom, kjerkoli je Ie mogel.

Res je bil jezdec rokovnjač Groga, tisti čudni mož, ki se je včasih kar igral z življenjem, se sam nastavljal biričeni in se iz njih norčeval, kajti pogumeu je bil kakor malokdo.

Zdaj je Groga bežal pred svojimi preganjalci. Videl je namreč več oboroženih biričev, ki so se postavili v polkrog, medtem ko sta ga dva zasledovala. Bedaki so menili, da bo kar pritekel med ogenj. Pa jo je odpetal kakor vedno.

Blizu podnožja Joštarskega hriba je skočil raz konja in ga potegnil globlje v grmovje in ostro zažvižgal. Takoj je prilezel izza stare smreke deček, ki se je režeč približal:

cčakal sem vas!*

«Si že priden, Jožek! Kadar prihodnjič pridem, te bom obdaril.*

<0, saj ni treba, saj ste tako preveč dobri. Pa naš mlinarjev oča vas tako obrajiajob je hitel pastir rakovškega mlina, ki je bil kakih deset minut dalje ob Savi.

Pobič je skoči! na konja in že sta izginila proti mlinu, kjer je konjič kmalu stal pri polnih jaslih.

Veliki Groga je zavil na levo proti hribu. Kmalu se je ustavil pri nizki prijazni hišici. Njegova visoka, mogočna postava se je nekoliko sldjučila, tiho je obšel hišo. Ko je spoznal, da ni nič nevarnega, je trikrat lahno potrkal na okno.

Oknica se je odprla. Mlada, lepa deklica je pogledala venkaj. Ko je opazila prihajača, mu je prijazno pokuaala in že naslednji trenutek je zaškripal zapah v vratih. «Reza!*

Deklica je objela svojega rokovnjaškega očeta in ga žalostno pogledala:

cAH so vam že spet na sledu ?» cDa, spet. Takoj moram naprej, kajti veni, da bodo prišli tudi semkaj njuhat. Vrag naj jih vzame!*

cZakaj ne odnehate? Vaši tovariši so mnogi pobiti, drugi so umrli po ječah. Brez vsake pomoči ste, nihče se vam ne upa več pridružiti. Pustite svoj žalostni poklic b

Groga, ki je kakega pol metra višji kakor njegova hči, lepih modrih oči, a v obraz gladek kakor otrok, se poredno zasmeje: «Ne gre, ne gre!* «Mora iti!* odvrne hči rezko. «Ne morem! Moj oče ja bil pni rokovnjač In jaz sem zadnji. Vsa rokovnjaška zgodovina je med nama. Ljudje ne bodo nikoli pozabili mrkega Mih p, ki je kradel po Gorenjskem in nagajal kmetom in gosposki, ki se je pretepal s Francozi in je bil velik junak. Le smejal se ni nikoli. Da, da, moj oče ostane v pravljici, še pisali bodo o

KOPRIVNIK PRI KOČEVJU. Tukajšnja sokolska četa je priredila 27. avgusta dobro uspeli telovadni nastop. Četa se vsem bratom, gostom in ostalim, ki so nas posetili v tako velikem številu, najiskreneje zahvaljuje. Posebno hvaležnost izražamo bratom iz Črnomlja, ki so se na klic njihovega požrtvovalnega staroste brata Vrankoviča v tako častnem številu udeležili našega nastopa. Enaka zahvala matičnemu društvu v Kočevju, posebno starosti bratu Lovšinu in sreskemu načelniku bratu Platzerju, ki sta organizirala tako sijajno udeležbo. Tudi bratom telovadcem na orodju zahvala. Iskreno hvaležnost izrekamo nadalje črnomeljski mestni godbi in njenemu kapelniku bratu Martelancu za celodnevno brezplačno igranje. Sokolska četa v Koprivniku. ' KOSTRIVNICA PRI ROGAŠKI SLATINI. Mlado gasilno društvo je imelo 8. t. m. svojo prvo veselico, ki je vrgla nekaj nad 2800 Din čistega dohodka. Uspeh bi bil še večji, če bi priskočila na pomoč sosedna društva. Naloga gasilnega društva pač ni čisto krajevnega pomena in mlada organizacija je še prav posebno potrebna moralne opore. Prireditev je potekla na preprosto urejenem, a okusno okrašenem vrtu g. Bratuše v najlepši skladnosti. Mladini gasilcem, njihovemu načelniku g. Butu in poveljniku g. Kupniku želimo če več takih uspehov.

/ MAJŠPERG. V nedeljo 17. t. m. se je vršil v gostilniških prostorih g. Svaršnika shod krajevne organizacije JNS pod predsedstvom gosp. Karla Vrečka. Navzočnih je bilo nad 200 ljudi. Na shodu je poročal narodni poslanec g. Lovro Petovar o gospodarskem in političnem položaju in občinskih vlitvah. Zborovalci so s pritrjevanjem sledili izvajanjem gosp. poslanca. Njemu in banovinskim svetnikom ptujskega sreza se je zahvalil predsednik krajevne organizacije JNS za zasluge, ki so »i jih pridobil za tukajšnjo razširjeno občino. Zborovalci so izrekli g. narodnemu poslancu popolno zaupanje. Dalje je poročal banovinski svetnik in predsednik sreske organizacije JNS g. doktor Matej Senčar o delovanju banovinskega sveta. Tudi njegovemu govoru je sledile odobravanje.

' SV. KRIŽ NAD MARIBOROM. Preteklo nedeljo je sklicala krajevna organizacija JNS občinske volilce na javni shod v Verdonikovo gostilno. Od-

njem. Res sva bila nepoštena, a razbojnika nisva bila. Šele drugi njegovi tovariši so zašli predaleč in so postali roparji. Vendar leži ves rokovnjaški greh na najinih ramah, kajti on je bil prvi, bil je začetnik tega rokovnjaškega zla in je ustanovil rokovnjaško družino. Jaz sem zadnji. Ze zdavnaj sem želel nehati, pa ne morem, čeprav bi hotel, saj me slede povsod cesarski biriči pa tudi kri moje ciganske matere mi ne da miru in me žene po svetu. Srečen sem, da si ti dobra in poštena. Prav taka si kakor tvoja pokojna mati, s katero sem preživel nekaj lepih dni. Zal da so prehitro minili. Neki sosed me je prepoznal in ker mu nisem pustil gospodariti po moji zemlji, me je naznanil gosposki. Lepo je bilo tam za Kamnikom, a vse je moralo miniti. Ti boš pa še srečna. Tisti Zivčkov iz Stražišča te rad vidi. Pošten fant je, bogat in dober. Lahko boš zadovoljna in še pozabila boš svojega nesrečnega starega očeta.» ■rNikar tako ne govoriteb <No, tudi ti ne boš prazna. Tale hišica je že nekaj vredna. Tudi mošnjo srebrnih tolarjev ti bom pridal, več pa nimam!>

<Če me bo hotel za ženo, me bo vzel brez vsega in ne bo gledal na denar. Tudi ne maram tistega denarja za doto, kajti... Ne bodite hudi! Saj veste, da mi je hudo, toda, ukraden je... Sicer vam pa ne maram ničesar očitati. Le prosim vas, preseliva se kam, kjer vas nihče ne pozna! Kupiva si nekaj sveta in lahko bova živela!»

Zvali so se v tako obilnem številu, da so napolnili vse gostilniške prostore. Shod je otvoril in vodil predsednik krajevne organizacije JNS g. Jožko Hlade. Kratko in jedrnato je obrazložil najvažnejše določbe novega občinskega zakona in pomen združitve občin. Nato je poročal o vzajemnem delu in vztrajnem naporu za dosego samostojnosti in neokrnjenosti križanske občine. Izrekel je zahvalo vsem činiteljem, ki so pripomogli do zmage. Zlasti se je spomnil narodnega poslanca g. Veko-slava Spindlerja, ki se je kot zastopnik tujega sreza z vso odločnostjo zavzel za njih težnje, profesorja g. Baša, poznavalca in iskrenega prijatelja kobanskih planin, kluba SPD «Meje» in Pohorca g. Ivana Robnika. Tozadevna zahvalna pisma je prečital občanom delegat tajništva sreske organizacije JNS za srez Maribor, levi breg, g. Edo Ver-donik. Ko so se polegli vzkliki navdušenja kot znaki globoke hvaležnosti, je g. predsednik podelil besedo nekdanjemu dolgoletnemu križan-skemu učitelju g. Ivanu Robniku, ki je v svojem predavanju govoril o pomenu občine in njenih nalogah. Po dvournem trajanju je predsednik gospod Jožko Hlade zaključil sijajno uspeli shod.


Groga ji odkima. V njenem očesu zagleda solzo in to ga zbega. Saj ne ljubi nikogar tako kakor svojega otroka. Prične jo tolažiti:

<Bodi no, bodi! Kam naj greva? Kaj pa potem s tvojo ljubeznijo? Ali misliš, da bom pustil, da bi se žrtvovala zato, da bi še nekaj let uživale ugodje moje stare kosti? Pusti me še nekaj časa pri mojem rokodelstvu. Potem pridem in slušal te bom kakor otrok mater! Toda daleč ne pojdeva, zavoljo tvojega fanta ne! V bližini bo pa bolj tegoba, saj veš, da me pozna vsa Kranjska kakor slab denar. V tujini bi sploh ne mogel vzdržati, kajti te kraje ljubim kakor svoj vid«

Pred Rezikino hišo je ležalo polno suhih vej, kakor bi bile po naključju tja nametane, a položil jih je Groga, preden je vstopil. Zdaj so pričele veje pokati, kmalu so se začuli pred hišo koraki.

Rokovnjač je izginil v sosednjo kamro, kjer je odprl staro skrinjo in skočil vanjo. Dno skrinje se je udrlo in Groga je izginil v globok jarek pod njo. Dno, ki je viselo nad njim, je spet pritrdil s kljukico nazaj.

Nekaj časa je čakal v globoki grapi. Potem je odšel po ozkem rovu in že je stal na majhni ravnici kakih dvajset korakov od hiše. Šel je še nekoliko dalje, kjer je raslo grmovje. Vlegel se je pod košato vrbo in pričel premišljati.

V hišo je tedaj stopil visok vitek mladenič z napeto puško v roki. Ko je zagledal pri mizi dekle, ki je mirno čakalo in strmelo vanj, se ji je prijazno nasmehnil: