| Izdano:
|
Ilustrirani glasnik 2/47 (1916)
|
| Viri:
|
dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Osemdeset mož je poslalo povelje naprej, da drže dotično mesto.
Za vsako ceno, se je glasil ukaz. Za varstvom
onih osemdesetih se morajo uvrstiti
zadnje vrste, se morajo formirati, morajo prevzeti
strelivo, morajo delovati v čudovitem
ustroju, ki deluje, da odloži in izsili končni
uspeh. Osemdeset mož leži pred vrsto strelskih
jarkov. Iz prstenih zagrebov prasketa
sovražni ogenj, topovi spremljajo z globokim
glasom ples in mu dajo smer. Neverjetno, kako
natančno meri sovražnik, samo hip so tu in
že prši nanje dež pogube. In vidijo kmalu,
da so odrezani od svojih, nikdo jim ne more
prinesti municije, kajti vsak dohod do njih zapira
ubojniški ogenj. Oni sami pa se ne smejo
splaziti nazaj, ker je njih dolžnost, da zaposlujejo
sovražno črto. Že beže prvi. Častnik
šteje. Še 64 mož. Komaj je doštel, ga raznese
granata. Na desni bruha zemlja, na levi se
dviga plamen. Četovodja udari s čelom ob
jarkov rob.- Se ne gane več. Podčastnik šteje.
Samo še trideset jih je. To je košnja! In solnce
sije na razorano zemljo. Solnce, kako mora
sijati na to morijo? Streljajo. To je pesem
škrjančkov v žitnem polju, to je klic prepeličin.
Streljajo besno v sovražne vrste, puške
pojo divje. Ali sovražnik odgovarja še bolj
divje. Ogenj se redči. — Dvajset, petnajst — ne,
samo pet pušk meče svoj nabas v one jarke
in ko so izmetale vse, si iščejo hrane pri padlih
tovariših, puhajo, lajajo besno. In nakrat govori
samo še ena puška. Mož vojak, poslednji
mož, vidi, da je sam med mrtvimi tovariši.
In da krvavi tudi on. Morda je brizgnila
tovariševa kri na njegovo rano? Ne, to je res
njegova lastna kri, ki curlja počasi iz rane.
Čudno, kako premišljuje to malenkost, tačas
ko hiti mrzlično streljati in basati, kakor da
misli, da bo zadržal on sam ves sovražni roj.
On kleči med padlimi tovariši, nameri puško
enkrat na levo, drugič na desno, in zavaja sovražnika
v misel, da leži pred njim cela četa.
Strel mu razbije puško in izbije iz rok, ga vrže
vznak. On vidi modrino neba, čudovito modrino.
Misel o blaženstvu miru mu preleti
dušo — ali kaj zdaj mir — dajte mi puško! In
kaj teče tako toplo in rdeče po roki? Strela!
Kaj ne prihajajo že? Dolžnost vaša! — »Sovražno
črto držite pod ognjem!« — On grabi
za puško, hoče streljati... Poleg njega tleskne
kroglja. On sliši kričanje, bližanje sovražnika.
Kako mučno — puška, sem puško! Zadržite
jih! Krčevito se skloni umirajoči, da zagrabi
puško, da ustavi pogubo — a glej! Uredili so
se tovariši v obrambi padle čete, oboroženi,
močni hite sovražnim vrstam nasproti. Izpolnil
je dolžnot. Zdaj se pa bodo! si misli še, stisne
rame in zapre oči. Preko trupel ustreljenih
osemdesetih se strnejo bojne črte.
