Zadnji dnevi v Ogleju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zadnji dnevi v Ogleju: Izviren roman iz petega stoletja
Alojz Carli-Lukovič
Izdano: Alojzij Carli-Lukovič: Zadnji dnevi v Ogleju. Ljubljana: Založba Mihelač, 1994 (Zbirka Slovenska povest, 25).
Druge izdaje: 1876
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19.dno

Uvod[uredi]

Tam, kjer šumi deroča Soča, ko zapusti sive skalnate Julijske planine, polagoma čez rodovitno goriško polje proti jugu, se odpira krasni vhod v italski raj. Le še na levem bregu se vzdigne visoko v sinje nebo skalovje kraškega podgorja, v daljavi pa žaluje na severovzhodu slovenski velikan, sivi stari Nanos; žalostno se ozira v nebo ne vedè, kam bi pogledal. Proti zahodu? Ne mara, kajti glasov, ki mu donijo odtod, ne razume več - španski glasovi so mu, zavita furlanščina. Nekdaj je bilo drugače, tudi po planjavi se je razlegal veseli Noričanov glas. Na jugozahodno stran? Oj, odtod in tik na podnožju se razlega krepki slovenski glas, tu biva še slovanski narod; resni, trdni Kraševec stoji nepremakljiv kot skala, burja ga še ni odpodila in ga tudi ne bo, ker ljubi svoje kamnito domovje! Žalostno je njegovo pogorje, ne krasijo ga več hladni, temnozeleni gozdovi — splavali so po adrijskih valovih: nekdaj krasni Kras kaže sedaj svoja gola rebra! — In spodaj? Tam pod Krasom, tam na planjavi? Tam tik morja?

Žalosten pogled za očeta Nanosa.

Tam na ravnini se vzdiguje velikanski zvonik: njegovo črno obzidje kaže, da je marsikatera nevihta skušala omajati ta spomenik pretekle slave, toda na njegovem čelu se še vedno bere grobni napis: FUIT AQUILEIA!

Fuit Aquileia! Oglej je propal! Le pridiguj, le pridiguj, prav imaš, glasno povej sedanjim prebivalcem veliko slavo slavnih pradedov! Ali, o stolp, kdo te razume, kdo posluša? Domačin se dosti zate ne zmeni, Slovenec te je izobčil. Mar li bodo tvoje tožbe poslušali črni krokarji, ki se od časa do časa vzdigujejo iz tvojih širnih močvar, krohotaje se minljivosti narodov. Le pridiguj, oznanjuj, toda komu? Mar li razburkanim adrijskim valovom? Oznanjuješ jim, da, ali tudi ti se ne zmenijo zate, nič več ne privedejo k tebi množic ladij. Le oznanjuj, ali komu? Mar li skalnatim Julijskim planinam? Prav imaš, tja zaženi svoj glas, njihov sin bo tolmačil tvoj klic, povedal tvojim malomarnim potomcem, o Oglej, slavni propad tvoje slave.

1.[uredi]

Šteje se leto 453 po Kristusu. Velikonočni čas je ravno. Sonce precej močno ogreva že nekoliko oživljeno naravo. Na jasnem jutranjem nebu ni videti oblačiča. Krasen, veličasten je velikanski Oglej v svitu svetlih sončnih žarkov. Krasna je tudi njegova okolica. Proti zahodu se razprostira beneška ravnina, proti vzhodu pa šume temnozeleni karnski in noriški gozdi, na jugu se blešči neizmerno Jadransko morje, čez katero razliva vzhajajoče sonce svoje žarke; na severozahodu se dvigajo prijetni, rodovitni briški griči, imenovani »ager colonicus«. Tu pa tam te vabijo mnoga lepa poletna poslopja plemenitih Rimljanov, da jih obiščeš. Sredi tega raja stoji veličastno ponosni Oglej.

Srečno mesto!

Lepe široke ceste se stekajo v njem. Noriška cesta preko Frigida, reke Vipave, vabi Noričana v bogati drugi Rim, cesta Veruka kliče Istrana in Dalmatinca v semenj, tretja pa odpira Japidu vhod v mesto. Tudi z Rimom, središčem sveta, je mesto v zvezi: veže ga lepa cesta Emiliana. Vrhu tega pelje proti Zahodu via Beloia, via ad Silanos pa mimo Čedada ob reki Nadiži čez Predel do Viruna na Koroškem. Celih dvanajst cest se križa v mestu. In kako je kupčevalec gotov! Ob vseh cestah so rimski tabori — castra; hrabri vojaki skrbijo za varnost zvestemu častitelju Merkurja. A ni še zadosti. Pomorskemu kupčevalcu polajšuje od juga sem dohod krasen kanal Amfora, kjer se ziblje veliko število ladij, kamor se stekajo vse delovne moči.

Velikanski Oglej, to bogato trgovsko mesto, ki ga napolnjuje 600.000 čilih prebivalcev, je skoro popolnoma pokristjanjen. Razprostira se v podobi poldogovatega četverokotnika od jugozahoda proti severovzhodu tik burnega morja, mogočno zidovje mu s štirimi velikanskimi stolpi na voglih varuje pridobljeno bogastvo, objema hiše, njegove krasne palače, cerkve, Belinove in Jupitrove templje s Kapitolom vred. V tri oddelke se rezdeljuje mesto. »Staro mesto« je najstarejše in prvotno, sezidano leta 182 pred Kristusom: 3000 naseljencev je tedaj došlo iz Lacija in ga ustanovilo. Tu je na vzvišenem holmcu Kapitol z lepim, a sedaj zapuščenim poganskim templjem, tu je forum, javni prostor za mestne skupščine, tu je tudi kurija, mestno sodnijsko poslopje. Od tam proti zahodu se razprostira drugi mestni oddelek — »mesto Avgustovo«; odlikuje se s krasno cesarsko palačo in drugimi imenitnimi stavbami. Medtem ko v starem mestu prebiva plemenitaš, kraljuje tukaj spodaj oglejski bogataš. Ta dva oddelka sta posebno močno obzidana, vsakih 20 sežnjev je visok stolp. Odtod proti jugozahodu je mestni oddelek Mariniana, mesto kupčevalcev z ladjestajo (s pristaniščem) in imenitnim trgovskim prostorom, ki ga imenujejo »forum mercatorium«. V predmestjih pa prebiva okoli in okoli mesta, posebno proti severu, uboga reva, ubogo ljudstvo in sužnji, tujci — posebno barbari. Tudi »liberti« — oproščeni sužnji — se tukaj šopirijo, posnemaje med sužnji gospodo in plemstvo. Na skrajnem jugozahodu je še drugo mesto, mesto miru in pokoja, veliko mestno pokopališče: Nekropolis.

Na bregu sinjega morja v Avgustovem mestu stoji krasna palača. Njen lepi vrt in prostorni, dobro zarastli gaj se razprostira proti jugu, od koder se sliši šumenje valov. Na levi je obzidje Amfore, na desni, zahodni strani je druga palača, tik katere se izliva v morje reka Nadiža. V daljavi se vidi skrajno mestno obzidje z zadnjim mogočnim Stolpom. Stopimo v palačo! Lepa prizemska dvorana nas sprejme, umetno ozaljšani marmorni stebri podpirajo strop; ob stenah so razpostavljeni kipi, ne predstavljajoči bogov, ampak imenitne može, ko so zaradi junaških dejanj postali nesmrtni, ki so s hrabrostjo proslavili svojo slavno domovino. O poganstvu ni ne duha ne sluha, a podoba odrešenikova kaže, da je krščanska hiša. Zadnja vrata iz te dvorane — imenuje se triclinium, obedovalnica — so odprta, skozi nje se pride na vrt. Nad vrati je lopa, na obeh straneh so razpostavljene razne domače in tuje cvetlice, visoke, že močno ozelenele rastline zabranjujejo vhod sončnim žarkom. V lopi sedita dve gospe, ena že priletna, druga pa skoro na pol otrok. Slednja je nežna kot pomladanska cvetlica, ki občuduje prvikrat svetlo sonce. Črne bistre oči, črni lasje pričajo, da sta ponosni Rimljanki. Podobni sta si, le starost loči drugo od druge. Mati in hčerka sta.

»Glej, draga Evdora,« prične mati ljubeznivo gledati dekle, »glej to zlato sonce, ki razsipa svoje svetle žarke čez hrib in dol, morje in ravnino: ni li prav božje oko, ki nas spominja na božjo navzočnost, nam kaže božjo dobroto, katera daje uživati krasoto zemskega raja dobrim in zlim, vse skupaj objemaje z očetovsko ljubeznijo?«

»Da,« odvrne Evdora in solza ji zaigra v očeh, »njegovo dobroto poznam, poznam njegovo milost, veselim se, komaj čakam sprejetja med njegove verne.«

»Božja milost naj prešine tvoje srce,« odgovori Honorija — tako se imenuje skrbna mati —, »naj ti razvedri um s pomočjo svetega krsta, ki ga boste danes skupno prejeli, da, že dolgo se raduje tega dneva naš ljubljeni škof Sekund, komaj čaka, da vas sprejme v družbo svojih vernih otrok. Dolgo so vas pripravljali k temu važnemu koraku duhovni očetje, vas poučevali v verskih resnicah, sadili v vaša srca kal žive vere, pojasnjevali vam Kristusov nauk, da sedaj utrjeni v sveti veri prejmete prvi sveti zakrament, dobro vedè, kaj dobite.«

»A, ljuba mati, povej mi, zakaj nas kličejo v cerkev svetega Hilarija, ne pa v Odrešenikovo cerkev, ki je krasnejša?«

»Vidiš, ker je starejša. Glej! Stoletja je že pokrivala gosta tema nevere naše lepo pokrajine. Vsi Oglejčani so bili vdani nespametnemu malikovanju. Belinov in Jupitrov tempelj še lahko vidiš, a njunih častilcev je le malo več. Belinu se ne darujejo živali kakor drugim bogovom, kajti ti pogani mislijo, da se njegov žrtvenik ne sme omazati s krvjo, ker Belin daje življenje in zdravje vsem stvarem. Ozri se tja proti vzhodu, tam prebivajo narodi, ki pa še častijo razne bogove; hrabri so sicer ti ljudje, a tudi nje je prej nepremagljivi rimski meč priklenil k velikanskemu telesu naše slavne države. Karni, Noričani, Panonci se zovejo ti hrabri, a so jako surovi ljudje. Sedaj, odkar je rimska moč jela pešati, je mnogo drugače. Severni narodi se ne zmenijo več za rimskega orla, toda svobode ne uživajo, ukrotil jih je hudi samosilnik Atila pod železno hunsko žezlo.

Velik del teh narodov se je bil že spreobrnil k naši sveti veri, toda vsi ti kristjani so padli v mreže krivovercem, zlasti arijanom, ki so napravili tudi tukaj že toliko zmotnjav. A odtod bo dobivala mala lučka naše svete vere vedno večjo moč. Učenec svetega Marka Mohor, ki je prišel okoli leta 60 po Kristusu semkaj in Križanega oznanjeval, ki je za časa cesarja Nerona z Evfemijo, Doro in drugimi oglejskimi devicami smrt dobil za svoj trud, gotovo ne pozabi svoje hčerke, oglejske Cerkve. O, koliko je naša Cerkev ta čas pretrpela; bila je že pri rojstvu skoro zadušena! Toda žerjavica tli tudi pod pepelom in Bog svojih nikdar ne zapusti. Mohorjev naslednik je bil Hilarij, naš meščan, ki je brž zbral razstresene verne in Cerkev zopet naglo uredil, da se je kot pomladanska cvetlica pod vplivom gorskega sonca pod njegovim umnim vodstvom razcvetela. Ali poganski duhovniki so, bojè se za svoje bogove, staknili kristjane, zatožili Hilarija pri mestnem sodniku Beroniju in smrt je bila tudi njemu plačilo; njegova glava je padla pod rabljevo sekiro. Temu škofu mučeniku je posvečena cerkev, kjer boste danes prejeli sveti krst.«

»A kako se je potem godilo z našo Cerkvijo? Dosti časa je še do slovesnosti, povej mi!« prosi Evdora.

»Bog je čuval nad njo. Naša Cerkev ima to lastnost: bolj ko jo stiskajo in preganjajo, trdnejše stoji. Komaj je Hilarij v gospodu zaspal, so se razkropljene množice zopet zbrale in dobile novega škofa Krizogona. In tako se je vedno godilo. Škofje so s svojo vdano duhovščino neustrašeno in neumorno delali vkljub preteči nevarnosti, vkljub poganski besnosti, vkljub krvavim mečem in nezaslišani sili. Katoličanstvo je zmagalo s potrpežljivostjo; nikdar se mu ni bati zunanje sile, nad njim čuje Kristus. A boj v Cerkvi mora biti, boj, ki odsekuje gnile, nezdrave ude, da se tudi drugi ne okužijo. Blagor mu, kdor ostane do konca zvest! Zmagala je vera nad nevero, posebno za časa cesarja Konstantina, in ta čas v dnevih škofa Agapita se je oddahnil tudi oglejski katoličan, medtem ko se je moral poganski duhovnik umakniti pred senco svetega križa. Od tega časa do sedaj, torej v dobrem stoletju, je napredek tako velik, da smemo reči: cvetoči Oglej je krščansko mesto in pogani so med nami le gostje. Glej, sedanji škof, častiti starček Sekund, je že 15. v vrsti apostolskih naslednikov. Toda, Evdora moja, čas se bliža, pojdiva, da te pripravim k važnemu koraku! ...«

Vzdigneta se in odideta v sobo.

2.[uredi]

Poglejmo ta dan v cerkev sv. Hilarija. Poslopje stoji v starem mestu. Pred cerkvijo je veliko dvorišče, obdano krog in krog s stebriščem, pod katerim vidimo mnogo ljudi — slepi in hromi so, nemi in gluhi, bolni in stari: berači, reveži oglejske srenje so. Milo proseč dvigajo roke ter prosijo v imenu največjega Trpina s tihim pogledom usmiljenja. Srčna molitev je zahvala za prejet dar ...

Pojdimo naprej, bližajmo se svetišču! Toda stoj, dragi bralec, ne smeš dalje. Nazaj moraš, ker nisi še čist. Glej, tam sredi dvora stoji vodnjak, tam si morava, preden stopiva v svetišče, umiti roke in obraz, ker mora imeti čisto dušo, kdor se hoče vredno bližati Gospodovemu svetišču.

Prideva pod lopo pred cerkev in zopet se ustavijo najini koraki. Več ljudi je tu. Klečè vzdigujejo tudi ti roke proti tebi, milo prosi njih oko darù, njihov jezik tiho šepeta: »Miseremini nostri! Usmilite se nas!« Ne prosijo te denarja, tudi kruha ne in ne obleke. Glej, njihovi lasje so razmršeni, pepel se jim beli na glavi, obraz jim je bled, suho in medlo telo pokriva ostra obleka, preko ledij so prepasani s trdo vrvico. Grešniki so. Nesrečni sobratje, ki so padli v velike pregrehe, delajo očitno pokoro — tako je odločila ostra, a dobra mati katoliška Cerkev. V cerkev še ne smejo, šele na prvi stopnji pokore so sedaj, zato njihov miserere, da bi tudi ti zanje pomolil pri božji službi, po kateri hrepeni njihova duša, a se je ne smejo udeležiti, dokler jim duhoven ne podeli odvezo po popolno opravljeni pokori. Da tudi zanje pomoliva, stopiva naprej. Troje je vrat — kam se obrneva? Na desno morava, kajti moža sva, ženska mora skozi leva vrata. Tako zahteva čut čistosti in nedolžnosti, ki je krasil srca prvih kristjanov.

Lepa in precej prostorna je cerkev; skoro sredi nje je leca, odkoder doni ob gospodovih dnevih njegov zveličavni nauk; više je kor za pevce, ki z Davidovimi slavospevi pojò slavo nebeškega Bitja. Še više, za železnim omrežjem in za zagrinjalom, ki je po šegi judovskega templja ločilo prostor za ljudi od pravega svetišča, kamor je le duhovščina smela, stoji na četverih stebrcih oltar. Oltar je prosta miza, iz marmorja umetno izdelana ter z biseri in drugimi žlahtnimi kamni okusno in dragoceno okrašena. Samo križ stoji na njej, šest luči razsvetljuje na pol temno svetišče. Pod oltarjem v rakvi počivajo kosti velikega škofa Hilarija. Za oltarjem pa je sedež za njegovega naslednika škofa Sekunda, na levi in desni so stoli za ostalo duhovščino.

Mnogo ljudi je zbranih v božji hiši. Ni jih prignala sem radovednost, pobožnost jih je sklicala, veselje jih je napotilo v svetišče, saj danes dobi krščanska srenja mnogo sobratov: krščenci postanejo kristjani. Iskrena, trdna vera žari vernim z obrazov, iskreno molijo zase in za one, ki bodo sprejeti v Kristusovo Cerkev.

Škof Sekund, spremljajo ga mnogi duhovniki, vstopi iz stranskega vhoda, gre pred oltar, poklekne, vzdigne roki in tiho opiraje se nanjo, se napoti v spremstvu duhovnikov in diakonov iz cerkve. Ljudstvo se vzdigne, pevci zapojo in narod jih v največji harmoniji spremlja. Iz stoterih grl doni Davidov vzdihljaj:

»Kakor hrepeni jelen po studencu vodà, tako hrepeni moja duša po tebi, o Gospod; mojo dušo žeja po tebi, živi Bog, kdaj bom dospel, kdaj vstopil pred tvoje obličje?«

Prepevaje gredo vsi s škofom na čelu iz cerkve, na konec dvorišča, kjer se vzdiguje visoka in prostorna kapelica. Pred njo stoji mnogo lepo oblečenih deklet in mladeničev. Tu se ustavi škof in prično se obredi. V krog se zbere okoli škofa duhovstvo in krščenci. V zbranem zboru začno glasno moliti:

»Verujem v Boga Očeta, nevidnega in nespremenljivega. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega, Gospoda našega, ki je bil rojen od Sv. Duha iz Marije Device, bil križan pod Poncijem Pilatom in pokopan. Šel je v predpekel. Tretji dan od mrtvih vstal. Šel v nebesa, sedi na desnici Očeta, od tod bo prišel sodit žive in mrtve. In v Sv. Duha, sveto cerkev, odpuščanje grehov, vstajenje mesa.«[1]

Škof vstopi v kapelo, sledè mu posamezni krščenci z diakoni, ljudstvo pa ostane zunaj. Sredi kapele je marmoren vodnjak, v njem krstna voda, do katere vodijo marmorne stopnice. Prvi stopijo na stopnice posamezni mladeniči. S pomočjo botrov in diakonov potopi škof vsakega posebej v vodo tako, da se napravi znamenje sv. križa in izgovarja one mogočne besede, ki prerodè človeka za novo življenje. Potem jih pomazili s svetim oljem in jim dene na glavo belo ruto. Drug duhoven jim opere noge, nakar se oblečejo v bela oblačila, okoli čela jim pa ovijejo venec cvetlic. Prav tako se godi pozneje z dekleti, katere spremljajo k svetemu krstu edinole črno oblečene ženske, diakonise imenovane.

Vse se zvrši v najlepšem redu. Vsem prižgejo sveče. Škof izstopi iz kapelice in se obrne na mlade kristjane. Morda čuti žalostno slutnjo, da izvršuje zadnjikrat to sveto opravilo v Ogleju?

Iz hvaležnih src privre zahvalna pesem in mladeniči in dekleta se vrnejo v cerkev, kjer jih Sekund še potrdi v sveti veri. Nato se udeležijo prvikrat daritve nove zaveze in prvikrat pristopijo k svetemu obhajilu.

***

»Mati, mila mati,« reče Evdora, ko pride proti večeru domov, kajti ostali del dneva se je zadržala pri svoji botri Digni, »mati, glej moj venec, krasen je, neomadeževan, bel kot sneg. Rada bi takega ohranila. Toda srce mi je pri onem svetem dejanju dejalo, da moj venec ne ostane bel, ampak da se bodo njegove bele lilije spreobrnile v rdeče.«

»Hčerka,« odvrne mati resnobno, »bodočnosti ne poznamo, zakrita je s temnim zastorom. Naj bo kakor koli hoče, negotove prihodnosti se nimamo bati, kajti nad nami čuje skrbno očetovo oko, milo oko našega Boga. On skrbi za nas.«

»Da, on skrbi za nas!« se oglasi pri vratih moški glas.

Oglejčanki se naglo obrneta.

»Oh, Gaj Menapij,« kliče Honorija, »ves dan te ni bilo!«

»Oh, oče« se razveseli Evdora, »menila sem ...«

Njene oči se srečajo s pogledom drugega moža: zardi, sramežljivost prešine njeno srce, jezik zastane, besedice ne spregovori. Z zadovoljnim smehljajem opazuje hčerkino zadrego Menapij, mož ponosne postave. Dolga, z zlatimi nitkami obšita halja, rimska toga, mu pokriva čvrste ude; dolg, oster meč, iz jekla kovan, strah sovražnikov, ne pa lepa igrača, se mu svetli na levici. Jeklena čelada mu pokriva visoko čelo, izpod katerega se leskečejo žive, črne oči: kratko pristrižena, gosta, črna brada veča možu moškost. Bleščeči opanki, dragoceno z biseri okrašeni, mu oklepata nogi, ki se nista v boju nikdar še za korak umaknili. Gaj Menapij je poveljnik številne oglejske posadke in kot tak tudi najvišji mestni uradnik, cesarju zvesto vdan namestnik, ne le samo za Oglej, temveč za vso provinco Venecijo, 10. regijo rimskega cesarstva, ki se razprostira od reke Ade čez celo Istro, je vrhovni poveljnik, »consularis«.

Za roko drži lepega mladeniča, ki mu kljub mladosti bije v prsih junaško srce, kar se mu takoj pozna na obrazu.

»Evdora, menila si,« ponavlja smehljaje se Menapij, »da bom navzoč pri slovesnosti. Da, bil sem, potem ko sem izvršil državna opravila. Od daleč sem opazoval vaše vedenje. Od radosti mi je igralo srce, ko sem te videl, Evdora, stopiti iz otroških let v dekliška. Evdora, daj mi roko!«

Obrne se k mladeniču in nadaljuje:

»Marij, tudi ti stopi bliže in daj mi desnico! Glej, opazoval sem vajino obnašanje, videl sem, da se prisrčno prijateljstvo vajinih otroških let ni razrušilo, ko sta dozorela, temveč je z leti rastlo ter končno sklenilo vajina srca. Marij, ponosni mladenič, ni li tako? Ne gori tvoje štiriindvajsetletno srce sedaj za mojo skoro še otroško hčerko? Evdora, ne čutiš li posebne naklonjenosti do prijatelja otroških let? Molčita, vajin molk mi je dokaz, da se nisem zmotil. Evdora, tvojemu slavnostnemu dnevu hočem postaviti končni venec: Evdorica, petnajstletna moja hčerka, ljubi svobodno Marija, podobe drugih mladeničev naj ne stopijo pred tvoje oči, tvoja duša naj se popolnoma spoji z žlahtno dušo hrabrega Marija. Da, svobodno ljubi Marija, bolje je tako. In ti, Marij, hrabri sin neustrašnega Severa in krepostne Digne, sin mojih zvestih prijateljev, sprejmi mojo Evdoro, edini moj zaklad, edino moje veselje, edino mojo tolažbo. Varuj jo kot punčico svojega očesa.«

»Prisegam!« vzklikne Marij in zardela od srčne blaženosti, prevzeta zaradi nepričakovane sreče in nenadnega razpleta, objameta zaročenca svoje starše. Burno bijoče srce in nemi jezik sta Honoriji in Menapiju dokaz, kako srečna sta otroka.

Menapij konča nemi prizor z besedami:

»Zadosti! Marij, izročil sem Evdoro tvojemu varstvu. Skrivaj sem to stvar že davno pripravljal. Tvoji starši Sever in Digna so silno zadovoljni, na tihem so tudi oni želeli, da bi se sosedni, prijateljski družini sklenili še tesneje. A šele čez leto dni boš, Marij, Evdorin postaven mož. Čuvaj njo in njeno nedolžnost. Vedi, da si si z današnjim dnem morda nakopal sovražnika na glavo. Bogati Grk Helija je gojil upanje, da dobi kdaj Evdoro, a danes sem mu odločno podrl vso nado. Molčal je sicer, a videlo se mu je, da je le z veliko silo zakrival svoj srd. Iz njegovih oči se je brala strast, a iz strasti lahko pride maščevanje. Marij, ne navajam te k srdu do njega, le opozarjam te, da opazuješ njegovo vedenje in da po tem uravnavaš svoje obnašanje.«

»Oče, strahu ne poznam!« iskreno odgovori Marij. »Meč je vedno moj spremljevalec, dosti poguma imam, da bom branil veliko slavo svojega bodočega očeta!«

»Dobro,« odvrne Menapij, »dobro, nisem te hotel žaliti, niti ne dvomim, da nimaš poguma, da, da ...« nadaljuje zamišljen, »poguma nam bo treba, če me opazovanje ne moti. O, vidim, nad nami se zbira nevihta, bojim se, njene strele bodo veljale najprej našemu mestu. Slutim, da bo moja Evdora v kratkem potrebovala varstva tvojih rok. Marij, ji boš zvest? Boš neustrašen?«

»Oče, kakšen govor!« vzklikne mladenič skoro nevoljno. »Kaj vznemirja tvoj duh? Nisi li čul moje prve besede? Glej moj meč: ne bo se skrhal, v desni ga bom vihtel, dokler bo še cela ena kita moje roke. vihtel ga bom za obrambo naše vere in domovine, v obrambo našega ognjišča in krasne moje Evdore. Zemlja naj čuje, nebo naj bo priča mojih besed!«

»Bodita torej srečna, otroka moja,« reče Menapij s tresočim se glasom. »Marij, ostani tu, zabavaj mater in hčerko; tvoja mati bo tudi kmalu sem prišla, mene pa in tvojega očeta kliče še resen opravek na Kapitol. Blagor mesta teži moj duh.«

S krepkim glasom je izgovoril Menapij zadnje besede in odšel.

3.[uredi]

Lepo je začela rasti v tem času sveta vera. Oglej je že po ogromni večini katoliški in tudi sosednje dežele se klanjajo svetemu križu: človeštvo je, s svitom večne luči razsvetljeno, spoznalo neumnost razpadajočih bogov. Toda že od nekdaj je zli duh kot oče laži sovražnik resnice. Komaj je moralo oslabljeno poganstvo nehotè poriniti v nožnico svoj krvavi meč, se je pojavila druga nevihta. Ko je uvidela, da se ne dà s poganstvom nič več opraviti, je dobila stara kača v prsih katoličanov samih mogočne zaveznike, ki so napravili strahovite zmešnjave v živahno razcveteli Cerkvi. Orodje v rokah pekla je bil duhoven aleksandrijske Cerkve v Egiptu, Arij po imenu, sicer učen in jako zmožen mož, a čez mero častilakomen. Predrzno je napadel nauk o sv. Trojici, trdeč, da Kristus ni bil Bog enakega bistva z Očetom, ampak da je le božja stvar. Učil je, da je bil ustvarjen Kristus prej ko svet, a da mu je nebeški Oče šele pozneje, ko je previdel njegova dobra dela, podelil božjo čast: torej je postal šele zaradi osebnih zaslug božji Sin.

Ta kriva vera se je začela naglo širiti po celem vzhodnem rimskem cesarstvu, kajti tu so ji bili celo cesarji sami mogočni pokrovitelji. To seme se je zaneslo v kratkem tudi v Oglej, kjer je nastala, zlasti zaradi trgovskega stika z vzhodom, mogočna stranka. Res, to krivoverstvo se je na zahodu kaj naglo zatrlo, in tudi v Ogleju je bilo ta čas le malo Arijevih privržencev. Ostro je postopala katoliška Cerkev proti njim, a arianizma popolnoma ni mogla uničiti. Kar je na zahodu izgubil, je pridobil na vzhodu; čim dalje se je širil med barbarskimi narodi, ki so na severu in vzhodu prežali na oslabljeno rimsko cesarstvo. Pridigarji z vzhoda so tem narodom v domačem jeziku oznanjali svoje nauke ter tako lažje spodrivali Latince. Tako so postali v tem času arijanski vsi Goti, Vandali, Svevi in Langobardi.

Nekoliko časa po krstu naše Evdore se je zbralo v krasnem poslopju nedaleč od mestnega zidovja malo število mož. Sedè okoli mize, se skrivnostno pogovarjajo. Da obravnavajo važno stvar, se jim vidi na obrazih: oči se jim bliščijo, jeza jim šviga izpod čela.

»Prekleti Sekund!« kolne suh mož med njimi. »Delajmo, kar hočemo, napenjajmo vse sile, podreti ga ne moremo. Njegova vdanost do rimskega škofa je neomahljiva. Trdno stoji kot skala sredi morja. Za njegovo osebnost toliko ne maram, toda njegova zgovornost je v resnici mogočna, beseda mu je prepričevalna, navdušenost za rimsko krivoverstvo je grozovita, njegove besede donijo kot tromba na ušesa poslušalcev. Kaj ni nobenega, da bi si upal poriniti temu zlodeju železo v srce?«

»Počasi, počasi!« ga svari Rufin, prileten mož, grške krvi in zvit, kateremu se je videlo, da ima mnogo vpliva do zbranih: bil je duhoven arijske srenje. »S silo ne pridemo daleč,« pravi, »kajti kdor se pravično in pošteno bori s svetom, mora pasti v boju. Z zvijačo pa lahko uničiš ves svet! Kaj je svet in posebno človeštvo drugega nego igrača v rokah posameznih sleparjev? Vidiš, odkritosrčen sem. Naj bo že, kar koli hoče, gospodovali bomo mi, trohljivo rimljanstvo bomo uničili, tega sem gotov. Zahod mora biti naš. Arijev duh, njegov pametni nauk ga bo oživil. Zahod in vzhod se ne moreta nikdar sprijazniti!«.

»Da, da,« odgovori tretji, Helija, »ti imaš le en vzrok sovražiti rimsko duhovstvo, o Rufin, ker te je iz Cerkve izobčilo, ker vas je zadel blisk iz Rima, in razglasil kot krivoverce, ker vam je katoličanstvo iztrgalo iz rok ves zahod, katerega ste toliko časa nadvladali. Sedaj se moramo mi arijanci potikati le kot begunci po kotih, bledi ostanki nekdanjih mogočnih arijancev, iskrenih častilcev Arija, pred glasom katerega je omahoval prevzetni rimski sadež, že v obupu klicaje, da se je katoliški svet poarijanil. Z menoj je še drugače. Meni je splavala po vodi lepa nada, da dobim nežno Evdoro, da pomnožim svoje bogastvo z njenim imetjem. Ha, ko sem se drznil pri očetu prositi zanjo, kako čudno me je pogledal Menapij! Porogljiv nasmeh se mu je bral na ustnah, skoro osupnil je, ko je zaslišal mojo prošnjo. Sluti menda, da sem arijan. Sekund me je izdal. Njegovi vohuni so me zasledili. In kaj že nisem storil zanjo. Spoznavši jo kot dobro katoličanko, sem hodil pridno v cerkev; vedè, da me bo Menapij kot hrabri vojak le takrat častil, če se vpišem med njegove vrstnike, sem vstopil v rimsko legijo.«

»Ha, ha,« se smeje Vigilij. »Rufin, si slišal? Helija bo na samih lovorikah spal! Ha, ha, ha! Ko bo v prihodnje vrag zajel našo armado, jo Helija reši, zato naj častno znamenje, venec iz trave, krasi njegovo glavo, ha, ha, ha! ... Junaško čelo naj mu obsenči tudi venec iz hrastovega listja, ker bo otel tolikim Rimljanom življenje, ha, ha, ha! Končno boste videli goljufivega Helija kot imperatorja jahati visoko na konju vojski na čelu v mesto in mi bomo tekli naproti in »io triumphe, io triumphe« bo donelo iz naših ust in ...«

»Vrag te vzemi...« se huduje Helija, »da ...«

»Tiho, le tiho,« ga tolaži Rufin. »Evdoro gotovo dobiš, če zmaga naša reč. Za sedaj pustimo to, ni glavna stvar. Naša pravična stvar bo zmagala, rimljanstvo nas ne bo več zatiralo, svobodni bomo, da, mi bomo gospodarili, kajti poslušajte, sedanji svetovni položaj je naši svobodi zelo ugoden. Rimski cesar Valentinijan je gnil in na gnilem prestolu se komaj zadržuje; maje se pod njim starodavni Kvirinov cesarski prestol. Zadnja podpora — mati Placidija mu je umrla, in sin se za drugo ne zmeni nego za veselje, pojedine, pijančevanje in razuzdanost. Po njegovih žilah ne teče rimska plemenita kri. Lastni ga ne ljubijo, tuji ga zaničujejo, na severu pa se zbirajo temni pogubonosni oblaki. Hrabri narodi se pripravljajo, da prevzamejo dediščino starih Rimljanov. Atila, kralj Hunov, je duša gibanja, okoli katerega se zbirajo narodi in čete različnih plemen. Atila ni mož, da bi pustil zarjaveti krvavi meč v nožnici. Na njem tiči še lanska sramota; ne more pozabiti, da so ga lani Rimljani v Galiji tako strašno natepli, da je moral sramotno pobegniti v svoje domovje. Maščevanje mu puhti iz srca. Razen tega mu je cesarjeva sestra Honorija obljubila svojo roko. Z njo vred misli zasesti rimski prestol v čudoviti Italiji. Na njegov migljaj se dvignejo Ostrogoti, Japidi mu sledè brez ugovora. Heruli, Rugi in Langobardi pa komaj čakajo, da se polastè zahodnih zakladov.«

»In potem,« ugovarja Vigilij, »kaj to pomaga arijanstvu?«

»No, meseni človek ne vidi daleč,« odgovori nevoljno Rufin. »Vedite, med temi narodi ni duha o katoličanstvu: deloma služijo abotnim bogovom, deloma so iskreni privrženci arijeve vere. Arijska duhovščina neutrudljivo dela, medtem ko se Rimljani za barbare ne brigajo dosti. Ti narodi prigrmè, poplavijo te kraje, uničijo rimsko pleme, kakor so Rimljani nekdaj pometali v prah naše pradede. To se mora zgoditi, rimska kri mora teči zaradi pregrehe, katero je Rim storil s tem, da je zakoval slavnega Grka v verige suženjstva.« 

»Da,« odgovori Vigilij, »to mora vsak Grk želeti, če hoče ostati Grk. Ura maščevanja mora biti tudi za nas. Za obrambo Rima ne bo noben Grk ganil niti prsta. A dalje, kaj pa glede vere?«

»Na rimskih razvalinah se ustanovi nova država. Že pred leti bi se bilo lahko to zgodilo, a sovražniki Rima niso zadeli prave. Če hočeš koga naglo usmrtiti, porini mu bodalce v srce, ker ni zadosti, da mu zunanjost raniš.«

»A kaj nam koristi, če tudi Atila dospe?« vpraša Vigilij. In nadaljuje: »Razloček bo ta: namesto Rimljana nas bo tlačilo hunsko kopito!«

»Kratkovidnež,« nadaljuje Rufin, »meniš li, da bo imelo Atilovo cesarstvo obstanek? Atilovo cesarstvo bo trajalo, dokler je ta samosilnik živ, kajti zaradi mnogovrstnih narodnosti ima že sedaj kal smrti v sebi. Glavni naš namen mora biti, da se vseka katoličanstvu smrtna rana, in to dobi, če se zruši rimski prestol, ki je tej veri glavna podpora. Ko se tudi hunska država razruši, nastane druga in bo imela moč v rokah; katerakoli vlada bo, bo arijanska in bo krepko postopala proti katoličanstvu. In denimo, da bi se za take stvari ne menila, zagotavljam vam, da se napravi rimski Cerkvi velika škoda, če se v Italijo vselè drugi narodi. Ti narodi so rojeni in utrjeni v arijanstvu in bodo polagoma vcepili suhemu, mrhavemu rimljanstvu naša načela!«

»Visoko letiš, o Rufin! To se bo zgodilo, ko nas že davno več ne bo. Povej mi sedaj to: kaj mi bosta Atila in njegova drhal koristila, kaj mi to pomore, da dobim Evdoro?« vpraša Helija.

»Tebi pa rojijo same neumnosti po glavi!« se jezi Rufin. »Meseni človek, ti ne moreš umreti mojih visokih misli! Vse Grke in arijance bi morala v tem položaju navdajati le dvojna misel: maščevanje rimljanstvu, maščevanje katoličanstvu! Vendar pa ti odgovorim na vprašanje. Rekel sem, da namerava Atila zadeti rimljanstvo v srce, pot do srca pa pelje preko tega mesta. Glej, to mesto bo prvo občutilo božjo šibo. In glavna ovira ni li Menapij?«

»Menapij in Marij, junaški sin Severov,« odgovori Helija.

»Naj bo torej,« nadaljuje Rufin. »Kaj meniš, da bosta ta dva doma čepela? O ne, na čelu vojske se bosta bojevala, kakor zahteva viteštvo in junaštvo. Kaj meniš, ni li mogoče, da ta dva prebode tebi na ljubo kaka hunska puščica? In če bi se tudi to ne zgodilo, kaj mar nimaš rok, loka in puščice in bistrega očesa? V splošni zmešnjavi, v razsajajoči burji silnega boja zgreši prav lahko Helijeva puščica pot v srce sovražnikov ...«

»In potlej?«

»In potlej je odstranjena glavna ovira, potlej, če hočeš, posnemaj jastreba, ki plane nad osirotelo pišče ter ga odnese v svoje gnezdo; čas vse ozdravi in končno ... ali pa bolje; ko bo silno žalovala za ljubimcem, objemala očetovo rakev, priskoči ji na pomoč, bodi ji tolažnik, sladkih besed imaš polno in zvit si — drugače zakaj bi bil Grk in kupec? Bodi ji zaščitnik in hvaležnost bo omečila ledeno skorjo srca.«

»Pri vseh bogovih, duhoven samega Belcebuba bi ne mogel take iztuhtati!« se krohota Helija. »Da, da! Ne, jastreb ji nočem biti, a varuh ji bom, zvest varuh, v naročju jo ponesem iz krvavega boja, ponesem jo v zaščitje, kjer mi bo Himenej stlal rožice.«

»Amen!« reče smehljaje se Rufin. »Bomo videli jagnje in volka v novi podobi? Torej le čvrsto na delo! Dostikrat te bomo še potrebovali.«

Par ur pozneje se sprehaja Rufin po ulicah. Zadovoljnost mu sije z obraza. »Norci,« šepeta sam pri sebi, »kako se dajo za nos voditi. Čudno, če gre človeku predobro, počne iz samega dolgega časa uganjati norčije. Bogati Vigilij je že tako vzvišenih misli, tako navdušen za našo stvar, da mu lahko glavo še bolj razgrejem in potem poromajo njegovi zakladi za visoke namene — v moj žep. Helija je bolj zvit, v denarnih zadevah jako previden: zločinstvo moram storiti, potem ga bom molzel. Ha, ha, ribe se najlažje lovijo v motni vodi! Kaj je meni Arij in arianizem mar? Dokler od njega živim, ga spoštujem; če pa dobim kdaj dovolj premoženja, potem zbogom visoke misli, hajdi proti jugu!«

4.[uredi]

Onkraj noriških gozdov na severovzhodu od Ogleja se razprostira Panonija, neizmerna planjava. Daleč okrog ni ne zelenih gorà ne obrastlih holmcev, povsod le sinje nebo in enolična ravan, kjer ne cvete krasna jablana, ne raste temnozelena smreka, ampak le sama visoka trava, ki se giblje, enaka valovom neizmernega morja, pri najmanjšem vetriču. Na obzorju se sveti nekaj kot srebrn pas čez planjavo. Reka Hister — Donava je. Onkraj nje zopet enolična planjava, le na severu, daleč gori se vzdigujejo visoke karpatske gore. Tam daleč, daleč na ravnini se blešči druga reka. Življenja ni videti ob njej, le tu pa tam se vzpne tropa povodnih ptic, ki lete krohotaje streljaj daleč in se spet spuste v močvirje. Tu je lena Tisa, ob njenih bregovih se razprostira spredaj in zadaj ogrska pusta. Tu je bival Panonec, naš svobodni ded Sloven, tod so se glasile tožno čarobne njegove pesmi. Svoboden je bil, na čilih konjičih danes tu, juri tam. Pa so pridrli od vzhoda, iz peščenih azijskih puščav divji Huni in podjarmili mirnega Panonca, ki prosi sedaj, zdihovaje pod železnim žezlom, nebo odrešenja.

Enako kot Panonce tlači tudi druge hunsko konjsko kopito. Tudi hrabri knezi Vzhodnih Gotov Valamir, Teodomir, Videmir, ponosni sinovi hrabrega Vandalarja, so se morali vdati nezaslišani sili, ukloniti ponosno glavo težkemu hunskemu jarmu. Japidi niso ušli enaki usodi: njihov knez Ardarik mora služiti v slavo »šibi božji«, krutemu hunskemu kralju Atili, sinu Mondžuka, morilca lastnega brata Blede. Kdo bi naštel razne narode, ki so vključeni v Atilovo strašno vojsko? Tudi Heruli, Rugi, Langobardi, Turingi, Burgundi, da, celo svobodoljubni Franki so se bojevali pod njegovimi zastavami. Med seboj se sovražijo ti narodi, a nasprotnike druži sovraštvo do rimske krvi. Zato sledi četa knezov kot čreda sužnjev osornemu povelju grozovitega in velikega Atile.

Kje pa je prestolnica tega mogočnega moža? Ne pozna je in kaj je prestol, ne ve. Enolična pusta je njegovo mesto, sinje nebo streha dvorni palači. Dvorjanstva pa ima vendar mnogo, večni ropot obdaja kralja. Rezget čilih konjičev, žvenket ostrih mečev in svetlih sulic je godba, ki razveseljuje njegovo uho. Visokih palač ne mara. Zadostujejo mu bojni vozovi; pripreženi drug k drugemu v kolobar, služijo kot mogočno obzidje stolnega mesta — bajtam, s slamo kritim in z ilovico zamešanim.

Atilovo preprosto domovje stoji sredi tabora, obdano s prekopom, nasipom in leseno ograjo, obstoji iz več poslopij za različne namene. V kraljevem domu je razpostavljen rop in plen raznih narodov, zlate in srebrne posode, žlahtno kamenje in razne druge dragocenosti — stoletni trud oropanih, omehkuženih ljudstev na zahodu.

Okoli kraljevega poslopja se giblje ogromna množica mož, ki so črnorjave polti in imajo divje brade. Vzburjeni so, iz žarkih oči jim sije pogum, neustrašenost. Kosmata medvedova ali volčja koža jim krije krepke ude, na okrogli kosmati kapi vihra orlovo pero. Dolga, zakrivljena sablja jim visi za pasom in ostro kopje žari v sončnih žarkih. Tudi bate imajo in še drugo mnogovrstno orožje. Pozornost vseh je obrnjena v kraljevi zeleni šotor, kajti med ljudstvom je šel glas, prijeten divjemu narodu.

Izza zastora tega šotora stopi krepka in nizka postava z okroglim, bolje štirioglatim obrazom, z divje zmršenimi rdečimi lasmi in enakimi brki. Mirno in veličastno koraka na vzvišen kraj na nasipu. Ustavi se in zre zamišljeno čez tabor tja proti zahodu; skoro zaničljivo pogleda na podložne dostojanstvenike, ki se tresejo pred njim kot najslabši sužnji. Zakaj bi ne? Čarobno se bliska črnega, svetlega očesa pogled, v jezi in strasti mož sam sebe ne pozna. Pogled na njegovo divjo, ostudno postavo zadostuje, da vzbudi strah, ta mož je kruti junak, pred katerim se je stresla cela Evropa ter se prebudila iz dolgega spanja; ta mož ni nihče drugi kot grozoviti kralj Hunov, zakleti sovražnik sv. križa, samosilni vladar vseh narodov od Volge do Save, od Baltskega do Črnega morja. On je »šiba božja« petega stoletja, je čarovnik, ki je dobil po pravljici severnih narodov meč iz nebes, ta mož je Atila, sin Mondžuka. Neprizanesljiv je onim, katerim je zažugal maščevanje, a zvest tovarišem. Pa kaj? Tudi ropar je zvest, dokler služijo tovariši njegovim lastnim namenom. Neizbirčen v sredstvih za dosego svojih nakan in zato dostikrat hud in krut, se vendar izkaže mnogokrat človeškega. Pa saj tudi tiger in lev afriških puščav imata, če sta s plenom zadovoljna, trenutke, v katerih se izkažeta milostljiva. Atila ni poznal tigrove hinavščine, svojih krempljev ni skrival, odkritosrčen je bil v vsem svojem dejanju in nehanju.

Dolgo gleda kralj čez tabor in planjavo.

»Pokličite hitro,« spregovori končno, »svetle kneze Ostrogotov: Valamira, Teodomira, a tudi Ardarik, japidski gospodar, naj pride!«

Ko reče te besede nekemu višjemu dostojanstveniku, se ozre še enkrat zadovoljno čez veliki tabor in njegove neštete prebivalce ter se vrne v svojo palačo.

Kakor blisk odjezdijo poslanci in v kratkem prijašejo knezi v kraljevi stan.

»Valamir in druga dva sinova slavnega Vandalarja,« prične kralj, »in tudi ti, Ardarik, neustrašeni vodja hrabrih Japidov! Vam ukazujem: Preden se šestkrat menjata dan in noč, bodite pripravljeni s svojimi vojaki na boj! Vsi na noge, vsi naj sledè, možje in žene z otroki v naročju, da tudi ti vidijo in sporočè potomcem, kako kaznuje šiba božja za lansko sramoto ošabni, nezvesti Rim. Rim ali smrt. Na rimskem cesarskem prestolu me boste videli in vi boste postali žlahtni, bleščeči se v moji kroni. In ti, Elak, moj sin in najhrabrejši junak, kaži nam pot, s prvim oddelkom stopaj neustrašeno proti rajskemu jugu! Ti, Dengis, moj sin, nam pokriješ hrbet proti nenadnim napadom, a ti Irnak« — glas mu postane milejši in pogled se mu razjasni — »ti, Irnak, si še skoraj dete, torej ostaneš pri očetu v sredini. Videl boš, kako bo padala šiba božja na hrbte mehkužnih narodov razvajenega juga. A vi svetli knezi: Japidi na desnem, Ostrogoti na levem krilu spremljajte številne čete drugih narodov in dobro pazite na njihovo zvestobo!«

Po teh besedah migne z roko za slovo ter odide v ženski oddelek šotora k lepi svoji Ildiki in divji tiger postane v rokah dekleta krotka ovčica.

Knezi odidejo.

»Sramota!« škripa z zobmi Valamir. »Kakor Bog na nebu živi, tako bo prišel dan maščevanja!«

»Nezaslišano, mi slavni gostje, sužnji poganskega krvoloka!« se togoti Teodomir.

»Ha, bogovi, ali pa ti, o Bog krščanski, udari ga, saj pravijo, da si mogočen in smo te zato pričeli moliti,« grozi še na pol poganski Videmir. »Naj pogine divjak! Mi, pred katerimi se je treslo že rimsko cesarstvo, mi, ki smo s svojo krvjo te kraje kupili, ki se je pod našimi čilimi rokami Valentova vojska pred Drinopoljem razdrobila v prah, strah ponosnemu Carigradu in končno njegovi prijatelji in zavezniki, mi naj bi torej bili ponižni sluge barbaru, biser njegovi kroni, nemo orodje njegovim namenom!«

»Oj domovina, oj krasne obale Jadranskega morja, oj plemeniti moj japidski rod, kaj tudi ti se moraš krvavo bojevati pod krutim žezlom za tujo slavo?« zdihuje Ardarik. »Spone, s katerimi nas je ta zver uklenila, so neuničljive. Da, čarovne moči ga podpirajo! Meč, katerega je dobil iz nebes, je nezlomljiv in ostane zmagovit, dokler je v njegovih rokah. Kaj hočemo, tovariši moji, potrpeti je treba, dokler se ne prikaže boljše znamenje svobode. Upor bi nič ne izdal, vse naše ljudstvo gori za samosilnega tujca!«

»V šestih dneh gremo na boj! Na boj v rodovitne italske kraje, kjer se blišči zlato, kjer rasto trte, kjer se vrstijo mesta drugo za drugim! Na plen v bogato deželo! Proti jugu v slavo in razkošje, v čast in maščevanje!«

Tako je hrumelo med bojaželjnimi narodi.

In narodi, gospodujoči Huni in službujoči sužnji, se navdušeno vzdignejo, njih klic velja kot pozdrav neupogljivi šibi božji.

»Sramota!« zakliče zopet Valamir. »Niti knez niti narod, ki sama sebe zaničujeta, nista vredna, da živita! Toda kaj hočem? Vem, da, prepričan sem, da je skupna moč Germanov le v krvavi roki neupogljivega Atile. A pride dan, ko bo živel Got svobodno v svobodni Gotiji in bo dedič vsega, kar se pribojuje kruta roka krvoločnega pasjeglavca!«

Hitro se prizor v taboru Hunov predrugači. Vojaki tekajo sem ter tja, odklepajo vozove, preiskujejo kolesa, polomljeno popravljajo. Žene spravljajo na vozove živež, obleko in otroke. Zopet drugi brusijo svetle meče, snažijo ostre sulice, sučejo nove strune ter jih raztegujejo na loke, pulijo puščice, z jermenjem zapletajo raztrgane ščite, pokrivalom prilepljajo mnogovrstna znamenja, da pomnože strahovito podobo lastnih teles; ta prilepi čeladi konjski rep, oni šop različnega ptičjega perja, tretji našije volčjo ali medvedovo glavo. Od daleč se dozdeva ta šum klic, vrisk, ropot in pok kot zamolklo grmenje nevihte, ki se pripravlja v naravi. Med tem ropotom doni divje petje. Sluge letajo sem ter tja naglo kot blisk, spolnjujejo povelja. Daleč v oddaljene hribe karpatskih gorà se glasè rogovi, njih jek odmeva kot tožen, obupen stok gorskih vil, ki nemara vidijo že tisoče in tisoče gnilih, strohnelih trupel, slišijo stotine in stotine krvavečih ranjencev, vidijo dim in pepel podrtih mest, gledajo toliko žalostno vzdihujočih prebivalcev mirnih vasi, ki begajo okoli brez domovja, brez strehe in živeža in žalujejo po ljubih sorodnikih, ki trohnè za živež ostudnim krokarjem v oglejskih močvirjih ...

Ha! Divji Atila se ne meni za to, diši mu kri, neizmerno sovraštvo do vseh zahodnih narodov mu sladi srce. S temnim obrazom gleda priprave, ki bodo pokopale tisoče mladih teles.

Dan za dnevom prihajajo v tabor nove čete. Goti in Japidi so že prišli in čakajo, da se vzdignejo na boj, a potrpeti morajo, ker število ni še polno. Izza Volge prihrumijo plemena na konju in peš; slovanskega rodu so — nekdanji Skiti, Kazari in pa Bolgari. Že davno prej so dobili ukaz za boj. Izza Visle in Odre hrumijo Heruli in Rugi, Langobardi se jim pridružijo, a tudi Turingi ne izostanejo. Na jugu se zbirajo še drugi narodi, čakajo prihoda velikega kralja. Vse te narode, različne po jeziku in šegah, po značaju in noši, omiki in vednosti druži edinole sovraštvo do rimskega cesarstva, brati jih pohlep po njegovem bogastvu.

Priprave so končane. Ogromna je bojna množica, ki nima podobe dobro urejene vojske. Vsak dela, kar hoče, gre, kamor si želi. In vendar je v vsej celoti red, vodi jo silni duh silovitega moža. Konjiči rezgetajo, možje kričijo. Žene in otroci sedè na vozovih, ob vozovih nizki, urni konjiči, na konjičih Huni, ostudne pošasti človeškega rodu, z vso pravico imenovani pasjeglavci.

Dolgo zveneč glas rogov zadoni čez planjavo in naznani, da je kralj prišel v sredino svoje vojske s svojimi mnogimi ženami in z ljubljenim Irnakom.

Zopet zapoje rog, njegov jek doni daleč, drugi rogovi se oglase in na to znamenje prešine vse čarobna moč. Konji se vzpno, jezdeci primejo za uzde, pomolè kopje visoko, zavihtè meč in v dir in skok zdrdrajo vozovi čez pusto. Konjiči vihrajo. Naprej, naprej, med divjim krikom in šumom, naprej iz puste Hungarije, naprej v rajske južne dežele ...

Uboga Akvileja!

5.[uredi]

Noč je. Pogubni oblaki pokrivajo še malo prej sinje nebo. Od zahoda sem se včasih zablisne, za trenutek se posveti v krvavem žaru Oglej, a v trenutku je zopet vse zavito v temni zavoj noči.

Pomlad je komaj odcvetela in vendar mogočna narava že razsaja. Od juga sem doni šumenje razdivjanega oglejskega morja, jezečega se nad viharjem, i mu ne privošči počitka. Razjezeno pljuskajo njegovi valovi ob močno mestno obzidje. Zopet se užari temno nebo, mestna poslopja se v blisku razsvetle, razsvetli se sredi njih visoki tempelj, posvečen Belinu, oglejskemu bogu, mestnemu pokrovitelju.

»Vstopimo!«

Nekaj svetilnic razsvetljuje širni prostor. Visoki stebri iz marmorja podpirajo mogočno podstrešje; okoli in okoli se blišči zlato in razni kipi bogov stoje ob stenah. Nesramna Venera pohotno gleda krasnega Apolona, Jupiter preži nad svojo sitno Junono, krvoželjni Mars se je bojaželjno zamislil, zviti Merkur se mu hinavsko klanja in prilizuje, a za žrtvenikom stoji na umetno izsekani podlagi, v zlatu se bliščeča podoba boga Belina. Predstavlja ga postaven mladenič, njegovi udje pričajo, da je v cvetu moškosti; glavo mu obdaja zlata krona v podobi žarkov. Pred njim na stopnicah kleči osamljen poganski duhoven, občasno devaje na ogenj blago dišeča kadila.

»Belin,« zdihuje pogan, »Belin, oj kam si prišel? Oj časi, oj spačeno, nezvesto ljudstvo ti! Pred dvema stoletjema ti je postavil ta tempelj oni božji, za tvojo čast goreči cesar Nerva, cesar Maksiminjan in Dioklecijan, mogočna stebra stare vere, sta ti ga predelala in ozaljšala. Oj, bog življenja in zdravja, kolikokrat se ti je Oglejčan klanjal, lepih cvetic so ti darovale roke oglejskih devic, koliko dišav ti je zažigala tvoja duhovščina! In sedaj? Oglejčan, ki se je še pred leti pred teboj v prahu valjal, stopa sedaj ošabno mimo tvojega svetišča, pogleda tvoje stanovanje kot spomenik starodavne preteklosti, se nasmeje in koraka naprej. Ali gorje mestu! S poslednjim Belinovim duhovnom se bo tudi tvoje obzidje na kup zvrnilo! Oj žalost! Device, ki so razveseljevale oko tvojih služabnikov, sladile jim ure življenja, se ne zmenijo več zate! Objele so krivi nauk onega nazarenskega Juda, oni strašni nauk, ki stavi zapreke pametnemu uživanju, razdira vse veselje v svetu. Jaz pa, tvoj svečenik, klečim osamljen tukaj na stopnicah, točim grenke solze, preklinjaje čase, njih morečo roko in hudobne kristjane. Ha! Kdo bi bil to mislil! Uresničile so se besede onega brezbožnika, ki je žugaje prerokoval: »Kri mučencev je seme kristjanov! Čim gosteje se mi, setvi enaki požanjemo, tem več nas je. Od včeraj le smo in napolnjujemo vse, kar je vašega: mesta, otoke, utrdbe, vasi, palače in javne prostore. Le svetišča vam pustimo prazna!« Da, prazna svetišča. Galilejec, mogočen si! Pred teboj so vkljub vsej sili, katero so imeli naši pradedi v rokah, zginile trume naših dohovnov, zginila je rimska moč, Jupitru je padala strela iz rok in mladenič Belin je postal enak tresočemu se starčku; v njegovo svetišče pricaplja le še z dežele kak boren suženj. Ah … Jud ti zapeljivi, sin naroda, ki ga je Rimljan tolikokrat uničil, zmagal si, zmagal ... Oj, s čim bomo živeli? Prekleti …«

»Vae victis, gorje premaganim! Tudi tu ni nevarnosti za nas, vae victis!« rjove po templju dirjaje.

V tem trenutku se krvavo zabliska, strahovit grom sledi, poslopje se pretrese od vrha do tal, nadstrešje zaječi, duhoven prestrašen poskoči in zakriči: »Vae victis!« rjove ves iz sebe ter plane kot blazen v stranski vhod — — —.

Strašno je razsjala nočna nevihta, a tem krasnejše jutro je napočilo. Hladni, čisti zrak je privabil mnogo ljudi na prosto. Mnogo drugače zaspanih Oglejčanov se je že ob sončnem svitu izvleklo iz mehkih blazin ter zapustilo soparne sobane. Tudi Marij, lepo oblečen, se sprehaja po ulicah. Nenadoma naleti na Helija, ob obzidju Amfore. Rad bi se mu ognil, a Grk ga je zapazil. »Zdravstvuj mi, Marij!« ga pozdravi Helija. »Kako si pa noč prebedel? Pa kaj govorim o bedenju, sladki Morfej je zazibal srečnega Marija v svoje naročje. Evdora, krasna Evdora je angelček, ki je čul s sanjami bodočega blagra nad teboj. V takem položaju, se ve, se človek malo briga, če se tudi vse furije v divjem plesu trgajo nad mestom!«

»Helija,« reče Marij, »zakaj pikaš?«

»O, ne pikam ne, niti na um mi ne pride, da bi te žalil. Zavidam te le, zavidam zaradi tvoje sreče. Menapij mi je povedal, da ne bo imel drug Evdore nego ti. Privoščim ti jo, privoščim prav iz globočine srca, čeravno je meni splaval up po vodi.« »A prejšnjih besed ne morem pozabiti. Četudi sem srečen, vedi Helija, da me sreča ne omamila nikdar! Najprvo sem kristjan, za eno in drugo sem vedno pripravljen žrtvovati svoje imetje in svoje življenje. Vedi, ko prvikrat zapoje bojna tromba, me boš našel med prvimi borci!«

»Marij, blagi čuti navdajajo tvoje srce. Vsak drugi bi si mislil: v boju je toliko zaprek, toliko nevarnosti, kopja žvižgajo, križa se ogromno število strupenih puščic, ki ne vprašajo, ali je srce zaljubljeno ali ne, nočejo vedeti, bo li jokala po junaku zapuščena nevesta — letè in ne izbirajo.«

Mladenič prebledi. Sam s seboj se bori. Helija ga nestrpno gleda, a takoj se Marij opogumi in reče:

»Helija, zakaj me mučiš z neprijetnimi podobami? Da, težko je zapustiti mlado prijateljico, toda moža, ki sedi za pepelom, medtem ko razsaja v domovini bojni hrup, ne more čislati nobena plemenita Rimljanka. Četudi me bo kril črni grob, naj joče nevesta, njene solze mi bodo ogrevale mrtvo, mrzlo srce. Pa kaj, da mi rojijo vedno te misli po glavi, kaj me vedno vznemirja srce o bodoči nesreči! Saj stari Bog čuje še nad nami in mestu ni še zašla zvezda slave.«

»Marij, bojim se, da v kratkem njegova slava otemni. Čudna govorica gre po mestu. Med bliskom ponoči, pravijo, se je prikazal na nebu krvav meč; v Belinovem templju, pripovedujejo oni, ki so hiteli mimo pred nevihto zavetja iskat, so slišali strašno ropotanje, strahovit glas, kot nekdaj pred razdejanjem jeruzalemskega mesta, je odmeval po starem svetišču, trikratni »Gorje premaganim!« so razločno čuli. Pojdi dol preko Amfore, poslušaj pogovore delavcev in mornarjev in čul boš, da tolmači splošno mnenje vse to kot bližnji propad Ogleja.«

»Babje čenče!« zavrne Marij.

»Ne vem,« ugovarja Helija. »Sicer pa mi je pravil prijatelj Vigilij, da je pozno v noč med najhujšo nevihto prisopihal sel k mestnemu glavarju Menapiju, ki je takoj sklical na tajno sejo mestne očete.«

»O, Bog!« vzklikne Marij. »Nekaj se gotovo pripravlja, če je to res. Toda kaj, glej mogočno obzidje, za njim prebiva najmanj stotisoč močnih junakov, ki vedo meč sukati in metati kopje. Ob času nevarnosti ne bo nihče izostal! Krščanski Oglejčan bo vedno kazal, da ni manjši junak nego nekdanji rimski pogan, kaj ne? Zadnja kaplja krvi za prostor, kjer je tekla zibelka!«

»Dobro, Marij! Velikodušno čuti tvoje srce,« odvrne nekako prisiljeno Helija. »Za sedaj z Bogom! Doli v pristanišče moram, kajti še danes mi pripluje ladja, napolnjena z dragocenim blagom iz južnih dežel. Sicer pa vedi, če preti mestu nevarnost, bom tudi jaz pošteno sukal ostri meč in če bi prišel v stiske ti ali tvoja Evdora, vedi, sem vedno pripravljen priskočiti na pomoč!«

»Hvala, menda ne bo treba!« zavrne Marij ter stopa zamišljeno dalje. »Čuden mož,« si misli, »ne razumem ga. Plemenite so mu besede, če bi le tudi srce bilo tako plemenito in bi mačji pogled ne kazal nezanesljivosti.«

»Fantè golobradi, kaj ne bo treba?« mrmra Helija, poln sovraštva za njim gledaje. »Bom že jaz pokazal, bode li treba ali ne. Še ga bo treba zbadati, da bo fantè še vse bolj želel pokazati svojo hrabrost in se bo brezobzirno izpostavil nevarnostim ...«

Počasi koraka Marij. Zlobne Helijeve besede so vzbudile nemir v njegovem srcu. »Da ljudska govorica ni nastala brez vzroka, potrjujejo nekdanje Menapijeve besede. Mogoče je starešinstvo že prej kaj slutilo. Glej, glej,« premišljuje, »kak vpliv imajo te negotove besede na ljudstvo! Tu je kup delavcev brez dela, okoli sebe gledajo, drug drugemu pripovedujejo novosti in ugibajo, tam se zopet drugi med seboj hudo razvnemajo. A kaj, na Evdorinem domu bom vse več izvedel!«

Zamišljeno se sprehaja dalje. Skoro ne ve, kdaj pride v Menapijevo hišo. Vstopi. V predsobi ni nikogar. Gre dalje v prizemsko sobano. Tudi tu ni žive duše. Stopi na vrt.

»Ave sponsus — Pozdravljen ženin!« mu zadoni izza grmovja prijeten glas.

»Ave sponsa — pozdravljena nevesta!« odmeva Marijev srčen pozdrav. In proč so skrbi, prej zgrbančeno čelo se razvedri, pozabljen je prejšnji neprijetni vtis. Mati Honorija mu daje roko, prijazno se smehljaje: »Osin, tako zgodaj te že vidimo! To je kaj lepo! Vidi se, da ti je moja hčerka prirastla na srce. Prav tako, prav! Podlaga vsakega zakona je ljubezen, združena z medsebojnim zaupanjem. Evo ti, Evdora, tvoja tolažba, tvoja zaščita. Toda kaj se ti je tako naglo obraz stemnil, Marij?«

»Ah, mati, nekaj se kuha; ljudstvo to že sluti. Razne novice, ki niso prijetne in vznemirjajo duhovne, se širijo po mestu. Srce mi dè, da napoči grenki trenutek ločitve.«

»Ah ločitev, kako grenka mora biti!« vzdihne Evdora in solza ji zaigra v očesu.

»Evdora, rožica mojega srca,« jo tolaži Marij, »ne žaluj brez vzroka. Bog čuje nad nami.«

»Marij, vedi, preteklo strašno noč je prišel sel iz daljnih krajev, iz Norika. Konj se mu je v hlevu kar zgrudil, on pa je ves premočn in ves spehan naglo zahteval očeta. Oče pride, sprejme pismo, pdpečati in prebledi. Hitro odide nato s poslancem v mestno palačo, skliče mestne očete na tajno sejo, kjer se še sedaj posvetujejo. O, kaj bo! Srce mi dè, da se vname krvava vojna ...« »Hčerka,« se obrne Honorija k Evdori, »ali si rimska kristjanka? Kristus ljubi svojo domovino, vera ukazuje možu, braniti vero očetov in domače ognjišče. In naši očetje storè to dolžnost. Če oni padejo, skažimo se tudi me hrabre; zadovoljno prenašajmo, kar nam naloži Previdnost. Marij bo junak in Evdora ga bo, če bi srce hotelo obupati, navduševala v dokaz, da kri vseh Rimljanov ni še ostarela.«

»Slava tebi, hrabra žena, krepka mati!« zadoni krepki, moški glas Menapijev. »Da imajo vsi Oglejčani enake žene, o potem se ne bojimo, četudi nas napade peklenska drhal. Marij, sedaj velja pogum! Nič več se ne da prikrivati, kar sem davno slutil, se bo zgodilo. Od severa se nam bliža hud sovražnik. Huni, o katerih smo menili, da smo jih lani na katolonskem polju docela potolkli, so zopet dvignili svoje glave; kruti Atila je zopet zažugal zahodu z razdorom in poginom. V spremstvu ima skoro vse barbarske severne narode. O, nekdanja rimska krutost se ostro maščuje nad potomci! Kar so naši starši delali s pradedi barbarov, to bodo barbari počenjali s potomci. Neštevilne so njihove trume. Prve čete so se prikazale že okoli Emone. Tamošnji noriški poveljnik se je s posadko umaknil in prosi pomoči, nagle pomoči, sicer se prikaže v kratkem sovražnik na oglejskem polju. Mestni zbor je odrekel pomoč, dobro vedè, da ne bo mogel vzdržati, a povelje je odposlal, naj se naglo umakne ter utabori na gornjem Frigidu, da brani prehod čez Julijske planine, dokler se ne pripravi mesto na krvavi boj. Na našem polju se bo potem odločila usoda. Tvojemu očetu Severu je dana častna naloga, da prvi skusi hunske meče, in ti si njemu prideljen; v tvoje roke je izročil zbor do sedaj še neoskrunjeno legijsko znamenje: črnega orla. Marij, postal si legijski akvilifer (nositelj orla!. Sin, glej, da mi ne onečastiš nepremagljivega orla. O, gotov sem, da ne! Kako se ti bliskajo oči, roki se ti že krčita, kri ti je vzplamenela! Prav je tako! Tak je bil stari Rimljan, ko je branil domače Penate! A Evdora, ne žaluj, Marij se povrne domov z lovorikovim vencem. Čvrst junak je!«

»Oh, oče! Ne žalujem zato, ker mora Marij v boj. Boj ob času nevarnosti je poklic in dolžnost moških. A vendar, kako žalostna je ločitev! Vsaj da bi se tukaj na našem obzidju bojeval! Puščice bi mu podajala, s ščitom bi mu branila glavo, da, meč bi z nežno roko vihtela kakor vsak možak in marsikateri sovražnik bi strmoglavil v mestni prekop pod šibko roko. Toda, kdaj bo moral iti?«

»Takoj. Na domu sem ga že iskal.«

»Oj Bog, oj ... Ah, oprostite trenutno slabost šibke ženske. Marij, kvišku glavo, dvigni ponosno dvoje čelo, meč v desno, ščit v levo, na konjiča pa nad sovražnike, razbij jim črepinje in vrni se kot junak! Le junaka pričakuje Evdora, junaka s krvjo oblitega. Mevžo pahne od sebe.«

»Dobro, hčerka,« vzklikneta oče in mati, »sedaj te poznamo, da si najine krvi. Ne bomo se ločili ne, in četudi se ločimo, združimo se zopet, če drugje ne, pa tam gori med zvezdami!«

»Marij, pojdiva, da se napraviš doma!«

Marij objame svojo Evdoro in jo poljubi, tako tudi mater Honorijo in odide za Menapijem. Srepo gleda Evdora za odhajajočima, gleda, dokler še sliši odmev korakov, potem se pa obrne k materi in ko vidi njeno solzno oko, prevlada v njej ženski čut, srce premaga razum in tiho jokaje se zgrudi materi v naročje.

6.[uredi]

Poldne je proč. Kako vznemirjeno je mesto! Različne govorice se slišijo. Atila, Huni, vojska so na dnevnem redu. Duhovi so razburkani, ker je prišlo povelje mestnega glavarja Menapija, naj se oddelek oglejske posadke kar naglo pripravi na odhod, da priteče noriškim legijam n pomoč, da jih reši pogube in pogina. Po ulicah odmevajo trombe mestnih obhodnikov, biriči kličejo, naj se zbere narod na javno skupščino na Marsovem polju izven mesta, kjer mu bo slavna mestna vlada naznanila važno stvar in jo predložila v potrditev. Tudi plemstvo je že osebno vabljeno.

Vsi, moški in ženske, drvè kljub žgočemu soncu na Marsovo polje, kjer je že pripravljen visok oder za oblasti. Vse hiti tja brez razločka vere in jezika, a vendar se lahko ločijo. Pogan nosi dolge lase, ki mu pokrivajo tilnik do ramen in čelo do oči, kristjan pa ima lase pristrižene in čelo prosto, kajti ne spodobi se, da bi bilo čelo pokrito, na katerem je vtisnjeno znamenje svetega križa. In ženstvo? Oj, ženstvo je vedno enako! Preprostost prvih treh stoletij se je začela umikati šopirni noši, vendar še lahko rečeš, opazovaje obleko: ta je dobra kristjanka, a zopet ta je mlačna in malomarna katoličanka, ker je njeno veselje v lepotičju. Tu vidiš krepko dekle krasne postave, a je sramežljivo zavita v široko haljo, obraz ji je s pajčolanom zakrit; tam zopet ošabno koraka Oglejčanka: lasje, krasni in črni, so v podobi ščita spleteni vrh glav na temenu, a spredaj na čelu so postavljeni v dva stolpa in v sredi je čelo podobno dolini med dvema gorama. [2] Od ušes ji visè v zlato vdelani biseri, okoli vratu se vije zlata verižica z žlahtnim kamenjem; gole roke objemajo krasne zapestnice in na nogah na udobnih opankah se svetijo demanti, rubini, safiri.

Te niso dobre kristjanke, mlačnost je prevzela srce, Pluton, bog bogatije in lišpa, je očaral njih dušo.

Oglejski možaki se vstopijo okrog odra; najprej plemstvo — patriciji, potem vitezi — equites, končno meščani. Tisoče in tisoče odličnih in hrabrih Oglejčanov je tukaj zbranih. Oglej, nepremagljiv si! Vsi se pogovarjajo o dnevnih novicah. Kar nagloma vse potihne — izza mestnih vrat se pokaže množica jezdecev v lepi opravi.

»Have Menapij — zdravstvuj Menapij!« »Havete conselus — Zdravstvujete konzuli!« doni vesel pozdrav po planjavi.

Ko lastovice naglo priletè na čilih konjih.

Mestno starešinstvo je pod vodstvom razumnega Menapija, ki stopi na oder. Krasna toga z robom z zlatom obšitim ga odeva, pod njo se vidi jekleno oklepje, ki varuje v krvavem boju junaška prsa, na glavi mu svetli na daleč bleščeča čelada. Tik njega stoji mladeniški Marij, v roki ima mestno znamenje — črnega orla. Za njim stojè drugi mestni dostojanstveniki, med katerimi se odlikuje junaška postava resnega Severa; na levi in desni ob odru pa je uvrščeno vojno spremstvo.

Vse utihne. Menapij razjasni kratko ponoči sprejeto poročilo; omeni nevarni položaj noiških čet, naznani njih odpoklic in umik iz Norika. Razpravlja o nevarnosti, ki preti mestu od divjih Hunov, našteje priprave, ki jih je skrbno starešinstvo že davno za katerikoli slučaj preskrbelo, omeni polne žitnice, kupe morilnega orožja, nerazrušljivost zidovja, negotove pomoči z juga ali vzhoda. Končno pokliče s krepkim glasom:

»Prebivalci našega Ogleja, bogata mesta, po velikosti in številu prebivalcev še ne prekošenega, določite, ali se hočemo pogajati s približajočim se sovražnikom?«

Popolna tišina. Mrmranje. Posamezni klici. Beseda rodi besedo, strašno vpitje nastane. Beseda »nikdar!« premaguje.

Menapij vzdigne roko in takoj je vse tiho.

»Oglejski prebivalci, plemenito plemstvo, hrabri meščani, torej nočete pogajanja, hočete li boj?«

»Na boj! Na boj! Na boj!« se glasi, gromi tisočeri klic, orožje rožlja, žvenket mečev in ščitov se sliši, trombe zadonè, njih zvok odmeva v Julijskih planinah.

Zopet migne Menapij. Grobna tišina.

»Potomci Antenora, slavnega trojanskega junaka, ki je po opustošenju svoje domovine, po dolgem potu križem sveta zašel semkaj ter našemu glavnemu mestu postavil temelj, ali odobrite torej, da se nikdar ne vdamo, a branimo ključ Italije, ponosni Oglej do smrti?«

»Do smrti, do smrti! Smrt izdajalcu!« kliče ljudstvo.

»Potomci starih Rimljanov,« predlaga dalje Menapij, »odobrujete li sklep starešinstva, da se od danes naprej vpeljejo v mestu vojne postave za vsakega, ne glede, katerega stanu je?«

»Odobrujemo!« se ponavlja tisočeri klic.

»Slavna skupščina je torej odobrila predlog mestnega sveta. Sedaj naznanjam, da je mestni svet sklenil poslati naproti sovražniku bojni oddelek mestne posadke v pomoč noriškim vojnikom, da z njimi zadrži sovražnika vsaj toliko, da se v mestu popolno dovršijo priprave. Za poveljnika temu oddelku je postavil Severa, čigar ime je zaslovelo lani zaradi njegovih zaslug na Katalonskem polju po vsem obširnem cesarstvu. Dobro pozna šege in način boja bližajočega se sovražnika, skusil ga je od umnim Aecijevim vodstvom.«

»Have Severe — Zdravstvuj Sever!« kliče ljudstvo. »Oskrbnik mu je akvilifer Marij, njegov sin.« »Have Marij — Zdravstvuj Marij!« nadaljuje ljudstvo.

»Velja torej! O mili narod, deni roko na svetli meč, vzdigni morilno orožje, bojuj se za vero in dom in lastno svobodo! Boj bo hud. Narod, vzdigni se ter brani svoje žene in nedolžne otroke v zibelki! Narod, na noge ter brani nedolžnost svojih deklet, ne pusti, da padejo v pohotne roke pasjeglavcev, čuj, da ne bo nedolžnost vpila do neba zaradi posilnega oskrunjevanja! Narod, vedi; Hun je zver v svoji strasti. Narod mili, brani imetje, ki si ga s krvavimi žulji prislužil! Ljudstvo moje, evo, Oglej tam! Kako se svetijo v sončnih žarkih njegove palače, njegove cerkve, njegovi templji, kako ponosno stoji cirkus, kjer si se tolikokrat zabavalo, kako veličastno kipi v nebo veličastni Kapitol. Narod moj, brani svete spomine očetov, brani slavno oglejsko zgodovino!«

Neizmeren vtis napravijo kratke Menapijeve besede. Ko se z roko poslovi od ljudstva in zajaše krepkega šarca, se vzdigne buren klic:

»Have Menapij! Have Menapij! Havete patres conscripti — Zdravstvujte očetje izvoljenci!«

Tako doni med množico viharen pozdrav, ko zopet odjaše mestni svet v mesto.

Komaj se vrne ljudstvo v mesto, se mu nudi nov prizor. Na Marsovem polju se je narod odpovedal za čas nevarnosti vsem svojim svobodnim pravicam. Namesto privilegija je nastopil »imperium«, ukaz vojnega poveljnika: njegovi volji se morajo vsi vdati.

Na javnem mestnem trgu se zbira vojaštvo oglejske posadke. Razdeljeno je na oddelke, legije, katerih vsaka četa šteje okoli 5000 lahko oboroženih mož; vsaka legija se razdeli v deset drugih oddelkov, kohort imenovanih, vsaka kohorta v deset maniplov, manipel v dve centuriji. Pri vsaki legiji so vojaki različnega orožja. Prvi pred vsemi stopajo Antesignani — tako imenovani, ker stopajo pred legijskim bojnim znamenjem; oboroženi so s puščicami in fračami, s katerimi izvrstno mečejo kamenje pa tudi železne krogle: nobeden ne zgreši svojega moža. Prvi naskakujejo, prvi planejo na sovražnika. Njim sledi truma pravih vojakov. Oboroženi so s sulico, oklepom in čelado, s ščitom in kratkim mečem. Imenujejo se Hastati — suličarji. Med njimi v vsaki kohorti stojè dragonarji, ki imajo pokrito glavo in hrbet z levovo kožo, v rokah pa drže znamenje kohorte: volka, leva, besnega zmaja. Sredi kohort stoji glavno legijsko znamenje: črn orel na dolgem drogu. Nosi ga vedno tik legijskega poveljnika legijski akvilifer. K legiji spada še oddelek 300 konjenikov. Navadno obstoji legijska posadka iz štirih ali petih legij.

Trobente zapoje. Dve legiji se nastavita na širnem prostoru. Kakšne vrste! Vojaštvo še enkrat priseže zvestobo poveljn ikuSeveru, ob katerem drži sin Menapij nepremično oglejskega orla. Sever z ostro besedo spodbuja vojake k hrabrosti, pozornosti, previdnosti in natančnosti v vojaškem zadržanju. Povelje zadoni in legije se napotijo v silni boj.

Kako veselo pojo rogovi! Kako lepo se svetijo čelade, kako se leskeče oklep okoli junaških prsi! Orožje zveni, meči žvenketajo, ščit se stiska k ščitu, gozdu enako se vzdigujejo svetla kopja in tu in tam se pokaže legijsko znamenje. Zdi se, da se v takih rokah ne bo nikdar upognilo. Ponosno sledi na hitrih konjičih truma konjenikov. Ne na desno ne na levo več ne pogleda vojaštvo, tako zahteva vojna postava. In sicer čemu? Vsakemu je bila že doma ločitev huda, težka, pretežka. Tu stopa oče, zapustil je ženo in otroke. Jih bo li še kdaj objel? V kratkem ga morda poteptajo hunska kopita. Tam koraka sin — siloma se je iztrgal iz materinega naročja. Kaj, bo li še kdaj bilo materino zvesto srce na njegovih mladeniških prsih? Tam stopa brat, zapustil je nežno sestrico. Se li bosta še kdaj videla, kdo ve? Tu koraka mladenič. Ponosno se drži, obraz mu je trd in nepremakljiv, srepo gledajo oči, roka krčevito drži ščit in meč, ves je vojak. Oj, ta mora biti junak! Jeklo ga pokriva, jeklo ga oklepa, a tudi srce mora biti jekleno. Motiš se, motiš. Od zunaj jeklo — v prsih občutljivo, krvaveče srce! Od zunaj je miren, malomaren je njegov pogled, v duši pa ga plaši spomin na objokane oči lepe neveste. »Jo bom li še kdaj videl? Ne bo krila v kratkem črne zemlja mojega trupla?« premišljuje Marij, drži v rokah legijskega orla in gleda okoli, da bi še kje zapazil ljubeznive oči. »Ni je, ni je. Težko ji mora biti, morda sedaj joče v tihi sobici in moli, moli za ljubimca svojega srca.«

Marij se vzpne na konju, strese se in polglasno zašepeta:

»Orel, bojno znamenje, ti si od sedaj moja ljubica!«

»Prav tako, akvilifer!« se oglasi oče Sever. »Doma jagnje, v silnem boju divji lev!«

Še enkrat se oglasi viharni pozdrav ljudstva, legija se pomika skozi mestna vrata, trobenta poje, poje marsikomu zadnji korak — v dolgo večnost!

7.[uredi]

Dan hoda od Ogleja ob bregu reke Vipave med sedanjima vasicama Vogrsko in Gradiščem stoje rimske legije. Na desni in na levi se vzdigujejo zeleni griči, obrastli s temnim hrastovim gozdom. Ob Vipavi pelje noriška cesta do tabora na ajdovskem polju, od tam čez oddelek Julijskih gorà, Okra imenovanih, dalje od Emone in Nauporta v daljavo 400 stadij. Rimske legije so se močno utaborile ter zaprle čez in čez vhod v oglejsko planjavo.

Kohorta se je odpravila po cesti na ogled, kako stojè stvari, a se je takoj vrnila, kajti od Črnega vrha in Hrušice se vali proti nebu gost dim, znamenje, da je sovražnik zopet v deželi.

Noč nastopi. Vse je mirno. Tiho sije bleda luna na jasnem nebu. Legije počivajo. Tu pa tam stoji straža, oprta na sulico, ter nepremično gleda v daljavo. Stoji in zre. Kar zagori plamen na daljnem griču in zopet drugi in zopet tretji, ki naznanjajo, da se nekaj godi. Rog zapoje in v trenutku sta legiji na nogah in se postavita v bojni red.

Ure in minejo, nič se ne sliši, le ognji po gorah še gorijo. A čuj, zopet se oglase rogovi, da ni nevarnosti, le pomoč je prišla. Od severa je dospel noriški vojni oddelek, potem ko je pobral po poti vse druge posadke v raznih rimskih taborih. Celih 400 stadij je premeril ta oddelek, vedno se je boril z zasledujočimi Huni. Pa čez Okro psoglavci niso še prišli, ropaje in požigaje so se razkropili po deželi. Pred njimi beži, kar more, deloma v hribe, deloma pa teče pred rimskimi vojaki, misleč, da bo pod varstvom njihovih ščitov varno njih življenje.

Zopet vse utihne. Utrujeni vojaki poležejo, da se odpočijejo.

Jutro. Sonce vstaja izza temnih gozdov, ki krasijo po visokih gorah v polkrogu oglejsko planjavo. Ptički veselo in brezskrbno žvrgolè, veseleč se svobode, ki jim je nihče ne kali. Med seboj prijateljsko tekmujejo, kdo bo lepše proslavil dobrotnega Stvarnika. Človek pa misli, kako bi drugega usmrtil, kako bi ga vkoval v težke spone suženjstva! ...

Blizu hribčka na mali višini ob levem bregu Frigida stoji oddelek oglejskih vojakov. Razpostavljeni so v dobrem kritju kot opazovalne straže. Med njimi je Helija. Bled je, obraz mu je prepaden. Boji se preteče nevihte. Oborožen je s ščitom, lokom in mečem. Srepo gleda pred se. Tam v dolini stoji poleg očeta poveljnika v sredi legije visoko na konju njegov smrti sovražnik. Pozornost vseh je obrnjena proti vzhodu. Dospel je sel s sporočilom, da se bliža Hun na čilem konjiču.

»Res, da bi smel očitno pokazati svoje sovraštvo! Pa kaj, potem bi bila smrt gotova. Kdor se s svetom pošteno bojuje, je rekel bistroumni Rufin, mora iti po zlo ... Ha, kako lepa priložnost je od tod, toda Helija, festina lente — hiti počasi! Prišel bo trenutek, ko se vname boj. Odtod prižvižga puščica, zasadi se med sprednjim in zadnjim oklepom v desno stran, roko imam gotovo, in ono zaljubljeno srce se oddahne! Tu, tu se dovrši usoda, kdo bo čakal slučaja, negotovega slučaja!«

Nenadoma nastane v bližini strašen ropot. Neznanski krik, kakršnega dotlej še niso slišali naši griči, se vzdigne za cestnim ovinkom nedaleč od prvih vrst. To ni človeški glas, to je rjovenje divje zverjadi! Kot blisk se prikažejo na konjih rjave, na pol nage pošasti: zdi se, da sta se konj in človek skoro zarastla, hrbet in glava se dotikata v divjem diru konjskega vratu. Nešteto konjičev se razsuje po cesti in bližnji ravni, podeč pred seboj rimske vojake, ki so stali na prednjih stražah ...

Rog zapoje.

Vrste se stisnejo, Antesignani napno loke, povelje zadoni in neštevilne puščice frče po zraku med divje pošasti. Hunski konji se vzpno in brez jezdeca beže nazaj po planjavi. Že prvi trenutek leži na stotine divjakov na bojišču. Novo vpitje nastane, krvožejno se vzdignejo drugi nad peščico Oglejčanov. A kaj pomaga hrabrost Antesignanom: ko padejo prvi Huni, nastopijo drugi. Konjski rezget, ropot konjskih kopit. Tuljenje azijskih barbarov onemogoča vsako povelje. Molče se bojujejo Antesignani; že jih popušča moč in mnogo, mnogo hrabrih junakov stoka pod konjskimi kopiti. »Naprej!« zadoni mogočni Severov glas. »Antesignani nazaj!« 

Antesignani odskočijo na levo in desno, se poskrijejo med hrastovje na griče, in kot železna stena se vstopijo na bojišče viteški suličarji. S pomnoženo močjo udarijo nad nje divji Huni. Zastonj. Nad njimi se razbije vsak naval. S hribčkov frče puščice, kamenje leti iz frač, na desni in levi cepajo hunski jezdeci. Pa se vzpno še suličarji, s strašanskim krikom napadejo hunske pošasti in bodejo in sekajo, da ni več boj temveč mesarsko klanje. Huni napadajo, napad spodleti, obrnejo konje in odbeže, a se kot blisk povrnejo. Spet in spet se ponavljajo taki napadi, a rimske vrste se ne ločijo. Ne korak naprej, a še manj, da bi se umikali. Kadarkoli pade Rimljan, zakličejo centurioni: »Sklenite vrsto!« toda tudi proti Hunom nič ne izda rimska hrabrost: več ko jih pobijejo, več jih je. Visoko na konju navdušuje Sever rimske sinove. Marijev glas — blizu očeta vihti svoj meč, držè v levi kvišku oglejskega orla — doni daleč, vse doseže.

»Sin,« reče Sever in vzdigne meč, »daj povelje konjenikom, naj od strani napadejo silnega ...«

»Da!« reče sin ter povleče konja nazaj, da naznani povelje poveljniku. V tem usodepolnem trenutku prifrči puščica tik mimo njega in namesto njemu se zasadi očetu v desno stran. Oče se zgrudi, sin ga ujame v naročje.

»Ah, oče, ljubi oče!« vzklikne Marij prestrašen.

»Glej puščico, glej, a za Boga, to ni sovražnikova, rimljanska je!«

»Moj sin, nič ne dè, po meni je, srce je zadeto ... zgubljenec ... pozdrav materi, zvesti Digni ... pozdrav ... pusti me na tla ... Ah, glej zmešnjavo ... glej nered ... naši se umikajo ... Sin, orla kvišku! V boj!«

Strese se in nagne glavo.

Neizmerna bolečina stisne Mariju srce. Poljubi očeta, spusti ga na tla, krčevito zgrabi očetov meč, zavihti ga nad glavo, vzdigne orla in njegov klic grmi:

»Maščevanje! Maščevanje!«

Vzpne se na konja in zapodi med sovražnike; s ponovljeno močjo udarijo na novo suličarji. Hud boj se vname znova. Ta trenutek zapojo rogovi, od leve in desne prihrume iz zasede rimski konjeniki. Napad je silen. Osupli psoglavci obrnejo konje, zapustijo na bojišču mrtve in ranjence, ter jo popihajo tja, od koder so prišli. Kot veter so prišli, kot burja so odšli.

Osuplo gledajo Rimljani. Pravkar se je še razlegel bojni krik, sedaj pa vlada tih, mrtvaški mir, le tu pa tam se čuje stok ranjencev in hropenje pojemajočih konj. Strmè gledajo Rimljani, njihove oči iščejo poveljnika.

»Junaki!« jih nagovori Marij. »Sever, poveljnik je padel, v naročju mi je izdihnil junaško dušo. Oddelek naj poišče truplo!«

Grobna tišina nastane. Marija premagajo solze, a takoj se vzdigne enoglasni klic:

»Sever je mrtev, evoë Marij, naš poveljnik!«

»Evoë Marij, naš poveljnik!« kliče tudi Helija. »Prekleta sreča,« nadaljuje šepetaje ter koraka dalje čez trupla, »da se je prav ta čas moral umakniti, ko sem sprožil! Namesto mladega, sem zadel staro srce. Skoro žal mi je. Sever je bil zares mož, tih pa delaven in dobrega srca. A kaj, še bo sonce vzšlo izza gora. Huni zopet pridejo. To je bil le majhen oddelek velike armade, ki se zdaj pomika.«

Vojaki iščejo truplo. Najdejo ga v mlakuži krvi pod kupom hunskih in rimskih trupel. Marij pristopi, stisne očeta v naročje, odpne mu čelado, obriše obraz in ga poljubi na mrzla usta.

»Oj, blagi oče, da si moral pasti takoj prvi dan, pasti po rimski puščici! Da bi te bilo usmrtilo vsaj hunsko kopje, laže bi prestajal!«

Vojaki položijo mrtvega junaka na voz, da ga s častnim spremstvom odpeljejo v Oglej. Tedaj priletita v naglem diru dva konjenika in vprašata po poveljniku. Ko zaslišita, da je v boju padel in da Marij zapoveduje, izročita njemu pismo. Marij a prečita in zapove z donečim glasom:

»Gaj Menapij, vrhovni poveljnik desete rimske provincije in cesarjev namestnik v Ogleju, zapoveduje, naj se legije takoj vrnejo domov, in sicer z naglim korakom, kajti nevarnost preti tudi z druge strani. Julijsko hribovje je polno sovražnika, vse mrgoli hunskih konjenikov. Bati se je napada od te strani, kajti če sovražniki pridejo po cesti Beloja ali po poti Ad Silanos, tedaj je legijam dohod do mesta zabranjen in mi smo uničeni. Torej na delo! Naglo pokopljite Rimljane, ranjene naložite na vozove, počivajte par ur in potem v sklenjenih vrstah hitro domov!«

Povelje se izvši. Legije se okrepijo. Trobente zapojo. V spremstvu blede lune stopajo legije, v sredi peljejo mrtvega Severa. »Io triumphe« mu vzklika zvesto vojaštvo. Slavi ga s starim klicem, s katerim so pozdravljali Rimljani svoje zmagoslavne vojskovodje. Da, io triumphe! V zmagi je živel, v zmagi je končal svoj tek.

8.[uredi]

Io triumphe! Ah Sever, mislil si, da se boš danes med stoterim klicem na čelu svojih hrabrih vojakov ponosno vrnil v bogati Oglej na konju, v roki držè krvavi meč. A kdo ve zjutraj, bo li na večer srkal hladni zrak? Nemila usoda!

Naglo stopajo legije proti mestu, a ne več tako ponosno kot pri odhodu. Odbile so sicer junaško kot vedno silni naval, umakniti se je moral sovražnik. Njihovo hrabrost izpričujejo raztrgani ščiti, skrhani meči, polomljena kopja, od krvi otemnelo in rjavo oklepje, zavezane glave, ranjene roke. Povsod rane od spredaj, v hrbet ni nihče zadet, znamenje, da niti eden ni obrnil junaške prsi v sramotni beg.

Io triumphe! Visoko na vozu sredi njih je Severovo truplo, bledo čelo pokriva venec, spleten iz oljkovih vej: mir je zadobil. O da bi bil prinesel oljkovo vejico miru tudi mestu! S sklonjeno glavo, z žalostnim srcem jaha sin Marij tik mrtvaškega voza. Srce mu je otrplo, ne zmeni se za vzdihe in stok stoterih ranjencev, ki ječè na vozovih. Človek v lastni nesreči postane na prvi mah samoljuben, ne zmeni se dosti za tujo tegobo, krvaveče srce ima zadosti lastne bede. Le od časa do časa vzdigne Marij oko proti Ogleju, zažari mu za trenutek, usta se nasmehno ... Evdora, nežna, blaga, nedolžna Evdora je hladilni lek na rano krvavečemu srcu.

Io triumphe! Od mesta sem doni že pozdravni klic. Na tisoče Oglejčanov stoji ob mestnem obzidju in pričakuje bližajoče se legije. Srca v pričakovanju trepetajo in upajo. Kdo ve, se li dragi povrnejo? Koščena gospa je marsikoga s svojim pogubnim poljubom sprejela za večno v naročje, divji Mars, bog hudega boja, je marsikoga pogreznil v svoje nenasitljivo žrelo. »Digna,« prične poveljnik Gaj Menapij, »tvoj mož Sever je gotovo vpletel svojemu vencu nove lovorike. Junak je in zna le dvoje: zmagati ali umreti za domovino. Ubežniki gorenjih dežel so poročali o ugodnem uspehu prve bitke. A glej, vojake, prihajajoče iz vojske, že lahko razločujemo. Poglej bistro, morda zagledaš svojega gospodarja!«

»Poveljnik, srce, oj srce mi hoče počiti!« toži postavna Severova žena Digna in se nasloni na mestno obzidje. »Neka nerazumljiva slutnja se me je lotila. Strašni so trenutki negotovosti, a glej, vojska je že blizu. Glej, glej, ponosno postavo na konju! Ta je Sever, ne Marij je ... ah da, Marij, moj sin je. O Bog, kje pa je Sever? Hitimo, hitimo naproti!«

»Io triumphe!« doni ljudski pozdrav. Skozi mestna vrata stopi prva legija. Njej sledi Marij, pri njem je voz. Siloma predere Digna vrste radovednih.

»Marij, sin, kje je oče?«

»Tam!« odgovori kratko sin, obrne obraz in pokaže z mečem na voz.

Kot blisk je Digna na vozu.

»Oh, Sever je ranjen! Oh, ne, ne, mrtev je, mrtev!« vpije reva vsa iz sebe in poljubuje mrtvo glavo. »Gorje meni! Gorje meni!« vzdihne še onemogla in se zgrudi tik njega. Vojaki jo rahlo primejo in izroče blizu stoječim ženam. Marij se s solzami v očeh komaj premaguje in pobesi v znamenje pokorščine meč pred mestnim poveljnikom.

»Naprej!« doni njegov klic in legije stopajo molčè, molčè gre za njimi množica, kajti slutnja nesreče se je polastila vseh. Zmaga in smrt sta združeni v tem prizoru. Nihče ne vpije več: io triumphe! Naj v miru počiva, vošči vsaktero krščansko srce.

***

Težka, žalostna je bila zadnja dolžnost do umrlega očeta. Žalostna je bila preselitev v mesto umrlih, v tihotno mesto Nekropolis.

Marij in Evdora tolažita mater Digno. Dobro ji de njuna tolažba, a najbolj jo tolaži krščanska resnica, da bo kdaj zadonel mogočen klic: »Vstanite, vstanite, suhe kosti!« In potem ne bo več ločitve.

»Evdora, Marij,« pravi žalostno se smehljaje Digna, » bodita srečna vsaj vidva. Slutim, da moja ločitev od Severa ne bo trajala dolgo. Slutim, preden bosta srečna, preteče še mnogo solz. Kdo ve, oj Honorija, in ti blagi prijatelj Menapij, kolikokrat še bodemo tu v tem trikliniju združeni? Toda, naj bo — per aspera ad astra, po dežju sonca!«

»Prijateljica,«odvrne Menapij, »kdo more odgrniti zastor prihodnosti, s katerim nam je zakrila božja previdnost bodočnost? Nihče, in dobro je tako. A Digna, ostani tu pri nas! Evdora te bo kratkočasila, Honorija ti tešila srce, medtem pa bomo bili mi možje silni boj za vero očetov, domovino in prostost. Marij, pustiva ženske tu, pojdiva po mestu, da ogledam, kako potekajo priprave za spodoben sprejem hudega sovražnika. Spotoma mi lahko natanko poveš, kako se je zgodila nesreča.«

»Čudno, čudno, nerazumljivo mi je,« nadaljuje Menapij že na poti, ko mu pripoveduje Marij o Severovi smrti. »Nekaj slutim, kar si pa ne upam izgovoriti. Rimska puščica je morala prav njega zadeti od strani, kjer si ti stal! Marij, če je tebi veljala? Kaka sovražna roka ...«

»Oj,« ugovarja Marij, »za to ni vzroka. Komu sem kaj storil? Nikogar nisem razžalil.«

»Vem, vem, a vsekakor pozor, stvar je zelo sumljiva!«

Molčè ogledujeta dela po mestu. Tu dovažajo kamenje, tam delajo nasipe. Zboljšujejo zidove; na obzidje spravljajo mogočne stroje, ki bodo v strah in grozo barbarskim narodom metali daleč tja na njihove glave težko kamenje. Tu pa tam so kovačnice, v katerih kujejo ostre meče, napravljajo dolga bodala in kalijo bate, ki so na grčastem delu polni ostrih konic. Gorje, komur trešči tak bat na glavo! Vse mrgoli po ulicah; mesto je postalo velik tabor.

Vsa pozornost je obrnjena le na pretečo nevarnost.

Na javnih prostorih se vežbajo vojaki. Obrtništvo in kupčija se ne ganeta, kajti, kjer Mars govori, ondi mora zviti Merkur tiščati jezik za zobmi. Razna rokodelska in obrtniška društva — colegia —, katerih je bilo v mestu 35 z raznimi pravicami pod lastnimi zastavami, so se spremenila v bojne kohorte. Njihov načelnik, prefekt ali kapitular imenovan, je postal prvi načelnik. Dendrofori ne kupčujejo več z lesom kot prej, sedaj sučejo svetlo kopje; centonarii so pozabili na kupčijo s starinami, pripravljeni so drago prodati svojo kri za domovje; cupedinarii ne sekajo več mesa, voljni so razmesariti krvoločnega sovražnika; lapidarii — kamenarji so popustili svoje rokodelstvo; linteones — tkalci, blattarii — barvarji, coriarii — strojarji, murilegii — ribiči, cementarii — zidarji so vrgli od sebe svoje orodje in zgrabili za svetli meč. Celo miroljubni crepidarii — čevljarji so zgrabili namesto šila za sulico, tudi doliarii — sodarji in cerostrati — tesarji na ladjah so zapustili mirno obrt in vstopili med bojne branitelje. Bojni duh je prešinil vse, ponosnega plemenitaša kakor tudi ubogega reveža. Naglo se je sklenilo pobratimstvo v skupni nevarnosti tudi med prej ločenimi stanovi.

»Kaj meniš, Marij,« prične Menapij, »bo vzdržal Oglej preteči sili? Glej, vode imamo obilo. Na zahodu nam teče rečica Celina z dvema pritokoma, na vzhodu mesta dere Nadiža, ki dovaža po raznih prekopih v mesto obilo vode. Vrh tega stoji okoli in okoli zidovja v mestnem prekopu globoka voda, ki brani dohod do mesta. Preden bo mogel Hun vdreti, se je nažre do sitega. Dalje, kdo bi si mislil, da je krasen vodotok pod mestnim sprehajališčem, ki pelje proti zahodu in je z dvema zidovoma obdano? Živeža imamo obilo in čez. Morje lahko redi četrti del prebivalcev, zaloge olja in vina so bogate, iz ilirskih pokrajin je prišlo mnogo živine in žita ne bo zmanjkalo. Oj mesto, da, je bogato! »Felix Aquileia horreum Romani imperii«[3] je njegov stari naslov. In srečni Oglej, žitnica rimskega cesarstva, naj bi se vdal kakemu nasilstvu? Ne, nikdar ne! Dokler se giblje Oglejčanov roka, ne, niti koraka ne odstopi od materinske zemlje!«

»Ne, Menapij, ne! Enaka čustva prevevajo tudi moje srce!«

Gresta dalje. Dospeta do visokega poslopja, ki je brez zunanjega okrasa. Križ na slemenu kaže, da je krščanska hiša.

»Marij, slišiš li glas od tam?« vpraša Menapij. »Kako prijeten je! Vidiš, tu je stanovanje Bogu posvečenih devic, njih petje se razlega iz svetišča. Skupaj stanujejo, skupaj živè, a tudi skupaj Večnega hvalijo. Kako se časi spreminjajo! Glej, tu so častili še do leta 389 naši pradedje boginjo Isis, Boginjo meseca na nebu. Takrat pa je razglasil cesar Teodozij na željo tedanjega papeža in po prizadevanju milanskega škofa Ambroža oster ukaz, naj se podero vsi kipi poganskih bogov, templji pa naj se posujejo ali porabijo v drug namen. Ukaz se je deloma izvršil, popolnoma se ni mogel izpolniti. Preprosti narod se ne dà naglo odvrniti od svojih šeg, četudi pozna zmoto; svojih navad se le še vedno drži. Kljub povelju so morali ostati pri nas še poganski templji, država je morala molčè dopustiti nadaljnje češčenje bogov, posebno z ozirom na poganske barbare, ki hodijo k nam na semenj. Tedaj so razdejali Isidin tempelj, a ga potem prezidali in sedaj ga imajo v lasti krščanske device. Kjer so bili poganski obredi, se sedaj opravlja božja služba edino prave vere. Pobožne so te device, a posebno slovi zaradi izredne pobožnosti in plemenitega srca devica Kolomba. Pravijo, da je naša rojakinja.«

Ko sta gledala mesto, sta se vrnila domov, zadovoljna z delom in obnašanjem Oglejčanov.

9.[uredi]

Mesec junij se je bližal koncu. O sovražniku ni ne duha ne sluha v oglejski okolici, a ubežniki iz bližnjih krajev pripovedujejo, kako velika sila Hunov razsaja po Noriškem in po karnskih krajinah, kako požigajo in morijo po Julijskih planinah. Ne umaknejo se še, podobni so gosenicam in kobilicam, ki ne zapuste kraja, kjer se usedejo, dokler ne obero zelenjave do čistega. Uboga dežela, kamor stopi azijski Hiongnu! Tam ne raste več trava. Oglejska okolica je mrtva, kajti vse prebivalstvo je pribežalo iz strahu za varno mestno obzidje, kjer pa je premalo prostora za ogromno množico, ki mora prenočevati kar po cestah in mestnih mostovžih. Okolica je popolnoma zanemarjena, nihče ne obdeluje zemlje. Kdo se bo za to trudil, da bi vložil svoj trud v krmo hunskim konjem! Oglejske poletne palače so prazne, plemenitaš si ne upa iz mesta na deželo.

Po vročem dnevu, kije pritiskal na mesto, da je kakor zamrlo, je prišel večer in zopet je oživelo. Bogatin se vzdigne iz lagodnega počivališča, stegne roke, zeva ter misli in tuhta, kaj bo delal in s čim se bo kratkočasil; revež se tudi razgiblje, a gleda, kje dobi kruha.

Sonce se potaplja v morje, zadnji žarki jemljejo slovo od mesta. Morje se sveti v rdeče zlati barvi: mirno je, le mali valovi lovè drug drugega. Nešteto ladij in ladjic se ziblje po njem. Odhajajo in prihajajo, odvažajo in dovažajo mestno gospodo, ki nikdar ne opusti svojih navad in zabavnih voženj.

Na Menapijevem vrtu za zidovjem na morskem bregu sedita Marij in Evdora.

»Marij, morda je mesto nesreči ušlo, morda so jo mahnili Huni kam drugam. Bojè se gotovo močnega zidovja in gotovo imajo tudi dobro v spominu udarce, ki so jih dobili na Frigidu od vas po plečih.«

»Mila Evdora, ne motimo se!« odgovori Marij. »Prav ta sedanji mir in tišina se mi zdita zelo sumljiva. Si opazovala kdaj naravo pred nevihto? Vse utihne, nič se ne gane, zrak se dozdeva, da je težak, pa potegne polagoma veter, v oblakih po malo grmi, a potem naglo — blisk za bliskom, grom na grom in tresk za treskom. Sreča sicer, da čuvajo mesto Oglejčanom oči našega očeta Menapija. Če bi njega ne bilo, bi Oglejčani kar zopet odpravili s tolikim trudom napravljeno utrditev mesta. Le glej, kako brezskrbno se kratkočasi oglejska gospoda! Evo ti, kako se igrajo na ladjah, čuj, kako vesel smeh nam doni na uho, koliko šale se sliši. Oj ubogi, bojim se, da vas nenadoma pretrese strela iz sladke brezskrbnosti, bojim se, da napravijo v kratkem vaše šale prostor strašni resnobnosti boja za domovino!«

»Marij, ti si pa vendar prevelik prerok nesreče,« ga smehljaje se zavrne Evdora. »Le kri vidiš — morda to, kar želiš? Odkar si pokusil hunsko kri, bi je rad še več prelil. Maščevanje menda prevlada tvoje srce.« 

»Kako slabo me sodiš, kako malo me poznaš,« ugovarja nevoljen Marij. »Ne, ne žeja me po krvi, Bog daj, da bi je nikoli več ne videl teči! Kdor jo je enkrat videl, ima že dosti, če ni popolnoma zdivjal. Tudi maščevanja ni v mojem srcu. Že davno sem odpustil onemu, ki mi je usmrtil ljubega očeta. Toda če potegnem meč, da branim lastni dom, ne bom nikdar nikomur prizanašal. Na isti zemlji ne moreta gospodovati nasilnik in lastnik. Torej ti ali jaz!« 

»Oj prijatelj, zdaj si mi ljub in drag, zdaj, ko si mi zagotovil, da si izpolnil krščansko dolžnost. Sovražniku si odpustil. Vedno, vedno sem se bala, da je misel na maščevanje prevzela srce. Veš, kjer je srd, tam ne biva ljubezen in če biva, ni prava. Prava ljubezen je mirna, ljubezen hoče biti gospodarica celega srca, ni zadovoljna le z majhnim delom.« 

»Glej, najini materi prihajata!« opozori Marij. »Kako je bleda moja mati! Bolj živi za drugi svet nego za ta, a vendar se mi zdi, da je postala zaradi žalosti še lepša...« 

»Da, res, krasna je tvoja mati kljub že precejšnjim letom, še lepše pa je njeno srce,« pritrdi Evdora. »Kako me ljubi, kot bi bila njena hčerka...« 

»Kaj ni tako? Nisi li tudi njena hčerka?«  »O Marij, da, pa čas teče tako počasi!« 

»Salvete!« ju nagovorita gospe in Honorija nadaljuje: »No, prikladen prostor sta si izbrala. Kako milo pihlja vetrič! Jug in sever se bojujeta. Kako kroži valovje! Digna, glej Oglejčana, kako brezskrbno se giblje na ladjah. Vidiš, ni li tam bogati kupec Helija? Sam vesla. Vidi nas, pozdravil nas je. A glej, že je naglo kot puščica smuknil čoln naprej!«

»Mati, jaz ne vem, kaj je to; če ugledam tega moža, se mi srce kar skrči. Nič mi ni storil, da, celo zelo dvorljivo in postrežljivo se obnaša proti meni, a dozdeva se mi, kot bi bil moj največji sovražnik.« 

»Marij, Marij,« odgovori Honorija žugaje, »vsak pošten človek mora imeti bližnjega za dobrega toliko časa, dokler se ne izkaže za popolno slabega!« 

»O gospa, krivico mi delaš. Sem jaz gospodar svojih občutkov? Sem jaz gospodar svojega srca?« 

»Ne, ne, za take občutke nismo mi odgovorni, a dolžnost imamo, premagovati naravno mržnjo. Hud je sicer tak boj, a tem večja je zasluga. Večen boj se bije v našem srcu med dobrim in zlim. Blagor mu, ki premaga zlo. Toda pošteno samoljubje dovoljuje pozornost, s katero mora vsak skrbeti za lastno srečo. Vsekakor je najlepši mir, mir in ljubezen med posameznimi ljudmi.« 

»Oh mir, mir, zakaj zdihuje moje srce vedno po miru?« toži Evdora.

»Naravno, ljuba hči. Ženska ima svoj delokrog le v družini, ki le ta čas napreduje, če vlada mir na svetu. Kadar so duhovi vzburjeni, se rušijo spone, ki vzdržujejo državljansko življenje. Iz javnega življenja se presaja vzburjenost tudi v družinske kroge in zavira tiho delovanje žene.« 

»Živ dokaz sem jaz,« reče Digna, in obriše si solze. »Glejte, kaj je napravil nemir, kaj je napravil boj z menoj! Zdi se mi, da nimam več srca v sebi, da je s Severom vred pokopano.« 

»Honorija, mati,« vpraša Marij, »z omejitvijo ženskega delokroga v družini pač ne odobravaš, če prime žena za meč, da brani z možem vred domače ognjišče!«

»Marij, žena ne pridobi nikdar zmage v boju. Žalostno, da, gorje kraju, kjer ne more moška roka braniti domovja!« 

»In oni dan,« nadaljuje Marij, »si Evdoro pohvalila, ko je izgovorila junaške besede!«

»To je drugo. Hvalila sem njeno ljubezen do domovine, kajti žena, ki ne ljubi domovine, ni prava žena. Ta lepa lastnost, domoljubje, bi morala biti pri nas še močnejša kot pri vas. Menim, da ima v bojni bedi ženska lahko čudovito nalogo; obvezuje naj rane, z nežno roko naj jih hladi; če treba, naj navdušuje moža, da brani resnico in pravico in ako pade, bi bilo junaško, da se od junaka ne loči tudi v zadnjem trenutku. Smrt na strani moža bi bila častna, če je višje dolžnosti ne vežejo, da si ohrani življenje. Mogoče da so napačne moje misli, ali vedi, v takem primeru bi bilo mučno zapustiti možev grob. — O, kam smo zašli! Glejte, zvezdice se prižigajo in nad pogorjem tiho vstaja luna. Kod se vendar muči Menapij? Skrb za mesto ga še uniči.« 

»Čuj, glej,« vzklikne Marij. »Kapitol še žari. Je to požar? Ne. Rog je zapel. Slišite? Drugi po mestu odgovarjajo. Ah, nevarnost je blizu. Evdora, daj mi čelado! Prikleni mi oklepje! Tako. Tam visi meč, daj mi ga! O meč, ljuba dediščina mojega očeta!« 

Naglo kot blisk je bil Marij napravljen. Odkar se je vrnil iz boja, je vedno nosil bojno obleko. Le železje je odložil za trenutek, da se je ohladilo telo v svežem zraku. Nežni mladenič se je spremenil v silnega junaka. Oči mu žarijo, roka se krčevito stiska.

»Z Bogom, da se zopet vidimo!«

»Z Bogom, z Bogom!« mu doni iz ust prestrašenih žensk.

S krepkim korakom odide po vrtu do palače, vzburjen stopi na prag, kjer bi skoro treščil ob Menapija, ki je ves vroč vstopil.

»Prav tako, prav, ljubi Marij! Na prvi klic mora biti vojak vedno pripravljen, to je pravilo za prave junake. Opazovalne straže so prihitele, napovedale so napad. Kje se bo začel, ne vem. Dozdeva se mi, da bo zahod v nevarnosti. Sedaj naglo na konje in naprej na zahodno stran! Z Bogom vsi skupaj!« 

V trenutku se poslovita, z roko še mahneta in že sta na konjih in jo udarita proti zahodu.

Pretresene gledajo za njima prestrašene Rimljanke. Kratka, iskrena molitev jim kipi iz srca, da bi pripeljala božja previdnost junaka nepoškodovana zopet v hišo.

***

Kako nagla sprememba v mestu! Prej je bilo vse mirno, sedaj pa rožlja orožje, vojaki v naglem skoku, eni proti vzhodu, drugi na zahodno stran. Kako žvenketajo meči, kako odmevajo moški koraki v tihi noči.

Menapij in Marij dospeta do zahodnih vrat in stopita med zbrane legijske načelnike.

»Ha, sovražniki menijo, da nas zalotijo v spanju, a krog in krog mesta stoji dvojno zidovje in za njim so kot železna stena razpostavljene dolge vrste. Vsi stojte mirno pri svojih oddelkih, nihče naj ne zapusti brez povelja svojega mesta! Ti, Marij, pa vzemi trumo konjenikov, odjezdi ob morju in se skrij z njimi na bregu v tamkajšnji les. Ko boš videl, da se Kapitol zopet ožari, zgrabi sovražnika za hrbtom, a bodi zelo previden!« 

Vesel izvrši Marij Menapijevo povelje in v kratkem se pomika z mogočnim oddelkom varno in tiho ob obali morja.

Ure in ure preteko. Ničesar se ne sliši. Mirno stoje vojaki in meščani za obzidjem, ob katerem hodijo le straže, katerih sulice in čelade se svetijo v mesečnih žarkih. Menapij zre, naslonjen na svoj dolgi meč, nepremično čez planjavo po cesti Beliji v Julijske planine. Pri njem stoje še razni načelniki, katerim drže služabniki konje. Razni sli na naglih konjih so pripravljeni vsak trenutek nesti Menapijevo povelje v najoddaljenejši oddelek mesta. Pri vsem tem, da je cvet moštva za obzidjem, vendar hodijo po mestu posamezna krdela, ki imajo kljub svetlobi meseca svetilnice v rokah. Skrbno morajo stražiti notranje mesto, ker je vanj prihrulo mnogo ubežnikov različne narodnosti.

Polnoč je proč. Vojska stoji še vedno nepremično. Kar naglo vzdigne Menapij glavo, nategne ušesa, se vzpne, oči se mu zažarè in zasede konja.

»Pozor, mirno, tiho! Topot približujočih se konj slišim!« zakliče okoli stoječim.

Na severozahodnem obzorju se prikaže črna drhal. Kot na vetrnih perutih drvi bliže in bliže čez planjavo. »Pozor,« ponavlja poveljnik, »tu so, tu, v kratkem!« Vsi se vznemirijo in le ostre vojaške postave jih zadržujejo, da ne udarijo in zgrmè proti bližajočemu se Hunu.

»Glej, glej,« šepeta dalje poveljnik, »voda jih zadržuje, kajti prvi so se ustavili, razkropili so se, broda iščejo. Oh, so že tukaj, prebrodili so Celino. Tiho!«

Kot tropa vranov okoli mrhovine krožijo Huni okoli mesta, ločijo se v posamezna krdela, a se zopet strnejo. Ustavijo se, pa se zopet zaženo kot peklenske pošasti čez planjavo naravnost pred obzidje, a osupli obstojè: velik prekop z nasipom jim brani dohod do zidovja in voda v globini brani prvemu oddelku naprej. Ne vedo, kaj storiti. Nenavadna tišina v mestu jih presune, a vendar vohajo kot divja zverjad okoli. Našli so dohod: ozek most k mestnim vratom, katerega je Menapij še pustil, a se da vsak trenutek zapreti. Cela drhal se obrne tja.

»K višku naprej!« zagrmi Menapij.

Strašen krik se vzdigne v mestu. Rožljaje se odpro vrata, suličarji udero na prosto, izza obzidja se pokažejo svetle čelade, neštete puščice frče po zraku. Vse rjove. Divje tuljenje Hunov prekaša vse drugo.

»Akvileja, Akvileja!« doni klic Oglejčanov.

Odgovarja mu besno hunsko divjanje.

Kot smeti pometejo meščani Hune z mosta, hrabro jih sprejmejo na planjavi, a njih število raste pred očmi. Na bojni klic z zahoda obrne cela drhal tja svoje konje. Zdi se, kot dajih meče zemlja iz sebe. »Akvileja, Akvileja!« doni še vedno in na prosto grmi iz mesta legija za legijo. Kako žvenketajo meči, kako hrešče kopja in frčè puščice! Osupli Huni, od katerih jih že mnogo stoka na zemlji, ne vedo, kaj na storè. Opogumijo se, videč lastno veliko število in se na novo vzpno, na novo navalè na hrabre Rimljane. Tedaj zažari Kapitol, njegova luč zasveti daleč.

»Akvileja, Akvileja!« zadoni znova bojni klic, junaki zopet napadajo, se zopet umikajo, zopet napredujejo.

»Ali jih peklo rodi?« kliče Menapij. »Čim več jih pokoljemo, tem več jih je! Naprej! Na sovražnike, junaki!« ln vzbuja pogum in seka z mečem na levo in desno. Prekop je že skoro poln padlih, a tudi mnogo Rimljanov stoče pod hunskimi kopiti.

»Moj Bog! Marij, oj Marij, kje si?« vzklikne Menapij obupno.

»Oh, če se umaknem v mesto, kako se potarejo srca someščanov! Pogum, pogum, naprej!« kriči poveljnik z grmečim glasom ter se zažene med bojnike.

»Akvileja, Akvileja!« se ponavlja klic in z novo močjo se vname plamen silnega boja.

»Akvileja, Akvileja!« zagrmi od južne strani in kot blisk napade oddelek Marijevih konjenikov sovražnika v hrbet. Konji vihrajo, orožje se kreše, oklepje zveni, pod konjskim kopitom se trese zemlja. »Akvileja, Akvileja!« kliče Marij pred njimi, maha z mečem: na vsak mah se zgrudi Hun s konja. Junaško mu slede njegovi junaki. Huni se prestrašeni in osupli branijo, a silna moč jih potare. Prvi obrnejo konje, porinejo sledeče nazaj, zmešnjava nastane; rimski pritisk se pomnoži in s strašnim krikom se spusti drhal v beg. Kot burjajo uderejo konjeniki za njimi in sekajo, kar morejo.

Rog zadoni.

Marijevo povelje kliče junake nazaj. Sovražnika, ki se izgubi kot megla pred burjo v mesečnem svitu, pustijo, obrnejo konje in v naglem skoku drve proti mestu.

»Io triumphe!« doni klic Oglejčanov, ko dospe hrabra truma pred mestna vrata. »Io triumphe!« se ponavlja klic po mestu.

»Marij, sin moj!« reče Menapij in mu poda s krvjo polito roko. »Oglej ti bo hvaležen. Prvi naval smo dobro odbili in ti si vpletel vencu slave novo lovoriko. Ponosen sem na junaškega sina junaškega očeta. Jezdi domov z oddelkom! Mati in hči hrepenita po tebi. Odpočijte se za nov ples.« 

Z viharnim klicem spremlja ljudstvo junaka. Kot bi trenil so bakle prižgane, v njih svitu dospe oddelek do Menapijeve palače, odkoder ga odpelje podpoveljnik v vojašnico.

»Ave sponsus!« kliče od radosti žareča Evdora in hiti naproti Mariju.

»Zdravstvuj mi, sin!« ponavlja mati in se oklene sina.

»Moj Bog, kakšen si, ves krvav!« plaka prestrašena Evdora. »Kje je rana? Snemi oklep, da te obvežemo!« 

»Preskrbna Evdora,« odgovarja smehljaje se Marij in stopi v triklinij, »to ni moja kri, sovražnikova je. Huni so me pobarvali z lastno krvjo! Kako se treseš, Evdorica. In vendar Evdora pričakuje le junaka, s krvo politega, za mevžo ne mara!« se norčuje junak. »Da, da, pogled na kri ni za žensko nežno oko!« 

»Io triumphe!« doni še v pozno noč, ko pobirajo v svitu mesečine pred obzidjem padle tovariše, da jih izročijo Nekropoli, mestu počitka in miru, ranjence pa, da jih spravijo na varno v hvaležno oskrbo.

»Io triumphe!« 

Legije poležejo ob zidovju, Menapij pa zopet sloni na obzidju in zre v daljavo. A narava terja svoj delež. Glava se mu skloni, oči se zapro, vojak priskoči, ga sprejme v naročje in junak, zdelan od silnega boja, mirno zaspi prostaku na kolenih. Vse je mirno, le straže enakomerno korakajo na obzidju.

10.[uredi]

Začel se je mesec julij. Po mestu še vse počiva, vse je še utrujeno od burne noči. Sonce naznanja z zlatimi žarki svoj prihod! Bleda od večnega nemira, zaradi katerega ni celo noč zatisnila oči, bojè se za Marija in očeta, se sprehaja Evdora po vrtu.

»Moj Bog, zakaj, o zakaj nam pošiljaš te nesreče? S čim je moj rod to zaslužil? Mar hočeš sinove kaznovati zaradi očetov in njihovih pregreh? Hočeš dati pokusiti čašo suženjstva tudi Rimljanu, da bodo vsaj otroci vedeli, kako grenka je sužnost, katero je vsiljeval praded tujcem? Bog, pravičen si, vsak greh se gotovo kaznuje. Bojim, bojim se, da so to zadnji udarci, da pod njimi konča rimski orel. O, da bi le posamezni nedolžni ne trpeli! Glej, o Bog, namesto da bi se veselila svojega Marija, moram vsak trenutek zanj trepetati. Oče, tvoja volja naj se zgodi! je klical tvoj Sin v bridkosti na Oljski gori. Enako kličem tudi jaz. Ponižno sklonim svojo glavo tvoji nerazumljivi previdnosti.« 

Zamišljena in nekoliko potolažena se sprehaja dalje na morskem bregu in pride med gosto grmovje, v umetno napravljen gozdič. V strahu se strese, kajti nenadoma stopi pred njo Helija.

»Evdora,« jo nagovori, »oprosti mojo predrznost. Nič, nič se me ne boj, ne misli ničesar slabega!«

»Helija, ob tej uri! Kaj želiš od mene? Nespodobno je, da dekle na samem v gozdu govori z moškim. Najmanj pa pristoji tak sestanek zaročenki. Veš, kje je moj dom — pridi tja!« odgovori dekle in se umakne.

»Za Boga, stoj! Samo par besed bi rad spregovoril, potem pojdi.« 

»Ni prav to. Če hočeš z menoj govoriti, veš, kje so vrata!« 

»Ha, ošabna Rimljanka, pri vas še vedno prevladujejo oni nečloveški predsodki, ki smatrajo trgovino in kupčijo za nečasten poklic. A čuj, pred našim stanom se bo še klanjal cel svet, kakor nekdaj Izrael pred zlatim teletom!« 

»Helija, motiš se. Niti jaz niti naša družina ne zaničujemo nobenega stanu. Poštenega človeka vedno častimo: pošten, neomadeževan mož nam je vedno ljub pa naj bo slaven bojni junak ali reven berač! Odkritost, plemenito srce, poštenost, to so čednosti, katere zahtevamo od moža, preden prestopi naš prag.«

»Dobro, dobro, odkrit sem tudi jaz. Evdora, časi so hudi, morda ne boš več govorila z menoj. Preden odidem v silni boj, moram svoje srce olajšati. Evdora, vedi, strastno sem te ljubil. Edina moja misel si bila ti, vedno si mi stala pred očmi, a oče me je brezsrčno zavrnil.« 

»Helija, čemu to?« 

»O, pusti me, zdaj vem, da je vse zastonj. Prišel sem, da se poslovim, srce mi ni dalo miru. Voščim ti srečo. O, zakaj nisem imel prej poguma stopiti pred očeta!... Naj bo!... Samo to povej, če že ne čutiš ljubezni zame, mi boš prijateljica?« 

»Jaz sem vsakemu prijateljica, kdor je pošten.«

»Dobro, me ohraniš v dobrem spominu?« 

»Nič žalega mi nisi storil.«

»Mi boš zaupala v stiski? V srečo si bom štel, da ti priskočim na pomoč.«

»Helija, prva pomoč je nad oblaki.« 

»Že dobro, že, toda časi so nevarni, zvest prijatelj je zlata vreden. No, daj mi roko za slovo in potem strmoglavim z lahkim srcem v boj... Kaj se obotavljaš?... No, torej z Bogom!«

Naglo se obrne, udari jo čez breg, zasede čoln in enakomerni pljusk vèsla naznanja, da veslà na vzhod v mesto.

»Čuden, nerazumljiv mož,« šepeta Evdora in gleda za njim. Čudno ji je pri srcu in kot sočutje se ji budi do reveža.

Helija pa premišlja v čolnu in se jezi: »Preklicano, kako je trda! Zdaj občutim, da je čednost ščit, pred katerim se še zlodej klanja in se spoštljivo umakne. To je čednost, ki jo daje edinole katoličanstvo. A vtis o meni mora imeti dober, videlo se ji je na obrazu. No, no, pečene prepelice še nobenemu niso letele v usta. Ha, Helija, z zvijačo in hinavstvom vtakneš ves svet v žep. Hinavstvo? Samoljubje je to!«

***

Kaj šumi tam gori od severa? Dozdeva se, da se sliši daljno grmenje in na vzhodu njegov jek. Včasih se zdi, da se zemlja trese. Kaj je to? Že dalj časa traja. Oglejčani radovedno in plašno gledajo čez obzidje proti Julijskim planinam, a od tod obračajo oči tudi proti vzhodu. Kako je sonce motno, njegova barva je bolj rdeča, pege se vidijo na njem.

»Oj, nesreča je tu, nesrečo nam prerokuje krvavo sonce,« pravi meščan, in se obrne k sosedu: »Si videl, da je imel sinoči mesec rdeč kolobar, znamenje, da žugajo mestu krvavi potoki?« 

»E, molči, molči, to so vraže; mesec nima nobene zveze s človekom in njegovo prosto voljo. Nisi slišal Sekunda, kako lepo je govoril o božji previdnosti, ki bedi nad človekom, da ne pade proti njeni volji niti las z glave?«

»Prijatelji, popolnoma nisi razumel škoga. Sekund je rekel: previdnost božja vlada vse, cel svet v njegovi celoti pa tudi v posameznih delih, a mnogo, mnogo tudi pripusti božja volja, da se godi. Božja previdnost in privolitev sta ti dve reči. Zato je tudi rekel: Kar mi Bog pošlje, tega se ne bojim, a kar Bog pripušča, oj, pred tem se tresem! Kaj meniš, da Bog ne dovoli dobrim v opomin znamenj, ki jih opozarjajo na bližajočo se nezgodo?«

»E, pa take reči so naravne!« 

»Kaj zato, prijatelj, četudi so naravne, so izredne. In izrednih se Bog poslužuje...« 

»No, pustiva to učenjakom, naj oni sodijo, ki se s tem pečajo.« 

»Vidiš, s tem nisem hotel reči, da v to tako verujem kot v evangelij, a hotel sem reči, da ni ravno neumno, če narod v take reči veruje, da, opravičeno je, ker vzrok tem veram tiči globoko. Vrh tega se spominjaš Jeruzalema in poslednjih njegovih dni, se spominjaš znamenj, ki so tam naznanjevala silni propad?« 

»Glej, glej, čuj... šumenje se bliža, močnejše postaja! To je grozno. Kako se vzdiguje megla tam gori!... Oj, to ni megla, to mora biti prah... S Kapitola se menda vidi, kaj je vzrok temu. O, da! Čuj, na Kapitolu je zapel rog! Zopet, v tretje! O, to je nevarnost!...« 

Rogu na Kapitolu odgovarjajo drugi po mestu. Vojaki tekajo, še med potjo popravljajo na sebi orožje; visoko letè, vsak na že določeno mesto, kjer mora stati njegova kohorta. Kako naglo se urejajo vrste! Prav tako se zbirajo kolegiji, društva obrtnikov. Vsak hiti na svoje mesto. Ko zadone zopet rogovi, so že vsi zbrani. Zasliši se poveljnikov klic in vsi oddelki odkorakajo po mestnih ulicah na mestno obzidje. V kratkem je mesto obdano ne le z zidovjem, obdaja ga tudi krog in krog jekleno obzidje lastnih vojščakov.

V mestu sprememba in tam na ravnini — kaka sprememba!

Cesta Veruka, via ad Silanos, cesta Beloja in noriška cesta so polne, od vseh štirih vetrov vse mrgoli ljudi. Nagli konji in njih ostudne pošasti se bližajo v velikem polkrogu mestu. Tudi pehota se bliža počasi, kot bi hotela Oglej udušiti. Posamezni oddelki šinejo kakor blisk; se predrzno ustavijo za streljaj od mesta, spustè v pozdrav puščico, obrnejo konje in se kot strela umaknejo.

Ure teko in bliže in bliže k mestu se pomika ogromna množica, ki ji ni ne konca ne kraja. Izza Julijskih planin se vsipijejo še vedno nove čete, po noriški cesti je še nepretrgana gneča. Strah pretresa Oglejčane: Kaj ne bo še konca? Bo to sodni dan? Po okolici se že vali tu in tam dim in izpod njega šviga plamen... Kolikor daleč seže oko, vse je že z ljudmi pokrito. Tudi vozovi so že prišli. Na sredi polja priklepajo drugega k drugemu v četverokotni tabor, sredi katerega pripravljajo kralju šotor.

Vse kaže, da mislijo mesto oblegati po vseh pravilih: naskoka nočejo še poskusiti, mogočno zidovje jih je ostrašilo. V podobi polmeseca obdajajo mesto. Na skrajnem jugovzhodu stoji Ardarik s svojimi Japidi, na njegovo četo se naslanja Valamir z bratom Teodomirom; ponosno in najlepše, pravilni vojski najpodobnejše, stoje njihovi Gotje. Knezi so ponosni na svoje ljudi. Na nje se sklepajo brez pravega reda čez celo sredino neštete trume Hunov; konje so privezali k kolom in ležijo ob njih. Desnemu krilu poveljuje Atilov sin Dengiš, na levem gospoduje hrabri Elak, sredina pa je z velikanskim taborom neposredno pod kraljevim poveljem. V ozadju je zopet mogočna hunska četa, ki krije armadi hrbet. Dalje proti zahodu stoji Maldalon, knez bojaželjnih Herulov in Rugijev, nadalje vojvoda Garton s svojimi Švabi; nanj se naslanjata kneza Komanski in Albanski: Gianfrè in Astregor. Konec silnega kolobarja pa branita tja do morskega brega Barsanel, poveljnik Sarmatov, in Gontarel, načelnik slovanskih Skitov.

Babilonska zmešnjava vlada tod: v razdalji vsake četrt ure so druge šege, druga noša, drugi obrazi in jeziki. Cela Evropa je zastopana pred Akvilejo. In vsej tej množici gospodari in ji daje življenje s svojo voljo — en sam, pred katerim se vse trese in katerega beseda premakne vse te tisoče in tisoče: Atila, kralj vseh Hunov, poveljnik polovici sveta.

Ta čas se Atila kratkočasi malomarno in brezskrbno v svoji premični palači z nežno ljubico Ildiko, kakor da ne bi stal na razpotju sreče, pred ključem čudovite Italije, pred bogatim mestom, ki hrani v svojem mogočnem obzidju toliko zakladov in lepih, nežnih deklet in čvrstih žen, po katerih se že davno cedè sline besnim in pasjim Hunom.

»Ildiko,« reče kralj, »pojdi zdaj v svoj šotor, zadosti je babjega igranja. Pogledati moram vendarle, kaj so storili moji ljubi Hiongnu in kaj delajo moji pogumni, hahaha, moji pogumni zavezniki! « 

»Strela udari trinoga!« šepeta Ildiko, in vdano odide. »Da moram služiti pohotnosti tega zmaja, temu razbojniku vseh razbojnikov!... Ah in vendar ga ljubim, slepi me njegova slava, njegov blesk. Ljubim? Ha, morilca svojega očeta, ki me kdaj nasičen pahne od sebe. A tačas, bogovi, bo prišel dan maščevanja, krvavi dan!«

»Kaj praviš, Ildiko?« se naglo obrne Atila, »kako ti žare oči! Oj potrpi, potrpi, saj vendar, prekrasna, ne morem čepeti vedno pri tebi. Čakaj, ljubica, čakaj; po kratkem premoru bo tem slajše razkošje.«

Zapusti Ildiko in odkoraka med šotori po taboru. Kamor se obrne, počepajo pred njim dvorniki in Huni, a Atilaj ih še pogleda ne. Malomarno gre dalje in stopi v spremstvu raznih knezov, ki so se mu pridružili, na bližnji holmec.

»Oh, Oglej, krasno mesto!« vzklikne radostno Atila, opazuje mogočne stolpe in lepe palače. In se obrne h knezom:

»Junaki, evo plačila za vašo hrabrost in zvestobo! Zavzemite ga prej ko mogoče! Kar uplenite, vse bodi vaše, meni pustite le najlepšo Oglejčanko!« 

»Udarimo, hrabri kralj, takoj planimo nad Oglej!« kriče knezi.

»Čakajte, čakajte, smo v deželi omikanih Rimljanov. Postopati morate milejše in odurnejše. Valamir, pojdi v mesto in reci, da sem ukazal, naj odpro naglo vrata, če ne... Ostalo dostavi sam kot po navadi!« 

»Dobro, dobro!« se navdušujejo knezi.

»Brata,« pravi Valamir, »pojdita z menoj še vidva.« In osedlajo konje in naglo kot lastovice vzletè proti Ogleju.

11.[uredi]

Velik strah je objel Oglejčane, ko so videli ogromno hunsko vojsko. Molče strme čez obzidje po planjavi in dvomljivo ogledujejo mestne utrdbe. Tudi mestno zastopništvo je prišlo na obzidje. Potem ko si je ogledalo sovražnika, se je sešlo na Kapitolu k posvetu za blagor mesta.

V sredini velike dvorane sedi na vzvišenem stolu Menapij, oblečen v bojno opravo, čez katero visi dolga, okusno ozaljšana in obšita rimska halja. Obraz mu je miren, pogled jasen. Pri njem na vsaki strani sedi po en konzul, zraven pa še dva edila, v področje katerih spada mestni red in javna varnost; potem se vrste akvestorji, katerih posel je sodstvo, nakoncu sta ljudska branitelja — tribuna, ki zastopata pravice plebejcev nasproti plemstvu in državni mogočnosti. Končno sedi krog in krog mestni svet, ki sestoji iz precejšnjega števila senatorjev, osivelih že v tem častnem dostojanstvu.

Nekdo je med razgovorom šepnil, naj se mesto pogaja s sovražnikom, kajti nemogoče bi bilo protiviti se taki sili. To mnenje ni padlo na nerodovitna tla, več svetovalcev ga je odobrilo z očitno zadovoljnostjo.

Kot bi ga pičil gad, poskoči konzular in mestni poveljnik s sedeža in prične z grmečim glasom:

»Senatus amplissime! — Prejasni zbor! Kaj slišijo moja ušesa! Ponosni Rimljan, ki je do zdaj narekoval svetu postave, naj se na prvi mah ukloni divjemu sovražniku?! Ordo splendissime! — to bi bila lepa reč! Je mogoče prenašati misel, da pustimo naše žene in device v pohotnih rokah teh zmajev? Kaj, ali se ne zna Rim1jan več bojevati? Ali so nam kite ostarele? In v naših žilah ne teče mar več vroča kri? Se je mar mestno obzidje podrlo? So se ščiti potrgali? Kopja polomila in meči skrhali? Kaj, ali Rimljan ne zna več umreti za pravico in domovino? Ah, tedaj je res, kar pravi barbar, da je jug opešal, da se ostarelemu in onemoglemu Rimljanu poje mrtvaška pesem. Da bi Oglej ne vzdržal? Ste pozabili, kolikokrat je bil okoli našega zidovja bojni ples, a Oglej še stoji in je lepši kot nekdaj! Ste li pozabili leto 172 po Kristusu, ko so ga divji Markomani oblegali, a zaman; umakniti so se morali hrabri pesti naših pradedov. Cesar Maksimin, bivši tracijski pastir, tudi ni okoli leta 237 nič opravil, le predmestja je razdejal, mesta ni dobil. Konstantin mlajši, zahodni cesar,je napadal mesto v boju z bratom Konstantinom, a naši meščani so uničili armado in ubili bežečega Konstantina leta 340. Celo cesar Julijan, znani verski odpadnik, jih je leta 361 oblegal, a ni zmogel nič. Kaki zgledi naših pradedov! Res razdene pogumni in razumni Alarih, okoli leta 400 Akvilejo, a le po slavnem boju — Oglej pa še lepše vzcvete. Res je šest let pozneje priletel divji Radagajs z 200.000 oboroženimi barbari in ga zopet razdejal, a Oglej je vstal iz razvalin. Res so prihruli leta 408 divji narodi Alani in Vandali, a tudi ti so le po hudem boju posuli in oropali naše mesto, ki pa danes še stoji. Obračam se na vas, senatorji, ki ste bili priča tem navalom, do vas osivelih se obračam, vzdignite se, povejte mladim navzočim možem, ali se je pogajal kdaj Oglej na lastnem zemljišču s sovražnikom? Ne, ne, bojeval se je, bil se je za pravico in svobodo, bil se je, a če je onemogel, znal je tudi umreti. Starčki, odgovorite, ni bilo tako?...«

Grobna tišina. V očeh sivolasih senatorjev se zaiskrè solze, z glavo prikimujejo in pritrjujejo besedam navdušenega govornika.

»No torej,« nadaljuje govornik, »hočemo mi, mi sinovi starih Rimljanov, osramotiti naše mesto, da pobesimo na prvi mah malodušno pred sovražnikom orla? Ne! Kot pradedje se bomo bojevali, dokler bo še kaka kaplja krvi v naših žilah, in če obnemoremo, na razvalinah našega mesta končamo slavno!« 

»Da, da,« kličejo meščani, »da, bojevati se hočemo, rešiti naš Oglej in če ne, z njim hočemo končati tek svojega življenja!«

»Še nekaj,« nadaljuje zadovoljen Menapij. »V boju nam bodo naši otroci in naše žene napoti. Menim, da bo dobro, če jih pošljemo na bližnje otoke, na lagune, kamor sovražnik ne more priti. Mož se bojuje z lažjim srcem, če ve, da je žena in deca na varnem. Toda siliti ne moremo nobene. Če hoče katera vztrajati pri možu, no, naj ostane. S svojim pogumom bo lahko še navduševala koga.« 

»Dobro, dobro,« kliče senat.

V tem vstopi neki višji legijski poveljnik in naznani, da čakajo pred mestnimi vrati trije Huni, ki terjajo na dano besedo svoboden vhod, želeč govoriti pred preslavnim zborom.

»Naj pridejo!« reče Menapij. »Skrbite, da se jim nič žalega ne zgodi: popolna svoboda jim je že na vsak način zagotovljena po mednarodnem pravu. Poslanci so svete osebe.« 

Nestrpno čaka senat prihoda poslancev, kajti vsi so prepričani, da pridejo kraljevi pooblaščenci, ki bodo stavili pogoje.

Gotje, ponosni in krepke postave, vstopijo. Starejši stopi par korakov naprej in začne s krepkim glasom:

»Jaz, Valamir, knez vseh Gotov, z bratoma Videmirom in Teodomirom, sem prišel, da vam naznanim ukaz slavnega poveljnika združene vojske pred Oglejem Atila, sina Mondžuka, kralja vseh Hunov in drugih neštevilnih mu zaveznih narodov, gospodar celega vzhoda, ukazuje rekoč: Mesto Oglej naj nemudoma, brezpogojno odpre vrata ter pusti kralja med zidovje. Po izredni milosti lahko odidejo možje, ko so odložili orožje. Če se to ne zgodi, ne bo ostal kamen na kamnu, moški bodo okusili grenkost hunskega meča, žene bodo služile po prestanem boju vojakom v razveseljevanje in vaši zakladi postanejo plen zmagovalca!« 

Strme posluša senat te besede, grobna tišina zavlada. Menapij se dvigne ter odvrne s krepkim moškim glasom:

»Govorim v imenu cele slavne skupščine. Svetli knezi, pojdite svobodno nazaj ter recite kralju, da Oglejčan ne odpre nikdar prostovoljno vsiljencu vrat. Pojdite in recite: Atila naj pride sam in naj poskusi odpreti vrata! Sprejeli ga bomo spodobno, Rimljan se zna bojevati in zna tudi umreti za osebno svobodo!« 

»Dobro!« kličejo senatorji.

»Dobro!« reče tudi Valamir. »Drugega odgovora od potomcev slavnih Rimljanov tudi nisem pričakoval.« 

Knezi se priklonijo in odidejo. Spotoma občudujejo lepe palače, velikanske stavbe in močne bojne priprave.

***

Ko pride domov, naznani Menapij domačim sklep starešinstva, da se hoče mesto do zadnjega braniti, in še drugi, naj se odpravijo ženske na varno. Marij je ves vesel odločnega prvega sklepa, ker se je bal, da zmaga nasprotna stran in se prične pogajanje s sovražnikom brez vere in zvestobe.

Drugi sklep pa je vznemiril ženske.

»Nikakor ne, nikdar!« kliče Evdora. »Dan ločitve je dan moje smrti. Nikdar bi se ne mogla ločiti od tebe, oče! In od tebe, ljubi Marij, naj bi šla? V varnosti bi mislila slednji trenutek: zdaj, ah zdaj prifrči puščica in zabode srce, ki me ljubi... Oče, Marij, prostovoljno ne pojdem nikdar od vaju!« 

»Oj Menapij,« ugovarja Honorija, »oj Menapij, da jaz tebe zapustim? Ne, ne! Čez dvajset let sva preživela v neskaljeni zvestobi, a zdaj, v najnevarnejšem trenutku življenja naj te zapustim? Nečloveška je ta zahteva! Menapij, bojuj se! Vedi, četudi padeš, bi me ločila od tvojega groba le sila!« 

»Sin, Marij! Edina moja tolažba,« govori obenem Digna, »za Boga, kaj mislite! Ne, ne, niti za trenutek vas ne zapustim!«

»A vaša varnost zahteva to,« ugovarja Menapij.

»Naša varnost so vaše krepke roke!« odgovori Honorija. »Evdora, sem pojdi, Digna, na mojo desno! Pred živim Bogom sem ti prisegla zvestobo. Menapij, ne bova se ločila! Evdora je najina — ostane! Digno veže z Marijem ista vez! Sklep: vsi za enega, vsak za vse — stojmo na svetem mestu drage domovine. Domovina nas je vzredila, a domovina, če je tak božji sklep, naj nas združene tudi ohrani!«

»Čudovite ženske!« vzklikne Menapij. »Za vas bom vihtel meč, treskal z njim ob glave sovražnikov, dokler bo le še kaplja krvi v mojih žilah!« 

»Torej ostanemo tu?« vprašajo enoglasno.

»Ostanite!« reče Menapij.

»Oj hvala!« se radujejo Oglejčanke in objemajo krepkega vojščaka.

12.[uredi]

Zopet preteče nekoliko dni, ne da bi se spremenil položaj mesta. Tu pa tam se vname ob obzidju in prekopih boj, a hrabri Oglejčani odbijejo vsak naval. Na odprtem polju si ne upajo prijeti sovražnika, ogromna sila bi kar zmečkala rimske čete in škoda bi bilo krvi, ki bi tekla.

Hunom pomanjkuje že v taboru živeža. Tu pa tam se loči večji oddelek ter jo ubere na zahod ali na jugovzhod. Njegovo pot kaže strašen požar in dim požganih vasi in trgov. Na rop hodijo divjaki, vedno dalje segajo, plenijo in požigajo. Zgodaj zjutraj pred sončnim svitom odidejo, a zvečer prijašejo z neznanskim hrupom, gonè pred seboj klavno živino, obloženo z blagom, a dostikrat še v naročjih dragocen plen: ženske in dekleta, katere pozdravljajo divjaki s krohotom in pohotnimi pogledi.

Oglejčani gledajo to kruto početje in strah jih pretrese.

»Če mesto pade... Toda ne, ne, pod njegovimi razvalinami končamo rajši vsi, kakor da bi prišli v roke po silnim zverinam!«

To je geslo sedaj v Ogleju. Skoro nestrpno čakajo prvega večjega napada. Vedno enolične straže, vedno mali neodločilni boji so jih že utrudili, skupnega splošnega krvavega plesa želijo...

Ni jim treba čakati dolgo.

Na vzhodnem krilu se začne nenavadno gibanje. Valamirovi vojaki se približujejo mestu: za seboj vlačijo strašne stenolome in še z butarami, tramovjem in lestvicami so otovorjeni. Tudi Oglejčani ne drže križem rok, ker vedo, da obstoji vse na tem, da Gotov ne pustè do obzidja, da jih udarijo ob prekopu.

»Poveljnik,« se postavi bled višji vojak pred Marija, kajti na to stran ga je odposlal Menapij, »poveljnik, dovoli, da jaz s svojimi soverniki pričnem krvavi boj. Moja legija se hoče danes izkazati, da še teče po naših žilah kri starih Kviritov, ki so se vedno z zmago borili, dokler so verovali v staro vero.« 

»Duhovnik, Belinov služabnik, če te žeja krvi, spolni svojo dolžnost,« mu odgovori Marij.

»Da, spolnil jo bom. Zadnji oglejski duhovnik stare vere se bo izkazal junaka. Padel je Belin — tudi meni ni živeti.« 

V mestu se vse giblje. Napravljeno je kamenje, kamnometi in drugi mogočni stroji so urejeni. Pripravljene so za največjo silo posode z raztopljeno gorečo smolo. Za vrati stoji mogočna legija suličarjev.

Rog zapoje.

Huni in Gotje udarijo na konjih čez planjavo in dospejo skoro do mesta. Puščice se križajo, frče iz mesta in v mesto. Marsikateri gotski junak pade raz konja in ne vstane več.

»Naprej,« kliče Valamir in vojska se vzpne do prekopa. In zopet se usuje raz obzidje veliko število puščic, nad sovraga švigajo kopja in razna bodala, kamnometi zahrešče in nad sovražne glave se usuje kot toča debelo kamenje. Gotje se umaknejo iz strelne daljave, a knez kliče: »Naprej!« in znova prodira množica, strelja s puščicami in dospe do mestnega prekopa, vrže vanj snopje in se zopet oddalji. To ponavljajo kljub strašni izgubi, dokler se voda ne zajezi. Pehota je že blizu prekopa. Z veliko silo se zaženo čezenj, nad nje pa zahrešči z novo silo kamenje, a kaj, četudi prvi strmoglavijo v prekop, čez nje planejo drugi. Že so jezdeci in pešci tostran prekopa, do obzidja čez nasip že plezajo predrzneži, lestvice nastavljajo na zidovje, varovaje glave s ščiti.


Oglejčane obide strah. Naglo se odpro mestna vrata. Iz mesta se usuje četa oboroženih vojakov. »Belin! Belin!« je njihovo geslo, ki doni daleč tja po planjavi. Kot blisk napadejo sovražnika, prične se mesarsko klanje.

»Naprej!« kliče Valamir, a Gotje ne morejo, umikajo se že. Na pritisk od zadaj navaljujočih čet pa morajo le obstati in napredovati.

»Belin! Belin!« kliče bledi junaški poveljnik, mahaje na levo in desno. »Bratje, pokažimo, da smo pravi sinovi Kvirina!« navdušuje neprestano sobojevnike. Hrabro, da, divje se tolče legija, medtem ko še vedno hrešči iz mesta na vražje glave kamenje, pod katerim strmoglavi marsikateri hrabri Got in Hun v prekop. A četa se zmanjšuje, že peša.

»Belin!« doni še klic, a vedno šibkejši je; sovražna sila je premočna. »Belin!« se še glasi, a legija je strašansko raztrgana. Vrste niso več sklenjene, mož se bojuje z možem posamezno. »Kristjani,« grmi Marijev glas za obzidjem, »na pomoč našim someščanom, na pomoč junaški poganski legiji! « 

In na čelu novi legiji se zažene v boj, ki se plete okrog prekopov. Pomnoženi moči se hunsko-gotska sila ne more ustaviti. »Nazaj!« veli z zobmi škripaje raztogoteni Valamir in v pomnoženem napadu sprožijo Goti še enkrat puščice. »Belin!« kriči še vedno bledi junak in drvi v prve vrste, a puščica prifrči in smrtno zadene, zdihne še enkrat: »Belin, s teboj vred je padel zadnji tvoj duhovnik!« 

Zgrudi se, strese se in umre. »Naprej, naprej!« kliče Marij, »Akvileja! Belin!« odgovarjajo Rimljani. Tudi mestni stroji pomnožijo svojo uničevalno silo. Gotje obrnejo konje, planejo čez prekop, pehota udere za njimi, mnogo jih strmoglavi v brezno, mnogo jih pobijejo rimski suličarji, za ostalimi udere oddelek jezdecev in cela Valamirova četa se spusti neredno v beg.

»Nazaj!« zadoni zopet povelje, ker bežečim prihaja na pomoč velik bojni oddelek, ki se pa vendar ne upa blizu mesta.

»Popravite prekop, poberite ranjence!« ukaže Marij.

»Glej, poveljnik, hrabrega junaka,« se oglasi vojak. Marij pristopi ter obriše mrtvecu prah z obraza.

»Oj, ubogi zadnji poganski duhovnik! Malikovalec je bil, a veren pogan in plemenito srce je imel. Hraber je bil, domovino je srčno ljubil. Želel in nameraval je pasti, zato je prosil za prvo mesto pri prodoru. Vojaki, nesite ga v mesto! Ljudstvo naj spodobno slavi smrt zadnjega poganskega duhovna.« 

»Belin, Belin, bog zdravja in življenja, vso moč si izgubil!« tožijo ostali pogani ter jokajo po duhovnem in bojnem načelniku. »Posnemajmo našega duhovnika, umrimo za maščevanje domovine!« 

Zopet nastane tišina po dolgo trajajočem boju. Na zahodu je odbil Menapij enako hrabro velik napad združenih Sarmatov, Skitov in Hunov.

Več dni preteče.

Novi, manjši navali se ponavljajo, vedno jih hrabro odbijejo, dasi se izgube živo čutijo. Rimski vojaki že polnijo mestne prekope, po bratovsko spè pri ubitih Hunih, Gotih in Japidih. Živeža je tudi že malo: ljudstvo sme porabiti le odmerjene deleže. Sreča, da ni nihče vodotoka iztaknil in ima prebivalstvo vsaj še obilo zdrave vode.

***

»Prekleto!« kolne arijanec Rufin, ko se zopet sreča z Vigilijem in Helijo, »koliko časa se to gnezdo vzdržuje in še ni videti, da bi ga bilo konec! Atila ga namerava sicer izstradati, a ne bo šlo, prej bo moral sam pobegniti od gladu, kajti njegove čete so že daleč na okoli vse izmolzle. Helija, da se prej ohladi naše sovraštvo do zahoda, imam nalogo zate: Zapusti mesto, pojdi v hunski tabor ter naznani Atilu, da ima tu številne prijatelje, ki mu hočejo naznaniti način, kako lahko zavzame mesto.« 

»Rufin! Za Boga, kaj meniš? Meniš, da se pri tolikih nevarnostih zopet kdaj zdrav povrnem?« 

»Preljubi, brez žrtve ni uspeha! Glej Vigilija, koliko je že žrtvoval in še vedno je njegova radodarna roka pripravljena deliti dobrote. Že mnogo trdo prisluženih zakladov je žrtvoval za rast arijanstva. Ti pa kljub vsemu bogastvu nisi storil še ničesar. Glej njegovo roko blagoslavlja uboga naša srenja, ko ji delim darove, in naša duhovščina, ki se trudi pri barbarih, se ga spominja, sprejemaje dobrote, ki jih velikodušno daruje. Tedaj boš tudi ti storil, kar ti velevam.«

»Kdo pa meni veleva?« poskoči Helija ves vzburjen.

»Oj, ti vest kosmata, saj te imam v k1eščah,« se krohota Rufin. »Oj, ti vzor poštenosti in čednosti, spomni se boja, v katerem je padel Sever. Hahaha!... Kdo bo verjel, da bi ga rimska puščica le slučajno zadela? No, Helija, beži! Kako se treseš, kako blediš! Ne tresi se, ne boj se, prijatelji ostanemo. Kaj ne, Vigilij, naši veliki nameni opravičujejo vsako sredstvo, blagodejen uspeh pokrije potem tudi ono, kar se je morda le na videz napačnega zgodilo? Toda, Helija, storiš za molk ono uslugo?« 

»No, govori torej!« odvrne Helija in škripa z zobmi.

»Vedi, kakor gorim za arijanstvo, tako sovražim vse, kar je rimskega, ki je pometalo naše pradede v prah. Enako čuti tudi Vigilij. Rimsko pleme moramo uničiti. Ti, Helija, imaš še večji vzrok sovražiti zahod in njegov zarod. Spomni se Evdore, drug se je bo veselil!«

»Nikdar!« se razvname Helija.

»Pojdi torej! Nevarnosti ni nobene. Tvoje imetje bom jaz oskrboval, dokler se ne povrneš. Barbari niso taki, kot jih opisujejo Rimljani. Ceniti znajo take osebe, ki jim prinašajo koristi. Pojdi, oglej si obzidje, na skrajnem zahodu je jako slabo. S količkaj močnim stenolomom bi ga prodrli. Tak prelom je Oglejčanom poguben. Glede osebne varnosti naših sovernikov in našega imetja pa stavi pogoje! Gotski knezi ti bodo gotovo mogočni pokrovitelj.«

»No, torej poskusimo!« pritrdi Helija glasno, sam zase pa nadaljuje: »Da bi te strela! Je že tako, pridi kdaj hudiču v kremplje, gnal te bo toliko časa po poti do propada, dokler ti ne požre duše in telesa. Ustaviti se ne morem, toda Rufin, tudi zate pride dan plačila!«

Še dolgo se pogovarja trojica o naklepih proti mestu in se posvetuje glede izdajalskih načrtov.

Ponoči šine Helija v čolnu ob obali morja. V mesečini gleda pazljivo okoli sebe, dobro se skriva ob obrežju, da bi ga ne zasačile straže. Čez nekoliko časa zapluje na visoko morje, a potem vesla v velikem polkrogu nazaj h kraju, kjer dobro skrije čoln in se zgubi v gosto grmičevje. »Vrag,« šepeta, »kako čuden je človek v svoji strasti! Zakaj nisem odveslal na otok? A kaj, ni moč izviti se Rufinu iz rok. Dobro sem ga videl, kako se je plazil ob morju in opazoval moje početje. Naj bo! Bog daj, da pridem zopet v mesto; menda me ne pogreše par dni. In če me? Izgovorov je mnogo.« 

Pogumno gre naprej! Naglo mu zaskoči pot skitska straža ter mu nastavi bodalo.

»Atila!« kliče Helija. »Pelji me h kralju!« 

Skit ga ne razume. Zbere se še mnogo drugih vojakov in le z veliko silo, s pomočjo znamenj se sporazumejo ter ga končno odpeljejo k poveljniku. S pomočjo tolmača se dogovorè, da ga odvedejo v kraljevi stan. Konje zasedejo in jo udarijo proti kraljevemu šotoru. Dohod jim je naglo dovoljen, ker je sam knez Gontarel vodil četo.

»Haha, torej na skrajnem zahoduje rana!« govori kralj. »Če s silo udarimo tja, skočimo v mesto. Oh, blagi mož,« nadaljuje porogljivo, »preskrben si za blagor preljubeznivega mesta, ki mi zapira vrata na jug, da osladim po maščevanju željno srce. Gontarel, si videl, brez obljub se spravi imenitna vest iz moža! A sedaj, ljubi moj zvesti Oglejčan, s čim pa te nagradim?«

»O svetli kralj,« dè trepetaje Helija, »strašen je tvoj obraz, le svobodo mi pusti, da se vrnem domov. Nobene nagrade nočem, kajti — pristavi sam zase — strašno je gledati tigru v zobe.« 

»O, to se zgodi. Odšel boš takoj, še tako dober sem, da ti bom pot pospešil, da, letel boš čez ravan, kot bi bila za teboj peklenska drhal. Gontarel, pokliči par krepkih Hunov, naj vzamejo biče in konje in naj ga podijo pri belem dnevu skozi celi tabor proti mestu, da vidijo Huni in Oglejčani, kako tudi kruti barbar Atila kaznuje izdajalca!«

»O kralj, svetli kralj, milost!« jeclja v smrtnem strahu Helija, valja se po tleh v prahu in na čelo mu stopi smrtni pot.

»Molči, suženj, izdajalec nesramni, pes nezvesti,« grmi kralj nad njim in ga brcne od sebe.

»Svetli kralj,« spregovori Gontarel, »sme li najponižnejši sluga izjaviti svoje osebno mnenje?« 

»Zvesti Gontarel, razumni poveljnik hrabrih Skitov, sobratov in zaveznikov, sme prav popolnoma svobodno brez strahu govoriti. Poslušam ga.«

»Kralj, obdrži izdajalca! Vkleni ga! Obljubili mu res nismo ničesar, a pomisli, že dva meseca skoro se klatirno tod, vse je snedeno, izmozgali smo do cela vso deželo. Glej, zavezniki se že pritožujejo, še celo tvoji Huni godrnjajo.« 

»Gontarel!« zdivja Atila.

»Milostljivi kralj!« 

»No, torej govori! Svobodno besedo sem ti dovolil!« 

»Godrnjajo, da nimajo kaj jesti. Enako se sliši drugod, posebno se kaže splošna nezadovoljnost pri mnogih Gotih. Tja dol do dalmatinskih obal dirjajo njihove čete. Ni živeža, ni živine. Vedi, Koper, Poreč, Pulj, Novi Senj, Zadar, Škradin, Šibenik, Solin, Split, skratka celo Istro in gornjo Dalmacijo so že ožulile naše čete. Daleč naokrog ni drugega nego razvaline. Norik in Karnija sta slabša kot panonske pustinje. Milostljivi kralj, le silen udarec na mesto nas reši glada. Ojačeni zdrvimo po padcu Ogleja proti jugu do samega Rima, kjer te čaka cesarjeva sestra Honorija in prestol, s katerega zagospoduješ celemu svetu. Izdajalec nam zna mnogo koristiti, a če ga izpustiš, mnogo škodovati.«

»Čeravno predrzno govoriš, vendarle pametno. Dobro! Še danes se sam prepričam, kako stojè stvari!« reče Atila in da znamenje z roko. I Gontarel odide in pelje s sabo trepetajočega Helijo, ki preklinja Rufina, Oglej in Evdoro, zaradi katere si je navalil na dušo zločinstvo.

»Zlodej me ima v rokah,« se zgrozi, »in ne bo odnehal, dokler mi ne sne kože in kosti.« 

Skiti ga spet sprejmejo v varstvo ter dobro privežejo na bojni voz.

Komaj se prikaže svetlo sonce izza gorà, zasede Atila svojega naglega vranca. Skozi tabor ga spremljajo razni višji dostojanstveniki in močan oddelek. Molče sprejmejo hunski vojaki svojega kralja, molče vzdigujejo hunske žene sestradane svoje otroke proti njemu. Kralj temno gleda nemo pritožbo in molčè jezdi dalje.

»Hrabri kralj, milostljivi oče,« pristopi Elak, »glej zveste Hune, lakoto že trpijo!« 

»Molči!« zagrmi kralj. Prestrašen se Elak umakne.

Dospejo v tabor Herulov in Rugijev. Načelnik hiti naproti, prikloni se mogotcu do tal in se pridruži spremstvu. Molčè sprejmejo tudi Heruli kralja; tu pa tam se čuje zamolkli, nevoljni klic. Čim dalje jahajo, večja je nevolja med ljudstvom in tu in tam se čuje v znamenje nezadovoljnosti tiho žvenketanje orožja...

»Maldalon, kaj je to!« vpraša z ognjenim pogledom kralj.

»Kralj, Rugiji stradajo in...« 

»Zadosti!« zakriči Atila.

Maldalon prestrašen obmolkne.

Kralj se umakne iz tabora in jo udari s spremstvom preko polja proti mestu. Čim bolj se približujejo, tem bolj razločujejo bojne oddelke na obzidju.

»Ha, kaj jih sam pekel iz zemlje peha te Oglejčane!« grmi kralj, tresoč se od jeze. »Toliko, toliko je že pobitih, in vendar je vse obzidje polno vojščakov. Glej, glej, čelada pri čeladi se sveti. Oj to je zelo slabo... Hahahaha!...« se zakrohota naglo kralj; dostojanstveniki ga osuplo gledajo.

»Glejte, glejte,« nadaljuje vedno s krohotom kralj, »moji hrabri zavezniki, s kom se bojujete, pred kom se tresete! Maldalon, Gontarel, Astregor, Garton, hahahaha, glejte! Ne vidite ptičev, ki se usedajo na glave hrabrim vojščakorn? Vi ste pač zviti! Kako vas Oglejčani peharijo! Kamnite kipe so postavili na obzidju, ker jim vojakov primanjkuje, na glave so jim dali čelade, da vas sleparijo. In vi menite, da je vse z vojaki obdano. Da, zviti ste res!« 

Osramočeni pogledajo knezi bolje na zidovje, in kdor le more, se pomika kolikor mogoče daleč od kralja.

Dalje in dalje čez polje jezdi oddelek. Kakor preži jastreb z višine na ubogo, nedolžno pišče, preži kralj z bistrim, maščevanja polnim, plamenečim pogledom na obzidje, iskaje slabšo stran zidu.

A tudi iz Ogleja ga spremlja drugo bistro oko. Menapij in Marij sta zapazila mestu se bližajočo bojno četo. Po njenem vnanjem lesku sodita, da je nekaj nenavadnega. Nekaj snujeta. Mesto je blizu, a tabor sovražnikov je daleč...

Naglo se odpro mestna vrata in krdelo hrabrih konjenikov zrožlja čez prekop. Kot burja in blisk naglo trešči na sovraga. Spopad je strašen. Huni padajo kot muhe pod udarci rimskih dvoreznih mečev. Knezi in spremstvo se umakne.

»Naprej, naprej! Atila se ne umakne!« kriči kralj.

»Naprej, pogum, pogum!« kriči tudi Menapij. »Kralj je pred nami, Atila, Atila!« 

Čudovito moč dajo te besede Rimljanom. Nanovo se spopadejo, naval od rimske strani je strahovit. Že se sovražnik umika, vse se pripravlja na splošen beg. Kralj obupno gleda, pomoči išče okoli sebe.

»Plahe mevže!« grmi nad svojci. »Kaj,jaz poveljnik milijonov, da bi bežal pred tem malim tropom? Kaj bi dejali ostali?« 

Z novo silo se vzpne na konju, z novo silo se zakadi v Rimljane, a Rimljani so jekleni. Toda čuj, od zahoda prihrumijo na lahkonogih konjičih divjaški Skiti. Kot lastovice šinejo čez polje. Bojni krik so slišali in kot hijene, katerim že od daleč diši kri, lete v najnevarnejšem in odločilnem trenutku kralju na pomoč.

»Nazaj!« grmi Menapij, in rimski vojščaki, videč od strani preteče nevarnost, obrnejo konje in preskočijo prekop, kjer jih sprejme mestno zidovje v varno zavetje. Hunijim sicer slede, toda z zidovja se usuje nanje veliko število puščic, kamnometi zahrešče, na njihove glave leti kamenje kot toča. Prestrašeni se umaknejo iz kroga nevarnosti.

»Ha,« dè kralj, ko obriše svoj meč ob vrančevo grivo, »drago bi me lahko stala moja radovednost. Ali pride dan,« žugaje vzdigne roko proti mestu, »in, o mesto prekleto, sesulo se boš v razvaline, kri poteče v potokih, tvojo grobljo posujem s pepelom, tvoje ženstvo dam v last izvržku armade, in nikdar, nikdar več se ne vzdigneš iz svojih razvalin!« 

13.[uredi]

Dan za dnevom mine. Ni ga več varnega trenutka. Vsak čas se oglasi zdaj tu zdaj tam bojni krik Hunov, navaljujočih na mestno obzidje. Več ko jih Oglejčani polomastijo, več jih je. V mestu vlada že velika obupanost, moči so opešale, ne meščanstvo ne posadka nima nikdar miru. Večne straže, večni boji. Mrličev skoro ni več moč pokopavati. Nekropolis je polna. Tu spe možaki — junaki globoko v zemlji zakopani, drug na drugem. Tu počiva nada starega očeta, podpora osiveli materi, tam leži oče, čigar čile roke so vzdrževale veliko število nedolžnih otrok, ki zdaj stokajo in jočejo doma, bledi, bolehavi, sestradani prosijo matere kruha, a revica sama nima skorjice, da bi utešila onemogli želodec. Tam, trohni zaročenec, nada in ljubezen nedolžne neveste; srce, ki je tako goreče ljubilo, gnije zdaj v jed in živež ostudnim črvičem.

Vse je vzburjeno, vse nemirno, nobenega se ne loti trden spanec. Vsak trenutek je negotov. Komaj je ljudstvo leglo, da se odpočije od krvavega boja, halo, zadoni zopet tromba, vzdigne se divji krik. Hunski stenolomi butajo zopet ob obzidje, ki ječaje hrešči pod njihovimi udarci. Kako se že maja tu pa tam; da, tu pa tam je že mala votlina, ki jo brani le nasip in razni tramovi, s katerimi so jo zadelali.

In ni še konca. Lakota, strašna nadloga kaže izpod velih lic svoje ostre zobe: živeža primanjkuje. Bogate žitne zaloge so ob povečani množici prebivalstva kar izginile. In še bolezen davi brez razločka stanu, ker neštevilni mrliči okužujejo zrak. Mesto je podobno človeku, ki trpi na sušici in se počasi, polagoma, a gotovo bliža smrti. Edino upanje tolaži mesto, da divja še hujša lakota med sovražniki.

Drugega upanja nimajo.

Rimski cesar Valentinijan III. sam boleha na svojem gnilem prestolu, trese se pred divjostjo vandalskega kralja Genserika, ki vedno nadleguje zahodno rimsko cesarstvo in ga straši od afriških bregov. Marcija, vzhodni rimski cesar, je sicer pameten in hraber vladar, a sebičen in previden. Na vso moč je delal, daje odvrnil hunsko povodenj od svojih dežel in obrnil njen razliv na zahod, pa da bi pritekel na pomoč bolnemu zahodnemu cesarstvu! Rajši ostane doma, prihrani si kri svojih narodov, veseleč se v miru nakopičenih zakladov. Kamorkoli se ozre ubogo mesto, od nikoder ni znamenja nade. Oglej se mora pokoriti za grehe starega Rima, ki je pestil toliko stoletij svobodne narode v železnih okovih suženjstva.

Cerkev svetega Hilarija je polna. Na dvoru in pod lopo ni več pokorečih se grešnikov. Skof Sekund je podelil vsem odpustke, odpustil jim je glede na pretečo nevarnost vse cerkveni kazni, pokazal jim je majajoče se zidovje, rekoč, naj vržejo od sebe spokorno haljo in spokorni pepel, naj vzamejo v roke ščit in meč, okoli prs jekleno oklepje, naj se borè za vero in narod, za ženo in deco in če v boju padejo, naj imajo svojo žrtev za mučeništvo. Okoli cerkve in po bližnjih ulicah vse mrgoli otrok in žensk, vsaka ima svojo sulico. Po ulicah so razpostavljene vojaške enote v polni bojni opravi. Temni so pogledi junakov, bledo jim je obličje, oči objokane: tožen, grenek je dan ločitve. Vse žene jokajo, pogled nanje trga srce.

Pred Najsvetejšim kleči katoliška duhovščina, proseč dviguje roke proti nebu. »Kyrie eleison! Gospod, usmili se nas!« doni iz njihovih src, a nebo ne sliši, božja pravica govori, zaradi katere pride tudi nad otroke šiba božja za pregrehe pradedov. Narod, ki tlačiš drugega, zapomni si, da pride nad tvoje otroke sovražnik, ki bo še hujše tlačil in drl tvoje otroke, kajti Bog je pravičen.

Zamolklo ihtenje odmeva po cerkvi, sivolasi Sekund pripravlja daritev nove zaveze. Kako bledo je njegovo obličje, kako se mu treseta roki, oči so mu solzne. Ravno se pripravlja za sveto obhajilo. Z glasnim ginjenim glasom odmoli Gospodovo molitev. »Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas!« prosi njegovo srce in diakon, ki škofu streže, stopi pred oltar ter zakliče zbranemu ljudstvu:

»Objemite in poljubite se!« 

O, kakšen prizor!

V bratovski ljubezni objame možak možaka, mladenič mladeniča, nežna deklica tovarišico, otrok otroka. Sladke solze veselja se prikažejo vsem v očeh. Veselja? Ne, solze grenkosti, solze velike bolesti jim zalivajo oči, kajti pri zadnji skupni službi božji v Hilarijevi cerkvi so, zadnjikrat je danes navzoče oglejsko ženstvo, oglejska nedolžna mladež. Mestni poveljnik je izvršil nasvet mestnega starešinstva, naj vsi za boj nesposobni, ženstvo in otroci zapuste pod vodstvom duhovnikov mesto, naj odrinejo na ladjah daleč tja čez morje na varno na beneške otoke, lagune imenovane, ali vsaj na gradeški otok »ad acquas gradatas«. Možje hočejo ostati in se bojevati in biti do zadnjega trenutka za dom ter se le iz že padlega mesta umakniti. Tudi Menapij je navzoč.

Nikdar se ni še tresel ne v žalosti ne v strahu, kaj so solze, ni vedel, a danes jih čuti prvikrat v svojih očeh. Evdore, Honorije in Digne ni mogel za nobeno ceno pregovoriti, da bi se ločile od njega in Marija. In to ga zdaj skrbi, žalosti in veseli.

Ubogi škof se je močno spremenil. Žalost zaradi mestne nesreče, skrb za izročeno čredo, neprestano delovanje pri bolnikih in ranjencih in večno bedenje mu je v kratkih mesecih uklonilo hrbet pod težko škofovsko butaro. Ves narod je prepričan — Sekund ne preživi dolgo ločitve od svojega stolnega mesta.

Obhajilo je končano in opravljeno. Zmoli se hvalna molitev. Diakon se obrne proti ljudstvu: »Pojdite, maša je minila!« 

O diakon, kaj kličeš, kam naj gre narod? Domov? Poslovil se je že od domačega pohištva, v kratkem ne bo imel več doma. Ljudstvo se ne razkropi, marveč se vrže ihtè na kolena, duhovniki obstopijo škofa. Diakoni vzamejo izpod oltarja male skrinjice ter jih spoštljivo razpostavijo po oltarju. Pri tem pogledu začne narod zopet jokati. V skrinjicah je zaklenjen drag oglejski zaklad, shranjeni so v njih sveti ostanki svetnikov in mučenikov iz prvih časov oglejske Cerkve, kosti sv. Mohorja, Hilarija, Fortunata, svetih devic Evfemije, Dore, Tekle in mnogo, mnogo drugih. Te svetinje ne smejo priti v roke divjim Hunom, s seboj tja do lagune jih ponese duhovščina.

S tresočim se glasom prične škof molitve.

»Pomagaj svojim služabnikom!« kliče Sekund.

»Ki vate, o Gospod, zaupajo,« odgovori ljudstvo.

»Bodi nam, Gospod, mogočna obramba,« prosi višji pastir.

»Pred sovražniki,« odmeva po cerkvi.

»Pošlji nam, o Gospod, pomoč iz svetišča,« zdihuje škof.

»In varuj nas s Siona!« iskreno joče verni narod.

Po končani molitvi se obrne diakon proti ljudstvu ter s krepkim glasom zapoje: »Pojdimo v miru!« 

»In v imenu Gospodovem. Amen!« odgovori še ljudstvo.

Vsi se vzdignejo. Naprej stopajo otroci, dekleta, mladeniči; na pol obnemogel se vzdigne Sekund, diakoni podpirajo tresočega se starčka, pred katerim neso duhovniki skrinjice. Težko hodi škof, opiraje se na pastirsko palico svetega Mohorja, žalosten je njegov pogled, njegove oči se ne morejo ločiti od tam, kjer je tolikokrat opravljal sveta opravila. Kleriki zapojo:

»Bog je naše pribežališče in moč, pomočnik v stiskah, ki so nas hudo zadele...«

Kako se solzè oči žensk, ko stopajo v sprevodu po ulici med vrstami vojakov, ki se komaj vzdržujejo, da ne planejo iz vrste ter ne poljubijo še enkrat svojih žen in sinov, bratov in prijateljev. Premagajo se: zadosti žalostna je bila ločitev od domačega ognjišča. Nemo in s temnim pogledom gledajo vojaki v tla, ne upajo si povzdigniti oči, da jih žalost ne premaga. Dalje, dalje se pomika žalostni sprevod, dalje preko Amfore do pristana, kjer čakajo čolni in oglejske troveslače, da odpeljejo ženstvo, otroke in duhovnike na otoke. Mornarji potegnejo sidra, ladje se vzpno ter šinejo čez morje.

Zadnji »z Bogom!« doni še kot pozdrav na obrežje.

»Možaki, junaki,« kliče Menapij, »tega je bilo treba. Na varnem bodo oni, katere najbolj ljubite. Bolj brez skrbi se vržemo v boj, na boj do smrti.« 

»Da, da, na boj do smrti!« je enoglasni odgovor. Trombe zadone in legije se razprše na vse kraje, meščani pa se vrnejo v zapuščene tihe hiše.

***

»O moja Honorija, zakaj sem bil premehak! Ne smel bi vam dovoliti, da ostanete tukaj. Kakšna skrb je to zame!« prične na večer Menapij, sedè v priljubljenem hišnem vrtu na obali morja.

»O kaj, ne skrbi toliko za nas. Saj je vse v redu!« 

»Da bi bilo! Digna, prijateljica moja, Evdora, dete moje, Honorija, oj pojdite, še je čas! Tam doli na morju je krasen otok, »castrum Gradense«je močna trdnjavica. Naše prijazno stanovanje vas sprejme, enako lep vrt kot tu poljubljajo morski valovi. O pojdite, morje je mirno, še je čas!« 

»Gaj Menapij, ne, ne, nikdar te ne zapustim,« dè Honorija. »Zvestobo sem ti prisegla, zvestobo do smrti.« 

»O moj Bog, če uderò Huni, kaj bo z vami?« 

»Dokler boš živ, bom pri tebi.« 

»Ah, oče! Evdora se ne loči od očeta, vez ljubezni je neuničljiva, zvesta hočem biti svojemu Mariju. Njegovo srce je dosti močan ščit, s katerim me bo branil... ali, oče, kako si bled!...« 

»Nič, nič ne skrbite! Le mala mimogredoča telesna slabost se me je lotila. Honorija, odpni mi oklep... ah, tako! Zdaj je boljše.« 

»Menapij,« joče Honorija in mu briše pot z bledega čela, »saj sem rekla, da te skrb za mesto uniči. Prepusti nekoliko teže tudi drugim. Silna butara te ugonobi.« 

»Le dolžnost spolnjujem,« zavrne poveljnik. »Toda nekaj mi danes teži srce, neka nejasna žalostna slutnja me obdaja... Kako tiho je morje, kako krasno se svetijo pojemajoči sončni žarki na njegovem površju! O Bog, kolikokrat bom še občudoval tako čudoviti prizor?«

»Menapij, ljubljeni soprog, pojdi k počitku, bolan si. Velikansko delo, neprestani trud sta tvoje telo omajala, saj se še hrast omaja v večni burji.« 

»O ne, ne, nisem bolan ne, bolj je duša bolna. Toliko truda, toliko krvi, toliko reve in nadloge moram vedno gledati. Kaj čuda, če postanem otožen?... Evdora, sem pridi,« nadaljuje po kratkem prestanku, »usedi se zraven mene. Tako! Glej, tako si čestokrat počivala kot dete v mojem naročju. Otrok moj, neki notranji čut mi dè, da ne bom živel več dolgo.« 

»Oh, oče!« 

»Moj Menapij!« vzklikne Honorija z Digno vred in vse tri zalijejo solze.

»Skrita je prihodnost pred nami, a dostikrat opominja človeka neki notranji glas na prihodnje dogodke. Evdora, nekaj me tolaži, ti boš še srečna. Gotov sem, Evdora. Ohrani večno zvestobo svojemu Mariju, naj bo kar hoče, nikdar, nikdar ne dvomi nad njim. Ponavljam — srečna boš le z njim. Toda božja previdnost le vlada in ohranjuje vse: zato ljubi Boga, najboljšega Očeta, spoštuj vedno zapovedi svete vere, ne zabi nikdar, da si katoliška kristjanka! Evdora, naš ubogi narod je sicer zdaj potlačen, od vseh strani letè nanj strele nesreče, kljub vsemu temu pa ga nikdar ne zataji, bodi vedno ponosna Rimljanka! To geslo: vse za Boga, narod in domovino, je geslo vseh poštenih ljudi; če eno ali drugo manjka, že ni več popolno. Pa vedi, pride čas in naš narod se zopet vzdigne, a namesto z mečem bo zavladal svet s svitom resnice in pravice!«

»Oče, kako se ti svetijo oči. Resnico si povedal. Preroški duh govori iz tebe.«

»Honorija,« dè junak po kratkem oddihu, »rad bi tu počival nekoliko časa. A ne oddaljite se preveč!«

Nagne se na stolu in ženske se nekoliko odmaknejo.

Lahen vetrič pihlja, njegov pih šumlja med listjem grmov in dreves, valovi krožijo na površju morja, drug drugega lovè, dokler se ne izgube v nič. Tu pa tam se oglasi v zelenem gaju drobni ptiček, skuša zapeti, a mu ne gre: boji se kaliti veliko tišino. Sonce se je potopilo v morje, mrak je pregrnil celo deželo, mir je povsod. In na stolu spava mirno silni vojnik Gaj Menapij, na strani visi krvavi meč...

14.[uredi]

In še pihlja mirno vetrič, a namesto mraka je nastopila po mestu grobna tišina; komaj za korak vidi človek pred seboj. Popoln mir bi vladal, ko bi od časa do časa ne zadonel klic mestnih straž, ki tavajo s svetilnicami po ulicah in površno pazijo na bližnjo okolico. Posebne pozornosti jim tako ni treba, ko počivajo tu pa tam na javnih prostorih razni vojaški oddelki, ki živijo zaradi toplote rajši pod milim nebom, nego v zadušnih soparnih prostorih.

»Hudič,« šepeta mož, sloneč za nekim stebrom, kajti od tam dalje je stalo po eni strani ulice dolgo stebrišče, »že je polnoč proč in še ga ni ven! Že dolgo uro čepim tukaj! In pa še luna je začela vzhajati! Da bi jo strela! Pa čemu kolnem? Škoda besedi. Ha, dolg posvet imata tu notri. Bog ve, kaj tuhtata! Hahahaha..., da bi le kaj za mesto dobrega sklenila! Ali zmaga Oglej ali Hun — meni je vseeno; moji zakladi so na varnem, varuje jih morje. A to moram izvršiti! Ohladiti moram svojo jezo v njegovi krvi, potem mi odleže!... Oj Rufin, menil sem spočetka, da sva največja prijatelja, a mi nisi bil drugega nego krut sovrag, gospodar, ki si me tlačil kot najslabšega sužnja. Skoraj bi mislil, da drugje ne more biti prave čednosti, nego pri katoliških kristjanih. A kaj meni to mar! Vseeno mi je. Edino moje veselje, edini moj cilj je Evdora, za njo se bojujem, zaradi nje sem zapisal vragu dušo. Pa preden me ponese, zlijem svoj žolč na Rufina, ki je kriv, da sem toliko dni zdihoval v krutem hunskem zaporu. Okoli rok nosim še znamenje vrvi, s katerimi sem bil zvezan. O, čakaj, znamenje ti napišem na hrbet, katerega se ne znebiš tako lahko!« 

Helija je, ki sam s seboj govoreč čepi za stebrom in preži kot jastreb v črno noč na svoj plen. Vedno meni, sedaj pa pride Rufin iz poslopja na koncu ulice, kamor se je odpravil, da se z najbogatejšim arijaneem Vigilijem pogovori, kako naj se nadalje obnašajo njihovi privrženci. Doslej so se arijanci z drugimi meščani vred bratovsko borili za dom in svobodo, sedaj pa je Rufin, prežet od sovraštva do rimljanstva in katoličanstva, za to, da bi se vsi umaknili in zbežali na bližnje otoke, odkoder, meni, bi sam najlaže pobegnil in rešil zaklade, ki si jih je nagrmadil s svojo prebrisanostjo na račun arijanstva. Ljubezen do bogastva in denarja ga je storila sposobnega za vsak zločin.

Mesec se prikaže tihotapsko izza gorà in obsije z bledim mrtvaškirn žarom velikansko mesto.

»Prekleta luna,« kolne zopet Helija, »a naj bo, tem bolj gotovo bo predrla puščica sovražniku srce. Čakaj, zaradi tvojih prenapetih misli sem toliko prestal. Ha, kako strašna je bila lakota. Ti si si polnil želodec z dragocenimi jedmi, meni je še konjskega mesa manjkalo; ti si pil sladko vince, jaz sem zdihoval ob kupici gorke mlakuže! Tisoče imeti shranjene na gradeškem otoku in vendarle stradati, to je bila peklenska muka. A prekanil sem Hune, z zobmi sem raztrgal vez, njihov bojni klic mi je pomagal, popihal sem jo v temno noč. Sreča, da sem kraj dobro poznal, da sem brž za hrbtom hunskih čet dospel do brega; sreča, da mi čolna niso staknili in sem takoj naletel na rimsko ladjo, ki je brodarila ob bregu kot opazovalna straža. Velikodušni Rimljani so sprejeli ubogega Helija, ki se je na morju veslaje tako zakasnil, da je zaradi teme izgubil smer. In če so zapazili pri legiji, da me dalj časa ni bilo, no, izgovorov ne manjka. V stiski se gotovo za posameznega človeka ne brigajo toliko. Vrh tega, imenitnemu, poštenemu trgovcu... A čuj, vrata cvrkajo!« 

Res, vrata se odpro. Mesec posveti Rufinov suhi, bledi obraz; srčno se poslovi od Vigilija, ki ga je spremil do vrat.

»Sam gre, brez spremstva,« šepeta Helija, »to je dobro. Vstopil je pod stebrišče, prav, kako počasi koraka. Čuden sanjar!« In tiho kot mačka se plazi Helija od stebra do stebra za Rufinom. Vzpne se, oči se mu posvetijo kot oči krvožejne hijene, vzame lok, pomeri, puščica švigne žvižgaje s strune. Rufin strašno vzklikne, visoko poskoči, se zasuka ter smrtno zadet v hrbet strmoglavi na tla.

»Mojstrski strel!« se krohota Helija in priskoči blizu.

Rufin ga pogleda.

»Prekleti pes!« mrmra, škripaje z zobmi.

»Kaj?!« se norčuje Helija — njegov spačeni obraz je bolj podoben peklenski spaki nego človeku. »Kaj, manjka še kaj? Hahaha, kdor se očitno s svetom bori — nadaljuje, rogaje se — no, ni treba, da vse povem, naučil sem se tega pri tvojih nogah, mojstrski učitelj!«

»Milost, Helija!« 

»Da, da, milost, takoj!...« in potegne nož izza pasa in mu ga zasadi v prsa, nakar ga hladnokrvno obriše ob togo umorjenega ter ga vtakne v nožnico. Toda zdajci se strese, od strani začuje nagel korak več mož.

»O, bog, zgubljen sem!« vzklikne prepaden Helija ter odskoči za steber. »Obhodna straža gre, gorje, če me zaloti.« 

V bližini se vzdigne novo vpitje. »Huni, Huni, napad, vsestranski napad!« odmeva iz daljave. Straža postoji, neodločeno pogleduje okoli sebe, končno steče tja, odkoder se čuje vpitje. Helija se oddahne.

»O preljubeznivi moji Huni, prav o pravem času ste napadli!« pravi.

Od nasprotne ulice se sliši, kako hiti vojni oddelek z naskočnim korakom. Helija teče po stebrišču, plane v neko ulico, a naglo se vrne oddelku naproti:

»Junaki, na zahod, na zahod!« kriči na vse grlo in z njimi vred dere naprej, mrtveca pa pusti mirno spati, dokler ga tromba ob sodbi ne zbudi na odgovor, da je izdal domovino.

***

Na vzhodu žari jutranja zarja, luna čimbolj bledi, zvezde že umirajo, le danica se brani smrti ter zvesto spremlja pešajoči mesec. Mestu preti zopet nov naskok. Vidi se, da bo bolj splošen, kajti ne divje kot navadno, marveč počasi kot dobro urejena vojska se pomikajo sovražni oddelki proti mestu. Na zahod in na vzhod se obrne glavna moč. Vse, kar more, hiti na obzidje. Ves Oglej je razpostavljen ob zidovju, vsi pripomočki za hrabro obrambo so pripravljeni. Skoro mirno gledajo Oglejčani na bližajočo se četo.

Na Menapijevo povelje se odpravi Marij na vzhodno stran, kjer se bojuje celo dopoldne, dokler popolnoma ne odbije naskoka Gotov in raznih drugih čet. Preklinjevaje se umaknejo knezi Valamir, Teodomir in Videmir ter ne pustijo za seboj drugega kot strašno poklane mrtvece in zdihujoče ranjence. Besnost je grozno divjala med obema nasprotnikoma.

Le malo kasneje kot na vzhod prihrume na zahod Skiti, Sarmati in Huni na svojih konjih, pehota pa stopa polagoma za njimi. Silen boj se prične okoli obzidja in prekopov. Menapij opazuje oprt na svoj meč sovražni način bojevanja. Ko začno Huni še predrzno naskakovati obzidje samo, razpostavi poveljnik tik mestnih vrat močan oddelek konjikov. Se s hujšo besnostjo navale Huni vnovič na mesto, kot spake lezejo v prekop, kot mačke praskajo, plezajo čez nasip ne meneč se za to, da hrešči iz kamnometov kot toča gosto kamenje.

»Ha,« kriči Menapij, ko vidi to predrznost, »zdaj je čas, da udarimo nad te divje, stekle zveri.« 

Zasede konja, vzdigne meč.

»Za menoj!« vzklikne ter jo vdere iz mesta; rožljaje udari za njim truma jezdecev. .

Novo mesarsko klanje se prične. Sredi gneče se giblje visoka postava sarmatskega kneza Barsanela, ki navdušuje svoje Sarmate in Skite, a zaman. Umikajo se mu, kajti dolgi, dvorezni rimski meči nimajo usmiljenja, na vsak mah pade junak in kar ne more čez prekop nazaj, poteptajo rimska konjska kopita. Rimska konjenica je sovražniku vedno za petami.

»Da bi te bes!« kriči Barsanel, ko vidi pogin toliko svojih ljudi. Stisne s koleni konja in jo udere v gnečo. Vso pozornost obrne na Menapija, ki med prvimi visoko vihti meč. Barsanel ga zalezuje od strani. Zdajci stojita drug pred drugim, kratek pogled in v svesti sta si junaka enakega poguma. Kot bi trenil preneha za trenutek boj krog njiju, obe vojski strmè pazita, kaj bosta počela poveljnika. Kot blisk se zakadi Menapij na kneza, vzdigne meč, strašen udarec sledi, a knez se ogne in ostrina se zasadi konju v tilnik. Konj se vzpne, Barsanel strmoglavi z njega.

»Ha, brezverni Hun, čakaj!« in vnovič zablisne Menapijev meč, da se zasadi knezu v hrbet, a obenem prifrči puščica, zadene junaka Menapija in obtiči tresljaje se v njegovih prsih.

»Moj Bog,« vzklikne Menapij, »zadet sem, na pomoč!« V tem trenutku se zopet začne klanje okoli padlih poveljnikov, a slabo oboroženo hunstvo se ne more ustavljati rimski sili. Ko poberejo ranjenega kneza, obrnejo konje in jo popihajo nazaj.

»Oh, Oglej moj!« vzdihuje Menapij v naročju vojaka, ki ga je bil prestregel, da ni padel s konja. »Nesite me domov, moje umirajoče oko bi še rado videlo moje ljube, mojo ljubljeno družino!« 

Rahlo ga nese na konju vojak. Žalostno jezdi oddelek in objokuje izvrstnega vojskovodjo, žalostno sprejme ostalo vojaštvo za obzidjem skrbnega poveljnika.

Menapij omedli. Ustavijo se ter polože ranjenca na kolena nekemu dostojanstveniku. Ta trenutek prijaše po ulici Marij, spremljan od odličnih vojščakov. Radost mu šviga iz oči, osebno hoče svojemu poveljniku naznaniti, kako srečno je odbil veliki naval na vzhodu. Ko vidi žalostne obraze pozdravljajočih ga vojakov, mu skrči težka slutnja srce. Konja spodbode in se ustavi ob velikem kolobarju oboroženeev.

»Kaj pa je?« vpraša Marij v neznanskem strahu. Na obe strani odstopijo vojaki in mu pustijo svoboden dohod. Kot bi trenil skoči s konja. Orožje zarožlja na njem.

»Maria purissima!« vzklikne prepaden, ko zagleda smrtno bledi Menapijev obraz. »Za Boga, kdo je to storil? Gaj Menapij, oče mili, slavni junak...« 

Menapij spregleda, trpek smehljaj mu zaigra okoli ustnic in mu proži onemoglo, s krvjo oblito desnico.

»Menapij, Menapij, kdo je to storil?« 

»Tu, tu!« zdihne iz globine kazaje na puščico, ki še vedno tiči v njegovem telesu. Marij jo prime, da bi jo izdrl, a od neznane bolečine tresoč se, ga zgrabi poveljnik za roko.

»Ne, ne, ljubi Marij, pusti bodalo! Če ga potegneš iz rane, mi hipoma uide življenje. Oj, le toliko bi še rad živel, da vidim svoje drage, da jih še enkrat pritisnem na svoje ranjeno srce. Marij, pošlji po Evdoro in soprogo ter prijateljico Digno. Domov me ne morete nesti. Pošlji tudi po duhovno pomoč!« 

»Smo storili, poveljnik,« odgovori navzoči dostojanstvenik, »vsak trenutek morajo biti tu.« 

»Ah, Marij, kakšna smrt,« dè Menapij, »ni mi po volji puščica, rad bi končal svoj tek pod ostrino meča. A čuj, glej, ne hiti li tam moja družina?« 

Res, vsa iz sebe leti naprej Evdora, široka obleka vihra okoli nje, za njo hitita Honorija in Digna. Evdora se zgrudi na kolena k očetu in mu poljublja roko. Honorija prestrašena, prepadena obstoji, povzdigne obe roki proti nebu, strmo gleda v sinjo višino, niti besedica ji ne uide. Okamenela se zdi, kajti obraz je smrtnobled, debele potne kaplje ji porose čelo: upodobljena neizmerna bolest. Ni je hladilne solze v suhem očesu. Tudi Digna, enako bleda, sklene križem roki in nemo zre v tla: podoba osuplosti in strahu.

»O Evdora, Honorija, Digna, stopite bliže!« prične junak z onemoglim glasom. »Marij, položi mi roko pod glavo. Tako! Sedaj je laže. Junaki, zvesti bojni tovariši, odstopite malo. Tako!« 

Duhovnik pristopi in opravlja sam z njim.

Silna množica žalujočih se je zbrala okoli umirajočega junaka. »Evo, kako sonce lepo sije, a kako je mrzlo, nič ne greje. Nagnilo se je proti večeru. Tovariši, bojeval sem se, delal sem, kar je bilo mogoče; tek sem dokončal, dolžnost sem spolnil. Bratje, ko umrem, naj vam načeljuje Marij. Ne vdaj te se sovražniku po nobeni ceni. Boj do smrti!« 

»Boj do smrti!« kličejo tovariši.

»Marij,« nadaljuje čez nekaj trenutkov s težkim dihom, »Marij, glej Evdoro. Želim, da se takoj po moji smrti poročita. Naglo pokličite priče in duhovna ter napravite veljavno pismo. To bo za vsak primer prav. Mi obljubita?«

»Da, da!« vzklikneta ihtè oba.

»Prav, pomirjen sem, kajti« — šepeta, Marij ga komaj ume — »zvezda se Ogleju utrinja. Se bo še kdaj vžgala v prejšnjo svetlobo? O čudovito mesto, kako me peče, kako me boli tvoja usoda...« 

Obmolkne. Vedno težje diha. Usta se mu pregibljejo, rad bi še nekaj povedal. Sonce je zašlo. Grobna tišina vlada, moti jo le ihtenje okoli stoječih. Nema žalost četverice boli in zbada v srce.

Junak odpre oči. Usta so mu postala že modra.

»Oh Honorija,« vzdihne, »daj mi roko. Vedno si bila zvesta. Evdora, hčerka, ti mi najbolj težiš srce. A kaj, tudi nad teboj čuje bistro oko onega, ki ohranjuje življenje revnemu črviču.« 

»Pretresljivo!« vzklikne z neznansko bolestnim vzklikom trepetajoča soproga.

»O tiho, tiho! A ne, jokaj se, jokaj, ljuba soproga; le jokaj, solze bodo odvalile kamen od tvojega srca.« 

»Ljubljeni moji,« nadaljuje junak počasi, »da, da, le jokajte, solze olajšajo srce. Jaz sem miren, da bi kaj na vesti imel, se ne spominjam. Kako je že rekel Sekund, da pravi veliki apostol? Bonum certamen certavi, cursum consumavi, da, dobro sem se bojeval, svoj tek sem dokončal, a kje je venec plačila? O vidim ga, svetli se mi na nebu. Gospod,« kliče z močnejšim glasom, »dolžnost sem spolnil, vendar iz globočine vpijem k tebi, o Gospod, Gospod sliši moj glas! Naj čujejo tvoja ušesa glas moje prošnje... ah, blizu je angel smrti. Marij, tu je, tu; no sedaj, sedaj potegni puščico. Se bojiš... čemu? Tu je!« reče ter izpuli s krepko roko strelico iz prsi. »Marij, Evdora, Honorija, Digna, objemite me! Tako, pulchrum et decorum est pro patria mori — lepo in častno je umreti za domovino! — Da se zopet vidimo — — v večnosti! Z Bogom!« 

Nežen smehljaj zaigra okoli ustnic silnega bojevnika, oči se zapro, mrzel pot stopi na čelo, strese se in poveljnika desete rimske provincije, hrabrega branitelja oglejskega mesta — ni več. Njegova duša je odšla proti raju.

»Z Bogom, z Bogom!« kliče Honorija, potok solz ji zalije obraz; spusti se v naročje Evdori, Evdora in Marij se objameta. Digna se jih oklene. Niti eno oko ni suho.

»Menapij,« se prva oglasi Honorija, »ti si rekel, da se zopet vidimo v večnosti. Zagotavljam ti, v kratkem te srečam v večnem raju! Junaki, k vam se obračam, posnemajte vzvišenega mrtveca!«

Meči zažvenketajo, meči zahrešče, oklepje zarožlja. To je odgovor Honoriji.

Naslednji dan sprejme Nekropolis mirnega vojščaka v svoje tiho krilo. Dolgi glasovi daleč donečih tromb so mu zadnja zora. Svetli, bledi mesec pa obseva vsak večer črno, bledo gospo, ki joče in moli na grobu svojega gospoda.

15.[uredi]

V hunskem taboru je posvet. V kraljevem šotoru so zbrani vsi knezi. Po dostojanstvu so razvrščeni. Dolgo, dolgo čakajo, a kralja še ni, saj se dosti ne briga za kneževske sužnje.

»To je nezaslišano, kako nas muči,« šepeta Valamir Teodomiru, bratu. »Pri vsaki priložnosti kaže, da je on gospodar. Ha, čudno, da smo tako navezani na tega krvoloka!« 

»Tiho, tiho,« odvrne Teodomir, »Atila ne razume šale, nobena lava ni tako visoka, da bi je ne dosegla njegova roka.« 

»A kaj, čas maščevanja že pride,« se tolaži Valamir. »Ta silovitež ne konča dobro. Zdaj se gotovo nikjer drugje ne mudi, kot pri svojih mehkužnih ženskah. Zaradi Ildike mora čakati toliko knezov, na katerih migljaj pazijo tisoči hrabrih vojakov.« 

Nevolja raste med navzočimi.

»Mrtev je postal, mehkužen, v boj se niti ne prikaže. Medtem ko se mi bijemo, se zabava s svojo ženo, pestuje svojega Irnaka in meni, da bodo pesti njegovih zaveznikov že pribojevale kraljestvo, kjer bo njegov ljubljenec kraljeval,« se krega Barsanel. »Glej, Gontarel, vidiš rane, ki sem jih dobil pri zadnjem naskoku? Mi se bijemo, tolčemo, stradamo, on pa se valja v razkošju, ta...« 

»Barsanel,« tolaži Gontarel, »pri bogovih, vsaj molči, če ti je koža draga!« 

»Kaj? Dolgo ne bo trpelo. Stvar se mora odločiti!« se jezi Barsanel.

Zastor se dvigne. Ati1a vstopi. Plamen mu šviga iz oči, zakrivljeni meč, katerega je baje iz samih nebes dobil, se mu sveti ob strani. Orožje navzočih po malem žvenketa, naznanjujoč nevoljo. Atila ne črhne besedice. Polagoma grek sedežu, se usede in gleda grozeče okoli sebe, misleč, da jih bo pokoril strahoviti pogled. Dobro sluti, da se bliža vihar, res, v zboru nastane grobna tišina. Nihče ne spregovori.

»Knezi,« prične Atila naposled, »dozdeva se mi, da se ruši prijateljstvo med nami.« 

Knezi molče.

»Skoro le sovražne poglede vidim. Vedite, če bi prišli do razpora, Atila ima meč, ki se ne skrha nikdar! Gorje mu, kdor me prisili, da ga izderem.« 

S pobešenimi očmi sedè knezi. Ustna se grizejo.

»Kralj...« se drzne Valamir.

»Svobodno, Valamir, govori! Atila te posluša!« dè kralj ostro.

»Mogočni, silni kralj,« nadaljuje pogumno Valamir, »naj s ozre tvoje oko na uboge narode, ki se klatijo že tretji mesec okoli Ogleja brez kakršnega koli uspeha. Oglejčani se bore kot divji levi in imajo še mnogo živeža. Mi pa stradamo, naše žene in otroci so postali medli; vojaki silno, silno tožijo in žugajo, da na lastni nagib zapuste svoje kneze in udarijo na jug, naj bo potem karkoli hoče. Kralj, ozri se okrog! Vidiš, kako je vse snedeno, oglodali smo deželo do kosti. Če Oglej ni v kratkem naš, ne vem, kaj bo. Kralj, govoril sem v imenu ostalih.« 

»Torej, kaj naj storim? Kaj svetuješ? Junaki, tam je mesto vzemite si ga!« 

»Kralj,« nadaljuje Valamir, »načeluj ti skupni vojski, tvoj silni duh prešine vse vojaštvo. Splošen, trojen naskok naj se ukaže. In če se ta ne posreči, dobro, pustimo to gnezdo, udarimo naprej ali nazaj! Tu ni moč več ostati!« 

Atila se nasmehne:

»Sam se prepričam o stanju vojske,« pravi, »a spremstvo naj bo močno, zanesljivo, sijajno!« 

Naglo se vzdigne kralj. V kratkem so priprave na bojni ogled dovršene. Konje zasedejo in zdirjajo čez polje kot spake.

Kralj postane:

»Ha, še je Oglej ponosen, a čakaj, občutil boš še šibo božjo! Za tisoče in tisoče mojih ljudi, ki sedaj gnijo v tvojih okopih, boš točil še krvave solze!« 

»Naprej!« zagrmi kralj in naprej dirja četa na vzhod. Mrmraje sprejmejo Gotje kralja, orožje zaropota...

»Nevoljnost je velika,« si misli Atila, »nekaj se mora izvršiti. Približajo se za streljaj mestu. Žalosten pogled. Le krvi vajeno oko ga prenese. Zidovje je že tu pa tam razpokano, silni stenolomi so mu vsekali rane. Izpod konjskih kopit se vzdiguje prah, a v prahu leže osmojena trupla z razbitimi črepinjami, polomljeni rokami in nogami ter s prebodenimi rebri. Tu leži črni Hun, roke, krčevito objemajo padlega Rimljana, nohti so zabodeni v meso zobje vtisnjeni v obraz. V smrtnem boju sta se sovražnika praskala in klala kot divje zverine. Tam konj, okoli njega mnogo pobitih ljudi; morda še na pol živim je razbil v smrtnem boju s kopito črepinje. Vse leži križem, razparano oklepje, razbite čelade polomljena kopja, razklani meči in druga bojna ropotija. In v okopih? Nadiža, ki je tekla krog mesta, je postala mlakuža in iz mlakuže molè roke, strohnele roke, razpadajoča telesa, ki razširjajo neznosen smrad.

Kralj se ne zmeni za to in tudi knezov ne ganejo te slike. Dalje jahajo na zahod in Atila bistro ogleduje trdnjavo, išče kraj, kamor bi zagnal glavno silo. Mimogrede krene v tabor posameznih krdel, pa na zarjavelih obrazih ne vidi več onega ognja, ki je navduševal k divji besnosti te severne narode. Nevolja mu raste, sam pri sebi sklene porabiti vso moč, da mu pade pri prvem naskoku Oglej v last. Dobro ve, da se drugače vsa njegova bojna sila razkropi, da bi delal vsak po svoji glavi in bi moral končno potegniti meč proti lastnim ljudem. Treba bi bilo vzbuditi vse k prejšnji čilosti. Kako? Meč sicer ima, o katerem narodi še verujejo, da je padel iz nebes, a ta vera zadnje mesece pojema. Dostikrat zadostuje za navdušenje ena sama beseda, toda tako navduševalno besedo je težko najti.

S pobešenimi glavami slede knezi in drugi dostojanstveniki; mogočno zidovje jih plaši in zavedajo se, da so se jim bojni oddelki močno skrčili.

Dospejo na zahodno stran, kjer se spomni kralj izdajalca, ki je izginil iz tabora, kot bi ga požrla zemlja. Skrbneje opazuje zidovje in res zapazi, da je utrdba na skrajnem koncu slabša, da bi tam stenolomi delali z uspehom. Če se napravi v zid predor, potemjo uderejo Huni skoz predrtje in četudi padejo prve stotine, čez njihova trupla bodo lomastili drugi.

Konec obzidja se vzdiguje visok stolp. Star je. Z njegovega vrha se sveti vsak večer močan ogenj daleč tja po morju, naznanjajoč mornarju v temni noči, da sta breg in mesto blizu. Na stolpu gnezdijo štorklje; že imajo mladiče. Ob stolpu, na predstrešju stoji prav zdaj štorklja. Nekako otožno gleda od tam doli čez mesto. Na eni nogi stoji, drugo je skrčila pod perut. Ko ugleda kralja in njegove naglo vzleti, kroži okrog stolpa otožno kričeč, kot bi klicala na pomoč. Nepremično gleda kralj ptico, a tudi spremstvo jo opazuje. Atila nekaj tuhta. Zopet se starka usede in obrne svoj dolgi kljun žugaje proti Hunom. Zdajci zopet zleti, se zgubi za trenutek v stolp, a naglo zopet izgine iz votline in kroži v zraku prav nad kraljem. Toda ni sama, v dolgem kljunu nese ptiča — mladiča, ki vrešči. Kroži in kroži in nazadnje šine kot blisk po zraku proti belim Julijskim planinam. Kralj strmè gleda, zdajci mu zažare oči in z mečem kazaje za ptico reče s slovesnim poudarkom:

»Knezi,junaki, bogovi govorè! Vidite let? Razumete znamenje bogov? Raztolmačim vam ga. Evo, štorklja z mladičem zapušča gnezdo dobro vedè, da se tam, kjer stoji njeno gnezdo, podere zid, da se od tam naprej širi propad Ogleja. Knezi, povejte narodom: Bogovi govore, da v treh dneh Ogleja ne bo več!« 

Strmè poslušajo knezi kralja, čudna groza spreleti praznoverno plemstvo. Dalj časa molčè, a tem močnejši vrisk sledi tem besedam.

Kot blisk se razširi kraljevo prerokovanje po taboru: klici in žvenket orožja vsestransko navdušeno pozdravljajo samosilnika, kateremu se bere na obrazu silna zadovoljnost. Novo tekanje se prične v taboru. Novi stenolomi se napravljajo, dračje in fratje vežejo v snopovje, tešejo lestvice in brusi se orožje. Kralj je odslej povsod, povsod vzpodbuja in navdušuje, kaže na bogati plen, velike žitnice. Velik ropot odmeva po okolici in sega do Ogleja.

***

Oglej je osirotel. Ni več skrbnega očeta, njegovo skrbno oko se je zaprlo za večno.

V Menapijevi hiši se je mnogo spremenilo. Digna molči, njene misli se bavijo bolj s padlim Severom, le sin Marij, ki pa ne sme in ne more biti vedno doma, ji razvedri včasih žalostnega duha. Skrb za mesto teži Marijeva pleča, kajti mestni zbor ga je enoglasno postavil za poveljnika Ogleju. V enem tednu se je postaral; brazde na mladeniškem licu kažejo, da vedno skrbi in da duh silno dela. In Honorija? Pretočila je že potoke solza, vedno joče po ubitem možu. Evdora se je nekako bolj umirila, mladostni duh je sicer občutljiv, a vtisi niso tako stalni kot v dozoreli starosti. Vrhu tega jo zelo tolaži ljubezen do Marija, postavnega moža.

»Mati, kaj pa vedno jokaš; potolaži se, saj ločitev od milega očeta ni večna, zopet se srečamo v srečni večnosti in tam ne bo več ločitve!« tako tolaži Evdora mater na večer sedè na običajnem, priljubljenem mestu v vrtu.

»Evdora,« odvrne Honorija, »ko bi me ne tolažilo to upanje, bi me bili že takoj prvi dan požrli onile adrijski valovi. Žalovati pa smem. Bog mi tega ne zameri, saj zato mi je dal solze in čuteče srce, da objokujem soproga, kije bil vreden mojih in tvojih solz. Sedaj, o sedaj, ko ga ni več, vem, kaj sva imeli in kaj sva izgubili. Povsod pogrešam njegove vedno delavne roke.« 

»O, prazna je hiša,« zdihne Evdora.

»Bojim se, da bo v kratkem času še bolj prazna,« reče Honorija skoro le zase. »Toda Boga moramo hvaliti, da je podelil tebi gospodarja, meni sina. Marij je mož, vreden spoštovanja in ljubezni. Težak kamen se mi je odvalil od srca, ko se je izpolnila z vajino poroko zadnja očetova želja. Oh, menili smo, da bomo obhajali prihodnje velikonočne praznike obletnico tvojega krsta s svatbo, a Bog je sklenil drugače. O, Evdora, varuj poročno pismo, morda ga boš še kdaj rabila. Človek mora biti v teh homatijah, teh neprestanih državnih prevratih na vse pripravljen.«

»Mati,« dè Evdora, »se spominjaš, kako sem po krstu dejala, da postane moj krstni venec rdeč? Glej, že dve rdeči roži je vpletla vanj božja previdnost, očeta Menapij in Sever sta padla kot mučenika za vero in narod.« 

»Da bi le pri tem ostalo in bi odslej smrtna kosa prizanašala naši hiši! A zopet slutim nesrečo. Le poglej svojega soproga, poglej Màrija, kako temen je njegov obraz! Malo upanja ima, da mesto vzdrži. O Bog, ti mili Oče, ti nas varuj, pošlji svojega angela, da razprostre svoje peruti čez nas, če že ne čez me, saj sem priletna, pa čez moje ljube otroke!«

»Glej, glej, tam iz gaja prihaja Digna,« opozori hčerka mater: »Kako je vedno tiha in zamišljena!«

»Vsa je Bogu vdana v svoji žalosti, ki je globoka, a nežna in ne divja. O, vse štiri nas veže enaka sreča, a tudi enaka nesreča. Pa glej, tudi Marij se približuje.« 

»O, Marij, ljubljeni soprog,« vzklikne Evdora, »Je mar zopet nevihta na čelu? Se zopet zbirajo temni oblaki? Čakaj, čakaj, da jih razpodim,« pristavi in ga objame.

»Čarovnica!« dè smehljaje se Marij. »O, da bi smel v miru uživati svojo ljubezen! Toda, ah, moja skrb mora biti moj meč. Ne preteče mnogo dni, in stavim, zopet bomo imeli grozen naval. Ogleduhi in straže so sporočili, da je sam kralj obšel mesto in prevzel vrhovno poveljstvo ter da se delajo strašne priprave v hunskem taboru.« 

»O Marij, Marij, varuj se, kolikor mogoče! Če ni več mogoče držati mesta, umakni se z vojsko mimo naše hiše. Čolne imamo v gaju ter odrinemo ponoči lahko brez nevarnosti na otok,« svetuje Honorija.

»Da, da, odrinem, toda ne prvi, ampak zadnji. Sicer so pa vse naše dragocenosti na gradeškem otoku, ostale malenkosti tu nam ne bodo delale skrbi. Na vsak način skrbite v primeru nesreče, da odrinete po morju. Zame ne skrbite, jaz bom že odšel prej ali poslej.« 

Dolgo se še pogovarjajo, dokler ne zagrne tiha noč mesta v svoj črni objem.

16.[uredi]

Napočil je usoden dan odločitve. Temno nebo je prepreženo s sivimi, pogubonosnimi oblaki. Morje je nenavadno tiho, ni ga čuti, barva mu je siva. Od juga se oglasi grom, spočetka zamolklo, potem pa vedno bolj določno, vmes se na skrajnem obzorju krvavo bliska. Gorak vetrič prične pihljati, morje oživi. Valovi krožijo, vrte plešejo, love drug drugega, dospejo do brega, pljusknejo ob skalovje, se odbijejo in hite naproti drugim, ki valovijo po enaki poti. Valovi rasto, že, že šumi morje, njegov šum se brati s tuljenjem vetrov. Temnejši in temnejši postajajo oblaki, drug za drugim hite nad mestom proti Julijskim planinam. Zdi se, da stoji vse mesto pod velikim mračnim šotorom.

Krvavo se zablisne. Blisk leti od vzhoda in sledi mu grozovit grom, da se zemlja strese.

»Moj Bog!« zakriči Evdora, poskoči in zbeži materi v naročje.

»Norica!« se smehlja Marij, ki je pravkar stopil iz vrta v obednico. »O, ne boj se naravnih pojavov, kajti te ima Bog v rokah, a boj se razposajene divjosti svobodnega človeka!« 

Zopet se zažari nebo, zopet sledi grom.

»Ah Bog, to je strašno,« dè Honorija in objemaje Evdoro gleda skozi okno bojujočo se naravo. »Oj čuj, kako zamolklo šumi od juga! Slišiš li bobnenje divjega morja? Kako hrešči njegov pljusk ob našem obzidju! O, glej, kako se upogiba drevje vetru, glej, cipresa se mu klanja do tal, glej oblake, kako se podè in drug drugega lovè v višini. Narava, mogočna si, a kakšen mora biti on, ki tebe kroti?« 

Nov blisk, nov grom in zopet vse tiho. S Kapitola se začuje zateglo doneči glas trombe, ob katerem se skrči marsikatero srce.

»Na pomoč, v boj!« pomeni njegov žalostni jek.

»O Bog in vsi nebeški prebivalci,« vzklikne Marij, »ples, krvavi ples se začne. Hunske pošasti se ne bojè razsajajoče narave, z njo se bratijo! Naj bi jim zagodla popotnico v hladno zemljo! Evdora, daj mi čelado, pripni mi oklepje. Tako! Zdaj meč!« 

»Oj meč ti moj,« nadaljuje, ga gleda, »oj meč, ti mojega očeta zvesti tovariš, dosti krvi si že okusil, a še je boš.« 

Tromba še vedno kliče.

»Evdora, zdaj pa z Bogom!« dè, a nehotè se mu prikaže solza v očesu.

»Marij, ah Marij,« kliče Evdora in se oklepa železnega moža z nerazumljivim strahom, »srce se mi krči, jaz te ne pustim, jaz grem s teboj!« 

»Evdora, domovina kliče, vojak posluša. Otrok moj, dosti je, pusti me!« 

»O mati, drži ga, drži ga, glej ga, uide mi, — o trdosrčni mož!« Marij se je otrese, izpuli se ji iz rok. Evdora omahne, a mož priskoči in jo ujame v naročje.

»Oj žena!... Honorija, na Evdoro, iti moram, četudi se mi trga srce. Ni drugače! Z Bogom, Honorija!« 

»Z Bogom, Marij!« 

»Z Bogom, mati!« se še obrne proti Digni in se spusti na koleno. Mati se ga oklene, oči ji žarè, blagoslovi ga, poljubi in še reče:

»Pojdi, Marij, maščuj očeta, bodi junak!« 

Marij poskoči, švigne k Evdori, poljubi jo in ona odpre oči, nasmehne se prav žalostno in se poslovi.

»Z Bogom, Marij, bodi junak!« 

Marij se obrne, otre solzo, dvigne ponosno glavo in s krepkim korakom odide. Na njem rožlja orožje, z enim skokom zasede konja ter jo ubere s spremstvom, ki ga je že čakalo, na obzidje h krvavemu plesu.

Nevihta je razvila medtem vse svoje moči. Kako šumi, kako bobni, kako žare bliski, kako krožijo oblaki in divja morje! Visoko se vzpenjajo valovi, gore in brezna napravljajo. Burno je morje, kot bi se tudi ono zaklelo proti ubogim Oglejčanom, da bi ga ne mogli v sili prebroditi. Mar bi se razlilo čez ravan in požrlo hunske divjake, ki se ne menijo zanje in dobro urejeni stopajo proti obzidju, da uničijo ponosno hčer adrijske obale.

Rogovi pojo, konji rezgetajo, s kopiti bijò ob tla, jezdeci jih komaj krotè. Enakomerno koraka pehota, vrste so ozko sklenjene. V velikem kolobarju se bližajo čete mestu, na zahod se obrača največja sila. Sredi mogočnega oddelka jaha kralj, na strani mu jezdita sinova Dengiš in Elak. Ta dan hoče pokazati, kaj velja hunska moč. Od morske strani stopajo Sarmatje in Skiti, peš in na konjih; vsak četrti jezdec je moral s konja, preveč je bilo konjenikov. Vse skupaj pokriva velik prah, ki jim ga razsajajoča burja podi naravnost v obraz, a jim nič ne dè. Če je nevihta Hunu nadležna, tudi Oglejčanu ni ljuba. Naprej!

Na vzhodu se zbirajo hrabre čete Gotov, da poskusijo svojo moč. Tudi Valamir in bratje se hočejo izkazati, da so junaki. Nalog imajo zasesti predmestje in morsko mesto.

Za streljaj pred mestom se ustavijo na zahodu Huni in pripravijo stenolome. Konjeniški oddelek plane naprej do okopa, vrže vanj snopovje ter jo hitro pobriše iz nevarnosti. Marsikateri pa se le zvrne zadet od rimskih puščic v mlakužo okopa, kar jim je le prav, saj jezdec velja za tri, štiri snope. Več ko jih pade, prej se napolni okop. Dolgo traja nanašanje snopovja, a končno je okop napolnjen.

»Zdaj naprej!« zakriči kralj in pehota napreduje. Trdno se sklene mož k možu, v desni tišči meč, v levi pa drži vsak visoko nad glavo svoj ščit tako, da je oddelek popolnoma pod streho in mu puščice in kamenje ne morejo škodovati; med bliskom in gromom se začuje bojni klic: »Atila! Atila!« Čete plezajo kot mačke čez zid. »Atila! Atila!« bobni kot morsko šumenje iz grl Sarmatov in Skitov, navaljujočih že na mestna vrata. A že je fratje naloženo, že šviga plamen, ki grozi uničiti lesovino, že so stenolomi pripravljeni, prve udarce že čuti mogočno zidovje, da kar poka in se v svojem podnožju trese in hrešči. Tudi Oglejčani ne drže križem rok. Kamnometi hreščaje usipajo kamenje nad hunska krdela. Visoko raz obzidje letè daleč tja posode z gorečo smolo, razbijejo se nad četami in razlijejo nepogasljiv ogenj nad sovražnike. Strašna zmešnjava nastane, veter pospešuje ogenj, tuleč in rjoveč se prično umikati preplašeni barbari.

»Grom in peklo,« divja Atila, »nihče nazaj! Naprej, naprej!« In sledeče čete zapro prvim pot. Ubogi Sarmatje, ubogi Skiti, ni drugega kot naprej! Spredaj smrt, zadaj pogin pod hunskimi bodali, pod bodali lastnih zaveznikov. Torej naprej! Kljub kamenju, puščicam in ognju! In naprej, naprej drvi ubogi Sarmat, ubogi Skit, dokler se ga ne usmili puščica in ne strmoglavi, stisnivši se za prsa, v prekop.

Več ur že traja silni boj, a se ne odloči. Ob obzidju so se nakopičili mrtveci in ranjenci, ki še vedno divjajo. V svoji besnosti ne poznajo več drug drugega; meneč, da imajo sovražnika pred seboj, praskajo in koljejo svoje tovariše kot stekli psi. Posamezni vzdigujejo proseč roke, oklepajo se nog zdravih, ki korakajo čez nje, a pustiti jih morajo, ker drugače bi jih prisilili z bodalom. Zdrav tovariš mora naprej, naprej, dokler se tudi sam ne zvali mrtev mednje...

Boj traja dalje ob nevihti, ki ni še prenehala, dasi je poldne že davno proč. Srdito gleda Atila okoli sebe, oči so mu od jeze krvave, divje piha, prsa se mu dvigajo, zobje škripajo.

»Ha, danes ima smrt obilno žetev!« mrmra Atila, »Glej, kako se koljejo, kot divji, stekli psi! Koliko opravila mi dajejo ti Oglejčani! Kdo bi menil, da je še toliko moči v teh omehkuženih telesih? No, ker nič ne koristi... zažgite, zažgite! Naj ogenj uniči vse!« zdivja končno kralj.

Huni napno loke, goreče puščice frče v mesto. Z novo močjo navale na obzidje, pred vrata in kamor morejo namečejo suhega fratja. »Zažgite, zažgite!« kriči Atila. Fratje prižgo, ogenj visoko vzplamti, veter se obrne in plamen švigne Oglejčanom v obraz, da se umaknejo.

»Stojte, stojte!« se sliši Marijev glas v mestu.

»Zažgite, zažgite!« kriči Atila, »napnite stenolome!« 

In stenolomi se napno. Prvi udarec: zidovje se strese, drugi — zidovje poka, tretji — zidovje hrešči, še četrti in peti udarec — zidovje se maje. In udarci se množe, v hitrejših presledkih slede drug drugemu in obzidje se nagne ter trešči s stolpom vred hreščaje v prekop, kjer pokoplje pod seboj Rimljane in Hune.

»Vendar enkrat!« se zakrohota Atila ter zavihti meč. »Zažgite, zažgite; naprej, naprej, konji in pehota! V predor, v predor!« 

»Moj Bog,« vzklikne Marij za obzidjem, in dvigne roke proti nebu, »izgubljeni smo! Ah Bog, zakaj me nisi poklical k sebi? Junaki, zid je že padel, branimo predor do zadnjega dihljaja.« 

»Atila! Atila!« rjove hunska drhal, pleza čez kamenje in sili skozi predor v mesto. Tudi če jih na tisoče poseka rimski meč, se ne pozna, saj jih je toliko, ko da jih rodi samo peklo. Na čelu Rimljanov se bojuje Marij, krvav od čelade do opank; tudi konj mu je oblit s krvjo in sam krvavi iz raznih ran.

»Drago prodajamo svojo kri!« vpije mladi junak in z novo močjo brani četa vhod. Toda na gorenji strani nastane nov krik, hunske hijene so preplezale zidovje.

»Dobri Oče,« vzdihne Marij, vedno na levo in desno sekaje, »mili Oče, hudo, prehudo nas kaznuješ. O lepa moja Akvileja, o lepo moje domovje! Ljubim te!« 

Korak za korakom, prelivaje potoke krvi se Marij umika s svojo četo. Moči ga že zapuščajo, pred očmi se mu temni, a vendar še maha, še udarja njegov meč po neverskih glavah. Tudi na gorenji strani, odkoder se je že cela četa umaknila, se bojujejo meščani, ter se počasi umikajo. Huni še vedno plezajo kot mačke čez zidovje, kot strahovi iz samega pekla jim slede. Kot tigri planejo nad uboge Rimljane, kot satani divjajo z noži, morè in derò s sabljami; v bojni zmešnjavi se vržejo na tla, kot kače se zmuznejo Rimljanom med noge, poderejo jih na tla in po tleh se valjaje s sovražnikom praskajo in koljejo, da je groza. Proti takemu sovražniku vsa bojna umetnost nič ne zaleže.

»Atila! Atila!« grmi še vedno hunski bojni klic.

»Gotje so zavzeli vzhodno predmestje!« zašumi med Rimljani. »Na lagune!« se pojavi klic in odmeva med vojščaki in prešine celo vojsko. Redno vojaštvo se obrne; počasi se sklenjeno umika, medtem ko se drugo meščanstvo razkropi po ulicah, bežeč proti pristanišču. »Na lagune, na lagune!« kličejo še v begu, a marsikateremu zastane klic v grlu, v hrbet ga zadene hunska puščica.

Mrak se je napravil, noč je prišla.

Marij in zvesta četa se še bojuje in se le počasi umika. Bled je mladi junak kot smrt, mrzel pot slabosti mu stopi na čelo. Krik »na lagune!« ga pretrese. Spomni se svojih ljubih. »Rešite se!« krikne svojim tovarišem in udari nad sovraga, a konja zadene sulica. Zgrudi se in z njim vred strmoglavi junaški poveljnik med kopo mrtvih in ranjencev. Še vidi, da drvè preko njega divji Huni. Ta strašni pogled ga bridko prevzame, zamiži, strese se in se več ne gane...

»Na lagune, na lagune!« doni še od daleč klic, a vedno tišji je; tem močnejši je vrisk zmagujočih Hunov, ki divjajo v hiše in vohajo okoli kot lovski psi. Kar je živega, vse pomore; usmiljenja ne poznajo. Zastonj vzdiguje onemogli starček svoje roke proti divjaku. Odgovor je mrzlo železo. Molče se zgrudi, umirajoče oko kliče h gospodu vojnih trum za maščevanje. Tudi dojenček na materinih prsih ni varen. Divje vzplamti ob pogledu na bežeče ženske Hunovo pasje pohotno oko. Dobro, da jih je večina že na varnih lagunah.

Bojni krik se bliža morski obali.

»Gospe,« kriči oborožen služabnik, ki plane ves okrvavljen, prestrašen in prepaden v sobo Menapijeve hiše, »bežite, bežite od tod! Huni so vdrli v mesto, naši bežijo. Naravnost iz boja prihajam! Naglo, za petami so mi!« 

»O Bog, o Bog!« vzklikne obupano Evdora ter si ruje lase. »O moj Marij, o Marij! O moja mati, zakaj si odšla in me pustila samo z Digno!« 

»Gospe, naglo, naglo k morju, da dobite še ladje!« sili strežaj.

Digna se oklene Evdore in jo sili s seboj, ko zadoni po ulici konjski ropot, sulice zaleskečejo, na konjih divjajo pošasti, podeč pred seboj četo Oglejčanov. In še pehota se bliža in razsaja na vse strani.

»O, prepozno!« zakliče služabnik, potegne meč in stopi pred vrata. Hud boj se prične.

»Bežita, bežita!« opominja še vedno skoro okameneli ženi.

Sulica vrže služabnika na tla.

Ženski poskočita, treščita iz triklinija na vrt, tečeta po gostem gaju proti morju. Več korakov naprej leti kakor lahkonoga gazela Evdora v temni noči: »Digna za menoj!« A Digna je ne sliši več, oslabela je, padla na tla.

Huni udarijo nanjo. Že jih čuti pri sebi, že vidi Digna roko, ki grabi po njej.

»Kriste mili!« vzklikne reva, poskoči na noge in steče naglo kot puščica po gozdiču. Ona naprej, Huni za njo. Zidovje ji brani naprej, obrne se ter dirja ob zidovju. Tam, prav tik morja, kjer se izteka reka Nadiža iz mesta, tamje njena palača. Našla je stranska vrata in leti proti domu. Palača je na stežaj odprta. Digna teče po stopnicah na streho palače, ki je zidana po vzhodni šegi, in misli, da Huni izgube njeno sled. S strehe, odkoder je uživala sicer lep razgled, ne more v temni noči videti ničesar, le bobnenje in šumenje morja in Nadiže sliši od spodaj. Čez trenutek zasliši ropot in kljub temi razloči Hune, ki ji slede vsi divji. Le kratek čas pomisli. Spredaj prepad, nazaj ne more. Spredaj smrt, zadaj sramota!

Bleda luna pogleda skozi pretrgane oblake na ta prizor, kot bi čustvovala z Digno in jo pomilovala.

»Ne, ne, Sever, zvesta sem ti!« vzklikne Digna v usodnem trenutku. »O Bog, ne zameri mi!« Hun stegne roko po njej, a ona si zakrije obraz, vrže se z ostrešja, strmoglavi čez obzidje in pljuskne v vodo. Valovi se razgrnejo in zopet zagrnejo nad Digno, hrabro žrtev lastne zvestobe in hunske besnosti. Besno divjajoč se vrnejo Huni, in nehotè občudujejo hrabrost oglejske žene.

17.[uredi]

»Na lagune, na lagune!« doni še vedno klic bežečih Oglejčanov, ki v dir in skok dero preko Amfore proti pristanišču, kjer je že velikanska gneča. Vse hiti na ladje in čolne, a v sili in zmešnjavi pade marsikdo v mokri grob. Čolni in ladje odrinejo, a drugi zopet prihajajo: prebivalci bližnjih otokov in sosednjih mest prihajajo na pomoč svojim krščanskim sobratom, dobro vedè, da jim Hun ne more škodovati na morju. Dober jezdec je, a voda se mu studi, stresa ga.

Po ulicah še vedno divja boj. Redna oglejska vojska se sicer umika, vendar se še krepko brani pomorski oddelek. Tudi staro mesto in Kapitol sta še vedno v oglejskih rokah; prav okoli Kapitola se bije najhujši boj. Tudi Nekropolis je še v rokah domačinov. Z zadnjimi boji nimajo drugega namena, kot da kolikor mogoče zadržijo Hune in omogočijo ostalim Oglejčanom rešitev. Tudi Huni ne marajo več dosti za boj. Glavni namen so dosegli. Razkropili so se po zahodnem in vzhodnem delu mesta, kjer morè, požigajo, plenijo. Kot tolovaji vohajo po palačah, zbirajo dragocenosti, a živeža dobijo le malo. Obljubljenih polnih žitnic in zalog kipečega vina ne iztaknejo. Morda jih pravkar upepeljuje ogenj...

Gotom je tudi na skrajnem vzhodu sreča prijazna. Proti večeru so prodrli po dolgem boju in dero proti mestu miru in sprave, proti Nekropoli, kjer kleči, ne meneč se za bližajoči bojni krik in šum, na Menapijevi gomili Honorija. Neka notranja sila jo je gnala, da je zapustila med najhujšim bliskom in gromom palačo ter se odpravila kot vsak dan obiskat zadnji dom svojega moža.

Mrak je že legel na Nekropolo, ko se Honorija zbudi iz zamaknjenosti ter se ozre okoli sebe in pobledi ko smrt. »Kaj je to? Ta šum, ta krik!« se vznemiri, vstane in gre, da bi šla proti domu, pa ne more. Po ulicah tekajo divji vojaki, podeč pred seboj rimske vojščake.

»Oj Evdora, oj Digna!« vzklikne, se ustavi in solze jo oblijejo.

Ne ve, kaj storiti. Zapazijo jo nekateri Gotje, planejo proti nji, a ona steče kot plaha srna nazaj h grobu, se vrže na tla, se oklene spomenika in prosi: »Menapij, Menapij, reši, brani me!« 

Gotje pridrvijo za njo, siloma jo hočejo odstraniti, a je ne morejo odtrgati, z nadnavadno močjo se drži za steber. Razsrdijo se, da jim daje slabotna ženska toliko truda, in načelnik zakriči drhali: »Udarite jo, posekajte jo, nihče ne sme živ ostati!« Še se trudijo Gotje z njo, a načelniku se zdi odveč in priskoči ter ji zabode v hrbet dvorezni meč. Honorija se ozre, milo pogleda, strese se, njena kri porosi gomilo — mrtva se zgrudi zvesta žena na moževem grobu...

***

Črna noč je zakrila ubogo mesto. Nevihta je ponehala, nebo se je nekoliko razjasnilo, a vendar vlada še temina, ker se mesec skriva za oblaki, kot bi se bal razsvetliti strašno pozorišče. Cela hunska armada je v mestu. Tudi pomorsko mesto je v rokah sovražnikov, le v starem mestu okoli Kapitola se bije zadnji boj.

Na severu hunskega tabora stoji močna hunska četa, katero obdajajo kričeče ženske in otroci. Kralja ni v mestu; ko je padlo, je odjezdil s stražo na bližnji holm, odkoder uživa nad krvavim, groznim prizorom. Iz mesta prinaša južni veter bojni krik in žvenket orožja, ki je godba njegovemu ušesu. Na njegovo povelje gorijo hiše, gorijo palače, da odseva daleč čez morje krvavi svit, ki ožarja tudi bregove in bližnje otoke. Od časa do časa zagrmi v mestu: palača se je v požaru zrušila in tisočere iskre in zublji vzlete proti nebu.

»Hahaha... « se divje smeje Atila, »lep kres sem napravil svojim padlim junakom. Ha, lep spomenik je postavljen dogodkom na Katalonskem polju; umakniti sem se moral po zgubljeni bitki, a sedaj trepeta svet pred menoj. Rim bo jokal. Šiba božja sem, v imenu bogov pokorim puhle zahodne narode.« 

In še se smeje. Celo Irnak, njegov ljubljenec, beži plašno pred divjim očetom, beži k Ildiki, ki ob kralju opazuje goreče mesto. Žalost ji prešine srce, ob misli na prelito kri se spominja svojega umorjenega očeta. Po strani pogleda Atilo, v njenem pogledu tiči sovraštvo in maščevanje. Kralj pa mirno gleda, uživa in se veseli v razkošju maščevanja. Tudi na zahodu je polje prazno. Vsi Sarmatje, Skiti in drugi narodi so v Ogleju, kjer se potapljajo vedno dalje v notranjost velikanskega mesta, ropajo in požigajo ter iščejo zaklade in ženske.

***

Pri zahodnih vratih je kup trupel, okoli katerih previdno hodi ženska, ki jo spremlja neki moški. Polnoč je in vse tiho, le kdaj pa kdaj iztegne poginjajoči konj nogo ali pa se čuje globok vzdihljal ranjencev. Vsakega mrtveca pazljivo pogledata, dobro opazovaje pri bledem svitu male svetilnice obraz vsakega.

»Vendar, tule mora biti. Tod okrog se je bojeval,« dè moški.

»Iščiva, iščiva naglo,« dè gospa v črnem, »saj sem obljubila Digni, da bom pazila nanj. Če ne morem drugega zanj storiti, izročim vsaj njegovo truplo materi zemlji, da ne bo v živež krokarjem.« 

In iščeta dalje, a pri vsakem bližnjem šumu se strese gospa in se skrije za podrtijo v globoko temo. Tako prideta do razvaline ob obzidju, kjer leži na pol s trupli zakrit močan rimski vojak, naslonjen s hrbtom na steno, glava počiva na poginulem konju, a roka drži še zvesti svetli meč.

»Posveti sem!« veli gospa in si odgrne črni šal. V bledi luči se pokaže lep, plemenit, a malo postaran obraz, črne, žive, odločne oči se svetijo izpod visokega čela.

»Bo ta?« vpraša gospa.

»Ah, da,« odgovori moški, »poznam oklep.« Pripogne se, obriše mu prah s čela in odpne čelado. »Ah da, Marij je, toda mrtev.« 

»Ubožec! Tako mlad in že je moral svet zapustiti. A mučeniško krono je dosegel. Primi ga! ... Ah, čakaj, pusti, slišiš, globok zdihljaj iz prsi!... Nesiva ga med razvaline!« 

Primeta ga in odneseta v razrušeno hišo. Počasi, počasi vliva gospa Mariju neko tekočino v usta. Marij se začne oddihati, odpre oči, a jih zopet zapre.

»Ni v nevarnosti, le slaboten je, preveč krvi je izgubil. Vidiš, tu v prsih je rana, ni globoka,« govori gospa in pregleduje Marija. »Glej tu spet druga, tu tretja. Bog, kot lev se je moral boriti! Revež v bojnem hrupu menda še vedel ni, da je ranjen. Dokler ni izgubil preveč krvi, se je bojeval, potem šele se je zgrudil.« 

»Konj je ubit,« dè služabnik, »najbrž je z njim padel in zgubil pod njim zavest. Sreča zanj, da se je zavalil na stran in ga je konj le deloma zakril, sicer bi bil našel gotovo smrt. O Kolomba, žlahtna devica,« nadaljuje nekako navdušen in gleda gospo v črnem, »O koliko dobrega si storila v teh dnevih! Celo mesto je bilo polno tvojega usmiljenega delovanja pri ranjencih in pri...« 

»Molči,« ga opomni skoro nevoljna Kolomba, oglejska devica, »če kaj dobrega storim, naj ve edino tisti, čigar oko prodre v najskrivnejše kraje. Sedaj je prva reč, da spravimo junaka pred vrata na konja. Toliko bo prestal, da ga odvedemo v zavetje.« 

Zvesti sluga naloži junaka na krepka ramena in ga naglo odnese skozi predor preko nasipa. Plašno sledi Kolomba. Tam zunaj čaka drugi sluga s krepkimi konji, a je ranjen, glavo ima obvezano. Zasedejo konje. Sluga položi Marija čez kolena in ko spodbodejo konje, šinejo kot blisk po obali morja, nakar krenejo na desno in lete dalje in dalje čez ravan proti Julijskemu predgorju...

***

Čez nebeški obok, zastrt s temnimi oblaki, plove mesec; zdaj pa zdaj posije z modre oaze, a se zopet skrije, kot bi se mu smililo ubogo mesto, v katerem razsaja ogenj, ki uničuje vse trdo delo človeških rok, skrije se, kot ne bi hotel gledati Huna, ki se je polastil tudi Kapitola in tam mori in seka junaško posadko. Tudi staro mesto je v plamenih. Česar ne more uničiti ogenj, razbije divji psoglavec: najimenitnejša umetniška dela, ki jih je hranilo rimsko bogastvo več stoletij, padajo pod njegovo roko. V plamenu je krasno svetišče Hilarijeve cerkve, podrt in razrušen je Belinov tempelj. Belin sam, bog življenja in moči, pa leži razbit na tleh, kajti drhal je mislila, da je iz čistega zlata in se je spravila nadenj. Mogočna stavba cirkusa, kjer se je veselilo nekoč oglejsko ljudstvo, kjer je končalo toliko ljudi svoje življenje, boreč se za življenje in smrt v zabavo narodu, ta mogočna stavba je razvalina in v njej so kupi trupel potemcev starih Rimljanov, ki so se nekoč radovali nad nedolžno tekočo krvjo...

Grozovit pogled. Na daleč razsvetljuje temno noč silni požar in premaguje bledo mesečino. Na tem malem prostoru leži 37.000 ubitih Oglejčanov. Vse navzkriž leže trupla pol osmojena, pol s krvjo oblita; tu je razbita črepinja, tam curlja še iz prsi vroča kri. Trupla se divje gledajo: vidi se, da so v strasti končala pot življenja. A glej, tu leži Hun, objetega drži v naročju Rimljana. Ranjena sta se v zadnjem trenutku sprijaznila in si pritisnila na lice poljub miru in sedaj v miru počivata... Poljub miru? Hunovi zobje tiče Rimljanu v licih, Rimljanovi nohti so zabodeni v črni hrbet psoglavca!... Tam leži konj, s kopiti bije krog sebe, v zadnjih trenutkih se maščuje nad človekom, čigar strast mu je skrajšala življenje... Tu zdihuje ranjenec, žeja mu gori na jeziku, kanec vode prosi, a ga ni, da bi pomočil prst in ohladil njegov žgoči jezik. Tam leži Hun, nemo steguje roki proti mimo letečemu bratu; ne pogleda ga, z rameni zmaje ter skoči v hišo po plen. Zopet tam leži drug Rimljan, zdihuje in prosi milosti in pomoči. Po cesti drvi truma Hunov, eden izmed njih ga je ugledal, prikloni se k njemu, da bi mu pomagal — mrzlo bodalo je razparalo prsa in umirilo srce...

Pa vendar še vlada veselost po mestu, kajti ulice so polne krohota. Divji Huni ženejo pred seboj ponosne Rimljanke in dekleta, ki so ostale v mestu, da bi bile ob svojih dragih do zadnjega. Ljubezen do staršev in bratov, do mož in zaročencev plačajo s svojo nedolžnostjo. Reve jočejo in zdihujejo, da bi se jih kamen usmilil. Njih solze kličejo v nebo po maščevanju...

Prav imaš, mesec, da se skrivaš, prav, mirne zvezdice, ne glejte podivjanega človeka, ne opazujte njegovega početja!

In vendar bi bilo dobro, če bi svetil mesec in bi sijale zvezdice, da bi razsvetljevale peneče se morje, po katerem plava proti gradeškemu otoku čoln z možem, ki z vso močjo pritiska veslo in drži medleče dekle v snežnobeli obleki. Mož preži s svojimi očmi nanjo kot jastreb nad golobico, a čednost ima prednost: pred neoboroženo nedolžnostjo trepeta tudi najbolj oborožena hudobija.

18.[uredi]

Ob podnožju Julijskih planin se razprostirajo krasni rodovitni griči, s katerih je lep razgled po Italiji. Med griči so male, prijazne dolinice, druga vštric druge se raztegujejo v beneško planjavo. Na severu jih obdaja belo, visoko gorovje. V eni teh dolinic je hiša in pred njo sedi na večer mlad mož. Obraz mu je bled, a lep; otožnost mu pokriva čelo, žalost mu je zarisana okoli ust. Zamišljeno zre čez planjavo daleč tja do morja, do razvalin oglejskega mesta. Dolg čas ga nadleguje. Zdajci se mu oko razvedri. Pred njega stopi ponosna, črno oblečen gospa.

»Mati!« dè mladi mož, »nestrpno te čakam. Obljubila si mi, da mi poveš kaj o sebi, da mi pojasniš zadnje dogodke, o katerih si ne morem ustvariti prave podobe. Vse, vse mi povej, lahko bom prenašal, če je tudi najbolj grozno. Vidiš, saj sem miren. Kolomba, o mati moja, te smem tako imenovati?« 

»Seveda! In prav imaš. Le kratka je moja zgodovina. Oglejčanka sem, in sicer sem s tvojim očetom v rodu. Jaz in Sever sva otroka dveh bratov, torej bratranca.« 

»Ah,« dè Marij — on je mladi mož — »in o tem mi nikdar niso pravili!« 

»Ni bilo treba. Sever me je skoro pozabil, le Digna, tvoja mati, je še gojila prijateljstvo. Še silno mlada sem zapustila svetni šum, šla v oglejski samostan ter sem obljubila devištvo pred škofom. Kako lepo je bilo življenje med posvečenimi devicami. Digna me je večkrat obiskala. Severa nisem videla nikoli. Tudi tebe sem poznala; dostikrat si stal ob materi v cerkvi.« 

»O skrbna moja mati! Bog ve, če še živi? In če je živa, le Večni ve, v kakšnih rokah zdihuje,« toži Marij.

»Mirno,« opominja Kolomba. »Digna je junaško končala svoje življenje!« 

»Oh Bog!« vzklikne Marij, a se naglo opogumi, saj drugega ni pričakoval. »In Honorija?« vpraša, »kaj veš o njej?« 

»Marij, ko sem tekla preko Nekropole proti jugu, da dospem do vaše palače, dobro vedoč, da vam bo moje pomoči treba, sem videla, da je Honorija prejela na Menapijevem grobu zadnji udarec.«

»O ljubi, ljubi Bog, tudi to!« zdihuje Marij. »Ne bo nikdar konec mojemu trpljenju? O Bog, mera je napolnjena; nič več ljubega nimam na svetu.« 

»Evdoro, sin moj!« odvrne Kolomba.

»O da?« odgovori Marij, »da bi mi ne bila prej zagotovila, da živi in da je na varnem, bi moje srce ne prenašalo teh udarcev.« 

»Poslušaj dalje. Videč, da Honorija nobene pomoči več ne potrebuje, hitim po stranskih ulicah. Angel božji je čuval nad menoj in dospela sem v pomorski del mesta. Kakšna gneča je bila tam! Vse je hitelo proti bregu, medtem ko je na zahodu in severu še razsajal bojni hrup. Tečem dalje, dospem do Amfore, hitim ob obali in vstopim v vašo hišo. Vse prazno, vse odprto. Na tleh najdem slugo, dobil je udarec po glavi, a ni bil smrtno ranjen, le omoten je ležal. Težko jecljaje mi razloži položaj. Okrepčam ga in revež se skrije med domačo ropotijo. Naglo tečem na vrt in vidim, kako podè Huni Digno. Sledim jim pozorno in končno vidim, kako se vrže Digna v razburkano morje tik izliva Nadiže. Dovršeno je, si mislim in se napotim zopet v gozd ter se stisnem v skriven kraj, dokler Huni ne odidejo. A kje je Evdora? Naglo tečem proti bregu, misleč, da ne more biti daleč. Ko dospem na breg, zapazim komaj dva dobra streljaja daleč na morju čoln in v njem Evdoro in moškega, ki vesla z vso močjo. Videti je bilo, da je pošten Rimljan. Dobro sem opazovala njegovo obnašanje in zdelo se mi je, da ima za njo posebno skrb. Srečno pot! si mislim in se vrnem, dana obljuba me je klicala drugam. Ranjeni sluga mi je povedal, da si se ti boril pri zahodnih vratih. Vrnivši se v hišo, srečam drugega strežaja, ki mi pove, da ima pripravljene konje na skritem kraju, kakor mu je naročila Digna, ko se je odpravljal v boj. In še mi pove, da si v boju padel. Vsi se v nočni temi odpravimo na zahod in iščemo tvoje truplo. Po dolgem iskanju te najdemo, a ne mrtvega. V nezavesti si bil. Odnesemo te na konja in naglo kot blisk odjahamo v te gore.«

Žalosten posluša Marij Kolombo.

»Marij,« mu pravi dalje, »ves slaboten si, odpočiti si moraš, dolga je bila bolezen, dolgo si bledel, ne vede, kaj govoriš. Sedaj je prestano. Tu smo varni. Kdo bo zašel v našo dolinico? Huni gotovo ne, ker dobro vedo, da so ubogo deželo oglodali do kosti. Le Bogu se imajo zahvaliti ubogi ljudje, da so mogli spraviti živino v goste gozdove. Kdo bi jih bil prehranil. Radi delè sedaj z nami svoje uboštvo.« 

»Vem, dobro vem, a zahvaliti se moram za to gostoljubnost le tebi, ker zaradi svoje pobožnosti uživaš pri njih veliko zaupanje. Vem, da je zaradi tvojih besed in tvojega zgleda zapustilo veliko njih poganske zmote ter se pokristjanilo. Ena sama taka zmaga je lepša kot sto lovorikovih vencev, ki se dobijo na bojnem polju, kajti ti vzrastejo le iz mlakuž krvi, razcvetajo se le zaradi stiske in reve, na njih ni drugega kot spomin na ranjena telesa, požgane vasi in uničena mesta.« 

»Lepo, res je lepo delati v Gospodovem vinogradu, a vendar, ko preneha burja in boš ti na varnem, zapustim te kraje. V Milanu bivajo moje sestre in, če je božja volja, bom tam končala svoje življenje.« 

»Oj, da bi kmalu prišel dan, da bi mogel poiskati svojo Evdoro! Saj menda dolgo ne ostanem tu, stranska rana me več ne boli, le malo slabosti še čutim po celem telesu.« 

»O da bi vedel, moj ljubi Marij, kakšen si bil, kako si bledel: boj, Honorija, Evdora, Menapij, Atila so bile...« 

»Molči, molči o tem trinogu! Ne, ker si ga že omenila, povej kod se klati ta krvolok, ta spaka, ta satan iz samega pekla! Bog, odpusti mi, če pregrešno govorim!« 

»Tam doli po Italiji, pravijo, še vedno divja, ropa in požiga. Dva dni se je mudil v Ogleju, poropal je, kar je bilo dragocenega, pobral živež, ki pa ga je bilo le malo več. Nevolja ga je zgrabila in tretji dan se je vzdignil nad Italijo. Ujetnike je vse poklal, ženstvo, ki je bilo ostalo v mestu, je pa gnal s seboj. Kje je sedaj, ne vem prav, a znano mi je, da so krasna mesta Padova, Verona, Bergamo in Pavija že občutila ostrino njegovega meča. Vse je oplenjeno, vse razdejano. Pa glej, glej, sem gor stopa zvesti sluga, ki sem ga poslala na gradeški otok, da poizvè o Evdori!« 

Marij se vzpne, stopiti mu hoče naproti, a Kolomba ga zadrži.

»Kaj prinašaš dobrega, zvesti tovariš?« nagovori Kolomba služabnika.

»O dobrega malo, malo v teh časih. Več ko mesec dni nisem videl Ogleja. Joj, kakšna sprememba!« 

»In Evdora?« hiti Marij.

»Evdora...« 

»Od kraja povej!« de smehljaje se Kolomba.

»Evdora živi na gradeškem otoku.« 

»Dobro torej...« se razveseli Marij.

»Kakšna sprememba je v Ogleju! Skoro vse je podrto in požgano. Stari korintski stebri, ki so krasili naša stebrišča, leže na tleh, palače so brez streh, najlepše stavbe uničene. In kak smrad je tam! Vse smrdi po požaru, gnilih in na pol pečenih truplih. Zidovje je skoro docela razrušeno. Jokaje lazijo Oglejčani okrog, iskaje po hišah ostanke svojih ljudi. Žene in otroci so najprej prihajali dan za dnem na ladjah, prevračali so trupla, da bi ugotovili, ali je oče mrtev, ali je soprog padel. To so bili prizori, ko so v začetku izpod grobelj izkopavali ranjence, onemogle zaradi lakote. Mnogo, mnogo tisoč jih je prišlo na dan, o katerih so menili, da jih ne bodo videli nikdar več. Poskrili so se v podzemskih hramih, mnogo jih je tičalo cele tri dolge dneve v mestnih podzemskih prekopih, ki služijo za odtok nesnage.

Bolj so bili podobni strahovom z onega sveta, kot človeškim bitjem. Sreča, da je Atila tako naglo odšel! Mnogo drugih je še razkropljenih po okolici, mnogo jih je bežalo ponoči v kraške gozdove in tukajšnje gore. Sedaj se polagom zbirajo okoli mesta, a ker se ne čutijo še varne dokler divja šiba božja po Italiji, bežè skoro vsi dalje na lagune. Čeast ladjam in mornarjem, skazali so se res prave kristjane. Neprestano so brodarili, neprestano odvažali zadnje dni ljudi na otoke. Edino tako je bilo mogoče, da se jih je toliko rešilo. Le malo žensk je prišlo Hunom v roke. Vse lagune od Istre do izliva velike reke Pada so polne ubežnikov.« 

»Pridem na Grad,« nadaljuje sluga. »Prva novica, ki jo slišim, mi pretrese srce. Zaradi velike žalosti nad razdejanjem slavnega mesta je umrl velik škof Sekund.« 

»Umrl je?« žalostno vzklikneta poslušalca. »Ah, miroljubni, tihi in delavni višji pastir!« 

»Da, umrl je. Srce, pravijo, mu je počilo. Splošen jok je zavladal med osirotelo srenjo, jok in ihtenje sta ga spremljala k počitku. Napravili so mu posebno grobnico v gradeški cerkvi. Tja romajo oglejski brezdomci kot na grob kakega svetnika. Duhovščina si je izbrala novega načelnika. Niketa je sedaj škof.« 

»Poznam duhovnika,« dè Marij, »izvrsten mož, delaven in zelo pobožen. Mnogo se je trudil med bojem, desna roka je bil škofu.« 

»Osirotela srenja ga je sprejela z veseljem, postal je vsem edina tolažba. Povsod hoče sam biti. K najrevnejšemu bolniku stopi, ga tolaži in mu lajša bolečine, dan za dnem obišče del bolnikov, posebno ranjence... no in ko naglo poprašujem po Evdori, mi odgovorè, da biva v očetovi palači, da je zelo sama, da nikogar ne sprejme, da vedno vzdihuje po Mariju.« 

»O zvesta duša!« reče Marij. »In potem?« 

»Naglo grem k njej, ljubi gospod. Vstopim. A koga srečam? Helija!« 

»Helija?« ostrmi Marij, obraz se mu čudno skrči, ljubosumnost se ga polasti.

»Povem, kaj in kako, iz kakega namena sem prišel. Helija osupne; a takoj dè, da je Evdora bolna, da ne sprejme nikogar ter da ji bo sam sporočil previdno in počasi to veselo novico. Medtem naj se vrnem in sporočim to gospodarju. Povedal mi je, da je v čolnu rešil dekle; bojeval se, je rekel, prišelje do gaja, tam je imel pripravljen čoln, našel je Evdoro in jo vzel s seboj. Od tega časa ji je prijatelj in varuh. Vprašal me je po tvojem stanju in povedal sem mu, da si dober, a še zelo slaboten. Naročil mi je, naj ti sporočim, da se ti ni treba siliti, da bi tja prišel, da bodi brez vse skrbi, ker imaš zvestega prijatelja.« 

Marij nekaj tuhta.

»Ha,« vzklikne končno, »temu Grku ne zaupam. Dobra slutnja me ne navdaja. Jaz odidem. Takoj. Skušal bom prestati popotne težave.« 

»Marij,« ugovarja Kolomba, »tvoje moči niso še za težavno pot. Rana se še lahko poslabša in potem bo še huje kot je bilo poprej!« 

»Mati, najhujša rana je v srcu, le Evdora mi jo zaceli. Večna negotovost, skrb zanjo mi bo zdravstveno stanje še poslabšala. Vedi, mnogo znamenj me prepričuje, da Helija ni zanesljiv. Njegova priliznjenost mi ne ugaja, hinavsko je njegovo oko, nestanovitnost v pogledu mi kaže slabo in vsega zmožno vest!« 

»Če je tako, pojdi, Marij!« 

»Pojdi tudi ti, Kolomba!« 

»Ne, Marij; jaz ostanem pri teh ubogih hribovcih. Tu bom bivala, dokler se ne povrne v revno deželo mir, dokler nam golobček ne prinese oljkove vejice, potem si poiščem sestre tovarišice. Potlej bom služila edino Bogu, njega molila in hvalila, dokler me ne pokliče pred svoj sodni stol... Jutri torej opaši svoj skrhani meč, osedlajte konje in pojdite v božjem imenu. Morda se še kdaj vidimo, če ne prej, tam gori nad oblaki...« 

S solznim očesom ji junak ponudi svojo roko. Molči, a v molku je največja in najiskrenejša zahvala za njeno požrtvovalno skrb.

19.[uredi]

Nenavadno premikanje se je začelo po otokih, nova radost je prevzela ubežno oglejsko ljudstvo. Škof Niketa je napovedal, da se ljudje lahko vrnejo v svoje opustošeno mesto.

Po razdejanju oglejskega mesta je divjal Atila po gornji Italiji, njegove čete so prišle do obzidja Ravene, kjer je stoloval cesar Valentinijan. Vkljub mogočnemu, nepremagljivemu zidovju se je ta gnili vladar tresel in se brez glave obnašal, ne vedè, česa se prijeti. Bog je za zdaj še prizanesel gnilemu rimskemu prestolu. Papež Leon se velikodušno ponudi, da vodi poslanstvo k hunskernu samosilniku, da ga s prošnjami odvrne od opustošenja lepe Italije. Z močnim, prijaznim spremstvom se odpravi papež k Atili v šotor, prigovarja in prigovarja, ponuja odkupnino in končno podeli Bog moč poveljniku krščanstva, da sprejme krvolok odkupnino in se z zakladi zahodnega uma in pridnosti vrne po ravno isti poti tja, od koder je prišel, v puste ogrske pustinje. Ali ga je napotila k temu Leonova zgovornost in odkupnina, ali je njegovo srce že užilo zadosti krvi in se je naveličal bojnih lavorik? Mu je bolj pristajala svobodna široka pusta, kot vroče italijansko podnebje? Je morda izgubil svojo moč in delavno krepost v družbi Ildike kakor Samson pri Dalili? Se je morda bal narodov, ki so ga spremljali? Kdo ve? Previdnost božja vlada svet, marsikaj dovoljuje, potem pa zadoni njeno povelje: do tukaj in ne naprej!

Več dni zaporedoma so teptali hunski konjeniki zopet primorske, oglejske krajine. Kaj si je mislil krvolok, ko je šel mimo razvalin oglejskega mesta, ki je klicalo: »Vse je minljivo!« Je mislil kaj nase?...

Dolgo trajajoči prehod barbarov brani Mariju, da še ne more zapustiti varnih hribov. Dnevi čakanja so mu leta, srce hrepeni po Evdori.

Na gradeškem otoku se jih mnogo pripravlja, da obiščejo mestne razvaline in se zopet tam naselijo, če bi bilo mogoče.

In Evdora? Mrak je, v svoji sobi sedi. Smrtno bled je njen obraz od dolgega žalovanja, zatekle so ji oči od neprestanih solz po dragih, ki jih pogreša njeno srce. Osamela je sirotica.

»Oče,« plaka, »oče, ti vsaj počivaš mirno tam v častnem, tihem grobu, tebi je lahko; a ti, ljuba mati, kam si prišla, da ne poiščeš svoje Evdore? Si sklenila svoje življenje, ali si prišla v roke barbarskim zločincem? Digna, zvesta prijateljica, kje pa ti bivaš? O zakaj se me nisi držala na begu! Mislila sem, da tečeš za menoj, a gotovo so te posekali hunski meči. Če ne — o grozna misel — če ne, gotovo stokaš v sramotnem suženjstvu. In ti, Marij, Marij, ljubljenec mojega srca, moje upanje, moja tolažba, moje zavetje, kam si izginil, ah kam? Če si padel, nikdar več ne bo suho moje oko. Če pa živiš, o zakaj mi ne prideš na pomoč? Ta Grk, ta Helija, kako me vedno trpinči, vedno muči! Kam naj se obrnem? Če javno proti njemu postopam, si nakopam zakletega sovražnika. In vendar mi je z veliko nevarnostjo otel življenje! Le zakaj se je polastil hiše in ne pusti do mene žive duše! Kako bi našla pomoč? Pa kaj je beda posameznega človeka v splošni bedi? Kapljica vode v morju... O Marij, Marij!« 

Zastor se odgrne. Helija vstopi.

»Ha, vedno ti je oni Marij pri srcu, nimaš usmiljenja z menoj? Glej, vedno si bila moja misel, moja želja. Evdora, reci: da! in še danes si moja zakonita žena!« 

Bliža se ji in jo srepo gleda.

»Od mene, proč!« zakliče Evdora. »Rekla sem, da ne morem in ne smem. Dane besede nikdar ne prelomim!« 

»Nehvaležnica, kaj sem zate prestal!« ji očita Helija. »V največjem strahu sem trepetaje čepel za grmom v gaju, dobro vedè, da boste bežale proti morju, ko vas napadejo Huni. Koliko sem prestal! Mrtvaški pot mi je lil po čelu, ko sem videl, v kakšno nevarnost sem se podal iz gole ljubezni.« 

»Da, Helija, veliko sem ti dolžna, ali...«

»Nehvaležnica! Se ne spominjaš, s kakim trudom sem te vlekel v čoln, ko si se na bregu onemogla zgrudila? Ne veš, kako sem v čolnu trpel, do krvi veslaje v silni nevihti temne noči?« 

»O Helija, vem, a ni mogoče!...« 

»Molči, nehvaležnica! Imel sem te v lasti, v nezavesti si bila, a spoštoval sem tvojo čednost. Dokaz, da imam pošten namen s teboj. Menil sem, da mi hvaležno srce vse povrne, kar sem se trudil. Ha, črna pregreha to! Sem zaslužil v silni nevihti tako plačilo, sem se podal zato v nevarnost, ki mi je pretila vsak trenutek od požrešnih valov? Ostudna nehvaležnost!« 

»Čakaj, Helija, da me ne boš psoval! Tvoja ne morem biti. Glej tu pogodbo in dokaz, da sem postavna Marijeva žena!« 

»Grom in strela, pekel in satan!« zdivja Helija. »Tako torej ste me opeharili!« 

Divje začne hoditi po sobi, končno se ustavi, si obriše pot s čela ter vstopi pred Evdoro.

»Evdora, vedi, pismo nič ne velja. Z lastnimi očmi sem videl, da je Marij padel. Pogodbo je uničila smrt. Marij je mrtev!« 

Evdora prebledi in ga sumljivo gleda.

»Nič več živ, pravim. Pri zahodnih vratih je njegov grob; šele ko je padel, sem tekel proč od tam do vas — v gaj.« 

Prepadena ga gleda Evdora in ne spregovori niti besedice.

Strah ji je odvzel govor; človek bi skoro mislil, da ni živo dekle, menil bi, da je marmoren kip.

»Evdora,« nadaljuje, »sedaj ni več vzroka, da se braniš. Reci »da«, in potem odrineva na dalmatinske otoke, odpeljeva se tja še danes. Tam so moja bogata posestva, tam ti bom rožice stlal...« 

Iz oči mu šviga plamen strasti, ustne mu blede, roki se mu treseta, prsi se vzpenjajo.

»Evdora ...« ponavlja s tresočim se, skoro onemoglim glasom.

Evdora še vedno bledi; ni je tolažilne solze. Spomni se očetovih besed. Ustne se pregibajo. Helija se ji bliža.

Z neznansko bolestnim glasom vzklikne: »Helija, proč od mene! Ne bližaj se nevesti mrtvega junaka! Čuj, moje srce bije Mariju, bodisi živemu, bodisi mrtvemu.« 

»Vse moči peklenske!« zdivja Helija, oči mu vzkrvave, kri mu šine v obraz in kot tiger na svoj plen plane na Evdoro. Deklica zakriči, Helija jo zagrabi.

»Raje nobeden kot on!« grmi strastni Grk, zavihti roko, v roki se bliska svetlo bodalo...

»Stoj!« zagrmi mogočen glas pri vhodu.

»Severov duh!« zarjove prepaden Helija, ki se ne gane in obdrži v roki bodalo.

»Ne Severov duh, ne, Marij je! Ne oče, sin stoji pred zločincem!« Zgrabi ga ter trešči ob tla.

Evdora se ne gane; iskre, se zdi, ji švigajo iz oči, vsa Helijeva zlobnost ji žari pred duhom. »Hic niger est — ta je črn,« kriči in s prstom kaže na izdajalca domovine, »hunc tu, Romane, caveto — tega se boj, o Rimljan!«

A naglo se ji spremeni obraz, rajska radostjo obsije. »O Marij, Marij, ljubljenec moj!« vzklikne in se onemogla zgrudi Mariju v naročje.

»Vrzite zločinca na cesto!« veli Marij slugama. Strežaja pristopita, hočeta prijeti revo, a Helija skoči sam na noge in gleda divje okoli sebe. Služabnika stopita z vzdignjenim mečem pred Marija.

»Hahahaha!...« se krohota Helija in sline se mu cedè iz ust. »Hahaha... Oglej sem izdal, kako krasno je plamenelo mesto! Ha, kako je letela puščica Severu v ledja! Kako sladko je maščevanje! Hahahaha!...« 

A krohot se spremeni v jok:

»Joj, Erinije, joj, besne furije! Oj ostudne pošasti, zakaj me bičate? Pustite me!« divja in teka po sobi.

Prestrašeni gledajo navzoči ta prizor. »Haha... plamen... kri... oj beda, beda...« 

Blaznež jo udari iz palače, vedno divje kričè čez obrežje.

»Revež, zblaznel je. Huda je kazen, a Bog je pravičen!« dè Marij, s solzami v očeh gleda za njim.

***

Jutro je krasno. Hladen jesenski zrak prihaja od severa, kajti prvi dež je ohladil gozdove in na novo poživil rastline. Sonce ne peče več, le lepo milo greje. Na gradeškem otoku se vse premika, vse dela. Mogočne ladje se zibljejo ob obrežju, lahki čolniči plešejo po vrtečih se valovih. Ob morju stoji mnogo ljudi. Po dolgi burji se je nadejati tihih, mirnih dni. Oglejsko prebivalstvo se namerava vrniti na razvaline svojega mesta.

Duhovščina pristopi, njej na čelu Niketa, silni Kristusov vojak. Prvi stopi na ladjo škof, za njim napolnijo vsi drugi močno brodovje. Tudi Marij in Evdora sedeta v svoj čoln. Slugi primeta za vesla. Evdora se nasloni Mariju na ramena, tiho joče, solze ji kapljajo iz oči. Joče li od veselja, da v kratkem poljubi sveto zemljo domovine, kraj, kjer je tekla njena zibelka? Morda zato, ker ima zopet svojega Marija? Morda so te solze posvečene padlemu očetu-junaku? Morda nestrpni Digni in umorjeni materi? Veliko je vzrokov. Občutek je nepopisen. Radost in žalost se bojujeta v njenem srcu.

»Evdora,« dè Marij, »ne jokaj, potolaži se. Božja volja je bila tako. Padli junaki so mučeniki, kajti glej, krščanstvo v načelu ne odobrava vojne, ne, nikakor ne; gorje mu, kdor jo krivično začne! Toda ono ukazuje, da mora vsakdo braniti svojo domovino, ko ga sovražnik napade. Kdor v takem boju pade, stori svojo dolžnost, ko brani svete pravice, torej je mučenik za pravico in resnico! Sicer ne žaluj preveč, primeroma sva še zelo srečna!« 

Brodovje se približa k obrežju, pristane, ljudje stopijo na suho, a iz razvalin se vzdigne jata črnih krokarjev, njihov otožen, neprijeten glas je Ogleju nagrobna pesem...

Škof Niketa se napoti v mesto in se odpravi na razvaline Kapitola. Ljudje mu sledijo, ozirajo se okoli, in ko vidijo pred seboj neizmerno podrtijo, razvaline, ki pričajo o nekdanji slavi, glasno zajočejo. Nem stoji škof sredi ljudstva, roke drži križem, zre po razvalinah, solze ga posilijo in rosno oko se obrne proti jasnemu nebu, vzdigne roki in z donečim, od žalosti se tresočim glasom vzklikne:

»Ad flendos tuos, Aquileia, cineres,
Non mihi ullae sufficiunt lacrimae.
Desunt sermones, dolor sensum abstulit cordis amari!«[4]

Epilog[uredi]

Nekoliko let pozneje. Zopet hladen poleten večer. Pri morju na gradeškem otoku sedi Evdora, pri njenih nogah v travi se igra ljubezniv deček. Radostno ga gleda mati, kako trga cvetlice, jih ogleduje pa zopet zametuje. Ob njej sedi Marij, zamišljeno gleda čez morje proti oglejskim razvalinam.

»Marij,« prične Evdora, »spomin na Oglej ti temni čelo. Ne? O povej mi, kaj si zvedel novega? Gotovo so prišle novosti.« 

»O, da, mnogo jih je in iz njih se vidi, da je Bog pravičen. Ker želiš, ti pojasnim svetovni položaj, kolikor se nas tiče. Atila, ko je zapustil naše kraje, se je vrnil v Panonijo, v svoj prejšnji tabor, kjer se je popolnoma vdal svoji ljubljeni priležnici Ildiki, ki je že dolgo kuhala sovraštvo do krvoloka zaradi umorjenega ji očeta. Naveličala se je ostarelega Huna. Ko je začela pešati njegova slava, ga je zabodla v postelji. Atila je zapustil mnogo sinov, ki so se začeli med seboj prepirati za očetovo dediščino. Podjarmljeni knezi izkoristijo te domače prepire. Dan svobode je napočil zanje. Japidski knez Ardarik in gotski kralji Valamir, Teodomir in Videmir razvijejo prvi prapor svobode. V bitki pade Elak, Atilov sin. Tudi drugi sin Dengiš zgubi življenje. Njegovo glavo so poslali Gotje v Carigrad, kjer so jo nabodli na visok drog in nosili po mestu. Hunska sila razpade, le Irnak zbere četo svojih in se umakne za Volgo; sedaj kraljuje mali deželici ob Črnem morju. A tudi ta državica se ne bo obdržala!« 

»Da, da, Bog je pravičen,« odgovori Evdora. »Pa povej mi, kaj meniš o našem Ogleju? Zopet se je nekoliko popravil, a ljudje nimajo pravega veselja, rajši se preseljujejo na otoke.« 

»Dozdeva se mi, ljuba moja, da se uresniči pregovor: Kamor je stopilo kopito Atilovega konja, tam trava več ne ozeleni... Ljuba moja, Oglej je za vedno propal kot veliko mesto. Le presodi okoliščine. Res, mesto se je zopet vzdignilo iz groblje, a ni pravega življenja. Oglej je truplo brez duše, brez srčne žile. Preveč je izpostavljen navalom barbarskih narodov, zato se trgovec boji izpostaviti imetje nevarnosti. Da barbarski navali niso še končani, okusimo morda v kratkem. Trgovina je zamrla, drugo pot ima sedaj, posebno odkar so odpadle severne dežele od rimskega cesarstva. Kupčija pa je bila srčna žila našemu mestu, ki ga je oživljala. Dalje morje dosti škoduje. Vodotoki, prekopi so se zasuli, nihče jih ne popravlja, dežela postaja zato mrzla, močvirnata, nezdrava. Morski nasipi in branovi so uničeni, morje sili v deželo, mlakuže nastajajo. Evdora, Oglej je popolnoma propal, vzdrževalo ga bo le še nekoliko časa slavno ime.« 

»Marij, nič stalnega ni na svetu. Vse se spreminja, raste, cvete, dozori, pojema in razpade.« 

»Vse je minljivo,« reče Marij in se smehlja, »le prava ljubezen na krščanski podlagi je stalna, kaj ne?« 

»Ah, da. Do groba in čez grob, o Marij!« pritrdi Evdora in iskreno poljubi svojega sinčka.


  1. ^ Oblika oglejske veroizpovedi
  2. ^ Popis sv. Niketa, oglejskega škofa.
  3. ^ »Srečni Oglej, žitnica rimskega cesarstva!«
  4. ^ Da bi objokoval tvoj prah, Akvileja, nimam solz dovolj in nimam besedi. Bolečina je žalostnemu srcu odvzela čutenje.