Zadnji redovnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnji redovnik
Izdano: Primorski list 5. maj 1893 (1/6), 66—68
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na Francoskem stala je v minulem stoletji znamenita opatija imenovana Saint Aubin. Ko je po širni Franciji divjala grozovita revolucija, živeli so ti redovniki mirno, vdani v voljo božjo. Ljudstva se niso bali in kako tudi, saj z dobrotami znali so si pridobiti srca vseh. Molili so goreče, da bi Vsevišnji spametoval domače sovražnike mile domovine.

Dolgo živeli so mirno v svojem zatišji, a slednjič izvohali so tudi nje sovražniki domovine in svete vere. V mrzli zimski noči prihruje divja jakobinska druhal pred neoboroženi samostan, vlomi vrata in pridrvi v sveto tišino. Divji, roparski glasovi izbude redovnike iz mirnega spanja. Niso se mogli še obleči, še manj misliti na beg, ko morilci uže odpirajo celice in dvorane. Nikdo se jim ni vstavljal, vse so poklali. Le eden, najmlajši redovnik vbežal je bridki usodi svojih sobratov.

Na dolgem hodniku je prebival v zadnji celici, in predno so morilci prišli do njega, posrečilo se mu je skočiti skozi okno v samostanski vrt. A komaj je bil na vrtu, vže se je kesal, ker rad bi bil tudi on umrl s svojimi sobrati za vero in pravico. Zato poklekne mirno na sneženo zemljo in pričakuje v molitvi, kedaj ga bodo morilci zapazili in vsmrtili. Dolgo ne bode treba čakati, si je mislil.

V samostanu pa so dokončali grozovitneži svoje delo, zadnji smrtni vzdih je utihnil. Iz vrta videl je ostali redovnik, kako je druhal letala po celicah in ropala. Sedaj se je posvetila luč goreče baklje iz tega, sedaj iz onega okna in razsvitljevala širni vrt.

»Sedaj bodo prišli« – misli mladi – osamelec sv. Marija prosi za-me sedaj ob smrtni uri!«

Tudi njegova celica se razsvitli in on vidi kako se dva krvoločneža prepirata za srebrno uro, katero je bil pustil na mizi. Pogledala sta tudi skozi okno, in on je dobro zapazil na obrazu enega veliko prasko zarasle rane. Dve uri sti strašni in dolgi, ako jih človek preživi, da ne ve, ako mu prihodnja minuta ne prinese smrti. Naš menih čul je iz zvonika biti polnoči, 1. in 2. popolnočno uro a rogovileži še ne odidejo. Slednjič zakurijo na samostanskem dvorišči in plešejo krog ognja, kakor zver krog svoje žrtve. Zatem odidejo. Naš redovnik ostal je živ.

»Kaj res so odšli in mene živega pustili« vzdihuje menih na svojem mestu. Sedaj vstane, gre v samostan in preiskuje celico za celico Povsod grozen prizor: v lastnej krvi leže njegovi sobratje mrtvi na tleh. Ves presunjen omahava v domačo cerkev; tudi tu strah in groza: tabernakelj so hudobneži vlomili in svete posode pokradli. Najsvetejši zakrament pa so razmetali,po stopnnicah in tlaku. Jokajoč poklekuje mladi samotar in pobere svete hostije. Ves čas pa moli in prosi Boga, tako goreče prosi, da so vzdihovali dobri ljudje! Radi so mu prepustili malo sobico v stanovanje in v temnih nočeh so mu pomagali, da je svoje mrtve brate pokopal na samostanskem grobišču.

Pred dnevom zapusti samostan in opustošeno cerkev. V bližini poznal je družino pobožnega drvarja. Tja hiti in pove vse grozovitosti. Zapuščen redovnik je bival pri drvarjevi družini, dokler je razsajala revolucija. Ko pa je Napoleon Bonaparte zopet vredil vsaj nekoliko življenje razuzdanih Francozov, vrnil se je zopet v samostan, da bi zaslepljencem odpustil božji rop in jih zopet pripeljal na pot pravega življenja.

O kako živel je strogo po pravilih svojega reda, kot dedič svojih bratov. Leta so od istega časa minula. Tu prideta viharnega večera popotnika trkat na samostanska vrata. Pater hiti, da jim odpre. Sprejme jih radovoljno, pelje v obednico ter jim po močeh gostoljubno postreže, kakor zahteva krščanska ljubezen. Starejši bil je na videz zelo odljuden, na obrazu pa se mu je poznala praska stare rane.

Ko sta tujca sedela in večerjala, je redovnik; takoj spoznal, da starejši mu je zelo znan, od onega osodepolnega večera, drugi, mladenič kakih 20 let, bil je sin starejšega. Mladenič je slastno večerjal, a oče bil je nemiren in jedel je le posiloma. Ko sta se okrepčala in pogrela, hotel je starejši oditi.

Vihar je tulil krog oken, da je bilo človeku skoraj tesno pri srcu.

Prav prijatelsko vabi redovnik tujca, da bi prenočila v samostanskem zatišju, in mlajši je bil prav zadovoljen s ponudbo.

»Oče se ni hotel tu niti oglasiti« pristavi sin smehljaje. »Bal se je, da bi ga ne sprejeli. Moral sem ga siliti in siliti, da je potrkal na Vaša vrata.«,

»Res je« pristavi oče, »in jaz sem Vam zelo hvaležen na Vaši postrežljivosti, vendar tu ne mislim prenočiti.« Mož izgovarjal je besede prav s strahom in težko. A redovnik ni jih hotel izpustiti rekoč: »Mi imamo celic zadosti in preveč celo, izpraznili so prostore za časa revolucije«.

»Da, slišal sem dogodek«, pristavi tujec; pa mislim, da se je nevihta polegla in lehko prideva do bližnje vasi.« 

A kakor nalašč zabrlizga zunaj vihar in odmeva po dolgih samostanskih hodnikih. »Ali čujete oče?« vpraša proseče mladenič. »Kaj bo z nama, če bodeva lehkomišljeno zapustila gostoljubno hišo in šla v viharno noč, ko ne poznava ne poti, ne vasi.« 

»Res malo kasno je,« pravi starec in v svoji zadregi gleda na kazalec srebrne ure. Redovnik vzame mirno uro iz roke tujčeve in jo ogleduje, a vrne jo tudi mirno, pogleda tujca še natančneje, pa nič ne reče. Tujec je izpremenil popolnoma svoje obličje. Bled in tresoč se pije polagoma iz kozarca, ki mu ga je nalil redovnik, gotovo, da bi prikril svojo zadrego.

Redovnik vzame svečnike in spremlja tujce k počitku.

»Tu je Vaša soba, sinko, tu je prebival zadnji Saint Aubenski opat.«

»Za Vas pa imam drugo sobo,« govori skoro omedlujočernu starcu. In pelje ga po dolgem hodniku do zadnje celice, v ono celico, kjer je spal sam ono grozovito noč in kjer je skočivši raz okno si rešil življenje.

»Tu prijatelj,« pravi prijazno, »boste lahko mirno počivali, – v tej sobi se ni prelivalo krvi.«

Po teh besedah skloni se osiveli mož k nogam služabnika božjega in kliče: »Odpustite mi, odpustite mi, častitljevi oče!« 

»Iz celega srca,« odgovori ginjen zadnji redovnik, »ker odpustil Vam bo tudi Odrešenik v tabernakelju, ako ga lepo prosite in se skesano izpoveste.«

»Hočem, hočem,« vzdihuje grešnik.

»Hvala Bogu,« usklikne rodovnik blagosloveč klečečega grešnika.

Nekdanji morilec postal je goreč spokornik. V zidovju Saint Aubenske opatije vodil ga je proti nebesom do poslednjega vzdiha – zadnji redovnik.