Zadnji jelen v Belokrajini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnji jelen v Belokrajini
Cucurbitarius
Humoreska. Spisal Cucurbitarius. Mogoče Rado Murnik?
Izdano: Slovenski narod let. 24, št. 279, 1891
Viri: dLib 279,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Cucurbitarius
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

Bilo je pred več nego 25 leti. Doktor Najbokdorče je imel tedaj veliko lovišče v najemu, tako da je skoraj sam gospodaril kot lovec. Glede na to se je časih rad šalil, rekoč: »V mojem revirju solnce ne zaide.« Umel pa je tudi lovski posel, kakor nihče.

Zaradi svoje originalnosti ter dobrodušnosti je bil tako popularna prikazen, da si Belokrajine brez njega nesi mogel misliti. Klicali so ga le po njegovem krstnem imenu — gospod Tone.

Njegov lovec je bil »stari Planinec«, katerega strelni krepelec je že marsikakemu zajcu pomagal na oni svet. Kot domorodec je poznal vsako drevo v gozdu in lahko grm pokazal, kjer tiči zajec.

Svojega gospodarja je ljubil, dasiravno je ta, zvest svoji navadi, sleharni dan usipal nanj celo ploho ne posebno prijaznih besedij; to pa je storiti moral, drugače bi ga bilo tiščalo.

Neko jutro, o priliki vsakdanjega raporta, pravi naš Tone staremu Planincu:

»Danes narediva brakado v Rosuljah.«

Planinec je že vedel, kaj je njegov gospodar vse hotel imeti — uprašati tako ni smel nikdar ničesar — in hitro je bilo vse pripravljeno.

Naš Tone je pri tej brakadi lisjaka obstrelil. Ker mu je bilo na tem, da to žival ugonobi, podal se je urno k luknji, za katero je vedel, da je tam najbolje čakati »hišnega gospodarja« ter ga, ko se vrne domov, pozdraviti s svinčenim grahom, po katerem več želodec ne boli.

Psi so lisjaka dolgo časa drvili po gozdu — potem pa je nastal mir. Lisjaka ni bilo.

Naš Tone si je mislil: »Gotovo so ga psi vjeli, da ni imel časa, svoje grešne duše rešiti« — ter je odšel po gozdu.

Za nekaj časa jamejo psi sopet goniti, prav blizu Toneta, a kakor bistro je tudi gledal, vender ni ničesar zapazil.

Radoveden gre gledat, kaj bi znalo biti, ter najde sled v blatu.

Za njim pride Planinec.

Tone ga upraša:

»Kaj so gonili psi?«

»Ne vem, odvrne ta, »znabiti je bil zajec ali lisica —«

»Druzega nič!«

»Kaj bi druzega bilo!«

»Kaj pa, ko bi bil jelen?«

»Ho, kje naj bo tukaj jelen — take živali pri nas ni.«

»Kaj pa to-le?« pokaže mu sled.

Planinec jame skakati, kakor da bi ga bil gad pičil:

»Hu, ta, ta, ta, hu, ta ta ta!!« upije na vse grlo.

»Kaj pa hočeš zdaj s pesmijo, prismoda stara — misliš mari, za njim leteti!« zagrmi Tone nad njim. »Pse na lanec, pa domov; danes je prepozno. Jutri gremo prav rano ven, pa ga dobimo. Lovcem to naznani, koj danes; še pred zoro odrinemo. Si me razumel?«

»Dobro, dobro, kakor zaukažete, g. doktor.«

Planinec je bil dobra duša in če ga je tudi časih kaka preostra beseda njegovega gospodarja zbodla — je malo zakašljal, pa je bilo vse pozabljeno.

Jelenov že tedaj ni bilo v Belokrajini. Če se je ravno kateri dal videti, je bil redka prikazen. V takem slučaju se vé, je vse, kar je imelo puško, vrelo ven, da bi ponosnega gozdnega kralja — žal — popolnoma zatrli.

Gospod doktor je dobil lovcev dovolj, tudi mej tistimi zaspanci, ki se jutranje zore boje in rajši v mehkih blazinah prespavajo najlepši čas, nego da bi uživali prekrasno naravo in s tem krepili svoje premehke živce.

Gospod Tone je bil jako točen; to je pa tudi zahteval od drugih; vender je imel jedenkrat smolo in je zaspal. Za to ni mogel nič! Temu je bil kriv njegov stan, zdravniški stan. Pomagal je sicer sleharnemu radovoljno in ni gledal na to, jeli bilo v noči ali po dnevi — danes pa je bil nevoljen, ko je nekdo razbijal na vrata ter ga zval k bolnici, jedno uro oddaljeni.

Bilo je že po polnoči. Ustal je ter korakal za kmetičem, kateri mu je z bakljo svetil po kamenitem potu.

Gospodje zdravniki po mestih, ki se povsod vozijo v lepih kočijah, še ne pozuajo truda, ki ga ima ubogi zdravnik na deželi. — Tu se ne more povsod voziti; zdravnik hodi marsikdaj po potih, ki so bolj ustvarjeni za divje kozle, nego za ljudi toda i to mora biti — to je njegov poklic.

Tri ure sladkega spanja je zgubil naš ubogi Tone in ko se je zopet vlegel, truden in zmučen, je zaspal ter se vzbudil šele, ko so že lovci pred hišo razsajali.

Jedna ura je bila zgubljena.

»Nič ne de,« si je mislil gosp. doktor, »tudi tako bode dobro.«

Odrinili so.

V noči zapal je bil sneg precej na debelo. To je bilo gospodu Tonetu voda na mlin, kajti če je bil jelen še v Rosuljah, ga ni bilo težko najti.

Tone jo lovce razdelil v dva oddelka; jednega je vodil sam, drugega je izročil Planincu.

Urejeno je bilo vse tako, kakor mora biti.

Da je prireditelj lova dobro vedel, kje mu je jelena iskati, kaže že to, da je njemu prav kmalu prišel na sled. Odmaknil se je bil bolj proti zahodu.

Šel je mirno za sledom — pa kaj je bilo to! — Kmalu vidi človeške stopinje poleg jelenovih — to neso mogli biti njegovi lovci, ker so ti za njim ostali.

»Prepozno si prišel,« vzdihne gospod Tone ter se praska za ušesi. »Vender naprej, to ni kar tako pustiti!«

Stopinj je čedalje več — slednjič ugleda krvav sled —

»A, kaj tako! Smo že skupaj!«

Tone koraka previdno za sledom — kar vidi v neki dragi vse poteptano in krvavo, poleg tega pa tudi sled sanij, ki je peljal iz gozda proti K.

Gospod doktor malo postoji — to mu ni bilo kar nič po volji. Napravil je obraz, da bi se ga človek bal ter zaškripal z zobmi. Svojo puško je vrgel s tako silo čez ramo, da bi jo bil kmalu ob hrastu razbil.

»Ne boste mi utekli in ko bi imel tri dni za vami hoditi!«

Gospod Tone ni poznal hujšega zločina, kakor je tatvina divjačine. Sreča za uboge grešnike, da jih ni na mestu zasačil. Bog vedi, kaj bi se bilo zgodilo. On je bil korenjaške postave in se ni ustrašil tudi deset druzih. Sicer pa se ga je tudi vse balo. Marsikomu je srce strahu utripalo, če je po svojih krivičnih potih ugledal v gozdu gospoda Toneta — za grm se je potisnil ter trepetaje čakal svoje usode — kako pa se mu je srce ohladilo, če je srečno pete odnesel! Tone je hotel imeti čist revir in je z vso silo preganjal dvenogate roparske živali — da ne brezuspešno, vedó povedati brezštevilne puške, katere so rjavele v njegovi, kakemu arzenalu podobni sobi.

Ni dolgo premišljeval — pustivši svoje pajdaše jo je urno mahal za sledom.

Tu ni bilo nič zamuditi.

Sled — prava obtožba — ga je pripeljal naravnost v bližnjo vas pred neko dobro mu znano hišo. Videlo se mu je, da ima gospodinja ravno neko sumno opravilo.

»Dober dan, mati, koljete?" zarenči nad njo, da ji je kar škaf z rok pal.

»Nekaj malega, nekaj malega,« jeclja žena ter se sili smehljati. Tone pa gre naravnost v hišo.

Ko ustopi, personificirana osveta, ni veliko mankalo, da ni kap zadela gospodarja in njegovega sina, tako sta se prestrašila. Ravno sta bila jelena stekla ter ga mislila razmesariti.

»Je dober dan danes!« zagrmi naš Tone, hudodelca pa kar na kolena: »Milost, gospod, milost!« Več nesta mogla iz ust spraviti.

»Da bi bil Vaju dobil v gozdu, bi bil Vama dal milost — zdaj se je že malo poleglo. — Jelena mi takoj spravita na voz ter se oba ž njim odpeljeta v mesto; sta razumela!«

Te besede so tako donele po mali sobici, da se je vse treslo. Niti besedice si ni upal nihče črhniti, kar voz sta pripravila ter izvršila dano jima povelje.

Jelen brez suknje se je naložil na voz, pred njim sta morala sedeti hudodelca, zadej na vozu pa je sedel naš Tone; tako se je voz pomikal proti mestu. Čim bližje so bili mestu, tem večja je bila druhal, ki je kriče spremljala voz. To se je našemu Tonetu tako dobro zdelo, da bi se bil najrajše prav iz srca smejal — vender se je držal resno, kakor žandar v svojem uradnem dostojanstvu.

Ko pride ta čudni sprevod v mesto, so lovci, kateri so bili prireditelji lova, dlje časa po gozdu zaman iskali, zopet snidejo — ravno pri vozu. Nepopisen krohot je nastal. Stari Planinec se je smehu kar v kolena grizel, tako se mu je dobro zdelo, da je njegov gospodar zopet jedno »našpilal«.

Zadnji prizor se je vršil pri sodišču, dobila sta zločinca vsak za par dnij prosto stanovanje in hrano, da sta težje pozabila zadnjega jelena. —

Naš Tone je čestokrat rad pripovedoval v lovskem krogu dogodbico o zadnjem jelenu; stari Planinec pa mu je moral prikimovati. Samo kadar je prišel na konec, se mu je obraz osenčil — zakon mu je bil premil za taka hudodelstva — jedina kazen lovskim tatom — je dejal — so vislice.