Zadnji grof Limberški

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnji grof Limberški
Andrejčekov Jože
Izdano: Besednik 2/15–19 1870
Viri: dLib

[1], [2], [3], [4], [5]

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Andrejčekov Jože
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. dno
Časi davno so minuli, Vendar še spomin živi.

I.[uredi]

Maloktera dolina na Slovenskem se more ponašati s tako obilnimi gradovi, bodi si še ohranjenimi, ali pa že razpadlimi v razvaline, kot ravno Moravška. – Tustanj, Češnice, Zalog, Belnek, Rožek, – zadnji že v razvalinah, – vrste se zaporedoma ob straneh polokrožne doline. Ni nam namen ogledovati in popisovati omenjenih grajščin, zatoraj se raji obernimo na severno stran pod goro sv. Valentina. Na precej strmem griču se vidi še dandanašnji razkopano zidovje in sem ter tje raztreseno kamenje, preraščeno že večidel z resjem in mahom. Borovje in bukovje obdaja sedaj kraj, kjer je stalo pred nekaj stoletji močno zidovje, kljubovaje vsakemu sovražniku. Bil je tukaj grad Limberk, ali kakor se bere po starih zgodopisih »Lilienberg«, bivališče Limberških grofov, kojih rodovina je izmrla z zadnjim grofom Vilibaldom, kterega nesrečno osodo hočemo ob kratkem tukaj popisati. –

Bil je lep spomladansk večer mesca majnika. Solncu, ki se je ravno kar bilo skrilo za hribe, sledila je rumena zarija, ki je rudečila nebo, pa tudi ta se je kmalu izgubila enako zlatim sanjam z večernim mrakom vred, in noč je razprostrla miroljubna črna krila tiho po zemlji, ter sprejela v svoje naročje na novo oživljeno prirodo, polno bujnega cvetja.

Dobro četrt ure pod gradom je stala samotna hiša ravno ob poti, ki je držala skozi gozd prek hriba v nasprotno dolino. Ker je bila ta bajta navadno prenočišče memogredočih tovornikov, ki so nosili na svojih suhih kljusah razno blago od kraja do kraja, zvali so njenega gospodarja sploh Tovornika, čeravno je bilo njegovo pravo hišno ime drugače zaznamovano v kolekturnih bukvah gospoda fajmoštra.

Kakor sploh, bilo je tudi nocoj v Tovornikovi hiši polno omenjenih gostov, ki so brez skrbi popijali čez dan zaslužene denarce, in jim še mar ni bilo ubogih živali, ki so se pasle po rosni travi nas pašniku za hišo, in še toliko usmiljenja niso našle pri svojih gospodarjih, da bi jim bili odložili težko breme s suhega hrbtišča.

Šunder je nastajal vedno veči, čem bolj so se praznili kozarci, in oče Tovornik in mati Tovornica sta bleknila marsiktero vmes, hvale sedaj tega sedaj unega, kako prebrisan barantavec je, da ima najboljše blago med vsemi tovorniki i. t. d.

»Da bi te hudiman« pravi čokat možek srednje starosti, ki je sedel v kotu za mizo, vi oče Tovornik imate tako vino, da človeku kar nenadoma v glavo zleze, da še ne ve, kedaj. Če ga še eno majolko izvrnem, pa bom pijan kot muha. Ti buzaradska reč ti, saj nisem za kar si bodi pijan, danes ga pa že čutim, in ga.

»Nič ne de, Čajža,« odvrne krčmar ter vzame prazno majolko, da bi jo zopet natočil, »če si prav nekoliko moten, saj si ga potreben. Dobra kapljica je, prav nič te ne bo bolela glava po njem. Kaj pa čemo, nekoliko moramo včasih veseli biti, he, he, he, saj ne bomo vedno na svetu.« 

»Ti presneta para ti,« odvrne Čajža, »glava vem da me ne bo bolela, ali mošnja bo cvilila, mošnja. Mojduha, tri tedne ne bom skupil toliko s svojim oljem in jesihom, kot bom nocoj zapil. Hudirja, veste oče Tovornik, če bomo tako ravnali, ne vem kam bomo prišli, nam bo rajtenga unesla.« 

»Kaj ti bo rajtenga unesla,« pravi krčmar, ki je zopet napolnil majolko, »ti imaš denarja, kot pešek; meniš, da ne vem? Le iztrebi nekoliko svojega srebernega mačka, če ne ti bo splesnil v skrinji. Veš čajža, ko bi se ti hotel ženiti, jaz bi ti kar dal svojo hčer za ženo, ker vem, da si priden in varčen človek. Pa se tako počasno obračaš, ne vem kaj, da te svet nič ne veseli?« 

»Oče! to pa to, Marijanco pa Marijanco. Hej, kaj velja!? oče, vdariva v roke, če vas je resnica; pri mojej molavi, potlej dam pa še nocoj za celo vedro, če je treba. Nikoli se nisem mislil ženiti, ko bi mi pa Marijanico dali, bi pa še nocoj šel v farovž, da bi naju koj v nedeljo oklicali, in še tri sreberne križake bi dal fajmoštru po vrhi, da bi naju bolj trdno povezali. Taka ženica bi bila kot nalašč zame: zala je, krotkomevljasta, in midva bi se tako dobro razumela, da bi bilo veselje.« 

Splošni smeh je nastal pri teh besedah, Tovornik pa, ki je bil morda bolj lakomen Čajžarjevega denarja, nego imeti ga za zeta, povdarll je resno, rekoč: »I nič se ne norčujte, to je vse mogoče.« 

Med tem ko opazujemo te priproste pivce, ne smemo pozabiti še druge osebe, v kotu pri stranski mizi. Velik, suh človek, dolzih, črnih las in grozno srpega pogleda, pol gosposko pol kmečko oblečen, sedel je zamišljen naslonjen na mizo in se delal, kot bi se nič ne brigal za dogovore, ki jih imajo uni, čeravno je pogosto obračal svoj pogled na pivce, in ko je slišal ime krčmarjeve hčere Marijanice, premaknil se je nekoliko, kot bi se hotel vzdigniti, potem pa se je zopet vsedel še bolj temno v kot ter slonel, kot prej zamišljen sam vse.

Krčmar in pivci se niso dokaj zmenili za to osebo, le Čajža ga je enkrat poklical prav ironično, rekoč: »No prijatelj, pojdi pit, saj vidim, da imaš nocoj ves čas prazno posodo. Nikari se ne drži, kot bi prešteval smrtne grehe.« Pa možek mu ni nič odgovoril, kot ne bi ga bil čul, ali skrivaj je stisnil dolgin bolj trdo pesti in nekako posmehljivo ustnice namrdnivši je nerazumljivo zamrmral nekaj robatih kletvic.

»Kaj boš mrmral, kot polh v žlamboru, ali sem ti kaj hudega rekel?« djal je Čajža. »Če nočeš piti pa pusti, meniš, da ti ga bom v goltanec vlival? Še prosil me boš zanj, kedar bom Tovornikov zet, ker bom krčmaril v tej hiši; jelite oče?«

Govor se je sedaj presukal od vina in ženitve, in Čajža je začel pripovedovati, kako je med Gorami smrt za podpazdihe zgrabil. Ravno je pravil, kako se je bela žena urno zasukala ter mu pokazala celo vrsto, kot branjik dolzih zob, ko na vezne duri nekdo prav trdo potrka.

»Kdo neki trka?« pravi krčmar ter vzame svetilnico, da bi šel gledat, »počakaj Čajža, boš pa potlej povedal, kako je bilo.« 

Tovornik skrbno vpraša, še predno odpahne duri, prav s trdim glasom: »Kdo je?!« 

»Nihče drugi,« čuje se zunaj znani glas, in pri tej priči zaškripljejo vezne duri in noter stopi majhen mož z dolgo rujavkasto brado, zavit v črno halo. Človek bi bil sodil, da je preživel že naj manj petdeset pomladi, čeravno še ni štel dosti čez trideset let.

»O, dober večer, gospod oskrbnik! pozdravi ga krčmar in potegne urno svojo kapico čez glavo. Kaj pa vas pripelje tako pozno k nam?« 

»E nič posebnega,« odvrne ter stopi v sobo.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus! Dober večer vam Bog daj!« pozdravi goste, ki so vsi zijali va-nj in ga čudno gledali.

»Bog daj!« odvrne mati krčmarica ter ponudi prišlemu gospodu polomljen stol na treh nogah. A ta se ne zmeni dalje, skrbno pogleda po sobi, kot bi nekoga iskal, ko pa zapazi v kotu sedečega človeka, razvedri se mu nekako lice in naglo stopi k njemu.

»Že vendar slednjič pridete,« pravi ta nekako nevoljno ter se skloni po koncu.

»Nisem mogel prej, ljubi moj Marko; z gospodom grofom sva imela mnogo pisarije. Je-li vse v redu, kakor sem ti naročil? – Ne bodi hud, na, ti imaš še dva križaka. Ako se vse po sreči izide, doboš več, toliko, da boš gotovo zadovoljen.« In pri tej priči mu je skrivaj stisnil pod mizo nekaj okroglega v pest. – Marka čute v pesti težek križak je koj premenil svoj prej tako čmerni obraz. Globoko se je priklonil in djal svojemu dobrotniku: »milostljivi gospod! težko mi je bilo spolniti vaše povelje, ker dekle ima pretanjko vest, pa ljubezen premaga vse in moje besede so tudi dosti pripomogle. No, kaj pa je Marko še kedaj poskusil, da bi mu spodletelo?« pristavil je ponosen. –

Z nekako zadovoljnostjo mu je oskrbnik pokimal in divja strast mu je bila brati na obrazu. »Moram doseči, kar sem sklenil,« mrmral je, »naj velja, kar hoče, če bi se tudi pekel in nebesa proti meni zarotila.« 

Ker sta naša dva gosta govorila v tujem, kmetom nerazumljivem jezuku, niso ti nič mogli soditi, kaj imata. – Čajža je popolnoma pozabil dokončati svojo pripovest o smrti, in razgovor med tovorniki, ki je bil prej tako živ, je popolnoma potihnil. Slednjič pomiga Čajža krčmarju, naj bliže pristopi, nasloni se čez mizo ter ga potihoma vpraša: »Oče, kdo sta pa ta dva škrica? uni-le je ravno tak, kot kak kapucinar.« 

»Ne govori mi tako!« zavrne krčmar porednega Čajžo, »Bog obvaruj, ko bi te slišal. Ta gospod so oskrbnik našega grofa, drugi je pa konjski hlapec,« reče krčmar Tovornik nekoliko glasneje, da bi ga bil tudi oskrbnik lehko čul, ko bi bil pazil na njegove besede.

»Ta-le bi pa znal nemara nevaren biti Marjanici,« nadaljuje čajža potihoma; »hudirjevo zvit je videti. Oče, če se bo kaj dolgo klatil krog hiše, pa ne vem, če bo kaj z ženitvijo, ali ne, takile ljudje so vsi pasji.« 

»Globuzda, nikar ne globuzdaj tako neumno,« pristavijo mati krčmarica nekako nevoljno. »Ta gospod se menijo za ženstvo; meniš, da ne bi mogli dobiti tacega dekleta kot rožico, kot bi v enem dnevu zrastla, ko bi hotel? Pa njim še tega mar ni, pravijo, da so najraji sami, ker jih posvetno nič ne mika.« –

Res je grajski oskrbnik s svojo hinavščino ljudi tako preslepil, da so ga imeli skoraj vsi za celo pobožnega moža, kteremu ne manjka druzega, nego rujave kute in velicega roženkranca, in bil bi duhovnik, mož ves po volji božji. Ali kdor ga je bolj natanjko opazoval, spoznal je koj na prvi mah, da njegovo življenje ni bilo ravno moralično, kaj ti znamenja razuzdanega življenja brala so se mu na obrazu. Ali pri vsem tem je znal svoje strasti pred svetom tako dobro prikrivati, da bi priprosti kmetje nikdar ne bili mislili kaj hudega o njem. Vsako nedeljo so ga videli v cerkvi, kako je pobožno molil, da same pobožnosti si skoraj upal ni pogledati kaki deklici v obraz. Oče Tavornik so ga zategadel zelo spoštovali in še sanjalo se jim ni, kako hudobne naklepe kuje za njegovo hčer.

Bilo je že precej pozno po noči, ko sta odšla grajska služabnika iz krčme. Tovorniki so se še dolgo menili o kupčiji, dobri letini in še več enacega, potem pa so tudi polagoma pospali na po tleh razgrnjenih otepih.

II.[uredi]

Mesec se je ravno skril za oblake in nastala je tema, ko sta oskrbnik in hlapec prikorakala do gostega grmičja kraj bukovega gozda. Bilo je to kakih sto korakov za Tovornikovo bajto. Na severnej strani je visoka skala strmela navpik in pod skalo je bila velika luknja, sploh zvana »hudičev brlog«. Ta votlina se še dandanašnji vidi, pa je že zelo zasuta. Pelje skozi in skozi pod goro sv. Valentina in na drugej strani v Krašniškej dolini pride na dan nad vasjo Žirovše, po imenu; »votli kamen«. Ljudstvo je vedelo grozne reči pripovedovati o tej votlini; rekli so, da hodi ondi hudoba vsako noč kremplje brusit, in vsakdo, ki bi se vanjo upal, bil bi izgubljen. Slavni Valvazor je nekdaj poskusil, kakor sam piše, bolj natanjko preiskati to votlino, ali luč mu je ugasnila in moral se je vrniti.

V krčmi je luč kmalo ugasnila in nastalo je vse mirno, kajti vinski duh je nocoj še posebno vladal po vsej hiši ter zatisnil prebivalcem zaspane oči, le konji unokraj hiše so sem ter tje tavali in mulili travo.

»Tu-le bo prostor, kot nalašč, na tej-le tratici. Tu sem ne bo žive duše, ker vsakdo se po noči ogiblje tega kraja, kjer hudiček uganja svoje burke,« pravi oskrbnik svojemu tovarišu, ki je že iskal primernega sedeža pod košatim žlamborastim hrastom. »Tu-le hočem uživati razkošje s svojo golobičico. Oh take deklice, take zale cvetke bi bilo vendar škoda, ko bi zvenela v rokah puhlega kmeta.« In njegove sovine oči so žarele same pohotnosti, kot žerjavica. Obrnil se je k tovarišu ter djal: »Marko, ali bo že skoraj čas?« 

Široko je ta usta raztegnil ter se odurno zarežal. »No, to ni, kar si bodi, takovo deklico dobiti v roke. Rečem, pri moji veri, da je zaljubljena v vas do ušes. Jaz sem jej na srce govoril, kar se je dalo ter jej slednjič izbil iz glave neumne misli, da bi bilo greh se z vami meniti. Težko nalogo zelo težko ste mi dali; za nikogar ne bi se bil toliko trudil, za vas sem se pa, ker ste vi. Ugibala in ugibala sva, kako bi se ta reč izpeljala in slednjič mi v glavo šine dobra misel, namreč rekel sem jej, naj se naredi bolno, potem gotovo ne bo nobeden nič slutil; kajti stari pazi na-njo noč in dan, kot jastrob. Dekle me je ubogala: rekla je, da jej je zelo slabo, in mesto v zgornici pri stariših, postlala jej je mati v stranskej sobi. Živa duša ne bo nič hudega mislila. Tako-le je, človek mora biti zvit.« 

Nekako zadovoljno je oskrbnik potapljal služabnika Markota po rami ter djal: »Ne boj se, to ne bo zastonj.« 

»Pa če nekaj,« povzame Marko hlastno, »skoraj bi bil pozabil. Nocoj so se menili, da bo stari dal Marjanico nekemu tovorniku, to bi bilo škoda, ko bi se še letos zgodilo, potlej ste vi preč.« 

»Pojdi, pojdi, prismoda,« pravi oskrbnik zaničljivo, »ti me ne umeš. Kaj meni mar, naj jo da; ali meniš, da sem jaz res tako neumen, da bi jo kedaj vzel, oho! Ne boš! Zale deklice so le za to, da se človek ž njimi razveseljuje, in kedar odcvete lepota, potlej nihče ne praša po njih.« 

»A, tako,« nasmehlja se Marko, »takisto je pa že drugače, jaz sem menil, da so gospod tudi zaljubljeni, kakor pravijo, da so naš grof v tisto Svibenško devico.« 

»Marko, sedaj je pa že zadnji čas,« pravi oskrbnik, »sicer naju pogrešajo v gradu in potem bi se znala najina skrivna pota še izvedeti.« In pri tej priči ga je opomnil, naj gre.

Tovornikova hči Marjanica je res nocoj sama spala v spodnej sobi, ali ne smemo reči, da je spala; kajti še pozno po noči je stala pri postelji in zrla skozi malo oknice. Čakala ga je, onega, ki je v svojem hudobnem srcu sklenil pogubiti jo. Videlo se jej je, kako so se dvigale prsi, kako je srce strastno bilo, in večkrat je globoko vzdihnila pogledovaje na zvezdnato nebo. Ljubezen in vest ste se borili med seboj. Znotraj jej je vedno očitalo, da ne bo prav, ali ljubezen je zmagala, ljubezen do onega, ki je ni bil vreden, ki jo je le mislil s priliznjenimi besedami zapeljati v strašno pogubo.

Sedaj potrka nekdo lahno na oknice in »brž!« sliši se tihi glas zunaj. Še bi bila rada marsikaj prevdarila, ali tako brzo povelje jo je zmotilo tako, da ni vedela kaj in kako; srce polno upanja jo je gnalo vun. Ogrnila je dolgo plahto ter zapustila mirno spalnico.

Z nekako zversko strastjo je oskrbnik planil po konci, ko sta se približala Marko in Marijanica. Pomignil je služabniku, naj se oddali, čeravno je deklica trepetaje prosila, naj ostane; kajti spreletela jo je nehote nekaka groza, čeravno ni vedela zakaj. Želela si je v tem trenotku, da bi bila doma, ali da bi bil vsaj Marko zraven, ali ta se je izgubil na gospodovo povelje že Bog ve kam.

»Oh ti predragi biser mojega srca, moje edino upanje na svetu,« pričel je oskrbnik s hripavim glasom ter zrl deklici v obraz, ki je stala, kot prikovana nasproti mu. »Zakaj me pustiš tako dolgo čakati, srček moj; ali vsaka minuta bila mi je cela večnost.« In zdajci je stegnil roke, strastno objel dekleta ter je poljubil na lice.

Sramežljivo se mu je izvijala iz rok, ko pa jo je ta le še vedno držal ter jej delil vroče poljube na čelo in lice, jeknila je preplašena deklica bolestno: »Gospod, kaj namerjate z menoj, zakaj ste tako predrzni, izpustite me koj, to se ne spodobi.« 

»Oh srček ljubeznjivi, nikar ne bodi tako boječa. Lej, jaz te tako ljubim, ti pa me nimaš prav nič rada. Zakaj me ne tičeš? zakaj mi praviš vedno gospod? Bi li ne bila srečna, ko bi se zaročila z menoj, ko bi bila moja žena in bi prebivala tu gori v gradu? Boš li raji šla z unim tovornikom, ki nima druzega, nego suho kljuso in prazne mavhe? ga bodeš li raji imela? –

»Ne tako govoriti. Kedaj sem djala, da ga ljubim? Ko bi me stariši prisilili ž njim se zaročiti, bila bi za vselej nesrečna. Jaz ljubim le te ...«, ni mogla izgovoriti; oklenila je tudi ona svoje ročice krog njegovega vrata in solza za solzo je kapljala po licu, oskrbnik pa jej je poljubil ustnice in nič se ni branila več; goreča ljubezen je premagala.

Več, nego dve uri sta ondi sedela, prisegaje si ljubezen. Zviti oskrbnik jej je vedel slikati najprijetnejše podobe in jej staviti jih pred oči. Zagotavljal jej je svojo neizmerno ljubav, da ga le ona more osrečiti, da se nikoli ni za nobeno zmenil, ampak le nje čakal. Nedolžno še nič izskušeno dekle je verjelo prilizljivim besedam, in sanjala je že o zlatej prihodnosti, ko bi živela ž njim v blagej ljubezni do smrti; do smrti, ali pa še takrat celo na smrt mislila ni, saj zaljubljeni si navadno prisegajo večno ljubezen.

Slednjič je zlezel mesec, ki se je bil zopet pokazal izza oblakov, za gozd in deklica je imela priložnost nevidno se vrniti domu. Še enkrat ga je strastno objela, potem pa je zbežala lahkih korakov, kot gazelica, proti bajti.

»Tako krasnih deklet je res malo tu okrog,« godrnjal je oskrbnik za njo. »Tako zale oči, črne dolge lase in vitka rast se ne najde kjer si bodi. Škoda bi bilo, ko bi to cvetko kdo drugi prej utrgal, ko grajski oskrbnik. Ali revica se moti, ako meni, da se bo kedaj z menoj združila, tega jaz nikdar ne mislim. To obetanje je pri nas moških le sredstvo, zanjka, da lovimo nanjo cipice, ki tako rade verjamejo prijetnim besedam.« Sedaj je zažvižgal in kmalo se je prikazala iz med grmovja črna podoba: bil je Marko.

»Gospod! to je res zala deklina, kot bi bila danes vzrastla,« prične Marko, ko se približa oskrbniku. »Ko bi vi ne bili zaljubljeni va-njo, ali kaj pravim zaljubljeni, ko bi je radi ne imeli, – že veste, kaj hočem reči, no, – bi koj jaz postopil za njo. Ko sem jo spremljal sem, mislil sem si: »Hencajte, ko bi ti Marko imel tako ženico, saj bi ne bilo slabo.« Ali vam pa nočem prek ravnati, kajti pregovor pravi: »v šponoviji pes crkne.« 

Oskrbnik ni nič odgovoril na to. Koračil je tiho naprej, hlapec pa za njim, in tako sta ubirala slabo, koreninasto pot proti gradu. Ko sta prišla do grajskih vrat, obrnil se je oskrbnik k Marku, ki je ravno hotel iti v hlev spat, ter djal: »Marko, tu imaš povračilo za svoj trud, ali glej, da boš molčal, kakor zid, da mi ne zineš kje o tej reči kaj! če ne, ti vrat zavijem, kot vrabcu.« In pomolil je hlapcu denar.

»Bog vam daj dobro srečo pri ženskem spolu! Gospod, le name se zanesite, jaz vam bom povsod pomagal, če greste tudi na Klek po dekleta,« mrmral je Marko ter spravil tako lehko zasluženi denar v žep, naredil velik priklon in poljubivši gospodu roko izginil v hlev; oskrbnik pa je odprl stranska vratica, ki so držala na vrt in nekaj minut potem je bilo sopet vse mirno.

III.[uredi]

Nekaj tednov je preteklo od onega večera, ko smo videli krčmarjevo hčer in grajskega oskrbnika pod starim hrastom pri »hudičevem brlogu«. Od istega večera ga ni bilo več blizo, šel je, kakor se je govorilo, v Ljubljano, ker je imel ondi dokaj važnih opravil; ali kdor bi bil njegove namene tako dobro poznal, kot konjar Marko, vedel bi bil, da hinavskega oskrbnika vse kaj druzega žene v glavno mesto. – Naročil je pri odhodu zvestemu pomagalcu Marku, naj sporoči Marijanici, da naj ne bo huda, ker ni prišel poslovit se; ker ni utegnil, kajti nenadoma mu je prišlo sporočilo iz mesta, da mora se pred dnem ondi biti. Posebej pa mu je še naročil, naj zapove dekletu molčati o vsem, kar je med njima, ker potem bi bili vsi nameni uničeni.

Marijanica si ni mogla nikakor razložiti, zakaj oskrbnik nič več ne pride blizo, ker jej je vendar tako trdno obljubil ljubezen. Rada bi bila ž njim govorila, saj ljubeča srca imajo si vedno toliko povedati, ko pa pride prilika, zastane glas in nihče ne ve, kje bi pričel. – Ko pa jej je v nedeljo zjutraj iz cerkve grede Marko sporočil oskrbnikovo sporočilo, bila je sicer nekoliko potolažena, ali nekaj jo je vendar vznemirjalo, namreč misel, da jo je morda zapustil, da si bo drugo izbral v mestu, kjer je neki toliko zalih deklet gosposkega stanu. –

Kar so oče Tovornik že dolgo na tihem kovali, spravili so slednjič na dan. Obljubili so tovorniku Čajži svojo hčer za gotovo, in ko je ta videl, da se oče krčmar ne norčujejo, bil je tudi on popolnoma zadovoljen, in rekel je, da bi naj raji, da bi se prej ko mogoče sklenila ta reč.

Kaj je Marijanica trpela pri tej novici, ni moč popisati. »Oh, ko bi bil on tukaj, on bi me morda rešil, ali kako mu sporočiti? – Pa, nak – saj je rekel hlapcu, da moram molčati o tej reči – in to me bo storilo nesrečno za vselej.« Na tihem je jokala noč in dan. Branila se je možitve rekoč, da je še premlada; ali oče, oster mož, pravijo: »Prismoda, osemnajst let stara donda bo premlada za ženitev. Kaj meniš, da boš vedno pri nama živela brez skrbi? moraš se privaditi sama gospodiniti, z materjo ne bova vedno živela.« – Vse besede so bile zastonj, oče so djali: »Kar sem rekel, sem rekel, kakor Pilatovž, pa je preč, nobene mi več ne zini.« – Rada bi bila povedala o ljubezni z oskrbnikom, ali vedela je, da bi jej to nič ne pomagalo, marveč še škodovalo; kajti stariši bi jej ne verjeli in mislili bi, da so to le zvijače, da bi se ne bilo treba možiti. Oskrbnik je bil preveč pobožen mož, da bi se ukvarjal z ljubeznijo, ali kakor so oče večkrat djali: s tako prismodijo. –

V nedeljo pri desetej maši sta že bila na oklicu Marijanica in Čajža, in tretji pondeljek je bil odločen za svatovščino. Ljudje so djali: »Tovornik je neumen, da da raku mladega, neskušenega dekleta takovemu dedcu, ki bi bil že lehko njen oče; nikoli se jej ne bo dobro godilo.« Ali Tovornik in Tovornica nista gledala na zalo, mlado obličje, ki bi bilo všeč hčeri, ampak vedela sta, da ima Čajža denar, in to je bil magnet, ki je nase vlekel krčmarjevo pozornost.

V pondeljek po tretji nedelji je bilo zbranih pred cerkvijo kup svatov starih in mladih. Fantje so imeli zelene šopke za klobuki in vriskali so, da je vse prek letelo. Štirje godci, med njimi naj imenitnejši stari Ogrin, rezali so jo, da je bilo kaj, in mladina je plesala pod lipo pred cerkvijo vesele se srečnega dne, ko vsak brez ozira lehko nekoliko pokremlja s svojo devo ter se zavrti ž njo pod lipo. –

Drugače je bilo Marijanici pri srcu. Tiha in vsa objokana je stala kraj svojega prisiljenega ženina pred oltarjem. Bil je za-njo ta dan mesto dan veselja, dan žalosti; saj je bila za vselej ločena od onega, kterega je ljubila. – »Bog ve, li kaj ve o njenej današnjej svatovščini ali ne, ali mu je Marko kaj naznanil v mesto, kakor mu je naročila; morda bi jo bil njegov prihod pred nekaj minutami še rešil, ali zdaj je že prepozno.« Take misli so jo morale obhajati, ko je stala pred oltarjem. Tiho, s tresočim glasom je izrekla osodopolni »ja« ter se za vselej zavezala z onim, kterega ni marala. –

Čajža pa ni bil takovih misli. Nikdar še ni tako moško stopal, ko danes kraj svoje neveste. S polnimi rokami je godcem vsipal petice, da so morali neprenehoma piskati. Vsakdo, ki je prišel blizo, moral je piti; sod vina je bilo pripravljenega pri mežnarji nalašč odločenega za vsacega, kterega bi žejalo.

Sred popoldneva je že bilo, ko so se zbrali svatje na domu Tovornikovem ter se posedli za mize. Sedaj se je pričelo še le pravo veselje. Krčmar Tovornik se danes ni bal za vino; pustil je ključ v kleti, da si ga je lehko vsakdo točil, kolikor se mu ga je poljubilo.

Noč se je približala, in vinski duh je prevzel marsikterega možaka tako, da se je naslonil na mizo in zadremal, mladenči pa, bolj čvrsti, so bili vsi kvišku in vsakdo je gledal nocoj prikupiti se svojej dragi, zatoraj je plesal ž njo, dokler nista obadva onemogla.

Hudi ogenj v prsih in vunanji sopar po majhnej sobi sta prevzela Marijanico tako, da je morala ven na prosto hladit se, – ali pa jokat. – Pod staro hruško pod oknom je bila majhna klopica in ondi se je vsedla ter sklenila roki, kot bi hotela moliti. Brisala si je pot s čela in globoki vzdihi so naznanjali, kako jej vdelava v prsih.

Sedaj se prikaže črna podoba iz za plota. Marijanica preplašena skoči po konci in hoče zbežati v sobo. Ali ko spozna Markota in jej ta pomigne, naj počaka, vsede se sopet na klop.

»Marko! si li opravil, kar sem ti naročila?« vpraša dekle ali sedaj že žena, s tresočim glasom.

»Sem, sem, ljuba moja. Koj tisti večer sem skrivaj jezdil v Ljubljano in zjutraj sem že sopet doma, da nihče ni nič vedel. – Ti si nesrečna dekle in s teboj vred moj gospod. Obledel je, ko zid, ko sem mu povedal o tvojej možitvi; divjal je po sobi, kot nor in z veliko težavo sem mu izvil orožje iz rok, da se ni končal. Rekel je, da ne pride nič več v ta kraj, da mu ni mogoče; sklenil je pobegniti na Turško in se v drugo vero zapisati, tako ga je prevzela ta novica. Pomisli, moj gospod, tako pobožna duša, zapisal se bo v drugo vero zarad tebe, tako te je ljubil.« 

Marijanica ni nič odgovorila; solze so se jej curkoma vdrle po licu, slabo jej je jelo prihajati in morala je sopet v sobo.

To lažnjivo sporočilo, ktero mu je oskrbnik že pred odhodom tako naročil, izpeljal je prekanjeni hlapec do pičice, in sladko se je smejal v pest, ko je odšla Marijanica, ter djal: »Za to delo mora mi dati oskrbnik, ta neumni babjek, najmanj dva križaka. Ne vem, da so ljudje tako neumni, da denar tako nepotrebno trosijo. Ko bi ga jaz imel, drugače bi ga znal rabiti, kolikrat bi si lehko namočil suho grlo! Pa saj to je prav zame, vsaj kaj zaslužim.« Tako je Marko govoril zadovoljen sam seboj ter koračil strmo pot proti gradu.

Marijanica ni več ostala med veselimi svatovi ta večer, bilo jej je slabo in morala je v posteljo. Gostje, ki niso nič vedeli o tej reči, sodili so, da se je prenaglo ohladila, ko je šla vroča na mrzlo sapo ven.

IV.[uredi]

Temna, viharna noč je bila zunaj. Po samotnih ulicah ljubljanskega mesta je koračil velik možak zavit v dolgo mezelanasto suknjo. Veter, ki mu je pihal v obraz in mu zanašal prah v oči, ter debele deževne kaplje, prisilile so ga, da je skril svoj obraz, kolikor mogoče, in le oči so se mu svetile izpod širocega klobuka in rujave suknje, ktero je trdno zavil krog ušes. Urnih korakov je stopal mimo hiš, naravnost proti šenklavški cerkvi; videti je bilo, da se mu mudi.

Ravno tik cerkve pride mu nasproti še druga oseba z dolgim, okovanim drogom v rokah; bil je eden nočnih čuvajev.

»Kdo si, prijatelj božji? kam greš tako urno? he!« ogovori čuvaj mimogredočega, ter poprime čuvarsko palico bolj trdno v roke, kakor bi se hotel pripraviti na sovražni napad.

Le-uni se ne zmeni za čuvajev krik ter hoče dalje, ali ta mu stopi z namerjeno palico prek ter zarenči nad njim: »Ti pokveka ti, ti nočni potepuh, ali boš dal odgovor možu, kterega je postavila sodnija, da čuje mesto in vsacega mimogredočega popraša, kdo je? Govori! ali pa te še nocoj vtaknem v luknjo in jutri te bom zatožil pri sodniji, kot nočnega postopača, malovrednega človeka, in videl boš, kako jo boš skupil.« 

»Če nisi tiho, izderem ti jezik iz gobca, da boš zijal, kot bi te hudir za vratom tiščal,« zagodrnja ponočnjak, in zdajci se zgrabita obadva korenjaka sredi ulic ter pričneta zanimiv dvoboj, čuvaj, ki je bil že precej prileten in suh, kot kresilna goba, ležal je nakrat v blatu in trda kolena njegovega nasprotnika so mu tlačila prsi, da mu je že sape zmanjkovalo. Tujec zgrabi njegovo čuvarsko orožje, vsuje ga parkrat čez pleča, potem pa je zaničljivo se zakrohotaje stopal še bolj urno dalje ne mene se za svojega sobojnika, ki se je pridušaje valjal po blatu ter iskal čuvarske palice.

Kmalu pride naš velikan do nizke hiše, kjer je v sobi še luč gorela. Trdo potrka na vežne duri, kajti bal se je menda, da ne bi prišlo na čuvajevo vpitje več takovih nočnih čukov skupaj, in bi ga potem morda res prenočili ondi, kamor mu je čuvaj obljubil. – Urno se odpro duri in majhen možiček stopi s svetilnico v rokah na prag ter vpraša tujca, kaj bi rad.

»Ali ni tukaj našega oskrbnika?« praša zunaj stoječi.

»Kterega oskrbnika pa iščete?« pravi možek, »v mojo krčmo pride več oskrbnikov.« 

»I no, našega z Limberka,« odvrne tujec, v kterem koj lehko spoznamo hlapca Morkota.

»Jaz ga ne poznam, tukaj ga že ni,« odvrne krčmar kratko, zapiraje duri. –

»Ta krčmar gotovo nima nobene zale hčere, ker ne pozna našega oskrbnika, sicer bi mu bil gotovo znan. Saj ga še v kloštru poznajo, kot pobožnega moža, zato, ker jim da vsako leto lepo število denarja za lepšanje njihove cerkve. S tem menda misli popraviti pred Bogom , kar greši s hinavskim, razuzdanim življenjem. Prekanjen je, prekanjen, nemerkaj, ves svet vodi za nos. – Sedaj pa hudiman, kje ga bom neki steknil? Rekel mi je priti na stari trg, ondi, kjer visi svetunica. zunaj; pa ravno nocoj ni nikjer nobene svetilnice, kot nalašč; vse je temno.« Tako je govoril Marko sam seboj in stopal dalje po mestu iskaje gospoda.

Slednjič zagleda ravno na ovinku ulic veliko hišo in nad vrati svetilnico, ki pa je še komaj brlela. »Aha, tu-le ga zlomek drži, sedaj pa že vem,« pravi Marko vesel in pospeši korake. – Ravno je nekoliko postal pred veznimi durmi premišljevaje, ali bi koj stopil noter, ali bi počakal, da bi prišel kak človek, ki bi mu morda vedel povedati, če stanuje tu gospod oskrbnik, ko pride po dvorišči simo mož v dolgo suknjo zavit. Bil je oskrbnik.

»Ali si jo slednjič prikretil?« djal je oskrbnik nekako nevoljno zapazivši hlapca pred vrati. »Tebe bi bilo dobro poslati po smrt, gotovo bi jo moral dolgo pričakovati. Celo popoldne te že čakam, sedaj bi bila že lehko na pol pota.« 

»Nič se ne hudujte gospod nič, dovolj časa je še; predno bo dan, bova že v Svibnem. Nisem vedel, da se tako mudi, ker ste naročili, da le do noči pridem,« jel se je izgovarjati hlapec otresovaje moker plašč.

»Kdaj je odšel grof od doma?« praša oskrbnik kratko.

»Čakajte no, tako-le je moralo biti blizo devetih. Konja sem jim osedlal, potem so pa rekli: »Marko, popoldne pojdeš v Ljubljano, poneseš to-le pismo gospodu oskrbniku, potem pa počakaš ondi, da se skupaj vrneta domu.« – »Je že dobro,« djal sem, in grof so zdirjali po dvorišču, jaz sem se pa tudi počasi pripravil na pot. Zdaj je izvlekel iz mavhe pri raztrganej suknji, ktero je nosil nekdaj oskrbnik, potem pa jo dal vbogajme Marku, – pomečkano pismo z velikim pečatom ter ga izročil gospodu.

Ta stopi bliže svetilnice, odpečati in bere. Videti je bilo, da mu pismo ni bilo nič kaj všeč, kajti večkrat je zaškripal z zobmi, potem pa se zopet zaničljivo nasmejal. Marko je stal kraj njega ter zrl tudi z odprtimi usti v pisanje, čeravno ni poznal druzega, nego črne proge. – »Kaj dobrega pišejo gospod grof?« praša Marko, ko oskrbnik zopet pismo zgane.

»Nič, da bom moral domu iz Ljubljane, kjer sem ravno pričel najprijetnejše ure uživati. Sam hudič mu je povedal, da postopam v Ljubljani brez dela.« 

»No, no, le potolažite se, bo že kako. Gospod grof dobe kmalu lepo gospo v grad, morda bo potem kraji čas doma.« 

»Čas je,« pravi oskrbnik po kratkem molčanji ter vtakne pismo v žep, »konja bosta že pripravljena.« Šla sta na dvorišče, kjer je držal krevljast hlapec dva osedlana konja.

Nekaj minut pozneje so konjska kopita peketala po ljubljanskem mestu; oskrbnik in Marko sta urno jezdila proti severni strani, kjer drži cesta proti Štajerskemu.

»Marko, kako si opravil pri krčmarjevi hčeri, kar sem ti naročil? Kaj je rekla na to?« poprašuje oskrbnik hlapca med potoma.

»O gospod, prav dobro, vse je šlo po redu,« pripoveda ta hlastno, »tako jo je prevzelo, ko sem jej povedal, da pojdete na Turško ter se ondi v drugo, turško vero zapisali, da je skorej omedlela. Sedaj si vas že misli Bog vedi kje med Pesjani in Turki.« 

»Ali kaj bo, ko izve, da sem sopet v gradu?« 

»I kaj? nič. Sedaj je že v druzih rokah. Samo če se boste hoteli še kaj poljubčkati ž njo, saj bo rada videla, ker je vsa mrtva na vas. Saj žene se še veliko raje pomenijo kaj z moškimi, nego dekleta; to je že stara reč.« 

»Kaj mi je sedaj vse mar za to, odkar sem videl lepo devico Svibniško, mlado Ljudomilo. To je cvetlica, kakoršnih gotovo nimajo Turki med huriskami v sedmih nebesih. Kako zavidam našega grofa, da je ravno to izbral za svojo soprugo! Zakaj je ni meni pripustila osoda? zakaj sem samo ubogi oskrbnik in ne grof?« Lice se mu je stemnilo pri teh besedah in trdo je zaškripal z zobmi.

»Nak! tudi to hočem dobiti v svojo oblast, čez lepo ne pa z grdo,« prične po kratkem molčanji bolj sam zase, nego k svojemu tovarišu. »Ti ne veš Marko, kako je zala!« obrne se sopet k hlapcu. »Oči, kot dve zvezdici, obraz snegobel in lahna rudečica se razliva po njem, kot po sočni breskvi, in udi, ti so tako nežni in razmerni, da ne bi nobeden slikar mogel ustvariti enacih svojim podobam. Cel teden sem lazil za njo po vseh potih, ali stari je bil vedno pri njej, kot Cerber, le besedice nisem ž njo spregovoril. Danes je zapustil mesto in vrnil se zopet domu s hčerjo. Nocoj bodo imeli ondi gostijo, naš grof bo prišel snubit in morda jo zalezem kje po noči, ali vsaj staknem kako priložnost govoriti ž njo. Ali gledati morava, da naju nihče ne zapazi, sicer bi nama slaba pela; pognali bi oba iz grada, kot primojruha.« 

Marko, kterega je malo zanimala oskrbnikova sanjarija, prikimoval je le besedam, ktere mu je govoril.

Bilo je že davno po polnoči, ko sta prebredla Savo, in dospevši precej visok hrib, zagledala sta v nočni tmini zidovje Svibenškega grada.

Njuna pot je bila končana in zviti oskrbnik je koval naklepe, kako bi dobil zalo hčer Svibniško v svoje jastrebove kremplje.

V.[uredi]

Vrnimo se zopet k poprejšnemu dnevu. Po cesti, ki pelje med hribovjem po ozki, gozdnati dolini proti Savi, jezdil je mlad vitez na čilem belcu, čelo mu je bilo visoko, prsi lepo izbokujene, in jako dobro se mu je podajalo svitlo orožje na levi strani. Majhne še nežne brkice pod nosom, gladko, polno in nekoliko zagorelo lice je razodevalo, da še ne more imeti čez dvajset let. Ponosno je zrl krog sebe, kjer ni bilo druzega videti, nego gosto smrečje in ob cesti robidovje, po kterem so skakljali ptički in žvrgoleli pesmice, edine stvari, ki so dramile samotno, gozdnato tišino.

Belec je lahno dirjal, kakor bi se mu nikamor ne mudilo in jezdec ga tudi ni kar nič priganjal, malomarno je izpustil brzde, popravil plašč ter jezdil enakomerno dalje.

Kmalu je prijezdil po precej strmem klancu do majhnega potoka. Ta kraj se sme imenovati po vsej pravici »divje-romantičen«; kajti, posamezne visoke skale se dvigajo ob kraji ceste proti nebu, kot visoki stolpi. Človek bi menil na prvi pogled, da so to ostanki starega zidovja, starih stolpov, kterih stene so se še ohranile. Kakor bi iz tal zrastle, ne dotikajo se nikjer drugej božje zemlje, nego na podnožji, in visoko na vrhuncu teh pečin, v mehkem, zelenem mahu imajo gnjezda orli, varna gnjezda, kamor ne pride nobena ropna žival, niti predrzni lovec.

Mladi vitez je z veseljem ogledoval te zemske čudeže, ki jih je postavila narava, kot ogromne, velikanske čuvaje kraj ceste. Sedaj čuti pod seboj, da se mu je sedlo omajalo. Urno ustavi konja ter stopi na tla, da bi jermen pritegnil, kar se prikaže grda baba, kot sama mora. Oči so se jej svetile in na grbastem, rujavem licu je bila brati nekaka zvijačnost.

»Od kod pa je prišla ta ciganka nenadoma, kot bi iz zemlje zrastla?« pravi polglasno mladenič, ko hoče zopet zasesti konja.

»Podarite mi žlahtni gospod kaj in povem vam prihodnjost, povem vam srečo,« pravi ciganka približavši se.

V tedajšni dobi ni bilo nič nenavadnega, da so tudi omikani ljudje verovali vražam, kar nam dovelj spričujejo pisatelji srednjega veka in celo pozneje, ki z nekako gotovostjo pripovedujejo čeznatorne stvari, ktere so bodi si sami doživeli, bodi si izvedeli iz verjetnih ust. Tudi našega viteza je mikalo izvedeti prihodnjo srečo. »Povej starka, če kaj veš!« pravi, »in dam ti sreberni tolar.« 

Grdo se je namrdnila ciganka in pokazala ostanjke svojih zob, vesele se dobrega plačila. Obrne se strani, mrmra neke besede, potem pa potipavši mladenčevo roko, pravi: »Sreča – in nesreča. – Dobili boste lepo nevesto, čisto, kot zlato in nedolžno, kot golobico. Ali sovražnik, ki jo vam zavida, ta vas bo pogubil, ta uničil vaš rod. Nobenega potomca ne bo za vami, grad bo zapuščen razpadel v razvaline. Vi pa ne boste doživeli leta v svoji sreči, s svojo nevesto; že vidim vaš krasni obraz plavati v krvi.« To reče in stegne roko po obljubljenem križaku, kterega jej mladeneč nenadoma da. – »Od kod veste to?« praša, ko se je ravno obrnila proti pečinam. Starka se zareži ter ne odgovori nič, in kmalo potem je je zmanjkalo med pečevjem.

Nekako čudno so cigankine besede donele mlademu vitezu po glavi, čeravno si jih ni mogel prav razložiti. Čudno obnašanje in resno razlaganje ga je vznemirjalo, potem pa je zopet djal: »Kaj neki ve baba!« – Zasedel je konja ter zdirjal, ko blisk proti Savi.

V Svibenškem gradu je bilo danes veliko veselje. Grof se je vrnil s svojo hčerjo Ljudomilo iz mesta ljubljanskega, kjer je bival že delj časa. Mnogo plemenitašev iz bližnjih gradov se je ondi zbralo pozdravljat ga, in tudi grof Limberški napotil se je tje, kajti Svibenški grof je imel zalo hčer.

Bil je Vilibald že nekaj let sem čisto sam. Oče njegov, hraber vitez, padel je v boju proti Turkom, ko je bil Vilibald komaj sedem let star, in mati mu je umrla nekaj let pozneje. Bil je edini potomec te korenine, toraj tudi edini ded. Oskrbnik, ki je že za časa njegovega očeta prišel v grad, gospodaril je mesto mladega grofiča, ali gospodaril je bolje za svoj žep, nego za blagor svojega gospoda. Pri vsem tem pa se je vendar hinavsko hlinil pred ljudmi, da mu je le edino mar blagor mladega grofa, kterega mu je izročil v varstvo prezgodaj zamrli oče. – Grof je dorastel in čutil je, da človeku ni dobro samemu biti, zatoraj je sklenil izbrati si nevesto, in Svibniška Ljudomila je bila vnela njegovo srce.

Veselo so ga pozdravljali nazoči, ko je prišel v grad in masiktero čašo rumenega vinca so izpraznili na njegovo zdravje in na zdravje njegove prihodnje žene. – Gostija je bila krasna. Zlato-rumeno vino se je penilo v kozarcih, godba je igrala, čule so se mile pesmi o ljubezni in vitezi so plesali s krasnimi deklicami.

Noč se je bližala, pa to ni motilo radostnih gostov v razveseljevanji. Po vsem gradu je bilo razsvetljeno: po dvorani so gorele velike sveče na težkih, srebernih svečnikih; po mostovžu so tekali strežaji sem in tje in videlo se jim je, da se jim danes posebno mudi. Nobeden ni nič postal, da bi se kaj pomenil z drugim; molče so hodili eden mimo druzega.

Krasota vse gostije in pozornost vseh gostov je bila grajska Ljudomila. Zala, kot gorska vila, lase razpletene po ramah, sedela je kraj svojega prihodnjega ženina. Vse se jej je čudilo, vse jo zavidalo Vilibaldu Limberškemu.

V sobani je nastala vročina, rujno vino je razgrevalo glave. Vilibald in Ljudomila sta se odpravila na vrt, kamor jo je vabil hladni zefir, šumljaje z listjem po drevji, in milo ščebečanje slavčevo v bližnjem grmu.

Do dne bi bila ondi sedela, ko ne bi ju bil prišel opomnit strežaj, da bo čas k pokoju, da je že tri odbila. Gostje so se že razhajali, ko sta prišla v sobano. Pili so še zdaj zadnjo zdravjco, potem pa odšli na razne strani, in uro pozneje je bilo po gradu že vse mirno. Tudi Vilibald se je vrnil domu, ves srečen, da mu je Svibenški grof obljubil svojo hčer.

Luči po gradu so sčasoma pogasnile, le v gornji sobi na vrt se je še skozi okno videla svitloba.

Sedaj se priplazi moška podoba med grmičevjem po vrtu varno stopaje. Črna halja mu je segala skoraj do peta in širok klobuk mu je pokrival glavo, potlačen globoko na oči. Večkrat je tiho postal poslušaje, če ne bi ga kdo opazoval, potem pa je zopet dalje korakal na prste stopaje. Prišel je do visoke črešnje, ki je rastla ravno pod oknom, odkoder je sijala luč. Kakor maček urno spleza nanjo, splazi se med rogovilasti vrh, od koder se je videlo ravno v sobo.

Ljudomila je pri postelji klečala opravljaje večerno molitev. Bila je lahno opravljena v nočni obleki in njeni vitki udje so se poznali skozi tanko oblekico. Veselje jej je žarelo na obrazu, saj je dosegla naj večo srečo na zemlji, združiti se z Vilibaldom, krasnim mladenčem, kterega je tako iskreno ljubila. To veselje in pobožno topljenje v molitev, dajalo jej je nekako nadzemsko krasoto, kot ne bi bila pozemska ženska, ampak kako više bitje.

Zalezovalec, v kterem koj lehko spoznamo grajskega oskrbnika, zrl je z izboknjenimi očmi in odprtimi usti, kakor požrešen zmaj, nedolžno deklico. Huda strast ga je pripravila skoraj ob zavednost. Krčevito se je držal na vejah vise in več ni imel toliko moči, da bi se splazil na tla. Zdrsal se je po vejah doli in obležal znak na tleh. Nekaj trenutkov je ležal, kot mrtev, potem pa se je urno dvignil in zbežal po vrtu, od koder je prišel.

»Le stopite le, gospod!« djal je nekdo potihoma pod vrtnim zidom, »saj dobro držim lestvo;« pa oskrbnik ga menda ni čul. Vlegel se je podolgoma po lestvi in zdrčal na tla z visocega obzidja.

»Počasi, počasi!« govoril je bolj na glas spodej stoječi, »kako bedro si zlomite, potlej bote pa imeli! Le poprijemajte se za kline, saj so močni.« 

Srečno dospel je oskrbnik z grajskega obzidja. »Marko!« djal je, ko sta prišla pod grad, kjer sta bila privezana konja, »videl sem jo, pa le od daleč. Celo uro sem ležal v grmovji na vrtu in čakal, pa ta prokleti gizdalin: naš grof, ni se ganil od nje; zastonj je bilo upanje, da jo dobom kje samo. Potem sem jo videl skozi okno. Oh, kako je zala! še veliko lepša se mi je zdela, nego v Ljublani. Ali stari jo ima zavarovano, da bi sam peklenšček ne prišel do nje. Marko! zastonj je bila pot.« 

Na vshodu se je jelo že nekoliko svetliti, ko sta zasedla konje ter odjahala, ne proti Ljubljani, ampak proti Limberku.

VI.[uredi]

Jesen se je približala. Drevje je orumenevalo in jelo se obletovati, pri vsem tem pa so bili večeri še vedno prijetni, skoraj kakor po leti. Po majhnem vrtiču v Limberškem gradu se je teh večerov sprehajala lepa gospa. Bila je Ljudomila, ki je sedaj že stanovala v tem gradu, združena s svojim Vilibaldom, po kterem je tako hrepenela.

Lase razpletene po ramah, v desnej roci šopek cvetlic, ki so še-le na podzimo jele razprostirati zala krilica, hodila je sem ter tje pri obzidji ter zrla v dolino, kjer so se zbirale megle v raznih podobah, kot velikanske, bele nočne pošasti. Ni davno še, kar je zašlo solnce, pa vendar se je že tako zmračilo, da je bilo komaj razločiti v dolini stoječe posamezne kmečke bajte.

Ravno pri vrtnem obzidji je bila stara jablana in pod njo kamnitna miza s klopico. Ondi sede Ljudomila, položi šopek cvetlic na mizo, in stara služabnica prinese jej v krasno pletenem košku sočnih breskev in hrušk. Služabnica odide in Ljudomila je bila sopet sama na vrtu. Roki sklenjeni v naročji, pela je polglasno, z milo donečim glasom:

 
V čarobno-tihi noči
Krog mene vse že spi,
Le luna med oblaki
Po nebu se vrti.

Sedaj nekaj zašumi po grmovji. Ljudomila plane kviško kot preplašena srna, ter hoče urno zbežati. Kajti pravljice o strahovih, ki se naj raji drže po gradovih, ktere jej je pripovedovala že v otročjih letih lehkoverna pestinja, prišle so jej na mar, in nehote jo je prevzela v trenutku neka groza. Tudi glas o roparskih vitezih, ki so odpeljevali zale deklice iz gradov, bil je takrat povsod znan, in Ljudomila je čutila nekak strah pri takovi misli, čeravno ni bila več dekle. – Ali zdajci spozna po obleki iz med drevja prišlo podobo: bil je oskrbnik v črni suknji in s širokim klobukom, koja noša mu je res dajala nekoliko spoštljivo podobo, ako človek ni na prvi mah opazil njegovih sovinih oči in hinavskega obnašanja.

»Milostljiva gospa! morda ste se me ustrašili?« pravi globoko priklonivši se, da je skorej poljubil tla.

»Res sem se nekoliko prestrašila,« prijazno odvrne grofinja, »posebno ker je šel Vilibald na lov in moram sama doma biti. Pa nič ne de, ženske smo sploh bolj boječe.« 

»Kdaj se vrnejo gospod grof?« praša uni vsedši se na klop tik Ljudomile. »Gotovo jih že težko pričakujete.« 

»Naj brž pride še nocoj, ako ga ne bodo zadrževali v Svibnem. – Res mi je nekako dolg čas, ako ga ni doma, ker še nisem nič vajena tukaj.« 

Ljudomila je res spoštovala oskrbnika; ne samo da so ga povsod hvalili, kot poštenega, pobožnega moža, temuč tudi sama je sklepala iz njegovega dosedanjega obnašanja, da se je ta človeče popolnoma odrekel vsim svetnim nečimrnostim in živel le bolj za uni svet. – Pomenkovala sta se razne reči, in Ljudomila ni skoraj nič opazila, ali pa jej ni prišlo na mar, da se je oskrbnik pri vsaki besedi nekoliko bliže pomaknil.

»Milostljiva gospa! jaz občudujem vašo lepoto, odkar sem vas prvikrat videl; za vas bi dal življenje vsako minuto. Storil bi vse na svetu, ako bi le smel upati, da ste mi majčkino dobri,« in pri tej priči se je popolnoma k njej pomaknil. –

Mraz je pretresnil vse ude Ljudomili pri tem oskrbnikovem ravnanji. Izpulila mu je roko šiloma, odmaknila se mu ter djala: »Sram vas bodi, tako predrzno počenjanje se nikakor ne spodobi za tako pobožnega moža, kot ste vi; kaj tacega ne bi bila mislila.« 

Ali to je oskrbnika malo motilo. Skočil je kvišku, razprostrl roki, kot požrešna ropna zver, ki hoče planiti po svojem ropu ter obsegel Ljudomilo čez pas.

»Stran, hudobnež!« vskliknila je grofinja jezna. Rudečica jej je oblila obraz in njene sploh tako mile oči so švigale kot ogenj. »Koj se poberite od tod, sicer vam ne odide zaslužena kazen od mojega moža zarad vašega nespodobnega ravnanja.« 

Pa oskrbnik se ni dal premotiti. Kakor v kleščah jo je držal in s tresočim glasom djal: »Gospodu tedaj me hočete tožiti? le! kaj mi mar, da le vživam trenutek pri vas rajsko veselje.« 

Ljudomila je dobro spoznala nevarnost. Namrdnjeni obraz in izboknjene ognjene oči oskrbnikove so dovolj kazale, v kakem stanu se nahaja. »Morel! Morel!« zaklicala je, in ko bi trenil je planil iz grmovja, kot tele velik pes, zgrabil oskrbnika za vrat ter ga telebnil na tla. Ljudomila se mu je naglo izvila iz rok in ne mene se, kaj bosta počenjala pes in oskrbnik, zbežala je v grad. Oskrbnik je ležal na zobeh in pes ga je tako dobro držal, da se ni mogel prav nič ganiti. Vedel je, ako ga grof tukaj zasači in izve, kaj se je zgodilo, da mu ne pojde dobro. Napenjal je vse moči, da bi si oprostil desno roko, ter segel po bodalo, kterega je imel pod plaščem. Klical je tudi Markota na pomoč, pa tega ravno sedaj ni bilo blizo, ko bi ga bilo naj bolj treba. Slednjič se mu posreči dobiti bodalo. Porine ga do ročaja psu v levi bok, kri bruhne iz rane ter oškropi njegovo obleko, in zvesti pes obleži mrtev na tleh še vedno trdo držaje svojega nasprotnika.

Z veliko težavo se je oprostil pasjih zob, ki so mu globoko tičali v desni rami. Hudo so ga skelele rane, pa ni jih imel časa obvezovati. Nevtegoma jo je mahnil v grad, spravil skupaj svoje reči veče vrednosti ter za vselej zapustil še tisto noč Limberški grad.

Pred grajskimi vrati sreča ga Marko.

»Dober večer gospod! srečne oči, da vas še enkrat vidijo,« pravi mu prilizljivo. »Cel dan sem že pazil, da bi vas kje dobil, pa zlomek ve,« kod hodite. Prosil bi vas prav ponižno, da bi mi dali nekaj denarja. Cel dan me že grize in ščiplje po trebuhu, kot bi imel gade, ali pa Bog vedi kaj notri, zatorej bi rad nocoj izpil kupico vina, da bi to nemarnost pomoril. Saj mi še niste nič dali, odkar sva iz Ljubljane, kakor sami veste.« 

»Dal ti bom po čeljustih, da te zlodej odnese na dno pekla,« pravi oskrbnik srdit. »Denar bi popijal, da, ali kedar je treba kaj storiti, pa te ni nikjer. Upil sem, kot žrjav, na vrtu in te klical na pomoč, pa vse zastonj. Pes bi me, bil kmalu umoril.« – Hlapec povzdigne svetilnico, ki jo je imel v rokah in pogleda bolj natanko oskrbnika.

»O jemine! gospod, kakošni ste pa!? Ali ste veverice drli, ali kaj-li, da ste vsi prižasti in krvavi krog ust?« pravi Marko čude se oskrbnikovemu krvavemu obličju. »Ha ha, vi vbožec vi! kaj pa ste imeli s psom, da vas je mrhača tako oklal? saj sicer ni hudoben.« 

Oskrbnik ga ni poslušal. Koračil je naravnost v hlev, osedljal sam konja, ga zasedel in šel, Bog te obvaruj! –

»Poglejte ga hudimana no, kako je mogočen,« jezil se je Marko. »Sedaj še dobre besede nisem vreden od njega, ker sem mu toliko dobrega storil, skorej za prazni nič; saj mi je malokdaj kaj brsnil, in še to z jezo in nevoljo. Le počakaj, ti črni skopuh ti, ti kosmati hinavec, ki bi rad vsem svetnikom pete oblizal, kedar te ljudje vidijo, sicer si pa ... e škoda besedi, da bi človek globuzdal in še sam greh delal. Le čakaj, še se boš kesal še, in za lase vlekel, Marko ti bo stopil na rep, in več ne bo porajtal na tvoje obete in tvoj dolgi jezik.« 

Tako se je hudoval Marko, ker ni mogel nocoj izpolniti svoje želje, izprazniti nekaj kozarcev vina, kakor je bila njegova navada. Še dolgo mrmraje se je počasi splazil na hlev v svojo navadno posteljo, koval ondi še dolgo maščevalne naklepe, kako se bo znosil nad oskrbnikom, ki mu ni hotel dati za vino, potem pa trdno zaspal v mehkem senu.

VII.[uredi]

Znano je, da se pri vinu razvozljajo ljudem jeziki, da postanejo govorniki, modrijani, politikarji, in Bog vedi kaj še, ki so v treznem stanu tihi, pusti, kot brezova goba. Pri vinu se razkrijejo masikdaj skrivnosti, kterih bi v treznem stanu nihče ne hotel razodeti, celo ne najboljšemu prijatelju. Resničen je pregovor, ki pravi: »kar človek trezen dela ali misli, to govori pijan.« Ta pregovor se je natanko spolnil pri grajskem hlapcu Marku. Kar je zvečer izduhtal in sklenil, tega tudi čez noč ni pozabil; in zjutraj je bil še bolj srdit, ker ni imel božjaka v žepu, da bi si bil utolažil žejo. Na tešče se je pridušil, da jo bo naklepal oskrbniku, da bo vse žive dni pomnil na Marka.

Opravil je zjutraj po hlevu, kar je bilo treba, strkal pleve in slamo s klobuka in suknje, potem pa djal: »Bog in sv. križ božji, vse je v redu, sedaj bom pa šel nekoliko zajuterkovat.« In zavil jo je mesto k Tovorniku na ravnost v drugo stran, kjer je stala majhna krčma vdove Neže Drnjolšice. Marko je ondi raji zahajal, rekoč, da ima bolje vino ter mu večkrat kaj upa, ko bi ravno ne imel denarja pri sebi.

V Drnjolščini krčmi sta že sedela dva človeka, ko je prišel Marko tje, čeravno je bilo še zgodaj. Bil je farni cerkovnik in pa Čajža.

»No, Neža! prinesi ga še eno posodico, saj danes se spodobi, da da Čajža za vino, ker smo mu krstili sina,« pravi cerkovnik pomolivši prazno majolko stari, brezzobi babulji.

»Hencej, kaj ste fanta dobili?« praša Neža, »kako mu je pa ime?« 

»Za Mihata smo ga krstili,« odvrne ponosno Čajža, »kakor je meni ime. Buzarada, tak korenjak je, daje kaj, v dveh dneh bo že v srajci krog hiše letal.« 

»Res je res,« pritrdi cerkovnik Čajževim besedam, vede, da pije na njogovo rajtengo, »tako bistro je gledal v gospod fajmoštra pri krstu, ko so mu tlačili sol v usta, da sem menil, kar za uho jih bo zgrabil.« 

»Zato ga pa pijmo danes!« pravi ponosno Čajža, »na zdravje moje babnice in pa sina, da bo bolje rastel.« 

Marko, ki je ves ta pogovor poslušal pri oknu sede, pomaknil se je sedaj bliže k mizi, pomignil Neži nekako dvomljivo z glavo ter djal: »Nuj, Neža, pa ga še meni prinesi eno merico takovega-le, bova že poravnala.« 

Ko Čajža vidi, da se prišli gost ne počuti ravno dobro v finančnih zadevah, reče: »Neža, pusti, pusti, čemu boš brezdala posodo! – Prijatelj božji, tu-le sem sedi in pij z nama, saj ga imamo vsi trije dovolj. – Če se ne motim, bila sva že nekdaj skupaj v Tovornikovi krčmi, ne? Tam sem sedaj jaz gospodar, da boš vedel. – Saj si ti tisti grajski hlapec, kakor so mi takrat pravili?« 

»Bilo je bilo, letam-le, je že precej dolgo,« pravi Marko ves srečen, da bo zastonj pil, kar ga bo želodec nesel. »Jaz vas tudi dobro poznam, vi ste Tovornikov zet.« 

»Uganil si jo. – Pa takrat sem ti ponudil piti pa me še pogledal nisi, veš?« 

»No no, prijatelj, ne zamerite,« izgovarja se uni. »Ne vem hudimana, kaj je že bilo, da sem se takrat razjezil in nič se mi ni poljubilo, zatorej sem gotovo preslišal vaše besede, ker jaz se nikdar ne branim pijače.« 

»Kje imaš pa svojega tovariša, ki je bil takrat s teboj, tistega grajskega »frboltarja«, ali kaj je že bil. Jaz sem menil, da je kak kapucinec, ker je imel tako dolgo brado.« 

»Tista pokveka, tisti rokomavh, ki je priberačil v grad?« jel seje hndovati hlapec, in na novo se je obudila v njem sveta jeza, »Bog vedi, kam ga je že pes odnesel. Pobral je kopita ter zbežal, kot pritepeni pes, po noči. Potepinsko jo je ubral po noči iz grada, ker je bil hudoben, malovreden človek, hinavec. Sama mamka božja se ga usmili, kolikor pregrešnega je že doprinesel na svetu. Pravi Farizej je bil, tak, kakor so pridigoyali naš gospod fajmošter v nedeljo, – saj ste slišali, – o tistih svetopetih trcijalih Farizejih, ki so po ulicah in križempotih molili, sicer pa so bili sami takovi, Cigani, in kdo ve kaj še. Vpričo ljudi bil bi vse svetnike obiskal, kedar pa ga nihče ni videl, bil bi vse hudiče skupaj sklical. E, jaz sem ga dobro poznal, bolj nego vsi drugi.« 

»Kaj pa ti je vendar storil, da ti je vendar tako v želodcu, saj sta si bila morda precej dobra?« vpraša ga Čajža.

»Se ve, da sva bila prijatla, dokler sem mu bil za strežaja zastonj. Mene je lahko povsod porabil, ker znam nemški; kakor nalašč sem bil zanj, ali Marko ni tako neumen, ima bučo na pravem koncu; zastonj se še mačke ne praskajo, jelite vi, mežnar?« 

»A zato si tako hud nanj, ker ti je plačilo odnesel!« smeja se Čajža.

»Kaj mi je mar za tisto betev, ali imam, ali nimam, ne bo me pes vzel. Ali jaz nočem, da bi pri gospod Bogu na sodni dan vpričo vseh znancev rajtengo dajal, ker sem temu hudobnežu pomagal greh delati. Odpovedal sem se mu in vse hočem poravnati preden umrjem. Nečem se zavoljo njega na dno pekla peči, posebno ž njim ne; kajti še ondi bi me gotovo takova jeza popadala, da bi mu koj goltanec zadrgnil. – Veste vi, oče, – ne vem kako vam že pravijo, – ko bi vam jaz le eno zinil, koj bi oskrbnika za pete obesili, če bi ga le dobili.«

Prepričani smo, da Marko ni bil tako tanke vesti, da bi bil tolikanj porajtal na greh in peklo, bilo mu je več mar znositi se nad skopim oskrbnikom. Vino ki mu je šinilo čedalje bolj v glavo, odmočilo mu je jezik, da je jel razodevati še veliko obširneje, nego je bilo res, oskrbnikove skrivnosti, kterih do sedaj ni vedela živa duša. Mislil si je: Oskrbnika ni več tu, torej se nimam več nič bati, če tudi ktero zinem o njem, razun tega pa ga bo Čajža gotovo na meh odri, kjer koli ga dobi, ako mu povem, v kaki dotiki je bil oskrbnik z njegova ženo. –

Marko v pijanosti ni pomislil, da bo s svojim blebetanjem več škodoval ubogi Tovornikovi hčeri, ki mu ni nikdar nič zalega storila, nego oskrbniku, ki jo je že unesel čez hribe in doline.

Čajža je bil radoveden, kaj mu bo povedal Marko, zatorej ga vpraša:

»No, povej, če kaj veš, pa glej, da se ne boš lagal!« 

»Kdo lagal? jaz nikdar nobene ne zinem, da ne bi bila res. – Čemu bom prikrival hudobneža, naravnost vam povem, da je bil oskrbnik zapeljivec vaše žene. Meni se je dekle smilila, pa nisem mogel pomagati. In sedaj gre nemrkaj na stran, tako malo se briga za svojega sina, o kterem še nič ne ve ne.« 

»Kaj čvekaš, ti dolgopeti razmršenec?« razsrdi se Čajža pri teh besedah. »Kaj veš ti o moji ženi, ki je več vredna, nego vsi škrici in babe v gradu. Še eno tako mi zini, pa boš ležal zunaj pod kapom, kot primojruha.« 

»Če ne verjamete, pa pustite; jaz pa le pravim, da je res, ker sem bil blizo, in vašo ženo lehko prepričam sedaj-le, če je treba, da mi je res naročila takrat, ko se je morala z vami omožiti, da naj sporočim oskrbniku v Ljubljano, naj jo reši, če je mogoče. Vsa nora je bila va-nj. In ko sem jej na svatovščine dan povedal, da se oskrbnik več zanjo ne meni, da je bila neumna, ker mu je verjela, omedlela je same žalosti. Je-li res, ali ne? – In tisti večer, ko ste bili vi in še nekaj druzih pri Tovorniku v krčmi, – ravno takrat, ko ste me pit klicali, kakor pravite, pa nisem tel iti, – imela sta vaša Marijanica in oskbnik svoje pogovore tam za pašnikom pod tistim starim hrastom pri »hudičevem brlogu –. Jaz sem Marijanici na vse božje viže pravil, da naj ne hodi, še prehladiti bi se znala, pa kaj: ljubezen pravijo je slepa in gluha, in to je res. Ko sem videl, da me ne uboga, šel sem na ravnost domu spat, čeravno mi je rekel oskrbnik, da ga moram počakati.« 

»Hu-di-diman, počakajte me,« pravi cerkovnik praskaje se za ušesi, »jaz sem šel ravno tisti večer nekoliko moten iz Kanderš domu, mislil sem se oglasiti pri Tovorniku, vede, da si ti noter Čajža, pa že niso imeli luči. Doli-le za plotom grede zagledam nekaj belega šumeti od gozda sem, ravno od »hudičevega brloga«. Lasje so mi vstali po konci kot ščetine hrvaškemu prešiču, bil sem koj trezen in molil sem, da me je že brada bolela. Mislil sem: to ni nič druzega, nego smrt! Prekrižal sem se dvakrat, potem pa jo vliknil domu kar naravnost po hosti ne iskaje nobene steze. Menil sem, da je spomin, da bo kdo umrl pri Tovorniku, pa je ravno narobe. Poglejte no, kako je človek aboten včasih. – Bo pa že kaj tacega že, kar Marko pravi, sedaj mu pa verjamem.« 

Čajža previdi, da bo le resnica, kar mu ta dva pripovedujeta. Sedaj se mu je jelo jasniti, zakaj se je Marijanica tako branila možiti, zakaj se je vedno jokala in nekako odurno obnašala proti njemu. Vse je kazalo, da je res kaj imela z oskrbnikom. – Nekaj časa je zamišljen sedel, potem pa plačal vino, vstal ter odšel domu.

Marku je že bilo žal, da je tako naglo odkril skrivnosti Čajži; sedaj si je ravno ogladil grlo in vino je naj bolje teklo, pa je moral nehati.

Žalostna sta Marko in cerkovnik zapustila krčmo ter šla vsak svojo pot, kajti vedela sta, da sedaj nobenega ne bo, da bi plačal za nju.

Domu prišed je Čajža razsajal, kot bi bil obnorel. Nihče ni vedel, kaj mu je. Šel je na ravnost v stransko sobo, kjer je ležala Marijanica. Grozno je preklinjal in se grozil; takov še nikdar ni bil.

»Malopridnica!« kričal je pri postelji, »povej, kaj si imela z grajskim oskrbnikom? Povej, sicer vržem vse skupaj ven na gnoj, da ondi pogineta ti in otrok. Jaz ne bom gojil jajca, ki mi ga je znesla kukavica v gnjezdo. Ljudje vedo, ali meni nihče prej nič ni povedal.« 

Marijanica je ostrmela pri teh besedah, rudečica jo je oblila in s slabim glasom je djala: »Miha! jaz sem nedolžna, nedolžna; poslušaj me: o Bog!« 

»Nič! povej, če si rada imela tistega grajskega psa!« 

»Jaz sem ga ljubila, ali –.« 

»Nič več, je že zadosti!« 

»Poslušaj me!« –

»Tiho! vlačuga vlačugasta. Tako ženo tedaj sem dobil; to je tista pridna, sramožljiva dekle!?« 

In ko se je hotela Marijanica še dalje opravičevati, predrznil se je celo ubogo slabo žensko v takovem stanu s pestmi nabijati. Nezavedna se je zgrudila na postelji in kakor marmor bleda ležala ondi podobna mrliču.

Tovornik in Tovornica sta v hišo pritekla vsa preplašena, kaj je. Zet jima ne odgovori nič, sekiro zgrabi v kotu in hiti ven kriče: »Naj prej more njega hudič vzeti, potlej pa mene!« 

Kdo popiše strah in grozo materino videti hčer v omedlevci. Vse moči sta napenjala z očetom jo zopet obuditi. Slednjič je nekoliko spregledala in govorila je zmešano nekaj besedi, potem pa je zopet zatisnila oči. Vedno slabeja in slabeja je prihajala: obraz jej je še bolj upadel in bil je bled kot marmor, ustnice so postajale višnele in sapa je bila težka. – Tretje jutro je zazvonilo pri farni cerkvi. Marijanica je izdihnila svojo dušo, ter se preselila v boljši kraj.

Čajža ni bilo domu; nihče ni vedel, kam je prešel. »Naj brž se je obesil,« djal je vsakdo, »ali pa je šel med roparje.«

VIII.[uredi]

Oskrbnika so že pozabili v gradu, nihče ni več praša po njem. »Naj gre, kamor hoče potuhnjenec« djali so, »nič ga ni bilo prida.« 

Marko je molčal kot zid, nikdar ni zinil, da je bil tudi kaj v zvezi z oskrbnikom. Vedel je, da bi ga potem pognali brez vse milosti iz grada, ali pa Bog vedi, kaj bi se zgodilo z njim.

Na Martinovo nedeljo je več velikašev imelo shod v Mekinjah nad Kamnikom. Napravili so velik medvedji lov v Kamniških planinah in tudi Limberški grof je bil povabljen.


Zelo mu je branila Ljudomila zvečer pred odhodom. »Ne hodi, ljubi Vilibald, nikar ne hodi! Bojim se, da ne bi se ti kaj pripetilo. Imela sem sinoči strašne sanje, ki me zelo uznemirjajo. Videla sem te namreč vsega v krvi, in jaz sem stegovala roki po tebi, hotela sem te objeti, pa nisem se mogla ganiti z mesta. Tudi čuk že nekaj noči hodi skovikat sem na stari stolp, in dere se tako grdo, da me vselej groza spreleti, kedar ga slišim. Večkrat sem že slišala, da ta ptič pomeni nesrečo.« 

»Ne verjemi takim rečem,« odvrne grof, »ki niso nič. Sanje so sanje, in čuka pusti upiti, se bo že naveličal. Kaj se mi more neki zgoditi? Celi roj naj hrabrejših vitezov bo skupaj, ki so vsi moji zvesti prijatelji. – Ako Bog da, pojuternem se zopet vrnem.« –

»Ah, jaz ne bodem imela mirne ure prej, da boš zopet pri meni, vedno me bo skrbelo, da ne bi te zadela kaka nesreča. Ubogaj me, ostani doma, naj bolje bo. Tako žive sanje gotovo niso brez pomena.« 

Grof se ni dal pregovoriti, čeravno je svojo ženo zelo ljubil; hotel je biti mož beseda, da ne bi bili drugi vitezi rekli: Ta je mevža, ki si nikamor ne upa.

Drugo jutro zgodaj se je poslovil od Ljudomile obljubivši jej kmalu se zopet vrniti. Strastno ga je objemala, ni ga hotela dolgo izpustiti, kakor bi bila vedela, da ga vidi zadnjikrat.

Konj na dvoru je razgetal, vitez se zavihti, kot bi pihnil nanj, ozre se po ženi in pravi: »Zdrava mila Ljudomila, da se zopet kmalu vidiva!« in čili konj ga je odnesel proti Kamniku.

V Mekinjah je bila zgodnja maša, vsi vitezi so bili v cerkvi, kajti po maši so sklenili iti koj na lov.

Sveto opravilo je minilo. Vitezi so že vsi odšli iz cerkve in zbrali se precej daleč preč na loki, le Vilibald je še vedno klečal v cerkvi pred oltarjem. Neka nevidna moč ga je zadrževala. Slednjič vstane, pokriža se, poškropi z blagoslovljeno vodo ter odide ven na pokopališče. Ravno je hotel zasesti konja, ko plane cel roj kmetov izza cerkve s kolmi in raznim orožjem. Vilibald zapazi med njimi znani obraz, bil je nekdanji oskrbnik. – Urno izdere svoj meč, in razkolje naj bližemu glavo. Ali drhal je preobila. Podero ga na tla in debeli koli so mu padali po glavi. Klical je pomoči, ali vitezi so bili predaleč. Blagi grof je izdihnil svojo junaško dušo na pokopališču, na posvečenem kraju.

Oskrbnik namreč je zvedel, da pride Limberški grof v Mekinje. Podkupil je nekaj malovrednih kmetov in sklenil ž njimi napasti ga. Za cerkvijo je bilo majhno grmičevje in ondi so se poskrili hudodelci pričakovaje svojega ropa. – Oskrbnik je porinil, odurno se režaje, že napol mrtvemu grofu bodalo v prsi. Sedaj je ukrotil svojo strast.

Drugo jutro je koračil po hosti v Žikovskem gozdu kmečko oblečen človek s sekiro na rami. Prišed vrh griča zagleda med dvema brezama nekaj črnega viseti. Približa se in glej! črno oblečen človek je visel z jermenom zadrgnjen na brezovi veji. Obraz je bil že ves višnjev in zatekel, pene je tiščal med usti in oči so bile nabuljene, kot volovske.

Nekako zasmehljivo je prišlec ogledoval visečega človeka, vendar se mu je grozilo pred njim, kajti ni si ga upal odrezati.

»Kakor nalašč si jo ukrenil,« djal je zaničljivo, »da si se sam obesil, sicer bi ti bil danes Čajža pomagal na uni svet. Tri dni sem te že čakal pod hribom. Zlodej bo brusil kremplje nad teboj, ker si mi zapeljal ženo.« Pri teh besedah je urnih korakov odšel po hosti navzdol še dolgo preklinjevaje oskrbnika, ki je visel na brezi. Šel je in nihče ga ni več videl.

Teden pozneje so pastirji našli oskrbnikovo mrtvo truplo še vedno viseče na brezi, ali krokarji so mu že objedli obraz, da so bile same kosti. Po povelji gosposke so ga pokopali ondi, kjer je končal življenje. Pastirji so napravili grmado, da bi opomnili mimo gredoče ljudi spomniti se duše onega, ki je končal tukaj nesrečno življenje. Kedar pa je bil kup že velik in so ga zažgali, videli so vselej po noči tuliti črnega psa krog ognja, ki se ni dal po nobeni ceni odgnati.

Kdo more popisati žalost Ljudomilino, ko je zvedela smrt svojega tako ljubljenega moža. Zapustila je nesrečni grad, kjer je dosegla in izgubila naj drajše na svetu. Zapustila ga je ter se preselila v dolino v Belneški grad. Tukaj je živela samotno, svoje premoženje razdelila ubogim in v večni spomin dala sezidati blizo Belneka, na prijaznem holmcu cerkvico Matere Božje na Drtiji.

Limberški grad je ostal zapuščen, časov rob je na njem glodal, dokler ni popolnoma razpadel. Malo let pozneje se je tudi Ljudomila preselila k svojemu Vilibaldu. kterega ni mogla pozabiti do zadnje ure.

Leto za letom je poteklo in po svetu se je dokaj spremenilo. Slava in mogočnost Limberških grofov je izginila, izginilo njihovo ime, ali kedar zapoje zvon v večernem mraku na Drtiji in se razlega njegov doneči glas po okolici, zdi se, kot bi vabil duh blage Ljudomile mimogredoče popotnike k pobožnosti; zdi se, da veleva zvon: »Spomnite se blage grofinje Ljudomile!« 

Jasno pa nam kaže ta povest, da skorej ni veče grdobe pod božjim solncem, kot je hinavec. Kako strašne hudobije je hotel doprinašati oskrbnik, ko je pa imela na dan priti njegova ostudnost, pogubil je sebe, ko je pred še v neizrečeno nesrečo spravil grofovsko družino. Nič boljši pa tudi ni človek, ki pomaga tacim hudobnežem. To nam v tej povesti kaže oskrbnik. Tudi njegovo ravnanje je učinilo čez mero veliko hudega.