Zadnje solze

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Zadnje solze (Povest))
Jump to navigation Jump to search
Zadnje solze (Povest)
Dragoš
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 21 (1. novembra) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Y 'JVM UCfl .*- Va» KVVU. m A ve • u h* 4H cjrur^ kat.* u ** ^ met » m V«* » f****- • buttcA kJrf. P* j. »r.« viara/V k m f bcnr^ti i i v > tn* »«-"*«« * 1 tor^nai m H Kakor b « pot u « a-A JS oafco zab-ii . v ofs.eoe^ taru - - * pvtkr.e »e »«•©!.* t"*.« • čt*» nn-red . m ® SntM pokam* » aaznaa.a, da n .e p>dria aa -a te*tot'na moč .z 'eT-nera ob aaa Gor« čfcvefca, ki a< ««da. * varne« ia i*.u. ampak ;« i*pcetav!,efi poguboooaai attiMi ^rna p«s'a«a afoja t terr.a*« g^zdu P<> raz, edem 'mti po kater. be»n: navad'. ;z trba boboe'i Lodcarcik Hudournik a s 10 ofn;«oi fc. »ti vodijo človeka da oe za.de v atraa v fotčo — Detmka ntr.a; aa, U cc- tudi c/ m koristil Ia r neko plahto je zavit, katera oa; bi ga varovala pred mrazom in nalivom Mudi ae mu Kaj b« te mu ludi ne v taki noči btu od zunaj. Zato tako podviza hojo, in ce ovirajo mu aof 6ez pot rasteče korenine. Zopet ae zabiuka, in neznaoec vidi. da ;e vendar dospel a gozda Hbsk pokate mu ludi pol, katera pnpei. e v pol uri v vaa Z Pvt tn ai Uko grap*" '» 'udi k jdourrj k oe dere po o;ej zato neznanec pod>:za te bol; korake, kol kor mu dopuVU prenosna ob.eka Kadar ae tab-iska postcji 10 atrepeu aa cele« tivotu pr.knta.e ae ia Jtgotara.e • Bog io aveti knt boiji • Slednjič mu ofajeni bi ak posveti. da je doepei v vaa Z. Ab oa ne krene takoj k prvi tuli pod streho, ampak dalje, dalje ae mu modi Proti cerkvi kiti m tu zavije v straa k sUoovaoju cerkvesika Temao je v hiD Duri ao zaklenjene Kahio potrka na vrata jedenkrai, dvakrat, ali od znotra; ae ahče oe ogtaai. Stopi tedaj k oknu m zakbče v bilo i tresočim glasom : »Lapo vaa prosim, odprite mi « •Bog M utrnili, kdo pa je zunaj v taki nevihti?, oglasi ae takoj cerkvemk od znotraj m začne kresali luč. Kmalu ae odpro duri io notri atopi nal neznanec premočen do koze. •I kdo ai pa, in odkod gret V. apraiuje na mab cerkvemk in poeveti v bledi obraz z lučjo ptujeu Skoraj da mu m pata lelčerba iz rok epozuavl. pnlleca .1 knt boiji, kako pa da v uki noči hodil tarna okrog, * ranica, m vaa ai premočena Od kod pa grel?. .Ob, mati ao Uko bolni, d. ae bojim, d. ne bodo J u W n < * * d n e " i P«"* »o me, da naj jim grem gospoda«, odgovon tunoa-stietna dektk* z joksjoftffl fmtom, trtpetaje od mraza na edem tivoto. .Zakaj pa »tan oi prtfel. Ai« aa ne boji Uog» ^ p.;*.a Jf<r4 strehe avojefa otroka v ukem vremenu1, ez M ^ tr.ot »OčeU ni te tri dni nič domov, M "vem kata ao Hi, »ime z materjo eva v koči. Ob lep« T a* prosi« stopit« k gospodo m recite, da *e zde mu*., prosi deki; a cerkvemks in ai onja premočeno krilo .Kam bc-do lli v taki noči; saj vidi«. da tiva duti ne mere izpod vrebe Ostani pn nas. da ae postat m, bod« ma'.i učakala dneva.« .Ne, ;az moram takoj nazaj ne vmem pustiti mairr a&a b v smrtnih :eta*ab Pojdite vprašat gospoda mor* bodo pa vetdar tli Hog jim povrni Uaočkra'. Mau b« rada pr« eta le zadnjo popotnico « »Pojdi no sran. to gre ra dobrv delo .Siopt t

  • upn:tče. »t^PI »a, gospod BMO tako zmrznem kakor U

da bi »e bali v«a ega detja; čc ti ne bol botel i n.irr.i bom ^a pa ;a/. oglaai ae tena cerkvenikova •Saj b--m let jaz aam. pnncst mi no kotufc u kamre in t a uč pripravi, mej tem grem pa jat k gesjod« ti. Prsnica »e pa preobleči učaa, stara, kaj obleke p prnev Kmalu ;e letal pripravljen kotub ki je bil t» ackoUko ogoljeo a.i vendar ga je corkvenik raje inti takor \eo »tiahUi« . tudi Kramca dobila je nekaj ob,ekf v katero se preobieče. Potem pntge tena »e netilko Kma u se vrne cerkveoik. •Sli bodo« pravi v atopi vt«, uroo ognojajoč noj k tub. ki ga je te často mraza varoval, io pa poibotko na gUvo Seveda se je motu zdelo kape ia kotuhi »koda za det. ali zmrzovau pa tudi m prijetno. »Ju bom Ua naprej, da doma po bili poapravim* p«' deklica. »Pn naa osUni do jutri. Hova IU te aama^ saj ti je va« jedno. če ae vrnet jutri demov«, veleva jej cerkvemk • N«. moram iti. mati oa »mejo biti »ami. ker fc o^eta ni doma«, po teh besedah odbiti d e k l i c a v temno


V zvoniku je ura udarila jedno. in v burno oo< čulo ae je tudi tronenje velicega tvona, naznanjoiif1 obhajilo.

Kmalu nato etopila is cerkve cerkvemk, ki J« n0*11 svetilko in zvončkal z malim zvončkom, in lupnik noirt zadnjo popotnico umirajočemu.

Grmelo in treskalo je le vedno, in ognjeni bltfk' •o ivigali po temnem nebu. Ko ie več ko pol ure hodiU po grapavi m n v jedem cesti, pnkate se jima mala lučica, koje »»* J' prihajal iz lesene koče. Kmalu prideU do nje. Bito J< •lsbs, čudo, da je ni porulil nocojlni vihar. Skozi nuk« duri atopita v zakajeno sobo, kjer se je na prvi P««|e brala beda in revlčina. Polomljena miza, dvojein v kotu stoječa postelj bilo je vse pohištvo. Na zidu visela je leAčerba, ki je motno rszsvitljevala po hiAi, V kotu na postelji ležala je bolnica. Upalo lice, globoko vdrte oči, in mrzli pot, ki je rosil njeno čelo, vse je pričalo, da se »ivljenje njeno bliža zatonu. Pri vsakem vzdihu se te*ko dvignejo njena prša. Pri njej je klečala hči njena.

Pri vstopu priAlecev edpre bolnica oči, in hvaležni smeh zaigra na njenih ustnicah, ko zapazi duhovnika s sveto popotnico. Globoko vzdihne in tiho Šepeta: »Bog vam povrni, gospod župnik, da se niste slraftili viharne noči in ste mi prinesli zadnje tolažilo.«

Ganjen gleds župnik revščino v tej borni koči in smili se mu pri postelji jokajoča hči. Sv. zakramenta dene na mi*o, na kateri je stalo sveto razpelo. Sveč in svečnikov niso imeli pri hiši, le leAčerba in pa cerkvenikova svetilka sta svetili. Nato stopi k holmci in jej pogleda v obraz. Deklica mu spoštljivo roko poljubi, na katero zdrkne solza is njenega očesa.

• K^j ne, da Ae ne bodo umrli?« nagovori nedolžna deklica in upre zaupljivo oči v duhovnika. Župnik videč, da ao to sadnji trenutki, katere ima žena preživeti Ae na avetu, vendar ni hotel žaliti nedolžne praftalke in jej odvrne: • Ljubi Bog bode že povrnil zopet zdravje tvoji materi, le zaupaj vanj in prosi ga«, nato se obrne k bolnici z besedami: »Ali se čutite zelo slabo ? Se bodete mogli Ae »povedati?«

•Slabo« odgovori bolna žena. >ali spovedala se bodem vendar s božjo pomočjo.« Nato stopita deklica in ccrkvenik v vežo, da duhovnik spove bolmco.

Tibo sedita nekaj časa v veži, slednjič pretrga cerkvenik molk.

• Kje so pa oče?« prične.

»Ne vem, že tri dni jib ni domov. Mali so jib tako prosili, naj ne bodejo od doma; toda nič niso msrali. Kar puAko ao vzeli, pa ao Ali.«

•Oh kako je škoda vašega očeta, tak mož kakor •o bili preje. Čislali ao jih vai na okolu, sedi^j pa —« lu prejenja cerkvenik, ker je zvonček v hiši naznanil, da je spoved končana. Oba se vrneta v sobo

Bolnica prejela je zadnjo popotnico, in duhovnik jo je dejal Ae v sveto olje.

Nevihta je med tem pojenjala, oblaki so se razpodili, in bledi soj polne lune prisijal je skozi gosto vejevje okoli stoječega drevja pred kočo.

Cerkvenik in župnik zapustita kočo. Jednakomerni tik-tak stenske ure, in pa žalostno ihtenje pri postelji jokajoče deklice motil je tišino v koči. Bolnica je ležala mimo, imela je oči zaprte, in mir jej je sijal na obrazu; sedaj pa sedaj izvija M ji iz prsi težak vzdih. Zdajci odpre oči in pogleda na svojo mlado hčer in prične e slabim glasom: •Ali Ae ni očeta domov?«

•Se ne, mati«, odvrne jej deklica. Zopet zapre oči, toda le za trenotek, kmalu zopet pogleda t motnim in steklenim očesom.

• Umreti moram, draga hči, stekajo se že moje ure. Nič bi me ne skrbelo ostaviti sveta, da bi tebe videla v dobrih rokah, če bi bil moj mož, tvoj oče, drugačen. Pri njem ne boA mogla ostati. Prosila sem že tvojo teto, da te bode k sebi vzela, če jaz umrjera.«

•Ob, mati, ne govorite o smrti, saj Ae ne boste umrli«, tarna deklica.

• Končano je mojo življenje, čutim, da se mi bliža zadnja ura. Predno bo prisijalo jutranje solnce, zapustila bodem že tebe. Boli me, da ne morem govoriti še s svojim možem in se posloviti od njega. Bojim se, da se mu je pripetila kaka nesreča, ker jako je bil razburjen, ko je šel od doma Moli zame, kadar umrjem, moli tudi za svojega očeta, da ga Bog pripelje na pravo pol epokorjenjs. Prosila bodem tudi jaz za tebe in gledala na vsa tvoja pota. Bodi poštena in ne daj se preslepiti goljufivemu avetu. Povej očetu, kadar pride domov, da bi bila rada še jedenkrat govorila z njim « Govor zastane v grlu umirajoče, Ae jedenkrat napne vse moči in na pol razumljivo moli k Bogu in veli tudi avoji hčeri: »Moli.«

Se nekaj globokih vzdihov, in ni je bilo več. Z glasnim jokom pade hči čez mrtvo mater, kliče jo, hoteč priklicati jo nazaj v življenje, in poljublja njene ustnice.

Ura na steni je nehala tikati, mesec je posijal na bledo lice mrtvej Ceni.

II.[uredi]

Gospodarja koče ni bilo doma, ko je žena njegova izdahnila in se preselila v boljAi svet. Pač ni mnogo vreden tak mož, ki pusti na smrt bolno zeno doma, sam pa se klati po svetu.

Hovtar, tako se je zval, v resnici ni bil jeden najpoAtenejAih in najboljAih mož. Za dom se ni dosti menil ali bolje nič. Najraje je pohajkoval po gozdu s puAko na rami po noči in po dnevi in streljal zverijad, seveda skrivaj. Ali pa se je usedel v kako krčmo, kjer je prepil s svojimi malopridnimi tovariši po cele dneve. Ni mu bila akrb niti za ženo niti sa hčer. Mnogo si je njegova žena prizadevala, da bi ga spravila zopet na pravo pot, ali vse njene proAnje bile so zaman. Pretrpela je mnogo britkih ur pri ujem; posebno kadar se je privlekel pijan domov, razgrajal je in razbijal po hiAi, kakor bi bil bosen. Hči in mati skriti sta se morali pred rgim v gozd. In čeato sta po noči v največjem mrazu morali v gozdu prenočiti. Nič se ni brigal za kazni, katere so mu pretile, če ga gosdar zasači pn lovu. Toda Kovtar ni bil vedno tako razuzdan.

Več let preje opravil je službo gozdnega atražnika občine Z. Čislan je bil od vseh in sploh je veljal aa pametnega in poAlencga moža, ki vestno spolnuje svoje dolžnosti. Karkoli več divjačine je na lovu vstrelil, odrajtoval je pošteno županstvu, za kar je dobil gotovo nagrado, ob jed nem imel pa je Ae precejšno letno plačo; tako da je s avojo družino lahko in poMeno shajal. Tudi

t P £« IH • • i^aiH n: pok.««,, t* /t r»Jk*bc,-

  •  ;>./».«U f Vkkl • pOCrf^ u U^

Tki t' i- " t* tu* (* j-r.daaie iu ki jdet l«k fcM« ae t»*ft«. pa » « kjrtut z rinxk a Xi»a caU k* Uj** iei«A jj ».t j* »• k. ti* taooet« itac. _

<ku.fi iiu«. t i*
<f .e >*£>• B-j^c, utikr«

• t i rk i.k. ^re.« Bk>e r * ^ . h- « u Vkkt .«• »». -e »rrt ac»•»<••. z r .u! *«>«rk foMaoa. kk^re^k M ^ :« naf .^«0. uk - "ki. • B M *K C jraa, k. B^B« > e»Ok.' aktta, I u u<.<«. i> »-n kk. -k.vfa« • _<e trtao* .kZ Ka Mk> iryfc»«t t N U« iu t uj-i- ; r -ikkte t e u , m r a . ia rr^.. sbd,« ». r»< u> t u -»c Bk UBcea po t j i u gotc* Ima fce B • . Bk n f<» teo> » kt Mftn. jttac. a »ttti ;<ki-J"i.k: » a.cj k'.. ac ».D« po fc**k:>.-a kk^r.i vi j«- K»a • *a>ci ^kU >L4 k « H J »«O<-j0. ,11 h K pejik • •Ka, m nedck Koo bo ;« ut».. Ca n SruOfci ce B i11>. ae, da u u bo4e —kt.kk -a. T. traMpa aaior da B*:. B ljud; ae narr.aartf, u t e i> »*k. Za malo drevo doteia pa g <cvo ;.aču. T t :• : B. tetars »a. h».-txio ;>a ULao T-IOE B K . F >»«A.»B». IA .EIEBKRAR • i k.* nt ,« akoia.avni Kupči.a b a .e »te- .e-Bk Sfrtta k »ra »e .edao • ekien oc Bcf-ar dob« A »TK ve ;• I M V ,rteU apat v a- ' a>c»ra ia trft-vec - foi;vrf »i arrr. tale ia;al jfve .e » te« zlobam a a o m « ^a ta a r; r rik".k aar m sa ,« todi poare^jto HiBk-. ko ae r-^Toitf}) .'««' pnt—arah. da aa: ka r^ka. t roziu Z4aj je u f©»pc»ikr tehl Oa a . ,«CBk MLreu poeeaaaa. zopet orafi oa o- .t -r t a *-,.» eoa j gaaca Pnjeai ao goaUtf.k. kaio sa «r*t aa j* takte ie« pocradeM«« Ata o« je aair- .••'k ia B. v .je. ke t aiar o^teaefa au».ive">, fo.0«. t v W J l , t«*«*. 0» M um iHT.rn.-i fUO*. » 11 • - « ' 4 » p M 0 L h t *** »»e. ot «" ia*u«e «0 fi r«. o—* •»«

  • ^ u f l OT sn»* t-^ianeci«. MM h irasi»r>

a i<"Trciicwv« Ai «as« .akkrait H •UObb sfBfc. * iJi^i .H 01 bul M. .^H-i-fc. l « tt ***»• 'C t*ni n r"«- n*. nr- a f* « k**® .»w*ti<aa' Hi«v*r a j.,., aa • ni-si m« i""*-a 3k.t uer-ctu Ti M (t-ia: f«aj»us*.i naimr »« a 1 • ». .: c* u >»*: t m ! « jTBin. an.^a* -- »."<* ci-n/t". t z.. • pr.jj* • ca i*a m»6i a KHOvi. i Oa *-a» «& -.i. uaea iti« ua.* u rk«m p. Bkk.4... yr:*c K-it ;<rtr: vk». k:».r;. « ». « tu: M hti' -t fUpeA. t-1 Uk, i.. rTa» »«-»ci. bh ia o».«-ra v t«. u. J».cfs jruap&oa. .-jujt^t .

fnr"w u iu p.-*,«-. 
>^cts.t ^i.ifk-' Kfbiv.a —.

(T^UM fcfar • N.! trt it u.. u u :>. K ik^a pl VeajU. ,•« '4A ;rtt*Xi (min. — V ; j ca • « j«jkzx. . b - * i .j*u B.t.i. ixi*>-t* ; rTBttJt l ^a£>«4B • it<ru •i t. fjijMiaiii t. —. x ••t«tfii i l n t . « •« • ki-tkrvi r.^i,. i ii.t • ,.vk-» f.kk. *t i^ttf-v p c ik K ttu..?*.« :r.iwx -ai« ka;..* >jf i*a Hii.t«. L • M. i k r « '-B. •0 * fce * Myta«t i P i n k a...* k*. ft jt >t a^Afi t- U p* J « f» fc. » a u . -j- M ^ ^ M (t M I I IMI i.tart . » i«. j-jt-^s/. ^ ( M i r »H«rta. d om "-k «*k-* vau i^t VMea_ u ^-k, pc f /Ko u^or «• -a® vraj b b. M pra. bru p« », on * rvt« 7t ak . Tc.tc k ftvrirji • 0 PTIT;! 10 RM^AIH .0 :«t0 t K K ^ H a i l . OpMMV.

«
tn:t>a •

•Kkiu, ( O ^ . .ki -r w J BI oe ttoreoi za^o.-- kakor u,Uo. ^ui oporeka mu da ae? C« k o ^ ^ ^ pr/ae top« Ui>ec »Kako foepod poveže »b ij^ • bobro. Ka, oe r, ^ ^ ^ LM« lepi fowioTi, ia kater« b. w ^ a n p ^^ t" o« zapazil, C* bi ti p, ,,, ^ l«a; « w bi bdo pa le omofo preiu^a. .-*t.rOk i- poiirufc U

bodo zanaprej zopet pošteno ravnal; toda podpihovaiec ni odjenjal, zopet ga potegne na avojo plat z zapeljivim denarjem.

• Samo nocoj ae in nič več potem«, pravi Hovtar neki večer avoji ženi. In v reanici aamo jedenkral še prodal je dve boji iz gozda. Kajti ravno isto noč bili ao trgovčevi hlapci in pa Hovtar satu zaaučeni od kmetov, ki so šli aami čuvat v gozd.

Goljufija in tatvina sta prišli na dan. Hovtar je zgubil službo in bil vrhu tega Se kaznovan. Zgubil pa je tudi pošteno ime.

Od tega čaaa »e je Hovtar ves predrugačil. 1'dal se je pijači m streljal vae jedno še vedno po gozdu. Novi gozdar ga je večkrat opominjal, da naj ne strelja po gozdu. Ali ker ni nič maral, ga je naznanil, da krade div|ačino po gozdu, liii ju zopet kaznovan. Ali to ga ui zboljšalo, podivjal je popolnem. Gozdarju pa je obetal, da ga bode vatrelil, če ga dobi v gozdu.

III.[uredi]

£cg* je pri Slovencih od davnih čaaov vdomačeua, da če kdo umrje, mu vaščani skažejo še ta znak ljubezni in prijateljstva, da pridejo zvečer molit zanj, in da potem ostanejo pozno v noč pri njem. Navadno aa na lake večere razgovarjajo o ranjkeiu ah runjci pretresajoč najčešče njegove dobre in slab« lastnosti. Tudi uiar*ikaj druzega zanimivega se čiye. Kak star oče ve mnogo pripovedovati u preteklosti, čemur ae čudi mlajši rod.

Pri Hovtarju je aedela cela vrata utoških krog miz« stanh iu mladih kadeč ia starih kranjskih pipic v Živahnem razgovoru, kak vihar ja bil sinoči, da uihče drugi ni napravil one nevihte, kakor čarovnice, ki znajo točo delati, na metli jabali in liog si ga vedi, kaj še vae. Zopet so napeljali govor na Senčarja, novega gozdarja, katerega ni dva dni 1« domov.

• Kaj pravite, kam bi bil zginil?« oglasi ae star mot izza mize.

»bog ai ga vedi, saj Hovtarja ludi že ni tri dni domov«, poprime drugi aosod. »Opoldne ao šli štirje umije iskat v gojzd, če bi katerega našli«, pripoveduje iretji.

•Jaz ae pa bojim, da bi oba v gozdu ne bila kje skupaj trčila. Hovtar mu io delj čaaa žuga, in tudi storil bi, kar mu obeta«, pripoveduje drugi pomenljivo. Zopet prid« v bišo neki vaščan, pokropi mrliča in poklekne k odru prebiraj« jagode na molku. Od moli v Ai prisede k mizi.

•Tako, Senčarja ao vendar dobili«, prične pogovor

»Kje?« oglaauo a« vai okrog mize.

»Za Gradiščem v prepadu, praa ima prestreljena«; odgovori novodošieo.

»Kdo ga j« pa?«

•Kdo ga j« pa ? Župan ao je i« ob štirih peljal v K. naznanit aodaiji. Seveda aluti ae, da ga menda ni nihče drugi kakor — — —.« Mol preneha in pomea- Ijivo pogleda okoli aedeče, ki so ga vai razumeli, da «n6ni Hovtarja. »Kam človek pride, če zapusti pot pravico«, pristavi jedon izmed vaščanov.

Sedeli ao celi večer okrog mizo, govor ae je zasukal zopot na drugo atvari.

Od daleč so BO čuli udarci ure, naznanjajoče polnoč. Nenadoma ac vežna vrata odprO in v aobo stopi moška oseba visoke postavo. Hazmrieni lasje padajo mu po nagubančenem čelu in izpod gostih obrvi aveti ae dvojo temnih očij. — Bil je Hovtar. Obstal je sredi hiše in gledal na oder, sedaj zopet na muže okrog mize, ki ao vai molčč in začudeno opazovali prišleca. V rokah držal je puško, bil je golorok in odkrit. Pogled na oder zmede Rovtarju pamet . . . •Tako sem bežal. Zakaj me je pa tožil; zato aem ga pa. Dva moža aem videl za seboj; vaa Črna sta bila in nekaj svetlega sta imela na rami. Hitela sta za menoj; a ušel sem jima vendar.« S strahom gleda na vae alrani.

V tem se čuje hoja v veli. Dva žandarja stopila v hi«k>. Hovtar zakriči in hoče skočiti skozi okno ven, ali železne roke žandarjov ga obdrže, ko ae je hotel branili s puško; iztrgata mu jo iz rok.

•Kaj mi hočeta, pošasti, kaj sem vama storil?« kriči nesrečni mož in se jima trga iz rok. Kmalu je bil trdno vklenjen v jeklene okovo. Hči priskoči v tem trenotju k očetu in mu pade z glasnim vikom okoli vratu: »Kaj ate naredili, da vas vklepajo?«

•Proč dekle, za me ni rešitve. Prejo preganjal me jo lu eden, sedaj me {»roganja ve« avet.« Deklica pade pred kolena žandarjema in jih milo prosi, naj spustita očeta. Zastonj so bile njene solze. So jedcnki.it se ozre nesrečni mož na oder na avojo ženo in jokajočo hčer, potem pa odide z žandarjema v temno noč. Nesročua hči zgubila je mater in očeta na jedni dan.

IV.[uredi]

Svetiščo božje!

Čarobno done glasovi orgelj in glasovi pevcev odmevajo po svetem prostoru. Pred altarjem pa kleči cela vrsta bulo opravljenih deklic z venci na glavi in a avetilnicami v roki. In na drugi strani kleči cela vrata mladih, rudečeličnih dečkov.

Danes pristopajo k prvemu avetemu obhajilu. Kako ao krasni in lepi! Mislil bodeš, da je ccl zbor angeljev zapustil aveti dom svojega očeta in se proeelil som na zemsko nižave. Nedolžnost odseva jim iz obrazov in rajsko veselje jim napaja arca. Želj no pričakujejo Gospoda.

V kotu za durimi stoji človek starikav in zamišljen. — Slučajno atopil je • cerkev. Saj že ni bil notri, Bog si ga vedi koliko časa, koliko let ne. Danea ga je nekaj aem privedlo. Pobožnoat ne, aaj on ne pozna pobožnoati. Sam ne kako je atopil semkaj. 2eljno vpira oči v mlado družbo. In nekaj mu je teeno pri arcu. Ko gleda mladi avet v prvih popjih življenja, kako pobožno časti avojega reienika, kaka radoat odaova z njihovih lic, tiiči ga nekaj, nekaj ga grize.

\ v : c . »e » početi:« m>wga fcT>»«a. * K tadrvol-ea. k« * * Sa* * Al > k k Aktu! • Ra««*«« k-< prt&a«« kt P: Sa«. * ~ ' t Kan * kaos K k* j* :«&» tt m: k ot T a f e & a o . Tjt-tC je. - S i aser**® c * « vae- * je r^u^r-.BT lrx rrz.«* n * . L p s»6 »:«< >Caia drui:* prw. pa k B X * 2 P f " . " 2* poif * fcrlieo.iB f :«kd sa :: n n -iiSat: «rr* zr^fc-k- u dons. tet stu: fti® i r > rrefc,:, prrtekKutc. rii.ai * » i * «-*- »'-*e kraso e j e >1 r t * «•• a i 1 ari k: jefcl: j:<ka * lae 1 rJ«x * . P : 4 c f t M l a * K- f i n - * . • * » p - 1*4 IV K*r l o f t k med v * k" * u : ' ^ ' ofchajal - v - SV »e ru,—: približa a ? nr., Sp ted — — — — V e t p r « • » ! « atopi 3 BJ* a k:<r»ft * pr^fHtni k •rak. pr-<: podobi Kn iaaega. Lfadati • * odšlo i? a :*rkre, k V- rxin: r*t ivr* prvikrat obhava»c*T. klečal je pred Nl J r t f ffl ra »Uril T nedolžni. «¥»-0 molitvi. I> .ir- k>či pr*-d p-dobn Kritan-ea. ]a ,, ^ hnaia t. i p njefovean obrazu. Molil je na pol Z v nček zapoje kiwf* k min (Vnp^nrj M i »e dr-.gne • klečalnika m • poreko Miii bolj: mm Karbon mu prinese telo OdrH^nilu. katero p t a f z ranljivo pnbožnootjo Zopet odide ruu! pr*j pode-So Kriam-ga Dolgo moli tu. dolg., <ia od*fe , \k a cerkve do radniega PoUJej* pnde atar cerkvenik. da b" zaprl cetkna k zapar da jeden mož i* vedno kleft v b*] , odfcl P d-- Irem <**ru pride z-prt a!r rrxi kleči b i<-dn na m<wt>i Pn«t»pi tedaj k njemu rn n p ^ p-, rami On: ae ne gane P;jgleda ga natančneje. alt <"-ni ne vidi. tv »hfc r-ke rma aklenjene v m^-lrtev — afi mrtev je Mv Um'« je ie moker od a- IZJL prralraiii. p>'kli»V hitr^ ljudi, ki pr<Wr od \»eh atran:; »kupa; gledat m rt vera V njem vf»-«znajo — KovtaiTa