Zadnje srečanje s Franom S. Finžgarjem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Zadnje srečanje s Franom S. Finžgarjem
Črtomir Šinkovec
Izdano: Listi: priloga tednika Železar za kulturo in družboslovje, letnik 9, št. 42/IX, 26. julij (1979)
Viri: Listi 1979, št. 42, (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zadnje srečanje s Franom S. Finžgarjem[uredi]

»Eno spoznanje pa mi je bilo popotovanje skozi dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala. Kdor misli, da bo zlasti z nasiljem napel človeka na en in isti vzorec, je v hudi zmoti ...« 

Te modre in spremne bisede je napisal na čelo spominov »Leta mojega popotovanja« nekdanji Dolenčev študent, kajžarjev sin Fran S. Finžgar, ki se je rodil v Doslovičah pri Breznici na Gorenjskem in po enaindevetdesetletnem potovanju čez zeleno in sončno in sivo, pa temno poljano življenja, prestopil rob večnosti pred sedemnajstimi leti, drugega junija 1962 v Ljubljani.

V zori svojih dvaindvajsetih let je zastavil pero kot človek, »ki je presneto dobro čutil, kaj je lepota in kaj je javnost«. Od tistih dob je vedel, da ima resnično književno delo nalogo, da ustvarja dela, ki so po obliki, po zgradbi in ideji umetniška in imajo prav zato večno življenje. Vedel je, da resničen pisatelj oblikuje dušo in srce človeka, zasleduje dejanja, ki nekako usodno potekajo. Osrednji vir mu je bil vedno naš človek, kakršenkoli že v večnem boju, delu, trpljenju, zmoti in hrepenenju po resnici in lepoti in dobroti. Vedel je, da je prva dolžnost pisatelja, če ima vso popolnost jezika in spretnost oblikovanja, da je odkritosrčen, naraven, nič zlagan in v tem najbolj prepričevalen ... In Fran S. Finžgar je bil ves svoj v besedi, v slogu, živel je s svojimi ljudmi, ki jih je oblikoval, z njimi trpel, jokal in se smejal, se boril in omahoval. V svojih delih se je boril za ideje, zakaj brez idej bi bila knjiga brez duše, brez srca, pogrešala bi življenjske toplote.

Fran S. Finžgar je bil ljudski pisatelj v pravem pomenu te besede. Vzgojitelj in umetnik je bil v črticah in povestih, v socialnem in zgodovinskem romanu in v pisanju za mladino. Kot dramatik je napisal naše najlepše ljudske igre. Kot malokdo doslej je obogatil slovensko književnost.« 

Pisatelja Finžgarja sem obiskal v dneh, ko je pisal zadnja poglavja svojih spominov. Ljubljana je bila bela od snežne odeje, v južnih vetrovih je vel duh po prvi pomladi. To pa je čas, ko se začenja najlepši lov — lov na divjega petelina. Obiskal sem pisatelja v njegovem domu ob Gradaščici, ki je bil bombardiran tik pred osvoboditvijo. Našel sem ga v sobi. Sedel je za mizo in pisal spomine iz svojega življenja, spomine na deda, očeta in mater, spomine na znance in prijatelje, ki so spremljali njegovo življenje od mladosti do smrti. Klub svoji starosti je Finžgar prav pravcat korenjak, pristna gorenjska korenina: Nasmehnil se je, prožno vstal, a kljub temu dejal:

»Glej, v miru in pokoju, kakor vidiš, preživljam svoja stara leta.« Nato je še pobrskal sem in tja za slušnim aparatom in ko ga je našel, sva sedla in beseda je stekla.

S Finžgarjem si nisva bila popolna neznanca. Že zelo mlad sem mu tam iz Idrijskih hribov, pošiljal v oceno svoje literarne prvence. In Finžgar mi je na vsako pismo vestno odgovarjal in mi dajal poguma v črnih razmerah onstran državne meje. V prijateljskih odnosih je bil tudi z mojim stricem Ivanom Grudnom, profesorjem v Ljubljani. Mimogrede, sva o tem obudila spomine, jaz pa sem pogovor preusmeril in dejal: »Začenja se lov na petelina,« sem povzel. »Vi pa ste tak lov tako lepo opisali v svoji noveli Na petelina prav ta najlepši lov.« 

»No, zapisal sem to, kar sem doživel. In doživel sem do besedice tako, kakor sem opisal,« je dejal zveneče in nekoliko z gorenjskim naglasom navdahnjeno besedo, ki diši po kremenitostjo.

»Bilo je spomladi leta 1910, ko se je moja povest na petelina prav v resnici zgodila. Zgodba je v meni tako silna zaživela, da sem jo kar hitro vrgel na papir. Zakaj? Ker je lov na divjega petelina najlepši lov, ki zahteva od lovca največ znanja, opreznosti in človeka. Lovec mora biti predvsem človek, ki ljubi živali, ki ve, kaj je za odstrel. Ne sme pa biti mesar, kakor jih je žal še danes in povsod mnogo. Danes na lovu govori in gospodari puška. Tudi jaz sem bil nekoliko lovca. Najrajši sem hodil na lov sam. Srce mi ni dalo, da bi bil kar vprek pobijal. Rad sem odbil najstarejšega divjega petelina. Ta je gospodaril nad vso okolico. Če se je oglasil mladinec, je sfrčal proti njemu, ga pregnal z veje in mu velel molk. Nekoč sem zalezoval takega starca. Ni lahka reč. Preveč je oprezen. Ko se mi je le posrečilo, da sem ga izpodlezel in je padel, je priletelo sedem mladih petelinov. Nisem streljal. Dobro jutro sem jim voščil in jih vprašal: »Ali ste prišli k pogrebu?« 

Finžgar pripoveduje o najlepšem lovu ... »Petelin je razprostrl krila, našopiril rep v pahljačo in se z veličasno kratnjo obrnil proti soncu. Glavo je globoko priklonil, dnevu v pozdrav, nato pa je iztegnil vrat in zapel — pesem vzhajajočemu soncu. Vzpričo krasnega prizora se mi je ustavljala roka, ko sem dvignil puško ...«

Če sem naletel na srno z enim ali dvema ljubkima mladičema, se mi je vse uprlo, da bi pomeril na mater. Kdor strelja na vse, kar leze in gre, ni pravi lovec. Takemu smo rekli mrhar – mrhovinar.« 

»S katerimi možmi pa ste se družili kot lovec? Ali se dandanes še zanimate za lov?« 

»Dejal sem že, da sem na lov hodil običajno sam. Sicer sem imel za spremembo včasih lovca Franca Bernika iz Stohovca. To je bil zlat mož po duši in značaju. In lovec v pravem pomenu besede, kajti žival je ljubil, le žal, da je tako nesrečno umrl. Nekoč, ko sva šla iz Ljubljane na lov, si je kupil dva hlebčka svežega kruha. Vso pot v gore ga je polagoma drobil in jedel. Toda ko sva prišla v samote planin, ga je začelo zvijati, da mu ni bilo pomoči. Od svežega kruha in vode mu je počil želodec, da je na mestu umrl. Jokal sem se ob njem kakor otrok. Tako dobrega lovca in človeka nisem srečal v vsem življenju.« 

»Več knjig ste napisali o življenju živali.« 

»Živali ljubim. Žival in človek sta med seboj tesno povezana. Kot deček sem rastel v naravi in se mnogo potepal po gozdovih pod Stolom. Ni čudno, da sem že tedaj z zanimanjem opazoval in razumel vse živali, ki hodijo in se bore za svoj obstanek. Tudi v moji rojstni kajži smo imeli kravo, dve kozi in pa konjička. Kadar sem mogel, sem bil v hlevu s koščkom kruha, ki sem si ga pritrgal pri malici, da sem ga lahko dal konjičku, kozici ali kravici. Vse te živali so me poznale in rade imele. Moj ded me je učil: »Žival natančno ve, kdo jo ima rad. Zato nikdar nadnjo s šibo. Vselej zlepa.« Te živali so me ljubile. Konjičku sem se smel po mili volji splaziti pod trebuh, kozici, kadar sem ju gnal v zgodnji pomladi, ko so se v Rebru pokazale prve zaplate kopnega, na pašo, sta drobili za mano kot priliznjena kužka. Kadar sem smel celo na planino, je bilo moje veselje zvrhano. Tako sem imel tedaj tanko uho za najrazličnejše škripanje žužka na drevesu, oko pa vsako živo stvar v naravi. Skrivnostni svet v naravi mi je prvi začel odgrinjati moj dobri ded Joža s svojimi zgodbami o živalih. V mojih deških letih je bil že pravi starček, znal ni brati ne pisati. Toda njegova glava je bila kakor nikdar prebrana knjiga. Za stoletja nazaj je pomnil vse, kar se je zgodilo doma in tudi drugod po svetu.

Ljubezni do živali se nimam zahvaliti samo dedu, ampak tudi očetu, ki je bil pameten mož. Kadarkoli me je kot dečka kam poslal, mi je vselej naročil: ,Pa oči s sabo vzemi! Kadar pojdeš čez brv, glej pod noge, ne v vodo, če greš po travi, vzemi šibo in švrkaj pred seboj, da ne stopiš na modrasa. Tako se ga ubraniš, da te ne useka.' Moj oče je bil krojač in pravi umetnik v izdelovanju irhastih hlač.« 

»Kakor vidim in kakor ste mi povedali, pišete spomine.« 

»V letih, kolikor jih imam, sem mnogo doživel. Zato se mi zdi vredno, da nekatere stvari zapišem. Če bi me ne bila vojna poškodovala, bi bil lahko še pri moči. Tako, tako pa — je pomislil — moči mi pešajo in slabo slišim.« 

»Pa mi povejte, kako ste doživeli bombni napad?« 

»Bilo je 9. marca 1945. Ta dan vsa leta poslej praznujem in premišljujem noro, nepotrebno nesrečo, ki so jo povzročila tik pred koncem vojne zavezniška letala. Noro, pravim, ker so bombe odvrgli na Trnovo in Mirje, kjer ni bilo najmanjšega vzroka za napad. Tistega dne dopoldne ob pol devetih je bilo dano znamenje, da se bližajo zavezniška letala. Letala niso šla nad Ljubljano, zato nismo šli v zaklonišče. Po obedu smo še čakali, kaj bo. Ker dolgo ni bilo sledu, so v sobah ali vrtovih delali kakor ponavadi. Ura je bila tri popoldne — tedaj bolj začutim, kakor zaslišim silen udarec z omamnim pritiskom. V hipu sem bil prepričan, da je padla na streho bomba. Obrnil sem se proti oknu. Videl sem, kako se je okvir in vse leseno ogrodje v oknu v koscih zdrobilo, kako se je zrušila in odprla stena ter se vdrl strop od nadstropja. Glasu rušenja nisem dojel nobenega. Moj sluh je bil od pritiska že tako omamljen, da se slušni živci niso več odzvali. Nato sem omahnil.

Začutil sem strašne klešče, ki so me oklepale in stiskale vse telo. Toda iz gramoza mi je molela desna roka kvišku, kakor jo dvignemo ob padcu. To je bil dokaz, kako hipoma sem bil zasut. Dognati nisem mogel, kje sem. Morda na dnu ruševin. Trudim se, da bi morda zganil z nogami. Tedaj se mi zgane iz gramoza štrleča desnica. S težavo sem jo upognil in z njo dosegel desno oko, skušal sem ga odpreti. Ni šlo. Vse je bilo zalito s krvjo. Počasi sem ga vendarle odprl. Kakšna sreča! Nad seboj sem zagledal skozi strop in streho jasno nebo.

Po dveh mesecih sem se vrnil iz bolnišnice. Videl sem porušeno bajto, toda še mar mi ni bilo, kajti imel sem še življenje in živeti je neskončno lepo.« 

Finžgar je umolknil, zamišljen nad ugotovitvijo o življenju. Ker je bil pri roki fotograf, sva se skupaj fotografirala. Slike, ki jih imam še danes, so mi ostale v dragoceni spomin.

Devetega marca 1945 je Finžgar doživel napad zavezniških letal. »V spalnici, kjer sem bil zasut, je bilo do zadnjega košča vse uničeno: hrastova postelja, dve težki jesenovi omari, knjižne police, klečalnik, miza, stoli — vse okrog mene same treske. Koliko knjig je bilo razcefranih, prestreljenih, pisalni stroj zmečkan, ura budilka in velika nihalka uničeni. Če so debele knjige prestreljene, vem, da jih je prebil jekleni okršek bombe.«