Zadnji dnevi v Ogleju (Slovenec 1876)
| Zadnji dnevi v Ogleju Alojzij Carli |
Izviren roman iz petega stoletja. Spisal Alojzij Lukovič.
| |||||||||||
Zadnji dnevi v Ogleju
Uvod.
[uredi]Tam, kjer dereča Soča zapustivši sive skalnate julijske planine polagoma čez rodovitno goriško polje proti jugu šumi, odpera se ti krasni vhod v italski raj. Le še na levem bregu vzdiguje se visoko v sinje nebo skalovje kraškega pogorja; v daljavi pak na severuvzhodu žaluje slovenski velikan sivi stari Nanos, žalostno se oziraje, ne vede, kam bi pogledal. Proti zapadu? Ne mara za to, kajti glasov, ki mu od tod na ušesa donijo, ne razume več, – ti so mu španjski glasovi, zavita furlanščina. Nekdaj je bilo drugače, tudi tod po planjavi se je razlegal Noričana veseli glas. Na jugo-vzhodno stran? Oj od tod in tik na podnožji se še razlega krepki slovenski glas, tu biva še slovanski narod; resni, trdni Kraševec še stoji nepremakljiv kot skala njegova, burja ga še ni odpodila in ga tudi ne bo, kajti ta ljubi kamenito svoje domovje. Toda žalostnega tega pogorja ne kinčajo več hladni, temno zeleni gozdi; ah! splavali so po adrijskih valovih: nekdaj krasni Kras kaže sedaj sramovaje se naga svoja rebra! In spodej? Tam pod Krasom, tam na planjavi? Tam tik morja? Žalosten pogled očetu Nanosu. Tam na ravni vzdiguje se velikansk zvonik, črno njegovo obzidje kaže, da marsiktera nevihta je skušala omajati ta spominek pretekle slave, toda njemu na čelu bere se še vedno grobni napis:
Fuit Aquileia!
Fuit Aquileia! Oglej je propal! Le pridiguj, le pridiguj, prav imaš, glasno povej sedanjim prebivalcem slavno slavo slavnih pradedov. Ali, o stolp, kdo te razume, kdo posluša? Domačin se dosta za te ne zmeni, Slovenec te je izobčil. Mar li bodo tvoje tožbe poslušali črni krokarji, ki se od časa do časa vzdigujejo krohotaje se minljivosti narodov iz širnih tvojih močvirjev? Le pridiguj, oznanuj, toda komu? Mar li vzburjenim valovom adrijskim? Oznanuješ jim, da, ali tudi ti se ne zmenijo zate, ladij trum več k tebi ne donašajo. Le oznanuj, ali komu? Mar li julijskim skalnatim planinam? Prav imaš, tje zaženi svoj glas, njih sin bo tolmačil tvoj klic, povedal malomarnim tvojim potomcem, o Oglej, tvoje slave slavni propad.
I.
[uredi]Šteje se leto 453. po Kristu. Velikonočni čas je ravno. Solnce precej močno prijetno ogreva že nekoliko oživljeno naravo. Ni oblačiča videti na jutranjem jasnem nebu. Krasen, veličasten je velikansk Oglej v svitu svitlih solnčnih žarkov. Krasna je tudi njegova okolica. Proti zapadu razprostira se ravna beneška ravnina, proti vzhodu pa temno zeleni gozdi karnski in noriški, na jugu se tvojemu očesu blišči neizmerno adrijsko morje, čez koje ravno vstajoče solnce razliva žareče svoje žarke; na severo-zapadu prijazni rodovitni brdski griči, imenovani „ager colonicus". Tu pa tam te vabijo mnoga krasna poletna poslopja plemenitih Rimljanov, da je obiščeš. Sredi tega raja veličastno stoji ponosni Oglej. Srečno mesto! Lepe široke ceste se stekajo v njem. Noriška cesta preko Frigida, reke Vipave, vabi Noričana v bogati drugi Rim, cesta Veruka kliče Istrana in Dalmatina v somenj, tretja pak odpira Japidu v mesto vhod. Tudi z Rimom, središčem sveta, je mesto v zvezi, veže ga krasna cesta Emilijana. Vrhu tega proti zapadu pelje via Beloja, via ad Silanos pak memo Čedada preko reke Nadiže čez Predel do Viruna na Koroškem. Celih dvanajst cest se križa v mestu. In kako je kupčevalec gotov; preko vseh cest so rimski tabori – castra – ; hrabri vojaci skrbijo za varnost pridnemu častitelju Merkurja. A ni še zadosti. Pomorskemu kupčevalcu polajšuje od juga sem dohod krasen kanal Amfora, kjer se ziblje ladij nebrojno število, kjer se stekajo vse delavne moči.
Velikansk Oglej je skoro do čistega že pokristijanjen. To bogato kupčijsko mesto napolnuje 600.000 čilih prebivalcev. Razprostira se v podobi dolgljatega čveterovogla od jugo-zapada proti severo-vzhodu tik burnega morja, mogočno zidovje s štirimi velikanskimi stolpi na voglih varuje mu pridobljeno bogastvo, objema hiše, krasne njegove palače, cerkve, imenitne tempeljne Belena in Jova s Kapitolom vred. V tri oddelke se razdeluje mesto. „Staro mesto" je najstarejše in prvotno, sezidano leta 182 pred Kristom; 3000 naselnikov došlo je iz Lacija. Tu je na vzvišenem holmcu Kapitol s krasnim a sedaj zapuščenim tempeljnom paganskim, tu je javni prostor: forum, za mestjanske skupščine, tu je tudi Kurija, mestno sodnijsko poslopje. Od tam proti zapadu razprostira se drugi mestni oddelek „mesto Augustovo"; odlikuje se s carsko krasno palačo in drugimi imenitnimi stavbami. Med tem, ko v starem mestu prebiva plemenitaš, kraljuje tukaj sploh oglejski bogataš. Sosebno močno sta ta dva oddelka obzidana, vsacih 20 sežnjev je visok stolp. Od tod proti jugo-vzhodu je mestni oddelek „Mariniana", mesto kupčevalcev z ladjostajo in imenitnim trgovinskim prostorom, ki se zove „forum mercatorium". V predmestjih pak okolo in okolo mesta, sosebno proti severu, prebiva uboga reva, ubogo ljudstvo in robovi, ptujci sosebno barbari. Tudi „liberti", to je oproščeni sužnji, se tukaj šopirijo med sužnji posnemaje gospodo in plemstvo. Na skrajnem jugo-vzhodu je še drugo mesto, mesto miru in pokoja, veliko mestno pokopališče: „Nekropolis".
Na bregu sinjega morja v Avgustovem mestu stoji krasna palača. Njen lepi vrt in prostorni dobro zaraščeni gaj razprotira se proti jugu, od koder se sliši šumenje morskih valov. Na levi je obzidje Amfore, na desni zapadni strani je druga palača, tik koje se vzliva v morje reka Nadiža. V daljavi se vidi skrajno mestno obzidje s konečnim mogočnim stolpom. Stopimo v palačo. Krasna prizemska dvorana nas sprejme, marmorni stebri umetno ozaljšani podpirajo strop; ob stenah so razpostavljeni kipi, predstavljajoči ne bogov, ampak imenitne može, ki so vsled junaških činov postali neumrjoči, ki so s hrabrostjo in čednostjo proslavili slavno svojo domovino. O poganstvu ni ne duha ne sluha, a podoba Odrešenikova kaže, da smo v kristijanski hiši. Zadnja vrata iz te dvorane – imenujejo se „triclinium", to je obedovalnica – so odprta, skoz nje pride se na vrt. Nad vrati je lopa, na obeh straneh so razpostavljene razne domače in tuje cvetlice; visoke že močno ozelenele rastline zabranjujejo vhod solnčnim žarkom, poleti razširjevaje hladno, prijetno senco. Tukaj v lopi sedite dve gospi, ena že doletna, druga pak skoro na pol otrok. Slednja je nježna kot pomladanska cvetlica, ki prvikrat svitlo solnce občuduje. Črne bistre oči, črni lasje nam pričujejo, da ste ponosni Rimljanki. Podobni ste si, le starost loči drugo od druge. In zakaj ne? Saj ji veže sorodnost, saj mati in hčerka sedite pred nami.
„Glej, draga Evdora", prične mati devico ljubeznjivo gledaje, „glej to zlato solnce, ktero svitle svoje žarke razsipa čez hrib in dol, morje in ravnino, ni li pravo božje oko, ktero nas pričujočnosti božje spominja, nam kaže njegovo dobroto, ktera daje vživati krasoto zemskega raja dobrim in zlim, vse skupaj objemaje z očetovsko ljubeznijo?"
„Da", odvrne Evdora in solza zaigra ji v očesi, „spoznam njegovo dobroto, poznam milost njegovo, veselim se, radujem se, komaj čakam sprejetja med njegove verne."
„Božja milost naj prešine tvoje srce", odgovori Honorija, tako se imenuje ta skrbna mati, „naj ti razvedri um s pomočjo svetega krsta, kojega boste danes skupno prejeli. Da, že dolgo se raduje tega dneva naš ljubljeni škof Sekund, komaj čaka, da vas more sprejeti v društvo svojih vernih otrok. Dolgo so vas pripravljali k temu važnemu koraku duhovni očetje, vas podučevali v verskih resnicah, vsadili v vaša srca kal žive vere, pojasnovali vam, kolikor je bilo treba, Kristov nauk, da sedaj zvedeni in vtrjeni v sv. veri prejmete prvi sv. zakrament dobro vede, kaj da dobite."
„A, ljuba mati, povej mi, zakaj pa nas kličejo ravno v cerkev sv. Hilarija, ne pa v cerkev Odrešenikovo, saj je slednja krasnejša?"
„Vidiš, ker je stareja. Glej! Stoletja je že pokrivala gosta tema nevere naše lepe krajine. Vsi Oglejčani so bili vdani nespametnemu malikovanju. Belenov in Jovov tempelj še lehko vidiš, a njihovih častiteljev je le malo več. Belenu se ne darujejo živali kakor drugim bogovom, kajti ti pagani mislijo, da se žrtvenik njegov ne sme omazati s krvijo, ker Belen daje življenje in zdravje vsem stvarem. Ozri se tje proti vzhodu, tam stanujejo narodi, ki pa še častijo razne bogove; hrabri so sicer ti ljudje, a tudi te je prej nepremagljivi rimski meč priklenil k velikanskemu telesu naše slavne rimske države. Karni, Noričani, Panonci zovejo se ti hrabri a še jako surovi ljudje. Sedaj, od kar je rimska moč pešati jela, je mnogo drugače. Severni narodi se ne zmenijo več za rimskega orla, toda svobode ne vživajo, ukrotil jih je ljuti samosilnik Atila pod hunsko železno žezlo.
Velik del teh narodov se je bil že spreobrnil k naši sv. veri, toda vsi ti kristijani so padli v mreže krivovercem, sosebno Arijanom, ki so tudi tukaj že toliko zmotnjav napravili. A od tod bode mala lučica naše sv. vere vedno večo moč dobivala. Svetega Marka učenec Mohor, ki je okoli leta 60 po Kristu semkaj prišel in Križanega oznanoval, ki je za časa cara Nerona z Evfemijo, Doro in druzimi oglejskimi devicami za svoj trud smrt dobil, gotovo ne pozabi svoje hčerke, oglejske cerkve. Da, oj koliko je naša cerkev tačas pretrpela; bila je že pri rojstvu skoro skoro zadušena. Toda žrjavica tli tudi pod pepelom in Bog svojih nikdar ne zapusti. Naslednik Mohorjev je Hilarij, naš meščan, ki brž zbere raztresene verne in naglo zopet cerkev vredi, ktera kakor pomladanska cvetlica pod vplivom gorkega solnca naglo pod njegovim umnim vodstvom razcveti. Ali paganski duhovniki boje se za svoje bogove, staknejo kristijane, zatožijo Hilarija pri mestnem predstojniku Beroniju, in smrt je tudi njemu plačilo, glava njegova pade pod rabeljnovo sekiro. Temu škofu mučeniku je posvečena cerkev, kjer boste danes sv. krst prejeli."
„A kako se je potem z našo cerkvijo godilo? Saj nam ostaja še dosti časa do slovesnosti, toraj povej mi", prosi Evdora.
„Bog je čuval nad njo. Naša cerkev ima to lastnost: bolj ko jo stiskajo in preganjajo, trdnejše stoji. Komaj je Hilarij v Gospodu zaspal, se razkropljene ovčice zopet zbero, zopet so dobile novega načelnika Krizogona. In tako se je vedno godilo. In ti možaki so s svojo vdano duhovščino neustrašeno in neumorno delali, vkljub preteči nevarnosti, vkljub besnosti poganski, vkljub krvavim mečem in nezaslišani sili. Katoličanstvo je zmagalo s potrpežljivostjo; ono se zunanje sile nikdar nima bati, nad njo čuje Kristus. A boj v cerkvi mora biti, boj, ki odsekuje gnjile, nezdrave ude, da se tudi drugi ne okužijo. Blagor mu, kdor do konca zvest ostane. Zmagala vera nad nevero, sosebno za časa cara Konstantina, in tačas v dnevih škofa Agapita oddahnil se je tudi oglejski katoličan, med tem, ko se je ošabni poganski duhovnik proklinjevaje moral umakniti pred senco svetega križa. Od tega časa do sedaj, toraj le za dobro stoletje, je napredek tako velikansk, da sedaj smemo reči: cvetoči Oglej je mesto kristijansko in pogani so med nami le gostje. Glej, sedanji škof, častiti starček Sekund, je že 15. v vrsti naslednikov apostoljskih. Toda Evdora moja, čas se bliža, pojdive, da te k važnemu koraku pripravim.
Vzdignivši se odidete v sobo.
II.
[uredi]Poglejmo ta dan v cerkev sv. Hilarija. Poslopje stoji v starem mestu. Pred cerkvijo je veliko dvorišče, obdano krog in krog s stebriščem. V teh stebriščih vidimo mnogo ljudi. A kdo je te ljudi sem spravil? Slepi in hromi so tukaj, nemi in gluhi, bolni in stari. Kdo so ti? Oj, ti so zakladi katoliške cerkve. Ti so berači, reveži oglejske srenje. Milo proseče vzdigujejo ti ubogi trpini na svetu svoje roke proti tebi, ter v imenu največega Trpina te s tihim pogledom prosijo, da se usmili tvoje kristijansko srce. Srčna molitev je zahvala za podarjeni dar. Hajdimo naprej, bližajmo se svetišču. Toda stoj, dragi čitatelj, ne smeš še dalje. Nazaj! ker nisi še čist; glej, tam sredi dvora stoji vodnjak, tam morava si roke in obraz umiti, predno stopiva v svetišče, v znamenje, da mora čisto dušo imeti, kdor se hoče vredno bližati Gospodovemu hramu. Tedaj pa naprej. Prideva pod lopo pred cerkev. A glej, zopet se ustavijo naši koraki. Več ljudi je tu. Kleče vzdigujejo tudi ti svoje roke proti tebi, milo prosi njih oko daru, njihov jezik tiho šepeta: miseremini nostri! usmilite se nas. Stoj, stoj, prijatelj, denarja te ne prosijo, tudi kruha ne, niti kosa obleke. A česa potrebujejo? Glej, njihovi lasje so razmršeni, pepel se jim beli na glavi, obraz jim je bled, suho in medlo telo pokriva ostra obleka, preko ledij so prepasani s trdo vrvico. Evo jih, ti so grešniki. Nesrečni sobratje, ki so padli v velike pregrehe, delajo sedaj tukaj očitno pokoro za očitne svoje pregrehe, – tako je odločila ostra, dobra mati katoliška cerkev;– v cerkev še ne smejo, še le na prvi stopinji spokorjenja so sedaj. Zato doni njihov miserere! na uho, da bi tudi ti za-nje pri službi božji pomolil, pri službi božji, po kteri hrepeni njihova duša, a ktere se vdeležiti ne smejo, dokler jim duhoven odveze ne podeli po popolno opravljeni pokori. Da tudi za-nje pomoliva, stopiva naprej. Troje je vrat, kam se obrneva? Na desno morava, kajti moža sva, ženska mora skozi leva vrata. Tako zahteva čistosti in nedolžnosti čut, ki je kinčal srca prvih kristijanov.
Krasna in precej prostorna je cerkev; skoro sredi cerkve je leca, odkodar doni o dnevih Gospodovih Gospodov zveličavni nauk; više je kor za pevce, ki z Davidovimi slavospevi slave slavo nebeškega bitja. Še više za železnim omrežjem in za zagrinjalom, ki je po šegi judovskega tempeljna ločilo prostor za ljudi od pravega svetišča, kamor je le duhovščina smela, stoji na čveterih stebrcih oltar. Oltar je prosta miza iz marmorja umetno izdelana, z biseri in drugimi žlahtnimi kameni okusno in dragoceno okinčana. Prost križ stoji na nji, šest luči razsvetljuje na pol temno svetišče. A pod oltarjem v raki počivajo kosti velikega Škota Hilarija. Za oltarjem pak je sedež za naslednika njegovega škofa Sekunda, na levi in desni so stoli za ostalo duhovščino. Mnogo ljudi je zbranih v hiši božji. Ali radovednost jih ni sem prignala, pobožnost jih je sklicala, veselje jih je napotilo v svetišče, saj danes dobi kristijanska srenja mnogo sobratov: krščeniki imajo se v kristijane spreobrniti. Iskrena, trdna vera se vernim žari na obrazih, ktere boš dandanes pri veliki množici zastonj iskal, pri ljudeh, ktere nadvlada ošabnost in jim ne dovoljuje svoje glave vkloniti neovrgljivim verskim resnicam. Srečni stan prvih kristijanov, kterim je bila vera nerazrušljiv ščit proti nezgodi, nepopačeno srce glavna bramba proti zapeljivcem! Iskreno molijo tu za-se in za one nove ude, ki bodo v kratkem v Kristovo cerkev sprejeti. Škof Sekund vstopi iz stranskega vhoda spremljan od mnogo duhovnikov, stopi pred oltar, vzdigne roki, kleče tiho moli. Vstane, prime škofovsko palico sv. Mohora, na njo se operaje, napoti se v spremstvu duhovnikov in dijakonov pod znamenjem sv. križa v dolgem sprevodu iz cerkve. Ljudstvo se vzdigne, pevci začnejo in ljudstvo v največi harmoniji jih spremlja. Iz stoterih grl doni Davidov zdihljej:
„Kakor hrepeni jelen po studencu voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Gospod; moja duša žeja po tebi, živi Bog, kdaj bom došel, kdaj se vstopil pred tvoje obličje?"
Prepevaje napotijo se vsi iz cerkve s Škotom na čelu ven na prosto, na konec dvorišča. Tam se vzdiguje visoka in prostorna kapelica. In pred njo? Pred njo stoji mnogo krasno okinčanih deklet in fantov, vsi so že odraščeni, od petnajstega leta naprej vidijo se samo mladeniški obrazi. Tu se ustavi škof. Prično se obredi. V kolobar okolo njega zbere se duhovstvo in krščeniki. V zbranem zboru začno glasno moliti: „Verujem v Boga Očeta, nevidljivega in netrpivnega. In v Krista Jezusa, sina njegovega, gospoda našega. Ki rojen od sv. Duha iz Marije Device, križan pod Poncijem Pilatom in pokopan bil. Šel je pred pekel. Tretji dan od mrtvih vstal. Šel v nebesa, sedi na desnici Očeta, od tod bo prišel sodit žive in mrtve. In v sv. Duha, sv. cerkev, odpuščanje grehov, vstajenje mesa.") V kapelo vstopi škof, ljudstvo ostane zvunaj, njemu slede posamezni krščeniki z dijakoni. Sredi kapele je velik marmoren kotel, v njem je krstna voda; do nje se pride po marmornih stopnjicah. Najprej se vstopijo na stopnjice posamezni mladenči, s pomočjo botrov in dijakonov potopi škof vsacega posebej v vodo, tako, da se napravi znamenje sv. križa, izgovore one mogočne besede, s kterimi se človek za novo življenje prerodi. Pomazili jih potem s svetim oljem, na glavo jim dene belo ruto; drug duhoven jim noge opere, oblečejo se v bela oblačila, ter venec cvetlic se jim vije okoli čela. Ravno tako se godi pozneje z deklicami, toda deklice spremljajo k sv. krstu edino le črno oblečene ženske, dijakonise imenovane.
Vse se v najlepšem redu zvrši. Vsem se sveča prižge. Sekund zopet izstopi iz kapelice. Milo njegovo oko se solze obrne na mlade kristijane. Kaj je neki mislil pri tem pogledu? ga je li morda tužna slutnja obdala, da zadnjikrat v Ogleju to sveto opravilo zvišuje? Da, zares je bilo ginljivo gledati sivolasega starčeka med cvetočo mladino; enak je skrbnemu vrtnarju, ki nježne cvetlice iz morivnega trnja presaja v dobro obdelan vrt, kjer jih ledena slana tako hitro ne pokvari, kjer se razbijejo vsi sovražni napadi s pomočjo milosti božje, ktero Bog radodarno deli vsem, ki njega ljubijo.
Zopet se vzdigne zahvalna pesem iz hvaležnih src. Mladenči in deklice se vrstijo, prepevaje se podajo v cerkev, kjer jih Sekund še potrdi v sveti veri. Sedaj se vdeležijo prvikrat daritve novega zakona, in prvikrat pristopijo k sv. obhajilu. Oj blaženi časi, oj blaženi kristijani! Čeravno so morali res mnogo prestajati, vendar je vera jih tolažila, dajala jim je pogum in moč, da so bili v stanu, zvesto in vsestransko svoje dolžnosti spolnovati.
„Mati, mila mati", reče Evdora proti večeru domu prišedša, kajti ostali del dneva zadržala se je pri Digni, botri svoji, „mati, glej moj venec, krasen je, neomadeževan, bel kot sneg. Rada bi tacega ohranila. Toda srce pri onem sv. činu mi je dejalo, da moj venec ne ostane bel, ampak da njegove bele lilije se bodo v rudeče spreobrnile."
„Hčerka", de mati resnobno, „bodočnosti ne poznamo, zakrita je s temnim zastorom naša prihodnost. A naj bode, kar koli hoče, negotove bodočnosti se nimamo bati, kajti nad nami čuje skrbno očetovo oko, milo oko našega Boga. Njemu je skrb za nas."
»Da, njemu je skrb za nas", oglasi se pri vratih moški glas. Naglo se Oglejčanki obrnete.
„Oh, Kaj Menapij!" kliče Honorija, „ves dan te ni bilo!"
„Oh, oče!" razveseli se Evdora, „menila sem . ." a njene oči se srečajo s pogledom druzega možaka. Zarudi, sramožljivost prešine njeno srce, jezik zastane, besedice ne spregovori. Z zadovoljnim smehljanjem opazuje Menapij hčerkino zadrego. Možak je ponosne postave. Dolga, z zlatimi nitkami obšita halja, rimska toga, pokriva mu čvrste ude; dolg, oster meč, iz jekla kovan, vragom strah, ne pa lepotičina igrača, svetli se mu na levici. Jeklena čelada pokriva mu visoko čelo, izpod kojega leskečejo se žive, črne oči; kratko pristrižena gosta, črna brada povikšuje možaku moštvo. Bliščeči se oponjki, dragoceno z biseri okinčani, oklepate mu nogi, ki se v boju še nikdar za korak niste umaknili. Ta junak je Kaj Menapij poveljnik mnogobrojne oglejske posadke, in vsled tega tudi najviši mestni uradnik, cesarju zvesto vdan namestnik a ne le za Oglej samo, temveč vrhovni oblastnik, „consularis", je celi provinciji Veneciji, 10. regiji rimskega carstva, ktera se razprostira od laške reke Ada čez celo Istro. Za roko drži krasnega mladenča. Le malo let je zarisanih na mladeniškem čelu, toda tudi v njegovih prsih bije junaško srce, to se mu koj vidi na obrazu, strahu ne pozna, pogumno vihti meč, ščit mu krasno pristoja.
„Evdora, menila si", ponavlja se smehljaje Menapij, „da bodem navzoč pri slovesnosti. Da, bil sem, zvršivši poprej državna opravila. Od daleč sem opazoval vaše obnašanje. Radosti mi je srce igralo, videti mojo Evdoro, ko je iz otroških let v deviška stopila. Evdora, daj mi roko!"
In obrnivši se k mladenču nadaljuje:
„Marij, tudi ti stopi bliže, daj mi desno. Evo, opazoval sem vaju obnašanje, videl sem, da prijateljstvo vajinih otroških let, ko sta dozorela do mladeniških let, se ni razrušilo, temveč da je rastlo, kakor so rastla vaša leta, ter konečno vaju srca sklenilo. Marij, ponosni mladenič, ni li tako? Ne gori tvoje štiriindvajsetletno srce sedaj za mojo skoro še otroško hčerko? Evdora, ne čutiš li posebne naklonjenosti do prijatelja otroških let? Da molčita, vajin molk mi je dokaz, da se nisem motil. Toraj, Evdora, tvojemu slavnemu dnevu hočem jaz konečni venec postaviti: Evdorica, petnajstletna moja hčerka, ljubi svobodno Marija, druzih mladenčev podobe naj ne stopijo pred tvoje oči, tvoja duša naj se popolnoma spoji z žlahtno dušo hrabrega Marija. Da, svobodno ljubi Marija, bolje je tako. In ti Marij, hrabri sin nevstrašenega Severa in krepostne Digne, sin zvestih mojih prijateljev, sprejmi mojo Evdoro, edini moj zaklad, edino moje veselje, edino mojo tolažbo. Varuj jo kot punčico svojega očesa."
»Prisegam!" vsklikne Marij, in zarudela srčne blaženosti, prepadena zbog nepričakovane sreče in nenadnega prizora objameta zaročenca molče svoje stariše; burno bijoče srce, nemi jezik sta Honoriji in Menapiju dokaz, kako srečna da sta otroka.
Menapij konča ta prizor rekoč:
„Zadosti! Marij, izročil sem tvojemu varstvu mojo Evdoro. Skrivaj sem to stvar že davno pripravljal, tvoji stariši Sever in Digna so silno zadovoljni, na tihem so tudi oni želeli, da se sosedni, prijateljski družini še tesneje sklenete. A še le za leto dni bodeš njen postaven mož. Čuvaj njo in njeno nedolžnost. A vedi, da z današnjim dnevom si si morda sovražnika na glavo nakopal. Vedi, da bogati Grk Helijas je upanje gojil, da kedaj Evdoro dobi. Danes pa sem mu določno vso nado podrl. Molčal je sicer, a videlo se mu je, da le z veliko silo je zakrival svoj srd; iz njegovih oči brala se je strast, a iz strasti lahko pride: osveta. Marij, ne napravljam te k srdu do njega, le opozorujem te, da opazuješ njegovo vedenje, in da potem svoje obnašanje vravnaš."
„Oče!" ugovori iskreno Marij, „oče, strahu ne poznam, meč je moj vedni spremljevalec, dosti poguma imam, da bom branil slavno slavo bodočega svojega očeta."
„Dobro", odgovori Menapij, „dobro, nisem te hotel žaliti, niti ne dvomim, da nimaš poguma. Da, da . . . " nadaljuje zamišljen, „da, poguma nam bode treba, če me opazovanje ne moti. O, vidim, nad nami se zbera nevihta, bojim se, njen strel bode veljal najprej našemu mestu. Slutim, da moja Evdora bode v kratkem potrebovala varstva tvojih rok. Marij, ji boš li zvest? Boš nevstrašen?"
„Oče, kak govor!" vsklikne mladenič skoro nevoljno, „kaj vznemirja tvoj duh? Nisi li čul prve moje besede? Ah, glej moj meč. Ne bo se skrhal ne, v moji desni se bode vihtil, dokler bo še cela kaka kita moje roke, vihtil se bo za hrambo naše vere in domovine, v brambo našega ognjišča in krasne moje Evdore. Zemlja naj čuje, nebo naj bo priča mojih besed."
„Bodita toraj srečna, otroka moja", reče Menapij s tresočim glasom, „Marij, ostani tu, zabavljaj mater in hčerko; tvoja mati bo tudi kmalo sem prišla, mene pak in tvojega očeta kliče na kapitol še resen opravek. Blagor mesta teži moj duh."
Izgovorivši s krepkim glasom odide.
III.
[uredi]Krasno se je začela razvijati sveta vera o tem času. Oglej je že po ogromni večini katolišk in tudi sosednje dežele se vklanjajo sv. križu; le tu pa tam se nahaja nekaj poganov; človeštvo s svitom večne luči razsvitljeno je spoznalo neumnost razpadajočih bogov. Toda že od nekdaj je slab duh kot oče laži sovražnik resnice. Komaj je oslabljeno poganstvo svoj krvavi meč nehote v nožnico poriniti moralo, evo, druga nevihta se prikaže na nebu. Videvši, da s poganstvom se ne da nič več opraviti, ta stara kača dobi v nedriju katoličanov samih mogočne zaveznike, ki strahovite zmešnjave v krasno razcveteli cerkvi napravijo. Orodje v rokah pekla je bil duhoven aleksandrijske cerkve v Egiptu, Arij po imenu, sicer učen in jako zmožen mož, a čez mero časti lakomen. Predrzno napade nauk o sv. Trojici, trdivši, da Kristus ni bil Bog enacega bitja z Bogom Očetom, ampak da je le stvar božja. Ta uči, da je bil stvarjen prej kot svet in še le poznej, ko nebeški Oče previdi njegova dobra dela, podeli mu božjo čast; toraj Kristus je še le vsled osobnih zaslug Bog postal.
Ta kriva vera se je začela naglo širiti po celem iztočnem rimskem carstvu, kajti tu so ji bili celo cesarji sami mogočni pokrovitelji. To seme se je zaneslo v kratkem tudi v Oglej, v kratkem je tudi tu mogočna stranka vstala, sosebno ker je bilo mesto vsled kupčije z iztokom v vedni dotiki. Res zatrlo se je to krivoverstvo v zapadli kaj naglo, in tudi v Ogleju je bilo tačas le malo Arijevih privržencev, kajti ostro je postopala katoliška cerkev proti njim, pa popolnoma se ni moglo uničiti. Cerkev je imela večne boje z raznimi krivoverstvi, ki so zaporedoma nastajala, kakor strupene gobe po dolgo trajajočem dežju. Toda kar je arijanizem v zapadli zgubil, dobil je na vzhodu, čim dalje se je širil med barbarskimi narodi, ki so na severu in vzhodu prežali na oslabljeno rimsko carstvo in to tem ložej, kajti barbari so dobivali svoje pridigarje le iz vzhoda, in ti so svoje nauke v domačem jeziku pridigovali ter tako lože latince spodrinili. Tako so postali o tem času arijanski vsi Goti, Vandali, Svevi, Longobardi.
Nekoliko časa po krstu naše Evdore se je zbralo v krasnem poslopju ne daleč od mestnega zidovja malo številce mož. Sede okoli mize, se skrivnostno pogovarjajo. Da važno stvar obravnavajo, vidi se jim na obrazih. Oči se jim bliščijo, jeza jim šviga iz pod čela.
„Prokleti Sekund!" kolne suh mož med njimi, „delajmo kar hočemo, napenjajmo vse žile, podreti ga ne moremo, njegova vdanost do rimskega škofa je neomahljiva, trdno stoji kot skala sredi morja. Za njegovo osebnost toliko ne maram, toda zgovornost njegova je v resnici mogočna, beseda mu je prepričevalna, navdušenost za rimsko krivoverstvo je grozovita, besede njegove donijo kot tromba na ušesa poslušalcev. Kaj ni nobenega, da bi se upal železo v srce poriniti temu zlodeju?"
„Počasi, počasi Vigilij", svari ga Rutin, prileten mož, grške krvi in zvit, kteremu se je videlo, da ima mnogo vpliva do zbranih, bil je duhoven arijske srenje, „s silo ne prideš daleč, kajti kdor se pravično in pošteno bori s svetom, pasti mora v boju, z zvijačo pa celi svet lehko uničiš. Kaj je svet in sosebno človeštvo druzega nego igrača v rokah posameznih sleparjev? Vidiš, odkritosrčen sem. Naj bo že, kar koli hoče, gospodovali bomo mi, trohljivo rimljanstvo bomo uničili, tega sem si gotov. Zapad mora biti naš. Arijev duh, njegov pametni nauk ga bode oživil. Zapad in vzhod se ne moreta nikdar sprijazniti."
„Da, da", odgovori tretji, Helijas, „ti imaš le en vzrok sovražiti rimsko duhovstvo, o Rufin, ker te je iz cerkve izobčilo, ker blisk iz Rima vas je zadel, razglasivši vas kot krivoverce, ker vam je katoličanstvo celi zapad zopet iz rok iztrgalo, kterega ste toliko časa nadvladah, vesele se svoje zmage. A sedaj se moramo mi, Arijani, potikati le kot beguni po kotih, bledi ostanki nekdanjih mogočnih Arijanov, iskrenih častiteljev Arija, pred čegar glasom je omahoval prevzetni rimski sedež, v obupu že klicaje, da katoliški svet se je poarijanil. A z menoj je drugače. Meni je splavala po vodi lepa nada, da dobim krasno Evdoro, da konečno pomnožim svoje bogastvo z njenim imetjem. Ha, ko sem se drznil pri očetu za njo prositi, kak čudno me je pogledal Menapij, porugljiv posmeh bral se mu je na ustnih, skoro osupnil je zaslišavši mojo prošnjo. Sluti menda, da sem Arijan. Sekund me je izdal. Njegovi vohuni so me zasledili. In kaj že nisem storil zanjo. Izpoznavši jo kot dobro katoličanko, sem pridno hodil v cerkev. Vede, da Menapij, kot hrabri vojak, me bo le takrat častil, če se podam med njegove vrstnike, vstopil sem v rimsko legijo."
„Ha, ha", smeje se Vigilij, „Rufin, si mar slišal? Helija bo na samih lovorikah spal. Ha, ha! v prihodnje morda vojni vrag zajame našo armado, Helija jo bo rešil, zato naj častno znamenje, venec iz trave, kinča glavo njegovo; ha, ha! obsenči naj mu junaško čelo tudi venec iz hrastovega listja, ker bo toliko Rimljanom življenje otel; ha! konečno boste videli goljufivega Helija kot imperatorja visoko na konji vojni na čelu jahati v mesto, in mi bomo tekli naproti in „io triumphe, io triumphe" donelo bo iz naših ust, in ..."
„Vrag te vzemi ..." huduje se Helija, „da ..."
„Tiho, le tiho", tolaži ga Rufin, „Evdoro gotovo dobiš, če zmaga naša reč. Za sedaj pustimo, to ni glavna stvar. Naša pravična stvar bo zmagala, rimljanstvo nas ne bo več zatiralo, svobodni bomo, da, mi bomo gospodarji, kajti poslušajte, svetovni sedanji položaj je naši svobodi jako ugoden. Rimski car Valentinijan je gnjil in na gnjilem prestolu se komaj zdržuje; maje se pod njim starodavni Kvirinov carski prestol. Zadnja podpora mati Placidija mu je umrla, in sin se sedaj za druzega ne zmeni nego za veselje, pojedine, pijančevanje in razuzdanost. Po njegovih žilah ne teče rimska plemenita kri. Lastni ga ne ljubijo, ptuji ga zaničujejo. Na severu pak se zbirajo temni, pogubonosni oblaki. Hrabri narodi se pripravljajo, da podedovajo dedščino starih Rimljanov. Atila, kralj Hunov, je duša gibanja, okoli njega se zbirajo narodi, trume različnih narodnosti. Atila ni mož za to, da pusti, da mu krvavi meč v nožnici zarujavi. Na njem tiči še lanska sramota. Ne more pozabiti, da so ga lani Rimljani v Galiji tako strašno natepli, da je moral sramotno v svoje domovje pobegniti. Osveta mu puhti iz srca. Razen tega mu je carova sestra Honorija obljubila svojo roko, ter ž njo vred misli zasesti rimski prestol v krasni Italiji. Na njegov migIjej vzdignejo se Ostrogoti, Japidi mu slede brez ugovora; Heruli, Rugi, Longobardi komaj čakajo, da se polaste zapadnih zakladov."
„In potem", ugovori Vigilij, „kaj to pomore arijanstvu?"
„No, meseni človek ne vidi daleč", odgovori nevoljno Rufin, „vedite, med temi narodi ni duha o katoličanstvu, deloma služijo abotnim bogovom, deloma so iskreni privrženci Arijeve vere. Drugače pak arijska duhovščina neutrudljivo dela, med tem ko rimljani se za barbare mnogo ne brigajo. Ti narodi prigrome, poplave te kraje, uničijo rimsko pleme, kakor so rimljani nekdaj naše pradede v prah pometali. To se mora prvo zgoditi, rimska kri mora teči zarad pregrehe, ktero je Rim storil s tem, da je slavnega Grka v verige robstva zakoval."
„Da", odgovori Vigilij, „to mora vsak Grk želeti, če hoče Grk ostati. Ura osvete mora biti tudi za nas. Za obrambo Rima ne bo noben grk niti prsta ganil. A dalje, kaj pa glede vere?"
»Na razvalinah rimskih vstanovi se nova država. Že pred leti bi se bilo lahko to zgodilo, a sovražniki Rima niso prave zadeli. Če hočeš koga naglo usmrtiti, porini mu bodalce v srce, ni pa zadosti, da mu zvunanjost raniš."
„A kaj nam hasne, če tudi Atila dospe", praša Vigilij, „razloček bo ta: namesto da nas tlači Rimljan, tlačilo nas bo hunsko kopito."
„Kratkovidnež", nadaljuje Rufin, „meniš li, da bode imelo Atilovo carstvo obstanek? Atilovo carstvo se razruši, trajalo bo, dokler je samosilnik ta živ, kajti zarad mnogovrstnih narodnosti ima že sedaj kal smrti v sebi. Glavni naš namen mora ta biti, da se katoličanstvu smrtna rana vseka, in to dobi, če se rimski prestol razruši, ki je ti veri glavna podpora. Dalje, ko se tudi hunska država razruši, nastane druga, moč bo imela ona v rokah, vlada, bodi si ktera koli, bo arijanska in bode krepko postopala proti katoličanstvo. In denimo, da bi se tudi za take stvari ne brigala, zagotavljam vas, da velika škoda se napravi rimski cerkvi, če se v Italiji drugi narodi vsele. Ti narodi so rojeni in vtrjeni v arijanstvu, in ti bodo polagoma suhemu, mrhovemu rimljanstvu naša načela vcepili."
„Visoko letiš, o Rufin, to se bode godilo, kadar nas že davno več ne bo. Sedaj povej mi to: kaj mi bo Atila in njegova druhal hasnila, kaj mi to pomore, da Evdoro dobim?" praša Helija.
„Tebi pa le samo te neumnosti po glavi rojijo", jezi se Rufin, „meseni človek, nisi v stanu umeti mojih visokih misel, vse grke in arijance bi morala v tem položaju le dvojna misel navdajati: osveta rimljanstvu, osveta katoličanstvu. Vendar pa ti odgovorim na vprašanje. Rekel sem, da Atila namerava rimljanstvo v srce zadeti, pot do srca pa pelje preko tega mesta. Lej to mesto bode prvo občutilo šibo božjo. In glavna zavera ni li Menapij?"
„Menapij in Marij, krasni sin Severov", odgovori Helija.
„Naj bo toraj", nadaljuje Rutin. „Kaj meniš, da bosta ta dva doma čepela? 0 ne, na čelu vojne vojevala bosta, kakor zahteva viteštvo in junaštvo. Kaj meniš, ni li mogoče, da ta dva kaka hunska pušica tebi na ljubo prehode? In če bi se tudi to ne zgodilo? Kaj mar nimaš rok, loka in puščice in bistrega očesa? V občni zmešnjavi, v razsajajoči burji silnega boja prav lehko Helijeva puščica zgreši pot v srce vragov."
„In potlej?"
„In potlej, odstranjena je glavna zavera, potlej, če češ, posnemaj jastreba, ki plane nad osirotelo pišče, ter ga odnese v svoje gnjezdo. Čas vse ozdravi in konečno ... Ali pa bolje, v silni tugi, ko bode žalovala nad ljubimcem, objemala rakev očevo, priskoči ji na pomoč, bodi ji tolažnik, sladkih besed imaš polno, in zvit si, drugače zakaj bi bil Grk in kupec? Bodi ji zaščitnik in hvaležnost bo omečila ledeno skorjo srca."
„Duhoven samega belcebuba!" krohota se Helija, „pri vseh bogovih, takošne bi ne mogel vzduhtati. Da, da; ne, jastreb ji nečem biti, a varuh ji bodem, zvest varuh, v naročji jo ponesem iz krvavega boja, ponesem jo v zaščitje, kjer mi bode Himenej rožice stlal."
„Amen!" reče smejaje se Rufin. „Bomo videli jagnjeta in volka v novi obliki. Toraj le čvrsto na delo. Dostikrat te bomo še potrebovali."
Par ur pozneje se šeta Rufin po ulicah. Zadovoljnost se mu bere na obrazu. „Norci", šepeta sam pri sebi, „kako se dajo za nos voditi. Čudno, če človeku predobro gre, iz samega dolzega časa počne norčije vganjati. Bogati Vigilij je že tako vzvišenih misli, in lahko rečem, navdušen za našo stvar, lahko mu glavo še bolj razgrejem, in potem poromajo njegovi zakladi za visoke, namene v moj žep. Helija je bolj zvit, v denarnih zadevah jako previden. Zločinstvo moram storiti, potem ga bodem molzel. Ha, ha, ribe se najlože lovijo v motni vodi. Kaj je meni Arij in arijanizem mar? Dokler od njega živim, ga spoštujem; če pa enkrat zadostno premoženja dobim, potem z Bogom visoke misli, hajdi proti jugu!"
IV.
[uredi]Sedaj pak, dragi čitatelj, obrniva se proti severo-vzhodu; pustiva krasno mesto in njegove palače, pojdiva naprej, naprej skozi noriške gozdove in njihove gore, naprej, naprej v srce Panonije. Neizmerna planjava se odpre nama pred očmi. Daleč okrog ne vidiva ne zelenih gora, ne obraščenih holmcev, povsod le sinje nebo in enolično planjavo. Še kamenja ne dobiš, prst in blato se ti kaže. Tu ne cvete krasna jablana, tu se ne razprostira temnozelena smereka, ampak le sama visoka trava enaka valovom neizmernega morja se giblje pri najmanjšem vetriču pred tvojimi očmi. A kraj obzora sveti se tvojemu čudečemu se očesu nekaj kot kak srebrn pas čez planjavo. Kaj je to? To je reka Ister, nekdaj slovanska reka Donava. Stopimo čez. Unkraj zopet enolična planjava, zopet enolična trava, le na severu daleč, daleč gori vzdigujejo se visoke karpatske gore. Le naprej, in zopet naprej. Zopet se ti od daleč zablišči druga reka, v kteri se žarki žarečega solnca kopljejo. Življenja ni videti. Le tu pa tam te prestraši tropa povodnih ptic, ki krohotaje v sinje nebo pred teboj zletijo, znamenje, da reka je v istini blizo. Da, tu je lena Tisa, ob njenih bregovih spredaj in zadej razprostira se ogerska pusta Pusta. Tu, glej! je bival Panonec, naš svobodni ded Slovan, todi so se glasile tužno-čarobne njegove pesmi. Svoboden je bil, na čilih svojih konjičih danes tu, jutri tam. A ptujstva ljudstvo se je v kratkem ustanovilo. Pridrli so iz vzhoda, iz peščenih azijatskih puščav ljuti Hunci na brzih konjičih, podjarmili so mirnega Panonca, ki sedaj pod železnim žezlom zdihovaje nebo odrešenja prosi.
A tudi najkrutnejše robstvo lahkeje prestajaš, če imaš tovariša enaki osodi zapadlega, saj potem lahko mu potožiš svojo nadlogo, zlajšaš tužno srce, on te gotovo ume. Enako kot Panonce tlači tudi druge hunsko konjsko kopito. Tudi vzhodnjih Gotov hrabri knezi Valamir, Teodomir, Videmir, ponosni sinovi hrabrega Vandalarja, so se morali vdati nezaslišani sili, ukloniti ponosno glavo težkemu hunskemu jarmu. Japidi niso ušli enaki osodi, njihov knez Ardarik mora služiti v slavo „šibi božji", krutemu hunskemu kralju Atili, sinu Mundžuka, morilcu lastnega brata Blede. Kdo bi naštel razne narode, ki so vtelešeni Atilovi strašni vojski? Tudi Heruli, Rugi, Longobardi, Turiugi, Burgundi, da, celo svobodoljuhni Franki so se bojevali pod njegovimi zastavami. Med seboj se sovražijo ti narodi, a sovražne te narode edini sovraštvo do rimske krvi. Zato četa knezov sledi kot čreda sužnjev osornemu povelju grozovitega in velicega Atile.
A poiščimo stolno mesto tega mogočnega moža. A kaj, kaj tacega ne pozna; kaj je prestol, ne ve. Danes tu, jutri tam. Enolična pusta je njegovo mesto, sinje nebo streha dvorni palači. To njemu dopada. A vendar dvorjanstva ima mnogo, kralja obdaja večni ropot. Rezget čilih konjičev, cvenk ostrih mečev, brenk svitlih sulic je godba, ki razveseljuje njegovo uho. Njegovemu očesu ne dopadajo visoke palače, marveč zadostujejo mu bojni vozovi; drug druzemu v kolobar pripreženi služijo kot mogočno obzidje stolnega mesta palačam, – palačam? bajtam, s slamo kritim in z ilovico zamašenim. A vendar se odlikuje njegov šotor od šotorov druzih Huncev, ne zarad lastnega razveseljevanja in lastne mehkužnosti, ampak za varstvo in pomnoženje kraljevega svita in veličanstva. Atilova priprosta palača, stoječa sredi ostroga, obdana s prekopom, nasipom in leseno ograjo, obstoji iz več poslopij za različno dvorstvo. Toda prosta od zvunaj, krasna je njena notranjost; oko ti očara prizor, ki ga tu dobiš. Razpostavljen je v domu kraljevem rop in plen raznih narodov, zlate in srebrne posode, žlahtno kamenje, in razne druge dragocenosti, – stoletni trud oropanih zapadnih omehkuženih ljudstev.
Okoli tega poslopja se giblje neštevilna množica mož. Vzburjeni so, iz žarkih oči jim sije pogum, neustrašenost. Kosmata medvedova ali volčja koža krije krepke jim ude. Na okrogli kosmati kapi vihra orlovo pero. Dolga, zakrivljena sablja visi jim za pasom, in ostro kopje žari se v solnčnih žarkih. A tudi bate boš videl in drugo mnogovrstno morilno orožje. Brade so jim divje zaraščene, polti so črno-rujave. Vseh pozornost je obrnjena v zeleni šotor kraljev, kajti divjemu narodu prijeten glas je počil med ljudstvom.
Ravnokar stopi izza zastora krepka in nizka postava, okroglega, da, bolje štirivoglatega obraza, divje zmršenih rudečih las in enačili brk. Mirno in veličastno koraka na vzvišen kraj na osipu. Ustavi se, zamišljeno zre čez tabor tje proti zapadu; skoro zaničljivo pogleda na podložne dostojnike, ki ponižno kot najslabejši robovi se v prahu tresoč pred njim valjajo. In kaj bi ne? Čarobno se bliska črnega, svitlega očesa pogled, v jezi in strasti mož sam sebe ne pozna. Zadostuje pogled na njegovo divjo, ostudno postavo. Ta mož je kruti junak, pred kterim se je cela Evropa tresla, ter iz dolzega spanja prebudila, ta mož ni nikdo drugi nego grozoviti kralj Hunov, zakleti sovražnik sv. križa, samosilni vladar vseh narodov od Volge do Save, od baltiškega do črnega morja, on je „šiba božja" petega stoletja, je čarobnik, ki je po pravljici severnih narodov iz nebes nepremagljiv meč dobil, ta mož je: Atila, sin Mundžuka. Neprizanesljiv je onim, kterim je osveto zažugal, a zvest tovarišem. Pa kaj? Tudi ropar je zvest, dokler služijo tovariši lastnim njegovim namenom. Neizbirljiv v sredstvih za dosego svojih nakanov in zarad tega dostikrat ljut in krut, skaže se vendar mnogokrat človeškega. Pa kaj? Je li to čuda? Saj tudi tiger in divji oroslan afrikanskih puščav, če sta s plenom zadovoljna, imata trenutke, v kterih se skažeta milostljiva. Ali tigrove hinavščine ni poznal, krempljev svojih ni skrival, marveč odkritosrčen je bil, odkrit v svojih dejanjih, odkrit v zbiri pripomočkov za izvršitev svojih nakanov.
Dolgo gleda kralj čez tabor in planjavo.
„Pokličite naglo", spregovori konečno, „svitle kneze Ostrogotov: Valamira, Teodomira, Videmira, a tudi Ardarik, Japidski gospodar, naj dojde." Rekši te besede nekemu višjemu dostojniku, ozre se še enkrat z zadovoljnim očesom čez veliki tabor in neštevilne njegove prebivalce ter se vrne v svojo palačo.
Kakor blisk odjezdijo poslanci, v kratkem prijašejo knezi v kraljev stan.
„Valamir in druga dva sinova slavnega Sandalarja", prične kralj, „in tudi ti, Ardarik, hrabrih Japidov neustrašeni vodja! Vam ukazujem: Predno se šestkrat menjata dan in noč, da ste s svojimi vojaci na boj pripravljeni. Vsi na noge, vsi naj slede, možje in žene z otroci v naročji, da tudi ti vidijo in potomcem sporoče, kako šiba božja kaznuje za lansko sramoto ošabni, nezvesti Rim. Rim ali smrt! Na rimskem carskem prestolu me boste videli in vi boste postali žlahtni biseri v kroni na moji glavi se bliščeči. In ti Elak, sin moj in najhrabriši junak, nam kaži pot, s prvim oddelkom neustrašeno stopaj proti rajskemu jugu. Ti Dengiš, sin moj, pokriješ nam hrbet proti nenadnim napadom, a ti Irnak" – glas mu postane milejši in pogled se mu razjasni, – „ti Irnak si še dete skoraj, toraj ostaneš pri očetu v sredini. Videl boš, kako bo šiba božja padala na hrbte mehkužnih, razpadajočih narodov mehkužnega juga. A vi svitli knezi, Japidi na desnem, Ostronogi na levem krilu spremljajte druzih narodov nebrojne čete, dobro pazeč na njihovo zvestobo."
Rekši migne za slovo z roko ter odide v ženski oddelek šotora, odide h krasni svoji Ildiki, in divji tiger postane v rokah krasne devojke krotka ovčica.
Knezi odidejo.
„Sramota!" škripa z zobmi Valamir, „a kakor Bog na nebu živi, dan osvete dojde!"
„Nezaslišano!" togoti se Teodomir, „mi, slavni Gotje, robovi poganskega krvoloka".
„Ha, bogovi, ali pa ti, o Bog kristijanski, udari ga, saj dejo, da si mogočen; saj zato smo te ravno pričeli moliti", grozi se še na pol poganski Videmir; „naj pogine divjak; mi, pred kterimi se je že treslo rimsko carstvo, mi, ki smo z našo krvijo te kraje kupili, mi, pred kterih čilimi rokami se je Valentova vojna pred Drinopoljem v prah razdrobila, mi, strah ponosnemu Carigradu in konečno njegovi prijatelji in zavezniki, mi bi toraj bili ponižni sluge barbaru, in biser v njegovi kroni, nemo orodje njegovim namenom!"
„Oj, domovina! oj, moje krasne obali jadranskega morja, oj, plemeniti moj japidski rod, kaj tudi ti moraš se pod ljutim žeslom krvavo bojevati za tujo slavo?" zdihuje Ardarik, „in vendar spone, s kterimi nas je ta zver vklenila, so nerazrušljive. Da, čaravne moči ga podperajo, meč, kterega je iz nebes dobil, dokler je v njegovih rokah, je nerazrušljiv, je vedno zmagonosen. Kaj čemo, tovarši moji, potrpeti treba, dokler se boljše znamenje svobode ne prikaže. Upor bi nič ne zdal, vse naše ljudstvo gori za samosilnega ptujca." –
„V šestih dnevih gremo na boj! Na boj v krasne italske krajine, kjer se zlato blišči, kjer rasto trte, kjer mesto soseduje mestu! Na plen v bogato deželo! Proti jugu v slavo in razkošje, v čast in osveto!" glasi se v kratkem med bojaželjnimi narodi. In narodi, gospodujoči Huni in službujoči robovi se navdušeno vzdignejo, njihov klic velja kot pozdrav nevpogljivi šibi božji.
„Sramota!" kliče zopet Valamir, „ni knez ni narod, ki sama sebe zaničujeta, nista vredna, da živita. Toda kaj čem? Vem, da, prepričan sem tudi, da Huncev moč je zedinjena le v krvavi roki nevpogljivega Atila A dojde dan, in svobodno se bode gibal Got v svobodni Gotiji, on bode dedič vsega, karkoli si pribojuje kruta roka krvoločnega pasjeglavca."
Mahoma se prizor v taboru Huncev predrugači. Vojaci tekajo sem ter tje, odklepajo vozove, preiskujejo kola, polomljeno popravljajo. Žene spravljajo na vozove živež, obleko in otroke. Zopet drugi brusijo svitle meče, snažijo ljute sulice, nove strune sučejo ter jih na loke raztegujejo, pilijo pušice, z jermenjem zapletajo raztrgane ščite, pokrivalom prilepljajo mnogovrstna znamenja, da pomnože strahovito grdobo lastnih teles; kajti ta prilepi čeladi konjski rep, oni šop različnega tičjega perja svojemu pokrivalu, tretji našije volčjo ali medvedovo žrelo. Od daleč se pozdeva ta šum, klic, vrisk, ropot in pok kot zamolklo grmenje za nevihto se pripravljajoče narave. Med tem ropotom doni divje petje. Sluge letajo sem ter tje naglo kot blisk spolnovaje povelja poveljnikov. Daleč v oddaljene hribe karpatskih gora se glase rogovi, njih jek se odmeva kot tužen, obupljiv jok in stok gorskih vil, ki se živo dozdeva viditi tisuče gnjilih, trohnjenih, razmesarjenih trupel, slišijo tužne zdihljeje stotin in stotin krvavečih ranjencev, vidijo dim in pepel podrtih mest, ki gledajo toliko žalostno zdihujočih prebivalcev mirnih vasi, ki se sedaj klatijo okoli brez domovja, brez strehe in živeža, tugovaje po ljubih sorodnikih, ki trohne za živež ostudnim krokarjem v oglejskih močvirjih. Ha! Divji Atila se ne zmeni zato, diši mu kri, neizmerno sovraštvo do vsih zapadnih narodov sladi mu srce. S temnim obličjem gleda priprave, ki se delajo za boj, ki pokoplje tisoče mladih teles. Oj Bog, ti modro bitje! Zakaj pripuščaš ljute boje med ljudmi, sinovi enega očeta? Ne bodeš li nikdar te šibe božje odvrnil od rodu človeškega?
Dan za dnevom dohajajo v tabor nove čete. Goti in Japidi so točno došli, in čakajo, da se vzdignejo na boj. A potrpeti morajo, ker število ni še polno. Izza Volge prihrumijo razna plemena jež in peš; slovanskega so rodu, nekdanji Skiti, Kazari pa tudi Bolgari. Že davno prej so dobili ukaz za boj. Izza Visle in Odre prihrujejo Heruli in Rugi, Longobardi se jim pridružijo, pa tudi Turingi ne zaostanejo. Še drugi južni narodi se na jugu zbirajo, čakaje prihod velicega kralja. Te razne po jeziku in šegah, značaju in noši, omiki in vednosti jako različne narode edini edino le sovraštvo do rimskega carstva, brati jih pohlep po njegovem bogastvu.
Zvršene so priprave. Ogromna je bojna množica. Čuden prizor. Vojna nima podobe dobro vredjene vojske, vse dela, kar hoče, gre, kamor mu drago. In vendar v vsi celoti je red, vodi ga silni duh silovitega moža. Konjiči rezgetajo, možje kričijo. Žene in otroci sede na vozovih; vozove obdajajo nizki, urni konjiči, na konjičih sede Huni, ostudne pošasti človeškega rodu, z vso pravico imenovani pasjeglavci. Dolgo zvučeč glas zadoni čez planjavo, glas rogov, ki naznanjuje, da je kralj se vstopil v sredino svoje vojne s svojimi nebrojnimi ženami vred na strani ljubljenega Irnaka. Zopet zapoje rog, njegov jek daleč tje doni, drugi rogovi se oglase in na to znamenje prešine vse čarobna moč. Konji se vspno, jezdeci primejo za uzde, kopje visoko pomole, meč zavihte in hajd v dir in skok čez pusto drdrajo vozovi. Konjiči vihrajo. Naprej, naprej med divjim krikom in šumom, naprej iz puste Hungarije, naprej v rajske južne dežele.
Uboga Akvileja!
V.
[uredi]Noč je. Pogubonosni oblaci pokrivajo malo še prej sinje nebo, s kterega je tisoče milih zvezdic mirno gledalo na tiho, mirno sedaj speče mesto oglejsko. Od zapada sem se časoma zablisne, za trenutek se posveti v krvavem žaru Oglej, a v trenutku je zopet vse zavito v temni zavoj noči.
Pomlad je komaj odevetela in vendar mogočna narava že razsaja. Od juga sem doni nam na uho šumenje. To je glas razdivjanega morja oglejskega, ki se jezi nad viharjem, ki mu ne privošči počitka. Razljuteno pluskajo njegovi valovi ob močno mestno obzidje. Zopet se vžari temno nebo, mestna poslopja se v blisku razsvetle, sredi njih vgledamo visok tempelj. Ta visoka stavba je posvečena Belenu, oglejskemu bogu, mestnemu pokrovitelju. Stopimo noter. Nektere svetilnice razsvitljujejo širni prostor. Visoki stebri iz belega marmorja podperajo mogočno podstrešje; okoli in okoli blišči se zlato; razni kipi bogov stoje preko sten: Nesramna Venera pohotno gleda krasnega Apolona, Jov preži nad sitno svojo Juno, krvožejni Mars seje bojaželjno vtopil, zviti Merkur se mu hinavsko vklanja in prilizuje, a ravno za žrtvenikom na umetno izsekani podlagi stoji krasno izdelana, v zlatu se bliščeča podoba boga Belena. Predstavlja ga krasen mladenič, udje njegovi pričajo, da je v cvetu moštva; glavo mu obdaja zlata krona v podobi žarkov. Pred njim pak na stopnjicah kleči osamljen poganski duhoven, časoma devaje na ogenj blago dišeča kadila.
„Belen", zdihuje pogan, „Belen, oj kam si prišel? Oj časi, oj spačeno, nezvesto ljudstvo ti! Evo, pred dvema stoletjema ti je postavil ta tempelj oni božji za tvojo čast goreči cesar Nerva, cara Maksiminijan in Dioklecijan, ona mogočna stebra stare vere, sta ti ga predelala in ozaljšala. Oj, bog življenja in zdravja, kolikokrat se ti je Oglejčan vklanjal, koliko zalih cvetlic so ti darovale nježne roke oglejskih devic, koliko dišav ti je požgalo tvoje duhovenstvo! In sedaj? Oglejčan, kteri se je še pred leti pred teboj v prahu valjal, sedaj ošabno stopa preko tvojega svetišča, pogleda tvoje stanovanje kot spominek starodavne preteklosti, pogleda, pa noter ne stopi, se nasmeje in koraka naprej. Ali oj, beda mestu! S poslednjim belenovim duhovnom se bo tudi tvoje obzidje na kup zvrnilo. Oj tuga, device, ki so razveseljevale oko tvojih služabnikov, služile jim v razveseljevanje, sladile jim ure življenja, se ne zmenijo več za te; objele so krivi nauk onega nazarenskega Juda, oni strašni nauk, ki stavi zapreke pametnemu vživanju, razdira vse veselje na svetu. Jaz pa, poganski duhovnik, klečim osamljen tukaj na stopnjicah, točim grenke solze, preklinjajo čase, njih morečo roko in hudobne kristijane. Ha! Kdo bi bil to mislil! Vresničile so se besede onega brezbožnika, ki je žugaje prerokoval: „Kri mučencev je seme kristijanov. Čim gosteje se mi, setvi enako požanjemo, tem več nas je. Od včeraj le smo in napolnujemo vse, kar je vašega: mesta, otoke, gradove, vasi, palače in javne prostore. Le svetišča vam pustimo prazna." Da, prazna so svetišča. Galilejec, mogočen si, pred tvojo roko vkljub vsi sili, ktero so imeli naši pradedi v rokah, zginile so trume naših duhovnov, zginila je rimska moč; strel je padel Jovu iz rok, mladeneč Belen je postal enak tresočemu se starčeku; v njegovo svetišče le še iz dežele pricaplja kak boren rob. Ah . . . Jud ti zapeljivi, sin naroda po Rimljanih tolikokrat uničenega. Zmagal si z uma svojega svitlim mečem. Oj, s čem bomo živeli? Prokleti …"
V tem trenuku blisk krvavo se zablisne, strahovit grom mu sledi, poslopje se pretrese od vrha do tal, nadstrešje zaječi, duhoven prestrašen poskoči:
„Vae vietis, gorje premaganim!" kriči, „tudi tu ni varnosti za nas, vae vietis!" rujove po tempeljnu dirjaje, „vaevietis!" hrešči izvan sebe ter blaznemu enak plane v stranski vhod.
Strašno je nočna nevihta razsajala, a tim krasnejše jutro je napočilo. Hladni, čisti zrak je privabil mnogo ljudi na prosto. Mnogo drugače zaspanih Oglejčanov se je že ob solnčnem svitu izvleklo iz mehkih blazin ter zapustilo soparne sobane. Tudi Marij, prosto oblečen, se šeta po ulicah. Nenadoma naleti na Helija, ki se sprehaja ob obzidju Amfore. Rad bi se ga ognil, a zapazil ga je Grk.
„Zdravstvuj mi Marij", pozdravi ga Helija, „kako si pa noč prebdel? A kaj govorim o bdenji; sladki Morfej je zazibal osrečenega Marija v svoje naročje. Evdora, krasna Evdora je angeljček, ki je s sanjami bodočega blagra nad teboj čul. V takem položaji, se ve, da se človek malo briga, če se tudi vse furije v divjem plesu nad mestom kavsajo."
„Helija", reče Marij, »zakaj pikaš?"
»O, ne pikam ne, niti na um mi ne pride, da te žalim. Zavidam te le, zavidam zarad tvoje sreče. O, Menapij mi je povedal, da drug Evdore ne bo imel, nego ti. Toda privoščim ti jo, privoščim prav iz globočine srca, čeravno je meni up po vodi splaval."
„A prejšnjih besed ne morem zabiti. Če tudi srečen, vedi Helija, da sreča me ne bo nikdar omamila. Najprvo sem kristijan, in zraven tudi zvest Oglejčan. Na eno kot drugo ime sem ponosen, za eno in drugo sem vedno pripravljen svoje imetje in svoje življenje žrtvovati. Vedi, prvokrat da bojna tromba zapoje, našel me boš med prvimi boritelji."
»O Marij, blagi čuti navdajajo tvoje srce. Vsak drug bi si mislil: v boju je toliko zaprek, toliko nevarnosti; kopja žvižgajo, strupenih pušic ogromno število se križa; te ne prašajo, je li srce zaljubljeno ali ne; ne prašajo za to, bo li plakala po junaku zapuščena nevesta; tje v en dan lete in ne zbirajo.
Mladenič zbledi. Sam s seboj se bori, nestrpljivo ga Helija gleda, a koj se Marij ojači rekoč:
„Helija, zakaj me mučiš z neprijetnimi podobami? Da, težko je zapustiti mlado prijateljico. Toda možu, ki za pepelom sedi, med tem ko bojni hrup v domovini razsaja, ne more čislati nobena plemenita Rimljanka. Če me bo tudi kril črni grob, naj plače nevesta, njene solze ogrevale mi bodo mrtvo, mrzlo srce. A kaj, da mi vedno te misli rojijo po glavi, da o bodoči nesreči me vedno vznemirja srce. Saj stari Bog še nad nami čuje, mestu zvezda slave še ni zašla."
„Marij, bojim se, da v kratkem njegova slava ne otemni. Čudna govorica gre po mestu. Prosto ljudstvo marsiktero pripoveduje. Med bliskom ponoči, dejo, prikazal se je na nebu krvav meč; v Belenovem tempeljnu, pripovedujejo oni, ki so memo hiteli pred nevihto hišnega zavetja iskat, slišali so strašno ropotanje, nek divji, strahovit glas, kot nekdaj pred padom jeruzalemskega mesta, se je odmeval po starem svetišči; trikratni „gorje premaganim!" določno se je čul. Pojdi doli preko Amfore, poslušaj pogovore delavcev in brodarjev, čul boš, da občno mnenje tolmači to kot bližnji pad Ogleja."
„Babje čenče!" vtogoti se Marij.
„Ne vem", ugovarja Helija. „Sicer pa mi je pravil prijatelj Vigilij, da je pozno v noč med najhujšo nevihto prisopihal k mestnemu glavarju Menapiju, in da je poslednji takoj zbral v skrivno sejo mestne očete."
„Bože mili!" vsklikne Marij, „da, da, zrak postaja v istini nevaren, nekaj se gotovo kuha, če je to res. Toda kaj, glej mogočno obzidje, za njim prebiva najmanj sto tisoč čilih junakov, ki so vstani meč sukati, kopje metati. Ob času nevarnosti nikdo ne bo izostal, da vzdigne krepko desno v brambo domovja. Kristijanski Oglejčan bo vedno kazal, da ni manjši junak, nego nekdanji rimski pogan. Kaj ne? Zadnja kapljica krvi za prostor, kjer je zibelka tekla."
„Dobro, Marij! Velikodušno čuti tvoje srce", zavrne nekako prisiljeno Helija, „za sedaj z Bogom, moram doli k ladjostaji, kajti še danes mi dojde ladja napolnjena z dragocenim blagom iz južnih dežel. Sicer pa vedi, če nevarnost mestu preti, tudi jaz bom pošteno sukal ostri meč, in če bi v stiske prišel ali ti ali tvoja Evdora, vedi, vedno sem pripravljen na pomoč priskočiti."
„Hvala, menda ne bo treba", zavrne Marij, ter stopa zamišljeno dalje. Čuden mož, si misli, jaz ga ne umem, plemenite so mu besede, če bi li tudi srce bilo tako plemenito, in bi mačji pogled ne kazal nezanesljivosti.
„Fante golobradi, kaj ne bode treba?" mrmra Helija, poln sovraštva za njim gledaje, bom že jaz pokazal, bode li treba ali ne. Še ga bode treba zbadati, da fante želi pokazati svojo hrabrost, se bode brezozirno izpostavil nevarnostim.
Počasi koraka Marij. Zlobne Helijeve besede so vzbudile nemir v njegovem srcu; ljudska govorica brez vzroka ni nastala, potrjujejo jo nekdanje Menapijeve besede; mogoče tudi, da je starešinstvo že prej kaj slutilo. „Glej, glej, premišljuje, kak vpliv imajo te negotove besede na ljudstvo, tu je kup delavcev brez dela, okoli sebe gledajo, drug drugemu si pripovedujejo, tam se zopet drugi hudo med seboj prižigajo. A kaj, na Evdorinem domu bom kaj več zvedel."
Zamišljeno se šeta dalje. Skoro ne ve, kdaj dojde pred Menapijevo hišo. Vstopi. V predsobju ni nobenega. Gre dalje v prizemsko sobano. Tudi tu ni žive duše. Stopi na vrt.
„Ave sponsus!" zadoni mu izza grmovja prijeten glas.
„Ave sponsa!" odmeva se Manjev srčen odzdrav. In proč so skrbi, prej nagrbančeno čelo se razvedri, pozabljen je prejšnji neprijetni vtisek. Mati Honorija prijazno se smehljaje daje mu roko:
„O sin, tako zgodaj te že vidimo, to je kaj lepo. Vidi se, da ti je moja hčerka prirastla na srce. Prav tako, prav. Vsacega zakona podlaga je: ljubezen združena z medsebojnim zaupanjem. Evo ti, Evdora, tvoja tolažba, tvoje zaščitje! Toda kaj se ti je tak naglo zopet obraz stemnil, Marij?"
„Ah, mati, nekaj se kuha; ljudstvo to že sluti. Razne govorice so po svetu razširjene, ki niso prijetne, ki vznemirjajo duhove. Srce mi de, da napoči ločitve grenki trenutek."
„Ah ločitev, kak grenka mora biti!" ponavlja Evdora in solzica ji zaigra v očesu."
„Evdora, rožica mojega srca", tolaži jo Marij, „ne žaluj brez vzroka, Bog čuje nad nami."
„Marij, vedi, preteklo strašno noč je došel sel iz daljnih krajev, iz Nuriškega, ves premočen, ves spehan, konj v hlevu se je kar zgrudil. Sel naglo zahteva očeta. Oče dojde, prejme pismo, odpečati in zbledi. Naglo se poda potem s poslancem vred v mestno palačo, skliče mestne očete naglo v tajno sejo, kjer se še sedaj posvetujejo. O, kaj bode! Srce mi de, da se vname krvava vojna. In tebe in očeta videti v silnem boju, to srce ne prenese."
„Hčerka!« reče Honorija, „si li rimljanska kristijanka? Kristijan ljubi svoje domovje, vera možu ukazuje, braniti vero očetov, domače ognjišče. In naši očetje store to dolžnost, če oni poginejo, no, skažimo se tudi me, šibkejši spol, hrabre ter radovoljno prenašaje, kar nam previdnost naloži. O, Marij bo junak, in Evdora ga bode, če bi srce hotelo obupati, s pogumom navduševala, in to bode živ dokaz, da krv vseh rimljanov ni še ostarela."
„Slava tebi, hrabra žena, krepka mati," zadoni krepki, moški glas Menapijev, „da imajo vsi Oglejčani enake žene, ha! potem se ne bojimo, da ne zmoremo, če nas tudi vsa peklenska druhal napade. Marij, sedaj velja pogum. Prikrivati stvari se več ne da. Kar sem davno slutil, se bo zgodilo. Od severa sem se bliža krut sovražnik. Hunci, o kterih smo menili, da smo jih lani na katalonskem polji do cela potolkli, so zopet vzdignili svoje glave; ljuti Atila zopet je zažugal zapadu razdor in pogin. V spremstvu ima skor vse barbarske severne narode. O, nekdanja krutost rimska se ostro maščuje nad potomci! Kar so naši stariši delali s pradedi barbarov, to bodo barbari počenjali s potomci. Neštevilne so njihove trume. Prve črte so se prikazale že okoli Emone. Tamošnji noriški poveljnik s posadko se je nazaj pomaknil; pomoči, nagle pomoči prosi, drugače se prikaže v kratkem sovrag na oglejskem polji. Mestni zbor je pomoč odrekel, dobro vede, da se vzdržati ne bo mogel, a povelje je odposlal, naj se naglo umakne, ter na gorenjem Trigidu vtabori, da brani prehod čez julijske planine, dokler se mesto za krvavi boj ne pripravi. Na našem polji se bo potem odločila osoda. Tvojemu očetu Severu je došla častna naloga, da prvi skusi hunske meče, in ti si njemu dodan, v tvoje roke je izročil zbor legijsko, do sedaj še ne oskrunjeno znamenje: črnega orla. Marij! postal si legijski akvilifer. Sin, glej, da ne onečastiš mi nepremagljivega orla. O, gotov sem. Kako se ti bliskajo oči, ha, roki se ti že krčite, kri ti je vsplametela! Prav tako. Tak je bil stari Rimljan, ko je branil domače Penate. A Evdora, ne bledi, povrne se Marij z lovorikovim vencem na glavi domu. Čvrst junak je."
„Ah, oče! Ne bledim zato, ker mora Marij v boj. Boj ob času nevarnosti je moških dolžnost in poklic. A vendar, kako tužna je ločitev! Vsaj da bi se tukaj na našem obzidju bojeval! Puščice bi mu podajala, s ščitom bi mu branila glavo, da, meč bi z nježno roko vihtela, kakor vsak možak, in marsikteri sovrag bi strmoglavil v mestni prekop pod šibko roko. Toda kdaj bo moral iti?«
„Takoj. Na domu sem ga že iskal."
„Oj Bože, oj … al oprostite mi, le memogredoča slabost šibke ženske. Marij, le pojdi! Marij, kviško glavo, dvigni ponosno svoje čelo, meč v desno, ščit v levo, na konjiča, prši nad sovrage, razbij jim črepinje, vrni se kot junak. Le junaka pričakuje Evdora, junaka s krvijo politega. Mevžo pahne od sebe."
„Dobro, hčerka!" vsklikneta oče in mati, „sedaj te poznamo, da si naju krvi. Ne bomo se ločili ne, in če tudi se ločimo, zopet se združimo, če tudi drugej ne, vsaj tam gori nad oblači."
„Marij, pojdiva, da se napraviš doma." –
Marij objame svojo Evdoro, poljubi jo strastno, itak mater Honorijo, iztrga se iz naročja. Strmo gleda Evdora za odhajajočima, gleda, dokler se odmev korakov ne zgubi, obrne se k materi, vidi njeno solzno oko, ženski čut prevlada, srce zmore razum, tiho jokaje zgrudi se materi v naročje.
VI.
[uredi]Poldne je proč. Kako vzburjeno je mesto! Različne govorice se čujejo. Atila, Huni, vojska so na dnevnem redu. Duhovi so vznemirjeni, ker je došlo povelje od mestnega glavarja Menapija, naj se oddelek oglejske posadke kar naglo pripravi na odhod, da priteče noriškim legijam na pomoč, da jih reši pogube in pogina. Ravno sedaj se odmevajo trombe mestnih obhodnikov, glasi se glas beričev, naj se narod v javno skupščino zbere na Martovem polji izvan mesta, ravno tam, kjer danes stoji sv. Nikolaj pri Rudi, kjer mu bo slavna mestna vlada važno stvar naznanila in v potrditev predložila. Tudi plemstvo je vabljeno, a to se je godilo osobno. Ponosen je bil narod na to, da se ni smelo brez njegovega privoljenja nič važnega storiti, jako je pazil, da se ta demokratični značaj vlade ne odstrani. A tudi važen nalog je imel narod, svobode je užival dosti, toda ko je zapela bojna tromba, je potegnil vsak možak meč za domovino, za prostost. Vsak zmožen Oglejčan od 18. do 45. leta bil je v sili vojak, vsak je moral prijeti brez razločka za morilno orožje. Vsa vrhovna oblast pak, vojaška in državljanska, je bila združena v rokah carskega namestnika, ki je bil vojni vrhovni poveljnik in starešinstvu ter narodni skupščini predsednik.
Vsi, moški in ženske, se drve vkljub žgočemu solncu na Martovo polje, kjer je že visok oder za oblastnije pripravljen. Vse, brez razločka vere in jezika, hiti tje. Pa lahko boš ločil kristijana in pogana. Pogan nosi dolge lase, ki mu tilnik do ramen in čelo do oči pokrivajo; a kristijan ima lase pristrižene in čelo prosto, kajti ne spodobi se, da bi bilo čelo pokrito, na kojem je vtisnjeno znamenje sv. križa. In ženstvo? Oj ženstvo je vedno enako. Priprostost, v obleki prvih treh stoletij začela se je umikati bolj šopirnasti noši. Vendar še lahko rečeš, opazovaje obleko: ta je dobra kristijanka, kajti ponižnost se opazi na prvi pogled; a zopet ta je mlačna in malomarna katoličanka, ker njeno veselje obstoji v lepotičji. Tu vidiš krepko dekle, krasnega stasa, a sramožljivo je zavito v široko haljo, obraz ji je z zastorom zakrit; tam zopet ošabno koraka Oglejčanka, lasje, krasni in črni, so v podobi ščita spleteni vrh glave na temenu, a spredej na čelu so spravljeni v dva stolpa, in v sredi je čelo podobno dolini med dvema gorama. Od ušes ji vise v zlato vdelani biseri, okolo vratu se vije zlata verižica z žlahtnim kamenjem; nage roke objemajo krasne zapestnice, in na nogah, na krasnih opankah se svetijo demanti, rubini, zafiri. Te niso dobre kristijanke, mlačnost je prevzela srce, Pluton, bog bogatije in lišpa, očaral je njih dušo.
Oglejski možaki vstopijo se okrog odra, najprej plemstvo, patriciji; potem vitezi, equites; konečno meščani. In to je truma krepkih mož. Tisoče in tisoče odličnih in hrabrih Oglejčanov je tukaj zbranih. Oglej, nepremagljiv si! Vsi se pogovarjajo ter drug z drugim razpravljajo dnevne novice. Kar naenkrat vse potihne, in izza mestnih vrat se prikaže množica jezdecev v krasni opravi.
Have Menapij! Havete consules! doni veseli pozdrav po planjavi. Ko lastavice naglo prilete na čilih konjih. To je mestno starešinstvo pod vodstvom umnega Menapija. Kako krasno je slednji oblečen! Vstopi se na oder. Krasna toga z zlatom obšitim robom pokriva moške mu ude. Pod njo se vidi jekleno oklepje, ki varuje v krvavem boju junaška prsa, na glavi svetil se daleč tje svitla čelada. Tik njega stoji mladeniški Marij, v rokah tiščeč mestno znamenje: črnega orla. Zadaj za njim stoje drugi mestni dostojniki, med njimi odlikuje se junaška postava resnega Severa; na levi in desni pak preko odra v vrsto se vstavi vojno spremstvo.
Vse vtihne. Menapij razjasni kratko po noči sprejeto sporočilo, omenja nevarni položaj noriških čet, naznani njih poklic iz Noricije, razpravi nevarnost, ki od strani divjih Huncev mestu proti; našteje priprave, ki jih je skrbno starešinstvo že davno za kterikoli slučaj priskrbelo, omenja polnih žitnic, kupov morilnega orožja, nerazrušljivosti zidovja, negotove pomoči iz juga ali vzhoda. Konečno s krepkim glasom zakliče:
„Prebivalci krasnega Ogleja, bogatega mesta, po velikosti in številu prebivalcev še ne prekošenega, določite, čemo se li pogajati s približevajočim se vragom?"
Občna tihota. Mrmranje se čuje. Posamezni klici. Beseda rodi besedo, strašno vpitje nastane, beseda: nikdar! premaguje. Menapij vzdigne roko, in koj je vse tiho:
„Prebivalci oglejski, plemenito plemstvo, hrabri meščani, toraj nočete pogajanja, hočete li boj?"
„Na boj! Na boj! Na boj!" glasi se, doni, gromi tisočeri klic, orožje rožlja, cvenk ščitov in mečev se čuje, trombe zadone, njih zvuk odmeva se v julijskih planinah.
Zopet migne Menapij. Grobna tihota:
„Potomci Antenora, slavnega trojanskega junaka, ki je po padu svoje domovine, po dolgem potu križem svet, semkaj zašel ter našemu slavnemu mestu temelj postavil, ali odobrite toraj, da nikdar se ne vdamo, da branimo ključ Italije, ponosni oglej do smrti?"
„Do smrti! do smrti! smrt izdajici!" kliče narod.
„Potomci starih Rimljanov", predlaga dalje Menapij, „odobrujete li starešinstva sklep, da se od danes naprej vpeljejo v mestu bojne postave za vsacega, bodi si kterega koli stanu?"
„Odobrujemo", ponavlja se tisučeri klic.
„Slavna skupščina je toraj odobrila predloge mestnega sveta. Toraj sedaj naznanjam, da je mestni svit sklenil sovragu naproti poslati bojni oddelek mestne posadke, da se rešijo noriški vojniki, in da se sovražnik kolikor moč vsaj za nekoliko dni zadržuje, da se v mestu priprave popolno dovršijo. Za poveljnika temu oddelku je postavil Severa, čegar ime je lani zaslovelo po vsem obširem carstvu vsled njegovih zaslug na katalonskem polji. Dobro pozna šege in način boja približajočega se sovraga, skusil ga je pod umnim Aecijevim vodstvom."
„Have Severe!" kliče narod.
„Pristav mu je akvilifer Marij, sin njegov."
„Have Marij!" nadaljuje narod.
„Toraj sedaj velja, o narod mi mili, deni roko na svitli meč, vzdigni morivno orožje, bojuj se za vero in dom in lastno svobodo. Boj bode hud. Narod! vzdigni se, ter brani svoje žene in nedolžno deco v zibeljki. Narod, na noge, ter brani nedolžnost svojih devic, ne pusti, da padejo v pohotne roke pasjeglavcev, čuj, da nedolžnost ne bo do neba vpila zarad posilnega oskrunjenja. Narod, vedi: Hunec je zver v svoji strasti. Narod mili, brani imetje, ki si ga s krvavimi žulji prislužil. Ljudstvo moje, evo, Oglej tam! Kako se svetijo v solnčnih žarkih njegove palače, njegove cerkve, njegovi tempeljni, kako ponosno stoji cirkus, kjer si se tolikrat zabavalo, kako veličastno kipi v nebo veličastni kapitol. Narod moj! brani očetov svete spominjke slavne oglejske zgodovine."
Neizmeren vtis napravijo kratke Menapijeve besede, ko z roko od naroda se poslovivši zajaši čilega šareča. Buren klic se vzdigne:
„Have Menapij! Have Menapij! Havete patres conscripti!" doni med množico viharni pozdrav, ko jo zopet vpraši magistrat na konjih v mesto.
Komaj dospe ljudstvo v mesto, nastane nov prizor v sredini mesta. Na Martovem polji se je odpovedal narod od sedaj naprej, dokler nevarnost trpi, vsem svojim svobodnim pravicam. Mesto privilegij je nastopil „imperium", ukaz bojnega poveljnika: njigovi volji se morajo vsi vdati. To zahteva skupna nevarnost, in kjer ta vlada, mora vsakteri nekaj žrtvovati. Na javnem mestnem trgu se zbira vojaštvo oglejske posadke. Razdeljena je na oddelke, legije, kterih vsaka šteje okoli 5000 lehko oboroženih mož; vsaka legija se zopet razdeli v deset druzih oddelkov, kohort imenovanih, vsaka kohorta v deset manipeljev, manipelj v dve centuriji. Pri vsaki legiji so bili vojaki raznega orožja. Prvi pred vsimi stopajo Antesignani; tako se imenujejo, ker stopajo pred legijskim bojnim znamenjem; oboroženi so s puščicami in fračami. Z zadnjimi izvrstno mečejo kamenje, pa tudi železne krogle, nobeden ne zgreši svojega moža. Njim velja prvi naskok, ti planejo prvi nad sovraga. Njim sledi truma pravih vojnikov. Oboroženi so s sulico, oklepom in čelado, s ščitom pa kratkim mečem. Imenujejo se „hastati", suličarji; med njimi v vsaki kohorti stoje drakonarji, glavo in hrbet imajo pokrit s kožo oroslanovo, v rokah drže znamenje kohortino: volka, oroslana, ljutega zmaja. Sredi kohort stoji glavno legijsko znamenje: na dolgem drogu črn orel. Nosi ga vedno tik legijskega poveljnika legijski akvilifer. K legiji spada še oddelek 300 konjikov. Navadno obstoji oglejska posadka iz štirih ali peterih legij.
Trobenta zapoje. Dve legiji se nastavite na širnem prostoru. Kakošne rajde! Vojaštvo še enkrat priseže zvestobo poveljniku Severu; nepremično drži Marij tik očeta oglejskega orla. Sever z osorno besedo spodbuja vojnike k hrabrosti, pozornosti, previdnosti in natančnosti v vojaškem zadržanji. Povelje zadoni, in legije se napotijo v silni boj.
Kako veselo pojo rogovi! Kako krasno se svetijo svitle čelade, kako se leskeče oklep okolo junaških prs! Orožje brenklja, meči cvenkajo, ščit se strinja k ščitu. Gozdu enako vzdigujejo se svitla kopja. Tu pa tam se prikaže oddelkovo znamenje; zdi se, da v takih rokah se nikdar ne bo vpognilo. Ponosno sledi na hitrih konjičih konjikov truma. Ne na desno, ne na levo več ne pogleda vojaštvo, tako zahteva vojna postava. In sicer čemu? Vsacemu je bila že doma ločitev huda, prehuda, težka, pretežka. Tu stopa oče, ženo in deco je zapustil. Jih bo li še kedaj objel? V kratkem morda ga poteptajo hunska kopita. Tam koraka sin, siloma se je iztrgal iz materinega naročja. Kaj, bode li še kedaj bilo materino zvesto srce na njegovih mladeniških prsih? Oj, srce to, znabiti, v kratkem izkrvavi. Tam stopa brat, zapustil je nježno sestrico. Oj, sestrica mila, boš li še kedaj videla ljubljenega brata? Kdo ve? Tu koraka mladenič. Ponosno se drži, obraz mu je trd in nepremakljiv, srpo gledajo oči, roka krčevito drži ščit in meč, ves je vojak. Oj, to mora biti junak; jeklo ga pokriva, jeklo ga oklepa, a tudi srce mora biti jekleno. Kaj maramo mi? bereš mu na obrazu. Motiš se, motiš. Od zvunaj jeklo, oh! v prsih občutljivo, krvaveče srce! Od zvunaj je miren, malomaren je njegov pogled, v duši pa ga plaši spomin na objokane oči svoje neveste.
„Jo bodem li še kedaj videl? Ne bo li krila v kratkem črna zemlja mojega trupla?" premišljuje Marij, tiščaje v pesteh legijskega orla, gledaje okoli, bi li kje še zapazil Ijubeznjive oči. „Ni je, ni je. Težko jej mora biti, morda sedaj plače v tihi sobici in moli, moli za ljubimca svojega srca." Vspne se Marij na konji, strese se, polglasno šepeta:
„Orel, bojno znamenje, ti si od sedaj moja ljubica!"
„Prav tako, akvilifer!" oglasi se oče Sever, »doma jagnje, v silnem boju divji oroslan."
Še enkrat se oglasi ljudstva viharni pozdrav, legija se pomika skozi mestna vrata, trobenta poje, poje marsikomu zadnji stopaj: v dolgo večnost!
VII.
[uredi]Bože mili! Ti, ki nad zvezdami kraljuješ, zakaj pripuščaš, da napravlja krvavi meč toliko nezgode nesrečnemu rodu človeškemu? Ni li mogoče, da narod poleg naroda mirno živi, vesele se svojega občanka, vesele se svoje prostosti, skrbe za lasmi napredek in blagostanje? Čemu, oj čemu mora divjati krvava furija med ubogimi narodi? Kdo je odgovoren za pretočeno kri, kdo je odgovoren za jezera grenkih solza ubogih vdov in sirot, ki plakajo na gomilah padlih junakov? O vi, vi, ki vam glave kinčajo svitle zlate krone, vrzite od sebe kraljevi purpurni plašč, rudeč je, s srčno krvijo narodov je napojen, predno napadete miren narod v svojem domovju. Oj, s krono prevzeli ste težko, neznansko težko butaro odgovornosti. Oj, Bože ti, je li mogoče, da krvožejni vladarji, bojaželjni trinogi pridejo pred tvoje obličje, oj, Bog miru, ne pak boja? Čemu, čemu pretresa bojni krik površje zemlje? Zarad slave? Oj, slava, ti prideš in greš, pustivši za seboj jok in stok. Za bogastvo in plen, za košček zemlje? Oj bogastva zakladi, kako naglo zarujave, in zemlje mi bode zadostoval košček šest čevljev dolg in dva širok. Za pravico? Da, da, pravica in resnica ste večni, ti ostanete. Za nji, rod človeški, vzdigni svoj meč, za ti dve hčerki pravičnega Boga trešči krivico, zlodeja samega črno dete.
Dan hoda od Ogleja ob bregu reke Vipave med sedanjima vasicama Vogrskim in Gradiščem stoje rimske legije. Na desni in na levi se vzdigujejo krasni griči, sedaj z nogradi okinčani, tačas ozaljšani s temnim hrastovim gozdovjem. Preko Vipave pelje cesta noriška, dalje in dalje do taborja na ajdovskem polji, od tam čez oddelek julijskih gora, Okra imenovanih, še dalje in dalje do Emone in Nauporta, v daljavo 400 štadij. Močno so se rimske legije vtaborile ter čez in čez zaprle vhod v oglejsko planjavo. Kohorta se je podala naprej po cesti na ogled, da pozve, kako stoje stvari. A dolgo ne stopa, vrne se koj, kajti od Črnega vrha in Hrušice vali se proti nebu hud dim, v znamenje, da je sovrag zopet v deželi. Noč nastopi. Vse je mirno. Tiho sije bleda luna na jasnem nebu. Legije počivajo. Tu pa tam stoji straža oprta na sulico, ter nepremično gleda v daljavo, zre in zre ter ne misli nič. Stoji in zre. Kar naglo vsplamti plamen na daljnem griču, in zopet drugi, in zopet tretji, naznanjevaje, da se nekaj vrši. Rog zapoje in v trenutku ste legiji na nogah, postavši se v bojni red. Ure in ure preteko, nič se ne čuje, le ognji po gorah še plamte. A čuj, zopet se rogovi oglase, pa nevarnosti ni, marveč pomoč je došla. Dospel je od severja noriški vojni oddelek, pobravši po potu vse druge posadke v raznih rimskih taborih. Celih 400 štadij je premeril ta oddelek, vedno vojskovaje se s sledečimi Huni. Pa čez Okro pesoglavci niso še prišli, razkropili so se po deželi ropaje in požigaje; pred njimi beži, kar more, deloma v hribe, deloma pa teče pred rimskimi vojaci, misle, da pod varstvom njihovih ščitov bo varno njihovo življenje.
Zopet vse utihne. Utrujeni vojaci poležejo počivaje po dolgem potu. Svitlo jutro napoči. Kako milo sije solnce, ki vstaja izza temnih gozdov, kteri kinčajo v polokrogu po visocih gorah oglejsko planjavo! Ptički veselo in brezskrbno žvrgole. In zakaj ne? Vesele se svobode, koje jim nihče ne kali. V medsebojnem prijateljstvu želi vsak na svoj način drug druzega prekositi v slavospevih do dobrotnega Stvarnika. In človek? Oj, človek duhta in duhta, kako bi druzega vsmrtil ali v težke spone robstva zakoval. Človek, krona stvarjenju, v svoji strasti onečastuješ umnega Stvarnika. Ha! Lepo spričevalo ti je slednji dal že koj v začetku. Bog, videč, da je mnogo hudobij med ljudstvom na zemlji in da vse njih mišljenje je vsaki čas obrnjeno le na slabo: „kesam se", reče, „da sem človeka vstvaril".
Stran hribčeka na mali višini na levem bregu Erigida stoji oddelek oglejskih vojakov. Razpostavljeni so vojniki v dobrem zaščitju tu pa tam posamezni, kot opazovalne straže. Med njimi vidimo Helija. Bled je, obraz mu je prepaden. Boji se preteče nevihte. Oborožen je s ščitom, lokom in mečem. Srpo gleda pred seboj. Tam v dolini tik očeta stoji smrtni sovražnik njegov, v sredi legije, visoko na konji drži orla. Vsih pozornost je obrnjena proti vzhodu. Došel je sel, da se bliža Hunec na čilem konjiču.
„Bes ti", šepeta Helija, „ oj, da bi smel očitno pokazati svoje sovraštvo. Pa kaj, potem bi smrt bila nasledek. Kdor se s svetom pošteno bojuje, rekel je bistroumni Rufin, mora iti pod zlo. Ha, kako lepa priložnost je od tod, toda Helija, festina lente, hiti počasi! Došel bo trenutek, kedar se vname boj, od tod prižvižga puščica, zasadi se v desno stran, med sprednjim in zadnjim oklepom, roko imam gotovo, in huj! ono zaljubljeno srce oddahne se. Tu, tu se dovrši osoda, kdo bo čakal slučaja, slučaja negotovega?"
Nenadoma nastane v bližini strašen ropot. Neznansk krik, kakoršnega še nikdar niso slišali naši griči, vzdigne se za cestnim ovinkom, ne daleč od prvih rajd. Oj, to ni človeški glas, to je rujovenje divje zverjadi. Kot blisk se prikažejo na konjih rujave, na pol nage pošasti. Je li to človek? Zdi se, da sta konj in človek skoro zraščena, hrbet in glava človeka se dotikata v divjem diru konjskega vratu. Neštevilno konjičev se razsuje po cesti in bližnji ravnini, pred seboj pode rimske vojnike, ki so stali na prejšnjih stražah. Rog zapoje. Rajde se stisnejo. Antesignani napno loke, povelje zadoni in neštevilne puščice frče po zraku med divje pošasti. Hunski konji se vspno in brez jezdeca beže nazaj po planjavi. Že prvi trenutek leži stotine divjakov na bojišči. Novo vpitje nastane, krvožejno vzdignejo se drugi nad peščico Oglejčanov. A kaj pomaga njih hrabrost, če prvi Huni padejo, drugi nastopijo. Konjski razget, ropot konjskih kopit, tulenje azijskih barbarov stori nemogoče vsako povelje. Molče se bojujejo Antesignani; že jih moč popušča, mnogo, mnogo hrabrih junakov stoka pod konjskimi kopiti. „Naprej!" zadoni mogočni glas Severov, „Antesignani nazaj!" Antesignani odskočijo na levo in desno, truma se med hrastovje na griče poskrije, in kot železna stena vstopijo se na bojišče vitežki suličarji. S pomnoženo močjo vdarijo nad nje divji Huni. Zastonj! Nad njimi se razbije vsakteri naval. S hribčekov doli frče puščice, kamenje leti iz frač, na desni in levi cepajo hunski jezdeci. Sedaj se suličarji vspno, s strašanskim krikom napadejo hunske pošasti. Tu bodejo in sekajo, to ni več boj, to je mesarsko klanje. Hunci napadajo, napad spodleti, obrnejo konje in odbeže, a hipoma naglo kot blisk se povrnejo. Vedno se ponavljajo ti napadi. A rimske vrste se ne zdero. Ne korak naprej, a še manj da nazaj bi stopali. Kolikorkrat pade Rimljan, „sklenite vrsto", kličejo centurijoni. Toda tudi napram Hunom nič ne zda rimska hrabrost. Več da jih pobodejo, več jih je. Sever visoko na konji navdušuje oglejske sinove, Marijev glas daleko tje doni, blizo očeta vihti svoj meč, v levi kviško drže oglejskega orla.
„Sin!" reče Sever vzdignivši meč, „daj povelje konjikom, naj od strani napadejo silnega …"
„Da!" reče sin, ter naglo pocukne konja nazaj, da naznani povelje pristavu, in glej! osodepoln trenutek! Puščica tik njega prifrči, in mesto njemu, zasadi se v očetovo desno stran. Oče se zgrudi, sin ga vjame v naročje.
„Oh, oče! ljubi oče!" vsklikne Marij prestrašen, „glej puščico, glej, a za Boga! ta ni vražja, ta je rimljanska!"
„Moj sin, nič ne de, proč sem, srce je zadeto ..." Ljubimec ... pozdrav materi, zvesti Digni, pozdrav ... pusti me na tla ... Ah, glej zmotnjavo, glej nered ... naši se umičejo. Sin, orla kviško! V boj, v boj!" Strese se in nagne glavo.
Neizmerna bolest stisne Mariju srce, poljubi očeta, spusti ga na tla, krčevito zgrabi za očetov meč, zavihti ga nad glavo, vzdigne orla: „osveta! osveta!" grmi njegov klic. Spne se na konju, zapraši jo med sovražnike, s ponovljeno močjo vdarijo na novo suličarji. Ljut boj se vname, mesarsko klanje nastane. In čuj, ta trenutek rogovi zapojo, od leve in desne iz zasede prihrume rimski konjiki. Ha, kako sedaj rimski meči cvenkajo, sulice žvižgajo, puščice frče, konji razgetajo, oklepje rožlja in vojaki kriče. Napad je silen. Umakniti se mora nenadni moči hunska predrznost. Osupnjeni obrnejo konje, popustivši na bojišči mrtve in ranjence, odpihajo jo tje, od koder so prišli. Kot veter so došli, kot burja so odšli.
Osupujeno, strme gledajo Rimljani. Ravnokar se je še razlegal bojni krik, sedaj vlada tih, mrtvašk mir. Le tu pa tam čuje se stok ranjencev, in rohnenje pojemajočih konjev. Strmo gledajo Rimljani, njihove oči iščejo poveljnika.
„Junaci!" nagovori jih Marij, „Sever, poveljnik, je padel, v naročji mi je izdihnil dušo junaško. Oddelek naj išče trupla."
Grobna tihota nastane. Mariju se solze vdero, a naenkrat enoglasni klic se vzdigne:
„Sever je mrtev, evoe Marij, naš poveljnik!"
„Evoii Marij, naš poveljnik! Evoe! Evoe!" kliče tudi Helijas.
„Prokleta sreča!" pa nadaljuje šepetaje ter koraka dalje čez trupla, „da se je ravno tačas moral umakniti, ko sem sprožil. Mesto mladega zadel sem staro srce. Skoro žal mi je. Sever je bil zares mož, tih pa delaven in dobrega srca. A kaj, še bo solnce došlo izza gora. Huni zopet dojdejo. To je le majhen oddelek velike armade, ki se zadej pomika."
Vojaci iščejo trupla. Najdejo ga v mlakuži krvi, pod kupom hunskih in rimskih trupel. Marij pristopi, stisne očeta v naročje, odklene mu čelado, obriše obraz, poljubi ga na mrzla usta. »Oj, blagi oče, da si moral pasti koj prvi dan, pasti po puščici rimski. Da bi te vsaj bilo vsmrtilo hunsko kopje, lože bi prestajal."
Vojaki denejo mrtvega junaka na voz, da bi ga s častnim spremstvom odpeljali v Oglej, toda čuj, v naglem diru priletita dva konjika, prašata naglo po poveljniku, toda zaslišavši, da je v boju padel, in da Marij zapoveduje, izročita poslednjemu pismo. Naglo ga prečita, konečno z donečim glasom zapove:
„Kaj Menapij, vrhovni poveljnik desete rimske provincije, in carjev namestnik v Ogleju, zapoveduje, naj se legije takoj vrnejo domu, in sicer z naglim korakom, kajti nevarnost preti tudi od druge strani. Julijsko hribovje je polno sovražnika, vse mrgoli hunskih konjikov. Bati se je napada od te strani, kajti če sovragi dojdejo po cesti Beloja ali po poti ad Silanos, tedaj je legijam dohod do mesta zabranjen, in mi smo uničeni. Toraj na delo. Naglo pokopajte Rimljane, ranjene naložite na vozove, počivajte par ur in potem v sklenjenih rajdah naglo domu."
Povelje se zvrši. Legije se okrepijo. Trobente zapojo in ponoči v spremstvu blede lune stopajo legije v sredi peljaje mrtvega Severa. Io triumphe! lehko zavihne mu zvesta vojaščina slaveč ga s starim klicem, s kojim so Rimljani pozdravljali zmagovalne svoje vojskovodje Da, io triumphe! v zmagi je živel, zmagovaje je končal svoj tek.
VIII.
[uredi]Io triumphe! Ah Sever, mislil si, da bodeš danes med stoterim klicem, na čelu svojim hrabrim vojakom, vrnil se v bogati Oglej, ponosno na konji, v roki drže krvavi meč. A kdo ve zjutraj, bo li na večer srkal hladni zrak? Osoda nemila! Naglo stopajo legije proti mestu, a ne več tako ponosno kot pri odhodu. Odbile so sicer junaško kot vedno silni naval, umakniti se je moral sovražnik. Hrabrost njihovo spričujejo raztrgani ščiti, skrhani meči, polomljeno kopje, od krvi otemnelo in rujavo oklepje, zavezane glave, ranjene roke. Povsod so rane od spredej, v hrbet ni nihče zadet, znamenje, da nijeden ni obrnil junaških prs v sramotni beg.
Io triumphe! Sredi njih visoko na vozu je Severovo truplo, bledo čelo pokriva venec spleten iz oljkinih vejic, mir je zadobil, oj, da bi bil oljkino vejico miru tudi mestu prinesel! S sklonjeno glavo, s tužnim srcem jaha sin Marij tik mrtvaškega voza. Srce mu je otrpnelo, oče in sin sta se ljubila, in čeravno nista tega nikdar v besedi pokazala, tem globokejši je bil ta plemenit čut. Da, srce je otrpnelo, ne zmeni se za zdihljeje in stok stoterih ranjencev, ki ječe na vozovih spredaj in zadej. Človek v lastni nesreči na prvi mah postane samoljuben, s početka se ne zmeni dosti za ptujo revo, krvaveče srce ima zadosti lastne bede. Le časoma vzdigne Marij svoje oko proti Ogleju, a tačas se mu vžari za trenutek oko, usta se nasmehno. Kaj je vendar tak močno, da prevlada globoko bolest! Evdora, krasna, blaga, nedolžna Evdora je hladilni lek na rano krvavečemu srcu.
Io triumphe! Čuj, od mesta sem že doni pozdravni ta klic. Da bi ga le Sever slišal! Na tisuče Oglejčanov stoji ob mestnem obzidji, pričakovaje bližajoče se legije. Marsiktero srce trepetaje vpraša: Bo li videlo materno moje srce zopet ljubljenega sina? Bo li objela sestrica drazega brata? Bo li sprejela zvesta žena hrabrega moža? In ljubica? Bo li srečala smehljaje se ljubimca svojega srca? Kdo ve? Koščena gospa je marsikoga s pogubonosnim svojim poljubljejem za večno v naročje sprejela, divji Mart, bog ljutega boja, je marsikoga pogreznil v svoje nenasitljivo žrelo.
„Digna", prične poveljnik Kaj Menapij, „tvoj mož Sever je gotovo vpletel svojemu vencu nove lavorike. Mož zna le dvoje: zmagati ali poginiti. Ubežniki gorenjih dežel so poročali o vgodnem vspehu prve bitve. A glej, že lahko razločujemo osobe približaj oče se vojne. Poglej bistro, morda zagledaš svojega gospodarja."
„Poveljnik, srce, oj srce mi hoče počiti", toži Severova krasna žena Digna, naslonivši se na mestno obzidje, „neka nerazumljiva slutnja se me je lotila, strašni so trenutki negotovosti. A glej, blizo je že vojna. Glej, glej, ponosno postavo na konji. Ta je Sever, ne, Marij je ... ah da, Marij, moj sin je. O Bože, kje pa je Sever? Hitimo, hitimo naproti."
Rekši teče proti mestnim vratom.
„Io triumphe!" doni ljudski pozdrav. Skoz mestna vrata stopi prva legija. Njej sledi Marij, pri njem je voz. Siloma predere Digna vrste radovednih.
„Marij, sin, kje je oče?« „Tam", kratko odgovori, obrne svoj obraz in z mečem pokaže na voz.
Kot blisk je Digna na vozu.
„Oh, Sever je ranjen! Oh, ne, ne, mrtev je, mrtev!" viče reva vsa izvan sebe, poljubovaje glavo mrličevo, „oj beda, beda meni!" onemogla se zgrudi tik njega. Vojniki jo rahlo odpravijo, izročivši jo blizo stoječim ženam. Marij, s solzami v očesu, komaj komaj se premagovaje, pobesi v znamenje pokorščine meč pred mestnim poveljnikom.
»Naprej!« doni njegov klic, in legije stopajo molče, molče gre za njimi nebrojna množica; kajti slut nesreče se je vseh polastil. Zmaga in smrt ste združeni v tem prizoru. Nihče več ne viče: io triumphe! Naj v miru počival vošči vsaktero kristijansko srce.
O tužna, tužna je bila zadnja dolžnost nasproti umrlemu očetu, tužna je bila preselitev v mesto umrlih, v tužno mesto Nekropolis. Marij tolaži mater Digno, cvetočo in vedno krasno vdovo, Evdora ga zvesto v tem poslu podpera. Sin in hčerka dobro zdravita bolno srce, a najbolj jo tolaži kristijanska resnica, da enkrat bode zadonel mogočni klic: „vstanite, vstanite suhe kosti!"' in da potem ne bo ločitve.
„Evdora, Marij!" pravi tužno se smehljaje Digna, „bodita srečna vsaj vi dva. Slutim, da moja ločitev od Severa ne bo dolgo trajala. A predno bosta srečna, preteče še mnogo mnogo solz. Kdo ve, oj Honorija, in ti blagi prijatelj Menapij, kolikokrat da bodemo tu v tem trikliniju združeni? Toda, naj bo, per aspera ad astra, po dežji solnce."
„Prijateljica", odvrne Menapij, kdo je le v stanu prihodnosti zastor odgrniti, s kojim je previdnost božja nam bodočnost zakrila! A boljše je tako. Potem nam še na grobu lahko zeleni vejica upanja. A Digna, ostani tu pri nas. Evdora te bo kratkočasila, Honorija tešila ti srce, med tem pa bomo bili mi možje silni boj za vero očetov, domovje in prostost. Marij, pustiva ženske tu, pojdiva po mestu, da ogledam, kako se vršijo priprave, da bomo ljutega vraga spodobno sprejeli. Potoma mi lahko natanko poveš, kako se je nesreča vršila."
„Čudno, čudno, nerazumljivo mi je", nadaljuje Menapij na poti, ko mu Marij o padu Severovem pripoveduje, „nekaj slutim, kar si pa ne upam izgovoriti. Rimska puščica je morala ravno njega zadeti in od strani, kjer si ti stal. Marij, če bi ona tebi veljala? Kaka sovražna roka ..."
„Oj", ugovarja Marij, „za to ni vzroka. Komu sem kaj storil? Nobenega nisem razžalil."
„Vem, vem, a vsakako pozor, stvar je jako sumljiva."
Molče ogledujeta dela po mestu. Tu dovažajo kamenje, tam delajo nasipe, zboljšujejo zidovje; na obzidje spravljajo mogočne mašine, s kterimi se težko kamenje lahko daleč tje na sovražne glave meče; ti stroji, nadomestovajoči novošegno topovje, bili so strah in groza barbarskim narodom. Zopet tu pa tam so kovačnice pripravljene nalašč zato, da se kujejo ostri meči, napravljajo dolga bodala; tudi bati na grčastem delu polni ostrih vrhuncev se kalijo. Gorje, komur tak bat na glavo trešči. Vse mrgoli po mestu, mesto je postalo velik ostrog. Vsa pozornost je obrnjena le na pretečo nevarnost. Na javnih prostorih se vežbajo vojaci. Obrtnija in kupčija se ne ganeti, kajti kjer Mars govori, ondi mora zviti Merkur tišati jezik za zobmi. Razna rokodelska in obrtnijska društva – collegia – kterih se je štelo v mestu 35 z raznimi predpravicami pod lastnimi zastavami, spremenila so se v bojne kohorte. Njihovi načelnik, prefekt ali kapitular imenovan, postal je prvi načelnik. Dendroforii ne kupčujejo več kot prej z lesom, sedaj sučejo svitlo kopje; centonarii so pozabili na kupčijo s starinami, pripravljeni so svojo krv drago prodati za domovje; cupedinarii ne sekajo več mesa, voljni so razmesariti krvoločnega sovražnika; lapidarii, kamnari so popustili svoje rekodelstvo; linteones, tkalci; blattiarii, barbarji; coriarii, strojarji; murilegii, ribiči; cementarii, zidarji, vrgli so od sebe svoje orodje, zgrabili so za svitli meč. Celo miroljubni crepidarii, čevljarji so zgrabili namesto šila za sulico; tudi doliarii, sodarji; in cerostrati, tesarji na ladijah so zapustili mirno obrtnijo, vstopili se med bojne branitelje. Bojni duh je prešinel vse, ponosnega plemenitaža, kakor tudi ubozega reveža. Naglo se sklene pobratimstvo v skupni nevarnosti tudi med prej tako zelo ločenimi stanovi.
„Kaj meniš, Marij", prične Menapij, „se bo li Oglej vzdržal nasproti preteči sili? Glej, vode imamo obilo. Na zapadu nam tečejo rečice Celina z dvema potokoma; na vzhodu mesta dere Nadiža, po raznih prekopih dovaža v mesto obilo vode. Vrh tega stoji okoli in okoli zidovja v mestnem prekopu globoka voda, ki brani dohod do mesta. Preden dojde Hunec noter, se je nažre do sitega. Nadalje, kdo bi mislil, da pod mestnim šetališčem, ki pelje proti zapadu in je z dvema zidovoma obdan, je krasen vodotok? Živeža imamo čez obilo. Morje lahko redi četrti del prebivalcev; zaloge olja in vina so bogate; iz ilirskih pokrajin je došlo mnogo živali in žita ne bode zmanjkalo. Oj mesto, da, to je bogato: „Felix Aquileia, horreum Romani imperii" mu je star naslov. In srečni Oglej, žitnica rimskega carstva, bi se vdal kakemu nasilstvu? Oj ne, ne, nikdar ne. Dokler se Oglejčanu roka giblje, ne, ne, ni koraka ne odstopi od materinske zemlje."
„Ne, Menapij, ne, enaka čutila pretresajo tudi moje srce."
Gresta dalje.
Dojdeta do visocega poslopja, toda brez kakega vnanjega kinča. Križ na slemenu kaže, da je kristijanska hiša. „Marij, čuješ li glas od tam?" praša Menapij. „Kako prijetno nam bije na ušesa! Vidiš, tu je stanovanje Bogu zaročenih devic, njih petje se čuje iz svetišča. Skupaj stanujejo, skupaj žive, a tudi skupaj Večnega hvalijo. Kako se časi spreminjajo! Glej, tu so častili še do leta 389 naši pradedje boginjo Isis, boginjo meseca na nebu. A tačas se je razglasil sosebno vsled želje tadanjega papeža in po prizadevanji milanskega škofa Ambroža oster ukaz cesarja Teodozija, naj se podero vsi kipi poganskih bogov, tempeljni naj se posujejo, ali pa v drug namen porabijo. Deloma le se je zvršil ta ukaz, popolnoma se ni mogel spolniti. Prosti narod se ne da naglo odvrniti od svojih šeg, in če tudi zmoto spozna, navad svojih se še vedno drži. Vkljub povelju so morali ostati pri nas še poganski tempeljni; država je morala molče pripustiti še nadaljno častenje bogov, sosebno oziroma poganskih barbarov, ki hodijo k nam v somenj. A tačas so razdjali Isin tempelj, in to sedaj nekoliko prenarejeno poslopje imajo kristijanske device v lasti. Kjer so se prej vršili poganski obredi, opravlja se sedaj služba božja edino prave vere. Pobožne so te device. A sosebno slovi zarad izvanredne pobožnosti in plemenitega srca devica Kolomba. Dejo, da je naša rojakinja."
Zadovoljna z delom in obnašanjem Oglejčanov se vrneta Menapij in Marij domov.
IX.
[uredi]Mesec junij se bliža h koncu. O sovražniku ni ne duha ne sluha. Ali ubežniki iz bližnjih krajev pripovedujejo, kakošna velika sila Hunov razsaja po Noriškem in po kamskih krajinah, kako požigajo in morijo po julijskih planinah. Ne umaknejo se še od tam, podobni so gosencam in kobilicam, ki ne popuste kraja, kjer se vsedejo, dokler zelenjave do čistega ne obero. Uboga dežela, kamor stopi azijski Hiongnu! Tam trava več ne raste. – Oglejska okolica je mrtva, kajti vse prebivalstvo, kakor tudi iz sosednjih dežel, je bežalo za varno oglejsko zidovje. Vsled tega je množica tam ogromna, nima prostora za prenočišče, kar po cestah in mestnih mostovžih prenočuje. Zato pa je okolica popolnoma zanemarjena, nihče ne obdeluje zemlje, kajti se bo li kmet zato trudil, da njegov trud služi v krmo hunskim konjem? Oglejske poletne palače so prazne, plemenitaš iz mesta si ne upa na deželo vživat hladni zrak. Kdo ve? Danes bi se vesel podal spat, jutri bi ne bilo mogoče vstati. Raje ostane v soparnem mestu.
Da, vroč dan je bil. Vsled velike vročine je dremalo čez dan celo mesto. Tiho je bilo po ulicah kot v najtihejši nočni uri. Bogataš se je vrgel dremaje na mehke hladilne stole, tam gleda in zre, ničesa ne misle; revež v svoji koči počiva na trdih tleh, toda ta trdno spi, telo je trudno večnega dela. Nastopil je večer, hladen vetrič pihlja od severa čez planjavo. Bogatin se vzdigne, stegne roki, zeva ter misli in duhta, kaj bo delal, s čem se bo kratkočasil; revež enako stori, a gleda, kje dobi kruha. Solnce se potaplja v morje, zadnji žarki jemljejo slovo od mesta. Morje se sveti v krasno-rudeči zlati barvi; mirno je popolnoma, le mali valčeki drug druzega igraje love. Neštevilno ladij in ladjic se ziblje po njem. Odhajajo pa dohajajo, odvaževaje in dovaževaje mestno gospodo, ki nikdar svoje navade ne popusti.
„Marij", prične Evdora, na vrtu za zidovjem sede, tik morskega brega, „morda je mestu nesreča odšla, morda so Huni namerili kam drugam jo mahniti. Boje se gotovo mogočnega zidovja, tudi imajo gotovo dobro v spominu vdarce, ki so jih na Frigidu od vas dobili po plečah."
„Evdora mila, ne motimo se. Ravno sedanji mir in sedanja tihota se mi zdi jako sumljiva. Si li kedaj opazovala naravo pred nevihto? Vse vtiline, nič se ne gane, zrak se pozdeva, da je težak, a polagoma veter začne pihljati, v oblacih po malem gromi, in potem: blisk za bliskom, grom na grom, tresk za treskom. Sreča sicer, da mesto Oglejčanov čuvajo oči našega očeta Menapija. Če bi njega ne bilo, kdo si ve, da bi Oglejčani kar zopet odpravili s tolikim trudom napravljeno vtrditev mesta. Le glej, kako brezskrbno se kratkočasi oglejska gospoda. Evo ti, kako se igrajo na ladijah, čuj, kak vesel smeh nam na uho doni, koliko šale se sliši. Oj ubogi, bojim se, da vas nenadoma strel iz sladke brezskrbnosti pretrese, bojim se, da v kratkem vaše šale prostor napravijo strašni resnobnosti boja za domovje."
„Marij, ti si pa vendar prevelik prerok nesreče", zavrne ga smehljaje se Evdora, „le kri vidiš, morda to, kar želiš? Odkar si pokusil hunsko kri, rad bi je še več prelil. Osveta menda prevlada tvoje srce."
„Kako slabo me sodiš, kako malo me poznaš", nevoljen ugovarja Marij, „ne, ne žejam krvi, Bog daj, da bi je nikdar več ne videl teči. Kdor je to enkrat videl, če ni že popolnoma zdivjal, ima že zadosti. Tudi maščevanja ni v mojem srcu. Že davno sem odpustil onemu, ki mi je ljubega očeta vsmrtil. Toda če braneč lastno domovje meč potegnem, nikdar nikomur ne bom prizanašal. Na istej zemlji ne moreta posilnik in lastnik gospodovati. Toraj ti ali jaz."
„Oj prijatelj, zdaj si mi ljub in drag, zdaj, ko si me zagotovil, da si kristijansko dolžnost spolnil, odpustivši sovražniku; vedno, vedno sem se bala, da ti je misel na osveto prevzela srce. In oj, kjer je srd, tam ljubezen ne biva, in če biva, ni prava ljubezen. Prava ljubezen je mirna, ljubezen hoče biti gospodarica celega srca, ni zadovoljna le z malim oddelkom."
„Vidiš, materi zraven naju sedeči", opozoruje Marij. „Kako bledi moja mati! Bolj živi za drug svet nego za ta. Še krasnejša se mi zdi, da je vsled žalosti postala, bleda polt se krasno podaje črni obleki. Glej, le dve barvi ste na nji, črna obleka, črne oči, črni lasje, ostalo belo kot sneg."
„Da, res, krasna je tvoja mati, vkljub že precejšnjim letom, še krasnejše pa je njeno srce. Kako me ljubi, kot da bi bila njena hčerka, in moja mati ravno tako, kot bi bila ji sestra."
„Kaj ni tako? Nisi ti njena hčerka?"
„O Marij, da, pa čas teče tako počasi!"
„Salvete!" nagovorite ju gospi, „no", nadaljuje Honorija, „krasen prostor sta si zbrala za razgovor. Kako milo pihlja vetrič! Jug in sever se bojujeta. Kako kroži valovje! Digna, glej Oglejčana, kako brezskrbno se giblje na ladijah. Vidiš, ni li tam bogati kupec Helijas? Sam vesla. Nas vidi, pozdravil nas je. A naglo kot puščica je smuknil čoln naprej."
„Mati, jaz ne vem, kaj je to; če vgledam tega moža, skrči se mi srce. Nič mi ni storil, da, celo jako vdvorno in postrežljivo se obnaša proti meni, a pozdeva se mi, kot bi bil moj največji sovražnik."
„Marij, Marij", odgovori Honorija žugaje, „vsak pošten človek mora imeti bližnjega za dobrega toliko časa, dokler se popolno slabega ne skaže."
»O gospa, krivico mi delaš. Sem li jaz gospodar svojih občutkov? Sem li jaz gospodar svojega srca?"
„Ne, ne, za take občutke nismo mi odgovorni, a dolžnost imamo, te občutke naravnega mrzenja premagovati. Hud je sicer tak boj, a tem veča je zasluga. Večen boj se bije v našem srci med dobrim in zlim. Blagor mu, ki premaga zlo. Se ve, da pošteno samoljubje dovoljuje pozornost, s ktero pa mora vsakdo čuvati lastno srečo. Vsakako najlepši je mir, mir in ljubezen med posameznimi ljudmi."
„Oh mir, mir, zakaj zdihuje moje srce vedno po miru?" toži Evdora.
„Naravno, ljuba hči. Ženska ima svoj delokrog le v družini. In poslednja le tačas napreduje, če mir vlada na svetu. Kadar so duhovi vzburjeni, rušijo se spone, ki vzdržujejo državljansko življenje. Iz javnega življenja pa se presaja ta vzburjenost tudi v družinske kroge, in potem zavira tiho delovanje žene."
„Živ dokaz sem jaz", reče Digna, otrnivši si solze, „glejte, kaj je nemir, kaj je boj z menoj napravil! Zdi se mi, da nimam več srca v sebi, da s Severom vred je tudi ono pokopano."
„Honorija, mati", praša Marij, „odkazavši ženski delokrog v družini, ne odobruješ, če ona prime za meč, da brani z možem vred domače ognjišče?"
„Marij, žena ne pridobi nikdar zmage v boju. Žalostno, da, beda kraju, kjer ni vstanu moška roka braniti domovja."
„In oni dan" – nadaljuje Marij – „si Evdoro pohvalila, ko je junaške besede izgovorila!"
„To je drugo. Hvalila sem njeno ljubezen do domovja, kajti žena, ki ne ljubi domovine, ni prava žena. Ta lepa lastnost, domoljubje, morala bi biti pri nas še močnejša nego pri vas. Zato menim, da v bojni bedi ima lahko ženska krasen nalog. Ona naj obvezuje vsekane rane, z nježno roko naj jih hladi; če treba, naj moža navdušuje, da brani resnico in pravico; konečno, ko glavni steber pade, bi bilo junaško, da se od junaka ne loči tudi v zadnjem trenutku. Smrt na strani moža bi bila častna, če je više dolžnosti ne vežejo, da si ohrani življenje. Mogoče, da so napačne moje misli. Ali vedi! v enacem slučaju bi grob možev bilo mučno zapustiti. – O, kam smo zašli? Glejte, zvezdice se prižigajo. Nad pogorjem luna tiho vstaja. Kod vendar se muči Menapij? Skrb za mesto ga še vniči."
„Čuj, glej", vsklikne Marij, „kapitol se žari. Je li to požar? Ne, rog je zapel. Čujte, drugi po mestu odgovarjajo. Ah, nevarnost je blizo. Evdora, daj mi čelado. Prikleni mi oklepje. Tako. Tam visi meč. Daj mi ga! O, moj meč, dedščina mi ljuba, mojega očeta."
Naglo kot blisk je Menapij napravljen. Odkar se je vrnil iz boja, nosil je vedno bojno obleko. Le železje je odložil za trenutek, da se je ohladilo telo v hladnem zraku. Nježni mladeneč se je spremenil v silnega bojnika Oči mu plametijo, roka se stiska krčevito.
„Z Bogom, da se zopet vidimo."
»Z Bogom, z Bogom!" doni mu iz ust prestrašenih žensk. Naglo se poslovi. S krepkim korakom odide in spremljan od ljubih svojih hiti po vrtu do palače, vzburjen vstopi na prag, in skoro bi bil treščil ob Menapija, ki zvročen vstopi.
„Prav tako, prav, ljubi Marij. Na prvi klic mora vojnik vedno pripravljen biti, to je pravilo pravemu junaku. Opazovalne straže so prihitele, napovedale so napad. Kje da se bo vršil, ne vem, na vzhodu ali na zapadu. Pozdeva se mi, da bo zapad v nevarnosti. Sedaj naglo na konje. Naprej na zapadno stran. Z Bogom vsi skupaj." – V trenutku se poslovi, z roko še migneta in že sta na konji. Naglo kot blisk jo udarita proti zapadu.
Tresoč se gledate za njima prestrašeni Rimljanki. Kratka, iskrena molitev puhti jima iz srca, da bi junaka božja previdnost nepoškodovana zopet pripeljala v hišo.
Kako nagla sprememba po mestu! Prej vse mirno, sedaj rožlja orožje, vojaci v naglem skoku hitijo, nekteri proti vzhodu, drugi na zapadno stran. Kako cvenkajo meči, kako odmevajo moški nagli koraki v tihi noči. Le kratek čas, in vsi stoje ob obzidju, pripravljeni vraga spodobno sprejeti.
„Ha", obrne se Menapij k Mariju, dospevši ž njim do mestnih zapadnih vrat, in vstopivši se med tu zbrane legijske načelnike, „sovragi menijo, da nas v spanji zalotijo. A krog in krog mesta stoji dvojno zidovje, in zadej kot železna stena razpostavljene so dolge rajde. Vsi stojte mirno pri svojih oddelkih. Nihče naj ne zapusti brez odločnega povelja svojega mesta. A ti, Marij, vzemi trumo konjikov, odjezdi tiho preko morja, skrij se ž njimi vred na bregu v tamošnji les. Ko boš videl, da se kapitol zopet vžari, zgrabi sovraga za hrbtom. Pa jako previden bodi."
Vesel in naglo kot blisk izvrši Marij povelje in v kratkem se pomika s krasnim in mogočnim konjiškim oddelkom varno in tiho ob obalu morja.
Ure in ure preteko. Ničesar se ne čuje. Mirno stoje vojaci in meščani za obzidjem, marsikomu že oči vpadajo. Le straže hodijo preko zidovja, njih sulice in čelade se svetijo v mesečnih žarkih, od časa do časa drug pokliče druzega. Menapij vprt na dolg svoj meč nepremično zre čez planjavo, zre po cesti Beloji v julijske planine. Tik njega stoje še razni načelniki, konje drže jim služabniki. Razni seli na naglih konjih so pripravljeni vsak trenutek nesti Menapijevo povelje v najoddalnejši oddelek mesta. Pri vsem tem, da je cvet moštva za obzidjem, vendar se po mestu vedno šetajo posamezna krdela. Vkljub lunini svetlobi imajo svetilnice v rokah. Skrbno morajo stražiti notranje mesto, ker sem je prihrulo mnogo ubežnikov. Različne narodnosti so tu zastopane. Mesto je enako gostoljubno sprejelo surovega barbara, kakor tudi ubežnega Rimljana. In kdo bi se na vse brezskrbno zanesel?
Zopet ure preteko. Polnoči je proč. Nepremično stoji vojska. Kar naenkrat Menapij vzdigne glavo, nategne ušesa, vspne se, oči se mu žare, zasede konja. „Pozor, mirno, tiho!" kliče okoli stoječim, „čujem ropot približujočih se konj". In res, v daljavi od severo-zapada, kakor daleč oko nese, prikaže se črna druhal. Kot na vetrovih perutah se drvi bliže in bliže čez planjavo. „Pozor", ponavlja poveljnik, „tu so, tu, v kratkem"; vsim srce bije, komaj se red ohrani, le ostre vojaške postave jih zadržujejo, da proti povelju legije ne grmi: proti približajočemu se Hunu.
„Glej, glej", šepeta dalje poveljnik, „voda jih zadržuje, kajti prvi so se ustavili, razkropili so se, iščejo broda. Oh, so že takraj. Sovragi so prebrodili Celino. Tiho!"
Kot tropa vranov okoli mrhe, krožijo Huni okoli mesta, ločijo se v posamezna krdela, a zopet se strinjajo. Zopet se ustavijo. A zopet kot peklenske pošasti lete čez planjavo naravnost pred obzidje. A zopet osupnjeni obstoje, velik prekop z nasipom brani dohod do zidovja, voda v globini tekoča brani prvemu oddelku naprej. Ne vedo, kaj storiti. Nenavadna tihota v mestu jih osupne. Nekteri sedejo raz konj. Čuden prizor! Mesec mirno sveti. Ne maraje za človeško početje, tiho gre naprej. Kot divja zverjad vohajo Huni okoli. Sedaj so našli dohod. Ozek most pelje k mestnim vratom, veče in krasnejše je odstranila Menapijeva previdnost, a tudi ta se vsak trenutek lahko odpravi. Cela drhal se obrne tje.
„Kviško, naprej!" zagrmi Menapij. Strašen krik se vzdigne v mestu. Rožljaje se odpro vrata, vun dero suličarji, izza obzidja se pokažejo svitle čelade, nebrojne puščice frče po zraku. Vse rujove. Divje tuljenje Hunov pa vse prekosi. Akvileja! Akvileja! doni klic Oglejčanov; odgovarja mu besno hunsko divjanje. Kot smeti pometajo meščani Hune z mosta, hrabro jih sprejmejo na planjavi; pa kaj, pred očmi raste njih število; kajti na bojni klic na zapadu cela druhal obrne tje svoje konje. Zdi se, kot da jih zemlja iz sebe meče. Akvileja, Akvileja! doni še vedno in vun na prosto grmi iz mesta legija za legijo. Kako cvenkajo meči, kak hrešči kopje in frče puščice! Osupnjeni Huni ne vedo, kaj naj store, mnogo jih že stoka na zemlji. A ojačijo se videči mnogobrojno lastno število. Na novo se vspno, na novo navale na hrabre Rimljane. Sedaj se užari kapitol, njegova luč daleč tje sveti. Akvileja, Akvileja! doni zopet bojni klic, in junaki napadajo zopet, zopet se umikajo, zopet napredujejo. Pa kaj?
„Ali jih peklo rodi?" kliče Menapij. „Čim več jih pokoljemo, tim več jih je. Naprej! Na sovrage, junaci!" Pogum vzbuja, ter seka z mečem na levo in desno. Prekop je že skoro poln padlih, a tudi mnogo Rimljanov stoče pod hunskimi kopiti.
„Bože mili! Marij, oj Marij, kje si?" vsklikne Menapij obupno. „Oh, če se umaknem v mesto nazaj, kako se potarejo srca someščanov! Pogum, pogum, naprej!" viče poveljnik z grmečim glasom, ter jo zapraši med bojnike. Akvileja, Akvileja! ponavlja se klic in z novo močjo vname se plamen silnega boja.
„Akvileja, Akvileja!" zagrmi od južne strani. In kot blisk napade oddelek Marijevih konjikov sovraga od zadej za hrbtom. Kake postave so to! V mesečnem svitu se zde junaci toliko veči. In konji vihrajo, orožje rožlja, oklepje brenklja, pod konjskim kopitom trese se zemlja. Akvileja, Akvileja! viče Marij, prvi med njimi, maha z mečem, na vsak mah se zgrudi Hunec s konja. Junaško mu slede junaci. Huni prestrašeni in osupnjeni branijo se, a silna moč jih potare. Prvi obrnejo konje, porinejo sledeče nazaj, zmotnjava nastane, rimski pritisek se pomnoži in s strašnim krikom se spusti druhal v beg. Kot burja jo vpihajo konjiki za njimi, sekajo kar morejo. A čuj! Rog zadoni. Marijevo povelje kliče junake nazaj. Pustijo sovraga, obrnejo konje in v naglem skoku se drve konjiki nazaj. Kot megla pred burjo zgube se sovražniki v mesečnem svitu.
„Io triumphe!" doni klic Oglejčanov, ko dospe hrabra truma pred mestna vrata. „Io triumphe!" ponavlja se klic po mestu.
„Marij, sin moj!" reče Menapij, prože mu s krvijo polito roko. „Oglej ti bode hvaležen. Prvi naval smo dobro odbili in ti si pridjal slave vencu novo lovoriko. Ponosen sem na junaškega sina junaškega očeta. Jezdi domu z oddelkom. Mati in hči hrepenite po tebi. Odpočite se za nov ples."
Z viharnim klicem spremlja junaka občinstvo. Kot bi trenil, so baklje prižgane, v njih svitu dospe oddelek do Menapijeve palače, od koder ga podpoveljnik odpelje v svoja stanovanja.
„Ave sponsus!" kliče Evdora, radosti žareča, naproti hite.
„Zdravstvuj mi sin!" ponavlja mati oklenivša se sina.
„Bože mili! kak si, ves krvav!" plaka prestrašena Evdora, „oj, kje je rana, snemi oklep, da te obvežemo."
„Ljubica preskrbna", ugovarja smehljaje se Marij, stopivši v triklinij, „to ni moja kri, ta je vražja, Huni so me pobarvali z lastno krvijo. Kako se treseš, Evdorica. In vendar Evdora pričakuje le junaka s krvijo politega, za mevžo ne mara", norčuje se junak. „Da, da, pogled na krv ni za žensko nježno oko."
„Io triumphe!" doni še klic pozno v noč.
In ti, bleda luna, sijaj, oj sijaj, objokuj padle junake, ne skrivaj se še, obsevaj jim bledi obraz, tolaži one, ki razmesarjeni v velicih bolečinah vijo pred nekoliko časom še krepke roke. Oj, oplakuj padle junake, ktere v tvojem svitu tovariši naberajo, mrtve nosijo na stran, da jih izročijo Nekropoli, mestu počitka in miru, ranjence devajo na voz, da zacelijo, kar je vsekal meč v strasti človeški.
Io triumphe! doni še veseli klic. Legije poležejo ob zidovju, Menapij pa zopet sloni na obzidju, vprt na svoj meč zre v daljavo. A narava tirja svoj delež. Glava se skloni, oči se zapro, vojak priskoči, sprejme ga v naročje in junak zdelan silnega boja prostaku na kolenih mirno spava. Straže pak enakomerno korakajo kot poprej.
X.
[uredi]Mesec julij je tu. Po mestu še vse počiva, vse je trudno zarad vzburjene noči. Solnce že z zlatimi svojimi žarki naznanja svoj prihod. Po vrtu se šeta Evdora, bleda je vsled večnega nepokoja, celo noč niti oči ni zatisnila, boje se za Marija in očeta. A bledost ta se ji krasno podaja.
„Bože mili! zakaj, o zakaj nam pošiljaš te nesreče? S čim je moj rod to zaslužil? Ali mar hočeš sinove kaznovati zarad očetov in njihovih pregreh? Hočeš li mar dati pokusit čašo robstva tudi Rimljanu, da bodo vsaj otroci vedeli, kako grenka je sužnost, ktero je praded vsiljeval ptujcem? Bog! pravičen si, vsak greh se gotovo kaznuje. Bojim, bojim se, da so to zadnji udarci, da pod njimi konča rimski orel. A kaj! Da bi le posamezni nedolžni ne trpeli. Glej, o Bože, mesto veseliti se svojega Marija, trepetati moram za-nj vsak trenutek. Oče, tvoja volja naj se zgodi, klical je veliki Trpin na Oljski gori, in enako rečem tudi jaz. Ponižno vklonim svojo glavo nerazumljivi tvoji previdnosti."
Zamišljena in nekoliko potolažena se šeta prek morskega brega. Vstopi med gosto grmovje, umetno napravljen gozdič. Strahu se strese, kajti nenadoma stopi pred njo Helijas.
„Evdora", nagovori jo, „oprosti mojo predrznost. Nič, nič se me ne boj, ne mislim ničesar slabega."
„Helijas, ob tej uri! Kaj želiš od mene? Nespodobno je, da deklica na samem v gozdu govori z moškim. Veš kje je moj dom, pridi tje. Najmanj pa tak sestanek pristoja zaročeni," odgovori deklica umaknivši se.
„Za Boga, stoj! Samo par besed bi rad spregovoril, potem pojdi."
„Ni prav to. Če hočeš z menoj govoriti, rekla sem, da veš kje so vrata naša."
„Ha! ošabna Rimljanka, pri vas še vedno prevladajo oni nečloveški predsodki, ki trgovstvo in kupčijo smatrajo za nečasten poklic. O čuj, pred našim stanom se bo enkrat vklanjal celi svet, kakor nekdaj Izrael pred zlatim teletom!«
„Helija, motiš se. Ni jaz, ni naša družina ne zaničujemo nobenega stanu. Poštenega človeka vedno častimo, pošten, neomadeževan mož nam je vedno ljub, bodi si slaven bojni junak, bodi si reven berač. Odkritost, plemenito srce, poštenost, to so čednosti, ktere zahtevamo od moža, predno prestopi naš prag."
„Dobro, dobro! odkrit sem tudi jaz. Evdora! časi so hudi, morda več ne boš govorila z menoj. A predno se podam v silni boj, moram svoje srce olajšati. Evdora, vedi, strastno sem te ljubil. Edina moja misel si bila ti, vedno si mi stala pred očmi, a oče me je odbacnil brezsrčno."
»Helija, čemu to?"
„O pusti me, zdaj vem, da je vse zastonj. A od nekdaj so si bili prijatelji, stari znanci. Došel sem toraj, da se poslovim. To je mojemu srcu potrebno. Srečo ti vošim. Kriv sem sam. Zakaj nisem imel prej poguma stopiti pred očeta? A naj bo; samo to povej: če ljubezni ne čutiš za-me, boš mi li prijateljica?"
„Jaz sem vsakemu prijateljica, kdor je pošten".
„Dobro, me li ohraniš v dobrem spominu?"
„Nič žalega mi nisi storil".
„V stiski mi boš li zaupala? V srečo si bom štel, da ti na pomoč priskočim."
„Helija, prva pomoč je nad oblači".
„Že dobro, že. Toda časi so nevarni, zvest prijatelj je zlata vreden. No, daj mi roko za slovo in potem lehkega srca strmoglavim v boj. ... Kaj se obotavljaš? . . . No, toraj z Bogom".
Naglo se obrne, udari preko brega, zasede čoln, enomerni plusk vesla naznanja, da vesla na vzhod v mesto.
„Čuden mož, nerazumljiv," šepeta Evdora za njim gledaje. Čudno ji je pri srcu. Neko sočutje občuti za reveža.
„Preklicano", jezi se sam pri sebi Helija, „kako je trda. Zdaj skusim, da je čednost ščit, pred kterim se še celo zlodi vklanja in spoštovaje umakne. To je čednost, ktero vzrokuje edino le katoličanstvo. A vtis o meni mora imeti dober, videlo se ji je na obrazu. No, no, pečene prepelice še nobenemu niso letele v usta. Ha, Helija, z zvijačo in hinavstvom ves svet vtakneš v žep. Hinavstvo? Samoljubje je to.
Kaj šumi tam gori od severja? Pozdeva se, da se čuje daljno gromenje in na vzhodu odmeva njegov jek. Časoma se zdi, da se zemlja trese. Kaj je to? Že dalj časa to trpi. Oglejčani radovedno plašno gledajo čez mestno obzidje proti julijskim planinam, a od tod obračajo oči tudi proti vzhodu. Kako je solnce danes motno, njegova barva je bolj rudeča, proge se zapazujejo na njem.
„Oj, nesreča je tu, nesrečo nam prerokuje krvavo solnce", pravi meščan obrnivši se k sosedu, „si li videl, da je imel mesec včeraj rudeč kolobar, znamenje, da mestu žugajo krvavi potoci?«
„E molči, molči, to so vraže; mesec nima nobene zveze s človekom in njegovo prosto voljo. Nisi li čul Sekunda, kako krasno je govoril o previdnosti božji, ki čuje nad človekom, da brez njegove volje niti las ne pade z glave."
„Prijatelj, popolnoma nisi razumel škofa. Sekund je rekel: previdnost božja vlada vse, celi svet v njegovi celoti pa tudi v posameznih delih. A mnogo, mnogo tudi pripusti njegova volja, da se godi. Božja previdnost in pripuščenje ste ti dve reči. Zato je tudi rekel: Kar mi Bog pošlje, tega se ne bojim, a kar Bog pripušča, oj, pred tem se tresem. In kaj meniš, da dobrim v opominj Bog ne dovoli znamenj, ki jih opozorujejo na bližajočo se nezgodo?"
„E, pa take reči so naravne".
„Kaj za to, prijatelj, če tudi naravne, so pa izvanredne. In izvanrednih se Bog poslužuje. ..."
„No, pustimo to učenjakom, naj oni sodijo, ki se s tem pečajo."
„Vidiš, s tem le nisem hotel reči, da na to tako verujem, kot na evangelij, a hotel sem dejati, da, če narod na take reči veruje, to ni ravno neumno, da, jako opravičeno je, in da vzrok tem veram globoko tiči. Vrh tega se li spominjaš Jeruzalema in poslednjih njegovih dni, se li spominjaš znamenj, ki so se tam vršila, naznanjevaje silni propad?"
„Glej, glej, čuj ... šumenje se bliža, močnejše postaja. To je grozno. Kako se megla vzdiguje tam gori ... Oj, to ni megla, to mora biti prah ... S kapitola se menda vidi temu vzrok. O, da! Čuj, na kapitolu je rog zapel! Zopet, v tretje! O, to je nevarnost."
Kako nagla sprememba po mestu! Rogu na kapitolu odgovarjajo drugi tovariši po mestu. Vojaci tekajo, še potoma na sebi popravljajo orožje; v skok hite, vsak na že prej zaznamovano mesto, kjer ima odločen kraj lastna kohorta. Kako naglo se rajde vrste! Ravno tako se zberajo tudi kolegija, društva obrtnikov. Vsak hiti na svoje mesto. Vsi so skupaj, ko rogovi zopet zadone. Klic poveljnikov se začuje, in vsi oddelki stopajo po mestnih ulicah vsak na mestno obzidje. V kratkem je mesto obdano ne le z zidovjem, obdaja ga tudi krog in krog jekleno obzidje lastnih vojnikov.
In tam na ravnini zopet kaka sprememba! Cesta Veruka, Via ad Silanos, cesta Beloja in noriška cesta so polne, od vseh štirih vetrov ljudi vse mrgoli. Nagli konji in na njih ostudne hunske pošasti se bližajo v velicem polokrogu mestu naglo kar je moč. Tudi pehota se pomika počasi, kot bi hotela Oglej vdušiti. Nji naprej šinejo kakor blisk razni oddelki, bližajo se mestu predrzno za streljaj, za pozdrav pa spuste kako puščico, konje obrnejo, a kot strel jo upraše naglo nazaj. Ha, jezdec in konj, zdi se, da sta kar zraščena; navadno jezdec nima sedla, in če ga ima, ni sedlu podobno; žilavi nogi se oklepate kot železo konjskega trebuha. O groza, ure teko in vedno bližej, vedno bližej pomika se k mestu ogromna množica. Strah pretresa Oglejčane. In izza julijskih planin se vsipljejo še vedno nove čete, po noriški cesti je še nepretrgana gnječa. Kaj ne bo še konca? Bo li to sodnji dan? In v okolici, tu pa tam se vali v sinje nebo dim, kmalo se pokaže še plamen. Hun vse požge, koder gre, ni mu treba hiš in gorkote, zadostujejo mu tla in nad njim nepremakljivo nebo. Kolikor daleč se vidi, zdi se mi, daje vse z ljudmi pokrito. Že so tudi vozovi došli. Priklepajo jih v čveterovoglati tabor druzega k drugemu na sredi polja. Tak je hunski tabor. Sredi njega napravljajo kraljevi šotor za kraljevo stanovanje.
Vse kaže na to, da mislijo mesto oblegati po vseh pravilih; naskoka nočejo poskusiti še, mogočno zidovje jih je ostrašilo. V podobi polomeseca je že mesto obdano z neštevilno množico. In zadej, kamor oko več ne nese, kdo ve, koliko je še te zverjadi? Na skrajnem jugovzhodu se vstavi Ardarik s svojimi Japidi, na njegovo četo se naslanja Valamir z brati Teodomiroin in Videmirom; ponosno in najkrasnejše, pravilni vojni najpodobniše stoje njihovi Gotje. Ponosni so knezi na svoje ljudi. Na nje se sklepajo čez celo sredino nebrojne trume Hunov, brez pravega reda; njihovi konji so za kol k tlam privezani in Hun leži poleg svojega konja. Desnemu krilu poveljuje Atilov sin Dengiš, na levem gospoduje hrabri Elak, sredina pa z velikanskim taborom je neposredno pod kraljevim poveljem. Zadej je zopet mogočna hunska četa, ki armadi krije hrbet. Naprej proti zapadu stoji Maldalon, knez bojaželjnih Herulev in Rugijev, nadalje vojvoda Garton s svojimi Svevi; na tega se sklepata kneza komanski in albanski: Gianfre in Astregor. Konec silnega kolobarja pak čuvata tje do morskega brega: Barsanel, Sarmatom poveljnik, in Gontarel, slovanskim Skitom načelnik. Tu ti je babilonska zmešnjava! Vsako četrt ure dalje boš videl druge šege, drugo nošo, druge obraze, čul govoriti različne jezike. Cela Evropa je zastopana pred Akvilejo.
In kdo je gospodar tej množici? Kdo jej daje življenje? Čigavi volji se vklanjajo ti tisoči in tisoči surovih vojščakov? En sam je gospodar, pred enim se vse trese, na eno samo njegovo besedo premakne se cela vojska. Življenje, moč in duša temu velikanskemu zmaju je – Atila, kralj vseh Hunov, poveljnik polovici sveta, Atila, kteri se v svoji premični palači ravno zdaj kratkočasi s svojo Ildiko, s krasno ljubico, malomarno in brezskrbno, kakor da bi ne stal na razpotji sreče, pred ključem krasne Italije, pred mestom bogatim, ki hrani v svojem mogočnem obzidju toliko zakladov, in krasnih, nježnih deklet in čvrstih žen, po kterih se že davno sline cede besnim in pasjim Hunom.
„Ildiko!" reče kralj, „pojdi zdaj v svoj šotor, zadosti je babjega igranja. Moram vendar pogledati, kaj so moji ljubi Hiongnu storili, kaj delajo pogumni, ha! ha! pogumni moji zavezniki."
„Strela udri trinoga!" šepeta Ildiko odpravljaje se, „da jaz moram služiti pohotnosti tega zmaja, temu razbojniku vseh razbojnikov. In vendar ga ljubim, slepi me njegova slava, njegov blesk. Ljubim? ha! morilca svojega očeta, dokler, oj dokler me nasiten od sebe ne pahne. A tačas, bogovi, dan osvete bo došel, dan krvavi!"
„Kaj deš, Ildiko!" obrne se Atila naglo, „kako ti plamte oči. Oj potrpi, potrpi, saj pri tebi, prekrasna, vendar ne morem vedno čepeti. Čakaj, ljubica, čakaj, tim sladkejše po kratkem prestanku bode razkošje."
Zapustivši Ildiko, koraka med šotori po ostrogu. Kamor se obrne, počepajo pred njim dvorniki in Huni na tla, a Atila jih še ne pogleda, malomarno se šeta naprej, stopi na bližnji holmec, spremljan od raznih knezov, ki so se mu pridružili.
„Oh, Oglej! krasno mesto!" vsklikne radostno Atila, strme gledaje mogočne stolpe in krasne palače, „junaci", obrne se h knezom, „evo, plačila vaši hrabrosti in zvestobi. Vzemite jih prej ko mogoče, jaz nočem ničesar, kar vplenite, vse bodi vaše, pustite mi le najlepšo Oglejčanko."
„Udarimo nad nje", kriče knezi, „hrabri kralj, koj planimo nad Oglej!"
„Čakajte, čakajte, smo v deželi omikanih Rimljanov, morate vendar milejše in odurnejše postopati. Valamir, pojdi v mesto, reci, da sem ukazal, naj mesto odpre naglo vrata, če ne ... ostalo dostavi sam, kot po navadi."
„Dobro, dobro!" kriče knezi.
„Brata", pravi Valamir, „pojdita z menoj še vi dva". Osedlajo konje in naglo kot lastovice vzlete proti Ogleju.
XI.
[uredi]Neznansk strah je obšel Oglejčane, videče strahovito, ogromno vojno hunsko. Molče strme raz obzidja po planjavi, dvomljivo ogledovaje mestno vtrditev, dvome, bo li mogla tacim navalom protiviti.
Celo mestno zastopništvo je stalo na obzidji, in ogledavši si sovražnika se je podalo skupaj na kapitol k posvetu za blagor mesta. V sredini velike dvorane sedi na vzvišenem stolu Menapij, oblečen v bojno opravo, čez ktero visi dolga, krasno okinčana in obšita rimska halja, obraz mu je miren, pogled jasen. Tik njega na vsaki strani sedi po en konzul, njima sosedujeta dva edila, v kterih področje spada mestni red in javna varnost; potem se vrste kvestorji, kterih posel je sodnijstvo, na koncu sta ljudska branitelja – tribuna – ki imata braniti pravice prostega naroda nasproti plemstvu in državni mogočnosti. Konečno krog in krog sedi celi zbrani mestni svet, obstoječ iz zdatnega števila senatorjev, osivelih že v tem častnem dostojanstvu. Šepnil je med raznim razgovorom nekdo, naj se mesto pogaja s sovragom, kajti nemogoče bi bilo protiviti mogočni sili. In to mnenje ni padlo na nerodovitna tla, več svetovalcev ga je odobrilo z očividno zadovoljnostjo. Kot bi ga modras pičil, poskoči s sedeža konsular in mestni poveljnik ter z gromečim glasom prične:
„Senatus amplissime! Kaj slišijo moja ušesa! Ponosni Rimljan, kteri je do zdaj svetu postave narekoval, naj se vkloni na prvi mali divjemu sovragu?! Ordo splendidissime! Je li mogoče prenašati misel, da pustimo naše žene in device v pohotnih rokah tem zmajem? Kaj, ali se ne zna več bojevati Rimljan? Ali so nam kite ostarele? In v naših žilah ne teče mar več gorka kri? Se je li mestno obzidje podrlo? So se li ščiti potrgali? kopja polomila in meči razkrhali? Kaj, ali Rimljan ne zna več umreti za pravico in domovje? Ah, tedaj je res, kar pravi barbar, da je jug opešal, da ostarelemu in onemoglemu Rimljanu se poje mrtvaška pesem. Da bi se Oglej ne vzdržal! Ste li pozabili, kolikokrat se je krog našega zidovja bojni ples vršil, a Oglej še stoji in je krasnejši kot nekdaj? Ste li zabili leta 172. po Kristu, ko so ga divji Markomani oblegali, a zastonj, umakniti so se morali hrabri pesti naših pradedov? Car Maksimin, bivši traciški pastir, okoli leta 237. ni nič opravil, le predmestja je razdjal, mesta ni dobil. Konstantin mlajši, zapadni car, je oblegal mesto v boju z bratom Konstantom, a naši mestjani uničijo armado in ubijejo ležečega Konstantina l. 340. Celo car Julijan, znani verski odpadnik, leta 361. jih oblega, a nič ne zamore. Kaki izgledi naših pradedov! Res Gotov kralj, pogumni in razumni Alarih okoli leta 400 razdene Akvilejo, a le po slavnem boju, pa Oglej še krasnejše cvete. Res ne dolgo potem, šest let pozneje, prileti divji Radagajs z 200.000 oboroženimi barbari, ter ga zopet razdene, a Oglej vstane iz razvalin. Res prihrujejo Alani in Vandali, divji narodi, leta 408, a le po hudem boju ga posujejo in oropajo. A Oglej še stoji. Zdaj se obračam k vam, senatorji, vi, ki ste bili priče tem navalom, vi, s sivo brado in belimi lasmi, vzdignite se, povejte tem nazočim mladim možem, se je li kedaj Oglej pogajal na lastnem zemljišči s sovražnikom? Ne, ne, bojeval se je, bil se je za pravico in svobodo, bil se je, a če je onemogel, znal je tudi umreti. Starčeki, odgovorite, ni bilo tako ... ?"
Grobna tihota. V očeh sivolasih senatorjev svitle se solze, z glavo prikimovaje pritrjujejo besedam navdušenega govornika.
„No toraj", nadaljuje govornik, „hočemo mi, mi sinovi starih Rimljanov, osramotiti naše mesto, da na prvi mah orla pred sovražnikom malodušno pobesimo? Ne! Kot pradedje bomo se bojevali, dokler bode še kaka kapljica krvi v naših žilah, in če onemoremo, poginemo slavno na groblji našega mesta."
„Da, da", kličejo navdušeno mestjani, „da, bojevati se hočemo, rešiti naš Oglej, in če ne, ž njim končati tek svojega življenja".
„A še nekaj", nadaljuje zadovoljen Menapij, „v boju nam bodo naši otroci in naše žene na poti. Menim, da bode dobro, če jih za kteri koli slučaj pošljemo na bližnje otoke, na lagune, kamor sovražnik ne more priti. Mož videč, da je žena in deca v varnosti, vojuje lahkejšega srca. Se ve, da siliti ne moremo nobene, če hoče ktera vztrajati pri možu, no, naj ostane, s pogumom svojim bode lahko navduševala moža."
„Dobro, dobro", kliče senat. V tem vstopi nek višji legijski poveljnik, naznani, da pred mestnimi vratami čakajo trije Huni, tirjaje svoboden vhod na dano besedo, in da žele govoriti pred slavnim zborom.
„Naj dojdejo", reče Menapij, „skrbite, da se jim nič žalega ne zgodi, popolnoma svoboda jim je že na vsak način dovoljena po mednarodnem pravu. Poslanci so svete osebe."
Nestrpljivo čaka svet prihoda teh ljudi, vseh pozornost je obrnjena na njihov prihod; radovedno in boječ se čakajo pogojev, kajti cel zbor je istih misli, da so ti poslanci kraljevi, ki bodo stavili pogoje.
Gotje vstopijo, ponosne in krepke postave. Par korakov naprej stopivši, začne starejši s krepkim glasom:
„Jaz Valamir, knez vseh Gotov, z bratoma Videmirom in Teodomirom, prišel sem sam, da vam naznanim ukaz slavnega poveljnika pred Oglejem združene vojske. Atila, sin Mundžuka, kralj vseh Hunov in druzih neštevilnih mu zaveznih narodov, gospodar celega iztoka ukazuje rekoč: Mesto Oglej naj nemudoma, brezpogojno odpre vrata, ter pusti kralja med zidovje. Po izvanredni milosti lahko odidejo možje odloživši orožje. Če se to ne zgodi, kamen na kamenu ne bode ostal, moški bodo okusili grenkost hunskega meča, žene bodo služile vojnikom v razveseljevanje po prestanem boju in vaši zakladi postanejo plen zmagovalcu."
Strme posluša senat te besede, grobna tihota vlada. Menapij se vzdigne ter s krepkim, moškim glasom odvrne:
„Govorim v imenu cele slavne skupščine. Svitli knezi, pojdite svobodno nazaj, ter recite kralju, da Oglejčan prostovoljno vsiljencu nikdar ne odpre vrat. Pojdite in recite: Atila naj pride sam in naj poskusi si jih odpreti. Sprejeli ga bomo spodobno. Rimljan se zna bojevati, a za osebno svobodo tudi zna umreti."
„Dobro!" kličejo senatorji.
„Dobro", reče tudi Valamir, „druzega odgovora od slavnih potomcev slavnih Rimljanov tudi nisem pričakoval". Priklonivši se odidejo knezi, potoma občudovaje krasne palače, velikanske stavbe, pa tudi močne bojne priprave.
Prišedši domov naznani Menapij domačim sklep starešinstva, da se hoče mesto do zadnjega braniti. Vesel čuje to novico tudi Marij, ker bal se je, da zmore nasprotna stranka, in da se prične pogajanje z vragom brez vere in zvestobe. Konečno naznani tudi zadnji sklep, da naj se ženske odpravijo v varnost.
„Nikakor ne, nikdar,« kliče Evdora, „dan ločitve je dan moje smrti. Nikdar bi se ne mogla od tebe ločiti, oče! In od tebe, ljubi Marij, bi jaz šla proč? V varnosti sede bi se spominjala vsak trenutek, oj zdaj, zdaj prifrči puščica in zabode srce, ki me ljubi. Oče, Marij, od vaju prostovoljno nikdar ne grem."
„Oj Menapij", ugovarja Honorija, „oj Menapij, da jaz tebe zapustim? Ne, ne, čez dvajset let preživela sva v nekaljenej zvestosti, in sedaj, v najnevarnejšem trenutku življenja, naj te zapustim? Nečloveška je ta zahteva, Menapij, bojuj se, in če tudi padeš, od tvojega groba ločila bi me le sila."
„Sin, Marij! Edina moja tolažba", nadaljuje ob enem Digna, „za Boga, kaj mislite. Ne, ne, niti za trenutek vas ne zapustim!"
„A vaša varnost to zahteva!" ugovarja Menapij.
„Naša varnost so vaše krepke roke", odgovori Honorija, „Evdora, sem pojdi, Digna, na mojo desno. Pred živim Bogom sem ti, o Menapij! zvestobo prisegla, od mene se nikdar ločil ne boš. Evdora mi je v srce priraščena, toraj ostane pri meni. Digno veže z Marijem naravna, nerazrušljiva vez. Sklep: vsi za enega, vsak za vse – stojmo na svetem mestu drage domovine. Domovina nas je vzredila, a domovina, če je tak božji sklep, naj nas združene tudi ohrani.
„Krasne ženske!" vsklikne Menapij, „za vas se bo vihtel moj meč, treskal ob glave sovragov, dokler se pretaka le kapljica krvi po mojih žilah."
„Toraj ostaneve tu", prašajo enoglasno.
„Ostanite!" reče Menapij.
„Oj hvala, hvala", radujeti se Oglejčanki, objemaje krepka vojščaka.
XII.
[uredi]Zopet preteče nekoliko dni. Položaj mesta se ne spremeni. Le tu pa tam se vname boj ob obzidji in prekopih, a hrabri Oglejčani odbijejo vsakteri naval. Toda na prostem polji si ne upajo sovraga prijeti, ogromna sila bi hrabre rimske čete kar zmastila, in škoda za krv, ki bi tekla. A tudi na drugi strani ne mirujejo Huni, v taboru jim pomanjkuje živeža. Tu pa tam se loči veči oddelek od vojne ter jo vpraši ali na zapad, ali na jugovzhod. Njegovo pot kaže strašen požar in dim vžganih vasi in trgov. Na rob hodijo divjaki, vedno dalje segajo, plenijo in požigajo. Zgodaj na jutro pred solnčnim svitom odidejo, a zvečer z neznanskim hrupom zopet prijašejo, pred seboj gone klavno živino, obloženo z blagom, dostikrat v krutih naročjih dragocen plen: vplenjene ženske in dekleta, ktere divjaki s krohotom in pohotnimi pogledi pozdravljajo. Oj tužna njih osoda! Oglejčane, videče kruto to početje, pretresa strah. „Če mesto pade. Toda ne, ne, pod njegovimi grobljami raje vsi končamo, nego dojdemo v roke posilnim tem zverinam". To je geslo sedaj v Ogleju. Skoro nestrpljivo čakajo prvega večjega napada, vedno enolične straže, vedni mali neodločilni boji so jih že utrudili, raje želijo občen splošen krvav ples. A želja se ima v kratkem spolniti.
Na vzhodnem krilu se začne nenavadno gibanje. Valamirovi vojaci se mestu približujejo, za seboj vlačijo strašne stenolome. Bo li v stani zidovje njihovim strašnim udarcem protiviti? Glej, vsak vojak nese na ramah v snop zvezano lesovje. Tudi tramovi in lestvice jim ne manjkajo. Oj, godba se bo pričela. Na tem obstoji vse, da se Gotov ne pusti do obzidja, da jo vdarijo ob prekopu. A tudi Oglejčani ne drže križem rok.
„Poveljnik", vstopi se bled višji vojak pred Marcija, kajti na to stran ga je odposlal Menapij, „poveljnik, dovoli, da jaz s soverniki svojimi pričnem krvavi boj. Skazati se če danes moja legija, da po naših žilah še teče krv starih Kviritov, ki, dokler so verovali v staro vero, so se vedno zmagovaje bili."
„Duhovnik, Belenov služabnik, če te žeja krvi, no, spolni svojo dolžnost", mu odgovori Marij.
„Da, spolnil jo bodem. Zadnji oglejski duhovnik stare vere skazal se bo junaka. Poginil je Belen, no, tudi meni ni živeti."
Vse se giblje v mestu. Napravljeno je kamenje, kamnometi so vredjeni, pa tudi drugi mogočni stroji. Pripravljene so za največjo silo posode z raztopljeno gorečo smolo. Za vratmi stoji mogočna legija suličarjev.
Rog zapoje. Huni in Gotje na konjih udarijo čez planjavo, skoro tik mesta dospejo, puščice se križajo, iz mesta in v mesto frče. Marsikteri gotiški junak pade raz konja in več ne vstane.
„Naprej", kliče Valamir in vojna se vspne do prekopa. In zopet se vsuje raz obzidja nebrojno število puščic, nad sovraga frče kopja in razna bodala, kamnometi zahrešče in nad sovražne glave vsuje se kot toča debelo kamenje. Gotje se umaknejo iz strelne daljave. „Ali, naprej!" kliče knez in naprej zopet dere množica, vedno s puščicami streljaje dospe do mestnega prekopa, odvrže v prekop snopje in zopet se oddalji. To ponavljajo, dokler se voda ne zajezi, in napolni prekop vkljub strašni zgubi. Pehota je že blizo prekopa. Z veliko silo zaženo se čez prekop, z novo silo nad nje hrešči kamenje, a kaj, če tudi prvi v prekop strmoglavijo, kaj zato, čez nje planejo drugi. Že so jezdeci in pešci unstran prekopa, do obzidja čez nasip že plezajo predrzneži, lestvice nastavljajo na zidovje, s ščiti varovaje si glave. Strah obide Oglejčane.
A naeukrat se odpro mestna vrata. Iz mesta vsuje se četa oboroženih vojakov. „Belen! Belen!" to njihovo geslo doni daleč tje po planjavi. Kot blisk napadejo sovraga, mesarsko klanje se prične. „Naprej!" kliče Valamir, a Gotje ne morejo naprej, umikajo se že, a zadej navalujoče čete jih vendar silijo, da morajo napredovati. „Belen! Belen!' kliče bledi junaški poveljnik, mahaje na levo in desno. „Bratje, skažimo, da smo pravi sinovi Kvirina", navdušuje sovojnike neprestano. Hrabro, da, divje tolče se legija, med tem ko iz mesta še vedno kamenje na vražje glave hrešči, in marsikteri hrabri Got in Hun z razbito glavo strmoglavi v prekop. Ali četa se zmanjšuje, že peša.
„Belen!" doni še klic, a vedno šibkeje, sovražna sila je premogočna. „Belen!« se še glasi, a legija je strašansko raztrgana. Niso rajde več sklenjene, mož z možem se bojuje posamezno.
„Kristijani!" grmi Marijev glas za obzidjem, „na pomoč našim someščanom, na pomoč junaški poganski legiji!" Na čelu novi legiji vpraši jo Marij v boj, ki se plete krog prekopov. Pomnoženi sili se ne more ustaviti hunsko-gotiška sila. „Nazaj!" veli z zobmi škripaje raztogoteni Valamir. V tem trenutku se pomnoži napad. Gotje sprožijo še enkrat puščiče. „Belen!" kriči še vedno bledi junak in drvi v prve vrste, a puščica prifrči: „Belen!" zdihne še enkrat smrtno zadet, „Belen! s teboj vred padel je zadnji tvoj duhovnik". Zgrudi se, strese se in umre. „Naprej, naprej!" viče Marij, „Akvileja! Belen!" odgovarjajo Rimljani. Tudi mestni stroji pomnožijo uničevalno svojo silo. Gotje obrnejo konje, planejo čez prekop, pehota udere za njimi, mnogo jih strmoglavi v brezdno, mnogo jih pobodejo rimski suličarji, za ostalimi udere jezdecev oddelek, cela Valamirova četa spusti se neredno v beg.
Ali, nazaj! zadoni zopet povelje, ker begunom na pomoč se pomiče velik bojni oddelek, ki se pa vendar ne upa blizo mesta. „Popravite prekop, ranjence poberite!" ukaže Marij.
„In tu!" oglasi se vojak, „glej, poveljnik, hrabrega junaka."
Marij pristopi, ter obriše mrtvecu prah z obraza:
„Oj, ubogi zadnji poganski duhovnik. Malikovavec je bil, a veren pogan, in plemenito srce je imel. Hraber je bil, domovje je srčno ljubil. Želel in nameraval je pasti, zato je prosil za prvo mesto pri prodoru. Vojaci, nesite ga v mesto, mesto naj spodobno slavi junaški pad zadnjega poganskega duhovna."
„Oj, Belen!" težijo ostali pogani plakaje po duhovnem in bojnem načelniku, „oj, bog zdravja in življenja, vso moč si zgubil, a mi pogani posnemajmo našega duhovnika, umrimo za osveto domovine!"
Zopet nastane tihota po dolgo trajajočem boju. Na zapadu je odbil Menapij enako hrabro enak napad združenih Sarmatov, Skitov in Hunov. Več dni zopet preteče. Novi, manjši navali se ponavljajo, a vedno se odbijajo hrabro. Toda pomanjkljej se že živo čuti, rimski vojaci že polnijo mestne prekope, po bratovsko spe pri ubitih Hunih, Gotih in Japidih. Živeža je tudi le malo, le gotove odmerjene deleže sme ljudstvo porabiti. Sreča, da vodotoka nihče ni iztaknil, da ima prebivalstvo obilo zdrave vode.
„Prokleto", kolne zopet Rufin, Arijanec, ko se zopet snide z Vigilijem in Helijem, „koliko časa se to gnjezdo vzdržuje, a ni še videti, ba bi ga bilo konec. Atila sicer namerava ga izstradati, toda to ne bo šlo, prej bode moral sam pobegniti zarad gladu, kajti čete so daleč okoli vse izmolzle. Helija, da se prej ohladi naše sovraštvo do zapada, zato imam nalog zate, zapusti mesto, podaj se v hunski tabor, ter Atilu naznani, da ima v mestu številice prijateljev, ki mu hočejo naznaniti način, kako lahko zadobi mesto."
„Rufin! Za Boga, kaj meniš? Meniš li, da se pri tolikih nevarnostih zopet kedaj zdrav povrnem?"
„Preljubi, brez žrtve ni vspeha. Glej tukaj Vigilija, koliko je že on žrtvoval, in še vedno je njegova radodarna roka pripravljena, dobrote deliti. Že mnogo trdo prisluženih zakladov je žrtvoval za arijanstva prospeh. Ti pa vkljub vsemu bogastvu še ničesar nisi storil. Glej, njegovo roko blagoslavlja uboga naša srenja, ko jim darove delim, in duhovenstvo naše, ki se trudi pri barbarih, se njega spominja, sprejemaje dobrote, ki jih velikodušno daruje. Sicer pa le stori, kar ti velevam."
»Kdo meni veleva?" poskoči ves vzburjen Helija.
„Oj, ti vest kosmata" – krohota se Rufin. »saj te imam v kleščah. Oj, ti vzor poštenosti in čednosti, spomni se boja, kjer je Sever padel. Ha, ha! Da bi ga puščica rimska le slučajno zadela, kdo bode verjel? No Helija, beži! Kako se treseš, kako blediš? Ne tresi se, ne boj se, prijatelji ostanemo. Kaj ne, o Vigilij, naši veliki nameni izgovarjajo vsako sredstvo; blagodejen vspeh pokrije potem tudi ono, kar se je morda le na videz napačnega zgodilo. Toda, Helija, za molk storiš tisto ljubav?"
„No, toraj veluj!" odgovori Helija z zobmi škripaje.
„Vedi toraj. Arijanstvo mi je jako na srci, a drug enako mogočen čut, sovraštvo do Rima, in vsega kar je rimskega, pretresa mi srce. Enacih misli je tudi Vigilij. Gori za prospeh arijanstva, a plamti tudi v sovraštvu do Rimljanov, ki so naše pradede v prah pometali. Rimsko pleme se mora uničiti. Ti, Helija, imaš še večji vzrok sovražiti zapad in njegov zarod. Spomni se Evdore, drug se je bode veselil."
„Ha, nikdar!" togoti se Helija.
„Toraj pojdi! Nevarnosti ni nobene. Tvoje imetje bom jaz oskrboval, dokler se ne povrneš. Barbari niso taki, kot jih Rimljani opisujejo. Znajo ceniti take osebe, ki jim donašajo kaj prida. Pojdi, oglej si zidovje, na skrajnem zapadu je jako slabo. S kolikaj močnim stenolomom se koj napravi predrtje. Tak prelom je Oglejčanom pogubiven. Sicer stavi si pogoje, glede osebne varnosti, in glede naših sovernikov in našega imetja. Sosebno gotiški knezi ti bodo mogočni pokrovitelji."
„No, toraj poskusim. – Da bi te strela zadela", nadaljuje Helija sam pri sebi, „je že tako, pridi enkrat hudiču v kremplje, tiral te bo po poti do propada, dokler ti duše in telesa ne požre. Ustaviti se ne morem, toda, Rufin! tudi za te pride dan plačila!"
Še dolgo se trojka pogovarja o naklepih proti mestu, posvetovaje se glede izdajalnih svojih nakanov.
Ponoči po onem dnevu šine čoln naglo kot blisk prek obala morja. V njem sedi mož, ki pazljivo v mesečnem svitu gleda okoli sebe, dobro se tik bregovja skrivaje, da bi ga ne zasačile straže. Čez nekoliko časa zavozi čoln na visoko morje, a potem v velikem polkrogu vesla h kraju. Dobro skrije čoln v skrivališče, ter se zgubi v gosto šumo. „Vraga", šepeta mož, „kako čuden je človek v svoji strasti. Zakaj nisem odveslal na otok! A kaj, ni moč izviti se Rufinu iz rok. Dobro sem ga videl, kako se je plazil preko morja, opazovaje moje početje. A, naj bo. Bog daj, da zopet v mesto dojdem; menda me ne pogreše par dni. In tudi če me? Izgovorov je mnogo." Pogumno dere naprej. Naenkrat mu zaskoči pot scitiška straža, ter mu nastavi bodalo.
„Atila", kliče Helija, „pelji me h kralju". A Skit ga ne razume. Mnogo druzih vojnikov se zbere; le z veliko silo, s pomočjo znamenj se sporazumejo ter konečno ga odpeljejo k poveljniku. S pomočjo tolmača se dogovore, da ga odpeljejo v kraljevi stan. Zasedejo konje, kot blisk jo udarijo proti jutru na kraljevi dom. Dohod jim je naglo dovoljen, ker knez Gontarel sam je vodil četo in kralj nikdar ne odreče dohoda svojim dostojnikom.
„Ha, ha! toraj na skrajnem zapadu je rana mestu", govori kralj, „toraj če s silo udarimo tje, skočimo v mesto. Ah, blagi mož", nadaljuje porugljivo, „preskrben si za blagor preljubeznjivega mi mesta, ktero mi zapira vrata na jug, da osladim osvete plamteče srce. Gontarel, si videl, brez obljub se spravi imenitno vest iz moža. A sedaj, ljubi moj zvesti Oglejčan, s čem pa te nadarim?"
„O svitli kralj", trepetaje de Helijas, „strašen je tvoj obraz, le svobodo mi pusti, da se vrnem v domovje. Nobene nagrade nečem, kajti", pristavi sam za-se, „strašno je gledati tigru v zobe".
„O to se zgodi. Odšel boš koj, in jaz sem še tako dober, da ti bom pot pospešil. Da, letel boš čez ravan, kot bi bila za teboj peklenska druhal. Gontarel, pokliči par krepkih Hunov, naj vzamejo biče in konje, in naj ga podijo proti mestu, pri belem dnevu skoz celi tabor, da vidijo Huni in Oglejčani, kako tudi kruti barbar Atila izdajico kaznuje."
„O kralj", jeclja v smrtnem strahu Helija, na čelo mu stopi smrtni pot, po tleh se v prahu valjaje, „svitli kralj milost"!
„Molči rob", grmi kralj nad njim z nogo bacnivši ga od sebe, „izdajica nesramna, pes nezvesti".
„Svitli kralj", spregovori Gontarel, „sme li najponižnejši sluga izjaviti svoje osebno mnenje?"
„Zvesti Gontarel, razumni poveljnik hrabrih Skitov, sobratov in zaveznikov, sme prav popolnoma prosto brez strahu govoriti. Poslušam ga."
„Kralj, obdrži izdajico! Ukleni ga! Obljubili mu res nismo ničesa. A pomisli! Že skoro dva meseca se klatimo todi. Vse je snedeno, izmolzli smo do cela vso deželo. Glej, zavezniki se že pritožujejo, da, še celo tvoji Huni godrnjajo."
„Gontarel!" zdivja kralj.
„Milostljivi knez!"
„No, toraj govori! Svobodno besedo sem ti dovolil."
„Godrnjajo toraj, da nimajo kaj jesti. Enako se sliši drugod; sosebno se skazuje občna nezadovoljnost pri mnogobrojnih Gotih. Tje doli do dalmatinskih skal dirjajo njihove čete. Ni živeža, ni živine. Vedi le, Koper, Poreč, Pulj, Novi Senj, Zader, Škradin, Šibenik, Solin, Spljet, s kratka, celo Istro in gornjo Dalmacijo so naše čete ožulile. Daleč okrog ni druzega, nego razvaline, Norik in Karnija sta slabejša nego so panonske pustine. Milostljivi knez, le silen udarec na mesto nas reši glada, da potem, ko se v Ogleju ojačimo, drvimo naprej proti jugu do rimskega mesta, kjer te čaka carova sestra Honorija, da se potem vsedeš na prestol, od tam gospodujoč celemu svetu. Izdajica nam zna mnogo hasniti, a če ga izpustiš, mnogo škodovati."
„Čeravno predrzno, vendar-le pametno govoriš. Dobro! Še danes čem se sam prepričati, kako stvari stoje."
Znamenje da z roko. Gontarel odide s seboj peljaje trepetajočega Helijo, ki preklinja Rufina, Oglej in Evdoro, zarad ktere je zločinstvo navalil si na dušo.
„Zlodi me ima v rokah", grozi se, „in ta ne bo odjenjal, dokler mi ne sne kože in kosti." Skiti ga zopet sprejmejo v varstvo, ter dobro privežejo na bojni voz.
Komaj se prikaže svitlo solnce izza gora, zaseda Atila svojega naglega vranca. Spremljajo ga razni viši dostojniki in močan oddelek skozi ostrog. Molče sprejmejo hunski vojaci svojega kralja, molče vzdigujejo hunske žene sestradane svoje otroke proti kralju. Kralj temno pogleda nemo pritožbo, molče jezdari naprej.
„Hrabri kralj, milostljivi oče", pristopi Elak, „glej zveste Hune, lakot že trpijo."
„Molči!" zagrmi kralj. Prestrašen se Elak umakne.
Dospejo v tabor Herulev in Rugijev. Načelnik hiti naproti, do tal priklonivši se mogotcu pridruži se spremstvu. Molče sprejmejo tudi Heruli kralja, tu pa tam čuje se zamolkli nevoljni klic. Dalje če jahajo, večja je nevolja med narodom. Tu pa tam čuje se v znamenje nezadovoljnosti tiho brenkljanje orožja."
„Maldalon, kaj je to?" vpraša s plamtečim pogledom kralj.
„Kralj, Rugiji stradajo in ..."
„Zadosti!" zakriči Atila.
Maldalon prestrašen obmolkne. Kralj se umakne iz tabora, udari jo s spremstvom preko polja, bližajoč se mestu. Bliže da dohajajo, bolj se razločujejo bojni oddelki na obzidju.
„Ha", grmi kralj jeze se tresoč, „kaj jih sam pekel iz zemlje peha te Oglejčane? Toliko, toliko je že pobitih, in vendar je vse obzidje polno vojnikov. Glej, glej, čelada pri čeladi se sveti. Oj, to je jako slabo ... ha! ha!" se zakrohota naenkrat kralj, divji smeh mu uide, osupnjeni gledajo ga dostojniki.
„Glejte, glejte!" nadaljuje vedno se smejaje kralj, „hrabri moji zavezniki, s kom se bojujete, pred kom se tresete. Maldalon, Gontarel, Astregor, Garton, ha! glejte. Ne vidite le ptičev, ki se vsedajo na glave hrabrim vojščakom? Vi ste pač zviti; kako vas Oglejčani peharijo. Kamenite kipe so postavili prek obzidja, ker jim vojakov primanjkuje, na glave so jim djali čelade, da vas sleparijo. In vi menite, da je vse z vojniki obdano. Da, zviti ste res."
Osramoteni pogledajo knezi bolje na zidovje, kdor le more, kolikor mogoče, pomika se daleč od kralja.
Dalje in dalje prek polja jezdari trop. Kakor preži požrešni jastreb iz višine na ubogo, nedolžno pišče, preži kralj z bistrim, osvete polnim plamečim pogledom na obzidje, iskaje slabejši stan zida. A tudi iz Ogleja ga spremlja drugo bistro oko. Menapij in Marij sta zapazila mestu se bližajočo bojno četo, po njenem vnanjem lesku sodita, da je nekaj nenavadnega. Nekaj snujeta. Mesto je blizo, a tabor zaveznikov je daleč. Naenkrat pa se odpro mestna vrata, krdelo krasnih konjikov rožlja čez prekop. Kot burja in blisk naglo trešči na sovraga. Spopad je strašen. Mesarsko klanje. Kako tu rožIjajo dvorezni meči in brenči oklepje! Hunci padajo kot muhe pod rimskimi udarci. Knezi in spremstvo se umiče.
„Naprej, naprej! Atila se ne umakne", kriči kralj.
„Naprej, pogum, pogum", kriči tudi Menapij. „kralj je pred nami, Atila, Atila!"
Čudovito moč dado te besede Rimljanom. Na novo se spopadejo, naval od rimske strani je strahovit. Že se sovražnik umika, vse se pripravlja na splošen beg. Kralj obupno gleda, pomoči iskaje okoli sebe. „Plahe mevže!" grmi Atila nad svojci, „kaj, jaz poveljnik milijonom, da bi bežal pred malim tem tropom! Kaj bi dejali ostali?" Z novo silo vspne se na konji, z novo silo zakadi se nad Rimljane, a Rimljani so jekleni. Toda čuj, od zapada prihrumijo na lehkonožnih konjičih divji Skiti. Kot lastovice šinejo čez polje. Bojni krik so slišali, in kot hijene, kterim daleč tje kri diši, prilete kralju na pomoč v najnevarnejšem in odločilnem trenutku.
„Nazaj!" grmi Menapij, in rimski konjiki videč od strani in protečo nevarnost, obrnejo konje in naglo kot blisk preskočijo prekop, kjer jih mestno zidovje sprejme v varno zavetje. Hunci jim sicer slede, toda z zidovja vsuje se na nje nebrojno število puščic, kamnometi zahrešče, nad njihove glave leti kamenje kot toča. Prestrašeni se umaknejo iz kroga nevarnosti.
„Ha", de kralj, obrisavši svoj meč ob vrančevo grivo, „drago bi me lahko stala moja radovednost. Ali dojde dan", – žugaje vzdigne roko proti mestu – „in, o mesto prokleto, razvalilo se boš v razvaline, krv poteče v potocih, tvoje groblje pospem s pepelom, tvoje ženstvo dam v last izvržeku armade, in nikdar nikdar več se ne vzdigneš iz svojih podrtin.
XIII.
[uredi]Dan za dnevom mine. Ni ga več varnega trenutka. Vsaki čas se oglasi zdaj tu zdaj tam bojni krik Huncev navalujočih na mestno obzidje. Več sovragov da Oglejčani polomastijo, več jih je. In v mestu? Glej, obupnost je že velika, moči so opešale, nikdar nima pokoja ne meščanstvo ne posadka. Večne straže, večni boji. Mrličev ni več skoro moč pokopavati. Nekropolis je polna. Tu spe možaki – junaki globoko v zemljo pokopani, drug vrhu druzega. Tu počiva nada ostarelega očeta, podpora osiveli materi, tam leži oče, čigar čile roke so vzdrževale mnogobrojno število nedolžnih otrok, ki zdaj stokajo in jočejo doma, bledi, bolehavi, sestradani, materi kriče: mati, kruha! a revica sama nima skorjice, da bi onemogli želodec utišila. Ah, tam trohni zaročenec, nada in ljubezen nedolžni nevesti; srce, ki je tako goreče ljubilo, zdaj, oj zdaj gnjije v jed in živež ostudnim črvičem. Oj, vi, ki se vam blišče svitle krone na glavah, vrzite jih raje daleč, daleč proč od sebe, predno primete za meč, da krivično napadete domovje svobodnega naroda. O odgovornost, kakošna bode ta pred pravičnim Bitjem?
Vse je vzburjeno, vse nemirno v mestu. Nobenega se ne loti trden spanec. Vsak trenutek je negotov. Komaj je narod polegel, da počije od krvavega boja, halo! zopet tromba zadoni, zopet se vzdigne divji krik, zopet butajo hunski stenolomi ob obzidje, da pod njihovimi udarci zidovje ječaje hrešči. Kako se že maja tu pa tam! Tu pa tam je že mala votlina, ktero brani le nasip in razni tramovi, s kterimi so jo zadelali.
In ni še konca. Lakota, strašna nadloga kaže izpod velih lic ostre svoje zobe, živeža pomanjkuje. Bogate žitnice, zaloge, so kar sosebno zarad ogromne množice v mesto uteklih ubežnikov iz Norike in Karnije. Vrh tega davi bolezen brez razločka stanu, ker neštevilni mrliči okužujejo zrak. Mesto je podobno človeku, ki na sušici trpi, in se počasi, polagoma a gotovo bliža svoji smrti. Edino upanje mesto vzdržuje, da hujša lakota med sovražniki divja. Kdo bi drugače mestu pritekel na pomoč? Rimski car? Valentinijan III. sam boleha na gnjilem svojem prestolu, trese se pred divjostjo Genserika, vandalskega kralja, ki rimsko zahodno carstvo vedno nadleguje in straši od strani afrikanskih bregov. Mar li bode Marcijan, vzhodni rimski car, na pomoč pritekel? Ta je sicer pameten, hraber vladar, a sebičen in previden; na vso moč je delal, da je hunsko povodenj odvrnil od svojih dežel, njen razliv, njeno silo obrnil na zapad. In on, da bi zdaj pritekel na pomoč bolnemu carstvu na zapadu! Kaj še? Toliko ni vredno razpadajoče carstvo. Raje ostane doma, prihrani si kri svojih narodov, v miru veseli se svojih nakopičenih zakladov. Kamor koli naj se ubogo mesto ozre, od nikoder, nikjer ni znamenja nade. Oglej se mora pokoriti za grehe starega Rima, ki je toliko stoletij svobodne narode pestil v železnih okovih robstva.
O, kako je danes polna cerkev sv. Hilarija! Na dvoru in pod lopo ne vidimo več pokorečih se grešnikov. Škof Sekund je vsem podelil odpustek, odpustil jim je glede proteče nevarnosti vse cerkvene kazni, pokazal jim je majajoče se zidovje, rekoč, naj vržejo od sebe spokorno haljo in spokorni pepel, naj vzamejo v roke ščit in meč, okoli prs jekleno oklepje, naj se bore za vero in narod, za ženo in deco, in če v boju padejo, naj smatrajo svoj pad za mučeništvo. Danes je v cerkvi drug prizor. Okolo cerkve in po bližnjih ulicah vse mrgoli otrok in žensk, vsaka ima svojo culico. Po ulicah so razpostavljene vojaške vrste v polni vojaški opravi. Temni so junakov pogledi, bledo jim je obličje, oči so objokane. In čemu ne, kako tužen, kako grenek je ločitve dan! Vse ženstvo plaka. Ta pogled človeku srce trga. In v cerkvi? Pred Najvišjim kleči katoliško duhovenstvo, proso vzdiguje roke proti nebu. Kirije elejson! Gospod, usmili se nas! doni iz njihovih src, a nebo je neusmiljeno, pravica božja zdaj govori, vsled ktere tudi nad otroke pride šiba božja zarad pregreh pradedov. Oj narod, ki druzega tlačiš, zapomni si, da nad tvoje otroke pride sovrag, ki bode še hujše tlačil in drl tvojo deco, kajti Bog je pravičen.
Ihtenje zamolklo odmeva po cerkvi, sivolasi Sekund opravlja daritev novega zakona. Kako bledi njegovo obličje, kako se mu tresete roki, solzne so mu oči. Ravno je trenutek, ko se pripravlja za sveto obhajilo. Z glasnim, ginjenim glasom odmoli Gospodovo molitev. „Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, usmili se nas!" prosi njegovo srce in dijakon, ki škofu službuje, se vstopi pred oltar ter zakliče k zbranemu ljudstvu: „Objemite in poljubite se!" O, kak prizor! V bratovski ljubezni objame možak možaka, mladenič mladeniča, nježna devica tovarišico, otrok otroka. Sladke solze veselja se prikažejo vsem v očesi. Kaj, solze veselja? O ne, motim se, solze grenkosti, solze tužne bolesti zalivajo jim oči, kajti danes je zadnja skupna služba božja v Hilarijevi cerkvi, danes, danes je zadnjikrat navzoče oglejsko ženstvo, oglejska nedolžna mladež. Mestni poveljnik je zvršil nasvet mestnega starešinstva prejšnji sklep, naj vsi za boj nesposobni, ženstvo in otroci pod vodstvom duhovenstva zapuste mesto, naj na ladijah odrinejo daleč tje po morju, v varnost na beneške otoke, lagune imenovane, sosebno na grajski otok „ad aquas gradatas". Možje pa hočejo ostati ter se bojevati, do zanjega trenutka biti boj za domovje ter le iz že padlega mesta se hočejo umakniti. Tudi Menapij je navzoč. Nikdar se ni še tresel ne žalosti ne strahu, kaj so solzice, ne ve, a danes jih čuti prvikrat v svojem do zdaj še suhem očesu. Evdore, Honorije in Digne za nobeno ceno ni mogel pregovoriti, da bi se ločile od njega in Marija. In to ga zdaj skrbi, žali in veseli.
Ubogi škof, tudi on, kako se je spremenil. Tuga zarad mestne nesreče, skrb za sebi izročeno čredo, neprestano delovanje pri bolnikih in ranjencih; vedno bedenje vklonilo mu je hrbet v kratkih mesecih pod težko škofovsko butaro. Ves narod je prepričan: Sekund ne preživi dolgo ločitve od stolnega svojega mesta.
Zvrši se sv. obhajilo. Zmoli se zahvalna molitev. Dijakon se obrne proti ljudstvu, rekoč: „Pojdite, maša je minula". O dijakon, kaj kličeš, kam če narod iti? Domov? Poslovil se je od domačih pohištev, v kratkem domovja več ne bo imel. In res, ljudstvo se ne razkropi, marveč ihte se vrže na kolena. Duhovenstvo obstopi škofa. Izpod žrtvenika vzamejo dijakoni male škrinjice, ter jih spoštljivo razpostavijo po altarjevi mizi. Kaj je to? Pri tem pogledu zopet začne narod plakati. Tam notri je zaklenjen drag zaklad oglejski, shranjeni so sveti ostanki svetnikov in mučenikov iz prvih časov oglejske cerkve. Tam notri počivajo kosti sv. Mohorja, Hilarija, Fortunata; svetih devic Evfemije, Dore, Tekle in mnogo, mnogo drugih. Ne, ti ne smejo priti v last divjim Hunom, s seboj jih ponese duhovščina tje na lagune. Pred divjim Huncem jih bode branilo burno adrijsko morje.
S tresočim glasom prične škof molitve okoliščinam primerne.
„Pomagaj svojim služabnikom!" kliče Sekund.
„Ki v te, o Gospod, zaupajo", odgovori narod.
„Bodi nam, Gospod, mogočna bramba", prosi višji pastir.
„Pred sovražniki", odmeva.
„Pošlji nam, o Gospod, pomoč iz svetišča", zdihuje škof.
„In varuj nas iz Sijona!" plaka iskreno prose verni narod.
In tako se molitev vrši. Bo li vslišana? Kdo ve? O, v sili, v sili, tu je iskrena molitev doma. Kako ona puhti goreče tačas iz skrbečega srca. Po končani molitvi se obrne dijakon poslednjič proti ljudstvu, ter s krepkim glasom zapoje:
„Napotimo se v miru!"
„In v imenu Gospodovem. Amen!" odgovori še ljudstvo.
Vsi se vzdignejo. Naprej stopajo otroci, device, mladenči; pol onemogel vzdigne se Sekund, dijakoni podpirajo tresočega se starčeka, pred kterim neso duhovniki škrinjice. Težko hodi škof, opiraje se na pastirsko palico sv. Mohora, tužen je njegov pogled, njegove oči se ne morejo ločiti od tam, kjer je tolikokrat sv. opravila opravljal. Zdaj zapojo kot pevci slavno znani oglejski kleriki:
„Bog je naše pribežališče ino moč, Pomočnik v stiskah, ki so nas hudo zadele".
Kako se solze oči žensk, ko stopajo v sprevodu med vrstami vojakov po ulici! Kako jih žge in bode to v srce. Komaj se vzdržujejo, da še enkrat ne skočijo v rajde ter ne poljubijo svojih mož in sinov, bratov in prijateljev. A čemu? zadosti žalostna je bila ločitev od domačega ognjišča. Nemo in s temnim pogledom dom gledajo vojaci v tla, ne upajo si povzdigniti očesa, boje se, da jih žalost ne omami. Dalje, dalje se pomika žalostni sprevod, dalje preko Amfore do ladjestaje. Tu čakajo čolni in oglejski trivesljaki, da ženstvo in duhovenstvo odpeljejo na otoke. Mornarji potegnejo ladijine mačke, ladije se vspno ter šinejo čez morje.
Zadnji „z Bogom!" doni še kot odzdrav na obrežje.
„Možaki, junaci", kliče Menapij, „tega je bilo treba. V varnosti bodo oni, ktere najbolj ljubite. Bolj brez skrbi se podamo v boj, na boj do smrti."
»Da, da, na boj do smrti", je enoglasni odgovor. Trombe zadone, in na vse kraje se legije razprše: meščan se poda v svojo zdaj opustošeno hišo.
„O moja Honorija", prične na večer Menapij, sede na priljubljenem hišnem vrtu, na obalih jadranskega morja, „zakaj sem bil premehek; jaz bi ne smel vam dovoliti, da tukaj ostanete. Kaka skrb je to za-me!"
„O Kaj, ne skrbi toliko za nas. Saj je vse v redu."
„O da bi bilo temu tako! Digna, prijateljica moja, Evdora, dete moje, Honorija, oj pojdite, pojdite, še je čas. Tam doli na morju je krasen otok, „Castrum Gradense" je močna trdnjavica. Prijazno naše stanovanje vas sprejme, enako lep vrt kakor tu poljubljajo morski valovi. O pojdite, morje je mirno, še je čas."
„Kaj Menapij, ne, ne, nikdar te ne zapustim", de Honorija, „zvestobo sem ti prisegla, zvestobo do smrti."
„O Bože mili, če udero Huni, kaj bo z vami?"
„Dokler si živ, bom pri tebi."
„Ah, oče! Evdora se ne loči od očeta, vez ljubezni je nerazrušljiva; zvesta čem biti svojemu Mariju. Njegovo ljubeče srce je zadosti močan ščit, s kojim me bode branil. ... Ali, o oče, kako blediš ..."
„Nič, nič, ne skrbite. Le mala memogredoča telesna slabost se me je lotila. Honorija, odpri mi oklep. ... Ah, tako! Zdaj je boljše.«
„Menapij", plaka Honorija, obrisavši mu pot z bledega čela, „saj sem rekla, da skrb za mesto te vniči. Prepusti nekoliko teže tudi drugim. Silna butara te ugonobi."
„Le dolžnost spolnujem", zavrne poveljnik. »Toda nekaj mi danes teži srce, neka nejasna žalostna slutnja me obdaja. ... Kako tiho je morje, kako krasno se svetijo pojemajoči solnčni žarki na njegovem površju! O Bože, kolikrat bom še občudoval tako krasen prizor?"
„Menapij, ljubljeni soprog, pojdi k počitku, bolan si. Velikansko delo, neprestani trud sta tvoje telo omajala, saj se še hrast omaja v večni burji."
»O ne, ne, nisem bolan ne, bolj je duša bolna. Toliko truda, toliko krvi, toliko reve in nadloge moram vedno gledati. Kaj čuda, če postanem otožen? . . . Evdora, sem pojdi, – nadaljuje po kratkem prestanku – usedi se zraven mene. Tako! Glej, tako si čestokrat počivala kot dete na mojem naročji. Otrok moj, nek notranji čut mi de, da dolgo ne bodem več živel."
„Ah, oče!«
„Oj Menapij!« vsklikne Honorija z Digno vred in vse tri polijo solze.
„Skrita je prihodnost pred nami, a dostikrat opominja človeka nek notranji glas na prihodnje dogodke. Evdora, nekaj me tolaži, ti boš še srečna, to sem ti gotov. Evdora, ohrani večno zvestobo svojemu Mariju. Naj bo, kar hoče, nikdar, nikdar ne dvomi nad njim. Ponavljam: srečna boš le ž njim. Toda božja previdnost le vlada in ohranjuje vse: zato, ljubi Boga, najboljšega očeta, spoštuj vedno zapovedi svete vere, ne zabi nikdar, da si katoliška kristijanka. Evdora, glej, naš ubogi narod je zdaj sicer potlačen, od vseh strani lete na-nj strele nesreče. Vkljub vsemu temu, nikdar, nikdar ga ne zataji, bodi vedno ponosna Rimljanka. To geslo: vse za Boga, narod in domovje, je geslo vsih poštenih ljudi; če eno ali drugo fali, že ni več popolno. A vedi, pride čas in naš narod se zopet povzdigne, a mesto z mečem vladal bo svet s svitom resnice in pravice."
„Oče! kako se ti svetijo oči. Resnico si povedal. Proroški duh govori iz tebe."
„Honorija!" de junak po kratkem prestanku, „rad bi tu počival nekoliko časa. A ne oddaljite se preveč."
Nagne se na stol. Ženske se enmalo oddalijo. In vetrič pihlja, njegov pih šumlja med listjem grmov in dreves; valovi krožijo na površju morja, drug drugega love, dokler se ne zgube v nič. Tu pa tam se oglasi v krasnem gaju drobni ptiček, skuša zapeti, a ne gre mu, boji se kaliti občno tihoto. Solnce se je v morje potopilo, mrak je pregrnil celo deželo. Mir, mir je povsod. In na stolu spava mirno silni vojnik Kaj Menapij, na strani visi krvavi meč.
XIV.
[uredi]In vetrič mirno pihlja, a mesto mraka nastopila je po mestu grobova temota; komaj za korak vidi človek pred seboj; popolen mir bi vladal, ko bi od časa do časa ne zadonel klic mestnih straž, ki s svetilnicami po ulicah tavaje le površno pazijo na bližnjo okolico. Čemu drugače? Saj tu pa tam počivajo na javnih prostorih razni vojaški oddelki, ki zarad toplote raje bivajo pod milim nebom, nego v zadušenih soparnih suhotah.
„Besa", šepeta mož sloneč za nekim stebrom, kajti od tam nadalje je stalo po eni strani ulice dolgo steberišče, „že je polnoči proč in še ga ni vun. Že dolgo uro tukaj čepim. In pa še luna je začela vzhajati. Da bi jo strela! Ali čemu kolnem? Škoda besedi. Ha, dolg posvet imata tu notri. Bog ve, kaj duhtata. Da bi le kaj za mesto dobrega sklenila, ha, ha! Ali da Oglej, ali da Hun zmaga, meni je vse eno, moji zakladi so v varnosti, varuje jih morje, a to moram izvršiti, da ohladim najprej svojo jezo v njegovi krvi, potem mi odleže. Oj Rufin, Rufin, menil sem s početka, da sva največa prijatelja, a druzega mi nisi bil nego krut sovrag, gospodar, ki si me tlačil kot najslabšega roba. Skoraj bi mislil, da drugje ne more biti prave čednosti, nego pri katoliških kristijanih. A kaj meni to mar? Vse eno mi je. Edino moje veselje, edin moj cilj je Evdora, za njo se bojujem, zarad nje sem vragu dušo zapisal. A predno me slednji ponese, bom zlil svoj žolč na Rufina, saj je on kriv, da sem zdihoval toliko dni v krutem hunskem zaporu. Evo okoli rok je še znamenje vrvi, s kterimi sem bil zvezan. A čakaj, znamenje ti napišem na hrbet, kterega se ne znebiš tako lahko", reče Helija skoraj polglasno.
Ni namreč drug nego Helija, ki sam s seboj govoreč, čepe za stebrom preži kot jastreb v črno noč na svoj plen. Vedno meni, sedaj pa sedaj dojde Rufin iz poslopja na konci ulice. Tje se je podal ta arijanski duhoven, da se z Vigilijem, najbogatejšim arijancem, pogovori, kako naj se nadalje njihovi privrženci obnašajo. Do zdaj so se Arijani z drugimi meščani vred bratovsko bili za dom in svobodo. Zdaj pa je Rufin za to, da bi vsi kar uskočili in bežali na bližnje otoke. A kaj priganja moža k temu početju? Neznansko črti rimsko pleme in ž njim združeno katoličanstvo, rad bi videl, da ves zapad pogine pod udarci barbarskimi. A zraven tega mu niso bili pri srcu visoki načrti, njegove sanje o prihodnosti arijanstva, temveč le zdatni pripomočki, s kterimi je Vigilija sleparil, da mu je vedno delil zdatne svote, kterih pa ni obračal v prospeh arijanstva, nego spravljal na kupe, da pri prvi nevarnosti pobegne ž njimi vred. Ljubezen do bogastva in denarja ga je storila sposobnega za vsako zločinstvo. Zato nagovarja in hujska Helija toliko časa, dokler ni doprinesel hudodelstva. Zdaj ga ima v kleščah, rabi ga za svoje namene. A Helija si ne pusti do živega, na srce mu je denar prirastel, zato se mora odstraniti, zato je moral v hunski tabor, od koder je menil Rufin, da se nikdar ne povrne.
Mesec se prikaže tihotapsko izza gora. Z bledim mrtvaškim žarom obsije velikansko mesto.
„Prokleta luna", kolne zopet Helija, „a naj bo, tem gotovejše bo puščica predrla sovražniku srce. Čakaj, zarad tvojih prenapetih misli sem toliko prestal. Ha, kako strašna je bila lakota! Ti si si polnil želodec z dragocenimi jedmi, meni je še konjskega mesa manj kalo, ti si sladko vince pil, jaz sem zdihoval po kupici gorke mlakuže. Tisuče imeti shranjene na grajskem otoku, in vendar le stradati, to je bila peklenska muka. A prekanil sem Hunce, z zobmi sem vez raztrgal, njihov bojni klic mi je pomagal, kot blisk sem jo uprašil v temno noč. Sreča, da sem kraj dobro poznal, da sem brž za hrbtom hunskih čet dospel do brega, sreča, da mi čolna niso staknili, in da sem koj naletel na rimsko ladijo, ki je kot opazovalna straža na bregu brodarila. Sprejeli so velikodušni Rimljani ubozega Helija, ki se je na morju veslaje tako zakasnil, da je vsled teme tir zgubil. In če so zapazili pri legiji, da me dalj časa ni bilo, no, izgovorov ne manjka. V ti stiski se pa za posameznega človeka toliko ne brigajo. Vrh tega, imenitnemu, poštenemu kupcu ... A čuj, vrata crkajo." –
In res, vrata se odpro. Mesec posveti Rufinu ravno v suhi, bledi obraz; srčno se poslovi od Vigilija, ki ga je do vrat spremil.
„Sam gre, brez spremstva", šepeta Helija, „to je dobro. A ravno prav, vstopil se je pod steberišče. Kako počasi koraka. Čuden sanjar!"
In tiho kot mačka se plazi Helija od stebra do strebra za Rufinom. Spne se Helija, oči se mu posvetijo kot oči krvožejne hijene, vzame lok, pomeri, puščica švigne žvižgaje s strune. Rufin strašno vsklikne, visoko poskoči, se zasukne, ter smrtno zadet v hrbet strmoglavi na tla.
„Mojsterski strel!" krohota se Helija blizo priskočivši.
Rufin ga pogleda.
„Prokleti pes!" mrmra z zobmi škripaje.
»Kaj?!" norčuje se Helija, njegov spačen obraz je bolj podoben peklenski spaki nego človeku, „kaj, fali še kaj? Ha, ha! kdor se očitno s svetom bori", nadaljuje rogaje se, »no, ni treba, da vse povem, naučil sem se tega pri tvojih nogah, mojsterski učitelj!"
»Milost, Helija!"
„Da, da, milost, koj, koj ..." potegne dvorezni nož izza pasa, in zasadi mu ga v prsa, obriše ga potem hladnokrvno ob togo umorjenega in ga vtakne v nožnico. Toda naenkrat se strese. Od strani se čuje nagli korak več mož.
„O Bože, zgubljen sem", prepaden vsklikne Helija ter odskoči za steber, „obhodna straža gre; oj, če me zaloti."
Toda čuj, v bližini vzdigne se novo vpitje.
„Hunci, Hunci, naval, napad, vsestranski naskok!" odmeva od daljave. Straža postoji, neodločno pogleduje okoli sebe, konečno teče tje, od koder se čuje vpitje. Helija se oddahne.
„Oh", pravi, „preljubeznjivi moji Hunci, prav o pravem času ste napadli."
Od nasprotne ulice sliši se zopet, da biti vojni oddelek z naskoknim korakom. Helija teče po steberišču, plane v neko ulico, a naglo se vrne oddelku naproti:
„Junaci, na zapad, na zapad!" kriči na vse grlo in ž njimi vred dere naprej, popustivši mrtveca mirno spavati, dokler ga sodbina tromba ne zbudi na odgovor, da izdal je domovje.
Na vzhodu žari se jutranja zarija, bleda luna čim bolj bledi, zvezdice že vmirajo, le danica se brani smrti ter zvesto spremlja pešajoči mesec. Ubogo mesto, zopet mu preti nov naskok! Vidi se, da bode boj splošen, kajti ne divje kot navadno, marveč počasi kot dobro vredjena vojna se pomikajo oddelki v polokrogu proti mestu. Na zapad in na vzhod pa se obrne v kratkem glavna moč. Vse kar more, hiti na obzidje. Celi Oglej je preko zidovja razpostavljen, vsi pripomočki so pripravljeni za hrabro obrambo. Mirno skoro gledajo Oglejčani na bližujočo se četo. Kdo bo tu opisoval boj, ki se na novo prične? Na povelje Menapijevo podil se Marij na vzhodno stran, tam se bojuje celo dopoldne, dokler ne odbije popolnoma naskoka Gotov in drugih raznih čet. Preklinjevaje umaknejo se knezi Valamir, Teodomir in Videmir, ne pustivši za seboj druzega nego strašno poklane mrtvece in zdihujoče ranjence; besnost je strašno divjala med obema nasprotnikoma.
A na zapadu? Le malo kasneje nego na vzhodu prihrume Skiti, Sarmati in Hunci na svojih konjih, pehota polagoma stopa za njimi. Silen boj se prične okoli obzidja in prekopov. Menapij vprt na svoj meč opazuje sovražni način bojevanja. Ali Hunci že predrzno navalujejo na obzidje samo. Zato razpostavi poveljnik tik mestnih vrat močan oddelek konjikov. Še s hujšo besnostjo navale Hunci vnovič na mesto, kot spake plezajo v prekop, kot mačke praskaje lezejo čez nasip, ne zmene se za to, da gosto kot toča hrešči kamenje iz kamnometov.
„Ha", kriči Menapij zagledavši to predrznost, „zdaj čas je, da vdarimo nad te divje, stekle zveri."
Zasede konja, vzdigne meč:
„Za menoj!" vskrikne ter jo vpraši iz mesta, rožljaje vdari za njim truma jezdecev. Novo mesarsko klanje se prične. Sredi gnječe vidi se visoka postava, ki navdušuje Sarmate in Skite. To je Barsanel, sarmatski knez. Vsemu temu vkljub se začno umikati Sarmatje, kajti dolgi, dvorezni, rimski palaši nimajo usmiljenja, na vsak mah pade junak, in kar čez prekop ne more nazaj, poteptajo ga rimska konjska kopita. Rimsko konjištvo je sovragu vedno za petami.
„Da bi te bes", kriči Barsanel, videč pad toliko svojih ljudi. Stisnivši s kolenom konja jo vdere v gnječo. Vso pozornost obrne na Menapija, ki med prvimi visoko vihti meč, Barsanel ga zalezuje od strani. Naenkrat stojita drug pred drugim, kratek pogled in v svesti sta si junaka enacega poguma. Kot bi trenil, prestane za trenutek boj krog nju, obe vojni strme pazite, kaj bosta počela poveljnika. Kot blisk zakadi se Menapij na kneza, vzdigne meč, strašen udarec sledi, a knez se ogne, in ostri meč zasadi se konju v tilnik. Vspne se konj, Barsanel strmoglavi raz njega.
„Ha, brezverni Hunec, čakaj!" in vnovič se zablisne Menapijev meč, da se zasadi knezu v hrbet, a puščica prifrči, junaka Menapija zadene, in v prsih tresljaje se obtiči.
„Bože mili", vsklikne Menapij, »zadet sem! Na pomoč!" V tem trenutku se začne zopet mesarsko klanje okoli padlih poveljnikov. Ali rimski sili se ne more ustavljati slabo oboroženo Hunstvo, zato obrne konje, in pobravši ranjenega kneza jo upiha nazaj.
„Oh, Oglej moj!" zdihuje Menapij v naročji vojakovem, ki ga je bil prestregal, da ni padel raz konja. „Nesite me domov; moje umirajoče oko bi še rado videlo moje ljube, ljubljeno mojo družino."
Rahlo ga nese na konji vojak. Tužno jezdari oddelek, plakaje po izvrstnem vojskovodji, tužno sprejme ostalo vojaštvo za obzidjem skrbnega poveljnika.
A tu omedli Menapij. Ustavijo se ter ranjenca na kolena polože nekemu dostojniku. Ravno jaši Marij po ulici, spremljajo ga nekteri odlični vojniški dostojniki. Radost mu šviga iz oči, osebno hoče svojemu poveljniku naznaniti, kako srečno da je veliki naval na vzhodu odbil. Videč tužne obraze pozdravljajočih ga vojščakov, skrči mu tužna slutnja srce. Spodbode konja, prijnši na zapad. Veliko oborožencev stoji v kolobaru.
„Kaj pa je", vpraša Marij naglo v neznanskem strahu. Na obe strani odstopijo vojaci, dopustivši mu svoboden dohod. Kot blisk skoči raz konja, orožje zarožlja na njem.
„Maria purissima!" vsklikne prepaden, vgledavši smrtno bledi obraz Menapijev, „za Boga, kdo je to storil? Kaj Menapij, oče mili, slavni junak ..."
Menapij spregleda, tužen smehljaj zaigra mu okoli ustnic. Proži mu onemoglo s krvijo polito desno.
„Menapij, Menapij, kdo je to storil?"
„Tu, tu", zdihne iz globine, kazaje na puščico, ki še vedno tiči v njegovem telesu. Marij jo prime, da bi jo izdrl, neznane bolečine strese se zgrabi ga poveljnik za roko.
„Ne, ne, ljubi Marij, pusti bodalo, če ga potegneš iz rane, uide mi hipoma življenje. Oj, le toliko bi še živel, da vidim ljubimce svoje, da jih še enkrat pritisnem na svoje ranjeno srce. Marij, pošlji po Evdoro in svojo soprugo, in prijateljico Digno; domu me ne morete prinesti, pošlji tudi po duhovno mi pomoč."
„Smo že to storili, poveljnik", odgovori navzoč dostojnik, „vsak trenutek morajo biti tu".
„Ah, Marij, kaka smrt", de Menapij, „ni mi po volji puščica, rad bi bil končal svoj tek pod mečevo ostrino. A čuj, glej, ne hiti li od tam moja družina?"
In res, izvan sebe leti naprej lahkonoga Evdora, široka obleka vihra okoli nje, za njo sopihate Honorija in Digna. Na kolena se zgrudi Evdora tik očeta, poljublja mu roko; Honorija preplašena, prepadena obstoji, povzdigne obe roki proti nebu, strmo gleda v sinjo višino, niti besedica jej ne uide, okamenjena se zdi, kajti obraz je smrtno bled, debele potne kapljice porose jej čelo: Upodobljena podoba nezmerne bolesti! Ni je hladilne solzice v suhem očesu. Tudi Digna, enako bleda, sklene roki križem, nemo zre v tla: podoba osupnjenosti in strahu.
„O Evdora, Honorija, Digna, stopite bliže", prične junak z onemoglim glasom, „Marij, položi mi roko pod glavo. Tako! Sedaj je ložej. Junaci, bojni zvesti tovariši, odstopite malo. Tako!" Duhovnik sam z njim opravlja.
Silna množica žalujočih se je zbrala okoli umirajočega junaka.
„Evo. kako solnce lepo sije. A kako je mrzlo, nič ne greje. Nagnilo se je proti večeru. Tovariši, bojeval sem se, delal sem, kar je bilo mogoče; a no, tek sem dokončal, dolžnost sem spolnil. Bratje, ko umrjem, naj vam načeluje Marij. Ne vdajte se sovragu po nobeni ceni. Boj do smrti!"
„Do smrti!" kličejo tovariši.
„Marij", nadaljuje po kratkem prestanku težko se oddihaje, „Marij, glej Evdoro. Želim, da koj, koj po moji smrti se vaju poroka vrši. Naglo pokličite priče in duhovna ter napravite veljavno pismo. To bode za vsak slučaj prav. Mi li obljubita?"
„Da, da", vsklikneta ihte se oba.
„Prav, pomirjen sem, kajti" – šepeta, Marij ga komaj ume – „zvezda se Ogleju utrinja; bo li še kedaj se vžgala v prejšnjo svetlobo? O krasno mesto, kako me peče, kako me boli tvoja osoda ..."
Obmolkne. Čem dalj časa, teže diha. Usta se mu pregibljejo, rad bi še nekaj povedal. Solnce je zašlo. Grobna tihota vlada, čuje se le ihtenje okoli stoječih; sosebno pak zbada v srce nema žalost čvetorice.
Junak odpre oči. Usta so mu postala že modra:
„Ah Honorija", zdihne, »daj mi roko. Vedno si bila zvesta. Evdora, hčerka, ti mi najbolj težiš srce. A kaj, tudi nad teboj čuje bistro oko Onega, ki ohranuje življenje revnemu črviču."
„Neprenesljivo!" vsklikne z neznansko bolestnim vskrikom trepetajoča sopruga.
„O tiho, tiho! A ne, jokaj se, jokaj, ljuba sopruga; le plakaj, solze bodo odvalile kamen od tvojega srca."
„Ljubljeni moji", nadaljuje junak počasi, „da, da, le plakajte, solze olajšajo srce. Jazi sem miren, da bi kaj na vesti imel, se ne spominjam. Kako je že rekel Sekund, da pravi veliki apostelj? Bonum certamen eertavi, cursum consumavi, da, dobro sem se bojeval, tek svoj sem dokončal; a kje je venec plačila? O vidim ga, svetli se mi na nebu. Gospod!" – kliče z močnejšim glasom, „dolžnost sem spolnil, vendar iz globočine vpijem k tebi, o Gospod, Gospod, usliši moj glas. Naj čujejo tvoja ušesa na glas moje prošnje ... Ah, blizo je angelj smrti. Marij, tu je, tu; no sedaj, sedaj potegni puščico ... Se bojiš ... Čemu?"
„Na jo!" reče ter s krepko roko izpuli strelivo iz prs.
„Marij, Evdora, Honorija, Digna objemite me. Tako, pulehrum et decorum pro patria mori! Da se zopet vidimo v – večnosti! Z Bogom;"
Nježen smehljaj zaigra okoli ustnic silnega bojnika, oči se zapro, mrzel pot stopi na čelo, strese se in poveljnika desete rimske provincije, hrabrega branitelja oglejskega mesta, ni več. Silna njegova duša šla je proti raju.
„Z Bogom, z Bogom!" viče Honorija, potok solz polije jej obraz, spusti se v naročje Evdori, Evdora in Marij se objameta, Digna se jih oklene. Kak prizor! Niti eno oko ni suho. Marsikak ostarel, osivel vojnik ni vedel do danes, kaj so solze, a danes si jih otira prvikrat.
„Menapij", ojači se s prva Honorija, „ti si rekel, da se zopet vidimo v večnosti, zagotavljam te, v kratkem te zopet srečam v srečnem raju. Junaci, k vam se obrnem, posnemajte vzvišenega mrtveca!"
Meči zacvenkajo, meči hrešče, oklepje rožlja. Ta je odgovor Honoriji.
Drugi dan sprejme Nekropolis mirnega vojnika v svoje tiho krilo. Dolgi glasovi dalječ tje donečih tromb so mu zadnja zora. Svitli, bledi mesec pak obseva vsak večer črno bledo gospo, ki plaka in moli na gomili svojega gospoda.
XV.
[uredi]V hunskem taboru je posvet. V kraljevem šotoru so zbrani vsi knezi. Po dostojanstvu so razvrsteni. Dolgo, dolgo že čakajo, a kralja še ni, saj se dosti ne briga za te kneževske robove. Zavezniki so mu sicer, a le po imenu, ž njimi dela kakor s sužnji.
„To je nezaslišano, kako nas muči", šepeta Valamir Teodomiru, svojemu bratu, „pri vsaki priložnosti kaže, da je on gospodar. Ha, čudno, da smo tako navezani na tega krvoloka."
„Tiho, tiho", odvrne Teodomir, „Atila ne razume šale, nobena glava ni tako visoka, da bi je ne dosegla njegova roka."
„A kaj, čas osvete že pride", tolaži se Valamir, „ta silovitež ne konča dobro. Zdaj se gotovo nikjer drugje ne mudi, nego pri mehkužnih nesnagah. Zarad Ildike mora čakati toliko knezov, na kojih migljej pazijo tisoči hrabrih vojakov."
Nevolja raste med navzočimi.
„Mrtev je postal, mehkužen, v boj se niti ne prikaže. Med tem ko se mi bijemo, igra se s svojo baburo, pestuje svojega Irnaka;" – krega se Barsanel, „meni, da pesti ubozih zaveznikov bodo že pribojevale kraljestvo, kjer bo ljubljenec njegov kraljeval. Glej, Gontarel, vidiš li rane, ki sem jih dobil pri zadnjem naskoku? Mi se bijemo, tolčemo, stradamo, on pa se valja v razkošju, ta ..."
„Barsanel", tolaži Gontarel, „pri bogovih, vsaj molči, če ti je koža draga".
„Kaj?« jezi se Barsanel, „dolgo ne bo trpelo. Stvar se mora odločiti."
Zastor se odgrne. Atila vstopi. Plamen šviga mu iz oči, zakrivljen meč, kterega je, kakor so narodi trdili, iz samih nebes dobil, svetli se mu na strani. Orožje navzočih po malem cvenklja, naznanujoč nevoljo. Atila ne črhne besedice. Polagoma gre k sedežu. Vsede se, grozeče gleda okoli sebe, misleč, strahovit pogled jih bode pokoril, ker dobro sluti, da se bliža vihar. In res, v svetu nastane grobna tihota. Nihče ne spregovori.
„Knezi", prične Atila naposled, „pozdeva se mi, da se prijateljstvo ruši med nami."
Knezi molče.
„Skoro le sovražne poglede vidim. A vedite, če bi do razpora prišli, Atila ima meč, ki se ne skrha nikdar. Gorje mu, kdor me sili, da ga izderem."
S pobešeni očmi sede knezi. Ustna si grizejo.
„Kralj!" ... drzne se naposled Valamir.
„Svobodno Valamir, govori, Atila te posluša", de kralj ostro.
„Mogočni, silni kralj", nadaljuje pogumno Valamir, „naj se ozre tvoje oko na uboge narode, ki se klatijo že tretji mesec okoli Ogleja, brez nijednega vspeha. Oglejčani se bore kot divji oroslani, in imajo še mnogo živeža. Mi pa stradamo, naše žene in otroci so medli postali; vojaci silno, silno tožijo, žugaje, da na lastni nagib zapuste svoje kneze, in da vdarijo na jug, naj bode potem karkoli hoče. Kralj! ozri se okrog. Vidiš li, kako je vse snedeno, oglodali smo deželo do kosti. Če Oglej ni v kratkem naš, ne vem, kaj bo. Kralj, govoril sem v imenu ostalih."
„Toraj kaj naj storim? Kaj svetuješ? Junaci, tam je mesto, vzemite siga."
„Kralj", nadaljuje Valamir, „načeluj ti skupni vojni, tvoj silni duh prešine vse vojaštvo. Splošen, trojen naskok naj se vrši. In če se ta ne posreči, dobro, pustimo to gnjezdo, udarimo naprej ali nazaj, tu ni moč več ostati."
Atila se nasmehne:
„Sam se prepričam o stanji vojne", pravi, „a spremstvo naj bo močno, zanesljivo, sijajno."
Naglo se vzdigne kralj. V kratkem so priprave za bojni ogled dovršene. Zasedejo konje, dirjajo čez polje kot spake. Kralj postane.
„Ha", prične, »še je Oglej ponosen, a čakaj, občutil boš še šibo božjo. Za tisoče in tisoče mojih ljudi, ki sedaj gnjijo v tvojih okopih, boš točil še krvave solze."
„Naprej!" grmi kralj in naprej dirja četa na vzhod. Mrmraje sprejmo Gotje kralja, orožja ropot mu naznanja nevoljo. Nevoljnost je velika, misli si Atila, nekaj se more vršiti. Za streljaj bližajo se mestu.
Tužen pogled. Le oko krvi vajeno ga prenese. Zidovje je že tu pa tam razpokano, silni stenolomi so mu vsekali rane. Izpod konjskih kopit vzdiguje se prah. A v prahu leže osmojena trupla; razbite so črepinje, polomljene roke in noge, rebra prebodena. Tu leži črni Hunec, roke še krčevito objemajo padlega Rimljana, nohti so zabodeni v meso, zobje mu vtisnjeni v obraz. V smrtnem boju praskala in klala sta se sovražnika kot divje zverine. Tam leži konj, okoli njega mnogo pobitih ljudi, morda še na pol živim je razbil v smrtnem boju s kopitom črepinje. Vse leži križem, razparano oklepje, polomastene čelade, polomljeno kopje, razklani meči in druga bojna ropotija. In v okopih? Nadiža, ki je tekla krog mesta, postala je mlakuža in iz mlakuže mole roke, trohnjene roke, razpadajoča telesa, razširjevaje neprenosljiv smrad.
Ali kralj se ne zmeni za to, niti knezov ne gane ta prizor, človek, oj človek, ti, ki imaš čuteče srce, oj, kaj postaneš, ko enkrat kri povohaš? Hujši, lutejši, nego krvoločna hijena v afrikanskih pustinjah.
Od vzhoda naprej na zahod jaha kralj, vedno bistro ogledovaje trdnjavo, iskaje kraj, kamor bi zagnal glavno silo. Časoma jo krene prek polja v tabor posameznih krdel, pa na zarujavelih obrazih ne vidi več onega ognja, ki je k divji besnosti navduševal severne te narode. Nevolja mu raste, sam pri sebi sklene vporabiti vso moč, da mu pade pri prvem naskoku Oglej v last, drugače, to dobro ve, razkropi se bojna ta sila, vsak bi po svoji glavi delal, in konečno bi moral meč potegniti proti lastnim ljudem. A trebalo bi te narode vzbuditi k prejšnji čilosti. Je li pa dosti k temu potreba? Meč sicer ima, o kojem narodi še verujejo, da je iz nebes padel, a ta vera pojema, kajti že dva meseca in pol klatijo se okoli Ogleja in ničesar niso si pridobili, razen kupov trohnečih trupel, ranjencev pa nebrojno število. Dostikrat pa za navdušenje zadostuje ena sama beseda, toda tako navduševalno besedo je težko najti.
S pobešenimi glavami slede mu knezi in drugi dostojniki, mogočno zidovje jih plaši; vrhu tega pa so se strašno skrčili bojni oddelki.
Dojdejo na zapad. Tu se spomni kralj izdajice, ki je iz tabora zginil, kot da bi ga zemlja požrla. Skrbnejše opazuje zidovje in res zapazi, da na skrajnem koncu je vtrditev slabejša, da bi tam stenolomi z vspehom delali; če se pa predor v zid napravi, potem jo vdarijo Hunci skoz predrtje in če tudi prve stotine padejo, kaj zato? čez njihova trupla bodo drugi lomastili.
Konec obzidja se vzdiguje visok stolp. Star je. Z vrhunca njegovega sveti se vsaki večer močan ogenj daleč tje po morju, naznanjevaje mornarju v temni noči, da breg in mesto sta blizo. Na stolpu štorklje gnjezdijo, že imajo mladiče. Kraj stolpa na predstrešji stoji ravno zdaj starka. Otožno nekako gleda od tam doli čez mesto. Na eni nogi stoji, drugo je skrčila pod perute. Toda vgledavši kralja, naenkrat ptič zleti, kroži krog stolpa tužno kričaje, njegov krik pozdeva se, kot da bi na pomoč klical. Nepremično gleda kralj ptiča, a tudi spremstvo je zapazilo štorkljo. Atila nekaj duhta. Zopet se vsede starka, svoj dolgi kljun žugaje obrne proti Huncem. A naenkrat zopet zleti, za trenutek zgubi se v stolp, a naglo zopet šine iz votline in kroži v zraku ravno nad kraljem. Toda sedaj ni sama, v dolgem kljunu nese ptiča mladiča, milo kričečega, kroži in kroži in nazadnje šine kot blisk po zraku proti belim julijskim planinam. Kralj strmi za njim, a kot blisk se užare mu oči, z mečem kazaje za štrkom reče s slovesnim povdarkom:
„Knezi, junaci, bogovi govore. Vidite li štrka? Razumete li znamenje bogov? Tolmačim vam ga. Evo štorklja z mladičem zapušča mesto, dobro vede, da tam, kjer stoji njeno gnjezdo, vdere se zid, da od tam naprej širi se propad Ogleja. Knezi, povejte narodom: Bogovi govore, da v treh dneh Ogleja ni več!"
Strme poslušajo knezi kralja, čudna groza spreleti praznoverno spremstvo. Dalj časa molče, a tim močnejši vrisk sledi tem besedam.
Kot blisk se razširi kraljevo prerokovanje po taboru; klici in brenk orožja vsestransko navdušeno pozdravljajo samosilnika; njemu pa na obrazu se bere silna zadovoljnost. Novo gibanje prične se v taboru. Novi stenolomi se napravljajo, snopovje iz dračja, fratja se veže, lestvice tešejo, orožje se brusi. Kralj je odslej povsod, povsod spodbada in navdušuje, kazaje na bogati plen, velike žitnice. Neznan ropot odmeva po okolici; njegov odmev tužno kot v grobu odmeva v Ogleju.
Oj Oglej, osirotel si! Ni več skrbnega očeta, poveljnik Kaj Menapij je že zapadel, njegovo oko, ki je za te vedno čulo, zaprlo se je za večno.
Tudi v Menapijevi hiši se je mnogo spremenilo. Digna molči, njene misli bavijo se bolj s padlim Severom, le sin Marij jej razvedri kakikrat žalostni duh, a ta ne sme in ne more biti doma, skrb za mesto teži pleča njegova, kajti mestni zbor postavil ga je enoglasno za poveljnika Ogleju. V teku tedna se je postaral, brazde na mladeniškem čelu kažejo, da vedno skrbi in da duh silno dela. In Honorija? O ta je pretočila že potoke solza, vedno plaka po ubitem soprogu. Evdora se je nekako bolj vmirila, saj mladeniški duh je za vtise jako občutljiv, a vtisi niso tako stalni nego v dozoreli starosti. Vrhu tega ljubezen do Marija, postavnega soproga, jo jako tolaži, nji je ostal Marij, njegovo zvesto srce in krepka roka.
»Mati, kaj pa vedno plakaš; oj potolaži se, glej, saj ločitev od milega očeta ni večna, zopet se srečamo v srečni večnosti in tam ne bo več ločitve." Tako tolaži Evdora mater na večer sede na navadnem, priljubljenem mestu.
„Evdora", zavrne jo Honorija, „da bi me to upanje ne tolažilo, vedi, že davno, koj prvi dan bi me bili požrli oni adrijski valovi. Ali žalovati smem. Bog mi tega ne zameri, saj zato mi je dal solze in čuteče srce, da objokujem soproga, ki je bil vreden mojih in tvojih solz. Sedaj, oj sedaj, ko ga več ni, vem, kaj sve imeli in kaj sve zgubili. Povsod pogrešam njegove vedno delovajoče roke."
„O prazna je hiša", zdihne Evdora.
„Bojim se, da bo v kratkem še praznejša", reče Honorija skoro le za-se. „Toda Boga moramo hvaliti, da je tebi gospodarja, meni pak sina podelil. Marij je mož, vreden našega spoštovanja in naše ljubezni. Težak kamen se mi je odvalil od srca, ko se je zadnja želja očetova spolnila, da se je srečno izvršila vaju poroka. Ali, menili smo, da prihodnje velikonočne praznike obhajamo obletnico tvojega krsta s svatbo. Ali Bogu se je drugače dopadlo. Zvršilo se je naglo vse. O Evdora, varuj, varuj poročno pismo, morda bi ga kedaj še rabila. Te homatije, ti neprenehljivi državni prevrati so jako negotovi."
„Mati", de Evdora, „se li še spominjaš, da sem po krstu dejala, da postane moj krstni venec rudeč? Evo, že dve rudeči rožici je previdnost božja va-nj vpletla, očeta Menapij in Sever padla sta kot mučenika za vero in narod".
„Da bi le pri tem ostalo, da bi odslej smrtna kosa prizanašala naši hiši. A zopet slutim novo nesrečo. Le poglej soproga svojega, poglej Marija, kako temen je njegov obraz, malo upanja ima, da se mesto vzdrži. O Bog, ti mili oče, ti nas varuj, o pošlji svojega angelja, da razprostre svoje perute čez nas, če že ne čez me, saj sem priletna, pa vsaj čez ljube moje otroke!"
„Glej, glej! od tam iz gaja prihaja Digna", opazi hčerka, „kako je vedno tiha, vedno zamišljena."
„Vsa je Bogu vdana", zavrne Honorija, „sicer žaluje, njena žalost je globoka, pa rahla in ne divja, žalost, kakoršno dovoljuje kristijanstvo. Vse štiri nas veže enaka sreča, pa tudi enaka nesreča. Ali glej, tudi Marij se približuje."
„O Marij, ljubljeni soprog", vsklikne Evdora.
„Je mar zopet nevihta na čelu? Se li zopet zbirajo temni oblači? Čakaj, čakaj, da jih razpodim," pristavi objemši ga.
„Čarovnica!" de smehljaje se Marij, „o da bi smel v miru vživati tvojo ljubezen! Toda oj, moja skrb mora biti moj meč. Ne preide mnogo dni in jaz stavim, grozen naval imamo zopet. Ogleduhi in straže bo sporočili, da je sam kralj obšel mesto in prevzel vrhovno povelje. Tudi strašne priprave se delajo v hunskem taboru."
„O Marij, Marij varuj se, kolikor mogoče. Če ni moč več mesta držati, potegni se z vojno blizo naše hiše nazaj. Čolne pripravimo v gaju, ter odrinemo ponoči lahko brez nevarnosti na otok", svetuje Honorija.
„Da, da, odrinem, toda ne prvi, ampak zadnji. Sicer so pa vse naše dragocenosti na grajskem otoku, toraj te malenkosti nam ne bodo delale skrbi. Na vsak način skrbite, če se nesreča pripeti, da odrinete po morju. Za me ne skrbite, jaz bom že došel prej ali pa poslej."
Dolgo se še razgovarjajo, dokler tiha noč ne zagrne mesta v svoj črni zavoj.
XVI.
[uredi]Napočil je osodepolni dan. Danes se ima odločiti zmaga za enega, propad za druzega. Temno nebo je prepreženo s sivimi, pogubonosnimi oblači. Morje je nenavadno tiho, ni ga čuti, kakor da bi ga ne bilo; daleč tje se pozdeva, kakor da bi bila gladka ravnina; njegova barva je siva, takošna, kakoršno je nebo. Od juga sem iz daljave tiho tiho začne doneti grom; v začetku zamolklo, potem čim bolj določno. Časoma se na skrajnem horizontu zasveti krvavi blisk, a naglo zopet vgasne. Gorak vetrič začne pihljati. Morski valovi se krožijo, vrte, plešejo, drug druzega love, tekoj dospejo do brega, plusknejo ob obrežno skalovje, a zopet odskočijo, nasproti hite drugim, ki enaki pot nameravajo. A valovi rasto, že, že šumi morje, njegov šum brati se z vetrovim bobnenjem. Vedno temnejši postujajo oblači, drug za drugim hite, hite naprej proti julijskim planinam. Zdi se, da celo mesto stoji pod velikim šotorom. Oj solnce, solnce, sijaj rumeno solnce! Zakaj li tega nečeš? Veš li mar kaj namerava človek, se li sramuješ pokazati svoj obraz, sramovaje se človeka, ki ga obsevaš? Oj da, sramuj se, kajti ostuden je človek v svoji strasti, človek, podoba božja!
Krvavo se zablisne. Blisk leti od zapada do vzhoda; zdi se, kakor da bi bil vžaril celo nebo. Blisku sledi grozoviten grom, zemlja se strese, pohištva stočejo pod silnim strelom.
„Bože mili!" zakriči Evdora, poskoči in zbeži materi v naročje.
„Norica!" smehlja se Marij stopivši ravno iz vrta v obednico. „O ne boj se naravnih elementov, kajti te ima Bog v rokah, a boj se razposajene divjosti svobodnega človeka."
Zopet se vžari nebo, zopet sledi grom.
„Ah Bože, to je strašno", de Honorija, objemaje Evdoro gleda skoz okno bojujočo se naravo; oj glej, kako zamolklo šumi od juga! Čuješ li bobnenje divjega morja? Kako hrešči njegov plusk ob naše obzidje! Ha, glej, kako se vpogiba drevje vetru, glej, cipresa se mu vklanja do tal, glej oblake, kako se pode drug druzega love po višini. Oj narava, ti si mogočna, a kakošen mora biti ta, ki tebe kroti!" Nov blisk, nov grom in zopet vse tiho.
Toda čuj, iz kapitola začuje se trombe dolgo doneči don. Kako ta glas skrči marsikako srce! Na pomoč, v boj! pomenja njegov tužni jek.
„Ha, Bog in vsi nebeški prebivalci!" vskrikne Marij, „ples, krvavi ples se začne. Hunske pošasti se ne boje razsajajoče narave, ž njo se bratijo! Naj bi jim ona zagodla popotnico v hladno zemljo. Evdora, daj mi čelado, pripni mi oklepje. Tako! Zdaj meč."
„Oj meč ti moj", nadaljuje gledaje ga, „oj meč ti mojega očeta, zvesti tovariš, dosti krvi si že okusil, a še je boš."
Tromba še vedno buči.
„Evdora, zdaj pa z Bogom", de, a nehote se mu prikaže izdajalna solza v očesu.
„Marij, Marij, ah Marij", viče Evdora, oklenivša se železnega moža z nerazumljivim strahom, „srce se mi krči, jaz te ne pustim, jaz grem s teboj."
„Evdora, domovina kliče, vojak sluša. Otroče moje, dosti je, pusti me."
„O mati, drži ga, drži, glej ga, uide mi, – o trdosrčni mož !"
Otrese se je Marij, izpuli se jej iz rok, Evdora omahne. A Marij hitro priskoči, vlovi jo v naročje.
„Oj žena, tebe kličejo slabosti! Honorija, na Evdoro, moram iti, tudi če se mi srce trga. Drugače ne more biti. Z Bogom Honorija!"
„Z Bogom Marij!"
„Z Bogom mati!" obrne se proti Digni.
Digna se ga oklene, sin se spusti na koleno, blagoslavljaje ga poljubi, oči se žare:
„Pojdi Marij, maščuj očeta, bodi junak!" Marij poskoči, švigne k Evdori, poljubi jo, Evdora odpre oči, prav tužno se nasmehne rekoč:
„Z Bogom Marij, bodi junak!"
Marij se obrne, otreni si oko, dvigne ponosno glavo, s krepkim korakom odide hrabri vojnik, na njem rožlja orožje, z enim skokom zasede konja, ter jo vpraši s spremstvom, ki ga je že čakalo, na obzidje h krvavemu plesu.
In nevihta? Vse svoje moči je zdaj razvila. Kako to šumi, kako bobni, doni, kako se žare bliski, oblači krožijo in morje divja! Visoko se vale njegovi valovi, gore napravljajo se in brezna, a zopet se razsujejo gore in zopet se napolnijo brezna. Morje, burno si! Kaj si se tudi ti zaklelo proti ubozim Oglejčanom, da te ne bodo mogli prebroditi v sili? Zakaj rajši ne razliješ požrešnih valov čez oglejsko ravnino, da požro v svoje brezno hunske divjake, ki sedaj ne meneč se za tvoje šumenje polagoma, dobro vredjeni stopajo k obzidju, da vničijo tvojo hčerko, ponosno zvezdico adrijskih obalov? Vi sivi oblači, ki visoko plujete nad nesrečnim Oglejem, ah, zakaj ne spustite iz sebe svoje plohade, svoje toče, zakaj bežite proč, saj kmetič se vas ne boji, ne prosi Stvarnika, da bi vas vkrotil, saj poljskih pridelkov mnogo let več ne bo, poteptala so jih hunska kopita! Da, vsujte se nad te barbare, ki nameravajo pokončati delo tisočerih žuljev, krasno hčerko dolgih stoletij. A kaj, previdnost božja de: tako mora biti in tako bode.
Rogovi pojo, konji razgetajo, s kopiti bijo ob tla, jezdeci jih komaj krote. Enomcrno koraka pehota, rajde so ozko sklenjene. V velicem kolobaru bližajo se čete mestu, a na zapad obrača se največa sila. Sredi mogočnega oddelka jaha kralj, na strani jezdita Dengiš in Elak, hrabra sinova. Danes hočejo pokazati, kaj velja hunska moč. Na strani proti morju stopnjo Sarmatje in Skiti, deloma peš, deloma jež; vsak četrti jezdec je moral s konja, preveč je bilo konjikov. Vse skupaj pokriva velik prah, kojega podi razsajajoča burja Huncem ravno v obraz. Ali to nič ne de. Če je nevihta Huncu nadležna, tudi Oglejčanu ni ljuba. Toraj hajd naprej!
A na vzhodu? Tudi tam se zberajo Gotov hrabre čete. Tam poskusijo svojo moč. Tudi Salamir in bratje se hočejo skazati, da so junaci, predmestje in pomorsko mesto posesti je njih nalog.
Za streljaj pred mestom vstavijo se Hunci na zapadu. Stenolome pripravijo. Konjiški oddelek plane naprej do okopa, vrže snopovje v okop, pa jo zopet pobriše iz nevarnosti. Marsikteri zvrne se od rimskih puščic zadet v okope v mlakužo. A to nič ne de, toliko bolje, saj jezdec velja za tri, štiri snope, več da jih pade, prej se napolni okop. Dolgo traja to, a konečno je napolnjen okop.
„Zdaj naprej!" kriči kralj, in pehota se napoti. Trdno sklene se mož k možu, v desni tišči meč, v levi pa vsak visoko nad glavo drži svoj ščit, tako, da je oddelek popolnoma pod streho ščitov, da mu puščice in kamenje nad njega leteče ne škodujejo. In grom gromi, vihar tuli, blisk se bliska in med gromom in donom čuje se bojni klic: Atila! Atila! Čete plezajo kot mačke čez nasip. Atila! Atila! bobni kot morsko šumenje iz grl Sarmatov in Skitov, navalujočih že na mestna vrata. Ha, že je fratje naloženo, že plamen visoko šviga, žugaje uničiti lesovino, oj že so stenolomi pripravljeni, prve vdarce čuti mogočno zidovje, da kar poka, v svojem podnožji se trese in hrešči. A tudi Oglejčani ne drže križem rok, kamnometi hreščaje vsipajo kamenje nad hunska krdela! A zdaj lete visoko raz obzidja daleč tje posode z gorečo smolo, razbijejo se nad četami, razlivaje nevgasljiv ogenj nad sovrage. Strašna zmotnjava nastane, veter pospešuje ogenj, tule in rujove počno se vmikati preplašeni barbari.
„Grom in peklo!" divja Atila, „nihče nazaj! Naprej, naprej!" In sledeče čete zapro prvim pot. Ubogi Sarmatje, ubogi Skiti, ni druzega nego naprej! Spredej smrt, zadej pogin pod hunskimi bodali, bodali lastnih zaveznikov. Toraj naprej! Vkljub kamenju, puščicam in ognju. In naprej, naprej drvi ubogi Sarmat, ubogi Skit, dokler se ga puščica ne usmili in stisnivši se za prsa ne strmoglavi v prekop. Ubogi Sarmat, ubogi Skit, zakaj si zapustil obale Črnega morja, zakaj si se ločil od valov modre Volge? Slovan! moraš li vedno biti podlaga tujčevi peti? Zapustil si dom, da služiš namenom krutega Atile. Naprej na obzidje, naprej po lestvicah, toda oj, preko obzidja stoje železni možje, kopje se svetli v rokah, meč se leskeče, a tudi bojnih sekir ne manjka, debeli buzdovan grozi, da ti prebije čepinjo. Vse te čaka, Sarmat! da ti mrzlo železo porine v gola rebra. Rad bi se ognil, a zadej pritiska sledeča hunska pehota. Toraj naprej!
Več ur že traja silni boj. Nihče ne zmore. Preko obzidja so se nakupičili kupi mrtvecev in ranjencev. In slednji, ah, kako oni divjajo; več se ne poznajo drug druzega v svoji besnosti, meneči, da imajo sovražnika v rokah, neusmiljeno praskajo, drug druzega koljejo kot stekli psi. A drugi zopet prose vzdigujejo svoje roke, oklepajo se nog zdravih, ki čez nje korakajo, toda pustiti jih morajo, drugače bodalo pomaga. Mu li če zameriti? Saj tudi njegov zdrav brat mora naprej, naprej čez njega, dokler se k njemu ne zavali mrtev tovariš.
Boj še divja in poldne je davno proč, nevihta ni še pojenjala. Srdito gleda Atila okoli sebe, oči mu jeze krvave, divje piha, prsa se mu dvigajo, zobje škripajo.
„Ha, glej, danes ima smrt obilo žetev", mrmra Atila, „glej, kako se koljejo, kot divji, stekli psi. Koliko opravila mi dajo ti Oglejčani. Kdo bi menil, da je še toliko moči v teh omehkuženih telesih? A no, ker nič ne zda, toraj..."
„Palite! palite! naj ogenj vniči, če hoče tudi vse," divja Atila.
Huni napno loke, goreče puščice frče v mesto. Z novo močjo navale na obzidje, pred vrati namečejo suho fratje in še dalje kolikor morejo prek zidovja.
„Palite, palite!" kriči Atila. Prižgo fratje, visoko vplamti snopje, veter se spreobrne in plamen šviga ravno Oglejčanom v obraz. Oglejčani se umaknejo.
„Stojte! stojte!" sliši se Marijev glas v mestu.
„Palite, palite!" kriči Atila, „napnite stenolome!" In stenolomi se napno. Prvi vdarec sledi, zidovje se strese; zopet drugi, zidovje poka; tretji, zidovje hrešči; še četrti in peti udarec, zidovje se maje. In vdarci se množe, drug drugemu slede, in oh groza, obzidje se nagne ter s stolpom vred trešči hreščaje v prekop, pod seboj pokopavši Rimljana in Hunca.
„Vendar enkrat!" zakrohota se Atila ter zavihti meč.
„Palite! palite!" divja nadalje, „naprej, naprej, konji in pehota, v predor, v predor!"
„Bože mili!" vsklikne Marij za obzidjem, roki vzdignivši proti nebu, „proč smo, proč! Ah Bog, zakaj me nisi k sebi poklical? Junaci, zid je že padel, branimo predor do zadnjega zdihljeja."
„Atila! Atila!" rujove hunska druhal, plezaje čez kamenje, naprej sile skoz predor v mesto. A kaj, če jih tudi tisoče poseka rimski meč, kaj za to, saj se pozdeva, da jih samo peklo rodi. Rimcem na čelu bojuje se Marij, krvav je od čelade do opank; tudi konj mu je s krvijo polit in sam krvavi iz raznih ran.
„Drago prodajmo svojo kri!" viče mladi junak, in z novo močjo brani četa vhod. Toda oj, na gorenji strani nastane nov krik, hunske hijene so preplezale zidovje.
„Mili oče!" zdihne Marij, vedno na levo in na desno sekaje, „mili oče, oj hudo, prehudo nas kaznuješ. Ali, lepa moja Akvileja, ah lepo moje domovje! Ljubim te."
Umiče se s svojo četo, korak za korakom prelivajo potoke krvi. A moči ga že zapuščajo. Stemni se mu pred očmi. Vendar še jo maha, še razsaja njegov meč nad neverskimi glavami. Tudi na gorenji strani, od koder se je že cela bojna četa umaknila, bojujejo se meščani počasi se umikaje. Huni še vedno plezajo kot mačke čez zidovje, kot strahovi iz samega pekla jim slede. Kot tigri planejo nad uboge Rimljane, kot satani divjajo z nožmi, more in dero s sabljami; v bojni zmešnjavi vržejo se na tla, kot kače zmuznejo se Rimcem med noge, podero jih na tla in na tleh valjaje se s sovražnikom praskajo in koljejo, da je groza. Oj proti temu sovražniku bojna umetnost nič ne zda. Kaj peklo! če enega ubiješ, stotine ti jih vstane.
„Atila! Atila! grmi še bojni klic.
„Gotje so vzeli vzhodno predmestje!« poči glas med Rimljani. „Na lagune!" vzdigne se klic. In „na lagune! na lagune!" širi se odmev med vojniki. Kot nadnaravna moč prešine ta beseda celo vojsko. Redno vojaštvo se obrne, počasi sklenjeno se umiče, med tem ko se drugo meščanstvo po ulicah razkropi bežaje proti ladjestaji. „Na lagune, na lagune!" kliče marsikteri bežaje, a klic mu zastane v grlu, v begu prodre ga v hrbet hunska puščica.
Noč je že došla, mrak se je napravil.
Marij in zvesta četa se še bojuje, počasi se umikaje. A bled je mladi junak kot smrt, mrzel pot slabote stopi mu na čelo. Krik: „na lagune!« ga pretrese. Spomni se svojih ljubih. „Rešite se!" krikne svojim pajdašem. Rekši, udari nad sovraga, a konj od sulice zadet, zgrudi se, in ž njim vred strmoglavi na tla tudi mladi junak med kopo mrtvih in ranjencev. Še vidi, da se preko njega Huni drve. Ta pogled je strašen, zamiži, strese se in več se ne gane. Je li mrtev hrabri Marij, in če ni, ga ne bodo li poteptala hunska kopita?
»Na lagune, na lagune", še doni klic, a zmiraj slabše; toda tim močnejše glasi se vrisk zmagujočih Huncev. Kako divjajo v hiše, kot topovski psi vohajo okoli, kar je živega, vse pomore, usmiljenja nihče ne dobi. Zastonj vzdiguje onemogli starček tresoče svoje roke proti divjaku, odgovor je mrzlo železo. Njegovo ostrost pokusi njegovo srce, molče se zgrudi, a umirajoče oko kliče k gospodu vojskinih trum za osveto. Tudi dojenček na maternih prsih ni varen. Pri pogledu begajočih žensk divje vsplameti Huncem pasje pohotno oko. Hvala Bogu, da večino njih hranijo varne lagune; marsiktera pa mora vendar plačati s smrtjo ljubezen in zvestobo do bojevajočega se moža. Ali smrt je še sladka napram posilnosti in tužni sužnosti. O Bože, mar li spiš, da to dopuščaš? bi vskliknilo marsikako človeško bitje, ki nima upanja v božjo previdnost, videč strašno bedo. O človek, v svobodni strasti nisi več človek, ampak hujši kakor žival, hujši nego tiger, krvoločniši nego hijena.
Vedno bliže, vedno bliže morskim obalom bliža se bojni krik.
„Gospe!" kriči oborožen strežaj, s krvijo polit, planivši v sobo prestrašen in prepaden, „bežite, bežite od tod. Huni so v mesto vdrli, naši bežijo. Ravno iz boja pridem. Naglo, za petami so mi! Hitro!"
„Bog, o Bog!" kriči Evdora, ter si ruje lase, „o moj Marij, Marij, oj Marij! O moja mati, zakaj si odšla, zapustivši Evdoro samo?!"
„Gospe, naglo, naglo k morju", sili strežaj, „ladje vas sprejmo na pod". Digna oklene se Evdore, jo sili seboj, a čuj! na ulici zadoni konjski ropot, sulice se leskečejo, na konjih divjajo pošasti pred seboj pode četo Oglejčanov. Pehota na straneh besno razsaja.
„Ha, prepozno!" viče strežaj, potegne meč, zastopi vrata. Hud boj se prične.
„Bežite! bežite!" kliče še vedno skoro okamnelim ženam.
A sulica vrže strežaja na tla.
Ženski poskočite, treščite iz triklinija na vrt, tečete po gostem gaju proti morju. Več korakov naprej leti kakor lahkonožna gazela Evdora v temni noči, vedno klicaje: „Digna za menoj!" A Digna je ne čuje več, oslabela padla je na tla.
Hunci vdarijo nad njo. Že jih čuti pri sebi, že vidi Digna roko, ki grabi po njej.
„Kriste mili!" vsklikne reva, poskoči na noge, naglo kot puščica steče po gozdiču. Ona naprej, Hunci za njo. Toda zidovje jej brani naprej, obrne se ter dirja prek zidovja. Tam ravno tik morja, tam kjer se Nadiža iz mesta v morje izteka, tam je njena palača. Našla je stranska vrata. Zdaj leti proti domu. Palača je popolnoma odprta, po stopnjicah teče na višino palače, meneča, da Hunci zgube njeno sled. In na višini poslopja, po vzhodnji šegi zidanega, kako krasen razgled ima oko! A zdaj je spodej temna noč, temno je zgoraj. Od spodej gori bobni šumenje morja in Nadiže. Ozre se nazaj, a za seboj vidi Hunce, ki jej vkljub teme slede. Kako se jim oči svitle. Že čuti njih roko. Trenutek postane. Spredaj prepad, nazaj ne more. Spredaj smrt, zadej sramota! Noč je. Bleda luna ravno pogleda milovaje skozi pretrgane oblake na ta prizor.
„Ne, ne, Sever, zvesta sem ti!" vsklikne Digna v osodepolnem trunutku, „o Bog, ne zameri mi!" Hunec stegne roko po njej, a ona zakrije si obraz, spne se raz prestrešje, strmoglavi se raz obzidje, pljuskne v vodo, valovi se razgrno in zopet zagrno in mirno teko kot poprej, toda v svojem njedru hranijo hrabro Digno, žrtvo lastne zvestobe in hunske besnosti. Besno divjaje vrnejo se Huni, nehote občudovaje hrabrost oglejske žene.
XVII.
[uredi]„Na lagune, na lagune!" še vedno doni klic bežečih Oglejčanov, ki v dir in skok dero vsi preko Amfore proti ladjestaji. In tam, oj Bože, kaka gnječa! Vse hiti na ladje in v čolne, a v sili in zmotnjavi jih mnogo telebi v mokri grob. Čolni in ladje odrinejo, pa zopet druge prihajajo; prebivalci bližnjih otokov in sosednjih mest priskočijo na pomoč svojim kristijanskim sobratom, dobro vede, da na morji jim Hunec ne more škodovati. Dober jezdec je, a voda se mu studi, stresa ga.
Po ulicah še vedno boj divja. Redna oglejska vojska se sicer umika, vendar se še krepko brani pomorski oddelek. Tudi staro mesto in kapitol sta še vedno v rokah oglejskih, in ravno okoli kapitola bije se najhujši boj. Tudi Nekropolis je še v rokah domačinov. Temu boju ni drug namen, nego da kolikor mogoče Hunce odbijajo, in ostalim Oglejčanom pot odpro k rešitvi. Tudi Hunci ne marajo dosti za boj. Glavni namen so dosegli. Razkropili so se po zapadnem in severo-vzhodnem delu mesta. Tu požigajo, plenijo. Kot tolovaji vohajo po palačah, zbirajo dragocenosti, ali oj, živeža je le po malem. Kje so obljubljene polne žitnice? Kje zaloge žarečega se vina? Ne vedo za-nje. Morda jih ogenj ravno sedaj vpepeluje.
Tudi na skrajnem vzhodu je bojna sreča Gotom prijazna. Zmogli so hrabri Gotje, ravno sedaj proti večeru, po dolgem boju dero proti mestu miru in sprave, proti Nekropolis. In tam, tam ne meneča se za bojni krik in šum, ki vedno bliže prihaja, kleči na gomili Honorija. Tudi danes kot vsak dan se ni mogla premagati, da ne bi šla obiskat svojega mrtvega soproga. Zamaknjena je v svojo molitev, njen duh bavi se z Menapijem. Čuden je človek, kakošna sila jo je semkaj prignala? Čudno je človeško srce, daleč sega vez ljubezni, še čez grob se čuti njena moč. Neka notranja sila jo je gnala, da je med najhujšim bliskom in gromom zapustila palačo, ter se podala prek morja do stanovanja pokojnikovega. Kadar je srce burno, tedaj se mu prilega tudi burnost narave.
Mrak je došel. Honorija se ozre okolij sebe. Zbledi kot smrt. Kaj je to? Kak šum, kak krik! Vstane, napoti se, da bi tekla proti domu. Ali oj, po ulicah tekajo divji vojaci pred seboj pode rimske vojnike. Naglo kot valovi razgrnila se je po vsih javnih prostorih bojna sila.
„Oj Evdora, oj Digna!" vsklikne vstavši se, solze jo polijo. Ne ve, kaj storiti. Zapazijo jo nekteri Gotje, planejo nad njo, a ona kot plaha srna dirja nazaj.
„Menapij, Menapij, reši, brani me!" teče klicaje k grobu. Ondi stoji steber, spominek ranjkemu, pričevaje, kje počivajo kosti junaka. Vrže se na tla, oklene se groba z obema rokama. Gotje prihrujejo za njo, siloma jo hočejo odstraniti, a odtrgati je ne morejo, z nadnavadno močjo drži se za steber. Razsrde se Gotje, da slabotna ženska jim toliko posla daje.
„Udarite jo, posekajte jo, nihče nima živ ostati", kriči načelnik druhali.
Še se trudijo Gotje ž njo, a načelniku se to odveč zdi, priskoči, v hrbet zabode ji dvorezni meč. Honorija se ozre, milo pogleda, strese se, njena kri porosi gomilo soproga, – mrtva se zgrudi zvesta žena na moževem grobu.
Črna noč je zakrila ubogo mesto. Nevihta je davno jenjala, nebo se je nekoliko razjasnilo. Vendar tmina še vlada, mesec se skriva za oblake, kot bi se bal razsvetiti strašni prizor. Cela hunska armada je v mestu. Tudi pomorsko mesto je sovragom v rokah, le v starem mestu okoli kapitola bije se poslednji boj. Na severu hunskega tabora stoji močna hunska četa, njo obdajajo kričaje ženske in otroci. Kralj se ni podal v mesto, odjezdil je s stražo, ko je mesto padlo, na bližnji holm. Od tam se pase nad veličastno-groznim prizorom. Iz mesta donaša južni veter bojni krik in cvenk orožja: to je godba njegovemu ušesu. Kako plamte hiše, kako gore palače, daleč tje po morji odseva se njihov žar, breg je krvavo razsvitljen, bližnje gore žare se v svitu požara. Časoma v mestu zagrmi, palača se je razrušila, tisočere iskre in žarki vzlete proti nebu.
„Ha, ha!" zasmeje se divje Atila, „lep kres sem napravil svojim padlim junakom. Ha, lepa spomenica je postavljena dogodkom na katalonskem polji zgubljeni bitvi. Umakniti sem se moral tačas, a sedaj trepeta svet pred menoj; Rim bode plakal. Šiba božja sem, v imenu bogov pokorim puhle zapadne narode."
Divje se smeje še dalje. Celo lrnak, ljubljenec njegov, plašno beži izpred divjega očeta, beži Ildiki v naročje, ki tik kralja opazuje prizor gorečega mesta. Žalost jej prešine srce, spominja se tekoče krvi, a spominja se krvi umorjenega lastnega očeta. Pogleda po strani Atilo, a v tem pogledu tiči sovraštvo in osveta. Mirno gleda kralj; valja se v razkošju osvete.
Tudi na zapadu je polje prazno; vsi Sarmatje in Skiti in drugi narodi so v Ogleju, zmiraj dalje in dalje potapljaje se v velikansko mesto, ropajo in požigajo iskaje zakladov in deklet. –
Pri zapadnih vratih je kup trupel. Tam okrog lazi ženska, spremlja jo mož. Polnoči je. Vse je tiho. Le kedaj pa kedaj stegne poginjajoč konj nogo, ali pa se čuje globok izdihljej ranjencev. Vsacega mrtveca pogledate pazljivo ti osebi, dobro opazovaje vsacega obraz pri bledem svitu male svetilnice.
„Vendar tu-le mora biti. Todi okrog se je bojeval", de moški.
„Iščiva, iščiva naglo", de črna gospa, „saj sem obljubila Digni, da bodem na-nj pazila, in če druzega ne morem za-nj storiti, da izročim truplo njegovo materi zemlji, da ne bode v živež krokarjem."
Iščeta dalje. A pri vsacem bližnjem sumu strese se gospa, skrije se za podrtijo v globoko tmino. Preiskujeta dalje, nagneta se že proti podrtiji, in tu leži na pol s trupli zakrit močan rimsk vojnik, s hrbtom na steno naslonjen, glava počiva na crknjenem konji, roka drži še zvestega tovariša, svitli meč, v svoji pesti.
„Posveti sem", veli gospa odgrnivša črni zavoj. V bledi luči pokaže se lep, plemenit, a malo postaran obraz; črne, žive, podvzetne oči svetijo se iz suhljatega obraza.
„Bo li ta?" vpraša gospa.
„Ah, da!" odgovori moški, „poznam oklep".
Obriše mu prah raz čela, odklene čelado. A da, Marij je, toda mrtev. „Ubožec! Tako mlad in že je moral svet zapustiti. A mučeniško krono je dosegel. Primi ga! Ah čakaj, pusti, vidiš, globok izdihljej iz prs se čuje. Nesiva ga v podrtijo!"
Rekši odneseta ga v razvaljeno hišo. Počasi, počasi vliva gospa neko tekočino v Marijeva usta. Oddihati se začne Marij, odpre oči, pogleda, a zopet zamiži.
„Ni, ni v nevarnosti, le slaboten je, preveč krvi je izgubil. Vidiš, tu v prsih je rana, a globoka ni", govori gospa pregledovaje ga, „glej, tu spet druga, tu tretja. Bože, kot oroslan se je moral biti. Revež, v bojnem hrupu menda še ni vedel, da je ranjen. Dokler ni preveč krvi zgubil, se je bojeval, potem še le brž da ne se je zgrudil."
„Konj mu je ubit", de strežaj, „brž da ne ž njim je padel, in pod njim zgubil zavest. Sreča sicer za-nj, da se je na stran zavalil, da ga je konj le deloma zakril, sicer bi bil gotovo smrt našel. Oj Kolomba, žlahtna devica", nadaljuje nekako navdušen jo gledaje, „oj, koliko dobrega si storila v teh dnevih, celo mesto je bilo polno tvojega usmiljenega delovanja pri ranjencih in pri ..."
„Molči", ga opomni skoro nevoljna Kolomba, oglejska devica, „če kaj dobrega storim, naj ve edini tisti, čegar oko predre vse najskrivnejše kraje. A sedaj je prva reč, da spravimo junaka pred vrata na konja. Toliko bo prestal, da ga zavedemo v zavetje."
Zvesti sluga naloži si junaka na krepka ramena, naglo ga odnese čez predor preko nasipa. Plašno sledi Kolomba. Tam čaka drug sluga s krepkimi konji, a ta je ranjen, glavo ima obvezano. Zasedejo konje. Sluga položi Marija preko kolen, spodbodejo in kot blisk šinejo konji ob obali morja. Potem krenejo na desno in lete dalje in dalje čez ravan tje proti julijskemu predgorju.
Na temnem nebeškem oboku zopet začne mesec izza temnih oblakov sijati, a zopet se skrije za nje. O zakaj se skrivaš ti nebeška luč? Se ti li smili ubogo mesto, v kojem ogenj razsaja, uničevaje trudapolna dela človeških rok? Kaj nočeš li gledati Hunca, ki se je polastil tudi Kapitola, in ravno sedaj tam mori in seka junaško posadko? Tudi staro mesto je vse v plamenu. Kako razbija neusmiljen Hunec vsa, tudi najimenitniša umotvorna dela, ktera je rimsko bogastvo po več stoletij tukaj hranilo! Oj sijaj, sijaj mesec! A kaj se li morda sramuješ solz? O ne sramuj se jih! Saj proč je cerkev Hilarijeva, krasno svetišče je že brez strehe, tam divji ogenj sedaj razsaja. Podrt je Belenov tempelj, in Belen ne stoluje več v poganskem svetišči, tam leži malik življenja na tleh razbit, kajti druhal meneča, da je kip čisto zlato, razlila je svojo jezo nad umotvorom. In cirkus? Kje je ta mogočna stavba? Kjer se je nekdaj oglejsko ljudstvo veselilo, kjer je tolikanj ljudi končalo svoje življenje boreč se za smrt v zabavo narodu ondi so sedaj kupi trupel potomcev starih Rimljanov, ki so se nekdaj radovali nad tekočo nedolžno krvijo.
Da, grozovit je pogled. Daljtč tje razsvetljuje temno noč silni požar, premagovaje bledo lunino luč. Na malem prostoru leži 37.000 ubitih Oglejčanov. Ah, kako leže tu trupla navskriž, pol osmojena, pol s krvijo polita: tu je črepinja razbita, tam iz prs cepeti že gosta kri. Kako divje se še trupla gledajo! Vidi se, da so v strasti končala tek svojega življenja. Glej, glej, tu leži Hun, objetega drži v naročji Rimljana. Naj vsaj sedaj v miru počivata, ker v zadnjem trenutku ranjena sta se oba sprijaznila, pritisnivši na lice poljub miru. Kaj, poljub miru? Ha, tako se prijatelji ne poljubujejo, kajti glej, zobje Hunca tiče Rimljanu v licih, glej, nohti Rimljanovi so zabodeni v črni hrbet Huncev. Ne, to ni poljub miru, to ni objem prijateljski, ne, trikrat ne. Tu je samo spaka razsajala v človeški podobi. Tam leži konj, s kopiti bije krog sebe, v zadnjih trenutkih se maščuje nad človekom, čigar strast je ubogi živali življenje skrajšala. Kako mlati okoli sebe, razbijajoč že mrtva telesa. Tu zopet zdihuje ranjenec, žeja gori mu na jeziku, prosi kanec vode, a ni ga, da bi pomočil prst in ohladil žgeči njegov jezik. Tam leži Ilunec, nemo steguje roki proti memo letečemu sobratu, a sobrat ga pogleda, zmaje z rameni ter skoči v hišo po plen. Zopet tam leži drug Rimljan, zdihuje, roki kviško moli, prosi milosti, pomoči. Ah molči, molči potomec slavnega Romula, glej, truma Huncev se drvi po ulici, čakaj, usmilijo se te brzo. Nisi se motil, Ilunec te je vgledal, ubogi Rimljan, vidiš, že se bliža, upogne se. Toda kaj si zaviknila, uboga duša, ti ni pomogel? O da, pomogel ti je, mrzlo bodalo pomoglo ti je umreti, njegov meč razparal ti je ranjeno srce. Vendar je enkrat zadosti. Ne! Čuj, še, še vlada veselost v mestu, krohot odmeva se po ulici. Vidiš, truma Huncev žene pred seboj število žensk in deklet. Kam vas ženo, ponosne Rimljanke? Ha, na pir vas tirajo, ženitovanje vam napravijo, da bode Himenej radosti poskakoval! Kaj jokate, kaj tarnate? So li mar to solze blažene radosti, solze srečne neveste, ki nedolžnosti tako krasno pristujejo? O to so solze, solze, ki za maščevanje v nebo kriče! Oj revice, zakaj ste ostale tu? Zakaj niste odšle tudi ve na varne otoke, kamor so šle vaše tovaršice? Zadržala vas je ljubezen do starišev in bratov, do bojevajočih se gospodarjev in ljubljenih zaročencev. Sedaj plačate svojo zvestobo s svojo nedolžnostjo. O Bog, kje si? So li ostarele tvoje oči, da tega ne vidiš; je li oglušelo tvoje uho, da ne čuješ njih joka, njih stoka? A čudna so tvoja pota, kdo jih razume? Da, da, skrij se nebeška luč, mirne zvezdice skrijte se za temni zavoj oblakov, ne gledajte poživinjenega človeškega rodu, ne opazujte njegovega početja!
A ne, ne, sijaj bleda luna, svetite mile zvezdice, razsvitljujte peneče se morje, kajti tam na morju čolnič plava, bojuje se vedno še z vznemirjenimi valovi, čolnič plava tje proti grajskemu otoku. V njem sedi mož, z vso močjo pritiska veslo. V čolnu pak medli bleda deva v snežno beli obleki. Moževe oči preže strmo nad devico, kot jastreb nad golobico. A to prednost ima čednost, da pred neoboroženo nedolžnostjo trepeta tudi najoboroženejša hudobija.
XVIII.
[uredi]Ob podnožji julijskih planin razprostirajo se krasni rodovitni griči. Tu pa tam so male, prijazne dolinice, druga vštric druge raztegujejo se v beneško planjavo. Na severu jih obdaja belo, visoko hribovje. Obiščimo eno teh dolinic. Raz gričev je krasen razgled tje doli po Italiji. Tu je mala hišica in pred njo na večer sedi mlad mož. Obraz mu je bled, a lep; otožnost pokriva mu čelo, žalost je zarisana mu okoli ust. Zamišljeno zre čez planjavo, daleč tje do morja, do razvalin oglejskega mesta. Dolg čas ga nadleguje. A oko se mu naenkrat razvedri. Pred njega stopi ponosna, črno oblečena gospa.
„Mati!" de mladič, „nestrpljivo te čakam, obljubila si mi, da mi poveš kaj o sebi, da mi pojasniš zadnje dogodke, o kojih si ne morem prave podobe predstaviti. Vse, vse mi povej, lahko prenašam, če je tudi najgrozovitejše. Vidiš, saj sem miren. Kolomba, oj mati moja, te smem li tako imenovati?"
„Svobodno. In prav imaš! Le kratka je moja zgodovina. Oglejčanka sem, in sicer s tvojim očetom sem v rodu. Jaz in Sever sva otroka dveh bratov, toraj bratranca."
„Ah!« de Marij, kajti on je ta mladenič, „in o tem mi nikdar niso pravili!"
„Ni bilo treba. In skoro me je Sever pozabil, le Digna, tvoja mati, je še gojila prijateljstvo. Še silno mlada zapustila sem svetni šum, podala se v oglejski samostan, obljubila sem devištvo pred škofom. In kak krasno je življenje med posvečenimi devicami! Uboge tovaršice, vse so bežale, in jaz nisem mogla zapustiti priljubljenega kraja. Digna me je večkrat obiskala, Severa nisem videla nikoli. Tudi tebe sem poznala, dostikrat si stal tik matere v cerkvi."
„O skrbna moja mati! Bog ve, če še živi? In če je živa, Večni le ve, v kakih rokah zdihuje", stoče Marij.
„Mirno!" opominja Kolomba, „Digna je končala junaško svoje življenje!"
„Ah Bože!" vikne Marij; dalj časa pomolčita.
Ali Marij se naglo ojači. Saj druzega ni pričakoval.
„In Honorija?" praša naglo, „kaj veš o njej?"
„Marij, ko sem tekla preko Nekropola proti jugu, da dospem k vaši palači, kajti dobro sem vedela, da vam bode moje pomoči treba, videla sem ravno, da je Honorija na Menapijevem grobu sprejela zadnji vdarec."
„O mili, mili Bože", zdihuje Marij, „tudi to! Ne bo nikdar konec mojemu trpljenju? O Bože, mera je napolnjena, nič več ljubega nimam na svetu."
„Evdoro, sin moj!" odvrne Kolumba.
„O da", odgovori Marij, „da bi me ne bila prej zagotovila, da živi, in da je v varnosti, moje srce bi ne prenašalo teh vdarcev."
„A poslušaj dalje. Videča, da Honorija nobene pomoči več ne potrebuje, hitim, hitim po stranskih ulicah; angelj božji čuval je nad menoj, dospem v pomorski del mesta. A kaka gnječa je bila tam! Vse je hitelo proti bregu, med tem, ko je na zapadu in severu še razsajal bojni hrup. Tečem dalje, dospem do Amfore, hitim prek obale morja. Vstopim v vašo hišo. Vse prazno, vse odprto. Na tleh najdem strežaja, dobil je vdarec po glavi, a ni bil smrtno ranjen, le omoten je ležal. Težko jecljaje razloži mi položaj. Okrepčam ga, in revež skrije se med domačo ropotijo. Naglo tečem na vrt, in tu vidim, kako Hunci Digno pode. Sledim jim pozorno, konečno vidim, kako se strmoglavi žena s strehe vaše palače v peneče se morje tik izliva Nadiže. Da je bila Digna, spoznala sem po postavi, ker žarek lune, ki je predrl oblak, pokazal mi je njeno podobo. Dovršeno je, mislim si in napotim se zopet v gozd. Stisnem se v skriven kraj, dokler Hunci ne odidejo. A kje je Evdora? Tečem naglo proti bregu, daleč ne more biti, si mislim. Ko dospem na breg, komaj dva dobra streljaja zapazim čoln, v njem leži Evdora, mož na strani vesla z vso močjo. Videti je bilo, da je pošten Rimljan. Dobro sem opazovala obnašanje, pa pozdevalo se mi je, da ima za-njo posebno skrb. Srečen pot! si mislim, dana obljuba me drugam kliče. Ranjeni strežaj mi je povedal, da si se ti pri zapadnih vratih bojeval. Vrnivša se v pazno hišo, srečam druzega strežaja, ta mi de, da ima konje pripravljene na skritem kraju, da mu je to Digna naročila, ko se je v boj podal. Nadalje mi še pove, da si v boju padel. Vsi trije se v nočni tmini podamo tje, iščemo tvoje truplo; po dolgem iskanji najdemo te, a ne mrtvega, ampak živega. V nezavesti te odnesemo na konja, in naglo kot blisk vpihamo jo v te gore."
Milo žalovaje posluša Marij to.
„Marij", de nadalje Kolumba, „ves slaboten si, odpočiti se moraš, dolga je bila bolezen, dolgo si bledel, ne vede, kaj govoriš. Sedaj je prestano. Tu smo varni. Kdo bode sem zašel v našo dolinico? Hunci gotovo ne, ker dobro vedo, da so ubogo deželo do kosti oglodali. Le Bogu se imajo zahvaliti, da so bili ubogi ljudje vstani živad spraviti v goste šume. Kdo bi jih bil sedaj preredil? Radi z nami dele sedaj svoje uboštvo."
„Vem, dobro vem to, a zahvaliti se moramo za to gostoljubnost le tebi, ker vsled tvoje pobožnosti uživaš pri njih veliko zaupanje, vem, da je vsled tvojih besed in tvojega izgleda veliko njih zapustilo poganske svoje zmote ter so se pokristijanili. Ena sama taka zmaga je krasnejša nego sto lovorikovih vencev, ki se tržejo na bojnem polji, kajti ti vzrasto le iz mlakuž krvi, razcvetajo se le vsled stiske in reve, na njih ni druzega nego spomin na razbita telesa, posmojene vasi, vničena mesta."
„Lepo, lepo je res delovati v vinogradu Gospodovem, a vendar ko burja preneha in si ti v varnosti, koj zapustim te kraje; v Milanu bivajo moje sestre, in če je božja volja, tam bom končala svoje življenje."
„Oj da bi koj prišel dan, da bi mogel poiskati svojo Evdoro! Pa menda dolgo ne ostanem tu, stranska rana me več ne boli, le malo slabosti še čutim po celem životu."
„Oj da bi vedel, moj ljubi Marij, kak si bil, kako si bledel: boj, Honorija, Evdora, Menapij, Atila so bile …«
„Molči, molči o tem trinogu. Toda, ker si ravno ga omenila, povedi, kod se klati ta krvolok, ta spaka, ta satan iz samega pekla! Bog, odpusti mi, če grešno govorim!"
„Tam doli po Italiji, dejo, še vedno divja ropaje in požigaje. Dva dni mudil se je v Ogleju, poropal je, kar je bilo dragocenega, živež je pobral, le malo ga je bilo, ker Oglejčani so zarad dolge oblege skoro vse povžili. Nevolja zgrabi kralja, in tretji dan, hajdi, vzdigne se nad Itatijo, tje doli po planjavi jo vdere, s seboj tiraje vjeto ženstvo. Ostale vjetnike pa pokolje. Kje je sedaj, prav ne vem. A znano mi je, da krasna mesta Padova in Verona, Bergamo, Milan in Pavija so že ob čutila ostrost njegovega meča. Vse je poplenjeno, vse razdjano. A glej, tam gor stopa zvesti strežaj, kterega sem poslala na grajski otok, da pozve o Evdori."
Vspne se Marij, hiteti mu hoče naproti, a Kolumba ga zadrži.
„Kaj prineseš dobrega, zvesti tovariš?" nagovori ga Kolumba.
„O dobrega malo, malo v teh časih. Nad mesec dni nisem Ogleja videl, in ah! kaka sprememba!"
„In Evdora?" vtakne se Marij.
„Evdora ..."
„Od kraja povej", de smehljaje se Kolumba.
„Evdora živi na grajskem otoku".
„Dobro tedaj . . . " obveseli se Marij.
„Kaka sprememba je v Ogleju! Vse skoro je posuto in posmojeno. Stari korintiški stebri, ki so kinčali naša stebrišča, leže razvaljeni; palače so brez streh, najlepše stavbe po tleh. In kak smrad je tam; vse smrdi po požaru, gnjilih in na pol spečenih truplih. Zidovje je skoro do cela razrušeno. Plakaje lazijo Oglejčani okrog, po hišah iskaje ostanke svojih ljubih. Žene in otroci so s prvega dohajali dan za dnevom na ladijah, prevračali so trupla, da bi se zagotovili, je li oče mrtev, je li soprog padel. To so bili prizori, dejo, ko so s početka izpod grobelj izkopavali ranjence, lakote onemogle. Mnogo, mnogo tisuč jih je prišlo na dan, o kterih so menili, da jih nikdar več ne bodo videli. Poskrili so se v podzemskih hramih, mnogo jih je tičalo cele tri dolge dneve v mestnih podzemskih prekopih, ki služijo mestu za odtok nesnage. Bolj so bili podobni strahovom z unega sveta, nego človeškim bitjem. Sreča, da je Atila tako naglo odšel. Mnogo druzih je še razkropljenih po okolici, mnogo jih je bežalo ponoči v kraške gozdove in tukajšnje gore, in sedaj zbirajo se okoli mesta, pa ne čute se varne, dokler šiba božja v Italiji divja, beže skoro vsi dalje na lagune. Res vso čast ladijam, in brodarjem sploh. Skazali so se res prave kristijane. Neprestano so brodarili, neprestano zadnje dni odvažali narod na otoke. Edino tako je bilo mogoče, da se jih je toliko rešilo. Le malo žensk je prišlo Huncem v roke. Vse lagune od Istre do iztoka velike reke Pada so polne vbežnikov."
„Dojdem na grad. Prva novica, ki jo čujem, pretrese mi srce. Vsled velike žalosti zarad pada slavnega mesta umrl je vrli škof Sekund."
„Umrl je!" tužno vsklikneta poslušalca, „ah, umrl je miroljubni, tihi in delavni viši pastir!"
„Da, umrl je, srce, pravijo, mu je počilo. Občen jok je narastel med osirotelo srenjo, jok in ihtenje spremljala sta ga k počitku. Napravili so mu posebno rakev v grajski cerkvi. Tje romajo brezdomovni Oglejčani kot na grob kakega svetnika. A duhovščina zbere si novega načelnika. Izbrala si je za škofa Niketa."
„Poznam duhovnika" – de Marij – „izvrsten mož, delaven, in jako pobožen. Mnogo se je trudil ob času boja, bil je desna roka škofu."
„Z veseljem ga je sprejela osirotela srenja; postal je vsim edina tolažba. Povsod hoče sam biti. K najubornejšemu bolniku stopi in potolaživši ga polajšuje mu bolečine. Dan za dnevom obišče del bolnikov, sosebno ranjence. – Naglo poprašujem po Evdori. Odgovore mi, da biva v očetovi palači, da je jako samotna, da nikogar ne sprejme, da neki vedno po Mariju zdihuje."
„O zvesta duša!" reče Marij, „in toraj?"
»Da, naglo se napotim, ljubi gospod, k njej. Naglo vstopim. A koga srečam? Helijo!"
„Helija!" ostrmi Marij, obraz se mu čudno skrči, neka ljubosumnost se ga polasti.
„Povem, kaj in kako, iz kakega namena sem prišel. Helija osupne. A takoj mi de, da Evdora je bolna, da ne sprejme nobenega, ter da jej bode to veselo novico sporočil previdno in počasi. Med tem naj grem takoj nazaj in naj to sporočim gospodarju Povedal mi je, da je on v čolnu rešil deklico; bojevaje se, je rekel, je prišel do gaja, tam je imel pripravljen čoln, našel je Evdoro in vzel seboj. Od tega časa jej je prijatelj in varuh. Prašal me je po tvojem stanji, rekel sem, da si dober, a zelo slaboten. Naročil mi je, naj ti sporočim, da se ti ni treba siliti, da bi tje došel, da bodi le brez vse skrbi, ker imaš zvestega prijatelja."
Marij duhta. „Ha", vsklikne konečno, „temu Grku ne zaupam. Dobra slutnja me ne obhaja. Jaz odidem. A takoj. Lahko bom prestal potne težave."
„Marij", ugovarja Kolomba, „tvoje moči niso še za težavni pot dorastle. Rana se lahko shujša, in potem bo še slabeje, nego je bilo poprej."
„Mati, najhujša rana je na srcu", nasprotuje junak, „le Evdora mi jo zaceli. Večna negotovost, skrb za njo bode moj zdravstveni stan še pohujšala. Vedi, mnogo znamenj me prepričuje, da je Helija jako nezanesljiv. Priliznjenost njegova mi ne dopada, hinavsko je njegovo oko, nestanovitnost v pogledu mi kaže slabo in vsega zmožno vest."
„Če je temu tako, pojdi, Marij!"
„Pojdi tudi ti, Kolomba!"
„Ne, Marij, jaz ostanem pri teh ubornih hribovcih, tu bom bivala, dokler se v našo ubogo deželo mir ne povrne, dokler nam golobček ne prinese oljkine vejice in potem, potem si zopet poiščem sestre tovarišice. Potlej bom edino Bogu služila, njega molila in hvalila, dokler me ne pokliče pred sodnji svoj stol. Toraj jutri opaši svoj skrhani meč, osedlajte si konje in pojdite v imenu božjem. Znabiti se še kedaj vidimo, če ne prej, tam gori nad oblaci."
S solznim očesom proži jej junak junaško roko. Molči, a to je največja in najiskrenejša zahvala za požrtvovalno njeno skrb.
XIX.
[uredi]Nenavadno gibanje se je pričelo po otocih. Neka nova radost prešinila je ubogo po otocih raztreseno ljudstvo oglejsko. Škof Niketa je napovedal, da se narod lahko vrne v svoje opustošeno mesto. Kako je to?
Divjala je po padu oglejskega mesta šiba božja po gorenji Italiji, da, njene čete četovale so do Ravenskega obzidja, kjer je stoloval car Valentinijan. Vkljub mogočnemu, nepremagljivemu zidovju tresel se je ta gnjili vladar, brezglavno se je obnašal, ne vede, česa se prijeti. Ali Bog je za sedaj še prizanesel za par let gnjilemu rimskemu prestolu. Velikodušno se ponudi papež Leon, da vodi poslanstvo k hunskemu samosilniku, da ga s prošnjami odvrne od razrušitve lepe Italije. S krasnim, prijaznim spremstvom se poda papež k Atili v šotor, prigovarja in prigovarja, ponuja odkupnino in konečno Bug podeli moč načelniku kristijanstva, da krvolok sprejme odkupnino in se obložen z zakladi zapadnega uma in pridnosti povrne po ravno tisti poti tje, od koder je prišel, tje v puste ogerske pustine. Kaj ga je neki k temu napotilo? Morda zgovornost Leonova? Morda je njegovo srce vžilo zadosti krvi? Se je li naveličal bojnih lavorik? Kaj, je morda že zakladov sit? Mu je li bolj pristojala svobodna široka pusta, nego žgoče italijansko podnebje? Je li morda kakor Simson zgubil svojo moč in delavno krepost v družbi Ildike? Se je li morda bal narodov, ki so ga spremljali? Kdo ve? Previdnost božja vlada svet, marsikaj dovoljuje, potem pak zadoni njeno povelje: do tukaj, in ne naprej!
Več dni so zaporedoma teptali hunski konjiki zopet primorske, oglejske krajine. Kaj si je menda krvolok mislil, ko je šel memo razvalin prej krasnega mesta? Tam je stalo zapisano: „vse je minljivo". Je li mar mislil tudi na-se? Dolgo trajajoč prehod barbarov zavira Marija, da ne more zapustiti še varnih hribov. Le ti dnevi so mu leta, srce hrepeni po Evdori.
Na grajskem otoku se jih mnogo pripravlja, da obiščejo mestne razvaline, da če moč, se zopet tam naselijo. Ali Evdora? V svoji sobi sedi. Mrak je ravno. Smrtno bledo je njeno obličje zarad vednega žalovanja, zatekle so jej oči, kajti ah! koliko ljubih pogreša njeno srce! Osamela je sirotica.
„Oče!" plaka, „oče, ti vsaj počivaš mirno tam v častnem, tihem grobu, tebi je lahko, al ti, ljubeznjiva mati, kam si prišla, da ne poiščeš svoje Evdore? Si li sklenila svoje življenje, ali pa si prišla v roke barbarskim zločincem? Digna, zvesta prijateljica, kje pa ti bivaš, oj zakaj se me nisi na begu držala, mislila sem, da tečeš za menoj, a gotovo so te posekali hunski palaši; če ne – o grozna misel – če ne, gotovo stokaš v sramotnem robstvu. In ti, Marij, Marij, ljubljenec mojega srca, moja nada, moja tolažba, moja zaslomba, kam si zginil, ah kam? Če si padel, nikdar več ne bo suho moje oko. Če pak živiš, oj zakaj mi ne hitiš na pomoč? Ta Grk, ta Helija, kako me vedno trpinči, vedno muči. Kam naj se obrnem? Če javno proti njemu postopam, oj potem imam zakletega sovražnika, in vendar mi je z veliko lastno nevarnostjo otel življenje. Polastil se je hiše, do mene ne pusti žive duše, kako bi našla pomoč? Kaj je reva posameznega človeka v splošni bedi? Ni druzega, nego kapljica vode v morju. O Marij, Marij!"
Zastor se odgrne. Helija vstopi.
„Ha, vedno ti je tisti Marij na srcu", togoti se; „nimaš li usmiljenja z menoj? Glej, vedno si bila moja misel, moja želja. Evdora, reci: da, in danes še si postavna moja žena."
Bliža se jej, gleda jo srpo.
„Od mene, proč!" grmi Evdora, „rekla sem, da ne morem, ne smem. Dane besede nikdar ne prelomim."
„Nehvaležnica!" psuje Helija, „kaj sem za te prestal! V največem strahu sem trepetaje čepel v gaju, dobro vede, da, ko vas Hunci napadejo, boste bežale proti morju. Koliko sem prestal! Mrtvaški pot se mi je lil po čelu, videčemu, v kakošno nevarnost sem se iz gole ljubezni podal."
„Da, Helija, veliko sem ti dolžna, ali..."
„Nehvaležnica!" nadaljuje, „ne spominjaš se, s kakim trudom sem te v čoln vlekel, ko si na bregu onemogla se zgrudila? Ne veš, kako sem v čolnu trpel do krvi vesljaje, v silni nevihti, temni noči?"
„O Helija, vem, a ni mogoče."
„Molči, nehvaležnica, imel sem te v lasti, v nezavesti si bila, a spoštoval sem tvojo čednost, dokaz, da imam pošten namen s teboj; meneč, da hvaležno srce mi potlej vse povrne, kar sem se trudil. Ha, črna pregreha to! Sem li to zaslužil v silni nevihti, sem se li zato v nevarnost podal, kjer bi me bili lahko vsak trenutek požrli požrešni valovi? Ostudna nehvaležnost."
„Čakaj, Helija, da me ne boš psoval. Tvoja biti ne morem. Glej tu pogodbo in dokaz, da sem postavna žena Marijeva!"
„Grom in strela, pekel in satan!" divja Helija. „Tako, toraj ste me opeharili. Lahko je potem imeti reveža za norca."
Divjaje divja po sobi, konečno obriše si pot raz čela ter stopi pred Evdoro:
„Evdora, vedi, pismo nič ne velja. Z lastnimi očmi sem videl, da je Marij padel. Pogodbo je razrušila smrt. Vedi, Marij je mrtev."
Evdora zbledi. Dvomljivo ga gleda.
„Ni več živ, pravim, pri zapadnih vratih je njegov grob. Ponavljam, še le ko je padel, sem tekel proč od tam, tje do vas – v gaj."
Smrtno plašno ga gleda Evdora, niti besedice ne spregovori. Strah jej je govor odvzel, skoro bi mislil človek, da to ni živa deklica, menil bi, da je marmoren kip.
„Evdora", nadaljuje približavši se jej, „sedaj ni več vzroka, reci, da, in potem odrineva na dalmatinske otoke, odpeljeva se še danes tje. Tam so bogata moja posestva, tam ti bom rožice stlal."
Iz oči dviga mu plamen strasti, ustna mu blede, roki se mu tresete, prsa se vspenjajo.
„Evdora ..." ponavlja s tresočim, skoro onemoglim glasom.
Evdora še vedno bledi, ni je tolažilne solzice. Spomni se očetovih besed. Ustna se pregibajo. Helija se jej bliža. Z neznansko bolestnim glasom vskrikne:
„Helija, proč od mene! Ne bližaj se ne vesti mrtvega junaka. Čuj, moje srce bije Mariju, bodi si živemu, bodi si mrtvemu."
„Vse moči peklenske!" zdivja Helija, oči mu skrvave, kri mu šine v obraz, kot tiger nad svoj plen, plane Helija nad Evdoro. Evdora vsklikne, Helija jo zgrabi.
„Rajše kot on, rajše nobeden!" grmi strastni Grk, zavihti roko, v roki bliska se svitlo bodalo.
„Stoj!" zagrmi mogočen glas pri vhodu, „ha, ljuta guja!"
„Severov duh!" zarujove prepaden Helija, ne gane se, v roki držaje bodalo.
„Ne Severov duh, ne, Marij je, ne oče, sin stoji pred zločincem!" zgrabi ga ter trešči ob tla.
Evdora obstoji, iskre, se zdi, da jej švigajo iz oči, vsa zlobnost Helijeva žari jej pred duhom. „Hic niger est", viče s prstom kazaje na izdajalca domovine, „hunc tu, Romane, caveto".
A naglo spremeni se jej obraz, rajska radost jo obsije:
„O Marij, Marij, ljubljenec moj!" vsklikne in onemogla zgrudi se Mariju v naročje.
„Vrzite zločina na pot!" veli Marij strežajema. Strežaja pristopita, hočeta prijeti revo, a Helija skoči na noge, divje gleda okoli sebe. Služabnika s povzdignjenim mečem stopita pred Marija.
„Ha, ha!" krohota se Heilja, sline iz ust cede. „Ha, Oglej sem jaz izdal, kako krasno je plamtelo mesto! Ha, kako je letela puščica Severu v ledija! Kako sladka je osveta! ha, ha!" – a krohot spromeni se v jok – „oj Erinije, oj besne furije!" – divjaje teka po sobi – ,,oj ostudne pošasti, zakaj me bičate! pustite me!"
Trese se gledajo navzoči ta prizor.
„Ha, ha, plamen, kri, oj beda, beda!"
Blazneč udari iz palače, vedno divje kričaje preko obrežja.
„Revež, zblaznel je. Huda je kazen, a Bog je pravičen!" de Marij s solznim očesom za njim gledaje. –
Krasno jutro je napočilo. Hladen jesenski zrak pihlja od severa, kajti prvi dež je gozde ohladil, in oživil na novo suhe rastline. Solnce ne peče več, le lepo milo greje. Na grajskem otoku vse se giblje, vse dela. Mogočne ladje se zibljejo preko obrežja, lahki čolniči plešejo po vrtečih se valovih. Preko morja stoji mnogo naroda. Po dolgi burji nadejati se je tihih, mirnih dni. Oglejsko prebivalstvo namerava se zopet povrniti na oglejske razvaline.
Duhovenstvo pristopi, njemu na čelu Niketa, krepek Kristov bojnik. Prvi stopi škof na ladjo, za njim napolnujejo vsi drugi močno brodovje. Tudi Marij in Evdora se napotita v lastnem čolnu. Strežaja primeta za vesla. Evdora nasloni se Mariju na ramena, tiho se joče, solze jej kapljajo curkoma iz oči. Čemu joče? Morda zarad veselja, da v kratkem poljubi sveto zemljo domovine, kraj, kjer je njena zibelka tekla? Morda zato, ker ima zopet svojega Marija? Morda so te solze posvečene padlemu očetu – junaku? Morda nesrečni Digni in razmesarjeni materi? Marsikaj je vzrok tem solzam. Občutek je nepopisljiv. Radost in žalost bojujete se v njenem srcu.
„Evdora", de Marij, „ne jokaj, potolaži se. Božja volja je bila tako. Padli junaci so mučeniki, kajti glej, kristijanstvo ne odobruje vojske v načelu, ne, nikakor ne; gorje mu, kdor jo krivično prične! Toda ono ukazuje, da ima vsakdo braniti svoje domovje, ko ga sovražnik napade. Kdor pade v takem boju, pade storivši dolžnost, braneč svoje svete pravice, torej je mučenik za pravico in resnico. Sicer pa ne žaluj preveč, primeroma sva še jako srečna."
Brodovje se približa k obrežju, pritisne h kraju, narod stopi na suho, a iz razvalin se vzdigne truma črnih krokarjev, njihov tužen, neprijeten glas je Ogleju grobna pesem.
Škof Niketa se napoti v mesto. Poda se na groblje razvaljenega kapitola, narod mu sledi. Ozre se okoli, in videč pred seboj neizmerno podrtijo, razvaline, ki pričajo njegovo nekdanjo slavo, glasno zajoče. Nem stoji škof sredi naroda, roke križem drže zre tje po razvalinah, a solze ga posilijo, solzno oko obrne proti jasnemu nebu, vzdigne roki in z donečim, žalosti se tresočim glasom vsklikne:
„Ad flendos tuos, Aquileia, cineres
Non mihi ullae sufficiunt lacrimae,
Desunt sermones, dolor sensum abstulit
Cordis amari!"
Epilog
[uredi]Nekoliko let pozneje. Zopet je hladen poleten večer. Tik morja na otoku Gradu sedi Evdora, pri njenih nogah igra se v travi mali ljubeznjivi deček. Radostno ga gleda mati, kako trga cvetice, jih ogleduje pa zopet zametuje. Tik nje sedi Marij, zamišljeno gleda čez morje proti oglejskim razvalinam.
„Marij", prične Evdora, „spomin na Oglej ti čelo temni. Ne? O povej mi, kaj si zvedel novega. Gotovo so novosti došle."
„O da, mnogo jih je, iz kterih se vedno vidi, da Bog je pravičen. Ker želiš, ti pojasnim svetovni položaj, kolikor se nas tiče. Atila, zapustivši naše krajine, podal se je v Panonijo, v prejšnji svoj tabor; tu pa se je vdal popolnoma svoji ljubljeni priležnici Ildiki. A ta je že dolgo kuhala sovraštvo do krvoloka, sosebno zarad umorjenega jej očeta. Ildika toraj naveličavši se ostarelega Hunca, sosebno od kar je njegova bojna slava pešati jela, prebode ga v postelji. Mnogo sinov je Atila zapustil, in ti se začno med seboj za očetovo dedšino prepirati. Te domače prepire porabijo jako dobro podjarmljeni knezi. Dan svobode je napočil zanje. Ardarik, knez japidski, Valamir, Teodomir in Videmir, gotiški kralji prvi razvijo prapor svobode. Grozna bitva nastane. V bitvi pade Elak, sin Atilov. Tudi drugi sin Dengiš zgubi življenje, njegovo glavo so poslali Gotje v Carigrad, kjer so jo na visok drog nabodli in po mestu okolo nosili. Hunska sila razpade, le Irnak zbere četo Hunov, umakne se za Volgo in sedaj kraljuje v malej deželici tik črnega morja. A tudi ta državica se ne bo vzdržala."
„Da, da, Bog je pravičen", odgovori Evdora, „a povej mi, kaj meniš o našem Ogleju, zopet se je nekoliko ojačil. A ljudje nijmajo pravega veselja, rajši se preseljujejo na otoke."
„Pozdeva se mi, ljuba moja, da se vresniči prislovica, da tam, kamor je stopilo kopito Atilovega konja, da tam trava več ne ozeleni. Ljuba moja, Oglej je zavedno propal, kot veliko mesto. Le presodi okoliščine. Res mesto se je zopet iz groblje povzdignilo, a ni življa, da bi ga oživljal. Oglej je truplo brez duše, brez srčne žile. Preveč je izpostavljen navalom barbarskih narodov, zato se boji kupec nevarnosti izpostaviti svoje imetje. Da barbarski navali niso še končani, v kratkem morda okusimo. Kupčija je zamrla, ima sedaj drugo pot, sosebno odkar so odpadle severne dežele od rimskega carstva. In ravno kupčija je bila srčna žila našemu mestu, ki ga je oživljala. Nadalje morje dosti škoduje. Vodotoki, prekopi so se zasuli, nihče jih ne popravlja, zato postaja dežela mrzla, močvirnata, nezdrava. Morski nasipi in branovi so razsuti, morje sili v deželo, mlakuže nastajajo. Evdora, Oglej je popolnoma propal, vzdrževalo ga bo le še nekoliko časa slavno ime."
„Marij, nič ni stalnega na svetu. Vse se spreminja, raste, cvete, dozori, pojema in razpade."
„Vse je minljivo. Le najina ljubezen bo stalna," de Marij smehljaje se, „prava ljubezen na kristijanskej podlagi. Kaj ne?"
„Ah da, do groba in potem tudi čez grob, o Marij", zavrne Evdora iskreno svojega sinčeka poljubivši.